te dokaze še dodatno osmislil in z njimi poudaril naraščajoče konservativno vzdušje Amerike, je mladega, perspektivnega, self-made milijonarja Boba Robertsa portretiral kot skrajnega desničarja, ki na podlagi medijskih izkušenj (je namreč tudi uspešen folk pevec) ve, daje v politiko najlažje pritegniti tistega, ki o politiki nič ne ve in jo jemlje kot enega od televizijskih talk-showov, v katerih se gledalcu ničesar ne obljublja, temveč se mu pripoveduje o konkretnih dejstvih, ki tvorijo problematiko njegovega vsakdana. In ker Bob Roberts ve, da obljubam ne verjame nihče, jih tudi ne daje. Kot bodoči predsednik Američanom pač predstavlja osebnost, ki bo njihov vsakdan zelo popestrila in jih tako posredno odvrnila od danih obljub, ki so Ameriko potisnile na drugo ali pa še nižje mesto na lestvici moči. Bob Roberts torej noče, da ljudje glasujejo zanj, temveč da kupujejo njegove plošče, na katerih podoživlja liberalna in protestniška sporočila, ki pa jim za svoje potrebe da desničarski prizvok. In medijsko zasvojene mase ugotovijo, zakaj tem sporočilom niso verjele že v šestdesetih — ne zato, ker so bila levičarska, temveč zato, ker so bili tisti, ki so se z njimi ukvarjali, le pevci, ki so premalo nastopali na televiziji in preveč propagirali lepšo prihodnost, ki je postala z izvolitvijo predsednika v trenutku laž, Vietnam in Watergate. Bob Roberts je tako kvazidoku-mentarec o kvazipolitiki, ki kritizira tako, da idealizira, idealizira pa tako, da vse tisto, kar pokaže kot dejansko stanje, izpade kot scenarij za film.
SPOMINI
NEVIDNEGA
ČLOVEKA
Dl
m
■ ■■UD
Režija:
John Carpenter Scenarij:
Robert Collector, Dana Olsen in William Goldman po romanu H. F. Sainta
Fotografija: William A. Fraker
Glasba: Shirley Walker
Igrajo:
Chevy Chase. Daryl Hannah, Sam Neill, Michael McKean
Produkcija:
Cornellius, Warner Bros., Le Studio Canal +, Regency Enterprises, Alcor Films ZDA, 1992
Spomini nevidnega človeka so
bolj kot hommage klasiki iz leta 1933 (An Invisible Man, James Whale) spomini Johna Carpenterja na njegovo filmsko kariero; nekakšen kolaž odlomkov iz filmov, ki so iz Carpenterja naredili kultnega režiserja (npr. The Dark Star, Halloween, The Fog in pozneje, če damo Prince of Darkness na stran, tudi They Live), in pregled tistih, v katerih je kult poskušal nadgraditi z
visokim proračunom, pa mu to ni šlo najbolje od rok (npr. Starman in Big Truble in Little China, če film Escape from New York pustimo ob strani). V Carpenterjevih filmih je vedno glavno vlogo igralo tisto, česar ne vidimo, pa je vseeno s svojo odsotnostjo nenehno prisotno: npr. vesolje kot lažni poligon za veliko avanturo v The Dark Star, morilska sekta kot socialni revolt v Assault on the Precinct 13, obraz serijskega morilca v Halloween, metafora o živih mrličih kot poglavitni obsesiji horor žanra v The Fog, totalitarizem postorwelov-skega kapitalističnega sistema v They Live in nenazadnje tudi Carpenterjev »auteurizem«, skrit za finančnim uspehom njegovih filmov. V filmih kot Starman in Big Trouble in Little China pa je skozi komercializacijo postal neviden Carpenter sam: s tem ko se je pojavil v prvem planu, je pač skril svoj prepoznavni stil nizkoproračun-skega auteurja, kar je povzročilo, da smo njegove filme ločili od podobnih žanrskih produktov samo zato, ker jih je režiral John Carpenter.
Njegov zadnji film Spomini nevidnega človeka je tako delno avtobiografski film, v katerem nam Carpenter razkrije dvom v svoje lastno bistvo: So devetdeseta še vedno čas, v katerih bi nizkoproračunski film lahko uspel in poustvaril kult svojega avtorja na način, kot je bilo to možno v sedemdesetih in osemdesetih? Lahko nizkoproračunski film sploh še kaj pokaže, potem ko so znotraj žanra postali velike uspešnice samo tisti filmi, ki so bili izdatno podprti z magijo specialnih efektov, kot npr. Terminator 2, Alien5 in v končni fazi tudi The Lawnmower Man? Carpenter je
info
Michael J. Fox (Back to the Future 1—3) bo s filmom 30 Wishes debitiral kot režiser. Universal naj bi za scenarij Elise Bell plačal 500.000 USD.
Govorice, da bodo stroški za Spielbergov Jurassic Park presegli 80 milijonov USD, so pri MCA takoj zanikali in zatrdili, da film ne bo stal več kot 56 milijonov USD. Sid Sheinberg, predsednik MCA, je izjavil, da podobne govorice filmom vedno bolj škodijo, razširile pa naj bi se celo med kritike, ki »ocenjujejo budžete namesto fimov«. Pri Varietyju menijo, da so njihove ocene o stroških ponavadi točne, le redko pa napačne (primer Jurassic Parka). Svoje napake jemljejo resno, saj jih povzemajo tudi drugi časopisi. Ko so npr. napisali, da naj bi bil budžet Aladdina 45 milijonov USD, je to oceno prevzelo več časopisov (med njimi tudi Economist). V resnici pa so pri Varietyju naredili tiskovno napako: Aladdin je dejansko stal le
25 milijonov USD. ***
Pionir na področju navidezne resničnosti Jaron Lanier meni, da se bo Hollywood v kratkem moral preusmeriti na to najnovejšo tehnologijo, če se bo hotel izogniti propadu. Lanier trdi, da bo imel v desetih letih domači televizor boljšo sliko in zvok, kot ju imamo sedaj v kinodvorani. In kaj bo tisto, kar naj bi bili ljudje pripravljeni iti gledat in torej zapustiti udobje svojega stanovanja? Lanierjev odgovor so voomies (virtual reality movies), filmi prihodnosti. Že lani so pri Paramount Communications podpisali pogodbo z Edison Bros. Stores, ki distribuirá Virtuality, sistem britanske družbe W Industries, da bi že konec 1993 v prodajalne pripeljali VR verzijo Star Trek: The Next Generation. Ko si bodo nadeli opremo, bodo gledalci lahko stopili na krov zvezdne križarke Enterprise. Na tem področju sodelujeta tudi Disney in Iwerks Entertainment, osnovo za VR izkušnjo pa naj bi menda predstavljala leteča preproga iz Aladdina. Ken Pimentel, strokovnjak za navidezno
28
info
resničnost, ocenjuje, da bi prepričljivost VR dogajanja lahko pričarali le z velikimi vlaganji -trenutni stroški za vsak posamezen sedež naj bi znašali 75.000 USD, vendar pri Sonyju že govorijo o opremi, ki naj ne bi stala več kot
7.500 USD na gledalca,
***
John Sayles (Mesto upanja) v tujini išče fmancerje za svoj prvi otroški film: The Secret of Roan and Inish, ki naj bi ga začeli snemati 15. aprila. Tuji distributerji, ki si bodo s svojim vložkom pridobili pravice za svoje teritorije, naj bi pokrili projekt, katerega budžet je ocenjen na 6—7 milijonov USD. Producentki sta Sarah Green in Maggie Renzi.film pa bodo
predvidoma snemali na Irskem.
***
Veteran Burt Kennedy, avtor številnih westernov, bo po svojem scenariju režiral The Savage Land (Finnegan-Pinchuk Prods.lBrigade Prods.). Po dvajsetih letih je to prvič, da Kennedy spet režira western (leta 1973 je posnel Roparje vlaka, The Train Robbers, i Johnom Waynom in Ann-Margret i' glavnih vlogah). Budžet naj bi bil pod 15 milijonov USD, snemati pa bodo začeli konec zime 92193. V naših kinematografih smo lani videli njegovega Predmestnega komandosa (Suburban Commando) s Hulkom Hoganom v glavni vlogi, Kennedy pa je bil tudi koscenarist Eastwoodovega filma Beli lovec, črno srce (White
Hunter, Black Heart).
***
Švicarski prvi resni korak na poti vključevanja v evropske koprodukcijske igre je to državo stal okoli 5 j milijona CHF (4 milijone USD), kar je doslej največja švicarska investicija v katerikoli film. Gre za švicarsko-nemško-francosko koprodukcijo Der Grüne Heinrich, katere snemanje so konec lanskega leta zaključili, skupen budžet pa je znašal okoli 6 milijonov USD. V letu 1991 Švica nobeni koprodukciji ni namenila več kot
400.000 USD subvencij. ***
info
lako izbral nekakšno srednjo pot, ki naj bi omilila ta skepticizem: gledalcu je ponudil vse in nič hkrati; se pravi umetnost in profesionalcem specialnih efektov, za katere je bila zadolžena vodilna firma Industrial Light Magic, ki nam nazorno prikaže tisto, česar se sploh ne da videti — nevidnega človeka. Delo je sicer obrtniško prvovrstno opravljeno, toda Carpenter je spet postal »neviden«: film, kot je Spomini nevidnega človeka bi lahko s pomočjo Lucasove tovarne iluzij posnel vsakdo, medtem ko so filmi profila The Dark Star in Halloween nekaj, kar lahko posname samo John Carpenter. Tudi nevidnega človeka bi lahko igral vsakdo; Chevy Chase se tako v filmu pojavi le kot magnet za množice, ki se še vedno spominjajo komičnih vlog, v katerih je nekoč blestel; Chevy Chase je tako samo še en specialni efekt in se kot tak kljub vlogi tistega, ki ga ne vidimo, v filmu večkrat pojavi — ni pa jasno, ali zato, da bi ga prepoznali kot Chevyja Chasa ali pa kot specialni efekt, kar pa je v skrajni konsekvenci isto. Carpenter pa vseeno ve, da filme z nizkim proračunom (ki potem postanejo planetarne uspešnice) ljudje še vedno gledajo, npr (J host v zadnjem času, na katerega film tudi posredno opozarja: kaj je Spomini nevidnega človeka drugega kot s fizikalnimi zakoni utemeljen Ghost in po drugi strani tudi konkretizirana poanta Darkmana, človeka, ki ne obstaja, če ga ne definira okolje, ali, bolje, institucije in prijatelji, ki ga poznajo in skozi zavedanje katerih tudi obstaja? Sam Neill kot agent C1E v filmu pripomni, da je bil Chevy Chase neviden, še preden je to v resnici postal: brez kartoteke, brez staršev in brez pravih znancev; in Spomini nevidnega človeka so dokaz, da se tudi Carpenter boji, da bo v žanrskem in filmskem svetu nasploh postal na podoben način »neviden«, če ne bo snemal filmov, kot je Spomini nevidnega človeka. Zanimivo, naš strah pa gre ravno v nasprotno smer.
KOSEC
HI
■ ■■UD
Režija: Brett Leonard
Scenarij:
Leonard Everett
po zgodbi Stephena Kinga
Fotografija: Russell Carpenter
Glasba: Dan Wyman
Igrajo:
Jeff Fahey, Pierce Brosnan, Jenny Wright, Mark Bringleson Produkcija:
Allied Vision/Lane Pringle, Fuji Eight Co. ZDA, 1992
Režiser Brett Leonard se je pri snemanju filma The Lawn-mower Man zavedal, da so vse zgodbe, ki tvorijo sci-fi, fantasy in horor žanr že zapisane, bodisi v bibliji bodisi v romanih Stephena Kinga; in zato je v film vplete! oboje. Njegov film pa je tudi manjkajoči člen, ki povezuje filme, kot sta Tron (Steven Lisberger, 1982) in War Games (John Badham, 1983), v katerih je navidezna resničnost še vedno neraziskan računalniški fenomen in elektronska dežela čudes, s takojšnjo klasiko Total Recall (Paul Verhoeven, 1990), v kateri Arnold Schwarzenegger navidezne resničnosti od tiste prave ne loči več, toda kljub temu ohrani vse čute, s katerimi to navidezno re-snočnost doživlja kot nekaj konkretnega in nevarnega. The Lawn-mower Man tako računalniško igrico poveča na format filma s sredstvi, ki nobeni od teh »navideznih resničnosti« ne jemljejo njunega specifičnega šarma. Da pa bi bil učinek prepričljivejši, je oboje zavito v svetopisemsko zgodbo o Jobu in njegovih tožbah, ki jih Jeff Fahey kot Jobe Smith (Smith lahko razumemo kot slehernik), prepričljivo upodablja v liku mentalno zaostalega vrtnarja — kosca, razpetega med križ in kosilnico, vero in delo, s katerim se oddolži družbi, ki v svojem okolju tolerira njegovo drugačnost. Jobu,
ki upa, da bo nekoč poplačan za svoj trud, se zgodi tisto, kar se mu mora: obišče ga angel v liku znanstvenika Angela (Pierce Brosnan) in mu nakaže resnico, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji — toda ne tu, v realnosti, temveč v navidezni resničnosti, umetnih nebesih.
Jobe se s pomočjo stimulativnih drog in računalnika, ki ga kot Lazarja obudijo od »mrtvili«, najprej spremeni v angela uničenja, nato pa v boga v svetu, kjer razen njega ni nikogar drugega: v cyber-spaceu. Jobe v realnem svetu od tega trenutka dalje lahko funkcionira samo še prek navidezne resničnosti, kajti čutov in telesnosti se je kot entiteta, ki ima telekinetične in telepatske sposobnosti, pač znebil; empirično doživljanje okolja ohrani le kot spomin na obstajanje v prejšnji materialni in senzualni dimenziji. Jobe tako v svoji želji po božanski moči pozabi na dejstvo, da kot breztelesno bitje v realnosti, ki temelji na petih čutih, ne more obstajati; posledica tega je, da se preseli v računalniško mrežo, ki mu to edinstveno božanskost omogoča: v cy-ber-spaceu lahko vidi, sliši in čuti ter svoje božansko rojstvo oznani s sočasnim zvonenjem vseh telefonov na svetu — toda tega, da bi sam dvignil slušalko ali pa preprečil, da jo kdo dvigne, mu navidezna resničnost ne omogoči. S tem, ko Jobe pridobi ves čas, hkrati izgubi ves prostor — vsaj do takrat, dokler v navidezno resničnost ne bo zašel še kakšen od »tehno-ver-nikov«, ki pa bo itak postal enak njemu.
The Lawnmower Man se tako konča na pravem mestu in v pravem trenutku: pred spoznanjem krute resnice, da je elektronska geneza boga sicer možna, toda tak bog ostaja nemočen in zaprt v svetu, ki je predaleč od slehernikovega. Ob filmu se tako nehote spomnimo na kratko zgodbo Frederica Browna, v kateri superračunalniku zastavijo eno od večnih vprašanj: Ali bog obstaja? in ta odgovori: Da, zdaj obstaja. Film The Lawnmower Man dodaja tisto, do česar se tovrsten bog v svetu, odrezanem od realnosti, kmalu dokoplje: In prekleto dolgčas mu je, saj mu ni dano čutiti lastnega sveta.
►
28