348
sedo Morgen kamor dluž. tamo gluž. jutro, jutše, kakor dluž. jesto =j§tro; 9. ne more jako ponemčeno narečje odločevati; 10. ne nahaja se v navedenih knjigah primerjava s "usra in utro, in recimo, da je g\už.justry Ostern resnično iz au ali u (s) try, govorilo bi se hutry ali wutry; 11. nima lit. lotv rytas, rits s uš nič občnega, do lotv. austrs ostlich in lit. aušra Morgenroth ; zakaj torej silo delati jeziku, kajti se luž. jutry tud Ostern zove, zato se je s izpahnol!! pa dajmo da je gluž. jutry res nastalo iz ustr, austr da luž. med vsemi si. jeziki kakor francoščina s pred tr odmeče: gluž. tradač, dluž. tšadaš = stradati, gluž. tfecha, dluž. tšecha = streha; pr. dr. Pfuhl. Wend. Worterbuch 745 - 757 ; Zwahr Worterbuch 365 - 369, torej gluž. jutry mesto justry sam6 Ostern naslanjaje se na jutro iz skr. djautra; kratko, da tujizno kaže dluž. jatšy, wjatšy mesto jastry, kje pa se v si. menja ustrojni u, v a? Ker se ne da dokazati prvotno vas-(t)ro; čudno, da bi samo lužiščina imela za Ostern jutro; pr. lotv. lecldcena der grosse Tag (belg. velikh dmb), lit. velykos; pr. v si. jezikih rus. sv^taja nedelja, velika noč, letnice, valička, nsl. srb. vhzbm^ kakor estn. lihha votli itd."
Slavni naš pokojni Davorin Trstenjak je začel  1. 1873.  izdajati   „Vestnik" kot znan-
stveno prilogo k „Zori". Ta listič je prinašal uspehe mnogoletnih Caiovih trudov. V št. 4. 1.1874. je priobčil poslednji sestavek, ko je dotolmačil končnico ik-b - beb, ech -etihcb — eg-b — qzb, a Trstenjak mu je pisal, naj preneha s tem delom, najbrž, ker čita-teljstvo ni rado čitalo takih težkih in za neke ljudi suhoparnih stvari. To je Caf žalosten pripovedoval Božidaru Raiču. O tem je pisal nekemu ruskemu jezikoslovcu:
„Ja vozbuždaju1) g. Trstenjaka, izdatelja ,Zory', daby on svojej ,Zore' otvoril boleje slovesnostnvm sočinjenijam; no on rane otvet-stvujet2); Kto si je 3) pročitajet ? Po istinne mne žal, čto ne mogu svojih učennvh za-pisok nikam posvlat. No ja imeju mnogo jezikoslovskvh razsuždenij vseslovanstvu za-nimateljnvh, n. p. kritiki o Miki. Lex. pa-laeosl. lžit u mene nad 30 listov" itd.
A bodi dovolj teh citatov! Zdi se nam, da smo slovenskemu čitateljstvu podali dovolj natančno sliko Cafove delavnosti. To je bilo tembolj potrebno, ker leži velika večina njegovih preiskav pokopana v rokopisih, neznana širšemu občinstvu. Naj spoznavajo potomci Cafovo delovanje vsaj iz teh skromnih črtic!
!) Vzpodbujam.
2) Odgovarja. — 3) To.
JOŽ. BEKŠ:
ROMANCA O BEŽNIH LETIH.
Aj, Zofka, kaj siliš mi vedno
v spomin nazaj?
Vsi tisti beli golobčki,
ki sva krmila jih skupaj
med cvetjem in solnčnimi žarki
so odbežali — že kdaj!
Ej, čisti so bili in beli, kot tvoja nedolžna lica,
pa kljunčke so rdeče imeli, kot tvoje so ustnice rdeče.
Na ustnicah sladek nasmeh in mir in pobožnost v očeh da, taka takrat si bila, ko si golobčke krmila: Oj, pridite, drobne živalce, in jejte iz moje roke! — —
A vedela takrat pač nisi, da smeh tako rad odbeži, in vedela nisi, da v letih kdaj stopajo solze v oči . . .
Brezskrbni smehljaji mladostnih dni, kot sapic mehki poljubi, tako mimo tebe so šli. Tedaj sta iz tvojih oči utrnili prvi se solzi dve . . .
O, vredna so bila še mnogo več kot dveh pekočih solza, otroška leta, ki nikdar več nazaj ti jih nihče ne da . . .
Med svežimi gredicami, kraljica med cveticami, vsa druga in zamišljena . . .
Kdo ti je takih rožic dal, mar dragi ti jih je vsejal, da so mogočne in krasne ob solncu vzklile iz zemlje?
Oči povešaš in molčiš, a v srcu glasno govoriš, da zanj neguješ vse cvetice, da zanj rosiš skrivaj si lice.
In nagelj živordeč cveti, rezedica ob njem dehti, in z roženkravtom rožmarin se dviga iznad georgin.
Vesel bo ženin tvoj, vesel, ko tak mu pušeljc dala boš, zavrisnil bo in te objel . . . A zdi se mi in daleč ni, da se na bele lilije in na zeleni rožmarin ne bodo več, ne bodo več rosne ozirale oči . . .
Če Že mora, pa naj pride beli dan, poročni dan, ko na glavico boš dela venec limbarjev krasan.
In krog zdravih ustnic smeh v sreči ti bo zadrhtel, jaz pa z bičem bom zapel in s konjičem odhitel.
O takrat bi vsakdo rad bil tvoj svat in meni brat!
Starejšina mora biti
dober pevec, dober pivec,
saj kadar se bala vozi,
vse po vasi skozinskozi
mora piti, mora peti —
V kamižolo pet viržink,
v žepu s kronami: cink, cink . . .
Pa po kranjski šegi sod mora poleg godca v kot — hajdi, svatje, brž na voz, da grem6 na pot! —
Hi hi hi, brž po nevesto, več je vredna kakor petsto, ker je lepa in poštena kot nobena . . .
Veš kaj, Zofka, in takrat dasi nisem kaj bogat nekaj podarim ti v balo: par golobčkov — za spomin, na mladostne drage dni, par golobčkov belih, nežnih, in pa zelen rožmarin . . .
A če prej me tetka smrt s sabo pelje v božji vrt, ti ob grobu mi postoj in odmoli prav iskreno zame očenašek svoj!