DAVORINOV:
Na semnju.
isane plahte, velike priostrene droge, zaboje z igra-čami in piškoti — vse si je pripravila in naložila na voz. Peljala je po cesti, ko je bila vsa zasnežena, da so se kolesa udirala. Peljala je in premišljala:
»Če danes ne bo kupčije, če ne bom prodala, da bi plačala stanovanje, mi bo vzel gospodar vse, vse! ... Oh, ubogi otroci!«
Ko je tako peljala, je prišla na trg in se ustavila. Kakor sive rjuhe, ki jih je razprostrl človek, da bi jih pobelil, so bili videti veliki šotori, ki so stali ob cesti. Majhen prostor je bil med dvema šotoroma; tjakaj je zapeljala voz, odkidala je sneg in postavila šotor. Potem je razpostavila po šotoru pisane igrače, zvezke in svinčnike, male lesene konje in sladke piškote.
Ljudje so prihajali po trgu; velika gneča jih je bila, ki se je prerivala mirno šotorov, gledala, občudovala in kupovala. Drveli so ljudje; malega
šotora pa skoro niso opazili; niso se ozrli na ženo, ki je zmrzovala in se tresla od mraza.
Tupatam je prišel fant, pomolil je krajcar, vzel piškot in izginil v gneči. Prišla je gospa, gorko oblečena, in se je ustavila pred šotorom. Po-gledala je razstavljene reči, zmajala z glavo in odšla dalje... > .¦'¦
Ko se je množica umirila in je zvonilo v mestu poldan, je prišla k šotoru deklica v raztrganih črevljih. skoro bosa. Premrzla je bila in suha, da je obleka visela na njej. — Zajokala je in rekla ženi: »Mati, čakali srno te, da prineseš denarja, pa te ni bilo. Po kruha serr prišla, da ga ponesern bratcu in sestri; tudi v peči je že vse pogorelo, nič več drv ni, mraz je doma v izbi kakor na cesti, skozi špranje piha oster veter...«
Mati ji je dala dvajset vinarjev, da bi kupila kruha, da bi jedli. Bili so vinarji, ki jih je zaslužla zjutraj...
Ko ie nastalo popoldne, so prihajali ljuclje in kupovali. Prodajalka, ki je iinela svoj šotor nasproti malemu šotoru, je sopla v roke in zaničljivo gledala svojo sosedo. Časih je prišlo nekaj ljudi k malemu šotoru; ustavili     , so se in gledali; nekateri so odšli, nekateri pa so dolgo izbirali in kupili malenkost, ker niso mogli drugače.
Tako se je godilo do večera, da je ugasnil dan in da je padla na mesto megla kakor siv pajčelan. Ljudje so odšli; prodajalke so spravljale svoje blago.
Malega šotora pa ni bilo več; posestnik, skop in trdosrčen, pri kate-rem je stanovala prodajalka, je prišel in zarubil šotor. Vse je vzel pro-dajalki, vse piškote in igrače. Stanovanje je bilo plačano, kruha pa ni imela.
Hitela je domov in prižgala luč. Prijazno je pozdravila izba ubogo in otožno ženo; saj je bila navajena uboštva in nesreče. Smehljali so se obrazi otrok, ki so spali pod velikimi plahtami in sanjali o sreči v izobilju; rnati pa je sedela na velki pisani skrinji in jokala...