"eL odneha Janca"
vf Juvž^oA. — 70 četnik
9a kuže pied njegovim planinskim pri '|,l-cem ..Murko" pod Stolom
ifcani Jjzukuumi meAecni
7- /
ti j e ju
:ije J L o v en J lu tnayeyačaJceni
Politični naslednik dr. Antona Korošca, dr. Franc Kulovec kot minister v svoji pisarni
Mojster Jakopič, član akedemije (levo spodaj) ter mojster Finžgar, pisatelj in član akademije ob izročitvi visokih odlikovanj za sedemdesetletnico Poleg Finžgarja sedi (na levi) pesnik in član akademije Oton Zupančič.

mr--
■ ts i


i y



4

Te vrste je pisal
ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK
3.-794/- n.
(Konec iz Finžgurjevega dramatičnega prizora »Na gosposvetskem polju«, napisanega za 1. sestanek slovenskih in hrvaških abitu-rientov 1. 1891. Vprizoritev je tuja oblast prepovedala)


V. Debeljak:
Risbe: Mihu Maleš
ancem
Tri leta se je Jurij Trdan pravdal s sosedom Zamejcem zaradi boste nad klancem. Težke tisočake je zatožil in pravdo izgubil. Hosta nad klancem je ostala Zumejčevu, tako je odločilo sodišče. Jurij Trdan se ni mogel nikjer več pritožiti. Lahko je samo še sovružil in sovražil je soseda Zamejca zaradi izgubljene pravde iz vsega srca.
Sovraštvo ga je žgalo v srcu kakor živ ogenj. Tu ogenj so podžigali še sosedje in domači. »Tolike denarje si zapravil z neumno tožbo. Kaj ti nisem pravila, da boš izgubil,« je nenehoma tarnala žena. »Še ena taka izgubljena pravda, pa bom namesto grunta podedoval beraško palico,« se mu je trpko posmehoval sin. »Hm, Zamejc je prebrisan, jaz bi si trikrut premislil, preden bi se začel tožariti z njim,« so modrovali sosedje.
Trdana je žgalo in peklilo vedno huje. Jaz bi mu povrnil milo za drago! je nekoč nekdo omenil. Trdan se je oddahnil. Maščevanje — to je bila odrešilna misel.
Toda kako, kako naj se Zamejcu maščuje? Dolgo je razglabljal, ugibal in tehtal sam v sebi. Ko je šel potem neko jutro mimo križa pod klancem, mu je pogled obvisel nu stari, po neurjih izprani in od sonca obledeli podobi, ki je visela pod Križanim: z okorno roko je bil naslikan voznik, ki je okrvavljen ležal na cesti pod prevrnjenim vozom. Spodaj je bilo zapisano: »Tukaj se je ponesrečil in umrl Janez Ponižen. Potnik, ki greš mirno, moli za n jegovo ubogo dušo ...«
Trdan je dolgo bolščal v podobo, potem pa se mu je pogled zagnal v klanec, ki je bil zelo strin in je na zgornjem koncu prehajal v oster ovinek. Cesta je bila vsekana v skalo, ki se je ponekod grozeče prevešalu
nanjo. Nad cesto je bila Trdanova hosta: smreke, premešane s sinjkastimi borovci so se veselo opletale z žarki jutranjega sonca. Njegova hosta, na katero je bil tako ponosen in ki mu jo je nu zgornjem koncu, kjer so nujlepša drevesa, odžrl tu hudič Zamejc in od ljudi napisana pravica. Vzkipelo je v njem, da je trdo stisnil pesti. Ubil bi ga, če bi zdujle stopil predenj...
Pogled se mu je spet prilepil na podobo pod razpelom. Če bi se z Zumejcem tako zgodilo? Trdunti se je rdeča megla zgostila pred očmi. Kakor omamljen je bil. Zdelo se mu je, da vidi Zamejca vsega krvavega na cesti pred seboj. To bi bilo maščevanje!
S pogledom je meril skale ob cesti, nato pa so mu oči spet obvisele gori na njegovi bosti. Ob majhni slabotni smreki se je belila srednje velika skulu tik nad cesto. Kaj mu ni zadnjič, ko stu sekala v bosti, sin nekaj omenjal to skalo? Da jo bo treba spraviti proč, ker so jo nalivi nevarno izpodkopali in bi se prav lahko zvalila nu cesto.
Zamejc dostikrat vozi tod. Če bi tista skala takrat, ko bi pripeljal mimo— oo, to bi bilo maščevanje!
Čudno lahkotna veselost je obšla Trdana. Zažvižgal si je in se po stezi vzpel v hosto, da si od blizu ogleda skalo.
Dnevi potem so Juriju Trdunu hitro in kur veselo minevali. Cmerna togota v njem je na mah splahnela. Spet je bil navidez stari nekdanji Jurij Trdan. Večkrat je odšel v hosto, da vidi, kako rasejo smreke. Vselej se je potem mimogrede pomudil tudi pri tisti skuli nad cesto, zlasti zadnji čas, ko je zvedel, da se bo Zamejc odpeljal prihodnji torek zarana na sejem.
V noči od ponedeljka nu torek ni zaspal, ampak se je samo potajil. Ko je žena trdno spala, je tiho vstal, se ogrnil s kumi-žolo in se splazil pri zadnjih vratih iz hiše. Pes je samo dobrikajoče se zacvilil, ko je spoznal gospodarja. Noč je bila topla, tiha, vsa srebrna v mesečini. Trdan se je splazil po stezi tiho in oprezno kakor senca. Pri najrahlejšem šumotu je obstal in prisluhnil. Nekje je prešerno zavriskal fant. Pes daleč v dolini se je prebudil in zalajal. V črnin sencah boste je ve-kaiu sova. Trdanu je srce močno razbijalo.
Pritipal se je do skale in se oddahnil. Za trenutek si je odpočil, potem pa je z drgetajočimi prsti obtipal kamen. Vse je bilo tako, kakor je pripravil. Skala je bila izpodkopana. Samo upreti se je bilo treba vanjo in jo zvaliti dol. Prisluhnil je v noč in metal ozko poševno senco čez pot... Tam se je ponesrečil Janez Ponižen, tu se bo Jože Zamejc ...
»Vdova bo lahko postavila še en križ,« se je posmehnil Trdan sam sebi in se uprl v skalp.
Z zamolklim treskom je zbo-bnelu skulu na cesto. Za njo se je škropotuje usulo kamenje. Trdan se je zgrudil v muh in si samogibno zamašil ušesa. Razbi-
Vse se je izpolnilo tako, kakor je v mislih nasnoval. Zgodaj zjutraj je prijokal mimo Zamejcev pastirček in povedal, da so malo prej našli gospodarja hudo pobitega ob znamenju pod klancem. Voz se je prevrnil ob skali, ki je bila zavaljena sredi ceste.
Trdan se je navidez čudil, Trdanka pa je nesrečneža od srca obžalovala. Bila je dobrosrčna ženska in kljub jezi, ki jo je izgubljenu tožba zasejula med Trdanovino in Zamejčevino, ni želela sosedu hudega.
Trdan se je nato odpravil z doma. Mora pogledati tja pod klanec, kjer se je nesreča primerila, ker sicer bi ljudje lahko kaj govorili! Stopal je lahkotnih, hitrih korakov. Ko je prišel vrh klanca, se je ozrl v smreke, ki si jih je pritožaril Zamejc in se posmehnil: Čeprav so tvoje, Zamejc, jih tvoja roku ne bo nikoli podirala. Nikoli, nikoli...
Pod klancem je zagledal gručo ljudi, ki so se zbrali okrog skale. Tedaj pa se mu je korak zataknil in noge so mu v kolenih rahlo klecnile. Bledi, okrvavljeni obraz na križu ob cesti je bil obrnjen naravnost vanj.
»Jaz sem te videl!« je govoril žalostni pogled ...
Najrajši bi se bil obrnil, toda ljudje na cesti so ga že opazili in mu klicali:
»Trdan, iz tvoje boste se je zvalila skala.« »Menda mislite, da sem jo jaz zvalil nalašč uli kaj?« se je hotel narediti jeznega, pa bi ga bil glas skoraj izdal. Spustil se je po klancu proti ljudem in ves čas uporno gledal Kristusa v oči, češ nikar ne misli, da se te morda bojim. Toda čim bliže je prihajal tem bolj prodi ren in očitajoč je bil božji pogled.
»Ne laži! Jaz sem te videl,« je tiho govoril. Trdan se je obrnil in stopil k ljudem.
»No, kaj je. Kako se je zgodila vsa reč,« se je delal nevednega.
»Saj sam vidiš,« so mu pojasnjevali. »Iz tvoje hoste se je zvalila skala. Čudno je, da se je ponesrečil pruv Zamejc, s katerim si nista bila dobra.«
»Božja kazen,« je nekdo omenil: »Vsaku krivica na svetu se maščuje.«
Trdanu se je zjasnil obraz. Zgrabil je zu besedo. »Menda bo res tako,« je .povzdignil glas: Bog je pravičen in ne dopusti, da bi se nedolžnemu človeku godilu krivica, kakršno je storil Zamejc meni...« Tedaj se mu je pogled spet ujel s pogledom onega na križu.' Glas mu je usahnil. Moral je zakušljati. da je skril zadrego.
junje lastnega srca ga je gluŠilo. Precej časa je ležal negibno. Ko je potem vstal in se razgledal, so spodaj v dolini še vedno divje tulili psi in ptiči so se plašno spreletavali v drevju. Nazadnje pa se je spet vse poleglo in utišalo. Božji mir je bil razlit vseokrog. Sredi migljajočih zvezd je kazal mesec spečemu svetu svoj srebrni, nasmejani obraz.
Trdan se je tiho prestopil in se spustil na cesto. Skala je padla prav tju, kakor je hotel. Zamejc, ki se bo pri-drevil po klancu, je ne bo mogel prej videti. In potem ... Mrzel drget ga je spreletel. Njegovo maščevanje je bilo zduj že prav za prav izpolnjeno.
Gledati mora le še, da pride neopaženo domov. Ozrl se je. Cesta je bila prazna, vsu bela, tiha in samotna, le senca križa je ležala na njej. Nehote je pogledal križ in se v grozi zdrznil. Križ je bil ves oblit z mesečino in neskončno žalosten, očitajoč pogled je gledal vanj, kukor da hoče reči: Videl sem te!
Res — nanj ni mislil. On ga je videl! On ve vse!
S silo se je obrnil in se drgetaje in prihuljeno splazil po klancu. Zgoraj pa ga je premagalo in moral se je še enkrat ozreti. Okrvavljeni obraz s križa je gledal zn njim, njegove žalostne oči so ga spremljale...
»Neumnost,« se je Trdun posmehoval sam sebi in se hrabril: »To se mi samo zdi. In kaj zato, če me je videl! Saj ne more govoriti!
Od daleč se je ognil hlevu in gospodarskim poslopjem, kjer je spal sin in služinčad ter se tiho splazil v hišo. Na vratih je postal: če bi se bila Katra med tem zbudila. Iz teme je začul enakomerno brcanje. Prav za prav je imel v vsem vražjo srečo! Tiho se je slekel in legel. Žena se je zganila in se v polsnu dotaknila njegove mrzle roke.
»Kako si mrzel,« se je začudila še vedno v spanju in se razjezila: »Si pa že spet odejo zmetal s sebe?«
»Seveda,« ji je odvrnil zaspano, »ko sem pa tako trdno -spal«.
Popravila je odejo, se obrnila in spet zaspala. Trdan je negibno obždel kraj nje in poslušal njeno mirno sopenje, razburjeno bitje svojega srca in enakomerno štr-kunje ure, ki je z vsakim trenutkom bolj približevala čas, ko bo njegovo maščevanje izpolnjeno ...
Prišli,so orožniki in vse preiskali in zapisali. Trdana so vsekrižem izpraševali, toda spretno se je izmikal. Da se je zvalila na cesto skala prav iz njegove hoste, to je pač naključje, kakor je naključje tudi to, da je prav Zumejc naletel nanjo.
»Vse naše hoste so polne skal in ni se zgodilo ne prvič in ne zadnjič, da se je skala utrgala in se zvalila na cesto,« je govoril.
Ko je tako vse razložil je odšel počasnih, ponosnih korakov. Njegova čast je bila oprana, njegovo maščevanje je bilo izpolnjeno. Vendar tesnoba v prsih ni popustila. Vedno bolj ga je težilo in peklo. Nenehoma je pred sabo videl bledi, okrvavljeni obraz s križa, ki je žalostno očital:
»Lagal si, morilec, ubijalec!«
Grlo ga je peklo od žeje.
»Daj mi piti,« je rekel ženi in Katra mu je prinesla vrč jabolčnika. Izpil ga je v dušku, toda žgoči občutek žeje ga ni mini), le misli so se mu prijetno zameglile. Obšla ga je nenadna veselost, da je udaril ob mizo in zakričal:
»Vidiš, pa ga je le vzel hudič! Kaj ti nisem vedno pravil, da ga bo.«
Zena je v strahu osupnila.
»Ne govori vendar tako bogokletno, saj siromak še niti umrl ni.«
»Če še ni, pa bo. O, mojih smrek ne bodo nikoli podirale njegove roke. Nikoli!«
Utrujen je legel pod hruško in se zazrl v sinje nebo, ki se je v neenakih lisah videlo skozi drevesno krošnjo. Sončna bleščava ga je zaščemela v očeh, da je priprl veke. Tedaj se je zdrznil: Oni izpod klanca je prišel za njim. V krošnji drevesa je zagledal njegov bledi, okrvavljeni obraz z žalostnimi očmi. Zaprl je oči, toda obraz ni izginil. Postal je še jasnejši, bližji. Zdelo se mu je, da celo čuti dih iz mrtvih, v trpki bolečini stisnjenih ustnic, ki so mu molče očitale:
»Morilec! Jaz sem vse videl! Jaz vem!«
Skrčil je roko v pest in udaril v zrak.
»Izgini,« je zakričal. Toda obraz je ostal. Vedno enak: bled, okrvavljen, žalosten, tiho očitajoč...
Tri dni je trpel in se mučil nesrečni Zamejc. Četrti dan opoldne so ga zvonovi spremili v večnost.
Juriju Trdunu pa se navidez ni v življenju skoraj nič spremenilo, razen tega, da je dosti več pil. Delal je na polju, hodil je v hosto, oskrboval je živino, vse kakor prej. Toda zdaj pri teh svojih opravkih ni bil sam. Križani izpod klancu je bil nenehoma z njim. Obtožujoči pogled njegovih žalostnih oči ga je srečaval vse-novsod: nenadoma se je izoblikoval iz prsti v razoru, ko je delal na njivi; videl ga je v topli temi hleva in celo doma v izbi ni mogel ubežati pred njim. Kadar ga je zagledal, je vztrepetal; če pa je bil pijan se je razjezil in gu rotil:
»Izgini! Izgini!«
In žena se je jokaje križala:
»Jurij, kaj je s teboj? Ali si znorel ali pa si obseden.«
Tisti večer je Jurij Trdan pil dosti več kakor drugikrat. Pozno se je vračal po kluncu domov. Hotel je obiskati križ. Zdaj, ko je bil pijan, se ni bul žalostnih, očitajočih oči križu.
Noč je bila tiha, svetla in vsa srebrna od mesečine kakor tistikrat. Klanec je bil ves bel, le ozka senca je padala čezenj od križa. Trdan se je vstopil tesno h križu in se zazrl Kristusu v trpeče oči.
»Danes sem prišel juz k tebi,« se je pijano hahljal. »Prišel sem zadnjikrat, da ti povem, da sem te že sit. Odslej hočem hoditi po svojih poteh in po svojem delu sum, kakor sem hodil prej. Nikoli več se nočem srečati s tem tvojim bledim obrazom, zato te bom zdajle izgrebel in vrgel v dolino..., kakor sem vrgel skalo...«
Slekel je suknjič, in začel z golimi rokami razgrebati zemljo okrog križa. Delo je bilo naporno, pot mu je lil v curkih. Toda ni hotel odnehati. Vino, ki ga je spil, mu je vlilo toliko moči in poguma, da je menil, da bi lahko podrl največje drevo. Nazadnje se je križ, ki je bil star in trhel, nagnil. Trdan se je razveselil. Za hip je prenehal z delom in se zravnul. Pogled se mu je srečal s Križanim. Zdaj se ga ni več bal...
»Kmalu ti bom lahko rekel zbogom; za vselej,« se je zakrohotal, se spet sklonil in dalje grebel zemljo. Nenadno se je križ nagnil globlje. Stari les je zaječal kakor umirajoči bolnik. V drobcu sekunde je Trdan zagledal Kristov voščeno bledi obraz tik pred seboj. V grozi je kriknil in odskočil. Toda priletel je v prazno. Padal je in padal in z njim je padal tudi križ. Kristov bledi, okrvavljeni obraz je mirno zrl v njegove, od groze bolščeče oči. kakor bi hotel reči:
»Zdaj pojdeš z menoj pred sodnika...«
Drugo jutro so našli Trdana mrtvegu v breznu poleg razbitega križu. Njegov obraz je bil strahovito spačen, kakor v grozotnem prividu.
B. GVARDDANČIČ

Lepa je kraška zemlja. Živa, pisana v soncu, polna nasprotij, pod oblačnim nebom mrka in divja, kadar razgraja burja.
Temnozeleni bor se močno odraža na gmajni, porasli s travo, od sonca ožgano. Večje in manjše krpe rdečkaste zemlje potrpežljivo zro v nebo. Drevesa so po gmajnah pritlikava in na redko sajena, v družbi z grmičevjem. Revna so, a se žilavo bore za prostor med mrtvim kamenjem.
Zemlja je na krasu dragocena in skrbno obdelana. Marsikje sem imel občutek, da jo je revni Kraševec znosil v vrtačo na svojih plečih ter jo skrbno ogradil, da mu je ne odnese burja. Zasadil je nanjo krompir ali koruzo, v jeseni pa ajdo ali repo. Sredi puste gmajne, posute s kamenjem, obrasle s pritlikavim drevjem in brinjem, mu rodi vsakdanji kruh.
Okoli vasi so polja večja in bogatejša. Pa tudi tu je mnogo kamenju med njivami, naloženega v ograde. Pogled na polja oživlja trta s svojo modrikastozeleno barvo, z modro galico oškropljenimi listi.
Na Krasu ni obsežne ravnine. Svet valovi in se preliva pestrih barv v najrazličnejših motivih. Kjer se je
Š tun j el, značilna vas na Krasu.
Krašku domačija v Kobdilju.
Lepo je viden prizidek za kuhinjo ter vrata na »borjač«.
nabralo največ zemlje, tam leži vas. Od daleč vidiš položne strehe, krite s korci, ki so obteženi s kamenjem.
Lica hiš so sivkasta, pogosto neometana in na mnogih domovih lahko občuduješ znanje kraških zidarjev, kako strokovnjaško poznajo lastnosti kamna.
Nad večino vasi vlada cerkev, sezidana na najvišjem mestu. Okoli nje se gnetejo hiše, tiščijo se druga druge, da se laže obranijo burje.
Dom Kraševca je skromen in resen. Na arhitekturi kraške hiše ni navlake. Učinkuje s skladnimi, pretehtanimi telesi in ploskvami. Okrasni motivi, ki poživljajo pročelja, so nastali vedno iz konstrukcije.
Notranja ureditev prostorov je različna, vendar je osnovna misel v glavnem povsod enaka. Tlorisi se razlikujejo po večini v obsegu, številu prostorov in položaju stavbe, odnosno gospodarske enote. Položaj v skupnosti hiš daje najzanimivejše rešitve, ki odkrivajo način življenja in potrebe kraškega Slovenca.
Glavnemu stanovanjskemu prostoru je priključena kuhinja v nekakem prizidku z ognjiščem, okoli kateregu se pozimi zbira družina in sosedje, da se grejejo in pokramljajo. Ob tem dnevnem prostoru ali hiši, je ponavadi še ena ali dve sobi. Spalni prostori so v nadstropju, do katerih prideš po stopnišču iz dnevnega prostoru ali pa po zunanjih stopnicah, ki vodijo na zunanji hodnik Ugank«),
Gospodarski prostori so pod isto streho ali pa v prizidku, ki se tesno drži stanovanjske hiše.
Vsaj na eni strani so stavbi tesno prislonjena poslopja soseda, na obratni strani pa jo veže z drugim sosedom visok zid, z velikimi, dvokrilnimi vrati (kolono).
Kraške hiše so povezane med sabo tako, da ima skoraj vsak dom svoje obzidano dvorišče (borjač), ki je del gospodarske enote. To dvorišče je pogosto prekrito s trtnim lutnikom kakor s streho, da varuje družino pred vročino.	(Dalje na str. 100.)

Amaryllis, sladki cvet
Novogrški roman ^ Georgios Drosinis ** Prevedel Niko Kuret
IV.
Rokopis se je glasil takole:
»Isti mali sluga v fustaneli je prišel in odprl vrata. To pot me ni vodil k uti, ampak po majhnem drevoredu naravnost k hiši. Kako prijetna za oko je njena notranjost! Povsod vlada snaga, red, kmečka preprostost... Mize, omare, stoli, vse je iz surove bukovine. Pregrinjala in okenske zavese so iz pisanega blaga domačega izdelka. Po stenah samo nekaj fotografij domačih. Po mizah posode, polne vrtnic, nekaj knjig, drobci kamnov in kovin, morske školjke... Nekaj malega starih loncev brez posebne umetniške vrednosti in starinskih svetilk, najdenih morebiti na polju, je bilo pod neko mizo.
Ta soba v pritličju služi hkrati kot salon in kot jedilnica.
Gospod Anastasios je bil zatopljen v branje neke knjige o vrtnarstvu. Vrgel je knjigo v kraj, snel naočnike in vstal iz naslanjača, da bi me sprejel. Najin pogovor, ki je bil naravno nadaljevanje njegovega branja, se je sukal najprej okoli vrtnarjenja. To je bilo mojemu sosedu v veliko veselje, zakaj moji popolni nevednosti je odgrnil vse zaklade svojega znanja. Ko sem mu čestital zaradi tolikih vrst njegovih vrtnic, je postavil pred naju posodo, polno rož, in me začel učiti njih imena:
»Vse te vrste so imenitne. Prinesel sem jih vse iz Evrope.1 Več med njimi jih je zelo redkih in z veliko težavo sem jih našel in vzgojil. Tukaj je »Comte-Cavour«. Tale tukaj je »Auguste-Mi«, glejte njeno rahlo lososovo barvo in njeno (»kroglasto obliko! Tista tam, ki je tako lepa, je roža »Adam«, mesnate barve. Onale tam je »Niphet«, zraven je »Silphe«... Ah, tole sem iskal, to drobno belo vrtnico, ki jo vidite sredi med drugimi, ti-stole z modrimi črtami. .. To je neznana vrsta. Ni je v nobenem katalogu, v nobeni cvetličarski razpravi... Ne vem, kako se je pojavila pri nas! Moja hči jo je prva opazila in ona jo je tudi krstila, kakor je bila njena pravica. Dala ji je ime »Amary!lis«. Poslal jo bom v Evropo, da jo bodo uvrstili v kataloge vrtnic z njenim grškim imenom.«
Gospod Anastasios je še dalje našteval celo vrsto imen. Moje zanimanje pa je obstalo samo pri roži »Ama-ryllis«. Same od sebe so mrmrale moje ustnice te sladko zloge in večkrat zapored so izgovorile to pojoče in sladko ime, ki ga izgovarjam in poslušam še sedaj, v nočni tišini. Amaryllis! Amaryllis!... Nima več drugega imena!... Tako docela ji ustrezal... Amarvllis!... Kako škoda, da nimam tukaj tretje Teokritove idile, da bi se je naučil na pamet!...
Trajno škripanje, ki je prihajalo iz sosednje sobe, pa me je večkrat zmotilo, da sem pogledal proti zaprtim vratom. Gospod Anastasios me je opazil.
»Tam dela moja hči,« je rekel z nasmehom.
»Ona dela? Kaj pa dela. da tako škriplje?«
»To so njene statve. Ona tke.«
In ko sem ga presenečen gledal, je vstal in odprl zaprta vrata.
Tedaj sem zagledal prvič v življenju stroj, ki ga mi, prebivalci glavnega mesta, ne poznamo: statve, kot jih uporabljajo v teh krajih... Dvigajo se kakor veliko okostje predpotopne živali... Amaryllis je sedela na nizkem stolcu. Nekoliko dlje je stala in ji pomagala lepa, črnolasa vaščanka v pražnji obleki.
Kakor hitro me je Amaryllis zagledala, je odkimala z glavo in me s smehom pozdravila:
»Gotovo vidite prvič v 'življenju statve...«
1 Grki sami o sebi pravijo, da Grčija ne spada k Evropi. Od tod njihovo govorjenje: »Potujem v Evropo. Bil sem v Evropi.«
Stopil sem bliže.
»Ali hočete lekcijo iz tkalstva? Tole je votek, tole je veriga, tamle je češel j ... Kakor vidite, sem dobro podkovana v tkalstvu. Kaj praviš, Marjeta?« se je obrnila k vaščanki.
»Naša gospodarica je najspretnejša v vasi,« je odgovorila vaščanka zategnjeno.
»Če vam najprej čestitam zaradi vaše čudovite spretnosti in vašega talenta, vas li smem potem vprašati, kaj ravnokar tkete?«
»Pas, kakor ga nosi Marjeta.«
»Ali ga boste poklonili kaki vaščanki?«
»Ne! Rada bi ga imela sama zase. Naredila sem si celo narodno nošo.«
Takoj sem si priklical pred oči. kako lepa mora biti v takšni slikoviti obleki!
»In kdaj jo boste oblekli?«
»Kaj vas pa to zanima?« mi je odvrnila z upornim nasmehom.
»Statve bodo jutri tudi še tukaj,« je menil gospod Anastasios, »in čas poteka. Tri četrti ure hoje je do Malega studenca... Da j, otrok, pusti delo,« je dodal z mehkim glasom.
Amaryllis je ubogala, vstala, stresla niti z elegantnega predpasnika in v zaletu stekla po stopnicah v zgornje nadstropje. Minuto nato je že prišla po stopnicah, pripravljena za odhod... Prava mala čarovnica! Menda se je zares zaklela, da me bo spravila ob pamet! Kje neki je iztaknila ta elegantni slamnik iz pletene slame, ki se ji je s svojimi širokimi krajevci tako dobro podajal?
Bili smo že pripravljeni za odhod, ko ji je nenadoma neka misel šinila v glavo, da je stekla od naju.
»Hej, kam pa tako tečeš?« je zaklical oče nestrpno za njo.
»Pozabila sem natrositi zrnja golobom...«
»Bo že Marjeta poskrbela zanje... Kaj naj pomeni to in kako, da naju puščaš takole čakati?«
»Pridite tudi vi na dvorišče, gospod Štefan. Niste še videli mojih golobov. Pridite!«
Pomahala mi je odločno z roko in pokimala.
Z veseljem sem jo ubogal in šel za njo v ogrado. Zagledal sem tedaj čaroben prizor, ki mu še nisem videl enakega: kakih sto samih belili golobov se je zbralo okoli nje, kakor hitro so jo opazili. Bili so domači, skoraj bi rekel, da so jo božali: eni so ji sedali na rame, drugi na roke in ji zobali zrnje iz dlani. Ona pa jih je gladila, jih s smehom odganjala, če jo je kateri s kljunom poščegetal po vratu, najmanjše je poljubljala in čebljala z njimi, kakor da so otročički ...
Kako čudovit sprehod in kako popolnoma drugačen od sprehoda, ki sem ga opravil prejšnji popoldan z Jeronikom, gluhim kmetom mojega strica!
Da bi prišli do Malega studenca, smo stopali po vijugastih stezah sredi med mastikami in pod košatimi borovci. Mali studenec je špranja v skali, iz katere kapl ja kaplja za kapljo kristalno čista voda. Leži v globeli in dolga vrsta platan ga slikovito obdaja. Sedli srno na deblo podrtega drevesa. Visoko v platani so peli slavci, spodaj v vodi so regljale žabe.
»Kakšna harmonija!« je vzkliknila Amaryllis. »Moram jim naročiti, teni klepetuljam, naj molčijo!«
In zares je planila tako odločno in tako smešno proti mlaki, da njen oče in jaz nisva mogla zadržati smeha. Potem je krenila proti studencu in si začela umivati roke. Tudi midva sva stopila bliže. Snela je klobuk z glave in ga obesila na vejo, potem je sklenila dlani v prgišče in jih podržala pod studenec, da se je nakapljala voda vanje, se sklonila in začela piti.
»Ta je pu lepa!« je vzkliknil gospod Anasta-sios. »Pozabila si vzeti kozarec s seboj in vendar veš, da mi je ta voda ljubša kakor voda v vasi...«
Amaryllis je dvignila glavo. Medtem ko je bila sklonjena, ji je bila kri zalila obraz. Z usten in s konca nosu ji je kapljala voda in bila je taka še bolj čarobna videti.
»Tukaj je kozarec,« je rekla očetu.
In ponudila mu je svoje prgišče, polno vode, s tako prepričljivo ljubkostjo, da se oče ni nič obiral in je srknil dva- ali trikrat iz prgišča.
»Uf! Ne morem več!«... je vzkliknil nato. »To vendar zarček za raki!«*
»Prav!... Kako bo pa
In me je pogledal, puščanja.
ni kozarec... to je ko-
a pil gospod Štefan?« je dodal, kakor bi me hotel prositi od-
C'
»Ha! Iz istega kozarca,« je rekla z na moč razigrano preprostostjo. »Če že nimamo drugega... Naj nam oprosti!«
In ponudila mi je polno prgišče.
Okleval sem. To je bilo preveč: pil naj bi iz njenih rok, se jih skoraj dotaknil s svojimi ustnicami! To je bilo predrzno, nezaslišano... Če je bila ona tako lahkomiselna, da mi kaj takega ponudi, ali naj jaz ponudbo sprejmem in zagrešim nedostojnost?
Gospod Anastasios je videl moje oklevanje. Ali ga ni razumel ali se je samo tako delal.
»Pijte, če ste žejni,« je rekel. »Kaj? Ali se bojite, da ji je že preveč? Tem bolje! Vsaj drugič ne bo več pozabila kozarca.«
Kaj naj bi bil storil? Sklonil sem glavo in kar se da narahlo srknil iz prgišča. Toda začutil sem nenadoma, kako se mi tresejo noge. V glavi mi je zašumelo, kakor ne bi bil pil vode, ampak čaroven ljubezenski napoj. Nisem si upal srkniti drugič.
»Hvala lepa,« sem rekel. »Voda je mrzla, kozarec čudovit in točaj božanski. Toda žejen nisem...«
»Strašno je, če se mora človek vračati po isti poti,« je vzkliknila Amaryllis z ukazajočo otroško živahnostjo, medtem ko si jo ovila rdeči trak s slamnika okoli vratu. »Vrnimo se rajši po poti ob obali.«
Amarvllis je hodila pred nama, ves čas živahna in brez sledu o utrujenosti. Kakor gazela je iskala taka mesta, kjer je prehod težaven. S poti je krenila, da je našla skalo, s katere je lahko skočila, ali breg, s katerega je v teku zdrvela v dolino. In hoditi zna! Nič ji ni drselo po suhih borovih iglah, medtem ko sem se jaz kljub svoji previdni hoji na njeno veliko veselje dvakrat ali trikrat skoraj položil po tleh.
Kako lepa je ta pot ob morju! Valovi so izpodjedli in še izpodjedajo gorovje, katerega boki se strmo dviga jo kvišku, razdejani od srda valov. Tn ker je zemlja čisto rdeča, se človeku zdi, da vidi ranjeno, krvavo drobovje gora. Nad seboj vidiš prav do vrha velikanske borovce. Korenine mnogih izmed njih nimajo več opore na iz-podjedeni zemlji in hirajo, obsojeni na neizbežno smrt, medtem ko drugi padli velikani leže suhi in brez življenja po pečevju in po produ.
Ko je opazovala divje nabrežje, je Amaryllis nenadno veselo zavriskala, kakor da je našla nekaj dragocenega. In že se je sklonila in začela nabirati.
»Marjetice cvetejo! Kako so lepe! Nabrala jih bom.«
»Kaj pa boš z njimi?« jo je vprašal oče.
»Ha! Hočem jih. Potrebujem jih.«
In ljubko je udarjala z desno peščico po levi dlani.* *
»Sedita z gospodom Štefanom na tistele skale, da bosta v zavetju pred vetrom,« je dodala in hudomušno s tem mislila mene. »Juz bom nabrala marjetic; neznansko veliko jih je.«
»Če hočete, vam bom pomagal,« sem ji rekel.
»Kako, če hočem!... Kar pridite!«
Začela svu trgati marjetice. Počasi sva se oddaljila od mestu, kjer je sedel gospod Anastasios. Izgubila sva ga izpred oči.
Premislil sem tedaj, v kako čudnem in nepričakovanem položaju sem se znašel, in nehote sem se zasmejal.
»Zakaj se smejete?« me je vprašala radovedno.
»Če bi mi bila čarovnica lani rekla, du bom čez leto dni trgal marjetice po samotni grški obuli, bi se mi bilo zdelo popolnemu nemogoče in smešno. In vendar...«
Te besede so jo zadele. Pogledala me je po strani in sklonila glavo.
»Zdi se vam torej smešno, da trgava marjetice!... Imate prav. oče naju pričakuje.«
Obžaloval sem svoje neumestno vedenje, čeprav ni bilo ničesar v mojih besedah, kar bi jo bilo lahko žalilo. Bil sem tako zmeden, da nisem našel opravičila, ki bi
ji bilo razložilo, kakor sem mislil. Niti besedice nisem spravil iz sebe. Natrgal sem bil precejšen šop marjetic in sem ji ga ponudil. Zahvalila se mi je suho kakor so bile marjetice stihe in dodala moj šop svojemu. Potem je stopila dva ali tri korake naprej in zagnala vse marjetice v morje.
»Kaj! Praznih rok se vračaš!« je vzkliknil gospod Anastasios. »In marjetice?«
»Osa je sedla nanje,« je rekla resno. »In v strahu, da me ne bi pičila, sem jih spustila v morje.«
Vsa živahnost jo je bila minila.
(Dalje.)
*	Raki (prim. srbsko »rakijo«!) je grški tropinovec.
*	Kretnja grških otrok, kadur hočejo nekaj storiti ali dobiti.
	
	Pl"-' 1
i - A	
Vojna vili ra je zbesnela po peščenem morju severne Afrike. Po nepreglednih strašnih libijskih puščavah, kjer kraljujeta le pesek in žgoče sonce, drevi jo oklopnt avtomobili, grmijo topovi In letala. Bojni hrup odmeva tudi v sosedno pokrajino, v francoski Tunis, ki se glede življenjskega okolja docela sklada z Libijo.
Zgoraj levo: Bell Tunis, glavno mesto, v ospredju stara domačinska četrt, v središču In ozadju pa sodobna upravna ln zasebna poslopja. Od 1. 1705 so tu vladal) tuniški beji, dokler ni Tunizija 1. 1881 postala francoska.
Zgoraj desno: Arabec sl predstavlja paradiž kot ogromno zelenico, zasajeno s palmami In s kipečimi, nikdar usihajočimi studenci. S palmami vseli sadnih zvrsti je sicer skopa narava Arabcu dala možnost zaslužka. Zato jih Arabec skrbno goji. Brezvetrje in pomanjkanje žuželk sta ga prisilila, da umetno opraši dateljnove sadonosnc palme s pelodnlm cvetjem, ki ga v takihle snopičih prodajajo na trgih. Arabec poveže otep v krošnjo dateljnove palme, pelod se ospe na pestlčne cvete in drevo obilno rodi. Spodaj:	Pogled na kozavo zemeljsko obličje v dolini Matmata. Oko
opazi samo majhne, v preprostem liku zidane mohamedanske molilnice in francoska upravna poslopja. Z letala pa bi lahko videl, da živi tu pod zemljo okrog 5000 domačinov. Prebivajo v jamah, ki so jih izkopali do znatnih globin in sc tako zavarujejo pred močnimi toplotnimi razlikami.

f&BS
•"S

:________
»K
- -3L. ^	«	-
'	--—ms-
■	m gr-: ’•
1T'- '
'
' '''
* tf


.. m***. '4


Z Kora j:	Južna
Tunizija je popolna puščava in se močno razlikuje od severne krajine, kjer rastejo pšenica In ječmen, plutovec, pomaranče, limone, dateljni in olive. Tu pa vla-da smrt. Kamor seira oko, le eno samo valovito morje finega, od vetrov v kodraste sipine nanesenega peska. l*o teh valovih se ziblje Potrpežljiva »puščavska ladja«, kamela, simbol življenjske odpovedi.
im——-1
TUNIZIJA
Spodaj levo:	Arabska deklica pripravlja
maslo lz ovčjega mleka. Priprava je kaj preprosta, a vendar kaže človeško iznajdljivost: na treli kolib visi meh iz kozje kože. Deklica ga krepko poganja sem in tja, maščobni delci se v nihanju zgostijo in »centrifuga« ji je dala dobro maslo.
Spodaj desno: V Medenini lahko vidiš takole domačo hišo skrotovičene arhitekturne oblike. Stopnišča so speljana kar ob zidu k raznim »nadstropjem« in so docela nezavarovana. Imeti moraš pač vitke puščavske noge, ua se lahko vzpneš ko divja koza po takili policah. Spodaj navadno stanujejo, zgoraj pa imajo shrambe za žito, sadje in orodje.
Bil je med nami mož ..
NADŠKOF JfflUC
Majhen oris velikega življenja. Napisal Msgr. JOŽE JAGODIC, škof. kancler v Ljubljani — Uvod napisal ljubljanski škof dr. GREGORIJ ROŽMAN
AVTOR 0 KNJIGI
Bili so prenekateri, ki so mi to delo odsvetovali, češ da je Jegličev lik tako visok, njegovapodoba tako svetla, njegov pomen tako vekovit, njegovo življenjsko delo tako veliko, da bo moral zajeti vso novejšo domačo zgodovino, kdor bo hotel zadostno očrtati in pravično oceniti delo tega izrednega poslanca božjega. Kajti s svojo čudovito osebno močjo je v 32 letih svojega škofovanja preoblikoval slovenski narod, kakor ga preoblikujejo v stoletjih le največji duhovi. Bil je že za življenja osrednja oseba, mejnik velikih dob, os, ki se je okrog nje v več nego enem rodu sukalo življenje našega naroda. Ker je bil mož, kakršni se redko rode v zgodovini, kaj šele v zgodovini majhnih narodov, bo mogel slovenski kulturni zgodovinar šele za pol stoletja pravično ugotoviti in zapisati, kdo in kaj je bil Jeglič. Kajti njegovo življenje je bilo dolgo in izredno plodovito, ker je Jeglič prav do zadnjih dni pred svojo nenadno smrtjo posegal v javno življenje, in so spomeniki njegovega dela toliki, kakor jih ni zapustil za seboj še noben Slovenec. Moral bi torej prispevati svoje spomine nanj vsaj en rod, če bi hoteli imeti pred seboj vso njegovo resnično podobo. Vse to zbrati in vse to prav presoditi pa ni majhna stvar in potrebuje truda kar enega človeškega življenja in več...
Tako in že drugače so mi govorili.
Toda kljub temu sem se lotil dela. Kajti bili so po drugi plati mnogi, ki so me k temu delu nagovarjali, češ da je bolje orisati Jegličevo živo življenjsko podobo po živih virih, ker je nevarnost, da se zamudi čas živih prič; saj mimo tega še vedno ostane priložnost za poznejše zgodovinarje, da podajo svoj čas svojo podobo. Imeli smo mnogo znamenitih mož, ki pa njih življenje in delo ni bilo opisano, ker se izmed živih prič ni našel nihče, ki bi se bil lotil dela, pozneje pa je tek življenja prinesel s seboj druge zgode in nezgode, in njih življenje je bilo, ker so tudi priče legle v grob, pozabljeno. Se več: rekli so mi, da mi bodo bodoči zgodovinarji za življenjepis hvaležni, čeprav bodo morda, ker bodo poznali okvir današnjega časa bolje kot mi, to ali ono sodbo ali ugotovitev popravili... In tako sem jim sledil.
Vem pa, da ta knjiga ni popolna, saj bi bilo treba obsežnih knjig, da bi poročale o vsem trudu in znoju, o vsem delu in trpljenju njegovem. Ljubezni do naroda pa ne bo opisalo nobeno pero, čutiti je more samo srce ...
JOŽE JAGODIC.
Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani
X4*
VSEBINA KNJIGE „NADSK0E JEGLIČ
Uvod
I.	Dom in rod. / Rojstni kraj: Begunje. Rojstna hiša: Pri Pogorelčku. / Oče: Anton Jeglič. Mati: Mina Tomc. Bratje in sestre.
II.	Mlada leta. / Mladost. Pot v ljubljanske šole. Na gimnaziji; Alojzevišče. Materina smrt. Boj za poklic. Matura.
III.	Za vzori. / Bogoslovec in novoinašnik. Na Dunaju; doktorat. Kurat v Begunjah. Študijsko potovanje. Podvodja v semenišču. Prošnja za profesuro na univerzi v Zagrebu. Očetova smrt.
IV.	V Bosni. / Kanonik v Sarajevu. Pomožni škof. Klic domovine. Slovo od Bosne.
V.	Ljubljanski vladika. / Prihod v Ljubljano. Prva obletnica.
VI.	Zavod sv. Stanislava. / Povod za ustanovitev. Slovenska gimnazija. „Zavod, moja ljubezen . ..“ Društvo „Jeglič”.
VII.	Apostol naroda. / Pastir pastirjev. Pastir vernikov. Verska društva. Skrb za vse stanove. Kulturni prerod. Politika. ..Zahvalimo svojega škofa!”
VIII.	Učenik naroda. / Pisatelj. Biblični spisi. Dogmatični, ascetični in vzgojni spisi. Spolni pouk. Vrednost spisov. Skrb za dober tisk.
IX.	Voditelj narodu. / V lastnosti voditelja. Slovenec. Majniška deklaracija; Krek. Ob usodnih urah; Pariz. Ob težkih dneh; Šušteršič.
X.	Duhovnik in škof. / V razmerju do Boga. Ljubezen do Marije in svetnikov. Prizadevanje za svetost. Spovednik in pridigar. Dobrodelnost. Vzoren škof. V razmerju do škofov in duhovnikov. V zvezi z Rimom.
XI.	Še nekaj podob. / Jegličev dnevni red. Jeglič v gospodarstvu. Jeglič kot popotnik. Jegličevi sodelavci. Jegličevi jubileji.
XII.	Večer življenja. / Njegov koadjutor. V pokoj. V Gornjem gradu. V Stični. Zadnji dnevi. Nenadna smrt. Pogreb. Testament.
XIII.	Odmevi po smrti. I Pastirski list ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana.
XIV.	Človek. / Zunanji obraz. Duhovni lik. Napake in ne.
XV.	Veliko življenje v majhnih podobah. / 180 kratkih zgodbic (anekdot) iz Jegličevega življenja.
XVI.	Čitanka. / Nekaj neobjavljenih in nekaj natisnjenih značilnih Jegličevih spisov. Pisma.
XVII.	Seznum vseh Jegličevih spisov.
Knjiga bo izšla v začetku junija 1941 v obsegu 700 strani velike osmerke (17x23 cm). Vezana bo v elegantno rdeče platno po načrtu arh. Gajška. Priloženo bo tudi 16 na obeli straneh tiskanih tabel s 60 originalnimi slikami v bukrotisku iz življenja pokojnega vladike. Večina slik še ni bila objavljenih. / Knjiga bo veljala 200*— din.
Važno! Naročnikom, ki se prijavijo pred izidom knjige, dajemo ugodnost plačevanja na 5 zaporednih mesečnih obrokov po 40#— din. Zadnji obrok je treba plačati ob izidu knjige. / Poslu-žite se ugodnosti in pohitite z naročili!
NOVE
,SHAKESPEAROVE SKRIVNOSTI
Odgovori, ki jili je med prijatelji »Obiska« sprožil sestavek o Shakespearovi skrivnosti v prvi številki revije, pričajo o presenetljivem zanimanju za vprašanja s tega področja. Več bralcev izraža v pismih veselje in priznanje dejstvu, da smo iz gole časovnosti posegli še kam drugam. Splošna želja vseh dopisnikov je, da bi z ugotavljanjem zanimivosti o Shakespearovi uganki nadaljevali. Kaže, da bi se ob tem vprašanju tudi pri nas razvilo pisano razpravljanje med vernimi in nevernimi. Toda vodstvo takega razpravljanja bi zahtevalo vsega, čeprav enega samega človeka. Pisec teh sestavkov se takemu zanimivemu poslu ne more zudovoljivo posvetiti. Morda bi hotel tako nalogo prevzeti kdo od bralcev? Uredništvo bi mu po svoji moči pomagalo.
Za uvod v današnje razpravljanje naj še enkrat ponovim, da o zgodovinski resničnosti ali napačnosti ugotovitev polkovnika Fabyana ter gospe Gallupove še ni bila — in bo težko kmalu — poveduna končna sodba. Tudi ta obvestilna razpravljanju ne nameruvajo česa takega trditi ali naglašati. Pač pa je izven dvoma, da so Fubyanove najdbe s skrivnopisnega, kripto-grafsko-strokovnega gledišča neoporečne in točne, da torej ne gre za kako samovoljno ali zmotno razvozlavanje sturih pisav. Vse, kar so Fubvanovci v elizabetinskih izdajah angleške književnosti po Baconovem skrivnopisnem ključu našli, je v razbranih delih tudi res skrito in so nadzorstveni poskusi raznih strokovnjakov to brezpogojno potrdili ter strogo zanesljivost, nedvomno poštenost ter znanstvenost požrtvovalnega fabyanovskega dela popolnoma priznali. Prvi in najpomembnejši med njimi je francoski general Cartier, med prejšnjo svetovno vojno vodja zavezniške obveščevalne službe v Parizu, svetovna avtoriteta v skrivno-pisju.
V naslednjem navajam izvleček najzanimivejših odstavkov iz Baconovega-Shakespearo-vega življenja, skritega v raznih književnih delih iz Shakespearovega časa. Življenjepis obsega okoli sto strani v navadni knjižni oblilci. Razdeljen je na deset poglavij, ki jim je dodan še pristavek »To the decipherer« — tistemu, ki bo Shakespearovo skrivnost odkril.
Baconovo življenje
kakor gu pripoveduje s šifriranjem po dveh vrstah črk.
»Četudi so me neprenehoma zalezovali, mi grozili, vohunili okoli mene, sem spisal to zgodbo vso v šifrah, ker sem v vesti in v duši do dna prepričan, da bo ves svet hotel zvedeti resnico.
Moj poglavitni namen je spisati skrivno zgodovino mojega lastnega življenja, hkratu pa resnično zgodovino tega času... Odkritja, ki sem jih z mnogo težavami napisal za bodočnost, lahko popravijo vso našo narodno zgodovino.
Da bi ta pripoved bila resnična zgodovina, vredna, da se ohrani, nisem vzel iz nje ničesar, pa naj bi bilo to zame še tako neljubo in za brulcu trdo. Toda rad bi, da bi mogel nekaj tega pozabiti, ko je bilo zapisano.
Jaz sem po rojstvu resnično kraljevi sin naše preslavne, čeprav pregrešne kraljice Elizabete iz plemenu, ki mu je hrabri Edvard pridobil tako veliko slavo. Iz tega rodu izhajajo Henriki: Peti, Sedmi in Osmi kakor veje, ki jih steza deblo.
Moje pravo ime je Tudor. Sir Nikolaj Bacon mi je bil samo krušni oče v mladih letih... Toda gospe Ani Buconovi, ženi njegovi, sem dolžan najglobljo in nuj-
toplejšo zahvalo. Še več, njej dolgujem življenje. Čeprav v resnici ni bila moja mati, se je samo po njenem posredovanju zgodilo, du uru mojega rojstvu ni bila hkratu priča moje smrti. Njeno veličanstvo je prav zares hotelo, du bi me bilo naskrivaj spravilo s poti.
Za marsikatero žensko ne more biti večjega daru, kakor je otrok ljubljenejšega spola. Vladarici, kolikršna je bila Elizabeta, pa ni bilo tako. Ona, ki me je rodilu, je celo ob uri mojega neljubega prihoda zadušila sleherni čut naravne ženske in je v bolečinah ter nevarnostih porajanja kovala peklenski načrt.
»Ubijte ga! Ubijte!« je vpila ta nora ženska, »ubijte!«
Lady Ana jo je v hudem strahu tolažila, pa zastonj. Ko so me pomolili Elizabeti pred oči, je zamahnila z roko, kakor da hoče odriniti od sebe tuj, ne svoj zarod.
Zastonj so bile prošnje in tolažba lady Ane. Potem je skušala rešiti vsaj mene, kraljeviča zle sreče. Skrila me je v svoje stanovanje, da ni za moje življenje v Baconovi hiši vedel nihče razen njena mlada dekla. Skrivala me je, dokler ni njen lastni, mrtvorojeni sin dal v njeni družini naravni prostor kraljevemu otroku, ki so ga odslej vzgajali kot nujmlajšegu sinu častitljive gospe.
Toda čeprav je bilo moje rojstvo kraljici, ki je hotela veljati za deviško, tako čez glavo, se je vendar potem še zanimala zame. Zapovedalu je siru Nikolaju Baconu, nuj me vzgaja rodu primerno, kakor da bi bil njegov
Pisec Shakespearovih dram je moral biti vseznalec, dvorjan, vpeljan v nujzaupnejše skrivnosti evropskih dvorov, pravnik, genialen pesnik, doma v književnosti vseh časov. Nikjer mordu ta njegova snovnu in oblikovna vsestranost ter nedosegljivost ne prihajata tako mogočno do izrazu, kakor v bajni pravljični komediji »Sen kresne noči«. Ruzkošje zgodbe, domislekov in zapletov, je v njej tako, da mu je mogel primerno podobo dati šele film z vsemi svojimi neomejenimi možnostmi. Film »Sen kresne noči«, iz katerega prinašamo v naslednjem nekaj prizorov, je režiral Mux Reinhard, ki mu je Warnerjeva družba dala na razpolago kraljevska sredstva. Na spodnji sliki: atenski rokodelec Klobčič, ki mu po čarovnih zmešnjavah škrata Spaka zraste v kresni noči oslovska gluva, s kruljico vil Titunijo, ki ji je škrat zaslepil pogled, da se za kresno noč do smrti zaljubi v robavsa z oslovsko glavo.
Sen kresne noči: Oberon, kralj svetlih vil, z njimi in z duhovi noči, po plesu teh bajnih gozdnih bitij.
rodni sin. Prihajala me je obiskovat, spraševala me je in preskušala moj mladi, pa zelo razgibani um. Kadar je bila dobre volje, mi je rekla »Moj mali Lord Keeper,1« nikdar pa mi ni rekla kraljevič, ker mi ni hotela priznati naslova, do katerega sem imel pravico.
Vse to živi v meni kakor sen iz pretekle noči, če le zaprem oči.
Ko je odhajala v voz, sem pogosto slišal, kako je govorila siru Nikolaju v uho:
»Dobra ga učite prava, ker ga bo potreboval.«
Premišljal in tehtal sem te besede in spraševal, toda pri vseh mojih prizadevanjih ni siru Nikolaju nikdar ušla besedica o tej reči.
Nekaj let je preteklo, preden sem zvedel za svoje pravo ime in poreklo. Do tega je privedlo čisto naključje.
Bil sem z več gospemi in dvorjani pri kraljici, ko je neumno dekle začelo blebetati to zgodno, ki ji jo je bil pošepetal Cecil v uho. Kraljica je pa slišala. Vsem je zastal dih. Nikdar še nisem videl take besnosti. Groza me je prevzela ob kraljičinem viharju.
Ubogo dekle je nezavestno ležalo kraljici pred nogami, zdelo se je, da ga bo zdaj zdaj konec. Nisem mogel več molče gledati. Kakor blisk sem planil skozi čakajočo gnečo dvorjanov in gospa, ki so v širokem krogu obdajali kraljevskega besa in njegovo žrtev. Pokleknil sem, da bi vzdignil nežno telo.
Top molk, ki je oznanjal vihar, je objel kraljico, lica so ji gorela kakor plamen. Potem je udarilo name kakor Jupitrovu strela. Izgubila je razsodnost in ozir, iz nje so bruhnile skrivnosti srcu:
»Moj rodni sin si, toda čeprav si kraljeve krvi, bister in umen, ne boš gospodaril nad Anglijo, ne nad svojo materjo, ne nad komer koli. Za vselej jemljem nasledstvo svojemu preljubemu prvorojencu, blagoslov moje zveze z..., ne, ne bom ga imenovala... Tudi ne bom razodela sladke zgodbe, ki jo ljudje le slutijo in tudi
1 Upravnik.
ne vedo nič o skrivnih porokah, da ohranim kraljici te države ime neporočenega dekleta. Tvojemu kraljevskemu duhu se take pripovedi ne spodobijo.«
Ko je nehala, je velela naj izginem. Poslušal sem in odvedli so me h gospe Baconovi, ki sem ji povedal, kaj se je zgodilo. Življenje v vsej svoji mladi svežini se mi je zdaj začelo zdeti neznosno.
Nobena pravu ženska ne more videti solz. Jokaje sem objemal tisto, o kateri sem menil, da je moja zlutu mati, in jo rotil, naj pove, ali sem res njen in njenega častitljivega moža sin.
V joku in žalosti mi je mati razodelu, da sem res kraljičin sin. Začel sem preklinjati kraljico, usodo življenja, potem sem se zgrudil in potoki solza so končali to sramotenje. Gospa Baconova je videla, kako mi je, in je dejala:
»Prizanašaj mojim ušesom, zakaj s tem ne žališ samo svoje matere, temveč tudi odličnega plemiča, svojega očeta, grofa Roberta Leicesteru... Prisegla sem sicer obema, da ti ne bom razodela te skrivnosti... Konec lahko zveš od babice, pa tudi zdravnik ti bo lahko dal dokaze, da imaš pravico imenovati se kraljeviča te države ter dediča prestola.«
Lady Baconova mi je potem povedala še zgodbo o skrivni poroki kraljice z grofom Leicesterom, ko je spravila s poti njegovo ženo Amy. Poročila se je z njim skrivaj, ko je bila še kraljična in jo je kraljica Mary dala zupreti v London Tovver. Ko je Elizabeta zasedla prestol, so poroko ponovili pred pričami, toda vseeno je potem s prisego zanikala zakon z Leicesterom in mute-rinstvo. Zli duh jo je gnal k vsemu temu...
Videl sem, da se ji je krčilo srce, ko mi je po tej pripovedki dejala zbogom, jaz pa sem sanjal o zlatih žezlih, o krasnih dvorih in o kroni na svojih nedolžnih luseh. Nobena krivica ne bo vrgla z angleškega prestola vnuka Henrika Osmega, sina Elizabete, in moj pravi naslov je: princ VValeški...
Čez čas me je moja kraljevska mati poklicala samega k sebi ter mi povedala, naj se ne imam za njenegu sina
in du kraljevo ime ni zame, temveč da naj ostanem, kar pač sem.
Pravijo, da te nesreča, ki je nisi zaslužil, nikoli ne doleti. Mene pa je zadelo krivično prekletstvo in zatemnilo vse moje življenje.
Nisem nehal potegovati se za svoj pravi, pravični in nesporni naslov prestolonaslednika, princa Waleškega, toda Robert Cecil je netil razdor med mano in med kraljico, kateri je dopovedoval, da hočem zavladati Angliji in svetu, da hočem naščuvati ljudstvo, da me bo zahtevalo za kralja, da ne mislim na nič drugega, kakor na oblast in da hočem celo v vseh igrah igrati samo kralja ...
Prestrašena kraljica je čez nekaj časa sklenila, da me prideli angleškemu poslaništvu na francoskem dvoru. Tudi grof Leicester je bil za to.
Novice o veselem življenju na francoskem dvoru so prišle tudi do mene in bil sem zaradi tega vesel zaupne naloge, za katero so me poslali v Francijo. To pregnanstvo, ki naj bi me bilo spametovalo, je po naključju Previdnosti koristila želji mojega srca. Ko sem sklenil, da se začnem učiti skrivnopisja, sem takoj začel sestavljati skrivno pisavo, ki mi je omogočila sporočiti mojo zgodbo. To ni zbudilo nič sumnje, mislili so, da so se moja čustva polegla, kakor se poleže morje po viharju.
Zarodi tega me niso motili v raziskovanjih. Izumil sem skrivnopis z dvema vrstama črk, ki se zdi, da ga je skoraj nemogoče brati, dokler iskalec ne najde ključa ali pa če ima naravnost božanski dar.
Tam sem doživel prvo svojo ljubezen z Margareto Valoiško, sestro francoskega kralja. Ta ljubezen je sončno Francijo zn moje srce spreminjala v raj.
Zgodbo o tej ljubezni popisuje nekaj krajših del v francoščini. V te knjižice sem skril dosti zaljubljenih skrivnosti, ki naj bi Margareto pozneje razveseljevale.
Tudi ko nisem več dvomil o njeni nezvestobi, nisem mogel Margarete pozabiti, zakaj bila je lepša od najlepših Angležinj. Šele čez štiri desetletja sem se mogel poročiti z drugo žensko...
Spak, povzročitelj vse zmede v kresni noči.
Tezej in Hipolitn, atenska vladarja; pod njunim blagohotnim pokroviteljstvom se odigravu vsa zmešana zgodba kresne noči...
v a para: Lisander in Hermija, Demeter in Helena, ki ju kresna noč izdruži in spet vrne v srečo lepe ljubezni. (Vse slike Warner Bros.)
Ker sem spretno izpolnil nalogo, zaradi katere so me bili poslali, sem menil, da mi bo kraljica, moja mati, zdaj bolj naklonjena. Toda spodletelo mi je v ljubezni, nisem mogel dobiti Margarete in uresničiti svojih sanj, a tudi pri Elizabeti mi ni nič uspelo.
Pustil sem torej ljubezen in sanje o prestolu ter ves čas in ves svoj um posvetil znanosti, da bi v njej napredoval toliko, du bi moje ime luhko zaslovelo. Prizadeval sem si za to ne le zaradi lastnega zadoščenja, ne le zaradi napredka človeštva, temveč tudi da bi se uveljavil pred svojo kraljevsko materjo in jo morda le pridobil zase.
Toda ni se mi posrečilo, zakaj Cecil jo je še vedno prepričeval, da jo hočem samo vreči s prestola, čeprav sem zahteval samo priznanja za svojo naravno pravico.
SLIKE S KRASA
(Nada!j. s str. 91)
Atenski rokodelčiči se s Klobčičem dogovarjajo za igro pred kraljevim dvorom.
biti razglašen za prestolonaslednika, ker sem bil kraljičin prvorojenec, z naslovom princa Waleškega, potem pa biti vladar z imenom in naslovom.
Elizabeta je imela z Walterjem Deverenxom še drugega sina, Roberta, poznejšega grofa Essexa. Tudi tega iz pravilnega zakona kakor tistega, ki zdaj govori še nepoznanemu razvozlalcu tega skrivnopisa, ki bo odprl vrata groba, da stere vezi, ki skrivajo čudovito zgodbo. A če bi kraljica umrla ali odstopila, bom jaz, njen starejši sin, po božjem pravu podedoval žezlo in prestol. In država do lahko vesela, zakaj imela bo modrega vladarja.
Grof Leicester je mojega polbrata Roberta, ki je nosil v začetku njegovo ime, vodil na dvor, kjer mu je kmalu zrasel greben, ko je zvedel, da je kraljičin sin. Zgodovina pripoveduje, kako daleč si je upal. Toda edino moju skrivnopisna zgodba lahko odpečati vse skrivnosti, tako dolgo zakopane v molčečih dvoranah.
Zares drzno je pero, ki si upa pisati zgodovino kraljev, pa četudi v skrivnopisu.
Moj pravi oče, grof Leicester, ni hotel pri kraljici posredovati zame, čeprav je bil v milosti in bi mu bilo moje znanstveno delo pomagalo. Prevejani dvorjani so pa uganili, da mora biti v meni in njem ista kri.
Leicester je dal preskrbeti izkaz o mojem rojstvu, podpisan po dvornem zdravniku, zanesljivih pričah in babici, listine, ki so pričale o zamenjavi z mrtvorojenim sinom gospe Baconove. Hotel je urediti vprašanje o nasledstvu, da bi po Elizabetini smrti ne bilo zmed. Toda zbornica je predloge na kraljičino zahtevo zavrgla.
Zdaj se je tudi oče začel odkrito zavzemati za Roberta, mlajšega kraljičinega sinu, ker je sodil, da se bom jaz posvetil ves in samo znanosti. Z Robertom sva postala na dvoru tekmeca, kar je raztrgalo vezi, ki so naju družile od detinstva. Najine radosti in žalosti so bile do tedaj deljene. Zdaj je pa bilo vsega konec. Ko se je srce spremenilo in ko je zazijala razpoka, je besede ne morejo napolniti...
Čeprav je kraljičina ljubezen vedno bolj veljala Robertu, sem še vedno na tihem upal, da bom le kdaj videl krono na svoji glavi.
Vrgel sem se v znanost in sklenil pisati dela v vzvišenem slogu, ki bi jih lahko vprizarjali na odrih in brali po knjižnicah, da bi zajela čim več ljudi, ter v znanosti in modrosti spravila s sveta angleško manjvrednost, ko so Angleži drugim narodom vendar enaki po poštenosti in razumu. Upanje, da bom to dosegel, je hranilo mojo vnemo pri delu.
Da sem pa mogel v svoje delo skriti nevarne skrivnosti ter jih sporočiti bodočnosti, sem moral iskati novih poti, celo ko sem objavljal pesnitve, ki se je zdelo, da so namenjene suino ljudem v razvedrilo. Začel sem svoja dela skrivati pod druga imena.	(Dalje.)
Svojevrsten dimnik na kraški domačiji.
Za Kranjca je to nov svet, svojski po obliki in življenju, vendar slovenski. Mogoče še bolj zavestno slovenski, ker je borben in vzirajen.
Življenje Kraševca je trdo, še teže kakor na Kranjskem. Zemlja tam zahteva mnogo več potu in mnogo ljubezni. A naš Kraševec vztraja na njej, se bori za svoje življenje in proti usodi.
Ognjišče v krušcvski kuhinji.
Naredimo danes enkrat tako, kakor da bi bilo vse kot nekdaj, ko ni bilo ne draginje, ne vojne in ko nismo imele nič bolj važnega, kakor izbirati nov pomladanski klobuček, bluzo ali kostum. Kar se tiče izbiranja, moramo priznati, da je danes res važno, kaj si nabavimo, ker mogoče bo treba v istem plašču hoditi tri, štiri, pet pomladi ali pa še delj.
Iz vse te množice modelov bo treba poiskati tistega, ki nam v vsem, v kroju in barvi, popolnoma odgovarja in katerega se ne bomo tako kmalu naveličali. Muhe enodnevnico, kakor pretirano nabrana krila, z volančkami in čipkami preobložene bluze itd., vse to je izginilo in dobili smo novo smotrno modo 1941.
Pariz ima kljub vojni še vedno glavni vpliv na modne stvaritve vsega sveta in zato opažamo povsod veliko kostumov. Morda ker so izmed vseh ženskih oblačil še najbolj slični vojaški uniformi, mogoče ker so izredno praktični in ker se podajo vsaki postavi, mogoče je vzrok, kaj tretjega, kdo ve? Naša dva modela (4, 5) imata vso značilnosti letošnje pomladanske mode. Precej dolgo, ravno jopico in no preširoko krilo, v katerem se pa le lahko hitro stopi. Glavni okras so seveda — žepi. Gotovo je tu tudi eden vplivov vojne na modo, kajti v teh ogromnih žepih lahko dame nosijo vse potrebščine; v vojskujočih se državah žepne baterije in razne legitimacije, pri nas pa, hvala Bogu, le denarnico, robček, glavnik in dozo za puder. Letošnjo pomlad bomo videli žepe v vseh velikostih in oblikah, pokonci stoječe, poševne in okrogle, vrezane in našite, žepe na jopah, plaščih, na oblekah in krilih, žepe spredaj, na strani in celo zadaj kakor na moških hlačah.
Plašči imajo še vedno obliko redingota in se tosno prilegajo životu. Zanimiv je zlasti naš model št. 6, ki je iz temno modro in belo črtastega sukna z zanimivo garnituro iz belega pikeja.
Če si že ne mislite nabaviti novega plašča ali kostuma, ena izmed naših ljubkih bluz vam bo pa le mogoče všeč in si jo boste omislili 1 Vse so iz potiskane pralne svile ali žoržeta in bodo nedvomno posvežile vašo lansko pomladno garderobo.
V modi klobukov ločimo dve glavni niti, ali so potisnjeni čisto na oči in izgotovljeni iz bleščeče slame, ali pa so ravno nasprotno privihani nazaj kot pozimi. Najbolj priljubljen pa bo seveda še vedno turban, v vseh oblikah, ker se res poda vsakemu obrazu. Naš model je iz originalno drapirancga gor čičnorumenega jerseya.
ZLet
osnja
smotrna
moda za
pomlad


1
Glavno pravilo se glasi: kar ti pri-stoja, jo moderno. Seveda pa imajo vse pričeske nekaj skupnega in to so — še vedno in čedalje bolj — kodri. Od kar smo jih pred nekaj leti odkrile, se ne moremo več ločiti od njih. Gladki moško pristriženi lasje res niso posebno polepšali nobene ženske, pristajali so kvečjemu čisto mladim dekletom. Sedanje najnovejše pričeske so tako raznovrstne, da si vsaka lahko izbere tako, ki ji bo najbolj pristojala. Spretno počesani lasje lahko zakrijejo majhne pomanjkljivosti, hkratu pa lahko ugodno podčrtajo lepoto fino oblikovanega ušesa in pravilno črto vratu.
Za mlade obraze je še vedno najbolj primerna tako imenovana »paževska pri češka« (št. 1). Lasje so tesno prilegajo glavi in so na temenu zviti navznoter, tor tvorijo debel zavoj. Zadaj morajo biti daljši, ob straneh pa krajši. Na čelu tvorijo ljubko čopko, ali pa so gladki in prevezani z baržunasto pentljo. Te vrste pričeska je primerna zlasti za svetle lase, seveda pogoj pa je, da so vedno čisti in svetlikajoči, kar z lahkoto dosežemo z vsakodnevnim krtačenjem.
Naša druga slika predstavlja zelo preprosto in praktično pričesko, ki pristaja skoraj vsakemu obrazu. Lasje so po sredi razdeljeni s prečo in nakodrani samo na konceh. Z glavničkom ali zaponko so pripeti tako, da je uho prosto. Ni treba, da bi bili posebno dolgi.
Lani je kazalo, da se bo udomačila tudi pri nas tako imenovana »coiffure haute«, katero so oznanjali francoski modni diktatorji. Pristajala je le čisto
pravilnim ozkim obrazom in ženske se niso mogle odločiti, da bi kar čez noč odkrile vrat in se česale navzgor. Naša tretja slika predstavlja nekak kompromis, in sicer so lasje spredaj in ob straneh počesani navzgor in zaviti v rahle kodre, ki ljubko padajo na čelo. Uho je prosto in šele čisto zadaj so lasje gosto nakodrani ter zakrivajo skoraj ves vrat. Ta pričeska ima nekaj kapricioznega in je primerna zlasti za večer.
Na sliki št. 4 vidimo zelo moderno pričesko, ki bo pristojala posebno dobro črnolaskam. Lasje so nakodrani samo na konceh in zaviti v debelo zavoje, ki so položeni nalahko okoli glave in pritrjeni z glavnički. Na čelu so malo on-dulirani, kar precej omili strogost te zelo svojevrstne pričeske. Primerna je zlasti za dame v zrelejših letih.
Vodno zopet pa srečujemo žensko s
cisto preprosto česanimi lasmi, z velikimi, skoraj razpuščenimi kodri, ki zlasti lepo obrobljajo enakomerne obraze. Tudi čisto gladke, po sredi s prečo razdeljene pričeske vidimo tu in tam. V glavnem so lasje vedno precej dolgi, kar posebno lepo izpopolnjuje nove mladostne spomladanske klobuke.
0if\ DOBRIH NASVETOV
IU GOS PJO DINJI
1.	Ce vam je ostala štruca kruha, ki ni več sveža, lahko napravite pikantno predjed. Ob strani kruh prerežite, vzemite sredico ven in napolnite nastali prostor s sesekljanimi ostanki pečenke, gobami, koščki klobase itd. Nato jo pecite eno uro na slabem plamenu.
2.	Ce vam dete ponoči slabo spi, bri-denite njegovi večerni kopeli 10 dkg lipovega čaja.
3.	Ce nimate posebne gumijaste krtače za čevlje iz semiša, si lahko pomagate s kosom zvitega krepžoržeta, s katerim drgnite usnje.
4.	Srebrno skledo, ki ima rjaste ma-
Najmodernejši kroj /a moško obleko
deže, očistite s toplim kisom in posušite nato z žaganjem.
5.	Ce niste posebno izurjeni v pletenju, si naredite najprej vzorček (n. pr. 30 pentelj, 5 cm visoko), nato boste mere lahko določili.
0. Vse pletene stvari bodo trajale še enkrat tako dolgo, če prevlečete takoj komolce s tenko nitjo ali jih podložite s kosom istobarvnega blaga.
7.	Ni treba, da bi vsa hiša vedela, kdaj boste imeli ohrovt za kosilo! V vodo, v kateri so kuha, denite vrečico krušnih skorjic, ki vzairiejo ves neprijeten vonj.
8.	Kolobar, ki je ostal od bencina pri čiščenju madežev iz volnene obleke, lahko odstranite, če pokrijete tisto mesto z vlažno krpo in ga z vročim železom prelikate.
9.	Ce hpčete, da vam bodo cvetlice v vazi ostale dolgo časa sveže, potresite stebla s suhim škrobom, preden jih daste v vazo.
10.	Shranjujte lupine od mandarin! Denite jih v konjak, kateremu ste pri-dojali nekaj sladkorja in čez dva meseca boste imeli izvrsten curacao.

iflijMi		1i* , \te-	_ .-ijiu		;	|3P*V “'	^ sfl|jWS			
				KjL	* # \ufW](K9 jf			
	mm-			*lrW'	J|A		m
Starinska slovenska kraška domačija v Kobdilju
Prelep primer svojevrstnega in originalnega ljudskega stavbarstva
ir. ljubljansko di';»nH»
Zaključni prizoi iz Shakespearovega ..Othella". Režija Šest, v glavnih vlogah Levar Othello, Boltarjeva — Desdemoria, Sever—žago.
Spodaj: Pi/or iz Gohrijeve komedije ..Si-sto nadstropje". (Foto ž. Vertin)
Ufe	’	
		
f—"		—4	
	
1	1
	}				
K • '* ■			J ? # s9f	SP '	
(Foto Sl. Smolej)
Ix novega fotografskega mesečnika »Savremena fotografija«, v katerem sodelujejo poleg drugih tudi slovenski amaterji, smo
posneli nekaj lepih fotografij,
LONČAR
POT V SNEGU	guUo Kj.
it Vi? v
ki lepo pričajo o dostojni vižinl
fotografske umetnosti pri nas
SV. JAKOB
(NA KATARINI)
cr-Z/t/t:	Imetnic
KIPARJEV ATELJE
Narodi te jo lahko sami, in sicer iz tenkega usnja (ovčtne), klobučevine ali pa i/, debele rips-svile v barvi vake nove pomladanske obleke. NuS vzorec, ki se zapira s patentno zadrgo, je iz črne klobučevine, podloga pa je iz istega materiala vinskordeče barve.
Potrebujemo: 24X40 cm črne klobučevine (dobi se v trgovini za modne potrebščine); 22X40 cm rdeče (ali živorumene. zelene, kariraste) klobučevine; 1 patentno zadrgo; .1 do 4 preluknjane novce.
Najprej pripnemo z velikimi vbodi na ono stran črne klobučevine kos starega blaga v isti velikosti. S kredo zaznamujemo črto okrasnih Šivov, katere potem točno preSijemo na stroj. Proge naj bodo približno 1 cm široke, tako da lahko potegnemo skozi volnene niti s pomočjo varnostno zaponke (slika št. 1). Sedaj blago prepognemo, zašijemo ob straneh in obrnemo. Od rdeče klobučevine (podloga) odrežemo 12 cm in naši jemo ta kos kot žep (slika St. 2). Nato tudi ob straneh zašijemo in obrnemo. Sedaj damo podlogo v torbico, ki smo jo na zgornjem robu privihali za en centimeter navznoter, in oboje trdno zašijemo na roko. Ca hočete, da bo torbica Se bolj trdna, lahko daste med blago in podlogo kos štramina ali krojaškega platna. Patentno zadrgo našijemo 1 cm pod robom. Na koncu pa pritrdimo verižico, na katero smo nabrali šop preluknjanih novcev. Nekaj jih imate mogoče doma ali pa jih zamenjate v banki.
Narod ima siguren občutek za vse ono, kar je zdravilno. Ni le slučajno, da se ravno pri nas popije toliko bele kave. Naše gospodinje jo vedo mojstrsko pripraviti. Naravno, s »Kolinsko" to vedno dobro
IZREDNO IZDATN KVALITETNA CIKORIJA
Pojasnilo. Uredništvo naknadno opozarja, da je vsak posnetek in pretisk slike župnika Humarja prepovedan, da je slika last prof. Jožefa Pungartnika, Opekarska c. 1-8, Ljubljana.
Profesor Pungartnik je po opisih še živečih ljudi naredil še eno sliko, ki najzvesteje prikazuje lik pok. Humarja iz zadnjih let njegovega življenja. Slika bo brez dvoma zanimala vse tiste, ki so še pok. župnika poznali, kakor tudi ostale, zlasti v krajih in farah, kjer je Prim-skovski gospod pastiroval. — Tudi o tej sliki in naročbi daje vsa pojasnila prof. Pungartnik.
KUHINJA IN GOSPODINJSTVO
Golaževa juha s cmoki kot ena jed
(za štiri osebe).
Pol kilograma na koščke zrezano govedine (od bržole ali male mulprate) pražimo na masti z dvema čebulama, papriko in paradižnikovo mezgo. Ko se je čebula popražila, potresemo meso s tremi velikimi žlicami moke, še malo pražimo in nato zalijemo z en in pol litra vode ali kostne juhe, osolimo in pustimo, da zavre. Olupljen strok česna zrežemo z malo kumine, oboje zavežemo v čisto belo krpico ter dodamo juhi kot začimbo. Potem olupimo štiri krompirje, jih razrežemo na velike kose ter jih dodamo juhi. Iz enega jajca, malo masti, enega kozarca vode ali mleka, ter primerne količine moke vmešamo mehko testo in z žlico zakuhamo cmoke v golaževo juho. Ko so pol ure vreli, damo juho kot samostojno jed za kosilo ali večerjo na mizo.
Testo iz ocvirkov.
Če smo cvrli slanino, imamo gotovo malo več ocvirkov v shrambi, ki jih lahko s pridom uporabimo za prav dobro krhko testo.
Pol litra suhih ocvirkov sesekljamo in zmešamo s pol litra moke, malo soli,
dvema rumenjakoma, dvema žlicama kisle smetane, dvema žlicama belega vina (lahko izostane). Temu primešamo dva dkg kvasa, ki smo ga raztopili v mlačnem mleku. Testo gnetemo, da postane gladko, ga pokrijemo in pustimo pol ure počivati. Nato ga tanko razvaljamo in ga zložimo skupaj kakor masleno testo. To ponovimo trikrat v presledkih po četrt ure. Ko je zadnjič zvaljano, izrežemo z obodcem pogačice. Te pokladamo na pomazan pekač in jih postavimo na topel prostor, da vzidejo. Preden jih damo v pečico, jih po vrhu namažemo z raztepenim jajcem ter jih nato lepo rumeno spečemo. Serviramo tople k solati ali špinači. Iz odrezkov svaljkamo majhne slanike, ki jih pomažemo z jajcem, »otresemo z debelo soljo in kumino ter ih spečemo.
Med dve in dve pogačici pa lahko tudi damo malo mesnega nadeva (hašč, pražene možgane, sesekljano gnjat), jih stisnemo skupaj, spečemo ter damo s solato kot samostojno jed na mizo.
Pariške košarice.
»Pariško klobaso« ali debelo »Posebno« narežemo neolupljeno na enakomerne rezine, ki jih na masti naglo
ocvremo. Koža se pri tem skrči in iz rezin nastanejo lične košarice, ki jih napolnimo z gosto špinačo, jajčno jedjo ali praženimi gobami.
Krompirjev kruh.
Kilogram krompirja skuhamo, olupimo in pretlačimo ter mu dodamo malo mlačnega mleka, da dobimo redko kašo. Tej primešamo kilogram enotno moke, tri dkg kvasa, primerno soli in malo janeža. Testo dobro gnetemo, da postane gladko in ga pustimo, da dvanajst ur shaja; zato je dobro, da pripravimo testo že na predvečer. Drugo jutro testo spet pregnetemo, naredimo iz njega dve štruci, ki naj vzideta. Spečemo jih v zmerno topli pečici. Tak krompirjev kruh se ne posuši tako kmalu in je zelo okusen.
Kakavova torta.
4 dkg masla mešamo z 2 celimi jajci in 30 dkg sladkorja pol uro. Nato primešamo 4 dkg kakava, M 1 mleka in ^4 kg moke z 1 pecilnim praškom. Zmes damo v pomazan model in jo v topli pečici pol ure pečemo. Mrzlo prerežemo ter jo nadevamo z marmelado ali stepeno smetano.
Ne pozabite nabrati sedaj nekaj divjega kostanja. Posušite ga in olupite. Precejen odcedek je izvrstno sredstvo za pranje temnih volnenih oblek.
Motto:
Pozdravljen, zahvaljen, napivan, naš župnik-junak, Hojnik Ivan.
eti dan svojega popotovanja sem prišel do Svetega Jakoba, župnije, ki leži visoko v kopriv-skih gorah. Ker se je dan že nagnil, sem se nemudoma podvizal in si poiskal stanu za noč. Sprejeli so me v farov-škem gostišču in hvaležnega spomina moram zapisati, da prav ljubeznivo. Kar takoj naj tudi zapišem, kur se mi zdi posebno zanimivo, da imajo namreč v farovžu urejeno skromno gostišče za tujce, ki ponevedoma ali hote zaidejo v ta gorati kraj. Reči je treba, čemur v vznesenih in lepo zvenečih besedah poje hvalo tudi spominska knjiga, ki leži na mizi v gostinski sobi, da dobiš pri tej hiši izvrstnih okrepčil za utrujeno telo. Z velikim zanimanjem in čustvom domovinskega ponosa sem prebiral omenjeno knjigo, bral globokoumne reke in vedre šaljivke z ostjo ali brez nje ter iskal v njej slavnih imen. Po izdatni večerji, ki spravi lačnega popotnika zopet v dobro voljo in vrne njegovim zdelanim udom poprejšnjo čilost, sem odšel spat v velik kup sena, ki so ga domači ljudje zvrnili pred hišo. Tenkočutnim dumam, ki bi utegnile imeti pomisleke proti tukemu načinu nočevanja, bodi povedano, da mi je bil že od prvih hlač to največji užitek. Resnično, tudi to prelepo poletno noč sem ga bil v obilni meri deležen. Seno je prijetno dišalo, v travi krog mene so prepevali črički in godli murenčki, preko neba so prhutali netopirji. Zvezde, te lučice nebeške, so se druga za drugo prižigale. Ko so zagorele v polnem sijaju, se je na vasi oglasilo ubrano petje. Bili so fantje, mladi Korošci, o katerih gre glas, da so pevci vsi do zadnjega. Poslušal sem torej lepo petje, gledal zvezdne utrinke in tudi v meni je zablisnila prenekatera lepu misel. Tesno mi je postalo pri srcu in solze, ki jim vzroka ne vem, so mi silile v oči. Mnogo poti sem že prehodil in belih cesta premeril, ali tako čiste, nepokvarjene stvarnice božje nisem še našel pod soncem. Nikoli bi ne verjel, da je mogoče še v dneh vojska in morij najti kje toliko lepote. V srcu se mi je ljubezen do naroda, čigar pesmi so tako lepe, nanovo razplamtela. Sam ne vem, kdaj mi je spanec zatisnil trudne oči, in tudi tega bi ne mogel reči, koliko časa sem taval v kraljestvu sanj.
Zbudil me je jasni glas zvona, ki je vabil v cerkev. Vstal sem, se otepel sena, ki se je oprijelo mojega oblačila in se napotil proti hramu božjemu. Jutro je bilo tako, da ne najdem besedi, ki bi ga opisale, kot bi zaslužilo in najsi se še tako priporočam svoji božanski Modrici, tukaj je tudi ona brez moči. Postal sem torej ob pokopališčnem zidu in se razgledal naokrog po gorah in dolinah, kajti — in to bi moral že spočetka omeniti — cerkev sv. Jakoba Komposteljskega kraljuje vrh visokega hriba, odkoder nese oko silno daleč. V tesnih dolinah še mrak, v visokih vrhovih pa je že kraljevalo sonce. Silna Peca je videti prijazna in praznična, v soncu je zardela kakor kmečka nevesta. (Nckolikanj me je zaneslo s to primero, naj mi dragi bravci oproste!) Lepo bi ji bilo sedaj na teme stopiti in se ozreti po množici dolin, vršacov in goličav. Raduhi je bel oblak pokril
glavo kakor kučma, le neprijazno se ozira in srši izpod nje. Krog in krog stoje visoki in strmi hribi, s temnimi gozdovi porastli, kamor, bi dejal, človeška noga le redkokdaj stopi. Le tu in tum razveseljuje oko prijetno zelena leha ali poseka, nižje doli pa senožeti in pisane krpice nepravilnih oblik, skromne njivice posejane z ovsom in zasajene s krompirjem. Sredi teh zelenih otokov pa stoje bele hiše s sivimi skriljnatimi strehami, seniki, hlevi in skednji. Kakor kraljestva se mi zdijo ti mogočni kmečki dvorci, če smem uporabiti to drzno primero, stara, neodvisna kraljestva, saj je do najbližjega soseda, sodim na oko, najmanj uro poštene hoje skozi gozdove. Nekje sem bral stavek, da kdor hoče trpina videti, naj gorskega kmeta obišče. Takrat ne, sedaj ga pa popolnoma razumem in odobravam. Resnično trd in krut mora biti tukaj boj za ovseni kruh. Modri naš svetec Slomšek so sicer zapisali, da »sdrava fapa ino zherftva voda fta pol kruha«, pa bi si, nevredni popotnik, drznil vsaj na tem kraju ugovarjati. Do kruha, se mi zdi, je dolga in težka pot. Iz gozdnih temin se tu in tam dviga in krotoviči pod nebu sinjino siv dim. Ogljarji žgejo ali, kakor tu pravijo, kuhajo oglje. Vse je tako mirno, da se človeku vsiljuje vtis, kot da stoji pred čudovito sliko najgenialnejšega vseh živopiscev. Le nekje daleč pojo kravji zvonci, čeprav krav ni videti in če napneš uho, slišiš v dragi pod seboj šumeti reko, ki nevzdržema drvi preko pečin in nagnitih debel. Primera se mi vsiljuje za primero, slika za sliko, in živo mi stopajo pred oči podobe iz povesti in zgodb o tolovajih, rokovnjačih, puščavnikih in divjih lovcih. Tukaj bi se vse to moglo dogajati.
Resnično, kraj, ki sem ga s tolikim ognjem občudoval, je bil v starih časih pravi raj za vojaške ubežnike, zločince, tihotapce in divje lovce. Župnik mi je pripovedoval sila zanimive dogodbe. Iz daljnih krajev, iz Štajerske, Koroške in Kranjske so pribežali mladi ljudje, utonili za dolga leta v teh gozdovih in se preživljali, kakor so pač vedeli in znali, dokler ni bil njihov zločin pozabljen ali krivda odpuščena. Mnogoteri pa se niso nikoli več vrnili ter so preko preteklosti napravili črto. Ostali so v teh gorah, raztreseni po sumotndi kmetijah in živeli drugo življenje pod drugim imenom. Oženili so se in nov rod se je zaril v te gozdove. Matične bukve teh krajev da vsebujejo čudovite romane — seveda za onega, ki jih zna brati med skopimi predalci. Drugi so živeli dalje svoje divje življenje, prenašali preko gora kontrabantarsko blago, tobak, streljali divjad in nadlegovali mirne gorjance. V silno nadlogo so bili, zato so cesarske oblasti poslale nadnje celo vojsko žandarjev in Soldatov. Le-ti pa čas in drugačne prilike so jih nazadnje iztrebili. Tudi to je zapisano v bukvah.
Prelepo cerkev oklepa bel zid, za zidom pa se vrste grobovi. Leseni križi, nagniti in od dežja ter vetrov prepereli, se sklanjajo nad zelenimi rušami, obraščenimi z visoko, divjo travo in poljskim cvetjem. Zastonj se sklanjam in napenjam oči, da bi prebral napise; vse je spral dež. Prav nič turobno se mi ne zdi na tem kraju, prej pač veselo. Mrtvi leže v zemlji kakor semena, na njih mestih je že zdavnaj drug rod.
Stopil sem v cerkev, kajti kazno je bilo, da se je božje opravilo že pričelo. Cerkvica je močno podobna deželski podružnici, malih mer, pa čedne vnanjosti in notranjosti. Kmečki mojster jo je svetlo pobelil in poslikal z okorno roko strop in stene. Delovni dan je liil in košnja v vsem razmahu, zato je bilo v cerkvi le malo ljudi. Kar se mene tiče, me ni sram zapisati, da sem sedel tam pod korom z močno prazničnimi občutji, ki jiin pravega razloga ne vem. Menim pa, da zaradi gora, kjer se grešni človek počuti tako zelo otroka božjega in kjer se Bog v svojem stvarjenju tako veličastno kaže. Stari gospod mašuje, kakor pač ma-
šujejo vsi stari župniki; reči hočem, da zdaj tiše, zdaj glasneje govori z Bogom kakor v navadnem razgovoru. V klopi ob strani oltarja je sedel ministrant in s polglasnimi opombami ter živahnimi kretnjami ravnal dečka, ki je klečal pred oltarjem in se v zadregi oziral. Ministrant, tako so mi pravili, se je pred dnevi ranil v gozdu in noga mu je močno otekla. Do cerkve je prišel s palico. Le-to je tamkaj skril v košat grm in odskakljal v zakristijo po eni nogi. Sedaj je učil-svojega naslednika. Jutranje sonce je lilo skozi okna, skozi odprta vrata pa je bilo slišati govorjenje ljudi in kosce, ki so brusili kose, pa to nas ni motilo. Resnično, zopet sein v zadregi in ne najdem besedi, da bi popisal, kako lepo je bilo pri tej maši.
Ko sem čakal na gospoda, sem si v rebri še ogledal veliko mravljišče, kamor je sinoči zanesel gospod živegu gada mravljam v obed. Našel sem ga že mrtvega, drobne živalice so se ga že lotile in kazno je bilo, da bodo do sončnega zahoda opravile svoj posel. Potem sem razmišljal, koliko tem gorjancem pomeni njihov župnik, edini šolani človek daleč naokoli, saj nima v skrbi le duš, marveč tudi telesa: gnilo zobovje jim dere, rane obvezuje, bolezni pregunja, še na živino se spozna. Silo voda je ujel v žice ter gorski vasi oskrbel luč, bistri gorski izvirek je speljal po ceveh do ljudi, da jim ne zmanjka čiste studenčnice, pozabljeni, nedostopni kraj je s cestami in potmi zvezal s svetom in ustanovil šolo, kjer je nudebudno koprivsko mladež dolga leta sam bistril in likal. Po pravici ga imenujejo oni, ki ga poznajo, župnika-junaka, saj je vse svoje življenje in svojega življenja delo pustil tem ljudem, toliko da je utegnil romati v Rim in Sveto deželo. Sedaj mu je lice že ostarelo, volja pa mu je še čila in mladostnu kakor svoje dni.
Ko smo se odteščali, hvalo kuhinji sem že pel, smo krenili na pot proti Solčavi. »Smo krenili,« sem zapisal, ker nas je bilo sedaj že troje popotnikov z istim ciljem in ker se nam je pridružil še župnik kot vodnik, njemu pa dva psu, eden šepav, drugi gluh kot noč. Pot nas je vodila skozi gozdove, pa je treba reči o njej, da je
zadosti zložna in varna. Župnikovo ime nosi, ker jo je on z mujo Koprivcev zgradil. Vso pot nas je dobri gospod prav pošteno kratkočasil in učil. Zdaj pa zdaj se je ustavil in z roko po zraku risal, kje da bo šla nova cesta, ki bo, tako si jo je pač zamislil v svoji glavi, vezala koroško deželo z belo Ljubljano. »Tukaj vidite,« nam je govoril, »tu mimo teli pečin bo tekla, one stene tam se bo ognila, se tu lepo zaobrnila in zavila malce nazaj, se izmotala iz goščave in stekla po planem do cerkve. Vse smo že odmerili, celo svet, ki je mežnarjev (prav nič se ni krčil in onegavil razumni mož), smo že zakoličili, Kar v zemljo poglejte!« Nekomu od nas je, tako bi dejal, nehote ušel vzdih in zraven besedica »denar«, pa ga je gospod brez oklevanja živo in dobrohotno zavrnil: »Milijon ni tak denar, da bi ga tam v Ljubljani ne zmogli, ko še za druge, mnogo bolj puhle in ničeve stvari več raztrosijo!« In govori dalje o novi cesti, kakor bi pesem pel, mladostno in z nasmehom mladeniča. Trdno veruje, da jo bo zgradil in to je, bi dejal, najboljše poroštvo, da jo bo res, saj vera gore prestavlja. »Še to cesto, potem bom pa miroval in božje dekle pričakoval!« je dejal, šli smo skozi gozd, nabrali si na posekah jagod in se napili kar iz perišč gorske studenčnice. Stari gospod »a nam je vso pot pripovedoval vesele in mične dogodke, tako o Gmajnar-skem Juriju, mežnarjevem hlapcu, ki je v tem bregu drva nakladal in hudiča klical, nazadnje pa resnično dočakal — po zraku da je privršal na smrekovi veji in žensko krilo da je imel —, o tihotapcih in ubežnikih.
Vrh hriba, kjer se pot prevali na solčavsko stran, pa smo obstali, kajti to, kur smo videli, je bilo čudovito in skromnemu rokodelčiču v pisarski obrti ne teče pero, da bi mogel to verno popisati. Pred nami so ležale skalne gorč, ki kraljujejo nad virom bistre Savinje, ožarjene od sonca in razkošne v vsej svoji lepoti. Ostri vrhovi v zrak mole in na prenekaterem sta se belila še sneg in srež. Popotniku udari srce močneje in ne more si kaj, da ne bi Stvarniku hvale vedel za toliko lepote. Potem smo si podali roke in se razločili, mi naprej proti goram, koprivski gospod pa nazaj po svoji poti med svoje ljudi.
JUMBO:
dULMLVO
me^ta
Daleč tam na vzhodu nekdanje Češkoslovaške republike, čisto na vzhodu, daleč proč od zahodnih kulturnih in inorulnih pojmov leži okrožno mesto N., eno izmed najzanimivejših mest vzhodne Češkoslovaške. Iz lahko umljivih vzrokov imenujem samo začetno črko lega zanimivega mesta, toda vsakdo, ki je imel priliko, z njim ali s kakim njegovim še zanimivejšim prebivalcem navezati poslovne stike, bo natančno vedel, katero mesto mislim in bo potem — kakršnega je pač temperamenta — glasno klel ali samo tiho vase zaverovan svoj izgubljeni denar objokoval.
Staroveška kronika poroča, da obiskujejo meščanje okrožnega mesta N. o Vseh svetih in Vernih duš dan grobove svojih očetov samo na lestvah, kajti tam namreč ... vsakega prebivalca obesijo. Danes je tam stvar mnogo manj romantična, meščani se sprehajajo čisto v redu na pokopališču pred grobovi svojcev gor in dol, a vzrok za to izpremembo nasproti srednjemu veku ni morda v tem, da je N. zdaj pošteno mesto, ampak v tem, da dandanašnji tatov, sleparjev in sličnih ničvrednežev ne obešajo več, ampak jih zapro. Kaznovan pa je bil tudi še danes vsak meščan iz mesta N., samo da je razlika od koristnejšega srednjega veka v tem, da more vsakdo, ko odsedi kazen, svoje koristno udejstvovanje veselo nadaljevati.
Nočem se spuščati v opisovanje posameznih malopridnosti meščanov iz mesta N.; to bi segalo predaleč. I udi nočem posebej omenjati, da tam prav nihče ne govori resnice, razen če naletiš na kakega tujca. Toda kako se tam lažejo, boste najbolje spoznali iz naslednje majhne prigode.
Prizorišče je železniški kupe v potniškem vlaku iz N. v Bratislavo, prisotna sta dva trgovska potnika iz N.. oba potujeta v isti panogi, toda za konkurenčni podjetji.
»No, Blan, kam potujete najprej!'« vpraša prvi v upanju, da bo najprej izvedel kaj o odjemalcih svojega tekmeca.
»Peljem se,« pravi ta po kratkem obotavljanju, »v Prešov.«
»Tako,« meni prvi potnik. »Zatrjujete, da se peljete v Prešou. da bi jaz mislil, da se peljete v Čadec, v resnici pa se peljete v Prešov, čemu se mi torej lažete?«
Ker so me slične prigode in sloves mesta N. mikale, sem obiskal tudi jaz v svojstvu časnikarja to zanimivo mesto. Kot pravi poročevalec sem takoj začel izpraševati
prvega meščana, ki sem ga srečal na cesti. In da bi takoj prišel do jedra stvari, sem ga vljudno vprašal, kako je vendar to, da ni niti enega poštenega človeka v N.
»No, oprostite,« vzkipi meščan, »to pa je res nesramna trditev, da bi v N. ne bilo niti enega poštenega človeka! Kako si morete sploh usoditi, da kaj takega trdite?«
»Gospod,« sem rekel, »ne trpim nobenega patetičnega razburjenja, imenujte mi samo enega poštenega človeka in hočem se vdati, da sem Vam krivico delal.«
»Kaj,« zarjove meščan, »v N. da ni poštenega človeka? Sto jih je, tisoč, edeu bolj pošten kot drugi.«
»N. pr.,« rečem suhoparno. »N. pr.,« vpije meščan, »n. pr. župan Čurdavsky ... Ne,« popravi hitro,« »ta ne, ta je že sedel zaradi ponarejanja menic, pa... no, to bi bilo lepo, da bi v N. ne bilo poštenega človeka, n. pr. trgovec Kuta, pardon,« je menil v zadregi, »Kuta sedi trenutno v zaporu zaradi poneverbe, toda kovač Sipos, ta je resnično... hm,« se odkašlja, »tudi ta ni pravi, ta je imel afero zaradi ukradenega železa, toda počakajte... ga že imam, mlinar Mak.... ne ne, ta je mavec pomešal z moko; ali notar Miklossi... ne gre zaradi utaje denarja klientov; no torej davčni direktor... o jej mene, pozabil sem na afero zaradi podkupovanja, nak, ta ne, no potem...«
»No, gospod,« rečem usmiljeno, »malo hitreje, ne morem tu čakati, da mi naštejete ves album teh zločincev.«
»Povejte mi,« vpraša meščan po daljšem premišljevanju, »ali mora ta pošteni človek, katerega naj Vam imenujem, biti ravno iz mesta N.?«
Ponosen na ta časnikarski uspeh sem nadaljeval svoj žurnalistični obisk po mestu N. in sem imel srečo prisluškovati pri kavarniški mizi značilnemu pogovoru. Neki meščan, ki se je očitno vrnil z dolge poti domov, je vprašal drugega časti vrednega prebivalca mesta N.:
»No, kaj je novega v N., odkar sem odpotoval?«
»V N. ni nič novega,« je menil drugi izmikajoč se.
»No, nekaj bo vendar novega?« vprašuje prvi dalje.
»1 seveda,« odgovori drugi, »novega je že nekaj, pes je lajal..«
»Tako, tako,« meni prvi, »zakaj neki je pes lajal?«
»No,« odgovori drugi, »nekdo mu je na nogo stopil,«
»Nekdo mu je na nogo stopil?« izprašuje neizprosno prvi, »zakaj neki?«
»Po čem je maslo?«
»Po petdeset.«
»... jaz sem namreč od urada za cene ...«
»Potem je za vas po trideset.«
»Gospod doktor, fantek je požrl dinar ...«
»Tako? Je vaš sinko?«
»Bogvaruj! Dobil sem ga v trgovini, namesto drobiža.«
»V pekel bi rad? Pa imaš karto za premog?«
»Ne ...«
»Obžalujem. Poskusi v vicah. Brez kart sprejemamo v tem mrazu komaj najhujše grešnike.«
»Bila je velika gneča,« se je glasil odgovor.
»Velika gneča? Zakaj je bila velika gneča?«
»Policija je ravno nekoga zgrabila.«
»Koga je policija zaprla?« zavpije prvi.
»1 nu, Vašega brata,« odgovori dolgočasno drugi.
»Mojega brata?« zatuli prvi, »zakaj so mojega brata zaprli?«
»No, ker je menice ponarejal,« momlja zehajoče drugi.
»Človek božji, suj to ni nič novega, da je ponarejal menice,« odgovori stokajoče prvi.
»E, saj sem takoj rekel, da v N. ni nič novega,« je menil z neomajenim mirom drugi...
Kakor sem že v začetku omenil, je mnogo neprevidnih trgovcev pošiljalo blago v N. in še dandanes jokajo za svojo lepo robo ali pa zu svojo dvomljivo terjatvijo. Izterjava dolga je brez upanja, kajti ko kdo skuša proti trgovcu iz N. s sodnijo, postane trgovec nenadno popoln siromak — brez vsakega premoženja in na njegovi trgovini se nenadoma prikaže namesto njegovega krstnega imena ime nove imetnice, njegove cenjene soproge. Zato je nespametno kakega trgovca iz N. vprašati: »No, kako gre kupčija?« Na to vprašanje boste dobili začuden odgovor: »No, sevedu na ime moje žene.«
Ko je nekoč neki praški veletrgovec skušal nekemu dolžniku iz N. priti do živega s posebno ostrim opominom, je prejel naslednji klasični odgovor:
»Zelo spoštovani gospod! Prejeli smo Vaš cenj. opomin z dne 12. t. m„ toda taka vsebina in ton sta popolnoma zgrešena. Nič nas ne bo od našega starega poslovanja odvrnilo. Mi damo vsak zadolžni račun, ki je starejši od leta, v predal; iz tega predala vsako leto 1. januarja popolnoma nepristransko izžrebamo en račun in če je po nesreči slučajno v blagajni kaj cvenka, ga tudi izplačamo. Če bi nas pa izvolili še dalje s tako malo ljubeznivimi opomini nadlegovati, bi bili prisiljeni, Vaš račun iz predala odstraniti, s čimer bi bila nepreklicno za vedno onemogočena vsaka možnost za izžrebanje.
Z odličnim spoštovanjem ...«
Dodati še hočem, da sem prvotno imel namen v N. nekaj dni ostuti zuradi časnikarskih študij. Pozneje mi je tako ugajalo, da sem svoje trujno bivališče prenesel v N.
Če bi pa kdor koli iz teh dejstev skušal sklepati kaj na moj značaj, tedaj bi ga moral zaradi razžaljenja časti tožiti.
Med ženami.
»Meni verjemi: moški so res vsi enaki...«
Dvojniki.
»Jernejček, kdo pa je onile možakar, ki je prišel s teboj?«
»Ne vem! — Kdo pa je tista babura, ki stoji ob tvoji struni, mi povej!«
Profesorji.
»S tovurišem Ščipalcem sva se zmenila za sestanek nu tečaju. Samo ne vem, če nu severnem ali na južnem ...«
Zakrinkavanje na morju.
»Nič se ne boite, saj nismo ledenu gora, temveč parnik .Morska deklica1 zakrinkan.«
*
0*1«* IZ . ve,oIJA

Ni naša zemlja v brezkrajnem prostoru tako osamljena, tako brez zvez in stikov z drugimi nebesnimi telesi, kot se zdi. Neprestano prihajajo do nje seli iz vsemirja; obsevajo jo najrazličnejši žarki (svetlobni, toplotni, ultravioletni, kozmični i. dr.), zadevajo jo žarki neizmerno majhnih telesc (elektronov in morda še drugih); vsi ti žarki najraznovrstnejše narave prihajajo od sonca ali še iz večjih globin vesolja in gotovo vplivajo na zemljo, zlasti na njen živi svet, čeprav njihovi učinki niso vselej natančneje znani. Na najbolj neposreden način pa stopita v stik svetovje in zemlja, kadar jo obiščejo najzanimivejši vsemirski gostje izpodneb-niki (meteoriti), ki že od nekdaj pritezajo nase človekovo pozornost. Še več, preprosta ljudstva so videla v njih poslance iz nebes in so jim zato mnogokrat izka-zovalu božjo čast. Tako so Kibelo, mater bogov, častili v bogoslužnem simbolu, ki je bil temnobarven izpod-nebnik. Prav tako je bil v sirskem mestu Ainesa češčen Alagabal v podobi izpod neba padlega črnega kamnit-nega stožca. Eden najvažnejših delov Kaabe, najimenitnejšega mohamedanskega svetišča, je 2 m visoki »črni kamen« (lladžar al Asvad), ki je po Partschu izpod-nebnik. Tudi »ancile«, ki je padel izpod neba za vladanja Nume Pompiliju v Rimu, je bil ščitu podoben izpodnebnik, ki so ga hranili kot znamenje nebeškega varuštva nad rimskim mestom v Marsovem svetišču. Božjo čast je užival tudi 780 kg težak izpodnebnik, ki ga je 1. 1772. našel svetovni potnik in prirodopisec Pallas v Krasnojarsku v Sibiriji. — Vendar so že v starem veku ostrejši misleci prepoznali — vsaj v glavnem — pravo naravo izpodnebnikov. Tako pravi Plutarh v svojem spisu o Lizandrovem življenju, ko pripoveduje o izpodnebniku, ki je padel 1. 465. pr. Kr. pri Aigos Po-tamos (Kozji potok) v Trači ji in ki je eden izmed najstarejših, ki jim je padec zgodovinsko zanesljivo dognan, približno tole: »Verjetno je mnenje nekaterih, ki
Tajga po nekaj letih, odkar je padel meteorit ob funguski.
pravijo: zvezdni utrinki niso tokovi ali razširjanja etro-vega ognja, ki v ozračju takoj ugasne, čim zagori, tudi niso vžig in vzplamenitev zraka, ki se je v večji množini odločil proti vrhnjim predelom (ozračja); marveč so met in pad nebesnih teles, ki padajo, kakor da je popustil zalet, ne samo na naseljeni del zemlje, ampak večinoma v ocean, zaradi česar ostajajo neodkriti.« — Marsikdo misli, da so izpodnebniki redka prikazen. Znanstveniki so drugega mnenja; pravijo, da se gibljejo meteoriti po vsemirskem prostoru v neizmernih množicah, posamezni ali v celih rojih. Mnogi pripadajo družbi našega sonca in za te je verjetnost, da bodo pri svojem kroženju križali pot zemlje, zlasti velika; drugi pa so tujci v našem osončju, ki so zablodili bog ve iz katerega kota vesolja. Berwerth ceni število vseh večjih izpodnebnikov, ki padejo v enem letu na zemljo, na 900. Če upoštevamo še račun Brežine, po katerem je povprečna teža pri enem padcu padlih izpodnebnih kosov 500 kg, znaša teža vseh v enem tisočletju padlih meteoritov 450.000 ton. Druge cenitve gredo še dalje; v poštev jemljejo vse, tudi najmanjše meteorite; takih naj bi padlo na zemljo vsako uro več kot sto tisoč. Večina izpodnebnikov se že ob prvem stiku z ozračjem razprši; le maloštevilnim, predvsem večjim in odpornejšim se posreči predreti do zemeljskega površja. Misel o redkosti izpodnebnikov je pač posledica dejstva, da jih večji del pade ali v morje (7/10 površine zemeljske krogle tvori vodna gladina) ali v nenaseljene in redkonaseljene zemeljske predele, ki skupaj tvorijo na-daljno desetino zemeljskega površja. Du ta trditev drži, dokazuje vse dosedanje raziskovanje meteoritskih padcev. Usedki z dna globokih morij vsebujejo mnogokrat sestavini izpodnebnikov podobne delce broncita, zlasti pa kroglice samorodnega železa, prevlečene s skorjico magnetita (snov, iz katere so kovaške plene). Snežišča in ledeniki so včasih pokriti z železnim ali magnetitnim prahom, ki more biti pač samo kozmičnega izvora. Končno, vsi večji meteoriti, najdeni v zadnjem času, so parili v puščavah, stepah, tajgi, torej v samih neobljudenih predelih. — Vendar svet o tem, da res more pasti železo ali kamen izpod neba, ni bil vedno tako trdno prepričan kot je danes. Časopisje 18. stoletja se je marsikdaj ponorčevalo iz takih vesti in celo pariška akademija znanosti se je 1. 1769. izrekla proti možnosti padanja izpodnebnikov na zemljo. Sam Arago, znameniti francoski fizik, matematik in astronom, je na naslov zanikovalcev teli nebesnih prikazni zapisal besede: »f iziki, ki priznavajo samo takšna dejstva, ki jim slutijo neko razlago, gotovo bolj škodujejo napredku znanosti kot oni, ki bi se jim mogla očitati preveliku lahkovernost.« Prvi, ki je z vso znanstveno resnostjo zagovarjal dejstvo padanja meteoritov, je bil Chladni (1794); do popolnega priznanja njegovih nazorov mu je pa pripomogel francoski prirodoznanec Biot, ki je opisal padec roja 2—3000 izpodnebnih kamnov, ki so padli 26. aprila 1803 pri Aigleu. Sedaj šele je prišel v pravi tir študij teh zanimivih izvenzemeljskih teles, ki edina prihajajo iz vsemirja v roke znanstvenika, da jih enako natančno kot zemeljska telesa preiskuje tako glede njihove kemične kakor glede rudninske zgradbe. Eden najvažnejših izsledkov je gotovo ta, da so vsi meteoriti zgrajeni iz istih prvin, ki je iz njih sestavljena naša zemlja; ta ugotovitev priča o snovni enotnosti vseh vsemirskih teles in o enem njihovem Stvarniku. Tudi rudnine, iz katerih so izpodnebniki, so v glavnem iste, iz katerih so zemeljske prvotnine, in celo načini, kako se zlagajo izpodnebnikovo gmoto sestavljajoče rudnine, se sklu-dajo z zlogi zemeljskih prvotnin. Vsa ta dejstva upošteva Daubrcejeva podmena o nastanku in izvoru meteoritov; po tej so bili kamnitni izpodnebniki nekoč sestavni del skorje mnogih ali samo enega vsemirskega
telesa, železnati pa njegovega jedra. (Tudi pri zemlji, ki jo odeva kamnitna skorja, domnevamo v globinah nad 2900 km jedro, zgrajeno iz železa in niklja.) Razbitje vsemirskega telesa je posledica ali trka z drugim vsemirskim telesom ali pa razleta zaradi silnih napetosti, ki jih povzročajo razlike v temperaturi jedra in skorje. Tretja vrsta izpodnebnikov, tektiti ali steklasti meteoriti, kot proseno zrno in največ kot oreh velike kroglice naravnega vulkanskega stekla, ki jih ponekod nahajajo na tisoče km2 velikih površinah, pa napravljajo za verjetno, da so vsi meteoriti — tudi kamnitni in železnati — izmečki vulkanskih izbruhov na vsemirskih telesih. Tektite imajo za strjene kapljice lave, izbruhane na zemljo s kakšnega vsemirskega telesa n. pr. meseca. Za to domnevo se najbolj ogreva Tschermak, češ: »Če je vsemirsko telo majhno, zadostuje eksplozijska sila vulkanskega izbruha, da izmeček premaga privlačno silo, ki tam vlada, in da odleti v vesolje.« Merodajna pri ocenjevanju eksplozijske sile je začetna hitrost, ki jo dobi izvrženo telo. Na zemlji n. pr. bi bila potrebna hitrost 8 km v prvi sekundi, na manjšem mesecu samo še dobra 2 km, na še manjšem vsemirskem telesu pa bi bilo dovolj že nekaj sto ali celo samo nekaj deset metrov začetne hitrosti, da bi bila privlačnost premagana in bi delci mogli pobegniti v vesolje. (Na južnoameriškem ognjeniku Cotopaxi so že opazovali tolikšne hitrosti izvrženih drobcev, ki bi zadostovali za popolno oddaljitev iz območja mesečeve privlačnosti.)
Naravno je, da je zanimanje za izpodnebnike tem večje, čim večji so, že zato ker so veliki meteoriti redki gostje. Med največje kamnitne spada kuyahinj.ski (Ogrska — 294 kg). Še večji je meteorit, ki je padel v morje v zalivu Bjurbble (Finska); ker ga potapljači niso mogli dvigniti, so ga razbili v kose, ki tehtajo skupaj 320 kg. Od železnih izpodnebnikov so najbolj znani nekateri brazilski, perujski in mehiški, težki 10, 100 in 1000 q, in pa grenlandski, od katerih je oni, ki ga je našel kapitan Roli 1. 1818. v Melvillskem zalivu, Peary pa 1897. pripeljal v New York, najbolj znamenit. Po pravici se namreč ponaša s islavo, da je naj večji, v neki zbirki nahajajoči se meteorit; težak je celih 400 q. Sploh je menda Gronlandija izpodnebnikom kaj priljubljeno pristajališče. Brandesove kemične analize železnih izdelkov tamkajšnjih Eskimov kažejo, da je v eskimskih nožih, sekirah, harpunah itd. 3% niklja; nikelj pa je stalna primes izpodnebnega železa. Eden največjih železnatih meteoritov z ozemlja naše države je zagrebški, ki je padel 26. maja 1751 pri kraju Hraščine. Težji kos (40 kg) so poslali v preiskavo na Dunaj, manjšega pa so ljudje prekovali.
Veliki izpodnebniki utegnejo zanimati širše kroge tudi zato, ker obetajo možnost rudarskega izkoriščanja; Dva železnata meteorita sta s te strani posebno znana. Prvi leži — po G. P. Merillu — v podlagi 1200 m široke in okrog 200 m globoke, skoraj okrogle lijakaste vdrtine pri Canon Diablo (Arizona, USA). Vrtanja, ki so veljala milijone dinarjev, meteorita samega še niso dosegla; pokazala pa so, da je lijakova podlaga vsa prerita in do globine 200 m napolnjena z nikljastim in železnatim drobirjem, ki leži tudi zunaj žrela na kilometre daleč. Izračunali so, da je imel izpodnebnik premer 40—50 m in težo okrog 360.000 ton. Večji — in pomemben, ker je edini res velik meteorit, ki so ga ljudje videli pasti — je izpodnebnik, ki je padel 30. junija 1908 ob Zgornji Tunguski v Sibiriji. Prav za prav gre tu za cel roj železnatih kosov, ki jim cenijo skupno težo na okrog 800 tisoč ton. Večji del tega železja se je zaradi silnega udarca zaril globoko v mehka tla sibirskega pragozdu, le manjši drobir leži naokrog in priča o kemijski zgradbi velikanskih gmot, ki se zaenkrat še skrivajo v naročju zemlje, za katere pa so se takoj začeli zanimati gospodarstveniki, čim se je razvedelo o njihovem padcu. Vesti o tem dogodku so prodrle v širšo javnost šele po več letih; še dalj pa je trajalo, da je kraj, kjer je padel izpodnebni roj, obiskala znanstvena ekspedicija. Kljub mnogim letom, ki so medtem pretekla, nudi pokrajina še vedno sliko strahovitega pustošenja; nič čudnega, saj je bila to katastrofa največjih razsežnosti in pruv gotovo eden najveličastnejših kozmičnih pojavov, ki jim
Meteorsko žrelo v Arizoni.
je bilo priča človeško oko. Močna svetloba, vidna kljub dnevu na stotine kilometrov daleč, je prihajala tako od meteoritov, ki so se zaradi močnega trenja ob zrak razžareli, kakor tudi od plinske mase, ki je kot več kilometrov debel žareč plašč obdajala posamezne meteorite, brzeče skozi ozračje s hitrostjo 70 km na sekundo. Zaradi siilne vročine je zgorelo vse živo ne samo, kjer je meteorit padel, marveč še 15 km odtod; pa tudi v večjih razdaljah se je vnelo, kur je bilo lahko gorljivega (mah, suhljad), drevesna debla pa so deloma zoglenela. Prehod meteoritov skozi ozračje je spremljal grom, ki so ga slišali še v 400 km oddaljenem Kirensku in Ilminsku. A ne samo ozračje, tudi zemlja se je stresla, kar je zaznamovala potresna opazovalnica v Irkutsku. Kjer je omagal požar, tam je nadaljeval z uničevanjem silovit vihar, ki je izruval drevesa do razdalje 25 km in tudi več, še bolj oddaljenim pa je oklestil veje in odlupil skorjo. Mesta, kjer so posamezni meteoriti padli na tla, označujejo danes široki lijaki, polni vode; pokrajina je videti kot močvirje.
Tselej pa zanimajo, tudi če se ne obetajo praktične koristi, sledovi preburnih srečanj zemlje z vsemirskimi telesi geologe; nekaj časa je bila pri njih kar moda, iskati in razlagati vse večje, geološko nerazložljive lijakaste vdrtine na licu matere zemlje zu delo vsemiirskih teles. Takšne tvorbe so našli n. pr. še v USA (Texas, Karolina), v Argentini (Čampo del Cielo v Gran Chacu) i. dr. Tudi Evropa ima svoje meteoritske lijake; tako vsaj razlaga lijakaste vdrtine na baltiškem otoku Oesel znameniti, v službi znanosti preminuli nemški geofizik A. Wegener. Najnovejša primera teh tvorb sta bila šele V zadnjih desetih letih odkrita; v prvem primeru gre za dva lijaku pri Vabarju sredi Arabske puščave, v drugem pa za skupino lijakov pri Henburyju v Osrednji Avstraliji. Le kakih 10 m globoka, po puščavskem pesku deloma zasuta vabarska lijaka v okolici, kjer manjkajo vsi znaki kakršne koli vulkanske delavnosti, je danes že zelo težko razpoznati. Na terenu se odražata kot nasipa krožnik obrisov s premerom 50 ozir. 100 m. Nasipi so — kot pri arizonskem meteoritu — iz večjih ali manjših kosov steklaste žlindre; pri izpodnebniko-vem padcu se je zaradi velike vročine puščavski pesek stalil in obenem kemično presnovil v naravno steklo,
(Nadaljevanje na str. 116.)
p.h&&e\Cte> los to i
V.sznv ie.th.tie.tnun> HaKaittikam. smo phiio-čiti potočnice..
A. stevitko &amo poslati te. tistim, ki tacLo plačati ua pKifoadnje. četrtletje. Ui>hava.
/Žanr/	na r/č/zi \
J.
I

■ I INN !• MM IN /IM U
M. COLE:
V/ M M M M IIMSin
Joseph Nevvton je udobno utonil v naslanjaču v prvem razredu brzovlaka, ki je drdral proti Cornish Rivieri. Oddelek je bil prazen, čeprav je Bilo v ostalih vozovih lepo število potnikov. Newton je sosedne sedeže nastlal s časopisi, knjigami in vse križem razmetal popotne odejice in prtljago: oddelek naj bi zvedavim sopotnikom pričal, da Nevvton nikakor ni sam in s tem oplašil brbljave gobezdače.
Bil je možak krepke postave, redkih, skrbno počesanih svetlih las, dobro rejen in napravljen, star blizu 45 let. Po poklicu je bil pisec slovitih detektivskih zgodb, ki so širile njegovo ime po vsem svetu v tisočih izvodih in mu prinesle lepe denarce.
Zdaj je bil na potu v Cornvvall, du bi se v obrežni koči malo odpočil in da bi mu morski vetrovi prepihali s prevejanimi zločini natrpane možgane.
Ko se je vlak zganil, je pobral tednik in se nehote zapičil v skrivnostno zgodbo, ki jo je sam napisal. Sprva pa se tega niti spomnil ni. »Nič posebnega,« je mrmral.
Nenadoma ga je prešinil zavesten občutek, da ga nekdo opazuje. Naglo je okrenil glavo na levo in zagledal moža na hodniku, ki je srepo strmel vanj s čudno odsotnim pogledom. Nevvton se je malo namrdnil, da bi bil videti neprijazen. »Sitno bi bilo,« si je mislil, »če bi kdo zdajle motil prijetno samoto.«
Tujec je še buljil, nato pa sunkoma odprl vrata in z jermeni zadrgnjen povezek, v katerem sta bili popotna odejica in blazina, zagnal v prtljažno mrežo. Druge prtljage ni imel. Nevvton je Kljubovalno vstal in pospravil svoje časopise z nasprotnegu sedeža. Tujec je spet segel po povezek, odpel jermene, razgrnil odejico po kolenih, blazino pa z glavo stisnil v kot in zaprl oči. »Samo, da ne bo nazadnje začel še smrčati,« je Nevvtona neprijetno preletelo.
Tujec je bil mršav možic s čisto plešasto in rahlo rožnato glavo. Neverjetno nagubano in žoltasto, kozavo lice se je podaljšalo v zmršeno sivo brado. Moral ie biti star blizu šestdeset let ali več. Čeprav je bil droben, pa je bilo v njem nekaj trdnega, žilavega, v močnem nasprotju z Nevvtonovo leno mesnatostjo.
Ni bil slabo oblečen, a vse je tako čudno viselo z. njega, da bi ga človek takoj ocenil za posebneža: telovnik napak zapet, srajca je štrlela izpod ovratnika, rdeča ovratnica pa je obupno visela proti levi in gumb je mežikal v svet. Na pogled je bil podoben petičnemu čudaku ali izredno raztresenemu profesorju.
Nekaj časa je bilo vse tiho v oddelku. Tujec ni smrčal, u oči je imel zaprte. Nevvton ga je večkrat ošinil s pogledom, ker ga je še zmeraj preveval občutek, da ga nekdo gleda. Rekel si je, da je to bedarija in se skušal utopiti v povest z divjega ameriškega zapada. A občutek ga je obsedel.
Nenadoma, ko se je vlak pomikal mimo maidenhead-ske postaje, je tujec spregovoril z mirnim, u trdnim glasom, nekakim profesorskim glasom:
»Ko govoriva o umorih, moram reči, da delate napak, če ste tako neskrbni.«
»A —?« je zgrgral Nevvton in od začudenja mu je knjižica zdrknila na tla. »A —, kaj ste rekli?«
»Rekel sem. da delate napak, če ste tako neskrbni,« je ponovil tujec.
Nevvton je pobrul knjižico in sopotnika prežimo premeril. »Nič ne vem, da bi govorila o umorih, niti o kaki drugi stvari.«
»Torej, ste vendarle slišali, kaj sem sprva dejal,« je' povzel tujec. Tole sem vam hotel povedati: če hočete, da bodo razumni ljudje brali vaše dogodivščine, tedaj skrbite vsaj za to, da bodo kolikor toliko verjetne.«
Nevvton je požrl zbadljivko, ki mu je silila iz ust. Imel je preveč lvralcev, da bi se količkuj ukvarjal s tem, kaj mislijo o njem razumniki. Rekel je samo: »Dvomim, da bi vam bil razgovor z menoj kaj bolj zadovoljiv, kakor so moje knjige,« in se spravil k branju.
»Najbrž ne,« je odvrnil tujec. »Uspeh vas je pokvaril. A bili ste nadarjeni, če sodim po ... tistih vaših indijanskih zgodbah —«
(Nobenu druga opazku ne bi mogla Nevvtona spraviti spet v pogovor. Nihče se namreč danes ni zanimal za te njegove spise, čeprav je sam sodil, da so bili najboljši. Zato je prisluhnil.)
»— ki so ruzodevale lepe sposobnosti. Dosegli bi bili mursikuj, da niste začeli pisuti za denar.«
»Ali se zavedate, gospod,« je odsekal Nevvton, »da ste skrajno nesramni?«
»Jasno,« je odvrnil tujec. »Vedno sem tak. To je bolje za ljudi. V vaši zadnji knjigi pa ste prekoračili vse meje.«
»Kateru moja zadnja knjiga?«
»Z naslovom: .Veliki hrup*,« je vzdihnil tujec.
»A!«
»Zgodba je polna napuk, protislovij, zmešnjav v imenih, napačnih ključev, prisiljenih, nemogočih rešitev, skratka: bedasta zgodba. Poleg tega polna tiskovnih, jezikovnih in drugih grešk, o jej...« Grabil si je v lase.
Nevvton se je moral zasmejuti.
»Zdi se, da moje spise prav vestno prebirate.«
Tujec je zganil odejico in položil nanjo blazino. Nato je potegnil iz žepa z dragulji okrašeno cigaretno škatlico, vzel cigareto, prižgal in škatlico spravil v žep. Kakor bi se bil premislil, jo je spet privlekel na dan in Nevvtonu ponudil cigareto.
»Lavery! Vem, da jih radi kadite.«
Nevvton pa jih ni nikdar kadil. Le nekoč je tovarni, ki jih izdeluje, dal na prošnjo imenitno oceno, da bi njegovo ime na lepakih vabilo kupce. Zdaj pa ga je mikalo, da bi tako cigareto poskusil. Nevvton je prižgal. Nekoliko težke so se mu zdele.
»Menim,« je tujec povzel, »da mora biti pravi umor v bistvu preprost. V vaših knjigah pa je dosti nepotrebne šare. Spreten morilec dela brez posebnih, zamotanih priprav, njegove odločitve so odvisne od trenutnih okoliščin. Samo to skrb ima, du ne bi puščal za seboj sledov. Vi pa... ne, ne, ne, tako ne smete več pisati!«
Nevvton se je moral spet smejati sturčevi zavzetosti.
»Brez migljajev in skritih ključev pa ni detektivske zgodbe,« je dejal Nevvton.
»Te, te, te, vi me ne razumete. Če bi jaz pisal, bi isal čisto drugače. Ali mi dovolite, da vam kar po-ažem, kako si zamišljam pravi, preprosti zločin? Samo en primer bi vam dal.«
»Le dajte, zanima me!« je Nevvton odvrnil z lenim glasom, ko ga je prevzela močna dremavost.
»Dobro,« je rekel starec. »Nujprej bom torej zagrnil okno.« Skočil je pokonci in zustrl okno in vrata v oddelku.
»Tako! Zdaj naju ne bo nihče motil,« je dejal zadovoljno. »Recimo, da sta v železniškem vozu dva tuja si človeka, a eden od njih iz .posebnega1 razlogu drugegu smrtno mrzi — ali me poslušate, gospod Nevvton?«
»Du,« je mrmral Nevvton, ki od zaspanosti ni mogel več odpreti oči.
»Pa recimo, da je ta, ki sovraži, prinesel s seboj samo nedolžne popotne stvari, na primer odejico, bluzino, jermen —«
Pri teh beseduh je starec pobral jermen s sedežu.
»A, kaj ste rekli o — jermenu?« je s težavo skušal Nevvton zbrati misli.
»— pa potem še cigarete, napojene z močnim mamilom,« je tujec mirno naduljevul.
»Ka-kakš — —« Nevvton je trdno zaspal.
»— tako bi lahko nupruvil preprost umor,« je tujec 'dejal. Nato je z mačjo gibčnostjo skočil pokonci, zgrabil jermen in ga Nevvtonu zadrgnil okrog vratu. iNevv-tonova ustu so zuzijalu, iz njih je molel modrikast jezik, oči so bile močno izbuljene. Dušil se je.

Washington, prestolnica Amerike, mesto, v katero je zdaj obrnjena pozornost vsega sveta, zakaj odločitev Wa-shingtona bo vplivala na izid sedanje vojne. Predsedniška palača, Capitol, »Bela hiša«, je v križcu ob reki Potomac. Razen mesta in zvezne države Virginia vidimo na sliki še del treli zveznih držav. Obzorje je oddaljeno 780 km. Gornja slika obsega dozdaj največje na eni sliki fotografirano področje (28.000 kin2). Posneta je bila iz višine 9000 m
na infrardečo ploščo.
»Potem še blazino — pa je vsega konec!« Pri tem je Nevvtona položil na sedež, mu dal blazino na obraz in sedel nanj. Grgotanje je utihnilo.
»No, vidite, to je pravi umor, gospod Nevvton,« je šepnil in se zlobno nasmejal.
Nevvton ni več zinil, bil je mrtev.
Prvi je naletel na mrtveca strežnik jedilniškega voza, ki je obhodil vse oddelke in vabil goste k večerji. Obvestil je uradnike na vlaku. Ti so po kratkem posvetu sklenili ustaviti vlak malo pred postajo Nevvburv in poklicati policijo. Od Paddingtona sem se vlak ni še nikjer ustavil; torej je bilo jasno, da mora biti morilec še na vlaku, ker ni bilo verjetno, da bi bil skočil z drvečega brzovlaka.
Prišla je policija, pregledala truplo in iskala sledove, a ni mogla nič najti, ker je morilec pri zločinu rabil rokavice. Nato so si zapisali imena in stunovanju vseli potnikov in odpeli voz z mrtvecem na bližnji postaji.
Vseh potnikov je bilo 498. Z vsem službenim in strežniškim osebjem vred jih je bilo 519. Od teh je bilo 126 žensk in 153 otrok. To je nekoliko lajšalo iskanje.
Policija je vneto vohala za vsakim potnikom in stikala za kakimi sledovi. A vse zaman. Nobeden izmed potnikov ni imel nobene zveze z Josephom Nevvtonom. Policija je bila neutrudljiva, pomagala sta tudi javnost in časopisje, saj je umor slovitega pisca detektivskih zgodb vzbujal ogromno vznemirjenost in zanimanje. Vse je govorilo samo o tem.
Preiskave so bile neuspešne. Zato so nalogo zaupali Scotland Yardu. Ta je najmanj dva tedna imel polne roke posla, da je odpravil razne neuravnovešence in
čudake, ki so se sami oglašali in izdajali za storilce tega umora.
Pretekli so trije meseci. Razburjenje v javnosti se je precej poleglo, s tem pa tudi upanje, da bo grozni zločin kdaj odkrit.
Tedaj se je zglasil pri Henrvju Wilsonu, enemu najbolj spretnih in uspešnih detektivov Scotland Yarda v povojnih letih, mladi grof Queensferry.
»Poznam vaše odlične sposobnosti, gospod Wilson, vi pa najbrž poznate mojega starega strica Dominika Acres-Noela. Stric se je vneto zanimal za Newtonov umor in še danes govori z menoj večkrat o tem. Včeraj mi je dejal, da mi da 5000 funtov, če bom odkril zločinca. Policija se mu zdi topoglava, češ da ne zna stvari pravilno zagrabiti. No, saj veste, da je stric bil zmeraj nekoliko čudaški. Zadeva mu ne daje miru. Pred mesecem dni je tudi uredniku »Timesa« pisal pismo in mu razložil svoje misli o vsej stvari. Ne dvomim, gospod Wilson, da bi vaše iskanje bilo uspešno, če bi tej skrivnosti posvetili vso pozornost. Stričeva ponudba je zame vprašanje časti, odrinem vam 4000 funtov, če boste uspeli.«
Detektiv ga je pozorno poslušal. Odgovoril mu je, da dvomi, da bi mogel po tako temeljiti preiskavi tovarišev detektivov še kaj najti.
Po razgovoru je Wilson takoj poiskal Acres-Noelovo pismo v »Timesu«. Nekaj je bil zavohal med pogovorom. Pismo je bilo tole:
»Velecenjeni gospod urednik!
Dovolite, da vam tudi jaz povem svoje mnenje glede Nevvtonove skrivnosti. Prepričan sem, da policija v tem primeru prav bedasto ravna.
Sueški prekop, najvažnejša pomorska zveza sveta, zdaj cilj novih letalskih napadov, ki pa ji še niso nič škodili.
Jaz sem bil eden izmed potnikov na tistem vlaku in imel precej sitnosti, a rečem vam, da sem se moral smejati policijski nerodnosti pri spraševanju.
Jasno je namreč bilo, da policija ne pozna nagiba k umoru. Zakaj je bil Nevvton umorjen? To vprašanje bi morala najprej rešiti in prepričan sem, da bi kmalu prišla do zločinca.
Iskreno itd.	R. D. Acres-Noel.«
VVilson ga je prebiral in pretehtal vsako besedo, vsak stavek. Pismo je bilo precej čudno. Pri nekem stavku pa ga je nenadno obšlo grozno spoznanje: morilec je bil Acres Noel. Dokaz je našel v teli besedah: »... da sem se moral smejati policijski nerodnosti pri spraševanju.« Wilson pa je po zapiskih vedel, da je bilo spraševanje vzorno. A glavni dokaz je dobil v stavku, s katerim se je pisec zaletel in sam izdal: »Jasno je namreč bilo, da policija ne pozna nagiba k umoru.« Samo Acres-Noelu je bilo jasno že tedaj, da policija ne ve za nagib umora. Wilson je tudi vedel, da je starec dosti čudaški, da bi zagrešil umor iz nerazumljive strasti.
Spretni detektiv ni imel drugega sredstva ko da starca naravnost obtoži in ga stre. Morda bo čudaškega morilca z nepričakovano resnico takoj zrušil.
Precej se je odpeljal k Acres-Noelu. Ta je poblcdel. »Imam dokaze, gospod Acres-Noel, vse vem... Vem, kako ste ga umorili, kako ste zbežali, kako ste se smejali policijski nerodnosti pri spraševanju, kako vam je bilo jasno, da policija ne pozna nagiba k umoru ...«
Starček se je začel tresti, v njegovih očeh je gorel čuden svit.
»... zaradi 5000 funtov, ki ste jih obljubili nečaku Queensferryju in od katerih dobim po dogovoru z njim 4000, in zaradi slovesa vaše rodbine bom stvar prikril, če mi priznate. Glavni dokaz pa. ki so mu ne morete več izviti, hranim za sodišče, če ne bi zdajle priznali.«
Past je bila dobro nastavljena. Starčka so zapuščale moči in s tresočim se glasom je dal detektivu polno izpoved zločina.
Prišel je pred sodišče. Zdravniki so izjavili, da ni čisto neodgovoren. Zato so mu dali 5 let težke ječe namesto vislic ali popolnega oproščenja.
(Nadalj. s str. 113)
ki se je deloma celo razpenilo, kar izpričuje luknjičasta, vulkanskemu kamnu plovcu slična vnanjost nastale žlindre. Drugi znak, da gre pri vabarskih lijakih res za meteoritske tvorbe, je železo, ki pa so ga našli le malo; največji kos, ves razjeden od rje, tehta komaj II kg. Iz arabskega imena za to pokrajino Al Hadida, kar pomeni kraj železa, pa bi se dalo sklepati, da so današnje majhne množine le ostanki večjih železnih gmot, ki so jih domačini raznesli, napravljajoč iz njih svoje	orodje in orožje.	—	Nevulkansko	puščavsko
ozemlje pri Henburyju,	kjer so pristali	vsernirski
gostje, meri nekaj manj kot i km2. Označuje ga 12 ali 13 kotlin, širokih 10 do 200 m in globokih do 20 m. Tudi tu so tisočletja že močno zabrisala prvotne razmere in izpodnebno železo je v vseh razen v enem kotlu,	kjer so našli štiri kose	v skupni teži	200 kg, do
kraja	razjedla rja. Dobro	pa	so kljubovali	zobu časa
kosi črne steklaste žlindre, ki je prav za prav najbolj obstojen in nevarljiv znak izpodnebnega obiska.
Steklasta žlindra iz Vabarja.
116
h.
iiiiiiiiiiiiiiii
mmm?
Kraljevi gambit
(Iz turnirja v Moskvi)
K e r e s	Petrov
1.	e4—e4	e7—el
2.	f2—f4	........
Taka otvoritev v resni mojstrski
partiji zbuja takoj pozornost, ker je danes tako redkokdaj na sporedu. Le mojstri brez predsodkov potegnejo iz ropotarnice to staro orožje, ki je bilo v preteklem stoletju glavno bojno sredstvo. Kraljevi gambit je slaven po svoji ogromni goščavi variant (zlasti če črni ponujenega kmeta sprejme) pa po svojih ..bliskovitih" presenečenjih, iz katerih se je razvilo lepo število nesmrtnih partij. Danes je znano, da je za črnega bolje, če gambit odkloni, najbolje — kakor v partiji z d5 —, a naša partija dokazuje, da tudi tu slavljeni protistrup ne dela belemu pretežkih preglavic.
2.................. d7-dl
3.	e4Xd5	el—e4
V tem je glavni smisel protigambita: črni kmet naj ovira beli razvoj, da dobi črni čas zn mobilizacijo in si spet osvoji začasno izgubljenega kmeta.
4.	<12—dl	......
To potezo ceni teorija za najboljšo, ker z njo silimo črnega do odločitve.
4	....... Sg8—f6
5.	Sbl—d2!	........
Logično. Črni bi izgubil mnogo časa za razvoj, če bi hotel zdaj iti s kmetom še naprej na el. Izgubil bi prej ali slej tudi tega kmeta in zelo verjetno še — partijo.
5	................ e4Xd!
Nam bi se zdelo Lf5 precej bolje.
6.	LflXd3	Dd8Xd5
7.	SglXf3	Lf8—c5
Ta poteza je kar na dlani: razvija, pripravlja rokado in jo prepreči nasprotniku, hkrati pritiska na ranljivi diagonali. Vseeno pa beli dokaže, da iina poteza neke skrite slabosti.
8.	Ddl—e2+!	Dd5—e6
Kakor bomo videli, bi moral tu črni igrati Le7, še bolje pa bi bilo, ko bi bil to storil že v prejšnji potezi. Torej je bila Lc5 varljiva lepotu.
9.	Sf3-e5!	........
Važen trenutek! Sovražnika nadleguje ko siten obad. Grozi seveda Lc4.
9.................... 0—0
10.	Sd2—e4!	Sf6Xe4
Črni mora v svojo škodo menjati, ker je grozilo Sg5.
11.	De2Xe4	g7—gb
Neizogibna slabost za slabostjo. Najbrž pa bi bilo še vedno bolje f5.
12.	b2—b4	Lc5—e7
Kar zabavno je, kako beli z jasnimi in odločnimi udarci črnega pritiska k zidu.
13.	Lel—b2	Le7—f6
14.	0-0—0!	Sb8—c6
15.	h2—h4!	h7—h5
beli napada neusmiljeno in zn vsako ceno.
16.	g2—g4! „napred inomci“!
16................. Lf6Xe5?u
17.	f'4XeS	De6Xg4
18.	De4—el!	....... *
Beli se pripravlja za odločilen napad. Damo je spravil na črno diagonalo, da bi z lovcema na b2 in dl zapela lep duet črnemu, izpostavljenemu kralju.
%8.......... Sc6Xb4
19.	e5—eb!	Sl)4-d5
Na Sd3 :-f- pride 20. cdl:, Le6:21. Dh6, fb 22. Tligl in tudi v drugih variantah črni ne bo videl nebeškega kraljestva.
20.	ebxf7+	Tf8Xf7
Na 20. . . . Kh7 pride 2t. Lg6:-h K (D)g6: 22. Td5:
21.	Ld3—C4!l .	.......
Prekrasna poteza. Če vzame črni belo damo, ga čaka smrt po Td8-|-, če pa vzame lovca po De8-j-.
21......... c7—c6
22.	TdlXd5	Dg4Xc4
Na 22.. . . cdl: pride seveda 23. De8+. Tf8 24. Ld5: + itd.
23.	Del — e8-(-
Črni se je vdal. ker je v naslednji potezi mat. Nepozabna partija. Keres je res tič!
Francoska otvoritev
(Iz turnirja Južn. Walesn v Avstraliji) Beli: L. Steiner Črni: J. W il s o n
I. e4, e6 2. d4, dl S. Sel, Sf6 4. Lgl, Lb4 5. el, h6 6. Lh4, gl 7. Lgl, Se4 8. Se2, cl 9. ni, c:d4 10. a:b4, d:cl II. S:c3, S:cl 12. b:cl, Dc7 13. Dd2, bb? 14. h4! g4 15. Le2, Tg8 16. 0—0, lil 17. Dhb! Scb 18. Dhl:, Se7 10. Lf4. D:c3 20. Ldl, D:b4 21. Lel, gl? 22. Lgl! Dd4+ 2». Kh2, D:al 24. D: f7-|-, Kd8 25. Lgl, Dal 26. D:g8-j-in črni se je vdal.
Niemcovičeva obramba
(Z moskovskega turnirja)
B o n d a r e v s k i - B o t v i n i k
I. d4, Sfb 2. c4, eb 3. Sel, I.b4 4. a3, Lc3: 5. b:c, cl 6. el, 0-0 7. Ldl, Scb 8. Se2, db 9. e4! el? 10. dl, Sal 11. 0-0, ab 12. Sgl, bi 13. c.:b, c4 14. Lc2, a:b 15. a4, b:a 16. Ta4:, Sd7 17. Le3, Sc5 18. Lc5:, d: c 19. Dhl. fb 20. Tfal, Ld7 21. Ta4-al, Dbb 22. Ddl, Ta7 23. Sil, Tfa8 24. Sel, Kf8 25. Tal-a2, Tab 26. hi. Dd8 27. Sc4:, Lb5 28. Sal:, Ta5: 29. Dal. Tal: 30. Tal:Tal: 31. Dal:, Dc7 32. Da8+, K17 33. Ldl, Kgb 34. Lg4, Ld7 35. db! Ddb: 36. Dd8, Dd2 37. Dd7:, Del-j- 38. Kh2 in črni se je vdal.
Glede rešitve problemov, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej str. 121
Problem št. 40
S. Loyd
abcdefgh
8
7
6
5
4
3
2
1
abcdefgh
Beli mutira črnega v treh potezah.
8
7
6
b
4
3
1
Problem št. 41
S. Loyd
Problem št. 42
A. Ohlin
Levo navzdol:
iš Burmanska svečenica kleči pred skalno ■ votlino, v kateri domuje nevarna kraljeva kobra. Čeprav je kobra mesojeda, ji je po verskem obredu prinesla v dar košarico z indijskim sadjem
Kraljeva kobra je silno razdražljiva in a takoj napade vsakogar. Ko zagleda smelo svečenico, ki se ji brez bojazni bliža, osupne. X Kobra napada. Svečenica, ki pozna vsak ^ najmanjši gib strupenega boga, se bliskovito umakne in odnese zdravo kožo.
Desno navzdol: M Drzna sveče-** niča je namreč kačo zvabila na slamnato preprogo, kjer se bo kobra s trebušnimi luskami laže oprla in še prej usekala. Tu se razvije živčni dvoboj.
p Z iztegnjeno roko kobri zabranl, da je ne 9 more ugrizniti. Kobra ne more v tako ostrem kotu skloniti glave, da bi usekala pogumno roko, s telesom pa je svečenica preveč odmaknjena.
Z Višek obreda: svečenica poljubi kobro. ** Napet trenutek, ki je za svečenico gotova smrt, če bi njeni živci popustili le za hip. Kobra ne more usekati navzgor, a če ti štrene le nekaj kapljic strupa v oči, oslepiš.
mSuM
,'v.
SvacetoLUv uv k\cdL\ev.a> ka&ha*
Hussoldt Davis, član Denis-Leila Rooseveltove ekspedicije, ki je znanstveno preiskovala Burmo, Nepal in Indijo, je prinesel s poti nekaj prav zanimivih slik o verskem dvoboju med silno strupeno kraljevo kobro in njeno svečenico. Slike pričajo o izredni drznosti, »kačji« zvitosti in hitrosti svečenice, ki ima svoje živce tako zelo v oblasti, da se previdno, a brez strahu blizu strupeni nevarnosti.
Češčenje kače se je v Indiji začelo že v predarijskih časih in se je ohranilo prav do današnjegu dne. Čeprav zahteva strupena golazen vsako leto ogromno število življenj, ne moreš domačina pripraviti do tega, da bi ubil kučo. Žani je kača sveta stvar. Povsod po Indiji naletiš na molilnice, posvečene kačjemu bogu.
Slike kažejo verski obred v čast indijskemu kačjemu bogu Nagi. Ta obred nima nič skupnega z znanim za-čaranjem in omamljenjem kač, kar lahko vidiš skoraj ob vsaki prometni cesti v Indiji, kjer našemljeni glumači svirajo z oglušujočimi frulami napol mrtvim in često čisto nenevarnim kačam.
Tu imamo pred seboj kraljevo kobro — Indijci jo nazivajo humudriad — ki je v kobrski zvrsti najstrašnejša in nujvečja med strupenimi kačami. Odrasla meri okrog štiri metre.
Vse kače so »zvite«, a najbolj zvita med njimi je gotovo kraljeva kobra. Hkrati pu je tudi najbolj raz-(iražljiva, nupudu ob nujbolj nedolžnem izzivanju. Količina strupu, ki ga pri ugrizu spusti v runo taka velikanku, je ogromna. Človeka usmrti v manj ko dveh urah. Tako silen je njen strup, da pogine celo slon, če ga je kraljeva kobra usekala v rilec, v treh urah.
Na srečo pa uporablja kobra svoje strašno orožje večidel v bojih z drugimi kačami, strupenimi in nestrupenimi. S tem je človeku še nekuk dobrotnik, ker iztreblja nevarne sorodnice, kur je v deželi, kjer gomazi strupene goluzni, prav važno.
Kraljeva kobra ni ravno lepa: umazanoruinena ali rjavkasta z nekaj nejasnimi lisami. Kadar pa se vzpne poldrag meter nad svojimi roženimi, luskustimi obroči in napihne vrat, vliva pogled nanjo grozo.
Ravno tedaj pa, ko se kobra pripravlja na naskok, se ji svečenica gibčno bliža in jo poljubi na glavo. Če bi ji živci tedaj popustili le za trenutek, bi bilo takoj po njej. Skrivnost burmanske svečenice, ki izziva strupeno pošast, ni morda kaka hipnotična mama, s katero hromi kačo, marveč izredna živčna moč, tako da osupne celo strupena velikunku in s tem »Ženu kuči gluvo stre«.
Ne želi tujega blaga
d Detektivski nadzornik Donald je dobil telefonsko obvestilo od 1 znanega zlatarja, naj pride nemudoma k njemu. Zlatar Barnes je imel pisarno v četrtem nadstropju visoke hiše, v kateri so bili skoraj sami uradi. V pisarni je imel hranilno omaro. Iz katere mu je nekdo izmaknil nezavarovane, več tisoč dolarjev vredne dragotine. Donald se je peljal z dvigalom do četrtega nadstropja. Pri Izstopu ga je že pričakal zlatar. Takoj nasproti dvigalnih vrat je bila zlatarjeva pisarna. Donald je preiskoval ključavnico. Nato sta vstopila v pisarno. Detektiv Je zapazil, da so zastori spuščeni in da električna luč gori. Zlatar mu je dejal, da se ni nihče ničesar dotaknil.
•\ Barnes je tudi pojasnil, da je škatla za dragotine stala odprta In " prazna na hranilni omarici. Mili in Fart, njegova uradnika, sta zapustila pisarno pozno prejšnji večer. Zadnji je bil Mili, ki je odšel ob 8'10. Zanikal je vsako krivdo. Nočni čuvaj je izjavil, da je ponoči stalno v kratkih presledkih hodil mimo pisarne In budno stražil, a ni nič opazil. — Detektiv pa je kmalu iztaknil tata.
Kdo je bil tat?
Reševalcem, ki bodo to kriminalno uganko pravilno rešili in svojo rešitev z dokazom podprli, bo žreb poklonil tri polnilna peresa. Rešitve pošljite do 15. marca 1941 na: Uredništvo »Obiska« (Uganka), Ljubljana, Kopitarjeva 6. Glede rešitve kriminalne uganke v 2. številki glej str. 121.
1.
Fred dvema mesečemu so angleški letalci napadli Napoli. Nekako osem kilometrov jugovzhodno od tega mestu se dvigu 1200 m visoki ognjenik Vezuv, ki ni več posebno nevaren, le zdaj pa zdaj se vije iz njegove notranjosti steber dima. Preden so letalci odleteli proti Nu-poliju, jim je poveljnik posebej zabičal, naj ne letijo prenizko nad ognjenikovim žrelom, ker bi se jim lahko pripetila nagla nesreča, če-piav ognjenik ne bruha več.
Ali je imel poveljnik prav? Zakaj preži nevarnost za letalcu malo nud ognjeniškim žrelom, ko je vendar jasno, da letalci lahko letijo skozi oblake, snežne in deževne vi-hurje?
2.
James Collins, ravnatelj velike avtomobilske tvrdke v Detroitu, se je moral nujno odpeljati v Wushing-ton. Dobil je brzojavko nuj takoj pride z letalom. Brž je odhitel v upravno poslopje tovarne po izkaz, ki ga je moral vzeti s seboj. Bilo je že pod večer, videl ni nikogar, le nočni čuvaj se mu je javil in odprl.
»Jim,« je ravnatelj dejal nočnemu čuvaju, »pojdite v prometno pisarno na letališču in rezervirajte mi sedež v prihodnjem letalu, ki leti v Washington.
»Gospod ruvnutelj,« se je ponižno upiral čuvaj, »ne svetujem vam, da bi se peljali z letalom v VVashing-ton...«
»Kaj pa je? Le povejte!« je ljubeznivo odvrnil ravnatelj.
»Veste, gospod ravnatelj, snoči se mi je sanjalo, da je letalo, ki leti iz Detroita v Wushington, strmoglavilo na tla in se čisto razbilo,« je vneto in odločno nadaljeval Jim.
»Eh, Jim, sanje so prazne!« je odvrnil ravnatelj, a vendar gu je pri srcu malce zazeblo. »Vi ste babjeverni, Jim, no pa vseeno — vam na ljubo — bom šel z brzovla-kom. Pojdite torej po vozovnico!«
Ravnatelj se je peljal z brzovla-kom. Ko je dospel v VVashington je bilo prvo, kur je zvedel, to, da se je letalo iz Detroita blizu NVushing-tona razbilo in du so bili vsi potniki mrtvi. Takoj je šel na pošto in svojemu nočnemu čuvaju nrzo-juvno poslal 10.000 dolarjev za nagrado. Na nakaznici pu je dostavil: »Nadaljnjih 10.000 Vam bom dal po povratku v Detroit. Žal pa sem hkrati prisiljen, du Vam službo odpovem!«
Zakaj pa to? Ravnatelj je pač človek brez posebnih čustev in vere v duševne stvari. Zakaj je Jima kar tako na lepem odpustil?
Pri vojskovanju v Afriki sta ime-lu dva častniku nulogo, du morata prenesti nujno poročilo iz majhnega mesta v neko zelenico sredi puščave, ki je bila 720 km daleč. Častnika sta srečno izvršila to nalogo. Šest motoristov je sedlo na motorna kolesa. Vsak je imel v motorju tri litre bencina, poleg tega pa je imel še vsak po šest škatel in v vsaki škatli tri litre bencina. Vsi so se odpeljali hkrati. Vozili so z enako hitrostjo. Noben vozač ni v puščavi obležal, kar pa ne pomeni, da so vsi dospeli v zelenico. Vsak motor je porubil na 20 km poti t liter bencina. — Kako je vožnja potekala? Kako bi vi nalogo izvršili?
Glede rešitve ugank, imen reševalcev in razpisa novih nugrad glej strun 121
Tri putke in 60 koruznih zrnc. Vse tri začnejo hkrati zobati in vse tri zobljejo enako hitro, v istem taktu. Koliko zrnc bo dobila vsaka putku? Jasno: 20! Kaj pa, če prvu plitka vsukokrat, ko je dvakrat zobala, dvu taktu preneha, du bi dvakrat
zukokodakulu, druga putku pa vsukokrat po štirikratnem zobanju trikrat v taktu zakokodakala, in tretja putku vsakokrat, ko je šestkrat zobala, štirikrat kokodakala? Koliko zrnc bo tedaj dobila vsaka putka?
Rešitve ugank in šahovskih problemov v 2. številki:
Rešitev ugank v 2. številki.
1.	Ob 8.49 je cerkvena ura v Kurji vasi kazala natančno 20.05, t. j. pet minut čez osmo zvečer. Veliki kazalec je torej kazal na Številko eno. V tem trenutku cerkvena ura sploh ni bila, udarila je šele enajst minut kesneje, in sicer dvakrat.
2.	Ce besedilo natančno pretehtaš in pota vseh osumljencev zločinske tolpe zasleduješ ter jih izločiš drugega za drugim, prideš do zaključka, da je bil morilec Kiha r.
3.	Po njihovih brkih in bradah smo spoznali te-le slavne može: 1. Mozesa, 2. Sokrata, 3. Richelieuja, 4. Napoleona III., 5. Franca Jožefa II., 6. Pilsudskega in 7. Charlie Chaplina.
4.	Z danimi utežmi stehtamo 500 gramov tako, da položimo v prazno skledico tehtnice uteži za 729 gramov in 27 gramov, v skledico z blagom, ki naj tehta 500 gramov, pa uteži za 243, 9, 3 in 1 gram (756 — 256 = 500).
5.	Upam, da so vsi moji reševalci po rešitvi te prevejanke ostali bistre in vedre pameti. Starec ima 81 let. Nečakov nečak po nečaku njegova nečaka je star eno leto. Ostali trije so stari 21, 41 in 61 let.
Vse uganke so pravilno rešili:
Gams Alfonz, Knjaževac; Skaza Danica, Šoštanj; Bajželj Ada, Celje; Korene Viktor, Konkolič H., oba Ljubljana; Eler-šek Joža, Knjaževac; Rovšnik Anton, Dimnik Marija, Ljubljana.
Manj kot pet ugank so pravilno rešili:
Perbil Blaž, Velenje; Štukl Jakob, Šk. Loka; Ogrin Nace, Rog. Slatina; Buda Stane, Vel. Poljane; Knafeljc Tine, Rous Marija, Videnšek Ana, Šink Matija, Dolenc Marica, Štirn Vinko, Ho jan Janez, vsi Ljubljana; Ahac Ivan, Velenje; Lokar Emica, Slov. Bistrica; Pegan Lenči, Novo mesto; Konc Rado, Rakek; Skoda Josip, Bokšičimo; Trebše Alojzij, Zidani most; Brezovec Rado, Železniki; Berčič Stanko, Maribor; Modrinjak France, Loče p. Poljčanah; Meisterl Anica, Mežica; Šacer Jože, Ljubljana; Bergant Anton, Črnuče; Pogladič Štefan, Veržej; Marinka Turnšek, Sv. Peter v Sav. dol., Bradač Janko, Novo mesto.
Nagrado so dobili:
1.	Gams Alfonz, Knjaževac (Lovčevi zapiski I. in II. del);
2.	Dimnik Marija, Ljubljana (A. Munthe, San Michele);
3.	Bajželj Ana, Celje (Sinclair, Dolarji I. in II. del);
4.	Ahac Ivan, Velenje (M. Kranjec, Pesem ceste);
5.	Knafeljc Tine, Ljubljana (Turgenjev, Plemiško gnezdo);
6.	Brezovec Rado, Železniki (Sienkiewicz, Na polju slave).
Za reševalce v tej številki Imamo te-le nagrade:
J. Tolstoj: Ana Karenina; 2. Dorgeles: Leseni križi; 3. Gide: Ozka vrata; 4. Streuvels: Hlapec .Jan; 5. Jammes: Gospod Oze-ronski; 6. Deledda: Golobi in jastrebi.
Za prve tri nagrade pridejo v poštev le tisti, ki bodo rešili vse uganke, za ostale pa vsi drugi, ki bodo rešili vsaj dve.
Rešitve pošljite do 15. marca 1941 na: Uredništvo »Obiska« (uganke), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
Urednikova torba: G. Berčič Stanko, Maribor: Vašemu cenj. imenu sem dodal vprašaj, kor v pismu niste navedli krstnega imena, ki ga vedno dostavljam v seznamu reševalcev, da ne bi prišlo do zmešnjav, če nosita slučajno dva reševalca isto ime.
Rešitev kriminalne uganke v 2. številki.
Detektiv Hribar je imel dobro oko. Ce si ponovno ogledaš 3. sliko, boš opazil, da oba dela okenskih zaves visita precej tesno skupaj in segata okrog 20—30 cm pod obokenskim zidcem. Gospa Kavčičeva pa jo izpovedala, da »se je tat pognal skozi odprto okno«, ko je zavpila. Hribar je precej opazil, da če bi kdo hitro skočil skozi okno, bi moral hkrati nujno potegniti s seboj skozi okno zavesi (vsaj en del). Ce bi torej izjava gospe Kavčičeve bila resnična, bi morala zavesa viseti navzven. (Ugovor, da je morda veter zavesi spihal v prvotno lego, ne drži. Ce bi namreč bil veter toliko močan — navadna sapa zato ne zadostuje, kakor nam izkustvo pove —, da jih je gladko spihal nazaj v sobo, potem bi zavesa legla na mizico, ki je stala tik ob oknu.)
Detektiv je odkril, da se je gospa Kavčičeva zlagala. Vprašal jo je torej, kako je to, da zavesi visita lepo v sobi, kakor da se jih živ krst dotaknil ni, medtem ko je ona dejala, da je tat hitro skočil skozi okno. To jo je spravilo v zagato, iz katere ni bilo zanjo izhoda. Priznala je, da je izgubila pri kartah znatno vsoto in da je uprizorila to tatvino, da bi prišla do denarja, ne da bi svojega moža spravila v hudo jezo.
Pravilno so sklepali:
Bergant Franc, Jesenice; Kozar Lojze, Turnišče; Perbil Blaž, Ahac Ivan, oba Velenje; Štukl Jakob, Škofja Loka; Videnšek Ana, Ljubljana.
Nagrado so prejeli:
Bergant Franc, Jesenice; Kozar Lojze, Turnišče; Perbil Blaž, Velenje.
Rešitev šahovskih problemov v 2. številki.
Problem št. 37: 1. Tel—bi!
Problem št. 38: 1. Lb4—a3!l
Prav skrita tempo-poteza. Problem je toliko bolj prevejan, ker ima močno zapeljiv lažen ključ, ki so mu premnogi podlegli: 1. Td7T Le2! 2. Se2:, Tc5!! — Na 1. La3, La6 (Ld3, Le2) pride še lepo 2. Sb5! (Sb3:, Se2:) in neizogiben mat v tretji potezi. — Mojstrski problem.
Problem št. 39: 1. I)e8—f8!
Grozi 2. Ke6 in 3. Df5: mat. Ce hoče črni to preprečiti, s tem da igra 1. . . . Tel (da bi potem v drugi potezi igral Tfl in kril kritično polje na f-linijij, pride krasna poteza 2. Dh6!l Zdaj je črni proti pričakovanju v nujnici in mat je neizogiben.
Žal nimamo prostora, da bi pri problemih navedli vse posamezne variante.
Problemi pa so bili tako zapeljivi, da ni nihče pravilno rešil vseh.
Zato ostanejo razpisane nagrade:
1. Streuvels, Hlapec Jan; 2. Keller: Cvet naše vasi; 3. Bra-ckel, Cirkuški otrok.
Rešitve pošljite do 15. marca 1941 na: Uredništvo »Obiska« (šah), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
Urednikova torba. G. J. S.: Hvala za vse poslano. Upam, da sc bom prav kmalu lahko spravil na Vaše stvari, jih skupno ocenil in priobčil. Lepo pozdravljenil
KRIŽI • KIPI • DEVOCIONALIJE
LJUBLJANA • KOPITARJEVA 2
Nnročnina: za celo leto Din 72—, za pol leta Din 38—, za četrt leta Din 20—, posamezna številka Din 7'—; za inozemstvo celoletno Din 100—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani.
Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman.
»Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. - Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer
Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
MjatoožiJbe, 4i tiaj&o£jšo knjižne? 'z&ihko
Celoletna naročnina na zbirko „Naša knjiga“ je din 300'— in se odplačuje v 12 mesečnih obrokih po din 25~~r / Naročniki „Naše knjige" imajo pri vseh naših knjigah, razen šolskih, 25% popusta! I Važno 1 Vsak naročnik, ki nam do srede marca t. I. poravna celoletno naročnino, dobi krasno knjižno nagrado!
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
Zof ja Kossak _________________
JOiižahska vojika
Roman v dveh delih. Prevedel dr. T. Debeljak, 800 tirani.
Kulturnozgodovinske In vojaike podobe iz veličastne borbe treh srednjeveških svetov: krščanskega Zapada, bizantinstva in mohamedanskega Vzhoda. — Prvi del
razpoiljemo le dni, drugi del v maju
Lea Fatur
J/zJbume jpov&iti,
Uredil dr. Tine Debeljak. 400 strani.
V knjigi bodo zbrane najpomembnejše novele in povesti pisateljice Faturjeve, ki je ena naših najboljših ljudskih pripovednic — Izide v septembru
Karl Waggerl _________________
iteJbo Gospodovo
Roman. Prevedel France Kunstelj.
250 strani.
Roman je en sam slavospev vaškemu občestvu, zemlji In dobrim ljudem. — Iz knjige odseva sončna veselost in zdrav humor, pojo tihi in mehki zvoki starih vaških legend In zgodb. Izide v decembru
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
Izvirne platnice
za vezavo »Obiska« je izdala
Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani
Cena z vezavo vred Din 50’—
Same platnice brez vezave Din 35'—
Knjigoveški oddelek: Zaloga knjigovodstvenih in drugih poslovnih knjig za trgovce, urade, ustanove i. t. d.
Lastna črtalnica. Izdelava poslovnih knjig po naročilu.
Vezave vseh vrst, od preprostih do luksuznih.
=
Torbarski oddelek: Damske torbice iz zaloge ali izdelane po osebnem naročilu. Listnice, kovčegi, aktovke, denarnice, pasovi po izberi ali naročilu. Primerno za darila.
ss
Nizke cene! g\9 Solidno delo! s\s>^Točna postrežba!
iiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiN


, filmske drame po vojnih Paul Muni in ■ ■ ■
j M	T f 1	L	w IjL t	i
i ^ • - M	k n	\
■					
					
	i				
1			r 'UBpffl	• fot U	r M
		mm	i InS		1 ‘Mm,
			M ^ riiiM