226
Mirogoj
Jiri   Wolker
Na zagrebškem pokopališču, na Mirogoju,
se mi odluščila je sladka južna zemlja iz oči,
na zagrebškem pokopališču več tisoč križev stoji,
tisti edini mi bodo ostali v pogled vkopani vse dni,
križi leseni, vsi slični, enaki, enaki,
kakor enaka je smrt ubitih vojakov, ki več ne vstanejo k boju.
Roke zdrevenele, v zapestjih prevezane navskriž, zdramile so me iz sanj, ki vdahne jih južni paradiž — z armado podzemeljsko sem po vsem svetu marširal.
V grobove, polite z apom, ki so nad njimi imena zbledela kot listi velega
cveta, in so ostala samo še telesa kot stebla v svetovni vojni požeta, v grobove globoko, globoko sem se udiral
in sleherni mrtvec se stiskal je k meni kot glas, ki od njega trpiš, in sleherni mrtvec je terjal: Povej mi, ti, ki živiš, zakaj sem umiral?
Glej, korenine ujamejo solnce, ko veja požene cvet,
padli naj v živem izve, zakaj svojo kri je prelil,
ga kralje, za domovine, za vse je možno dvigniti bajonet,
ali za vse to ni vredno biti ubit, ni vredno, da bi ubil.
O, vi iz Rusije, Nemčije, Češkega, Francije mrtveci vsi
f moje dlani položite zapuščino groba in krvi,
hočem moliti nad njo, da v mojih pesteh k življenju novemu vzklije,
da v kruh dozori in se v vino prelije,
in vaše vprašanje  vpijoče kot težki zvon in svečano
obesil bom v prsih v najvišjo rano srca,
iz njega po božjem ukazu živel bom z živimi, ki jim živeti je dano,
vaše živo vprašanje — o, mrtveci z vseh front sveta.
(Iz zbirke: Težka hodina, prevedel B. Fatur.)
227