49
Iz cikla: Soneti materi
Bogomil   Fatur
O dekleta, dekleta, šestnajstletna dekleta, zakaj mi v čistem ognju niste bila dana, in so vaša telesa, od rožnate zarje vneta, in vaša srca meni zavrženemu tako neznana?
Zakaj so bila brez usmiljenja žrtvovana, vsa neizljubljena,   toplo žehteča sveta leta, da sem sedaj obupno v noč vpijoča rana in mi nobena dlan več odrešitve ne obeta?
O mati, mati moja, tvoj tenak poljub v srcu prižgana luč, neugasen plamen — vse drugo je bilo strasti pepel in strup
in v čelu (gnezdu ptičic tvojih rok) kot kamen — in zdaj ležiš mi sred polja, vsa tiha, bela, od solnca boš kot pest snega skopnela!