Mogočni furij Povest iz domačih hribov 11 Nekaj dni nato so se razširile govoricc, da doktor svojega rdečega nosa ni tako nevreden, kakor bi kdo menil, ampak da ga ima po pravici, da je skrit pijanec, ki se ga na večer tako naleze, da ga ponoči sploh ni mogoče k bolnikom klicati. Da je čez glavo zadolžen in da za svojo lekarno že nima več s čim zdravil kupovati. Zaradi pijače gotovo vem, da je vse zlagano. Kak glažek ga sicer rad pogoltne, pijanec pa ni. Tisti rdeči nos je dobil, ko je moral v hudi zimi ponoči k neki porodnici. Zdaj ga zaradi njegove požrtvovalnosti po jezikih vlačijo. Ne le jaz, tudi drugi so vedeli povedati, da je doktor trezen človek; hudobni jeziki ga pa le ne nehajo obrekovati. V tem času se mi je zgodila nesreča. Doktorju je bilo očitno mnogo na tem, da nosim prstan, ki mi ga je dal. Že kar v začetku je rekel, da, kadar ga ne bo več videl na moji roki, bo tedaj vedel, da ga ne maram več, in vsakokrat je bil njegov prvi pogled na mojo roko. Meni se zdi, da je v tej reči kar babjeveren. Neki dan sva morali z Lino pet težkih zabojev zanesti pod streho. Da bi se mi prstan ne obdrgnil, sem ga snela in položila na stopnicah v zid. Nihče drug tega ni mogel videti kakor Lina in Tvoj brat Urh. Ko sem hotela prstan spet natakniti, ga ni bilo nikjer več. Zagnala sem krik in dejala Lini in Urhu, naj ne uganjata takih norcev. Oba sta sveto trdila, da nista imela prstana v roki, in sta mi pomagala iskati. Malo pozneje je vedel Tvoj brat povedati, da je bil neki popotni v trgovini, kjer si je tobak kupil; morda je ta ukradel prstan. Hitela sem k orožnikom, pa niso nikjer nič izvedeli o kakem tujcu. Bilo mi je zelo žal prstana, ali še bolj me je peklo, ker sem si morala misliti, da mi bo doktor Silan izgubo zelo zameril. Šla sem v mesto, da bi si bila drugega takega kupila in tako pred doktorjem zatajila, da sem njegovega izgubila. Ali v vsem mestu ni bilo ne takega ne podobnega. Ko sem se s pošto domov vozila, je poštar konje pri nekem koritu blizu Bistrice ustavil, da bi jih napojil. Prav tedaj je prihitel po stezi dol sefti doktor in, ko me je ugledal, mi je že od daleč pomahal. Tako sem se ga ustrašila, da sem se obrnila v stran in naredila, kakor da ga nisem opazila. Vtem so konji potegnili in voz je oddrdral. Seveda sem se kmalu zavedela, da sem napravila veliko neumnost; ali pomagati se ni dalo več. Drugi dan sem se spravljala, da bi bila doktorju pisala in mu vse razložila. Napisala sem dve strani, pa sem vse raztrgala in znova začela in spet vse raztrgala; zdelo se mi je, da pač na papirju ni tako, kakor mi je v srcu. Pustila sem pisanje in se vdala upanju, da bo doktor danes ali jutri gotovo prišei in se bova Bgovorila. Minul pa je teden in doktorja ni bilo. Zdaj je bilo za pisanje prepozno. Preudarjala sem, ali ne bi šla k doktorju in xnu vse razložila. Pa sem se bala jezikov... Minulo je spet nekaj dni, tedaj je poknila nova reč. Ljudje so vedeli povedati, da ima doktor Silan več ko tisoč goldinarjev dolga, ki jih ne more plačati, in da mu bodo lekarno in opravo zarubili. Sprva nisem hotela verjeti, polagoma pa — na svojo sramoto moram to priznati — so marnji tudi mene zbegali. Resnico sem šele te dni izvedela. Doktor je bil vse predober, ljudje so mu bili dolžni in mu niso plačali, revežem ni računal nič ali le prav kaj malega; kjer je videl potrebo, ni nikoli spraševal po plačilu, ampak je pomagal, kolikor je mogel. Pred tremi leti je šel Pokržniku v Tinje za poroka, tisoč goldinarjev si je Pokržnik izposodil v tinjski posojilnici. Mož pa je bil že itak ves zadolžen, tudi Tvojemu očetu je bil dolžen, in kar naenkrat — Bog si ga vej, kako — je imel advokat Hudnik vse terjatve v rokah in je gnal Pokržnika v konkurz. Ker posojilnica do svojih tisoč goldinarjev ni prišla, je prijela doktorja Silana, ki je bil porok. Toliko nevšečnosti in nehvaležnosti si je učakal za svojo dobroto, da je čez noč odpovedal svojo službo, prodal lekarno in opravo mlademu zdravniku ter izginil, ne da bi se bil od koga poslovil. Mene je zadelo kakor strela; nisem mogla verjeti, da je Sel, ne da bi mi bil voščil besedo. Predvčerajšnjem pa sem dobila pismo od njega, ki Ti ga dobesedno prepišem; glasi se: ,Ljuba Trezika! Oprosti, da Te še tako imenujem; saj je zadnjič. Seveda Ti vračam besedo; zaradi mene si prosta. Ko bi mi bila povedala, da tako želiš, bi mi bilo ljubše. Tako pa me je bolelo. Pa Ti nič ne očitam in Ti tudi nič ne zamerim. Moji upi na srečo ob Tvoji strani so bili pač le prazen sen. Pozabil Te nikoli ne bom. Spomni se me tudi Ti včasih, pa ne z grenkobo. To Te še prosim, da mi verjemi: vse, kar ljudje hudega o meni govorijo, je zlagano. Zdaj se najini poti ločita. Dobil sem službo daleč v drugem kraju, ki Ti ga ne imenujem, da me hudi jeziki ne staknejo. Za vso dobroto in prijaznost se Ti zahvalim in še zadnjič prav lepo pozdravim — Tvoj bivši ženin Ivan Silan...' — Pisma še zdaj ne razumem. Nikoli nisem rekla, naj mi besedo vrne, nikoli nisem želela, da bi se zaroka razdrla. Le to vem, da je zdaj vsemu kraj. Sram me je pred ljudmi in bridko se kesam, da nisem držala z doktorjem v njegovih hudih časih. Tebi tudi lahko priznam, da sem vsa bolna od hrepenenja po njem. Zame je bil najboljši človek na svetu, gledala sem vanj ko v nekaj viSjega, zdaj pa me je razočaral. Le težko se branlm misli, da me je bil že davno sit, da me ni hotel vzeti, da me je pustil. Saj bi mi bil moral dati vendar priliko, da se branim, če je kaj resnice v njegovem pismu in če ni vse le izgovor. Niti naslova mi ni povedal, kakor da *bi se bal, da bi mu bila v nadlego. Strašno me boli to njegovo vedenje in ne vem, ali bi mu dala roko, če bi spet prišel in me prosil Ijubezni. Ljubezen je nesreča za ljudi. To vidim na Tebi, na tistem Američanu, o katerem si mi pisala, to izkušam zdaj tudi na sebi. Ne bom več mislila na ženitev, nikoli se ne bom omožila, tudi če bi se mi ponudila priložnost. Da boš vse vedela, Ti bom še nekaj zaupala. Tvoj brat Urh, ki mu je oče doslej branil ženitev, hodi, odkar sem v hiši, za menoj in včeraj me je naravnost vprašal, če bi ga vzela; očitno je, da bi bilo to tudi očetu po volji. Toda Urha — oprosti, ljuba Tilka! — že čisto nič ne maram, njegov značaj mi ne ugaja. Tudi če bi doktorja pozabila, nikoli ne bi imela drugega rada. — Zdaj pa je mojih žalostnih litanij konec. Ti se mi ne boš smejala, to vem, Ti boš čutila z menoj. Kdor je sam trpel, ta razume trpljenje drugih. Kaj bom vnaprej, tega še ne vem. Tu gotovo ne bom ostala. Rada bi bila pri Tebi, ker zdaj nimam nikogar, ki bi mi bil bližji od Tebe. Ko prideš v Gorico, morda še zame najdeš kako službo... Tu v šentanelu drugače ni kaj novega. Pri Končniku je, kakor je bilo. Ne ugaja mi, da je advokat Hudnik tolikokrat v hiši. O Tvojem možu jeziki spet nekaj spletajo, jaz pa ne verjamem, da je res. Hudnik je bil tudi pri nas, namreč pri TVojem bratu, najbrž zaradi Pokržnikovega dolga. Meni je ta advokat zoprn; res zasluži priimek ,hudir'; nima vere ne vesti in ga tudi njegovi tovariši, kar je poštenih advokatov, ne spoštujejo in ne marajo. Ta človek bi bil vsega zmožen... Zdaj pa zaključim. Tvoja otroka sta zdrava in dobre volje. Piši mi kmalu! Mnogo iskrenih pozdravov Ti pošilja Tvoja prijateljica Tilka.« • »Na Brezjah dne 10. januarja 1891. Ljuba Trezika! Danes Ti pošljem pismo priporočeno. Ne vem, kaj je z vami vsemi doma. Ali ste me vsi pozabili? Ali ste mi kaj zamerili? Ne vem, kaj bi mi bili mogli. Ko bi mi gospod župnik, ki sem jim za božič pisala, ne bili prijazno odgovorili, da ste vsi zdravi, bi bila mislila, da je kdo hudo zbolel ali umrl. Dne 1. decembra sem Ti pisala dolgo pismo, pa nisem dobila odgovora. Dne 16. decembra sem Ti spet pisala in sem Te nujno prosihu da mi sporoči, kaj je z mojim možem, pa sem zaman čakala na odgovor. Za božič sem Ti spet pisala in sem priložila pismo za očeta, pa do danes nisem dobila odgovora ne od Tebe ne od očeta. Juriju sem poslala za novo leto tiskano voščilo in svoj naslov, pa se tudi ni oglasil. Kaj je, da vsi molčite? Ali je kdo kako zmes napravil med nama? Ali res ne najdeš četrt ure časa zame? Prosim Te, vsaj kratko pisemce mi pošlji in razloži mi, zakaj tako dolgo nisi pisala. — Jaz sem popolnoma ozdravela, imam pa nove skrbi. Tiste gospe iz Gorice, ki mi je obljubila, da pride o božiču pome, še do zdaj ni bilo; po- zabila je name in me pustila na cedilu. Gospod Majer se prihodnji teden odpelje 8 taščo in z otrokom. Jaz tudi ne bom dolgo več tu, denar mi gre h kraju. Ne vem še, kaj bom. Zdaj pozimi je službo bolj težko dobiti. Dva tedna bom pa še gotovo tu. Zdaj pa konec. Danes sem taka, da ne zmorem dolgega pisma. Pozdravlja Te Tvoja stara prijateljica Tilka. Pripis. Po 25. novembru nisem debila od Tebe nobene pošte.« »šentanel dne 16. januarja 1891. Ljuba prijateljica! Oprosti, da Ti na Tvoje priporočeno pismo šele danes odgovarjam. Bila sem štiri dni od doma, ker sem morala v Podgorje na pogreb; umrla mi je teta in mi nekaj malega zapustila. Ko sem se danes opoldne vrnila, so mi dali Tvoje pismo. Da Ti lahko takoj s prihodnjo pošto odgovorim, Ti bom napisala le nekaj vrstic; več kaj Ti bom pisala prihodnje dni. — Da si jezna name, se ne čudim; saj sem jaz tudi bila. Ne enega tistih treh pisem, o katerih pišeš, nisem namreč dobila. Bila sem nekoliko užaljena, ker sem si dejala, da se za mojo nesrečo ne meniš, in sem nadaljnje pisanje odlagala do novega leta; tedaj sem ~ poslala razglednico. Menda tudi te nisi dobila. Očitno ima nekdo zlobne prste vmes, kl najino pošto prestreza, ali tu v šentanelu ali pa tam pri Tebi. Jaz bom to pfsmo tudi priporočeno oddala. Zdaj je, ljuba Tilka, jasho, da nimava ena drugi kaj zameriti. Najino prijateljstvo naj ostane trdno kakor doslej! — Zaradi svoje bodočnosti si ne delaj skrbi! Poslala Ti bom prihodnje dni nekaj denarja — potem se bo pa že zasukalo, da bo prav. Toliko v naglid! Prisrčno Te pozdravlja Tvoja zvesta prijateljica Trezika.« To zadnje pismo je pošta čez nekaj dni vrnila Treziki z opombo: »Naslovljenka odpotovala — ni znano, kam.« Od tih mal se Tilka ni več oglasila. Trezika je na vse strani spraševala in pisala; ali od nikoder ni bilo glasu o Tilki. VI. Jurij Končnik je sedel za svojo pisalno mizo in strmel z nagubanim čelom predse. Pred njim je stala, naslonjena na omaro, Lizka škerjanec, njegova gospodinja, in se porogljivo ozirala nanj. Bila je poatavna ženska, že precej čez trideset, nekoliko ovenela, ali še zmeraj lepega obraza; v nemirnih očeh ji je gorel ogenj strasti. (Dalje aledi)