Novi šoli se večkrat očituje, da ne stori toliko, kolikor je storila stara šola. Mnenje o tem. (Govoril pri učiteljski skupščini v Krauji 21. julija t. 1. Jos. Levičnik.) Ne more se tajiti, da je stara šola v resnici rodila mnogo dobrega sadu, in da je bil trud njen venčan mnogokrat s sijajnimi vspehi. Ako se vendar ozreino na razmere nekdajne, razvidimo, da je ona to dosegla dokaj ložej, kakor se to zgodi naše dni. Zakaj neki? Navedel bom kot dokaz v naslednjem nekatere točke, in pri vsaki ozerl se na nekdaj in zdaj, na dobro ali solnčno, pa tudi na slabo ali senčnato stran. 1. Nekdajni časi niso imeli, in tedaj ne poznali tiste postave, ki bi bila silila otroke brez razločka v šolo. Prepuščeno je bilo to prosti volji starišev. Dobri skerbni stariši pošiljali so otroke radi in redno k uku; znano pa je le predobro, da taki stariši navadno ne skerbijo edino le za to, da otroci redno obiskujejo šolo, ampak pazno gledajo tudi na to, da otroci za šolo tudi doma kaj storijo, t. j. da doma to ponavljajo in nadaljujejo, kar so v šoli slišali in se učili. Z učenjem doma se pripravljajo toraj že za prihodnje šolske uke. In take otroke podučevati, kako lahko in prijetno je to! Nasprotno pa je nekdaj zmed zanikernih starišev, (ker jih ni postava v to silila), le malokdo svoje — se ve — da tudi zanikerne otroke v šolo pošiljal, in za šolo bilo je to zopet ie dobro, ker se namreč učiteljem ni bilo treba vbijati in vkvarjati z lcnuhi, ki tako niso za druzega, kakor da še dobre učence begajo in spvidujejo, ter red in uke v šoli kalijo. Ako je imel tedaj učitelj nekdaj dokaj manj otrok pa navadno le otroke dobrih in skerbnih starišev podučevati, potem ni bilo čudo, da je njegov trud rodil tudi dober vspeh. Nasproti tem nekdajnim razmeram poglcjmo si zdaj one naših časov. Scdajna šolska postava veleva, da s skončanim 6. letom mora vsak otrok v šolo. Ne gleda se na to, ima li otrok stariše dobre ali slabe, imajo li za napredek svojih otrok kaj ali nič vneme? — otroci morajo k uku. Kakoršni razloček pa izvira iz te postave, navedem kot dokaz šolo, katera je moji oskerbi izročena. L. 1850. štela je Železniška šolska občina 1430 duš, in poleg tega, da ji je bila všolana tudi preccj vclika vas Češnica, Selške fare, je vender hodilo taisto leto v vsakdanjo šolo le 71 otrok obojega spola. Tekoče leto šteje železniška šolska občina sicer 1497 duš, tedaj 67 več, število vsakdanjih šolarjev obojega spola pak se je pomnožilo na 143, tedaj za polovico višej. Enake razmere vtegnejo biti gotovo tudi marsikod drugej. Pri tako obilnem številu otrok toraj učitelj, ker raore imeti ozir na vse brez izjembe, nikakor nc raore s podukom tako napredovati, kakor pri manjšem številu. Pojasnim naj to s primero. Ako se namreč k mizi, na kateri se nahaja jedil za 20 ljudi, vsede kar naenkrat njih 40 ali še več, je očividno, da se ne morejo tako nasititi, kot uni, katerih je polovico manj. Treba je jedil ali dodati, ali pa ljudi le na pol nasitene odpraviti. Pri šoli je isto: za mnogo otrok potrebuje se ali več časa, ali pa uk more bolj poverščn, in toraj bolj pomankljiv biti. Ne more biti drugač. Ume se pa to že samo po sebi, da s to svojo razpravo kratkomalo ne mislim iu ne želiin napadati postave, katera veleva vsakemu otroku brez izjembe hoditi v šolo. Ona, t. j. postava jc marveč jako potrebna. Naš čas je namreč tako materialen, ali da na vsa usta povem: tako ves za svoj trebuh zauzet, da bi zlasti po nekaterih ljudskih šolah do malega predli le pajki zanjke, in lovili muhe v nje, ako bi postava ne gonila otrok siloma k uku. — 2. Nekdaj tudi niso silili stariši premajhnih otrok v šolo, ampak pošiljali so jih po večjem še le takrat, ko jim je bil um že nekoliko bolj razvit. Kako tudi taka razmera učitelju delovanje polahkuje, vemo naj bolje mi, ki skušamo. Brihtnemu otroku zadostuje malo besedi, da se ga prime uk; zabitemu pa pravi, piskaj, trobi, ali mu celo vbijaj, vse je navadno le: bob v steno. Sedajni čas tudi v tem razlike ne dela. Po skončanem 6. letu mora otrok v šolo, ali je zmožen, ali pa ne? Pri kolikih otrocih se pa um še le odprc, ko štejejo že 8 ali celo 9 let! Učitelj pri tem ne more čisto nič poraagati, in če se najdejo tu ali tam posamesni otroci, ki po 2 ali 3 leta v šolo hodijo, pa še komaj brati znajo, je učitelj pri tem le toliko kriv, ker ni prejel čeznatorne moči, da bi otrokom vlijal uk v glavo, ali z drugirni besedami: ker mu mati stvarnica ni podala taistega ključa v roke, da bi zamogel z njim zabitim otrokom odperati um. — 3. Nekdaj se je zlasti od ljudske šole tudi veliko manj zahtevalo, toraj so se predpisani uki zamogli veliko bolj temeljito obravnavati in gojiti. Da so bili otroci le dobro podučeni v veroznanstvu, branji, pisanji in računstvu, pa je bilo dovolj. Odlični učitelji privzeli so tu in tam še prostovoljno kak posamesen neobligaten predmet, da so se zaraogli pri javni preskušnji konec leta malo bolje odrezati. L. 1839., ko je nioja malenkost obiskovala 1. gimn. razred, učili sino se celo ondi le čveterih predmetov: veroznanstva, latinščine, zemljepisja in računstva, a to pa tako temeljito, da ini n. pr. oziroma zemljipisja še zdaj, t. j. čez celib 37 let oni riauki jako dobro služijo. (0 času namreč, ko sem mipiavljal izpit za ljudsko učiteljstvo, zemljepisni uk na pripravnišnici že celo predpisan predmet bil ni.) In zdaj! Ozrimo se na učni naČert naših začetnih šol, koliko vsega se zahteva že od nježne raladine! Bog varuj, da bi se jaz vstavljati hotel daniin šolskim zapovedim in ukazom; ali to pa smem reči: kar je preveč, je preveč! Otrok ostane vedno le otrok, in ker človeški rod zadnja leta sem telesno v resnici nekako vidoma peša, kar je jasni dokaz tudi to, da so celo pri vojaških novincih šli že s prejšno postavno visokostno niero in tudi oziroma telesne čverstote nekoliko nazaj, gotovo tudi duševne moči, kolikor toliko zaostajajo in ginejo. In zlasti pri duševnih močeh se ne da prav čisto nič prisiliti. Bolje bi bila toraj, učiti manj, pa to temeljito, kakor pa mnogo, in to pomankljivo. Izverstni šolski strokovnjak in slavni pedagog Vernaleken, katerega ime je gotovo vsim č. t g. g. sobratom dobro znano kot nioža, kateremu gre razsodivna beseda na sodnjem stolu, ta mož se je izrazil v neki svoji knjigi n. pr. o uku slovnice v ljudski šoli tako-le: „(Ł§ ift reiner gtitterftaat, ttienn e§ itinber ber SSoIf§fd)uIe ttiffen follten, tote eiele Strten tiou gatrtoortern e§ gibt". Kaj enacega bi se pač zamoglo reči naše dni še o nekaterih dtugih predmetib. Pri tolikib učnih tvarinah, kakor se že zdaj morajo obdelovati v začetnih šolah, ne more biti dragače, kakor da se vse vprek ne morejo temeljito vcepiti mladini v um; ni toraj tudi čudo, daseg. g. učitelji višjih šol čestokrat pritožujejo čez nas učitelje nižje verste, da jim premalo zbrihtane učence oddajamo in pošiljamo naprej v višje šole. Na to se jim more le odgovoriti: Gospodjc! mi gotovo storimo, kar je pri sedajnih razmerah storiti mogoče, čarati pa ne znamo. — 4. V misel moram vzeti tudi še neke drobne stvarice, o kateri sicer kratko malo ni prijetno govoriti, ki je pa vender stari šoli včasih piav posebno dobro služila, inenim namreč — ši be! To sicer vsi dobro vcmo, da otroke tepsti ai nikakor prijetna reč, in da imamo učitelji zlasti naše dni v šoli druga in bolj potrebna opravila, kakor nositi šibo po rokah, če bi nani to tudi dovoljeno bilo. Pa če nam je nova postava tudi odvzcla to koristno stvarico, tega pa veuder noben pravi detoljub iu skerbni odgojitelj mladine, bodi si potem že lastni oče, mati, ali tudi 18* le učitelj, — tega tajiti nihče ne more, da je vsled šibe, o pravem času modro rabljene, mnogo otrok ostalo angeljčkov, ki so bili v nevarnosti, spremeniti se v gerde spačke človeške družbe. V nobeni hiši, kjer jiin je za resnični blagor otrok kaj mar, tudi brez tega odgojilnega pripomočka niso. Spominjam se, da sem bral nekdaj v časniku celo o visokorodnem rajnem princu Albertu, soprugu sedajae angleške kraljice Viktorije, da je bil svojega pervorojenega sinka, sedanjega angležkega prestolnega dediča v njegovih otročjih letih enkrat prav občutno s šibo našverkal, ker je skerbni oče to za modro spoznal. Se ve, da srečne moremo imenovati vse taiste stariše in odgojitelje, katerim ni treba veliko posluževati se tega pripomočka, ampak kjer zda dovolj že resna beseda, ter rodi vgodni sad. Boljšega izraza za šibo menda nima noben narod, kakor mi Slovenci, ker pravimo, da ona Bnovo mašo poje"; poznajo jo pa kot dobro zdravilo zoper otroško termo in neposlušnost vsi previdni pedagogi, in si jo toraj tudi želijo v šolo nazaj. 5. Tudi učni čas nekdajne šole pospeševal je vgodni napredek s tem, ker je bil primerjen otroški starosti, — bolje reči: njihovi duševni zmožnosti, pa tudi telesnemu razvitku. Dve uri zaporedoma učiti se, — in makar če se v sredi tudi še 5—10 minut preneha —, zadostaje čez in čez otroškemu duhu; — toliko časa neprestano sedeti je tudi za njihovo truplo popolnoma dovolj. Kadar diih oterpne, in kadar se truplo utrudi, potem tudi učiteljeve besede v šoli ne bodo več prida izdale, in če bi se povile tudi v same migaljce in strunice. Marsikdo zlasti zmcd neučiteljev bi mi sicer vtegnil tu oporekati in očitati, da se oziroma učnega časa potezam za lastni prid po starem rimljanskem reku: BCicero pro domo sua"; pa to nič ne de, in tacega oporekanja se ne bojim! Saj nasprot temu tudi stari nemški pregovor dobro pravi: ,,S33a§ gu btel ift, tft ungefunb", in da je to resnično, ne zapazirao li tega pri mladini naših časov? Od kod izvira n. pr. to, da ima toliko naših mladih ljudi po šolab žc tako zelo pokvarjene oči? Od kod toliko bledih obrazov zlasti med odraslo šolsko mladino? Od kod raed dijaki višjih šol toliko pogostno bolehanje za sušico, bljuvanje kervi i. t. d.? Ne da se lahko tajiti, da po večjem izvira to odtod, ker se mladinskim dušnim in telesnim močem nakladajo v marsikakem oziru pretežka bremena, ki jih nikakor zmagati ne morejo. Konečno pa zdaj še rečem: Sploh se novi šoli po pravici ne more očitati, da ne stori toliko, kolikor je storila stara šola, še manj pa, da ne spolnuje svojih dolžnost. Učitelji in tudi mladina se v obče trudijo gotovo dovolj, da bi dobro napredovali; ako pa zaželjenega sadu toliko ni, kakor si ga marsikdo želi, je uzroka iskati edino le v neugodnih razmerah. Berž kot ne, se bo v tem oziru, — ker se vcdno bolj in bolj čujejo pritožbe zoper to —, morebiti o kratkem več ali manj spremenilo; dokler se pa to ne zgodi, nam učiteljem ne kaže druzega, kakor da se ravnarao po besedah verlega, v naj lepši dobi svojega življenja vinerlega slovenskega pesnika Ant. Oliban-a, ki je pel: »Bratje! dan je s'cer pekoč, Vendar delajmo na moč.