MED  KNJIGAMI
NA  ROB  PAHORJEVEGA KRESA V  PRISTANU
I
V naši literarno kritični terminologiji se že nekaj desetletij močno uveljavlja oznaka, ki posameznim literarnim delom in s tem seveda tudi določenemu delu slovenskega leposlovja pripisuje tako imenovani narodno obrambni značaj. To oznako je v novejši literarni kritiki najdosiledneje uporabljal Josip
Boris Pahor, Kres v pristanu. Zunanja oprema in slikovni prilogi Lojze Spacal. Založila Mladinska knjiga. Ljubljana  1959.
843
Vidmar, ki je celo menil, »da je vsa naša starejša literatura narodno obrambna«. Zaradi pomembnosti in tudi zanimivosti te oznake morda ni odveč, če še enkrat, čeprav le mimogrede, razmislimo o njej. Vprašati se moramo namreč, ali tovrstna opredelitev ne zahteva v naših dneh določnejše razlage, kakor pa smo je bili vajeni doslej. Saj se nam kaj lahko pripeti, da zaradi nejasnega izhodišča zmotno ocenimo vrednost nekega literarnega dela, ki ima v idejno tematskem pogledu izrazit narodno obrambni značaj.
Če se naša literatura v dobi od rojstva Linhartovega Matička do leta 1941 ponaša tudi z narodno obrambnim značajem, si lahko ta pojav razložimo na zadovoljiv način le s posebnostjo našega nacionalnega razvoja in pa z usodno odsotnostjo konstruktivnega in naprednega političnega duha v našem javnem življenju v preteklih obdobjih. Oficialna slovenska politika v preteklosti največkrat ni ne mogla in ne znala postaviti realnega političnega programa in s tem rodovitne osnove za razvoj našega naroda. Zaradi svoje konservativnosti, provincialnega filistrstva in zaradi strahopetnega udinjanja tujim, se pravi protislovenskim in protiljudskim državnim političnim konceptom, je naša politika v preteklosti omahovala med zgodovinskim pravom in panslovanskimi in ilirskimi iluzijami, med praktičnim drobtinčarstvom in goljufivimi upi v prihodnost, med zakotno izdajo' evropskega liberalizma in srboritim klerikalizmom. Potemtakem ni prav nič nenaravnega v tem, če je politikovo nalogo moral v dobršni meri prevzeti nase literarni ustvarjalec in če je zaradi tega njegovo literarno deh> dobilo marsikdaj aktualen narodno obrambni značaj. Zavest, da ne more nihče biti Orfej v deželi, ki je pokopališče malega, nezgodovinskega naroda, je podžigala literarnega delavca v njegovi veri in dejavnosti. Zato je svojo intimno človeško izpoved in umetniško odkrivanje človekovega notranjega sveta združil z buditvijo, krepitvijo in oblikovanjem vere in upov svojega ljudstva. In le v tem smislu je bila vsa naša starejša književnost narodno obrambna in drugačna v naši zgodovini sploh ni mogla biti.
Tudi leposlovje med dvema vojnama se ni moglo izogniti narodno obrambni tematiki. Zlasti pisatelji s provenienoo iz obrobnih slovenskih pokrajin so v svojih delih čestokrat opisovali tegobe in tragično usodo življa, ki je bil po letu 1918 nasilno odtrgan od osrednjih delov slovenskega nacionalnega ozemlja in izročen na milost in nemilost tuji okupaciji. Sicer pa tudi v Dravski banovini, kakor je velikosrbska hegemonija posmehljivo poimenovala osrednje pokrajine slovenskega etničnega ozemlja, položaj Slovencev nikakor ni bil rožnat in bleščeč. Razna globokoumna esteska načela o literaturi kot nekakšni visoki in osamljeni izpovedi človekovega duha tedaj niso mogla razveljaviti v zavesti slovenskega človeka in ustvarjalca tragičnih posledic mešetarskega sporazuma v Rapallu. izgubljenega koroškega plebiscita in pogodbe v Trianonu, s katerimi je bilo po prvi svetovni vojni slovensko nacionalno ozemlje razdeljeno med štiri države, ki nobeni izmed njih ne moremo priznati, da je bila varen in pravičen dom Slovencev. Ali se je tedaj slovenski pisatelj mogel izogniti tej drami naroda, ki mu je pripadal? Zdrava pamet nam odgovori na to vprašanje ni-kalno, zakaj kdor je hotel ostati zvest umetniškemu glasu v sebi, je moral ohraniti tudi zvestobo do svoje domačije. In vendar se zdi, da se danes skoroda sramujemo narodno obrambnega značaja naše literarature in ga poizkušamo zamolčati ali obiti. Vsekakor je zanimivo, da nikomur ne pride na misel, da bi na primer delom islandskih, norveških, finskih, danskih in drugih piscev malih narodov pripisoval le lokalni značaj in jim očital — umetniško zvestobo
844
rojstni deželi, medtem ko pri nas čestokrat čujemo tarnanje, da je naše leposlovje vse preveč lokalno in vse premalo »evropsko«. To modrovanje je neumestno, zakaj nikakor ne smemo pozabiti, da trpka Cankarjeva Rue des Nations ni zgodba, ki bi pripadala že povsem zgodovini.
Po drugi svetovni vojni so bile slovenskemu narodu nekatere krivice vsaj deloma popravljene. Toda ne zaradi milosti velikih in malih prikrojevalcev našega etničnega ozemlja, pač pa zaradi krvavega in zmagovitega plebiscita, s katerim so slovenski ljudje določili način svojega življenja in hkrati uspeli pomakniti politično mejo za nekaj deset kilometrov na zahod. Toda meja na Karavankah in v Prekmurju je ostala nespremenjena. To dejstvo, ki je seveda neizpodbitno, utegne vzpodbuditi marsikaterega pisatelja in bo bržkone vzpodbujalo pisatelje še dolgo vrsto let. Kajti tudi po drugi svetovni vojni nikakor ni prenehala tuja asimilacija zamejskih Slovencev, ki jo krepko podpirajo številni politični in ekonomsko-socialni činitelji. Odpor proti takemu odmiranju posameznih celic našega nacionalnega organizma je seveda nujen in hkrati tudi družbeno napreden. Potekati pa mora vzporedno in istočasno tako v svobodnih slovenskih pokrajinah kakor tudi na zamejskih področjih. Slovenska nacionalna zavest v pokrajinah onstran meja se je sicer v zadnjem času, zlasti med vojno, okrepila, a vendarle kljub tej okrepitvi potrebuje žive vzpodbude in stalne podpore iz središča. Le s to podporo bo ohranila in utrdila ta zavest med vojno izpričano vitalnost, le v stalnem stiku s kulturo in umetnostjo našega naroda bodo posamezne zamejske kulturne in prosvetne ustanove živele dalje in z uspehom opravljale svoje pomembno poslanstvo. Nacionalne zavesti, ki se opira na razvito kulturo in umetnost, ni mogoče ukiniti ne z mejniki in ne z mednarodnimi diktati, čeprav je res, da bodo nenaravne meje ovirale in spodkopavale njeno odpornost in kljubovalnost. In kadar je ta zavest enotna in ena tostran in onstran evropskih mejnikov, je literarna pripoved o življenju in usodi ljudi za starimi in novimi versajskimi plotovi naraven in zakonit pojav, ki ga ni mogoče degradirati na spisovanje nižje vrste.
Kakor bi bilo napak nekemu leposlovnemu delu zaradi njegovega narodno obrambnega značaja a priori odrekati umetniško vrednost, bi bilo prav tako zmotno, če bi mu zaradi omenjenega značaja to vrednost avtomatično pripisovali. Saj je iz našega literarnega spomina izginilo ne ravno majhno število raznih rodoljubnih budnic in spisov, ki so v določenih zgodovinskih okvirih in razmerah imeli celo svojo akcijsko vrednost. Toda njihovo izginotje priča, da je bila akcijska narava teh del v ostrem nasprotju z njihovo umetniško kvaliteto. Zato pa njihova usoda ni mogla biti drugačna od usode raznih literarnih enodnevnic. Ostro naglašeua narodno obrambna nota jih ni mogla rešiti pozabe. Potemtakem velja strogi umetniški kriterij tudi v presoji vrednosti tistih leposlovnih del, ki jim velja priznati narodno obrambni značaj.
Pri tem pa moramo zavrniti mnenje, ki odklanja vse, česar ni mogoče spraviti v konfuzne in konformne okvire nekoliko zaletavega pojmovanja moderne literature, oziroma modernega v literaturi. Zaradi nejasne orientacije v sodobnih filozofskih sistemih, zaradi površnega pojmovanja tako imenovane angažirane literature in pa zaradi zgolj formalističnega pojmovanja sodobnih literarnih eksperimentov in iskanj neredko slišimo trditev, da je vsaka še tako neznatna in skrita, a vendarle realna tematska in fabulativna zasnova leposlovnega dela le ovira za čisto in visoko umetniško izpoved. Takšno mnenje .seveda stoji na trhlih nogah. Sodobna eksistenčna drama človeka se razodeva
845
pazljivemu opazovalcu kot mučen, težaven in skrajno zapleten duševni in moralni proces. Odnos, ki se oblikuje v psihološkem, moralnem in socialnem pogledu med notranjim svetom posameznika in pa silami, ki stoje zunaj njega ali cello nad njim, je izredno pomemben. V njem moramo namreč iskati izvir sodobnih problemov zavesti, družbene biti in moralne odgovornosti človeka pred samim seboj in pred svetom. In zdaj si lahko zastavimo vprašanje: ali ne more biti leposlovno delo, ki obravnava moralne in družbene probleme človeka zaradi njegove odtrganosti od večine naroda in zaradi njegove osamljenosti v tujem morju, v primernem soglasju s sodobno dramo človeka, kakor smo jo pojmovali zgoraj? Ali ne more biti v narodno obrambni tematiki nekega dela zapopadena tudi kriza sodobne človeške zavesti in morale? Ali delo, ki opisuje človekovo nacionalno odtujitev, ne more prispevati svojega deleža h kritični in umetniški analizi deformacije, dehumanizacije in demoralizacije sodobnega človeka s strani absolutne, oziroma kakor nekateri pravijo, super-države dvajsetega stoletja? Mar Kafka ali Camus ali Sartre ne posegajo prav v osrčje tega problema? Dela sodobnih mlajših ameriških avtorjev, naj imenujemo Normana Mailerja, Irwina Shawa, Jamesa Jonesa, Hermana Wouka itd., so svojevrstna in ameriškim posebnostim odgovarjajoča analiza pravkar omenjene bolezni sodobnega človeštva in njegove etatistične organizacije. Tudi sodobni ameriški vojni roman je tematsko izredno jasno določen in opredeljen in vendar ve vsakdo, ki z bistrim očesom in zdravo pametjo spremlja njegov razvoj, da je vojna tematika le okvir, v katerega postavljajo' avtorji žaloigro sodobnega človeka in človeštva.
Toda vrnimo se na domača tla. Ali Prežihov Voranc, France Bevk, Ciril Kosmač, Danilo Lokar itd. niso dragocen dokaz, da narodno obrambna tematika ne ovira pisatelja v njegovem izpovedovanju? Narodno obrambna tematika Požganice, Kaplana Martina Čedermaca, Sreče in kruha. Sodnega dne na vasi itd. nikakor ni vsa zapopadena v moralnem protestu proti nacionalnemu nasilju. Ta protest je v omenjenih delih celo podrejenega značaja. Zakaj v stvaritvah, ki smo jih pravkar imenovali, moramo videti v prvi vrsti umetniško pričevanje o težki usodi našega človeka, ki v koroških hribih, v kraških vrtačah in na prekmurski ravnini bije svoj boj z oblastjo tuje državne organizacije zato, ker ga ta oblast poizkuša zlomiti kot človeško individualnost, a v našem, slovenskem primeru tudi kot nacionalno opredeljen subjekt. Toda narodno obrambna tematika nekega dela, ki je le hipni izliv sentimentalnih nacionalnih čustev, s katerimi se avtor izogne problemskemu jedru sodobne človekove eksistence, vsekakor ne more postati trdna osnova za nastanek resničnega umetniškega organizma. Tako kot v oblikovanju katerekoili druge snovi mora tedaj pisatelj tudi z narodno obrambnim značajem svojega dela odkriti poteze sodobne človeške komedije, bistvo današnjega prometejskega boja človeka s sovražnimi silami v njem samem, zunaj njega in nad njim.
II
Pahorjev Kres v pristanu zajema svojo snov iz pisateljevega čustvenega in patriotičnega odnosa do rodnega mesta v zalivu. Sedem, predvsem mladini namenjenih novel in zgodb pripoveduje z iskreno in preprosto besedo o te-gobnem  in mračnem  životarjenju v  Trstu  v  dobi od  prve  svetovne  vojne  do-
846
srede tridesetih let. Glavni junak teh zgodb je tržaška mladina, ki zaradi fašističnih hudodelstev in barbarstev doživlja anonimno in mrtvo mladost. Tržaški svet Pahorju seveda ni tuj. Pozna ga dodobra zaradi svoje življenjske povezanosti z njim, saj je preživel svojo mladost med dvema vojnama v tržaških šolah in na tržaških ulicah. Toda pozna ga tudi kot pisatelj, ki se je z veliko čustveno prizadetostjo ukvarjal s tržaško snovjo, zato da bi z njo vplival na svoje rojake in jim v današnjih dneh krepil vero v njihovo nacionalno samobitnost. V svoji prvi knjigi Moj tržaški naslov je zapisal besede, ki lepo pojasnjujejo njegov vzgojni, literarni in programski odnos do tržaškega mesta in tržaške mladine: »Ta knjižica pa naj bo danes, ko je bitka za slovensko besedo še zmeraj naš vsakdanji kruh, prvo priznanje generaciji, ki ji je bila ta bitka najvišji smoter življenja. In še naj bo ta knjižica klic k ponosu in samozavesti našim slovenskim dijakom in tržaški slovenski mladini. In še naj bo klic k edinosti v obrambi slovenske kulture, k ostvaritvi samonikle tržaške sodobne, slovenske književnosti.« V imenu tega prepričanja je Boris Pahor pisal in ustvarjal svoje romane in novele in v imenu prav tega prepričanja je nastal tudi Kres v pristanu. Tako se iz posameznih Pahorjevih del počasi oblikuje vsebinsko zaključeno literarno pričevanje o tržaškem mestu in njegovih ljudeh. Tudi v Kresu v pristanu sta se izrazili pisateljeva ljubezen in navezanost na domači kraj. Toda prav tako je očitno v teh zgodbah sovraštvo do črnih srajc, ki so po primorskih mestih in vaseh dolga leta razreševale kompleks lastne manjvrednosti. Ta kompleks je značilna poteza v psihologiji pripadnikov modernih diktatur našega stoletja in je tudi v tržaškem mestu sprožil vrsto zločinov, s katerimi so fašisti poskušali zlomiti nacionalni in protifašistični odpor. V kratkem uvodu k zgodbam, v katerem izpoveduje svoj odnos do Trsta, je Boris Pahor zapisal, da so v letih najhujšega zatiranja Tržačani ugotavljali, »da so črnci zares veliki reveži, a da smo mi še večji«. To primerjavo usode tržaških ljudi z usodo črncev zasledimo tudi v drugih Pahorjevih delili in v dobro moramo šteti pisatelju, da v Kresu v pristanu ni ostal samo formalno in verbalno zvest tej nekoliko drzni primerjavi, marveč je s prepričljivimi primeri in dogodki poskušal potrditi upravičenost take vzpore-ditve. Ta namera je v Kresu v pristanu očitna in je tako rekoč bistveni in sestavni del pripovedi. Vendar pa je v novi Pahorjevi knjigi pisateljska tendenca dvignjena s preproste politične ravni v višjo, človeško pomembnejšo razsežnost. Zakaj pisatelj ni v teh zgodbah samo obsodil fašizma in nacionalnega zatiranja, marveč ga je zanimalo predvsem to, kako se nacionalno in politično zatiranje kaže v otroški, oziroma mladostni psihologiji. Pisatelj se zato ukvarja s problemom odpora in prilagoditve, s katerim se je moral spopasti vsakdo, ki ga je usoda postavila v življenje na nevralgičnem tržaškem križišču. V Kresu v pristanu je Boris Pahor izpričal dovolj posluha za psihologijo, česar bi o njegovih prejšnjih delih ne mogli reči. Zato so osebe njegove nove knjige prepričljivo orisane in zato tudi človeško zanimive. Avtor se je srečno izognil narodnostno obarvani sentimentalnosti in ganljivosti in uspd povzdigniti svoje osebe na raven tragične usodnosti življenja med dvema vojnama v Trstu. Kres v pristanu je zato grozljiv in mračen, kakor je bila tudi grozljiva in mračna zgodovina tistih dni po letu 1918. Čeprav so Pahorjeve zgodbe v bistvu razpoloženjske in žanrske podobe, jim vendar ne manjka globine in pretresljivosti. Le tam, kjer se je pisatelj prepustil hladnemu razumarstvu, je opešala nje-
847
gova fantazija, kakor na primer v opisu metamorfoze Emiilia v Milčeta v zadnji noveli zbirke.
Ko se ne bi bil v posameznih zgodbah preveč uveljavil Pahorjev intelektualistični stil v škodo čistega pripovednega stila, bi smeli postaviti te zgodbe v primernejšo bližino Vorančevih Solzic, Kosmačevih novel iz zbirke Sreča in kruh, posameznih Bevkovih in Lokarjevih zgodb. Kljub temu pa pomeni Kres v pristanu v primerjavi z romanom Onkraj pekla so ljudje in Nomadi brez oaze razveseljiv napredek. Morda smemo iskati razlog za ta napredek tudi v tem, da se je v teh zgodbah avtor oddaljil od avtobiografskega gradiva in segel po objektivni življenjski snovi, ki je srečno oplodila njegovo pisateljsko fantazijo. Tako so nastale nekatere zgodbe, ob katerih tudi zahtevnejši bralec ne bo ostal hladen in neprizadet. Mednje moramo vsekakor prišteti Žrelo kame-nitega leva, Metuilja na obešalniku, Brodolom in Orient-expres. S temi zgodbami se je pisatelj dvignil ne samo nad lokalizem snovi, marveč tudi nad lokalizem duha, kar je edino pomembno. Če smo doslej ugotavljali, da pri Pahorju pogrešamo občutka za psihološko oblikovanje karakterjev, za iskanje globlje resničnosti v osebah njegovih romanov in zgodb, moramo ugotoviti, da se ta pomanjkljivost v Kresu v pristanu ni ponovila. Pisateljeva kultura, izobraženost in razgledanost se je v teh zgodbah srečno združila s čistimi pripovednimi prijemi in smislom za psihološko analizo človeka. Zato tudi smemo zapisati, da je narodno obrambni značaj zbirke Kres v pristanu v korist njeni umetniški
zanimivosti in kvaliteti.
Bojan   Štih
848