Kristina BOKAN Križpotje časa
Janko Kos
Na poti v postmodcrno
Novi pristopi. Ljubljana 1995,215 str.
"Postmodcrna doba jc v svojem osrčju predvsem doba dvoumnosti, podobna torej nekdanji sfingi, ko jc čakala na popotnega Ojdipa, da bi mu prinesla smrt ali odrešitev."^) S tem citatom iz dela Pot v postmodcrno akademika Janka Kosa podpiram avtorjevo razmišljanje.
Jedro celotnega dela sc nahaja v analizi epohe, v kateri se nahajamo. Gre za vprašanje, ali jc ta doba le nekakšen konec, iztek prejšnje, moderne dobe ali jc začetek nekega novega bistva človeštva, nekega novega zgodovinskega obdobja. Na to sc opira tudi zgornji citat in primerjava popotnega Ojdipa s človeštvom, ki ga kot sfinga čaka prihajajoče obdobje; ali stoji človeštvo na robu prepada, do katerega jc pripeljal duhovno-zgodovinski razvoj ali nasprotno, začenja novo pot, pot odrešenja. Dvoumnost, dve poti, ki sc zažirata v sodobnega človeka; razpad na tisoče košev ali vrnitev k cclosti in ravnovesju.
V kontekstu takšnega razcepa in negotovosti je potrebno brati tudi sam naslov dela. Bistveno pri njem je to, da poudarja gibanje, dinamiko, ki jo simbolizira pot. To jc gibanje duha današnjega človeka, ki sc želi osvoboditi okov moderne dobe. Ta jc človeka ujela v mreže racionalizma, materializma, tehnike, znanosti in samovšečnosti. Ta dinamika oblikuje celostnega človeka, ki Zeli sprejeti masprotja. To sprejetje pa jc mogoče le s strani individuuma, ki je presegel svoj Jaz in je sposoben vzpostaviti odnos do sočloveka, narave in celotnega kozmosa. Ljudje so utrujeni pod težo "modernih oblek", hitrih avtomobilov in boja za oblast. Želijo še nekaj okusiti in slutijo, da to "nekaj" obstaja, potrebno jc le prehoditi pot. Zato je tu, pred nami, v nas razcep, doba sedanjosti, iskanja in tihega upanja. Na eni strani vojne, na drugi odpiranje meja, nekje visoka strpnost do drugega, drugje beda rasizma in nacionalizma... "Človek postmoderne dobe
živi v senci velikih napovedi o koncu smisla, zgodovine religije in še marsičesa drugega, toda hkrati mora živeti tako, kot da vse to še obstaja in je zanj resnično." (34) Dvoumjc: nihilizem ali možnost preseči ga v novi smeri. Na poti, ki vodi v postmodcrno, smo dinamični na nekakšen tragičen načinš vsak dvig nas spomni na možnost padca.
Naznačen problem se v pričujočem delu pojavlja v vseh štirih razpravah, ki ga sestavljajo. Gre za rdečo nit, predstavljeno v različnih kontekstih, ki vsaka zase ponazarjajo zaokroženo celoto, saj gre za razprave, ki so bile prvotno, med letoma 1987 in 1991. objavljene v reviji Sodobnost, za knjižno izdajo pa jih jc avtor ponekod skrajšal in preuredil. Hkrati s tem pa tvorijo vse štiri razprave vsebinsko celoto, na kar kaže zaporedje, po katerem si sledijo od prvega spisa o postmoderni dobi preko razmišljanj o koncu modernizma do razprave o slovenski literaturi po modernizmu ter končnem diskurzu o umetnosti in estetskem v postmoderni dobi.
V prvi razpravi, ki nosi naslov "Postmoderna doba", prične avtor s poudarkom na razlikovanju med postmodernizmom in postmodcrno dobo. Pojem postmoderniz-ma se vključuje v pojem postmoderne dobe in jc le njen proizvod, saj jc termin postmoderna doba "bolj obsežen historičen termin, pomeni pa konec cikla, ki sc prične z evropsko renesanso". (7) Tako lahko na vprašanje o postmodernizmu kot umetnostni smeri odgovorimo le s spoznanjem bistva postmoderne dobe.
Janko Kos se ob tem "apelu" nasloni tudi na kritiko dveh glavnih mislecev zadnjega desetletja o postmodernizmu in postmoderni dobi Jurgena Habcrmasa in Jeana-Francoisa I.yotarda, o katerih pravi da kljub njuni kompetentnosti za to področje razpravljanja, zamenjujeta ta dva pojma, ki ju je potrebno po avtorjevem mnenju ločevati.
Navajanje avtorjev, ki različno časovno opredeljujejo obdobje postmoderne in katerim jc skupno spoznanje, da postmoderna ne more biti nova epoha, temveč zgolj zadnje obdobje novega veka, bodisi kot zaključek lc-tega bodisi kot prehod v novo epoho, sledi trditev, da jc potrebno za določitev pojma "postmoderna doba" opre-
TEORIJA IN PRAKSA let. 33. 3/1996. str. 525-526
deliti njeno "cpohalno bistvo". To je mogoče storiti preko utopičnih napovedi mislecev 19. stoletja in tega, kar je v teh napovedih primerljivo s stanjem, ki je v današnjem svetu. Ti "napovedovalci prihodnosti" so bili poleg ostalih tudi Comtc, Marx in Nietzsche. Ideje 19. stoletja so bile preko vodilnih mislecev prenesene v 20. stoletje in izrečena je bila sodba o končnosti umetnosti, filozofije, religije, države, zakona, denarja. In ravno ta končnost daje človeku in obdobju postmoderne poseben značaj, in sicer v tem, da je tako blizu in tako resnična, kar pričajo grožnje ekoloških, jedrskih, bolezenskih katastrof.
V drugi razpravi z naslovom "Konec modernizma" gre za razvoj že postavljene teze o postmoderni kot koncu modernizma in za predstavitev tega preko literarnih del značilnih za to obdobje. Analiza tega, katera literarna dela naj bi spadala v modernizem in kakšne so njihove formalne in vsebinske lastnosti, naj bi privedla do bistva modernizma in s tem do ločevanja in primerjanja med "staro" in "prihajajočo" epoho, ki je znotraj evropskega in ameriškega okvirja postavljena v zadnja desetletja iztekajočega se 20. stoletja. Avtorjeva glavna teza tega razdelka je ta, da je potrebno potegniti ločnico ne zgolj na formalno-stilni ravni, temveč tudi na du-hovno-zgodovinski ravni, kar pomeni opazovati odnos obdobja do vprašanj resnice, resničnosti, transcendence, subjekta...
Refleksiji o izteku modernizma sledi razmislek o slovenski literaturi po modernizmu z istoimenskim naslovom. Razprava sledi vprašanju o tem, ali naj se z literaturo "po modernizmu", ki je začela nastajati okoli leta 1980. razume novo obdobje literarnega razvoja, kar je že postavljeno vprašanje znotraj celotne knjige, le v literarnem kontekstu na območju slovenskega prostora.
Poleg razprave o postmoderni na konkretnem področju literarne umetnosti odpira avtor problematiko te dobe na področje celotne umetnosti in estetike. Glavna teza razprave naslovljene "Umetnost in estetsko v postmoderni dobi", se glasi kot spoznanje, "da umetnost in estetsko nista eno in isto". (161) To naj bi pomenilo, da estetika kot filozofija umetnosti ne more zajeti pojma umetnosti in umetniškosti, ker je pojem "estetsko
lepega" omejen na čutno lepe predmete, sama estetika pa na znanost o čutno lepem oz. grdem. Iz te opredelitve izhaja avtorjev poudarek, da umetniškost ni isto kot "estet-skost" zaradi tega, ker je "umetniškost sled absolutne transccndencc"(204), kar pomeni, da nadvladuje čutno lepoto; je nekaj, kar ni nič bivajočega in jo jc mogoče povezati s Heideggerjevim pojmom Biti, samo prisotnostjo vsega bivajočega.
Glavno težo vsebine predstavljata osrednji poglavji o koncu modernizma in slovenski literaturi po modernizmu, o čemer priča tudi delovanje avtorja, ki je od leta 1970 profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Ob tem predstavlja prvi spis nekakšen uvod, splošno pojasnilo k vprašanjem, ki se avtorju zastavljajo v zvezi z določitvijo pojma postmoderne. Zadnji del knjige pa nastopa kot razširitev teme na celotno umetniško področje. Tako jc krog posamičnih razprav sklenjen.
Mislim, da je delo primerno za tiste, ki vstopajo v problematiko postmodernizma in postmoderne dobe, pa čeprav preko literarne umetnosti. Avtor daje velik poudarek temu, da je potrebno literarne stvaritve pri razvrščanju v različne "-izme" opazovati predvsem iz duhovno-zgodovinskega stališča, ki obsega celotno kulturno in družbeno življenje človeka, saj je tako literarna kot ostala umetnost odraz globjega temelja sveta, v katerem nastane umetniško delo.
Zala VOLČIČ
Medijska vzgoja
Manca Košir (ur.) Otrok in mediji
Zveza prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 135 strani
Nedavno tega smo dobili prvo strokovno literaturo s področja medijske pismenosti. Zbornik Otrok in mediji je uredila dr. Manca Košir, s svojimi prispevki pa sodeluje veliko uglednih tujih in domačih strokovnjakov. Medijska pismenost je zelo aktualno pod-
TEORIJA IN PRAKSA le) 33. 3/1996. Str 526-528