(Pismo maceclonskega župnika gospoda A. Tumpeja.) Kakor Poncij Pilat v vero, tako sem jaz prišel — pravzaprav prijahal — iz Janjcva v Letnieo. Na božično noc sem imel doma v Bitoiju polnočnico. Takoj mito pa na naš bitoljski kolodvor, kajti naš »oh«, ki mu pvavimo po maccdonski »pampurčeto«, odhaja že.ob dveh po polnoči in fctiši in stiže ob šestih v Prilep. Čeprav sem bii večini naznanil, so pa večinoma tako praznovali božični praznik — badnjak — da sem moral svoje ovčice "ele zbrati in ob osmih opraviti za nje službo božjo. Nato sem šel okoli in raznašal mcd Slovenci Mohorjeve knjige, Hrvatom pa priporočal svetojeroniinxe. Zvečer scm zvedel za nekega trilet nega fantka, ki še ni kršeen. Po naših »hotelih« so v navadi takoimenovane »pevačice«. Bolj ali manj dvomljiva društva, ki zvečer od mraka do polnoči na posebnem odru svirajo in pojejo. In tako je bila v hotelu, kjer sem prenočil, neka češka družina za pevačice: stari oče in tri hčere, od katerih je ena bila poročena in je mati omenjenega fantka. Mož je bil inženjcr, prišel v Jugosla vijo iskat kruha in po raznih neuspehih se je cela družina posvetila temu poklicu. On se je potem spomladi leta 1928 v Ohridu ponoči obesil. Ko scm sedel v hotelu k večerji, pristopi k meni mati fantkova in pravi: »Če se ne motim, ste katoliški duhovnik!« — »Sem! Župnik teh krajev sem.« — »Hvala Bogul Imam tri leta starega fantka, pa še ni krščen.« — »Škoda, da za Vas nisem vedel zjutraj, bi ga bili krstili že danes. Ali sedaj ni mogoče?« — »Ne. Ker moramo do polnoči svirati, pa botra še nimatn.« — »Koliko časa ostanete tu v hotelu?« — »Do 17. januarja imamo pogodbo.« — »Hm, jaz imam svoj načrt potovanja in sem povsod že naznanjen. Težko! Bomo videli. Jaz bom že kako gledal, da Vam ustrežem.« Drugo jutro zgodaj z avtom na železniško ln orožniško postajo Trojači, da ponesem tam- kajšnjim katolikom božič. Zvečer nazaj. V isti hotel in se takoj dogovorimo za krst. Čakam do polnoči, da so odsvirali, nato smo naprosili nekega slovenskega častnika iz Ljubljane za botra in fantka krstili. Mali jc bil ves zaspan in smo ga po prstu zopet spravili v postelj, drugi pa so šli doli v hotel, da malo popraznujejo. Moral sem z njimi zaradi olike, jedel in pil pa nisem, ker-sem s šparal za sveto mašo. Avto za Kruševo je bil dogovorjen za zgodaj zjutraj in iaz scm držal besedo. Pa kaj, ko jo šofer ni. Po mnogem kreganju in prepiru smo krenili ob desetih na pot. Opoldne se-m bil v Kruševu. Najprej še sv. maša, potcm pa obisk ro katerih novih katolikov, ki so od zadnjcga obiska prišli v Kruševo. Drugo jutro smo vsi praznovali božič in nato zopet na avto v Bitolj, ker sem za 29. decembcr bil obljubljcn za Resan, kamor so prišli nekateri (dve učiteljici!) tri ure da!eč za sv. mašo! Zvečer dne 28. decembra ob devetih scm stopil v svojo sobo v Bitolju. Moja kuharica jaz sam) je" inenila, da se zdaj res ne splača več, mnogo Storati sem in tja, ampak najboljše bo kos kruha in spat. Pogledam došlo pošto. Cajteng ni časa brati in mraz je v sobi. Torej pisma. Oho! Brzojavka! In od gospoda ško fa! In že dva dni stara! Odprern. »Takoj v Janjevo!« Ti Smentana godla! Ali kaj si češ? Bomo pa šli. Hitro vržem v kovčeg perilo in za vsak slučaj raziago nedeljskih evangelijev in hajdi spat. A zjutraj zgodaj »auf« in maševat, nato pa kakšen avto iskat. Huda zima, visok sneg: samo eden avto gre in sicer takoj. A"l' zdaj gromo . . . Tisiim, ki so me čakali v Resnu in Oliridu in Debru: »Pa drvigokrat!« Zvečer sem že v Skoplju. Pii gospodih jezuitih je nov predstojnik. Spi še. Zmatran jc še vedno od božičnega potovanja. Bil je za božič v Urošcvcu in Janjevu. »To je strašno!« pravi. Jaz se tolčem po kolenih od smeha in pravim: »Gospod, Vaša glava je še polna prečan skih pojmov. To vse si izbijte poprej iz glave. Kar fejst se poženite po fari, pa bo že šlo, da bo vesclje! In ozdraveli boste, kakor še nikoli niste bili.« Ko pridcm v Janjevo, se je gospod dekan že vrnil. Jaz bi sedaj seveda kot 5. kolo v Janjevu lahko zopet odrajžal nazaj v Bitolj. Ampak don Luka je legel in jaz moram ostati: spovedoval sem in pridigoval. Med tem pa čakal vsak dan na odrešenje, pa pride škofova odredba: »V Letnico!« Začela se je diplomatska borba, kako bi me obdržali še za Svete Tri kralje, da bi požegnal v Janjo vu hiše mesto gospoda dekana. Jaz pa sem izjavil, da je moj »starešina« gosp. škof, in tako sem odjahal v dežju in snb gu skozi šume in . ilkove na izvore južjne Morave — vsi trije izviri so v letni^ ški župniji. In sedaj sem že nad en mesec tukajV Vsak dan čakam škofovega brzojava. VI Bitolju bo treba dati dijakom 1. sušca' rede na gimnaziji, pa celo tromesečje niso imcii veronauka, tudi osnovna šola ne; dve nevesti sem do božiča pri«> pravljal; po novem letu bi morala biti1 poroka, danes pa je že pepelnica; v Debru me od 1. dccembra čaka krst itd. Oni večer se mi je ponoči vdrl del stropa, pa je padlo mimo; hudič ni trefil! Tako se imamo. Bog Vas živi!