Kronika
diplomatskega mesta. Od leta 1843. do 1849. je navzlic vsem težkočam utegnil napisati šest romanov in štiri pesnitve, od katerih je bilo le dvoje natisnjenih: Slovo Dona Juana (44) pod zaščito zajemljivega književnega krožka, Les Cousins d'Isis, in pa Rimana kronika o Jeanu Chouanu. Njegovi romani izhajajo v listkih: Scaramouche (1' Unite, 43) 1 e s A v e n t u r e s de Jean de la Tour Miracle (la Quotidienne, 46), Prigode Nikolaja B e 1 a v o i r a (F Union Monarchique, 47), Gdčna. Irnoisova (le National, 47), Ternove (J. dDebats, 47), l'abbaye de Tiphaines (1'Union, 49). Vsi junaki teh romanov «Vikingi, normanski vitezi, zajemniški baroni in srenjski načelniki, condottieri, hugenotski stotniki, ligaški poglavarji... Vendejci in Jako* binci, Napoleonovi častniki in vojaki, vsi si v resnici sličijo po svoji odločnosti, .po brzini svojega pogleda in svojih ukrepov, po trmasti vnemi za misel, stvar ali samo za lastni prid» (1. c. 62).                                                    (Konec prih.)
Rene Martel. — Iz francoskega rokopisa poslovenil A. D.
KRONIKA
V. Blasco Ibafiez. Vicente Blasco Ibafiez se je rodil v Valenci leta 1867. V zgodnji mladosti je odšel v Madrid, kjer ga je sloveči romanopisec Fernandez y Gonzalez (španski Aleksander Dumas) vzel za tajnika. Medtem je posečal madridsko vseučilišče, odkoder pa so ga zapodili zaradi prekucuških nazorov. Vrnil se je v Valencio, kjer je deloval zoper kraljevsko oblast in zoper nasilstvo, ki se skriva «v senci stolne cerkve», kakor se naziva eden njegovih romanov, znan tudi po nedavni francoski Huevi operi «Dans Fombre de la Cathedrale«. Ker se je udeležil vstaškega pokreta leta 1889., je moral pobegniti na Francosko. V Parizu je dovršil svojo «Zgodovino španske revolucije v 19. stoletju». Vrnivši se domov, je ustanovil republikanske novine El Pueblo (Ljudstvo), za katere je napisal poleg številnih novel prva svoja romana «Arroz y tartana» — Riž in tartana, povest valencianske male meščanke, ki jo pogubi nje spogledljivost ¦— in «Flor de mayo», Majski cvet, čigar glavne osebe so ribiči in tihotapci.
Obdolžen soudeležbe pri nemirih, ki jih je izzvala kubanska vojna, je v pomorščaka preoblečen odplul z jadrnico v Italijo, kjer se je mudil štiri mesece. Njegovi vtiski s poti so zbrani v «En el pais del arte», V deželi umetnosti. Blasco se vrne na Špansko, se predstavi načelniku 3. armadnega zbora: primejo ga ter obsodijo na štiri leta prisilne delavnice (1897). Svojo kazen odsedi v neki valen* ški ječi.
Pomiloščen po devetih mesecih, se nastani v Torrevieju, kjer nastane večina njegovih povesti, združenih pod naslovom «La Condenada». Ko pride zopet v Valencijo čez leto in dan, ga izvolijo za poslanca (1898), da bi dosegel parlament tarno nedotakljivost. Tačas obelodani roman «La Barraca», ki mnogim kritikom velja kot eden najboljših proizvodov španskega slovstva v zadnjih 40 letih.
Kot narodni zastopnik se udeleži sedmih legislatur in uvidi, da Španija ni zrela za demokratsko vladavino. Leta 1906. odloži mandat in da imenovati na svoje mesto svojega tajnika. «Politiko mrzim,» se je izrazil ob priliki, «to je prostaško zvanje.» Laska si, da je bil- zgolj umetnik, zapleten v politiko, in kar se da malo politik. Ako pa je ostavil bitko, je vendar ostal zvest svojemu praporu: ta borec se ni priklopil nobeni stranki. Hrupne preteklosti ni zatajil.
Poslej misli zgolj na pisateljevanje. Med mogočnimi deli, ki so si osvojila vso Evropo, naj navedem: Entre naranjos, Med oranžami'(1899), S on ni ca la   cortesana (1900), Cafias   y   barro, Ločje in blato (1901), omenjena
319
Kronika
la Catedral (1903), El in t rušo, Vsiljenec (1904), la B o d e g a, Krčma (1905), 1 a Horda (1905), la Maja desnuda, ki slove v francoščini manj skrivnostno: la Femme nue de Goya (1906), v hrvaščini pa G o 1 a M a j a, potopis O r ien t e (1907), Sangre y arena, Kri in arena (1908), los Muertos m a n d a n, Mrtveci velevajo (1909), Luna Benamor, Los Argonautas; Los cuatro jinetes jinetes del Apocalipsis, Štirje jezdeci iz skrivnega razodetja; potem vojni roman iz Sredozemskega morja: M are n o s t rum (1919), Los enemigos de la mujer, Neprijatelji ženske, ki jih je lani E. Marquina spravil na oder, članki El militarismo mejicano, iz katerih je «Slovenec» 8. marca 1.1. priobčil moj prevod o slikovitih s o 1 d a * d e r a h pod naslovom Revolucija v Mehiki, El prestamo de la difunta, Posojilo pokojnice; El paraiso de las mujeres; A los pies de V e n u s,  Ob Venerinih nogah; la Tierra  de t odo s itd.
Nazadnje imenovani roman je morda najbolj napet, zanimanje raste po vsakem poglavju, dejanje obiluje z izvirnimi zastranicami in dramatičnimi do« godki. «Zemlja vseh ljudi» se pričenja v Parizu, to pa v aristokratskem in pusto* lovskem okolju, ker so te osebe iz visokih krogov hkrati do ušes zadolžene. Pred vami se razvija posmešljiva slika elegantnih tujcev, ki ne poznajo vesti, živeč okoli Zmagoslavnega loka zgolj denarju in ljubezni. Dama iz tega odličnega sveta, vražje brezvestna, pobegne v Ameriko noter v pokrajino argentinske ljudovlade, ki se začenja vzdolž Črne reke do patagonskih mej. Avtor, ki je prebil nekaj let med naselniki Južne Amerike in celo objadral zemeljsko oblo, je vložil v ta roman vse svoje izkušnje v pusti Patagoniji. Razni tipi evropskih doseljencev, klatiš vitezov, srečelovci, ki se nikjer trajno ne udomijo, španski ter italijanski emigranti, ki se trudoma bogatijo, da bi postali kdaj vplivni v domačih krajih, pokrajine Pampe, vse je mojstrsko popisano, v naglem dejanju, sijajni zgoščenosti, saj avtor ima polno izkustev. Odlična ženska, presajena v to osredje, zmede vse vkup, ljudi in stvari, dokler ne napoči velika žalna igra. V poslednjem poglavju je po desetih letih pozorišče preneseno zopet v Pariz in konec izzveni v pesniško melan* holijo in filozofsko namero, ki je napravila globok dojem na občinstvo.
Ibanezov talent se označuje s slikovitostjo, točnim opazovanjem, istinitostjo in razmahom. Po pravici ga zovejo Goyo španskega romana. Delaven je od sile. «Jako naglo pišem roman, čim ga imam v glavi,» je poročal pred tremi leti po nekem obisku v Južni Franciji Pierre Loewel o Ibanezu, ki se vdaja samo trenut* nim občutkom: «Pred desetimi leti sem marsikaj občudoval, kar mi je danes tuje.» Pisateljski spori so mu mar kot lanski sneg. Hoče biti zgolj romanopisec, za katerega zahteva kot Balzac ali Zola: domišljijo. «Danes se cesto greši v tem pogledu, premnogi romani so dolgočasni, ker pisec venomer sili v ospredje z raz* lagami. Pravi romanopisec se umakne, češ: prostora teatru... Današnja mladina je tako korektna, polizana, tako pametna!... Ej, nekdanji velikani so pomrli... pa tudi norci!   Se vam ne zdi, da nam jih manjka?«
Za sloves Ibanezu ni bilo potreba izzivati španskega kralja na sablje, nič ni pridobil, če je zdaj ob prevratu vlada zahtevala od Francije njega izročitev. Ne z rapirjem, ampak s papirjem si je priboril ugled. Na omotu romana M a r e no str um vidimo seznam: obras traducidas del autor, do 1919. je prevednih od 27 zvezkov 16 na ruščino, 13 na francoščino, ne dosti manj na druge jezike, kot angleščino, nemščino, italijanščino, nizozemščino, portugalščino i. dr. Pri nas je mogoče kak podlistek zagledal beli dan.                                                       A. D.
Urednikov «imprimatur» dne 19. maja 1925.
320