ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
KEMIKA D. D. ZAGREB
si dovoli priporočati gg. zdravn. svoje preizkušene dom. preparate
KALM O PYRIN
Najpopolnejši, v vodi topljivi preparat acetilosalicilne kisline. Odlikuje se po izvanredno brzem in sigurnem učinku in pomanjkanju katerihkoli škodljivih posledic ter ga bolniki izborno prenesejo. Tabl. z 0,5 gr. (orig. škatljice po 10 ali 20 tablet) in prašek za recepturo.
ACITOPHOSAN
Ekvimolekularna spojitev Tophosana in acetilosalicilne kisline. Združi in potencira učinek svojih komponent ter je suvereno sredstvo za zdravljenje revmatizma, kakor tudi specificum proti h r i p i. Originalne fiole z 20 tablet ter prah za recepturo. Doza: 3 krat po 1—2 tablete, pri hripi vsaki dve uri po 1 tableto.
TOPHOSANYL
Sterilne raztopine 0,5 gr. Tophosana in 0,5 gr. Natr. salicjfi. za injekcije. Učinkuje energično in brzo, a nima nobenih škodljivih posledic. Vporablja se pri revmatizmu in raznih vnetljivih infekcijskih boleznih.
NeotophosanyI
»KEMIKA* Raztopina 0,5 gr, Tophosana in 0,5 gr. Natr. salicylici v 10 ccm. 33% raztopine grozdnjega sladkorja. Potencirano, a vendar blago vpliva posebno na uničenje toksinov ter na jačenje srca pri infekcijskih boleznih. Daje se intravenozno pri vseh vrstah revmatizma, posebno akutnega revmatizma zglobov, kjer dovede do hitrega ozdravljenja ob istočasnem preprečenju srčnih in drugih komplikacij. Nadalje je indiciran pri vseh infekcijskih boleznih, predvsem pri angini, pneumo-niji itd. Doza: vsaki drugi dan ali vsaki dan po 1—2 ampuli intrav.
Dajte prednost domačim preparatom!
Naslov uredništva in administracije:
Zdravniški vestnik • Golnik.
VSEBINA
Stran
Dr. B. Lavrič:	Absolutne indikacije za operativno zdravljenje
želodčnega in duodelnega čira.................. 1
Dr. Sonc Anton:	Nekaj o adisonovi bolezni................. . .	8
Dr. Boža Merljak:	Diferencijalno dijagnostične težave........... 13
J. Kallay:	Značenje mlečnih zubi u medicini.............. 19
Dr. Černič Mirko:	Ljubljanski kirurški oddelek, sepsa spomladi 1933
in še kaj . .	........................... 24
Iz zdravniških društev............................................. .	29
Iz medicinskih časopisov..............................................   32
Nove knjige . . . . ............................................... 35
Drobne novice .......................................................    37
Iz uredništva.........................................................   38
Tej številki sta priložena prospekta tvrdke Mag. J. Hoffmann — Zagreb, Mošinjskoga 5 ter tvrdke Kemika, Zagreb.
ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE
ROGAŠKI SLATINA
Ima v svojih treh vrelcih „TEMPEL“ „STYRIA“ in „DONAT“ izvanredno Iekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. Indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen in giht. Sezona 1. maj—30. september. - Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA!
ILON EXPORT A.-G.
ZÜRICH-SCHWEIZ
ILON-MAST ZA ČIREVE
Sastav: Ilon-mast za čireve je sintetičan preparat iz smola bogatih na kisiku, ekstrakata konifera, sa dodatkom karbolne kiseline (2%) i podlogom za masti.
Indikacije: Sve piodermije i njihovo konzervativno lečenje.
Učinak i dejstvo: Ilon-mast za čireve je tipična mast, koja izvlači gnoj. Ona otvara gnojno ognjište te ga iščisti, ubrzava pa isto tako epiteliziranje i izdejstvuje, da se rana bez ružnih ožiljaka brzo i lijepo pokrije s kožom. Ilon-mast isto tako brzo i promptno olakša svake bolove.
Način upotrebe: Kod čireva, upaljenih infiltrata i slično namažemo bolesno mesto 2—3 mm debelo, pokrijemo s jednostrukom gazom, preko nje pa položimo gutaperku ili billrothbatist tako, da svojom širinom prelazi nekoliko namazano mesto, krajeve pa prilepimo Leukoplastom zračno-tesno na kožu (princip vlažne ćelije). Prevez menjamo 1—2 puta dnevno. Te zatvorene preveze pa također u mnogim slučajevima usled raznih lokalnih prepreka više puta ne možemo napraviti. U takvom slučaju napravimo prevez po vlastitom uviđevanju. Najčešće si pomažemo s običnim lakim prevezom (s gazom i zavojem). U takvim slučajevima je potrebno malo deblje i češće mazati, jer gaza dosta jako upija mast. Preporučuje se isto tako gazu najpre namazati s vazelinom, da postane nepropustna i da se upijanje umanji. Obično upotrebljavamo zatvoren prevez, dokle se čir ne otvori, zatim pređemo na lahak prevez. Posle očišćenja je više puta na mestu produženje lečenja s indiferentnim mastima (bor-vazelin i slično), naročito, ako se posle očišćenja znaci upale ne izgube. Za retke slučajeve idijosinkrazije pa se nalazi u prometu i Ilon-mast bez karbolne kiseline.
Kod hordeola namažemo trepavicu nekoliko puta dnevno sa staklenim štapićem. U oko mast ne srne doći.
U ustima metnemo komadić namazane vate, koju s većim komadom vate dobro pokrijemo. Tragovi masti u pljuvački neka se ispljunu, jer inače lako nadraže stomak.
Kod furunkula u sluhovodu metnemo u njega lako i polagano komadić namazane vate, možemo pa isto tako mast malo pogreti u kašici te je ulijemo u uho, počekamo 5 minuta, te na to zatvorimo sluhovod s vatom. To ponavljamo dnevno. Svaki put pa najpre ¡speremo sluhovod s toplom vodom.
Flegmonozne afekcije pokrijemo s kompresom namočenom sa 70% alkoholom i namazanom s Ilon-mašću.
Kod gonorojičnih epididimitida mudo dobro namažemo, primerno vatiramo i suspenzorijum tesno pritegnemo.
Kod goleničnih ulceracija pokrijemo okolinu s cinkovom mašću. Kod dugotrajnog lečenja i kod prevelike osetljivosti upotrebljavamo radije Ilon-mast bez karbolne kiseline.
U pedijatričnoj praksi Ilon-mast nam vrlo dobro služi, jer brzo olakša bolove i prihrani nam inciziju.
Nečiste rane isperemo i pokrijemo s namazanom gazom; to po mogućnosti dva puta na dan obnovimo.
Ubod insekata: Dotično mesto natremo s Ilon-mašću. Even-tuelno napravimo zatvoren prevez.
Početne furunkule kupiramo takoreći sa sigurnošću, ako ih pokrijemo s komadićem Leukoplasta, na koji damo i kapljicu Ilon-mast ; Leukoplast pustimo na mestu sve dotle, dokle furunkul ne iščezne.
Kod forunkula na licu (usnicama), gde su incizije vrlo opasne, se Ilon-mast ne može s ničim drugim zameniti; bez ožiljaka, bez komplikacija najlepše se izleče ti opasni furunkuli!
Trgovački oblik: Ilon-mast nalazi se u prodaji u manjim i većim tubama. Na njima se nalazi popis aplikacije u slogu, koji je za lajika nepojmljiv.
Ilon-mast za čireve spada samo u ruke lekara. Mi je rezerviramo isključivo za lekara i ne pravimo za nju nikakve reklame med lajicima. Ilon-mast je sigurna i dobra. Vrlo mnogi lekari je upotrebljavaju dnevno već godinama i godinama u svoje potpuno zadovoljstvo. U 90% sviju slučajeva furunkula postane nož nepotreban.
llon-masl ubrza ozdravljenje. Poprečno snižava nesposobnost za rad za 40%.
Ilon-mast brzo i tačno olakša bolove, je idealno sredstvo za decu kao i za pacijente, koji se boje noža. Kod forunkula lica se ne može z ničim drugim zameniti te je neophodno potrebna.
Ilon-mast je ekonomična. Lekari javljaju, da su sa samo jednom tubom lečili najedanput do 20 čireva i furunkula.
SONDERABDRUCK
aus
Allgemeine Medizinische Zentral-Zeitung
Die Zeitschrift des praktischen Arztes
Bezug durch alle Postanstalten.
1. 8. 1925	■;//■-- Medizinische Verlagsges, m. b. PL, Kolberg //	92, Jahrg.
Bei allen Originalarbeiten behält sich der Verlag das ausschließliche Recht der Vervielfältigung und Verbfeitung vor.
Aus der Poliklinik des Herrn Prof. P, Heymann, Berlin NW,
lieber Thyangol-Tabletten
Von San.-Rat Dr. E, Littaur, Charlottenburg,
Die Ursache der Schluckbeschwerden kann eine recht mannigfache sein; sie kann bedingt sein durch einfach entzündliche Veränderungen der Rachenschleimhaut, wie bei den verschiedenen Formen der Pharyngitis. Andererseits kommen in Betracht die anginösen, meist infektiösen Erkrankungen der Tonsillen und der umgebenden Bezirke: Angina follicularis, Diphtherie und Mischinfektionen.
Den größten Anteil an den Schluckbeschwerden nehmen die ulzerativen Prozesse des Pharynx ein, teils tuberkulöser, teils luetischer Natur. Die Schmerzen bei der Nahrungsaufnahme sind in diesen Fällen meist unerträglich, sie steigern sich noch beim Trinken und bei dem sogenannten Leerschlucken, Abgesehen von der Behandlung des Grundleidens, die naturgemäß meist längere Zeit und den Facharzt in Anspruch nimmt, müssen wir vor allem bemüht sein, den Patienten die im Vordergrund des Krankheitsbildes stehenden quälenden Schmerzen bei der Nahrungsaufnahme zu lindern und jene möglichst vom Arzt unabhängig zu machen.
Die Erkrankungen an sich reduzieren die Kräfte der Leidenden in hohem Maße, Die erschwerte, manchmal fast unmögliche Nahrungsaufnahme bringt sie der Erschöpfung nahe. Wenn es gelingt, durch symptomatische Behandlung Linderung zu verschaffen, so ist jedes Mittel, welches diesem Zweck gerecht wird.mitFreudenzubegrüßen; ganz besonders, wenn der Kranke ohne Hilfe des Arztes in den Stand gesetzt wird, die Mittel an Ort und Stelle selbst zu applizieren.
Bisher waren es die Narkotika, welche die meiste Anwendung fanden und auch in gewisser Weise ihren Zweck erfüllten, P. Heymann in dem „Handbuch der speziellen Chirurgie des Ohres und der oberen Luftwege ' im Abschnitt „Lokale Anaesthesie" schreibt: „Cocain und - die anderen
leicht löslichen Anaesthetika bringen hier nur vorübergehende Erleichterungen. Diese Fälle bilden das Hauptanwendungsgebiet anderer un- oder richtiger sehr schwer löslicher Mittel". Einhorn und Heinz stellen als Forderung für ein Anaesthetikum zur Schmerzbehebung folgende Eigenschaften auf: es muß erstens ungiftig, zweitens schwer, d. h. langsam resorbierbar sein. Cocainsalze erfüllen diese Bedingungen nicht. Wegen ihrer Giftigkeit können sie nur in beschränktem Maße angewendet werden und, da sie leicht löslich sind, werden sie nach kurzer Zeit resorbiert, so daß ihre Wirkung bald verschwunden ist.
Die chemische Industrie ist bemüht, durch Kombination mehrerer reiz-und schmerzlindernder Mittel, nicht eigentlich narkotischer Art, Präparate herzustellen, deren Konsistenz und Lösungsweise ein längeres Verweilen der wirksamen Stoffe auf den erkrankten Partien ermöglicht
P. Heymann empfiehlt die Gruppe des Orthoforms sowie das Anti-pyrin und ihre Derivate, z. B. Tolypyrin, Anaesthesinbonbons werden in ähnlicher Weise verwandt.
Die Firma Dr. Thilo & Co., Mainz, hat ein Präparat unter dem Namen „ Thyangol" in Form von Tabletten in den Handel gebracht, die zusammengesetzt sind aus Anaesthesin, Phenacetin und kleinen Mengen von Menthol, Thymol, 01. Eucalypti.
Anaesthesin, ein p-Amidobenzoesäureaethylester, ist ein in der Laryngologie schon lange bekanntes Schleimhaut-Anaesthetikum, welches auch in der inneren Medizin bei Magengeschwüren und in der Dermatologie bei Pruritus der Haut gute Dienste leistet. Phenacetin wirkt wie das giftigere Antipyrin schmerzstillend und zugleich günstig auf das Allgemeinbefinden. Die ätherischen Öle, in geringen Dosen angewandt, wirken antibakteriell und zugleich sekretionsanregend.
Die Firma Dr. Thilo & Co., Mainz, hat alle diese Mittel kombiniert und in Pastillenform gebracht. Diese Pastillen haben sich mir als ein sehr brauchbares Präparat erwiesen zur Linderung der Schluckbeschwerden, gleichviel durch welches Grundleiden die Schmerzen veranlaßt waren.
Ich habe diese Tabletten einige Monate in der Poliklinik des Herrn Professor P, Heymann und in der eigenen Praxis in einer ziemlich großen Reihe der verschiedenartigsten Fälle angewendet und damit recht gute Erfolge erzielt. Zunächst bei den verschiedenen Fällen von fieberhaften Anginen, in denen die Patienten durch reichliche Schleimabsonderung zu anhaltendem Leerschlucken gezwungen waren. Hier erwiesen sich die Thyangol-Tabletten als außerordentlich wirksam gegen die gesteigerten Schluckschmerzen; auch betonen die Kranken wiederholt eine Besserung des Allgemeinbefindens, welches vielleicht als Wirkung des in dem Präparat enthaltenen Phenacetins anzusehen ist, vielleicht nur eine Folge der besseren Nahrungsaufnahme nach Fortfall der Schluckschmerzen.
Bei trockenen Pharyngitiden mit festhaftenden Borken, deren Lösung nur unter den heftigsten Anstrengungen gelang, empfanden die Patienten die sekretionserleichternde Wirkung des Mittels als etwas sehr Angenehmes.
Die besten Erfolge hatten die Thyangol-Tabletten bei den heftigen Schluckschmerzen infolge ulzerativer
Prozesse im Pharynx und Larynx, wie dieselben sich bei den verschiedenen Infektionskrankheiten, namentlich bei der Tuberkulose, finden. Zur Zeit hatten wir in der Poliklinik eine ungewöhnlich große Zahl zum Teil recht schwerer Tuberkulosefälle zu beobachten. Ob diese Häufung auf die schlechten Ernährungszustände während und nach dem Kriege zurückzuführen ist, oder ob andere Ursachen vorliegen, möchte ich hier nicht entscheiden.
Ohne daß die Patienten wußten, welche Wirkung die ihnen verabfolgten Tabletten haben sollten, betonten alle ganz besonders deren schmerzstillenden Einfluß beim Schlucken und die auffallende Herabsetzung des quälenden Hustenreizes.
Kurz nachdem die Tabletten zergangen waren, konnten die Kranken meist ungestört ihre Mahlzeiten zu sich nehmen; ebenso wurde der den Schlaf störende Hustenreiz wesentlich gemildert.
Die Tabletten wurden ein- bis zweistündlich genommen, jedenfalls kurz vor der Mahlzeit; sie zergehen langsam. Ihr Geschmack ist zum Schluß etwas beißend, beeinträchtigt aber nicht das Schmecken im Munde, Auch hält das taube Gefühl in der Mundhöhle nach der Lösung der Thyangol-Tabletten nicht sehr lange an. Irgendwelche unangenehme Folgen habe ich nicht beobachtet. Das Präparat ist sehr brauchbar und leistet alles das, was man bezüglich der symptomatischen Behandlung verlangen kann, es ist besonders in den einschlägigen Fällen bei Tuberkulose der oberen Luftwege mit Vorteil anzuwenden.
meha m scm- *	. ceV
kovano hitro z 0 1	.	k
»» ■****
ikaci]	nronoet'
to »ni.» o^r““ -i
;»si8teo»». <*»*•>****•
in tnenmgttm-Originalni zavitV> •
90 ccnr.
1 amp. P® -u
„ no 20 ceni.
5 amp- P°
eb-Jfehteb^^6
S-'
Dicodid-Tabletten
Kao sretstvo koje stišava kašalj i dejstvuje sedativno, Dicodid »Knoll«
daleko je podesniji od Codeina.
Dicodid »Knoll« ako se ispravno dozira ne izaziva gotovo nikakovih nuzpojava (Nausea).
Vrlo retko uzrokuje opstipaciju.
Rp. Dicodid-Tabletten »Knoll«
Cevčice sa 10 1 20 tableta po 0,005 g.
Cevčice sa 10 tableta po 0,01 g.
Odrasli uzimaju: 2-3 puta dnevno 0,005-0,01 g.
KNOLL A.-G., kemičke tvornice, Ludwigshafen a. Rh.
Glavni zastupnik za Jugoslaviju:
Mr. Draško Vilfan, Zagreb, Ilica 204.
ZDRAVNIŠKI VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJA: DR. R. NEUBAUER — GOLNIK
Štev. 1.	31. januarja 1934.	Leto VI.
Iz kirurgičnega oddelka banovinske bolnice v Mariboru.
(Šef dr, Božidar Lavrič),
Absolutne indikacije za operativno zdravljenje želodčnega in duodelnega čira.
(Nekatere metode tega zdravljenja).
Dr. B. Lavrič.
Velike in obširne debate, ki so se vodile zadnja leta med predstavniki raznih klinik z ozirom na kirurško zdravljenje ventrikulo-duodenalnega ulkusa so pokazale, da niso niti indikacije nili različne metode popolnoma enotne.
Se vedno ni enotnega naziranja o kirurgičnem zdravljenju te bolezni sploh, še bolj pa pogrešamo enotno klasično metodo, ki bi v vsakem slučaju bila na mestu. Postoperativne težave in bolečine najdemo tako po paliativnih. kakor tudi po radikalnih metodah. Recidivi in jejunalni čiri se pojavljajo pri obeh načinih kirurškega zdravljenja.
Dokler nam ne bosta znani etiologija in patogeneza čirne bolezni, tako dolgo ne bo idealne terapije in zadovoljiti se moramo s tem, kar nam danes kirurška terapija nudi.
Ker niso niti metode zdravljenja ustaljene, ne smemo pričakovati, da bi indikacije bile bolj sigurne in stalne. Indikacije, relativne in absolutne, so nihale od Billrotha in Hackerja naprej med skrajno konzervativnostjo in najbolj širokogrudno radikalnostjo. Res je, da danes še nimamo potrebne meje, katera bi ločila pri vsakem slučaju datum internega zdravljenja od momenta, kadar je potrebna laparotomija. To polje je še vedno sporno med kirurgi in internisti, pa si ga vsak od njih nekoliko prisvaja čez mejo.
Kljub temu imamo slučaje, pri katerih je samo kirurgična terapija učinkovita, potrebna in absolutno indicirana.
Taka absolutna indikacija nastopi v teh le štirih slučajih:
1.	) Pri perforaciji;
2.	) pri močnih in čestih krvavitvah;
3.	) pri kompletni stenozi;
4.	) pri sumu na maligno alteracijo čira.
1.	Perforacija.
Da je pri perforaciji želodca edino uspešna laparaiomija in šiv perforacije, je od vseh strani dokazano. Toda tudi tej terapiji je uspeh zasi-guran le tedaj, če je operacija izvedena hitro po perforaciji. Cim kasnejša operativna terapija, tem slabša je prognoza. Teoretični sklep bi bil, da je pri difuzni peritonitidi nekaj dni po perforaciji operativna terapija brezupna in radi tega nepotrebna. Zato tudi nekateri autorji svarijo pred laparato-mijo pri takih peritonitičnih, skoraj moribundnih slučajih, ker so brezupni in samo diskreditirajo operativno terapijo. Vendar pa so poznani in objavljeni številni slučaji, ki so kljub difuzni peritonitidi in zelo slabem stanju bolnika uspešno operirani in ozdravljeni. Odkloniti operacijo je mogoče in dovoljeno samo tedaj, če je bolnik moribunden in če se je bati, da bo izdihnil in tabula.
Najpovoljnejši čas za operacijo je prvih 6 ur po perforaciji; tedaj je prognoza najboljša.
Manassewitsch navede v svoji statistiki pri 30 prostih perforacijah sledeče uspehe :
V prvih 6 urah po perforaciji je bilo operirano 12, od katerih je umrl 4. 8 jih je bilo operirano 7 — 12 ur po perforaciji; od teh so ozdraveli-4, umrlo jih je 6, V 14. — 20. uri je bilo operirano 8, ki so vsi umrli. Ta statistika je približno enaka vsem drugim.
Imamo pa tudi perforacije, pri katerih je laparotomija v svežem stanju kontraindicirana. To so tako imenovane pokrite perforacije. Počasna in sukcesivna penetracija čira v sosedne organe ne spada v to grupo. V redkih slučajih perforacije se zgodi, da bližnji organ (najbolj pogosto so to jetra ali pa pečica) pokrije perforacijsko odprtino, ga s fibrinom zalepi tako, da na tem mestu nastane lokalizirani peritonitični proces. Pri takih slučajih se priporoča konzervativna metoda toliko časa, dokler znaki lokalne peritonitide ne popuste; še-le tedaj je indicinirana laparotomija. Ni vedno lahko prevzeti odgovornost in čakati, da se pomirijo znaki perforacije, vendar pa imamo klinične pripomočke iz katerih lahko sklepamo, če je proces lokaliziran. Seveda pri najmanjšem sumu, da je perforacija prosta in proces difuzen, se mora odpreti trebuh.
Pri prosti perforaciji imamo razen cele vrste kliničnih še poseben, zelo važen, včasih odločujoč znak, ki ga pa ne upoštevamo vedno, kakor bi zaslužil. To je pneumoperitoneum, ki nastane pri perforaciji votlega in-traabdominalnega organa, ki spada h gastrointesfinalnemu traktu. Plin se ‘zbira izpod diafragme na obeh straneh. Klinična posledica tega je, da nam pri perkusiji zgine zamolklina jeter, ter imamo med poklepom pljuč in črevesja pas timpanitičnega zvoka. Rentgenološko se ta pneumoperitineum že pri diaskopiji z lahkoto ugotovi. Med diafragmo in desnim jeternim lo-busom na desni strani in pa med diafragmo in želodčnim mehurjem na levi strani vidimo svetlo polje, ki deli ostro orisane organe. Pri pokrili perforaciji v največjih slučajih tega simptoma ni. Važno je tudi to, da pri
perforaciji želodca ali dvanajstnika pri diaskopiji ne moremo vedno ugotoviti kupole in konture želodčnega mehurja ker je plin skozi perforacijo ušel v prosto trebušno votlino.
Soupault omenja, da je bilo mogoče, s pomočjo prehepatičnega, timpanitičnega poklepa po Kiidleku perforacijo sigurno dokazati v 21 primerih. Promptowa pa pravi, da je pri vseh slučajih proste perforacije mogoče pneumoperitoneum rentgenološko dokazati in da je to najbolj zanesljiv simptom.
Tudi pri vseh naših slučajih proste perforacije smo ta simptom mogli dokazati in smo ga večkrat uporabili tudi za diferencijalno diagnostiko.
Guaraldi je opazil, da takoj po prosti perforaciji čira nastane močna kontrakcija diafragme radi draženja frenikusa. Posledica te kontrakcije je zelo težko in sunkovito dihanje.
Da je pri pokrili perforaciji mogoča difuzna peritonitida v kasnejšem času, je tudi opisano. Kakor pri peritiflitičnem abscesu čakamo resorbcije in incidiramo samo tedaj, če to zahteva mogočen obseg abscesa in pa dolgotrajno težko stanje bolnika. Ravno tako postopamo seveda tudi pri lokalnem peritonitičnem procesu po perforaciji. Znano je, da imajo perforacije za posledico sekundarna obolenja, kakor subfrenični absces, Douglas-absces, pleuritis in empiem. Terapija je ista kot pri sličnih obolenjih druge ekologije.
Katere so metode, ki jih uporabljamo pri kirurškem zdravljenju per-foriranega duodenalnega in želodčnega čira?
Najenostavnejša metoda je šiv odprtine. Nekateri autorji dejansko zastopajo to stališče. Gotovo je to edino pravilna metoda pri onih slučajih, ki so časovno zapuščeni, ki so v stadiju difuzne peritonitide in pri katerih moramo z obzirom na njihovo stanje izbrati in uporabiti najkrajšo in najnežnejšo metodo. Po šivu perforiranega duodenalnega ulkusa se često bojimo, da ni radi šivanja nastopila stenoza. Ravno tako je tudi pri kalo-znem perforiranem ulcusu težko perforacijsko odprtino tako pokriti, da je šiv siguren. V takih slučajih pride v poštev seveda še gastroenteroanosto-mija (GEA). Lahko je to posebno onemu, ki zastopa sploh konservativno stališče pri operativnem zdravljenju želodčnega in duodenalnega ulkusa. Nekateri autorji, ki so tudi drugače pristaši radikalnih metod, priporočajo in propagirajo primerno resekcijo želodca, zlasti tam, kjer je stanje bolnika povoljno in kjer od perforacije ni preteklo dolgo časa. Časovno se tudi tukaj ne more postaviti stroga meja, ker mora odločati splošno stanje bolnika. Kakšni so statistični uspehi teh različnih metod?
Gibbon ima pri 67 perforacijah 26,8% mortalitete; 43 krat je perforacijo samo zašil, 24 krat pa je priključil tudi GEA.
Finney ima pri konservativni metodi mortaliteto od 23,6°/0*
Judin ima pri 123 zašitih perforacijah, katerim je včasih priključil tudi GEA mortaliteto od 22,5°/0.
Promptowa priporoča samo zašitje perforacije eventualno tudi GEA.
Neller priporoča na podlagi 80 perforacij z 32% mortaliteta šiv irt eventualno GEA.
Kunz ima pri šivanju perforacije 25,2% mortalitete.
Zielke ima 17% mortaliteta; zašije samo perforacijo brez GEA.
Puglissi-Allegra priporoča šiv perforacije nato pa široko GEA.
Isto priporoča Semb-Carl.
Böhm z mortaliteto 29% m Braun priporočata isto konservativno metodo.
Rezultati pri primarnih resekcijah niso slabši, mogoče celó povoljnejši, vendar moramo pomisliti, da se resekcije izvršijo navadno pri bolnikih, ki so v najpovoljnejšem stanju.
Wohlleben priporoča na podlagi svojih iskušenj primarno resekcijo.
Jüdin ima pri 56 primarnih resekcijah mortaliteto od 22,3%.
Neller svetuje samo v najpovoljnejših slučajih resekcijo.
Kunz ima mortaliteto pri 37 resekcijah 7,4%, Eichelter pa pri 41 resekcijah 17%.
Za primarno resekcijo pledirajo tudi Küchel, Henle in Fürst.
Interesantna je statistika Hoche in Marangos-a: Pri 21 perforacijah sta 18 krat napravila primarno resekcijo z mortaliteto od 22,4% in samo tri sta konzervativno (zašitje odprtine) operirala z mortaliteto od 100%.
Böhm ima pri primarni resekciji (19 slučajev) 21% mortalitete torej za 8% manj, kot pri konzervativni metodi.
Pauchet priporoča resekcijo v povoljnih slučajih ravno tako tudi Neuber, ki ima pri resekciji mortaliteto 17,3%.
Salzmann ima 84 slučajev perforiranih ulkusov; 78 krat šiv in even-tuelno GEA: umrlo 21. Od 6 primarnih resekcij so umrli 4. Računa pa trajne rezultate po resekciji na 96%, GEA pa samo na 66,7%
Kakor vidimo iz statistik, je mortaliteta konservativnega in radikalnega zdravljenja perforiranega ulkusa zelo visoka in se vrti okrog 20%. Katero metodo je uporabiti pri perforaciji, to je odvisno od posameznega slučaja in pa od stališča operaterja.
Ni moj namen razpravljati kirurško zdravljenje ulkusa in extenso, to bo kasnejša tema, vendar pa lahko že danes fiksiram načelno stališče.
Pri svežih, časovno povoljnih slučajih, pri mladih ljudeh, ki so v dobrih kondicijah, naj se izvede primarna resekcija. Kjer je le malo suma. da je resekcija za bolnika pretežka, naj se napravi samo šiv perforacije. Le tam kjer je upravičena bojazen za stenozo, naj se priključi GEA. Pokazalo se je, da je po šivanju perforacije bolnik izgubil vse težave in da se mu iste niso več vrnile. Boljše je tudi samo šiv radi tega, ker je pri ponovnih težavah lažja sekundarna resekcija. Pri GEA ki jo nekateri autorji sploh odklanjajo, moramo računati z eventualnim jejunalnim ulkusom.
Vprašanje jejunalnega ulkusa, kakor tudi konservativne in radikalne metode pri zdravljenju ventrikulo-duodenalnega ulkusa ne spada k temi;, radi tega je debata odveč.
Se eno važno vprašanje. Dali je potrebno po operaciji perforiranega ulkusa trebušno votlino drenirati ? Pri difuzni peritoniiidi se priporoča na eni strani lavacija trebušne votline, drugi autorji zopet priporočajo samo izsušitev in odstranitev eksudata. Tudi drenaža Douglasa s suprasimfizer-
nim rezom se priporoča, vendar pa mislim, da je boljše drenirali Douglas per reclum ali per vaginam, ker je odtok mnogo boljši. Drenaža nikdar ne škoduje in če se vtakne dren za 48 ur v trebušno votlino, se ga brez daljnih posledic lahko izvleče, če to lokalni izvid dopušča.
Od 7. 2. do koncem septembra 1933 je bilo operirano na kir. oddelku 7 slučajev s prosto perforacijo duodenalnega ulkusa. Umrli so 3 na peri-tonitisu. Pri vseh je bila napravljena samo sutura perforacije, pri dveh pa tudi drenaža trebušne votline. Pri posameznih slučajih je preteklo od perforacije do laparatomije 6 do 8 ur. V vseh treh slučajih ki so umrli je operacija izvršena po 10 urah.
1 slučaj pokrite perforacije duodenalnega ulkusa j e bil operiran z dobrim uspehom 8 dan po perforaciji. Ker je v tem slučaju radikalna operacija bila nemogoča radi prevelike kalozne penetracije v pankreas, je napravljena samo GEA in pa sutura perforacije.
V vseh slučajih, razen zadnjega, smo mogli klinično in rentgenološko-dokazati pneumoperitoneum.
2.	Krvavitve iz želodčnega in duodenalnega ulkusa.
Hematemeze, ki nastanejo dostikrat pri ulcusu ventriculi et duo-deni nam delajo velike preglavice. Redkokdaj je krvavitev tako obilna, da je vzrok takojšnjega eksitusa. Seveda je vsaka hematemeza vzrok močni anemiji in kolapsu, stadij anemije in kolapsa je odvisen od količine izgub-Ijene krvi.
Pauchet svetuje — in z njim se strinjajo skoraj vsi autorji — naj se ne operira za časa krvavitve, ampak še-le kasneje, ko se je bolnik popravil. Akutne krvavitve zaustavljamo s konzervativnimi sredstvi, v prvi vrsti z gladovanjem, lokalno aplikacijo ledu, z intravenoznimi hipertoničnimi raztopinami, z hemostipličnimi sredstvi (želatina, Coagulen, kalcium).
Izgubo krvi skušamo nadomestiti s subkutanimi in intravenoznimi infuzijami sladkornih in fizijoloških raztopin.
Najvažnejše pa je, izgubljeno kri nadomestiti s transfuzijo. Ne samo da je transfuzija krvi direktni nadomestek istovredne tekočine, marveč je tudi transfuzija najbolj uspešno hemostiptično sredstvo.
Nastane vprašanje, kdaj naj operiramo? Ko je krvavitev prenehala in ko se je bolnik popravil, moramo pustiti časa hematopoetskim organom, da regenerirajo potrebne elemente. Nikakor ni priporočljivo operirati, ako je Sahli izpod 30%.
Od operativnih metod pri krvavitvi pride v poštev samo resekcija. Vse druge palijativne metode ne dajejo dovoljne garancije, da se krvavitev ne ponavlja. Tudi resekcije pri katerih se ulkus pusti v trebuhu, ne zadovoljujejo.
Nissen je imel od 18 resekcij po Finsterer-ju eno naknadno krvavitev iz ulkusa, ki je končala letalno. Isto je doživel Borger, ki je tudi na ta način izgubil enega bolnika. Tudi Haberer svari pred to metodo.
Balfour je doživel v 9% po GEA krvavitev iz ulcusa, z enim smrtnim izidom.
Elanski je imel 6 krat močno krvavitev po 326 GEA.
Iz tega lahko sklepamo, da samo radikalne resekcije definitivno odstranjuje nevarnost ponovne krvavitve. Da so tudi po operaciji večkrat potrebne infuzije in transfuzije krvi je jasno.
M o rit s c h je objavil 3 resekcije želodca katere je izvedel radi krvavitve in od katerih sta dva umrla na difuzni peritonitidi. On je mnenja, da so anemični in izkrvavljeni bolniki zelo malo resistentni in priporoča posebno striktno asepso pri teh slučajih.
Na kirurgičnem oddelku smo v času od 2. VII. — 30. IX. 1933 operirali en slučaj radi močne krvavitve. Pred operacijo smo napravili transfuzijo, nakar je krvavitev prenehala, bolnik se je tako popravil, da je že 6 dni kasneje mogla biti izvedena resekcija želodca. Uspeh je bil popoln, histološko so ugotovljeni multipli čiri na mali kurvaturi želodca.
3.	Kompletna stenozapilora.
Pod kompletno stenozo razumemo tako obstrukcijo pilora, da ali prav ničesar ne prepušča ali pa, da je prehod tako minimalen, da za vzdrževanje organizma ne pasira dovolj hrane, radi česar imamo znake inanicije. Pri takih slučajih je seveda samo kirurgično zdravljenje uspešno. Posledica te stenoze je silno dilatiran, ohlapen želodec, čegar stena je odebeljena, sluznica pa hipertrofična in kronično kataralično vneta. Bolnik je silno izsušen, turgor ikiva je zmanjšan, bolnik izgleda kahektičen. Seveda je operativna priprava bolnika posebno važna in koristna. Subku-tane in intravenozne aplikacije sladkorne raztopine deloma nadomestijo zgubljeno tekočino. Izpiranje želodca, ki se mora skozi nekaj dni ponavljati, bolniku močno olajša bolečine in ob enem očisti želodec od ostankov stare hrane ter znatno zmanjša nevarnost peritonitide pri kasnejši ■operaciji.
Da je pri takih slučajih potrebno operativno zdravljenje, sem že omenil. Metode so seveda odvisne od principielnega stališča operaterja. Nekateri forsirajo resekcijo, drugi se zadovoljijo z GEA. Pripomniti moram pa, da je ravno pri teh atoničnih in ptoiičnih želodcih, kjer je napravljeno GEA, posledica circulus vitiosus in to ne toliko radi mogoče napačno napravljene anastomoze, marveč radi atonije želodca.
V našem materijalu kompletne stenoze pilora ni bilo, pač pa je bilo več slučajev relativne stenoze, vendar ti slučaji ne spadajo sem.
4.	Sum na maligno alieracijo ulkusa oziroma na maligni
proces.
Da je pri najmanjšem sumu na maligni proces na želodcu potrebna laparatomija, leži na dlani. Kolikokrat se zgodi, da nam tumor klinično izgleda neoperabilen, pri laparatomiji pa se pokaže možnost radikalne operacije. Znano je tudi, da želodčni čiri dostikrat maligno degenerirajo. Pri
Inspekciji želodca dostikrat ne moremo diferencirati, če je proces maligen, ali ne, kljub temu da držimo želodec in tumor v rokah. V vseh teh slučajih odločuje seveda mikroskop, mi pa moramo pri operaciji postopati vedno tako kot da bi imeli maligni proces pred seboj.
Hartmann je ugotovil pri 128 želodčnih čirih, 2i krat maligno al-feracijo. Horsley trdi, da ima večina malignih procesov v želodcu svoj začetek v ulkusu.
Kakor hitro je ugotovljeno, da je tumor še v stadiju operabilitete je potrebna in edino pravilna samo resekcija, z ekstirpacijo povečanih bezgavk vdolž male in velike krivine.
Če je proces dosegel tako stopnjo, da mehanično ovira pasažo (stenoza) in če ni operabilen, priporočajo GEA. V vseh drugih slučajih, kjer smo inoperabilnost ugotovili, je najbolje z revizijo trebušne votline zaključiti operacijo. Ker maligni procesi želodca navadno mefastazirajo v jetra, je treba tudi ta pregledati in v slučaju metastaze opustiti misel in poskus na radikalnost. Ta ispekcija je seveda malo zanesljiva, ker vidimo samo del površine jeter, medtem ko sredine parenhima ne moremo kontrolirati.
Na kirurgičnem oddelku smo radi suma na maligni proces želodca laparotomirali 5 krat. (v času od 2. VII. — 30. IX. 1933). V 3 slučajih je bil tumor operabilen ter je napravljena resekcija želodca. Eksitusa ni bilo nobenega. Pri vseh treh se je histološki izvid glasil: Ca. ventriculi (scirrhus, adeno-carcenoma). Eden od treh se je javil po 6 mesecih z metastazami v jetrih in z lokalnim recidivom. V enem slučaju inoperabilnega karcinona je napravljena samo laparaiomija, v drugem slučaju inoperabilnega a silno slenozirajočega karcinoma jejunostomia. Ta bolnica je 4 dni po operaciji umrla.
Rezultati niso najpovoljnejši, vendar je tudi materijal premajhen, da bi mogli sklepati na pravilnost indikacije in operativnih metod.
Zusammenfassung.
Absolute Indikationen zur operativen Behandlung des Magen- undZwölffingerdarmgeschwürs. An Hand des umfangreichen Schrifttums über d ese Frage bespricht Autor die 5 absoluten Operationsanzeigen: Perforation, starke und wiederholte Blutungen, vollständige Stenose und Verdacht auf maligne Alteration des ■Geschwürs. Zum Vergleich werden die persönlichen Erfahrungen des Autors an der chirurg. Abteilung des Mariborer Krankenhauses herangezogen (Feber bis September 1933). Ver-iasser bekennt sich zu einem möglichst schonenden Standpunkt.
Literatura:
B a 1 f o u r: Ann. Surg. 92 (55S).
Bauer: Deutsche Zeitschrift f. Chirurgie 235 (45).
Bloch: Revue de Chirurgie 51/X (1932).
Boehm: Der Chirug 1931 (257),
Borger: Zentralblatt f. Chirurgie Nr. 34 1932.
Braun: Der Chirurg 1931 (431).
Eichelter: Archiv f. klin. Chirurgie 161 (400).
Elansky: Zit. nach Zentralblatt f. Chirurgie 1931.
F i n n e y : Ann. Surg. 92 (620).
Fürst: Cas. lek. česk. No. 27 (31) 1932.
G i b b o n : Ann. Surg. 92 (616).
G u a r a 1 d i : Policlinico Sez. prat. 1930 No. 22.
Haberer: Zentralblatt f. Chirurgie Nr. 22 1953. Deutsche med, Wochenschrift No. 16 1933. Zentralblatt f. Chirurgie No. 50 1931.
Hartmann: Gaz. des Hôpliaux No 69 1930. Ga, d Hôpitaux Nr. 79 1930.
H e n 1 e : Der Chirurg 1930 (626).
Hoche-Marangus: Zentralblatt f. klin. Chirurgie Nr. 16 (1932). Arch. f. klin. Chirurgie 169 (626).
H o r s 1 e y : Jour, amer. med. associai, 92 (1813).
Jüdin: Arch. f. klin. Chirurgie 161 (517).
Kunz: Arch. f. klin. Chirurgie 160 (390).
Küchel: Deutsche Zeitschrift f. Chirurgie 227 (505).
Manassevitsch: Zitirano po referatu Zenlralblatt f. Chirurgie.
Morifsch: Arch. f. klin. Chirurgie 160 (420).
Neller: Arch. f. klin. Chirurgie 161 (244).
N eu b er: Zentralblatt f. Chirurgie Nr. 26 (1933).
Noetzl: Deulche Zeitschrift f. Chirurgie 234 (782).
Ni es s en: Zenlralblatt f. Chirurgie Nr. 9 1933.
P a u c h e t : 55. Tagung d. d. Gesellschaft f. Chirurgie. Gaz. d. Hôpitaux Nr. 17 1831. Gaz. d. Hôpitaux Nr. 10. 1931.
Promptowa: Bruns Briträge z. kl. Chirurgine 149 (297)
Puglisi-Allegra: Policlinico Sez. prat. Nr. 47 1930.
Salzmann: Bruns Beiträge z. kl. Chirurgie 157 (47) 1933.
Semb-Carl: Acta chirurg scandin. 66.
Sou p au lt: Presse médicale Nr. 9. 1830.
Wohlleben: Der Chirurg 1930 (922).
Zielke: Der Chirurg 1930 (1073).
I* internega oddelka obče državne bolnice v Ljubljani.
(.Šef primarij: dr, Ivan Jenko,)
Nekaj o Adisouovi bolezni.
Dr. Sonc Anton, volonter.
V zbirki žlez s tako imenovanim notranjim izločavanjem ali — kakor jih še označujejo — „inkretornih, endogenih, krvnih“ žlez, je pač vredna vsestranskega premisleka nad ledvicami počivajoča, drobna, vendar navzlic neznatnosti prepotrebna žleza —• suprarenalka.
Ona je zgrajena iz dveh genetično, anatomsko in fiziološko popolnoma različnih plasti. Zunanji, skorji pripadajoči del sestavljajo na lipo-idih bogate epitelialne celice, notranji del pa vsebuje mnogo hromafinih elementov in mnogoštevilne po svojem postanku simpatiku pripadajoče čutnice (čutnice = živec). Obe plasti izhajati iz različnih embrionalnih osnov^ skorja je prodrla iz mezoderma, sredica pa hkrati s simpatikom iz ento-derma. Življensko važnejša je prva, ki nekoliko vpliva na delavnost spolovil in na telesno rast; vendar ne vemo za nikakšno kemično posebnost
(lipini. cholin, neurin) ali pa za povsem gotov način delovanja njenega soka. Živali z odstranjeno suprarenalkino skorjo poginejo hitro.
Kolikor nam je pomen skoije še malo znan, toliko bolj vemo za značaj in vpliv ekstrakta sredice, ki ga označujemo z izrazi: sphygmogenin (Oliver, Schafer), paranephrin, epinephrin (Abel), epirenan, suprarenin (Fiirth), adrenalin (Takamine). Živali brez suprarenalkine sredice ne poginejo takoj, marveč šele čez čas, ker jo lahko nadomeste v nje delovanju drugi akcesorni adrenalni organi (hromafine celice ob abdom. aorti, ob levi koronarki, žlezi karotid), ki v primeru potrebe kompenzatorno hiper-trofirajo.
Adrenalin (C9 H13 NOs) je mogoče dobiti tudi sintetično, vendar je tedaj slabejši in ni — za razliko od naravnega adrenalina — optično aktiven. Zanj je značilno vse polno kemičnih in barvnih reakcij, ki pa jih vsled njihove pestrosti nočem na drobno omenjati. Vsekakor ne vemo kako adrenalin nastaja v telesu, kje se izčrpava in kam spet zgine.
Na končne dele simpatičnega sistema čutnic deluje vzburjajoče. Najbolj znana in najvažnejša njegova lastnost je precejšnje zvišanje krvnega pritiska, kar doseže na eni strani s pomočjo preko vazokonstriktorjev povzročenega krčenja perifernih žil (z izjemo pljučnih, možganskih žil in koronark, ki jih širi 1), na drugi strani pa preko nerv. accelerant, s povečanim in pospešenim delovanjem srca. Adrenalin spreminja napetost gladkega mišičja v smislu simpatičnega oživljanja, zatorej zmanjšuje gibljivost želodca, črevesja in scalnega mehurja, adrenalin širi preko vratnega simpatika zenico, veča očesno poko in rine oko navzven (protrusio bulbi), vzburja po simpatiku oživljane muscul. areetores pilarum, povečuje sekrecijo nekaterih žlez (solznic, slinovk), povzroča krčenje noseče maternice, mobilizira v jetrih in mišičju nabran glikogen in zabranjuje prestop krvne plazme kakor tudi levkocitov iz kapilar ter tako zavira vnetje.
Iz naštetih, mnogoštevilnih lastnosti adrenalina, razumemo velik pomen njegovega pomanjkanja v telesu pri destruktivnih spremembah suprarenalke, pri njeni hipofunkciji, pri tako imenovani Adizonovi bolezni, ki je bila prva opisana (leta 1855) izmed obolenj endokrinih žlez.
V novejšem času je dognano, da so žleze z notranjim izločavanjem navezane več ali manj druga na drugo, da delujejo deloma skupno (siner-getično) deloma pa nasprotno (antagonistično). Ce oboli le ena teh žlez, odgovore ponavadi nato slejkoprej še druge, bolezen postane pluriglan-dularna in hoče tako vzdržati potrebno ravnovesje ali korelacijo endokrinega sistema. Spremembe ne neposredno bolnih žlez so sprva le funkcionalne, kesneje pa tudi organske in jih histološko lahko dokažemo.
Kar velja za motnje interglandularnega ravnotežja v obče je važno tudi za Adizonovo bolezen, kjer pa le prevladuje — kar je čisto razumljivo — slika izgube adrenalina. Najvažnejši njeni znaki so: rahla utrujenost (adynamia muscul.), lenivost, duševno mrtvilo, zaspanost (adynamia psych.), čimdalje večja pigmentacija kože (že sicer pigmentiranih mest n. pr. areola
irtammae, anus, genitalia — ali pa podraženih mest n. pr. pas) in sluznic, prebavne motnje, zaprtje in driske, ki se menjajo, nizek kivni pritisk (pod 90 mm Hg), znižan krvni sladkor, semintja subnormalna telesna toplina, večkratna eozinofilija v kivni sliki, končno močna izčrpanost, kaheksija in nervozni znaki kakor glavobol, zehanje, bruhanje, slabovidnost, nezavest. Kot sem že omenil bi bili vsi ti znaki dovolj razloženi s pomanjkanjem adrenalina v telesu, le večjemu nabiranju pigmenta v koži ne moremo priti do dna, bržkone ima adrenalin tudi vpliv na stvarjanje melanina.
Etiološki vzroki Adizonove bolezni so najčešće tuberkuloza, večkrat lues, bule, idiopatična atrofija, amiloidoza in embolije ter tromboze žil suprarenalke. Prognoza je vsekakor, če že ne slaba, vsaj dvomljiva. Močno nehvaležno je tudi zdravljenje, ki je vseskozi simptomatično. Poiskušali so sicer z organskimi preparati, z injekcijami adrenalina, vendar brez uspeha. V zadnjem času priporočajo bogato hranitev pacijenta s sladkorjem (injekcije glikosel).
Kakor pa izgleda celotna slika Adizonove bolezni kaj enostavna in jasna, tako jo je večkrat le prav težko prepoznati. Ta ali oni njenih znakov (pigmentacije kože!) lahko manjka in nam otežkočuje diagnozo. V diagnostične svrhe ji zamoremo priti do živega edinole s pomočjo doslednih in jako natančnih preiskav. Samo tako bomo dognali glavni izvor navadno precej težkega bolnikovega stanja.
Vse preje povedano pa naj osvetle trije v mnogočem zanimivi primeri Adizonove bolezni bolnikov, ki so prišli v zadnjem času iskat zdravja na interni oddelek bolnišnice v Ljubljani.
I.	D. A., 28 let, služkinjn, prišla v bolnico 11. 3. 1932.
Družinska anamneza je brez posebnosti. Otroških bolezni se ne spominja. Večkrat je imela influenco, bolel jo je vrat in je težko požirala. Drugače je bila do sedaj zdrava. Menarehe s 17. 1., menses zelo neredne, izostanejo po 6—7 mesecev, kadar nastopijo trajajo po 1—1 *|2 dneva, so slabe. Zadnje perilo maja 1931. Rodila ni, splavila ni, ne kadi, spolne bolezni nima.
Sedaj boleha že 1 leto. Takrat je postajala semintja zaprta na blato, hitro se je utrujala pri delu in je bila precej zaspana. Obča slabost zlasti pa v rokah se je nato čedalje večala, utrujenost se je kar naprej stopnjevala, vrtelo se ji je v glavi. Močno je hujšala, koliko ne ve. Uživala je samo kislo hrano, vsaka druga jed se ji je uprla. Od tedna do tedna je vidno slabela. Kasneje so nastopile še močne, zavijanju podobne bolečine in sicer pol ure po vsaki jedi ter so trajale eno uro, lokalizirane so bile v levo slran pasa in so se širile tudi v desno stran in hrbet. Zadnje 3 mesece izbruha vsako hrano zlasti mlečno in mastno. Bruhanje se pojavlja eno uro po jedi in ni v zvezi z nobeno bolečino, edino v želodcu čuti težino, ki pa se ji čim izbruha poleže. Peče jo v želodcu, dvigajo se ji kisle sline, peha se ji. Na blato hodi zelo neredno, menja se zaprtje, ki traja včasih po 14 dni, z diarejami, ki nastopajo nenadoma in prav tako hitro prenehajo. Na vodo hodi redno. Vse bolj postaja utrujena, nima več prav nobene moči v rokah, za vsako malenkost zardi, zelo lahko se poti, ima vedno vlažno kožo. včasih ji iznenada začno močno izpadati lasje.
Status praesens: Majhna, gracilna, shujšana, koža vlažna, bleda. Na ustnicah lahka primes cianoze. Na čeku, pred ušesi in nad zgornjo uslnico bledo rumeni pigmen-tirani madeži. Pregled oči normalen. Zobovje defektno, jezik vlažen, čist, tonzili nekoliko povečani. Zrelni refleks oslabljen. Vrat dolg, suh.
PUHLMANNČAJ
znamke .RIPON*
•	več kot 25 let priznan pri
akutni in kronični breabiti,
ker izvanredno omiljuje draženje h kašlju, zlasti pri
asthma bronchiale
ker lahko razsluzi.
Doziranje: Pri odraslih 10—15 g = 2 navadni žlici na 1 ! vode, vkuhati na prib!. 2/3. Prvo polovico je izpiti zjutraj gorko, ostalo 2 — 3 ure predno ležemo spat, pravtako segreto.
Odobreno od Ministarstva narodnoga zdravlja z. Br. 18269., 29. IX. 1931.
Puhlmann &
Originalni omot ca 125 g za 6 dni . Pin 30 — Originalni omot ca 500 g za 3 tedne Din 100’—
*
Literatura in poskusne količine pošilja:
Co., Berlin O. 171, Miiggel-Strasse 25—25 a
¡¡je: PH. MR. TICIY BÍLI-HORGÜS (Dolinki MliS)
QUADRONAL	
	1 se je tekom let izborno obnesel kot analgelikum ter posebno pri URI Pl
QUADRONAL 10X0,5 g tabl. QUADRO-NOX 10X0,6 g tabl. 10X0,25 gkaps.	in vseh njenih pojavih. NAJBOLJŠI TERAPEVTIČNI UČINEK JE V POČASNEM ZNIŽANJU VROČINE, vsled česar ne more priti do komplikacij radi prehitrega pedca temperature. Po končani hripi, v rekonvalescenci pa preskrbimo svojim bolnikom blagodejno spanje — brez vsakih škodljivih posledic — če jim dajemo hipnotikum QU ADRO-NOX
Vzorci in literatura na razpolago pri
„ISIS“ D. D. ZAGREB, HATZOVA ULICA 14.
m
Pri kolapsu najrazličnejše
elijologije injicira se imjpreje
CORAMIN
S UBK UTA NO
Pri kroničnih motnjah dihanja in krvotoka naj vzame bolnik trikrat na dan po 30
INTRA VENOZNO
C OR A MIN-kapljic
Gesellschaft für Chemische Industrie
v Basel-u (Švica)
Zastopnik za Jugoslavijo:
Ph. Dragutin Kaiser, Zagreb,
Iliča 40/II.
E FETU S I N
UBLAŽI KAŠELJ
ODLIČNO SREDSTVO
PRI VSEH KATARALNIH O B O L E N J I H DIHAL
GOMENOL, S A P O NINI, MENTOL, EFEDRIN, KODEIN.
Originalne steklenice z 115 gr. sirupa.	3 žlice na dan.
^ 4. ^ Ut tvornica kem.-farm. "7 o n ro h do Iti I	proizvodov d. d.	¿.alJI CU
JUGOSLAVENSKO SIEMENS D. D oddelek za šibki tok
LJUBLJANA, Tyrševa cesta la/II - Palača Ljub. kred. banke
TERAPIJA S KRATKIMI in ULTRA KRATKIMI VALOVI. Vrste aparatov: UNIVERSAL-RADIOTHERM, obratovanje z ultra-kratkimi valovi, dolžina valov 6 m, terapija s kratkimi valovi 30 m dolžine. - ULTRATHERM-SPEZIAL. - ULTRA-PAN-DOROS aparat za končinske učinke, terapijo ultra kralkih valov 3—6 m dolž. terapijo kratkih valov 15 m dolž. PYROTHERM za dosego umetne vročine v celem telesu.
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE ODN. OSEBNI OBISK SPECIJALISTA.
Thorax cl pulmo : brez posebnosti.
Cor: meje norm., ioni čisti, akcija ritmična. Puls 82, dobro polnjen, ekvalen. RR : 75, Temp : 36.5» C.
Abdomen : pod ravnino prsnega koša, stene napete, nad želodcem na pritisk rahla občuiljivost.
Ekstremilele : refleksi normalni.
Rektalni pregled : brez posebnosti.
Preiskave: rentgenski pregled pljuč, srce, želodca in rentgenska slika sellae furcicae brez posebnosti. Okulist, izvid: fundi norm. iNeurol. pregled ni drugih nobenih sprememb. Ginekol. izvid: uterus retrovertiran, izredno majhen, parametriji in adneksi brez posebnosti. WaR in drug. reakc. krvi neg. Sahli 6t°i0. Sedimentacija eritrocitov po Westergreenu 17—28, krvni sladkor 65, RR 75-85. Haemogramm: zmerna nevtrofilija, več mladih form, paličasti nekoliko pomnoženi, limfopenija, eozinofilni manjkajo. AT (Alttuberkulin, provokacijska doza) reakcija lokalno in obče pozitivna. Diureza 300—1600 ccm, analiza urina: spec. teža 1010, alb., sacchar., urobilinog.: neg. Sediment seča: posamezni levkociti, nekai ledvičnih stanic. Celotna kislina želod, soka 42. Retencijski poiskus brez posebnos'i. Pregled blala na kri neg. Pregled blata z ozirom na oboljenje pankreasa po tri dnevni Schmidtovi dijeti: mnogo dobro prebavljenih mišičnih "vlaken, nekaj rastlinskih celic, jajčeca ascaris lumbric.
Therapia : simptomatična (tinct. valeriana, tinci. amara, sp. st. Germain, slani kaplalni klyst., Ovarial in Proginon labl.).
Bolnica je bila ves čas na oddelku afebrilna, telesna teža je ostala neizpremenjena ■(36 kg), 10 dni po prihodu v bolnišnico se ji je pojavil, kmalu nato pa zgnojil in zacelil za oreh velik furunkel nad levo ključnico (spec. limfom?). Po eno mesečnem bivanju na oddelku je na poziv prof. Radoničič-a odšla zboljšana na zagrebško interno kliniko z diagnozo: morbus Addisoni incipiens.
Kako naj razumemo, spopolnimo in ocenimo res pestro in zapleteno sliko bolezenskega stanja naše pacijentke? Ves njen izgled, anamneza in preiskave govore prav gotovo za motnje v endokrini sekreciji.
Amenoreja nastopajoča v različnih časovnih razdobjih, dismenoroične bolečine, perilo, ki traja, kadar sploh nastopi samo po 1—l1/* dne in je še takrat prav slabo; pa tudi ginekološka preiskava, ki je ugotovila hipo-plazijo uterusa in ovarijev, dajo misliti na hipofunkcijo spolnih žlez.
Vlažna koža, potenje izpadanje las, zardevanje, duševna labilnost in izmenične diareje govore za nepravilno delovanje gland, thyreoideae.
Polagoma vendar stalno se čedalje bolj razvijajoča utrudljivost, hipo-lonija mišičja, apatija, vrtoglavice, delna pigmentacija kože, ahilija, prebavne motnje v smislu bruhanja, zaprtosti in drisk, močno hujšanje (v enem letu od 56 kg na 34V2 kg), nizek krvni pritisk (75—80), kakor tudi mala količina krvnega sladkorja (65) so nam pa brezdvomen dokaz hipofunkcije su-prarenalke.
Iz vsega je potemtakem sklepati, da gre v našem primeru za pluri-glandularno oboljenje s primarnim žariščem v suprarenalki, bržkone, kakor je pokazala alergija, po tuberkulinski reakciji tuberkuloznega značaja.
Naj sledi drug pravteko zanimiv primer.
II.	G. B., 14 let, hči davčn. uprav., prišla na inf. odd. 7. 6. 1933.
Familiarno brez posebnosti. Otroške bolezni: ošpice, dušljiv kašelj. Drugače vedno bolj slabotna.
Sedaj boleha že nekaj mesecev. Domači so opazili, da je pričela vedno bolj hirali, hujšati, zgubila je apetit, hitro se je utrujala vsled slabosti, ni mogla opravljati nobenega dela, se ni hotela učiti, čimdalje bolj je bila nemirna, se je pričkala, tepla je tuje oiroke, večkrat je bruhala, driske so se ji menjavale z zaprtostjo, v blatu so se pojavljale gliste, hudo jo je žejalo, koža ji je kar naprej vse boli temnela. Pred nekaj dnevi je dobila močne bolečine v obeh kolkih, ni več mogla stegniti nog, vsled česar je bila poslana na tuk. kirurški odd. in odtod k nam.
Status praesens: Gracilna, slabotna, adinamična. Koža glave, vratu in ekstremitet močno temno-rujavo pigmentirana. Zobovje dobro, jezik vlažen, obložen, lonzili veliki, razorani, faring, ref!, izvabljiv. Oči brez posebnosti.
Thorax et pulmo: brez posebnosti.
Cor: meje norm., toni čisti, akcija ritmična nekoliko pospešena.
Puls ni tipljiv. RR : 40. Temp.: 36°C.
Abdomen : pod prsn. košem, trebušne stene elastične, povsod občutljivo na pritisk posebno desno spodaj. Jetra in vranica brez sprememb.
Ekstremitete: Obojestransko komaj naznačen Kernig.
Preiskave: rentgen, pregled pljuč in srca: brez posebnosti. Okulist, izvid: fundi norm. WeR in drug. reakc. krvi neg. Histološki pregled na hrbtu ekscidiranega koščka kože: močna pigmentacija bazalnih celic. Sahli 49—54°/0. Sedimentacija eritrocilov po Westergreenu 71—52, krvni sladkor 75, RR: 40—85. Haerrogramm: močna monocitoza, zmerna limfociioza, malo nevlrcfilnih. Analiza urina: spec. teža 1017, alb. v s edovih ; urobilinog.: neg., saccharum: neg.; aceton: sledovi., acet-ocetna kis!.: sledovi. Analiza scalnice je bila od tretjega dne dalje vsestransko negativna. Sediment iste: 2—3 levkociti, 1—2 eritrocita v polju. Pregled blata na jajčeca parasiiov: jajčeca ascaris lumbricoid.
Therapia: Cardiazol liquid,, adrenalin (po katerem se je dvignil RR v enem dnevu od 40 na 70) in injekcije glukose.
Bolnica je bila vseskozi afebrilna, se je v 14 dneh zredila za 31(2 kg (od 313/4 kg do 35'/4 kg) in je živahna. Po 20 dneh je sama precej zboljšana zapustila naš oddelek.
Tretji primer ni nič manj upoštevanja vreden.
III.	G. E., 56 !., portir, prišel v bolnišnico 3. 5. 1933.
Familiarno nič posebnega. Olroških bolezni ni ime1. L. 1903 je prebolel v neki dunajski bolnici vneije reberne mrene na levi strani. Sxer je bil do zdaj zdrav. Pije, kadi malenskosino, spolne bolezni nima.
Sedaj je bolan en mesec. Tedaj je zgubil apetit, začel je močno hujšali (v 2V4 mes. 20 kg) in bruhati ‘/4 uie po zavžitju vsake hrane, zdaj izbruha večkrat neke rujave sline, po jedi ga tišči pod žličko, driske se menjavajo z zaprtostjo, žeja ga; odkar je bolan opaža, da je po koži zlasti po tistih delih, ki so izpostavljeni zraku, vedno bolj temno barvan ; zelo je slab, nima v rokah nobene moči. Zanimivo je, da ga je zdravnik poslal v bolnišnico pod diagnozo; Carcinoma ventriculi.
Status praesens: Srednje velik, suh, koža povsodi, zlasti pa na glavi, spolovilu in eksiremitetah močno črno rujavo pigmentirana.
Thorax; asimetričen, leva stran je bolj izbočena kot desna in zastaja pri dihanju, poklep na levi hipersonoren, na desni 2 prsta ad basim zamolklina, dihanje levo spodaj cslabfeno po vsej desni strani pa močno poostreno, brez hropcev.
Cor: meje norm., toni komaj slišni, čisti, akc. rilmična, bradikardna.
Puts 60, mehak. RR: 75. Temp.: 37.°C.
Abdomen: pod ravn. prsn. koša, stene mehke. Pod levim reberntm lokom v smeri proli žlički je tipati v globini tumorozno rezistenco, ki je boleča in ki je ni mogoče točneje opredeliti (obdukcija je pozneje pokazala, da je bila to le semkaj potisnjena trebušna slinavka). Jetra segajo en prst čez rebrni lok. Vranica brez posebnosti.
Ekstremitete: Oslabljeni refleksi.
Preiskave: rentgenski pregled : Concrelio pleurae dex. bas. lat. sicer pulmo, cor et ventr. brez posebnosti. Okulist, izvid: pigmentacija desn. roženičnega limba, fundi norm. WaR in drug. reakc. krvi neg. Histološki pregled v sakralni regiji ekscidiranega koščka kože: močna pigmentacija bazalnih celic. Punctio prob. thor. dex.: neg. Sahli 50%. Sedimentacija eritrocitov po Westergreenu 60, krvni sladkor 60, RR: 76. Haemo-gram: zmerna eozinofilija (7°/,). Diureza 500-900 ccm. Analiza urina: spec. teža 1016, alb., sacchar., urobilinog.: neg. Sediment istega: 1—2 levkocita v polju, posamezne zamaščene celice, mnogo hialinih cilindrov. Celotna kisi. želod, soka : 38. Pregled blata na kri in jajčeca parazitov negativna.
T h e r a p i a : grelnik, vroči obkladki na trebuh, redilni klistir!, papaverin cardiazol, liquid, hexeton in glykose injekcije.
Bolnik je bil ves čas v bolnišnici afebrilen, je bruhal, imel je driske, večinoma je bil somnolenten, apatičen. 11. 5. se je, ko je vstal, pri polni zavesti vsled slabosti zgrudil na tla. 12. 5. zjutraj je umrl.
Obdukcija je pokazala: morbus Abdisoni. Tuberculosis glandul. suprarenal. V pljučih oziroma pleuri na desni spodaj za jabolko velik prostor poln nekrotičnih mas. Za pol centimetra debele brazgotine na pleuri. Pleuritis adhaes. bil. total. Myodeg. cordis, acretio et concretio pericardii. Močna pigmentacija kože, posebno na glavi in v genitalni regiji.
Tako j'e bila potrjena naša vsekakor pravilna diagnoza: morbus Addisoni ex tuberculosi gland. suprarenal.
Zusummenfasssung:
Dr. A. Sonc: Über den morbus Addisoni.
Autor bespricht die Pathologie dieser immerhin seltenen Krankheit, die er an drei Fällen zu studieren Gelegenheit hatte. Die Krankengeschichten dieser Fälle sind kurz wiedergegeben. Es handelt sich, was schon nach dem Ergebuis der eingehenden Unter-suchung zu erwarten war, um Tuberkulose der Nebennieren.
Literatura,
Fürth: Lehrbuch der physiologischen und pathologischen Chemie I.
Bergman: Lehrbuch der inneren Medizin II.
Domarus: Grundriss der inneren Medizin.
Meyer-Gottlieb: Experimentelle Pharmakologie.
Iz internega oddelka obče drž. bolnišnice v Ljubljani.
Predstojnik: šef-primarij dr. Ivan Jenko.
Diferencijalno dijagnostične težave
Dr. Boža Merljak.
V letošnji pomladi in poletju nastopajoči primeri tifoznega in parati-foznega obolenja so večjidel malignega značaja. V zadnjih mesecih se nam je treba kar zaporedoma boriti s težkimi komplikacijami, saj se je dogodilo, da je bolniku, že v rekonvalescenci nenadoma odpovedalo srce. Kljub vsej negi in vsem razpoložljivim srčnim sredstvom smo ga izgubili. Pri štirih so nastopile težke krvavitve iz nosa, trije so ozdraveli, eden je izkrvavel. Stiptika in tamponada nosa so zmanjšale krvavitev, še isti dan so se pa pokazale kapilarne krvavitve na koži in melaena najtežjega značaja. Bolnik, ki je baje že doma več dni krvavel iz nosa in je prišel k nam v
petem tednu bolezni je tekom 4 dni umrl, potem ko je padel haemoglobin na 14%.
V	enem primeru je nastopila tako težka črevesna krvavitev, da je bila potrebna takojšnja transfuzija krvi.
Pri neki mladi bolnici so bili prvi znaki tifusa uterine krvavitve, ki so znatno znižale haemoglobin.
V	dveh primerih se je razvil pneumotyphus. Pri enem bolniku se je na mestu pljučnice pokazal absces, ki ga je zazdravila narava sama s pomočjo spontanega pneumothoraxa. Drugega bolnika smo izgubili potem, ko je prebolel najtežje komplikacije; po vrsti so si sledile: pneumonia 1. inf. sin., iritis o. dex., panophthalmitis dex. (enucleatio očesa po okulistu), multipli abscesi na bedrih in nadlahteh, otitis media dex., ponovne obojestranske pljučnice in končno exitus letalis.
Primer pa, ki ga bom skušala natančneje obravnavati, nam je pokazal vse težave diferencijalne dijagnostike.
Dne 8. junija t. 1. je bila sprejeta na kirurgični oddelek obče drž. bolnišnice v Ljubljani 17 letna delavka M. A.
Na kirurgičnem oddelku je izpovedala, da je nenadoma zbolela dne 3. VI. 1.1. Začela je bruhati, bolečine je imela po vsem trebuhu. Dva dneva jo je gnalo na blato, nakar je postala zaprta. Bolečine so se 2 dneva stopnjevale do neznosnosti, kasneje so popustile. Bruhala je še tik pred prihodom v bolnišnico.
Odvajanje na vodo je v redu. Zadnje perilo je imela pred 1 tednom, kot običajno.
Status praesens ob prihodu na kirurgični oddelek: Temp. 38.50C, puls 96, jezik suh, obložen, oči halonirane.
Pljuča: desna osnovnica manj premakljiva, bazalno je slišati hropce, drugače brez posebnosti.
Srce ne kaže izprememb.
Trebuh je meteoristično napet in posebno občutljiv desno spodaj, kjer je čutiti apendikalno v globini za jabolko veliko, netočno omejljivo, nepremakljivo rezistenco, nad katero je poklep timpanitičen.
Seč ima v sledovih pozitivno beljakovino.
Bolezen se razvija na kirurgičnem oddelku v sledeči smeri:
9. VI. je beljakovina v seči pozitivna, v njenem sedimentu je dobiti eritrocite in levkocite. Rezistenca apendikalno se minjša. Maks'mum občutljivosti prehaja proti epigastriju desno.
11. VI. nastopi zbadanje v pljučih desno spodaj, kjer je slišati atelektatične hropce.
13. VI. je aglutinacijska reakcija krvi po Gruber-Widalu izvršena v Hig. zavodu negativna, pravtako haemokultura. V konzilij je poklican specijalist iz internega oddelka ki ugotovi desno spodaj v pljučih trenje ter na podlagi celotne preiskave izrazi sum na tifozno obolenje.
16. VI. na dan, ko je bolnica premeščena na interni oddelek, je sledeč kirurgični izvid: abdomen meteoristično napet, resistence apendikalno ni več mogoče tipati. Največja občutljivost je v desnem epigastriju in ob desnem rebernem loku. Nad pljuči je izvid enak onemu z dne 13. VI.
V takem bolezenskem stanju dobimo bolnico na interni oddelek dne 16. VI. pod diagnozo: Abscessus perityphliticus. Paratyphus?
Anamneza, ki jo izpove bolnica na našem oddelku, se ujema z ono na kirg.
Status praesens je sledeč: Bolnica je srednje velika, močnega okostje, dobro rejena, zenici reagirati na luč in akomodacijo, skleri sta -subikterični, jezik je obložen, tonzili sta povečani, razorani, žrelni refleks je ¡¿vabljiv, žrelo je injicirano.
Prsni koš je simetričen, poklep nad pljuči sonoren. Desna osnovnica je manj gibljiva, dihanje je čisto, vezikularno, desno spodaj je slišati rahlo pleuritično trenje.
Srce ne kaže izprememb, Puls je dobro polnjen, ekvalen. 102 v min. Temp. 38.6° C, RR: 90.
Trebuh: je nad ravnino prsnega koša, mehek. Jetra in vranica sta brez posebnosti. Na pritisk je precejšnja občutljivost pod desnim rebernim lokom. Patoloških resistenc ni tipati. Zadaj paravertebralno na desni strani je bolnica na pritisk močno občutljiva. Vidnih izprememb na tem mestu ni.
Extremitete so brez posebnosti. Vsi refleksi so normalno izvabljivi.
Pri rektalni in vaginalni preiskavi ni ugotoviti izprememb.
Tekom pet dni se slika bolezni že močno izpremeni. Desna pljučna osnovnica leži precej višje ter je odločno manj gibljiva kot leva. Jetra so povečana in napravljajo vlis kot da so potisnjena navzgor. Muskulatura nad njimi je rahlo napeta. Največja občutljivost je na mestu, kjer preseka paramamilarna črta reberni lok. Pri tipanju ni tudi v globini najti nobenih posebnosti. Vsa slika govori za izpremembe v jetrih odnosno v žolčniku.
Kljub skrbnemu zdravljenju se bolezen še kar naprej zapleta.
Med drugimi preiskavami (navedla jih bom kasneje) so ponovno gledane krvne slike. Dne 26. VI. je zasleden v krvnem razmazu v klopčič zvit črviček z ovojnico, močno podoben trichini spiralis. Na podlagi tega sumimo na trichinosis V svrho ugotovitve izrežemo košček musculi recti abd. Preiskave izvršene v domačem internem laboratoriju in v patološko-anatomskem institutu so tozadevno negativne. Med tem časom je drugič {prvič na kirg. odd.) poslana kri na preiskavo na typhusbacile. Izvid ostane negativen (16, VI. 1933). Temp. je stalno visoka 38°C—39.9°C. Puls je bradikarden. Vranica začenja otekati in postaja boleča. V krvni sliki so močno pomnožene paličaste oblike. Vse to in še izgled bolnice je vzrok, da pošljemo dne 26. VI. tretjič v Hig. zavod kri na bakterijološko in serološko preiskavo. Tokrat je potrjena klinična dijagnoza, zakaj izvid, ki ga poda specijalist bakterijolog se glasi: „V haemokulturi smo izolirani bac. paratyphi B.“ Aglutlnacijska reakcija po Gruber-Widalu ostane še nadalje negativna. Med tem se pa bolničino stanje kar naprej izpreminja. Dne 3. 7. nastopi obojestranska pleuritis, ki pa tekom 5 dni izgine. Ostane pa oteklina vranice, ki je ves nadaljni čas tipljiva. Pojavijo se močne bolečine po vsem trebuhu. Tem. naraste do 40.8°C ob izraziti bradikardijl (96-104). Jetra so v vseh smereh povečana in boleča. Površina je gladka. Pleuritis, ki je že izginila, se ponovno razvije na desni strani. Tekom treh dni segajo jetra 3 prste čez reberni lok in so čedalje bolj boleča. Muskulatura nad njimi je vedno bolj napeta. Desni suhi pleuritis se pridruži
še leva. Dne 8. VII. je aglutinacijska reakcija krvi pozitivna v smislu typhus abd. 1:200, paratyphus B 1:800, v nadaljnih 4 dneh se pojavi dobro izra-ženi ikterus. Bolnica, ki je bila doslej živahna in je še relativno dobro izgledala, začne hilro propadati. OČi so močno halonirane, jezik je, kljub skrbni negi, kar naprej obložen. Pleuritis narašča in sega desno že do roba lopatice, levo 2 prsta nad osnovnico. Dihanje nad pljuči je oslabljeno. Jetra vse bolj zatekajo in segajo 14. VII. v desni parasternalki 5, v mamilarni črti pa 4 prste čez reberni lok. Rob je top, težko tipljiv in močno občutljiv. Površino je težko iztipaii, napravlja pa vtis gladkega mehkejšega organa. Nad žolčnikom ni posebne občutljivosti. Vranica je povečana.
Hkrati z izpremembami v jetrih se razvija dalje tifozno obolenje. Dne 20. VII. je haemokuliura negativna, pač pa je pozitiven typhus abd. 1:400 in paratyphus B. 1:800. Istočasno se pojavi folikularna angina obeh tonzil*
Propadanje bolnice je skoro vidno. Nad pljuči se pleuritično trenje zgoščuje, desno je vedno bolj izraženo kot levo. Dne 21. VII. sega že do-spinae scapulae. Jetra so izbočena ter segajo desno do sredine lakotnic* levo do leve parasternalne črte, navzdol do popka. Površina je gladka, v globini je tipati na več mestih trdo-elastično fluktuacijo. Ves ostali trebuha je mehek brez patoloških izprememb. O ikterusu ni več sledu.
Ves izvid potrjuje že od 15. VII. obstoječi sum, da so se razvili mnogoštevilni abscesi v jetrih ob istočasnem obstoju tifoznega obolenja. Klinične preiskave, ki so se vršile na bolnici, nam to dijagnozo potrjujejo i Dne 16. VI. preiskana seč ne kaže izprememb. Tudi urobilinogen je negativen. Že 4 dni kasneje vidimo prve levkocite v sedimentu. 31. VI. se jim pridružijo še zamaščene celice in 7. VII. je močno pozitiven tudi urobilinogen. V sedimentu, ki je pregledan vsak drugi dan, je čedalje več belih krvnih telesc, 27. VII. pa prvič ugotovimo, na vsakem mikroskopskem polju* po večjo množino eritrocitov. Diureza je ves čas primerna, giblje se med 500 in 1500 ccm dnevno. Preiskave krvi se vrše sistematično. Sahli pokaže ob prihodu višino 58%. merjen je vsaki teden po enkrat ter znaša 25.7* 40%. Razpad haemoglobina je hiter, tedensko zaznamujemo izgubo 2-4%* Sedimentacijska reakcija (SR) po Westergreenu stalno narašča. Prvi dan zdravljenja na našem oddelku znaša 90, tekom enega tedna skoči na 108,. ter se nato zviša preko 110 in 140 na 160. Katakteristični sta krvni sliki: prva z dne 17. VI. pokaže močno pomnoženo število paličastih levkocite v in rahlo monocitozo. Skupno število belih krvnih telesc znaša 5.700. Druga* gledana točno mesec dni kasneje, je močno izpremenjena. Od 5.700 so poskočili levkociti na 12.500. Haemogramm kaže močno pomaknjenje v levo, posebno so pomnoženi paličasti (33%), eozinofilke ni nobene, mo-noćili so zmerno povišani, reduciran haemoglobin znaša 66%.
Reakcija krvi po Wassermannu je negativna.
Krvni pritisk je do 25. VII. stalno 90, teden dni pred smrtjo pade na 75*
Preiskava soka dobljenega iz žolčnega črevesa s pomočjo duodenalne sonde nam potrjuje sum na obolenje jeter odnosno žolčnih potov. Dne
19. VI. da pr ra frakcija moten rujavkast sok, v čigar sedimentu je le nekaj bakterij. Druga frakcija (po injekciji 1 amp. pituitrina) pokaže že motno olivno zelen sok, ki vsebuje precej levkocitov. Po olju (3. frakcija) pa priteče gost, umazano, rujavo-zelen sok, ki naplavi še večjo količino levkocitov. Mesec dni kasneje ponovljena preiskava žolčnika nam ne pokaže nič novega. Rezultati so enaki gori opisanim.
Sistematično smo 5 krat poslali kri na preiskavo v Hig. zavod. Dne 13. VI. in 17. VI. je izvid negativen. 26. VI., to je 23. dan po začetku bolezni, je pozitivna haemokultura na parafyphus B, 8. VII. je haemokultura že negativna, pozitivna je pa Gruber-Widalova aglutinacij ska reakcija v smislu typhus abd. 1:200, paratyphus 1:800. Dne 20. VII. se aglutinacija zviša na typhus abd. 1:400 in paratyphus 1:800. Duodenalni sok, ki ga 2 krat pošljemo na preiskavo, ostane vedno sterilen za typhusbacile.
Odvajanje je več čas v redu, le zadnji teden se pojavijo tenezmi in driske. Blato je vedno rujavkasto, smrdeče, bolj ali manj gosto, brez vidnih izprememb in primesi krvi. Tudi kemičnim (benzidin) potom je ne moremo nikoli dakazati. Teža, ki je ob prihodu 613/4 kg, stalno pada. Točna kontrola je nemogoča.
Temp. je ob prihodu 38.6°C in ima večerne remisije do 36.°C, 11. dan se dvigne na 39.8.“C (mrzlica) ter ostane na tej višini do 26. VII,, od časa do časa pade zvečer na 36°C. Od 26. VII. dalje vidimo temperaturni kolaps. Zadnja 2 dneva doseže vročina komaj 36°C. Puls je bradikarden dokler se dne 26. VII. — začetek temperaturnega kolapsa — ne dvigne preko vročine in doseže pred smrtjo višino 146 v minuti komaj tipljivih udarcev.
V zadnjem tednu bolezni izvršena poiskusna punkcija desne plevralne votline ostane negativna.
Rana po eksciziji muskulature na trebuhu se brez komplikacij zaceli. Rontgenološke preiskave pljuč in srca so 3 krat negativne. Okulistična preiskava oči pokaže normalne prilike.
Bolnica je z vso skrbjo negovana in dobiva vsa razpoložljiva sredstva, ki naj bi zajezila nadaljni tok bolezni, vendar je ves trud zaman. Po 24 urni agoniji umre dne 1. avgusta 1933.
Pod dijagnozo: Abscessus hepatis. Paratyphus B., je izvršena obdukcija, ki pokaže naslednjo sliko Tumor hepatis. V sredini za dve pesti velik holangitični absces s številnimi konfluirajočimi votlinami. Jetra so temno-rudeča, lisaste barve. V porti hepatis so bezgavke povečane, mehke. Močan subakuten gastrointestinalni katar posebno v spodnjem delu ilea. Tumor lienis. Appendix leži retrocoecalno zajet v brazgotinah. Srce je čez mero majhno. Anaemia. Kachexia.
S tem patološko-anatomskim izvidom je potrjena klinična dijagnoza-
Čim krajše naj sedaj povem v kakšnih smereh vse se je gibala uaša dijagnostika.
Ko je bila bolnica še na kirg. oddelku predstavljena internistu, ni bilo več znakov za oboljenje slepiča. Takrat obstoječa slika bolezni je opravičevala na eni strani klinično dijagnozo typhus, na drugi strani pa dijagnozo: pleuritis basalis dex. Vprašanje je bilo le, odkod in zakaj se je razvila bazalna plevritis in kaj je primarno: appendicitis, ki je tekom dveh dni prešla v exsudativno formo ali typhus. Dopuščali smo obojno možnost, in to tem bolj upravičeno, ker sta bili prvi dve preiskavi krvi na ty-bacile negativni. Ko so se začeli pojavljati znaki obolenja na jetrih, smo sprva mislili, da gre le za cholecystitis — mimobežen pojav v pestrosti iyphusa — iznenadilo nas je le to, da se dolgo niso pojavile izpremembe v baivi kože, seči in blata. Ker je bil med tem časom tudi bakteriološko potrjen typhus, smo začeli misliti, da je bolnica bacilonoska ter da je obolel slepič oslabil organizem v toliko, da so mu postali nevarni doslej v žolčniku mirno počivajoči bacili fy. Da bi potrdili to domnevo, smo preiskovali sok žolčnega črevesa (duodenalna sonda), proti pričakovanju je ostal obakrat sterilen, še predno so bili bacili ty. bakteriološko dokazani smo doživeli novo iznenađenje. Naš zdravnik, ki se že leto dni bavi samo z laboratorijskim delom, je pri preiskavi krvi videl v preparatu trichini spiralis podobnega črvička. Vest o tem smo sprejeli z veseljem, dasi celotna slika ni govorila za trihinozo. Ekscidirali smo košček muskulature im jo poslali v preiskavo v patološko-anatomski zavod g. prof. dr. Janezu¿ Plečniku. Izvid je ostal negativen. Vse bolj so se zapletali simptomi. Levkociti v urinu, močna občutljivost v desni lakotnici, mrzlice in septične vročine so bile vzrok, da smo mislili na para •— odnosno perinefritičnr absces. V smeri tifusa so nas pa vedno vodile bradikardija, tumor lienis, febris in izgled bolnice. Cim je bila haemokultura pozitivna, smo si oddahnili, češ: zapletkov bo konec. Bilo je pa ravno narobe. Kar naprej se je izpreminjala slika na jetrih. Nekaj časa so prevladovali znaki za cholecystitis, nekaj časa za cholangitis, v vse to se je ujel še ikterus v dneh, ko še ni bilo nobenega simptoma za absces (bolnica je bila ikterična v prvi polovici bolezni in ob koncu, ko so bili abscesi že konfluirani). Vsled krčevitih napadov bolečin v predelu žolčnika in vsled zlatenice smo se-izgubljali celo v misel na žolčne kamne, a le mimogrede. Do kraja nismo te diagnoze nikoli izdelali, saj je govorilo več proti nji kot za njo.
Visoko segajoča zamolklina na pljučih desno zadaj spodaj (jetra!): nas je izzvala za poiskusno punkcijo zlasti zato, ker nad zamolklino nismo slišali dihanja. Mislili smo na simpatično plevritis, ki je tudi obstojala, a je bila suha.
Tenezmi in driske, ki so nenadoma nastopile, so nas prisilile bolnico ponovno rektalno preiskati v prepričanju, da bomo dosegli absces v Douglasu. Dosegli nismo ničesar, oziroma vse kar smo, ni kazalo nobenih patoloških izprememb.
Cim so pa jetra začela otekali in je njih konzistenca pos'ajala nekam testeninasto mehka, smo si bili eni v diagnozi: razvija se absces. Vpra-
sanje je bilo le: ali je samo eden ali jih je več. Dokler je naraščala suha plevritis samo na desni strani, smo še vedno upali, da je le eden. Čim se je pa pojavila tudi na levi strani in je tam trajno ostale, smo bili prisiljeni mislili na več, bržčas holangitičnih, abscesov v jetrih.
Vprašanje je le nastalo, odkod abscesi. Razlagali smo si njih postanek na dva načina. Prvotno je obstojalo vnetje slepiča. Možnost je tedaj, da je infekcija od slepiča romala mezgovnim ali pa krvnim potom v jetra in se tem razbohotila do abscesov — to je bila ena — ali pa so abscesi čisto tifoznega značaja — to je bila druga razlaga.
Z gotovostjo moremo reči le to, kar nam je pokazal patološki anatom. Abscesi so bili multipli, konfluirujoči in holangitičnega značaja, kar bi govorilo za typhus. Slepič je pa bil zapleten v zarasline in žleze v porti he-patis so bile mehke in zatečene, — kar bi govorilo za infekcijo s plati slepiče.
Dnevno smo imeli spričo bolnice pred očmi izrek: ubi pus, ibi evacua. A če povem, da je v tistem času, ko je bilo z gotovostjo možno postaviti diagnozo: Abscesus hepatis, bila reakcija po Widalu še vedno pozitivna typhus abd. 1:400 in paratyphus B. 1:800, da so bile temperature septične, da je bila bolnica do skrajnosti izčrpana in da je klinični izvid govoril za multiple abscese, potem nam bo menda oproščeno, da se nismo mogli in hoteli odločiti za operacijo.
H koncu smo morali ugotoviti še sveže žariščno vnetje ledvic, kar je pač bilo izraz vseobče sepse, katera je do dna izčrpala organizem dekleta, ki je vdano in z naravnost nečloveško potrpežljivostjo prenašalo gorje svojega sedemnajstega in zadnjega poletja.
Zusammenfassung:
Dr. B. Merljak: Differenlialdiagnostische Schwierigkeiten. Beschreibung eines Falles von multiplen Leberabscessen, die sich allmählich entwickelnd, ein ausserordentlich Vielfalt ges und irreführendes Symptomenbild darboten. Der Fall wird allseitig analysiert und alle differential-diagnostischen Schwierigkeiten und Fehlerquellen werden angeführt. Der Obduktionsbefund bestätigte die intra vilam gestellte Diagnose.
Literatura:
Toldt: Lehrbuch der normalen Anatomie.
Bergmann: Lehrbuch der inneren Medizin 1, II.
Domarus: Grundriss der inneren Medizin.
Matthes: Lehrbuch der Differenzialdiagnose innerer Krankheiten.
G. u. F. Klemperer: Neue d. Klinik. VI.
Značenje mlečnih zubi u medicini
J. Kallay, Ljubljana,
Kao u laičkim tako i u lekarskim krugovima nije još razvito dovoljno razumevanje važnosti mlečnih zubi. Da bi pobudio što veći interes i pažnju na ovo pitanje, hoću da navedem o tome sve šio je najnužnije i najvažnije znati.
incisivi	cen. inf.	.	,	.	.	u	6—8 mj.	motari	I. sup.........u	13—17	mj.
„	„	sup.	.	.	.	u	7—9 mj.	canini	inf.............u	15—20	mj.
»	lat. inf.......u	7—9 mj.	„	sup..............u	16—21 mj.
,,	„	sup.	. . . u	8—10 m j.	mo! ari II. inf. .... u 20—30 mj.
molari 1. inf........u 12—16 mj. „ II. sup...................u 21—30 mj.
Da bismo odmah videli koliko vremena ostaju mlečnici u čeljusti, navesti ću odmah i vreme, kada nicaju stalni zubi (druga denticija), jer neposredno pred tim ispadaju mlečnici.:
molari I.................u 5—6	god.	canini inf...........u	11—12	god.
incisivi cen. inf.	. .	. u 6—7	god.	„ sup...........u	11	god.
„	„ sup. .	. . u	7—8	god.	praemolar.	II. inf.	. u 12 god.
„	lat. inf. .	. . u	8—9	god.	„	sup.	. u 12—13 god.
„	„	sup.	. , . u	9 god.	molar II. inf. . . . u 13—14 god.
praemol. I. inf. . . . u 10 god.	„ sup. . . . u 14 god.
sup. .	. .	u 10—11	god.	molar III...........u	16—24	god.
i kasnije.
Dakle iz ovog pregleda se vidi, da večina mlečnika ostaje u čeljusti skoro do 12. godine, pa odatle i njima velika važnost. Zato moramo nastojati, da mlečnike sačuvamo do njihova normalna ispadanja iz sledečih razloga: Mlečnik čuva mesto nasledniku te time služi kao podražaj za normalni rast čeljusti. Ako je mlečnik kariozan, može se i od njega stalni zub inficirati. Oni obavljaju istu funkciju, kao i stalni zubi odraslih t. j. služe za žvakanje hrane, za govor i drugo. Za normalno ispadanje mlečnika, važno je da je on živ, jer tek živa pulpa uz organ resorpcije pospešuje njegovu rezorpciju. Konačno bezpulpni mlečnici su važan faktor kod oralne sepse, od koje su najčešće artritide, endokarditide i nefritide, kao i nerazjašnjene vrućine.
Kako vidimo ovi su nabrojani uzroci vrlo upadljivi, te držim da je jednom već došlo vreme, pa da lekari prestanu omalovažavati zube pa i posebice mlečne, s time da su mlečnici prolazni, a na njihovo će mesto stupiti drugi stalni zubi.
Deliti savefe, da ih nije potrebno lečiti, je posve laičko te bez ika-kove znanstvene podloge, stoga posve nerazumljivo, da se ipak takovi sa-veti još dele.
Da bi zadržali mlečnike žive, jer je samo živ zub punovredan, treba dete već u trećoj godini staviti pod pasku lekara, pa i najmanju rupu zatvoriti, a uz to dobro čišćenje. Samo na taj način će se sačuvati zdravi zubi, a u mnogom pogledu i zdrav organizam. Kako se nažalost ovo pravilo još nije udomačilo radi nerazumevanja roditelja i lekara, dolazi se često u priliku da nađemo kariozne ili već i bezpulpne zube. Kod ovih posljednjih radi se već o gangreni sa svim njenim posledicama. Pod gangrenom zuba razumevamo svako stanje devitaliziranog zuba a inficirane pulpe.
BIOLOŠKA BAZA ODUPIRANJA
U BERKU LOZAMA
Cholibiol
CH LO RH I DRAT_CHOLI NA R.&C.ZA PODKOŽNE INJEKCIJE
Prema radovima Profesora I.CARLES-a i Doktora F.LEURET-a ( Communication à l'Académie de Médecine -18 février 1930)
Jedna injekcija svaki drugi dan. Hemjjski čist preparat : bez ikakve toksičnosti; ubrizqavanie bezbolno.
JEDINI PREPARAT POD FIZIOLOŠKOM I KLINIČKOM KONTROLOM AUTORA.
LABORATOIRES ROBERT & CARRIERE, 37, Rue de Bourgogne, PARIS(7e) Glavni depo za Jugoslaviju Laboratorium francuskih farmaceutskih specijaliteta A. GOLDSTEIN & E.RABINOVICI - Beograd .-Zagrebačka ul.br.7-9
Popolnoma reaktivni gastrični encim
NOVOCHIMOSIM
zedini značilna svojstva himsze in peptaze, peptonizira beljakovino, učinkuje energično bakteriCidnO in antitoksično.
Pri vseh želodčnih in črevesnih motnjah. Gastroenterilis, posebno pri dojenčkih- Toksična albuminurija. Anoreksija, rekonvalescenca.
Profilaktično pri hripi!
Fijole z 25 in 50 tablet, po 0,25 gr.
3—5 krat na dan po 1—2 tab!, z vodo, otrokom polovico. Biohemijsko preizkušeno v medic.-kem. zavodu zagreb. univerze.
Industrie Chimique — Lugano (Suisse).
Zastopnik za Kralj. Jugoslavijo:
Mr. Ph. Milan Berkeš — Zagreb, Medveščak 14.
Vzorce in literaturo na razpolago!
i
ROBOR M. i. K.
I ! I 1 I I I I I I I I I I I I I I I I I I ■ I I i ! I I I I I I
za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strih-ninovega oreha. Orig. steki. 140 gr. Sirup prijetnega okusa.
SKALIN M. i. K.
I I I I I I 1 I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I
proti kaliju in pljučnim boleznim. Sigurno in zanesljivo zdravilo proti vsem obolenjem dihal. Orig. steklenica 150 gr. Sirup prijetnega okusa.
REAL M. L K.
7TTTTTTT7TTT7T7T7T i i m i mii iiin i t
krogljice — kombinirani rastlinski in organski laksans. Izboren regulator prebavil. Orig. zavitki: škatlja z 25 kroglicami.
Na zahtf vo gg. zdravn. pošilja brezplačno literat, in vzorce
Kemijsko-farmacevtski laboratorij MISKOVIĆ in KOMP. Beograd, Sarajevska 84.
Telefoni: 24695, 24694, 23360
i—BMBM—BM
i'Radio= cG£erma £aško
iTLajučinkovitejše zdravljenje išiasa, revmatičnih obolenj, ženskih bolezni, znižanje krvnega tlaka, rekonvafescenca itd. - cfezona traja od 15. ju= nija do 15. septembra. - ‘V posezoni t. j. od 75. septembra do 15. junija se nudi popolna oskrba 20 dni za Din 1.100—, 10 dni za Din 600—- (štirikrat dnevno hrana, stanovanje, ko= vel, dve zaravniški preiskavi. ^Oštete so tudi vse takse). Drospekie in informacije na zahtevo od uprave z dr a v iliš č a.
Njene posledice su periodontüis, periostitis, granulom sa bakterijama, fistula, osteomielitis, oralna sepsa i drugo. Time dolazimo na pitanje le-čenja takovih zubi, kao i njihova extrakcija. Svaka rupica se plombira, a dodje li se do živca kod čišćenja kavitete, tada se u anesteziji i sterilno izvadi pulpa komore, a preostali dio pokrije se implantatom dentina (Hell-ner, Neuwirih, Feldman) ili kalcium-vitamin pastom (Muench), te preko toga pokrije fosfatnim cementom. Ovaj način lečenja zove se kirurška amputacija pulpe na biološkoj podlozi. Ovo se temelji na vlastitoj snazi pulpe, da stvara sekundarni dentin te zatvori ulaz u kanal kao i sam kanal, a odgovara najmodernijem načinu lečenja.
Drugo je pitanje, kada je zub već gangrenozan ili pače imade navedene posledice. U prvom slučaju je najbolje ostaviti zub sa provizornim plombama, a u svim ostalim slučajevima valja ga exlrahirati. Sumiramo Ii indikacije vadjenja, to ćemo tada vaditi, kada se je već pojavio stalni zub, ako je mlečnik toliko uništen da se već ne može popraviti, kada je uzročnikom oralne sepse, kod periostilida sa apscesima i fistulama, ako su kor-jeni mlečnika izašli iz alveola, te prouzrokuju gnojenja i upale, kod dece rodjene sa prednjim zubima, kod ostataka korena.
Kontraindikacije su date, ako mlečnik ostaje u čeljusti dulje nego je normalno, a stalni zub nije moguće rentgenom pronaći u čeljusti ili stalni zub leži na krivom mestu u čeljusti; kod hemoragične diateze, hemofilije, trombogenetične purpure, leukemije, perniciozné anemije, hemolitičnog ik-terusa, diabetes mellitusa, za vreme angine, tonziliiide i stomatide. Kod označenih bolesti treba nastojati stanje bolesti poboljšati, pa tek tada izvesti exlrakciju. Apsolutna kontraindikacija ne postoji.
U savezu sa extrakcijama pokazati ću razliku izmedju stalnih i mlečnih zubi.
Dešava se kojiputa da postoji iza prednjeg reda zubi i još jedan red na unutarnjoj strani nepca. Jedan red je suvišan, jer u jednom su mleč-nici a u drugom su stalni zubi. Ovdje ćemo najlaglje ovako razlikovati jedne od drugih. Stalni sekutići su mnogo veći, dulji i širi od mlečnih, koji su kratki i uski. Mlečni očnjak je mnogo manji, nizak i širok bez naročitog šiljka, nego stalni očnjak. On je obično još jedini od sviju mlečnika u čeljusti posle 12. godine. Iza njega odmah dolazi prvi mlečni kutnjak, koji je sa svojom četverouglatom krunom na bazi širjom nego na vrhu, vidljivo različan od stalnog premolara. Zatim još to, da premolari pokazuju svoju krunu na površini, dok se mlečni kutnjaci nalaze iznad njihove visine te su već vrlo često i u raspadanju. Drugi mlečni kutnjak je mnogo veći od premolara, a manji od stalnog kutnjaka. Tu je najlakša ova razlika, aa mlečnika imade samo 20, dakle u svakoj polovici čeljusti
5.	Ako sada brojimo od sredine 1 do 5, to će peti zub biti veliki mlečni kutnjak, a ev. šesti zub je već prvi stalni kutnjak izrasao u 6. god., koji je opet veći i jači od drugog mlečnog kutnjaka. Dakle na mesto mlečnih kutnjaka dolaze dva premolara, kojih nema u medu mlečnim zubima.
Mogu još postojati prekobrojni zubi, koji su za razliku od ostalih izvan vrste a najčešće u obliku čunjeva.
*
* •
I nade još jedno važno pitanje, koje osobito zanima pediatre i praktičare. Do pred kratko vreme postojalo je mišljenje, da nicanje mlečnika ka.o jedna fiziološka pojava ne čini nikakovih direktnih štetnih posledica po zdravlje deteta. Ceste bolove i vrućine, koje su se javljale kod toga, pripisivale su se većinom drugim uzrocima.
Pogledajmo dakle kakove promene opažamo kod nicanja mlečnika. Najprije se opazi na alveol. grebenu lagana izbočina, koja u glavnom odaje konture nicajućeg zuba, što se može i pipati. Boja sluznice je ista, kao i ostale sluznice. Kroz kratko se vreme opazi da je boja sluznice na tom mestu postala svetljija od okoline t. j. anemična usled pritiska koji čini zub iznutra na sluznicu. Ovaj proces se nastavlja, te stalnim pritiskom zuba, biva sluznica sve tanja, dok ju zub ne probije. Kojiput se desi, da se između zubne krune i sluznice stvara serozna tekućina, koja je u stanju tako brzo stanjih sluznicu, da ova postane posve prozirna, a cela slika čini utisak mehura napunjena tekućinom. Iz toga sledi, da su sve promene izazvane posve mehanički, bez ¡kakovih vanjskih uzroka.
Kojiput se dešava, da okolina na kojoj niče zub, pokazuje znakove alteracije, što se može svesti na vanjski mehanički utecaj kada deca usled neugodnog osečaja, grizu sve do čega dodju. Ovo nam i tumači katkada nastale lokalne stomatide — gingivitide.
To su sve promane, koje u normalnim prilikama ne mogu da čine ni vrućinu, kao ni razne grčeve.
Ovdje je interesantno napomenuti po Brajlovsky-Lunkovicu, da se ustna flora momentom nicanja mlečnika menja dolaskom novih vrsta bakterija a pretežno anaerobnih.
Mlečni zubi niču u većini slučajeva bez komplikacije. Nije li taj slučaj tada imamo razne popratne simtome kod nicanja. Ovi simptomi idu paralelno zadnjem stadiju nicanja, da nadju svoj vrhunac pred samim probijanjem sluznice. Može se reći da neki simptomi kao pad temperature kritički prestaju. Najpre se zapaža, da deca počnu više sliniti, nego običajno, turaju prste u usta, traže tvrde predmete koje grizu, postaju nemirna, slabo spavaju, plaču preko reda, postaju osetljivija. Kratko rečeno čine utisak jako alteriranog organizma. Ovi simptomi mogu da se povećaju u tako velikoj meri, da su deca u krevetu toliko nemirna, da se bacaju ovamo onamo, plaču, viču im adu toničnoklonične grčeve (verovatno na bazi spas-mofilije) i konačno temperaturu. To su sve pojave, koje mnogo zabri-njuju roditelje dok pediatri objektivno obično ništa ne nalaze. Pače dešava se da roditelji to već i znadu, da je opet jedan zub u akutnom nicanju.
Kod toga je najinteresantnije to, da svi ovi simptomi u najkraćem vremenu prestanu, čim je zub sa jednim rubom probio sluznicu.
Što je uzrokom ovih pojava?
Pitanje na koje nije nedjen još zadovoljavajući odgovor. G. Stein se je izrazio o tome tako: Budući da se za vreme nicanja mlečnika prvi puta javljaju vrećice zubnoga mesa, koje daju mogućnost razvitka anaerobnih bakterija, to da je moguće time dan predpogoj, te da bi se nekako rasvet-lilo pitanje obolenja dece za vreme nicanja zubi. J. Ibrahim drži, da su zubni grčevi eklamptični napadaji na spasmofilnoj podlozi, te da je veliko pitanje da li ih uopće može izazvati nicanje zubi. Sa druge strane posve se negira mogućnost veze izmedju raznih popratnih simptoma i nicanja zubi. (Pollitzer, Kassowitz, Hochsinger). Kratko rečeno, mišljenja su još uvek podeljena, da li nicanje zubi uzrokuje neka obolenja ili ne.
Držim, da se ove pojave ne mogu smatrati kao neka obolenja sui generis, nego samo kao popratni simptomi nicanja zubi.
Pogledamo li vreme, kada niču prvi zubi, to ćemo videti, da je ono izmedju 6. i 12. meseca, kao najkritičnije za ove simptome. U ovo vreme nije još centralni živčani sistem posve razvijen, njegove funkcije nisu još ustaljene, on je u nekom stanju „labilnosti.“ Dakle nije daleko pomisao, da sve ove promene ili simptomi baziraju na živčanoj podlozi. Ako tome pridodamo, da su svi ovi simptomi osobito razviti kod dece, koja su već konstitucielno živčano manje vredna, tada ćemo velikim postotkom ve-rovatnosti moći svesti sve te popratne simptome na živčani sistem.
Ja si to tumačim tako — i opet posve mehanički — da zub sa svojim rubom draži okrajke živaca na sluznici — iako je nad labialnim delom zuba sluznica donekle mlohava — koji živci reflektornim putem prenose nadražaje na pojedine moždanske centre. Tako si možemo lako rastumačiti i povišenu temperaturu, nadraživanjem centra za istu, jer čim prestane pritisak zuba na sluznicu makar i samo na jednom šiljku — popusti napetost — t, j. onim časom kada se je pokazao zub napolju, odmah prestaje i temperatura, kao i svi ostali simptomi, da se opet pojave kod novog zuba.
Da bi ova teorija imala svoju podlogu baš u labilnom živčanom sistemu, dokazuje to, da nicanje kutnjaka u drugoj godini obično ne pokazuje tih popratnih simptoma, kao ni kod druge denticije. U ovo je vreme je već živčani sistem uravnotežen, na njega ne deluju više tako lako razni podražaji, pa zato i nema tih pojava.
Ove popratne simptome mogli bismo sravniti sa prcpratnim pojavama t. j. bolovima kod poroda, fiziološkog procesa. Ti pojavi su na granici patologije a ipak nisu patološki.
Time sam htio da bacim malo svetla na ovo polje, koje još nije u svima pojedinostima jasno, jer postoje još uvek dva tabora: negativisti i pozitivisti.—
Zusammenfassung:
Dr. J. Kallay : „Die Bedeutung der Milchzähne in der Medizin“.
Autor betont mit Nachdruck die Bedeutung einer ärztlichen Bewachung und rechtzeitigen Behandlung der Milchzähne, die volle Beachtung von Seiten des Arztes und
der Elfern verdienen. Im 2. Teil des Arlikels kommt Autor auf die erste Dentition und die sie begleitenden Schmerzeu usw. beim Säugling zu sprechen. Er vermutet als Ursache eine Refiexneurse, ausgelöst durch die Reizung des empfindlichen Zahnfleiches beim nervös noch sehr labilen Säugling. Dies sei bewiesen durch das Fehlen aller Beschwerden bei der Dentition des schon eiwas älleren Kindes.
Dr. Černič Mirko
Ljubljanski kirurški oddelek, sepsa spomladi 1933 in še kaj.*
(Poročilo in opozorilo — nadaljevanje.)
IV. Po prevratu se je pri nas vse preveč pozabljalo, da so bile, so in bodo po vsej priliki ludi v bodoče bolnice matice vsega zdravstva. Kdor hoče karkoli v zdravstvu res doumeti in praktično uveljavili, mora v bolnici prestati svojo praktično šolo. Kako nazorno se včasih vidi v življenju, na katerem stadiju razvoja je ostal ta ali oni, ki ima v medicini oblast v rokah! Nikjer dozdaj še nisem videl izjeme: v vsakdanji medicini, v kurativni in preventivni — gremo kar za-povrstjo — prvi ukrepi plahi, pofem domišljavi, češ vse zmorem, in nazadnje primerno skromni v zavesti, toliko in toliko znam in izpeljem, a toliko in toliko gre preko mojega hotenja in moje moči.
Bolnice so matice vse medicine in kirurgija je poleg interne steber vsake bolnice!
Kako je ljubljanski kirurški oddelek zbohofal v 10 letih na številu sprejetih za 138°/0 in na številu operiranih za 512%, nam govore številke pod II. Da vsled prevelike obremenitve nastajajo motnje in nevarnosii in nesreče, nam pričajo pojavi, ki sličijo onim drugod v podobnih neprilikah in katere, za mojega službovanja, sem opisal pod III., za dobo pred menoj moj prednik primarij dr. Derganc v štev. 12 Zdr. v. 1933 („Žrtve kirurškega oddelka.")
Kako temu odpomoči?
Že dr. Zalokar je zapisal v Zdravniškem vestniku 1932 št. 6-7, da je kirurški oddelek velike bolnice, ki ima več kot 150 postelj, jako trd oreh za šefa in da bi se tak oddelek moral razdelili v dva. Ce naj velja to za drugače normalen oddelek, koliko bolj za ljubljanski z njegovimi abnormalnostmi!
Že zadnjič sem postavil zahtevo, da je treba najprej ljubljanski kirurški oddelek normalizirati, t. j. reducirati njegovo kapaciteto na 147 postelj, ker je za oskrbo tega števila bolnikov še za silo sposoben.
In kam z drugimi kirurškimi bolniki?
Preko tega ne moremo: ustvariti je treba nov oddelek in ga opremiti tako, kot to zahteva sodobna kirurgija!
* Vsestransko odgovornost za ta članek prevzame pisec.
Popolnoma se zavedam, da je to zahtevo lahko izreči in zapisati, da jo je pa v današnjih dneh sila težko realizirati. Vendar težkoče se mi ne zde nepremagljive, zlasti še, če pomislimo, da je v medicini — kakor menda marsikje drugod tudi — vsako krpanje dražje od novega. Razen tega je pripravno zemljišče že prisvojeno in tudi fondi za javna dela se ustanavljajo. Da ne bo oddelek mahoma ustanovljen, vem, toda če ne bomo začeli, ga sploh nikdar ne bo.
Druga možnost bi bila, da zraste na deželi ustanova, ki bi razbremenila Ljubljano. Ali ni čudno, da ima kirurški oddelek v Ljubljani vedno po več zanohtnic in podobnih lahko doma odpravljivih bolnikov v oskrbi, pri fem pa leže bolniki po dva v postelji?! Tam izza Gorjancev, iz daljne Bele Krajine pridejo bolniki v Ljubljano, Gorenjcev pa je Ljubljana itak polna. Za one kakor za te je prav, kadar gre za velike stvari, za male pa je njihova pot v Ljubljano potrata. Za Belo Krajino ima Novo mesto dve bolnici, mi bo kdo odvrnil. Toda ta ugovarječ ne pomisli, da se ravno Beli Krajinec težko odloči od doma, če pa se, tedaj hoče to, kar je po njegovem zanj najboljše — in to je v zdravstvu Ljubljana. Tudi na Gorenjskem na Javorniku imamo bolnico, ki je privatna last Bratovske skladnice Kranjske industrijske družbe, z internim in kužnim oddelkom. Ta bolnica, ker je samo za člane bratovske skladnice in brez kirurškega oddelka, pa v našem današnjem konceptu sploh ne šteje.
Pomanjkanje podeželskih bolnic v južni Sloveniji se kaže tudi v tem, <la prihaja v Ljubljano toliko slučajev zakasnelih. Rakov na dojki n. pr. — torej na organu, kjer je pravočasna operacija najuspešnejša! — da, celo kožnih rakov na obrazu, ki pridejo h kirurgu že prepozno, sem videl samo še v Galiciji toliko kot v Ljubljani. Relativno zelo veliko je v Ljubljani tudi število vnetih slepičev, ki pridejo že komplicirani. Koliko prej bi «e ljudje odločili za operacijo, če bi imeli za to priliko doma, v domačem kraju, kjer so v stalnem stiku s svojci. Bolnica v Beli Krajini in na Gorenjskem je že zdavna nujno potrebna in s tem bi tbilo obenem v prvem štadiju rešeno najpereče vprašanje v ljubljanski bolnici.
Poglejmo število bolnic v Sloveniji severno od Save: Maribor, Celje, Slovenjgradec, Ptuj, Ormož, Murska Sobota, Brežice pa jih primerjajmo z onim južno od Save: Ljubljana, Novo Mesto s Kandijo, Krško—pa uvidimo, -da je tu velika diskrepanca, in nam bo tudi v zdravstvenem pogledu marsikaj jasno, kar se zdi na prvi videz zagonetno.
Seveda s podeželskimi bolnicami ne mislim razkošnih bolnic z ne -vem koliko oddelki, ne, marveč zgolj take z internim in kirurškim oddelkom, vsak s približno 30-40, skupno torej s 60-80 posteljami in naravno z možnostjo, da se razširijo, če bi bilo treba. Pod ti dve strehi se bi dalo namestiti vse, kar ne zahteva posebnih reči, torej pred vsem kile, slepiči in "vsakdanje poškodbe, ki duše danes na ljubljanskem kirurškem oddelku
vsak razmah. Vse navedeno bi zlahka obavila razmeroma majhna bolnica na Gorenjskem in v Beli Krajini za svoje okrožje.
Program za sanacijo razmer na kirurškem oddelku v Ljubljani si potemtakem predstavljam sledeče: v najkrajšem času in brez posebnih ceremonij se dajo postaviti primerne barake, ki bi prevzele vse poškodovance,
—	nekaka nezgodna štacija — s čemer bi kirurški oddelek prišel na svoje normalno stanje. Tudi drugod, n. pr. na Dunaju si pomagajo z barakami,, ki čisto dobro služijo že lepo vrsto let. Druga etapa bi bila ustanovitev primerne bolnice na Gorenjskem in v Beli Krajini in tretja, da se medtem piipravi vse potrebno za drugi kirurški oddelek v Ljubljani. Da se pri tem ne sme pozabiti na stomatologijo, ki je Slovenija sploh še nima, ortopedijo, urologijo in na posebni kirurški Roentgen, je jasno. To so pa že: podrobnosti, ki za zdaj ne spadajo sem.
Možnosti torej je več, samo ena je po mojem najtrdnejšem prepričanju: skrajno nesrečna: v takem tešnjaku, kjer doslovno pri vsakem premiku-drug drugemu stopa na prste, postavljati pod eno streho še enega gospodarja, to je unikum! To je pa tudi popolnoma zgrešeno pojmovanje problema, ki ni v tem, da se dobe novi kirurški šefi, Ljubljana vendar ima novega klinično izšolanega šefa kirurgije, marveč v tem, da se abnormalni in nesodobni kirurški oddelek, ki povzroča nesreče, normalizira in spravi v sklad s sodobnimi zahtevami kirurgije.
Tako prihajam na osebne zadeve, ki se zanje zavedam, da so sila kočljive in da lahko dirnem v nemilo. A javni splošni interes mi je slej-koprej prvi, potlej pride šele osebni!
Če dobi Ljubljana drugi kirurški oddelek, bo treba tudi glede kirurgov
—	zlasti šefov — gotovih smernic. Povsod je nesreča, kjer se goji incest, in kirurgija ni v tem nikaka izjema. Sveža kri — novo življenje! Na enem izmed dveh oddelkov mora biti vsikdar nova sila od popolnoma kod drugod na vsak način s kirurške klinike, dočim se drugi oddelek magari rezervira za domačo moč, ki je svoja mlada leta žrtvovala samo Ljubljani in je nekako nadaljevanje lokalnih tradicij.
Takoj za tem pride asistentsko vprašanje. Asistent je ne le šefov pomočnik, marveč tudi njegov zaupnik — asistent je takorekoč šefovo oker in uho in njegovi prsti. Asistenta si bi moral izbirati že po naravi stvari same samo šef, če naj bo delo res uspešno in brez osebnega trenja. Na asistentsko vprašanje se gleda navadno samo z dveh vidikov: bolnici so potrebni starejši, izvežbani, zanesljivi zdravniki — na drugi strani je treba zdravnikom, ki so leta in leta garali na oddelku, dati eksistenco — pozablja pa se pri tem, da je treba ljubljanski bolnici izvežbati mlade sile tudi za podeželje, pred vsem za podeželske bolnice. Kako daleč smo v Sloveniji že prišli, kaže dejstvo, da so se morali podeželski primarijati ponovno razpisati, ne da bi se oglasil kvalificiran prosilec, in to v teh težkih dneh! To so nenaturni pojavi, ki dokazujejo, da nekje nekaj ni prav.
Za privatno prakso asistentov bi jaz določil karenco najmanj 5 let, t. j. šele po petih letih asistenstva sme šef svojemu asistentu dovoliti privatno prakso in tuii šele po tej dobi sme asistent v nočeh dežurstva spati izven bolnice — eno kakor drugo pa bi dovolil samo prvemu asistentu, ki je tudi namestnik šefa, dočim imajo vsi d ugi dolžnost, vse svoje zdravniške moči dajati samo bolnici in se ne pehati za privatni zaslužek, ker tako mora priti do kolizije s šefom na škodo bolnikov in ne v korist ugleda bolnice. Seveda je treba obenem revidirati predpise o bolnicah tako, da asistentsko mesto ni vezano na uradniško lestev — spet nesrečno enostransko pojmovanje zdravnika kot uradnika! — marveč na osebno Specijalno sposobnost, katero ocenjuje šef oddelka.
Pri vsem tem pa sem slejkoprej mnenja, da je potreba po privatni praksi bolničnih zdravnikov prokletstvo, in radostno bi pozdrav’! zarjo, ki bi prinesla temeljito izpremembo: da bi namreč bolnična služba sama dajala svojim zdravnikom sredstva za eksistenco, strokovni napredek in za familijo. Le konziliji bi se morali pustiti šefu in njegovemu namestniku, ker marsikateri bolnik sicer noče v bolnico, zahteva pa na vsak način bolnič-nega zdravnika — če ne dobi takega doma, gre pač v tujino, kar bi se moralo preprečiti. Tega dejstva ni upošteval tisti, ki je hotel zabraniti vse označbe v privatni praksi: profesor, primarij itd. Zdravniško službo je temveč treba urediti tako, da bo ne le na sodobni višini, marveč fudi odgovarjala psihološkemu razpoloženju ljudi. V inozemstvu n. pr. v Avstriji, kjer imajo v zdravstvu strokovne izkušnje in tradicije, so rešili to tako, da so ustvarili v bolnicah nekake bolnične sanatorije za plačila zmožne bolnike (takozvani „Zahisfock“), ki zahtevajo, da jih oddelni šef prevzame osebno v zdravljenje.
To bi bile nekako smernice zdravstvene politike v Sloveniji glede kirurgije. Vendar na eno še ne smemo pozabiti — na to namreč, da mora ostati Ljubljana tisto središče, iz katerega izžarevajo sodobne ideje na vse strani, postati mora iz lokalnega nekak univerzalen faktor za vso Slovenijo. Tu imam v mislih stvari, ki še čakajo oračev in sejalcev, predvsem zavod za kirurško tuberkulozo. Slovenija je kakor ustvarjena s svojimi planinami za to. Taka postojanka bi bila ne le za bolnike uspešna, marveč tudi za narod gospodarsko koristna, ker bi privedla toliko in toliko ljudi od drugod v naše kraje. O tem nisem iz Ljubljane do zdaj zasledil še nikake inicijative. Drugo je postojanka kakršnegakoli imena za zločesta obolenja, predvsem za raka.
V. Poglejmo še, kaj pravi glede ustanovitve novega oddelka zakon* (Dolžan Janko „Nova zdravstvena zakonodaja,“ v Ljubljani 1931).
“Zakon o bolnicah glej Službene novine z dne 6. marca 1930 ši. 52/XVHI in z dne ¿0. marca 1930 št. 64 XXIII.
Pravilnik o organizaciji, notranjem delu in vzdrževanju službe v drž. bolnicah gl. Službene novine z dne 19. junija 1930 šf. 136 LI.
Uredba o številu in vrsti oddelkov v drž. bolnicah gl. Služb, nov. z dne 19. avgusta 1930 št. 188/LXIX.
Uredbe o številu in vrsti oddelkov v državmh bolnicah:
»Cl. 3. Državne bolnice na sedežu kraljevskih banskih uprav imajo te-le oddelke: 1 za kirurgijo itd.
Cl. 8. Oddelek se lahko otvori in za njegovo delovanje postavi potrebno osebje samo, ako so za njegovo pravilno delovanje na razpolago zadostni prostori, ki omogočajo delo, ustrezajoče medicinski znanosti.
Čl. 9. Novi oddelki se morejo osnovati in otvoriti v državnih bolnicah z odločbo ministra za socijalno polihko in narodno zdravje po zaslišanju glavnega sanitetnega sveta in v soglasju s predsednikom ministrskega sveta in samo tedaj, kadar se za nove oddelke zgrade potrebni prostori.
To velja tudi za povečanje števila oddelkov, določenih s to uredbo.
Osnovanje novih oddelkov sme predlagati svet šefov oddelkov po bolnični upravi.“ —
In kaj se je ukrenilo na kirurškem oddelku po mojem odhodu oziroma prihodu novega šefa?
Ker ima kirurški oddelek v Ljubljani med svojimi zdravniki tudi enega titularnega primarija, ki je pod mojim prednikom za njegove bolezni kot najstarejši pomožni zdravnik oddelek vodil, za mojega službovanja pa bil ves čas sam na dopustu, je nastala pod mojim naslednikom zadrega: kam ž njim?
In rešilo se je na sledeči način:
Da prevzame eno stran vsake bolniške sobe šef, drugo primarij; v operacijski sobi dela tri dni na teden šef, ostale tri dni primarij!
S tem se je via facti razdelil kirurški oddelek na dva. Pa ne tako, da se razbremeni za 47% preobremenjeni prostor, marveč da se obremeni še z novim gospodarjem pod istim krovom!
Da ta oblika rešitve ni v skladu z jasnimi določili zakona, je razvidno iz zgoraj ciliranih postavnih določb. —
Glede primarijev določa Pravilnik o organizaciji, notranjem delu in vzdrževanju službe v državnih bolnicah v čl. 28:
„Primarni zdravniki so šefi odsekov, ki se osnujejo za posamezne sorodne skupine bolezni v bolničnih oddelkih. Oni imajo v svojem področju pravice in dolžnosti šefov oddelkov, kolikor njihovo delo in naloga nudi za to prilike (§ 15,, odst. III. Zak. o bolnicah).“ In § 15 III. odst. Zakona o bolnicah se glasi:
„Na bolničnih oddelkih se smtjo ustanoviti odseki za poedine sorodne skupine bolezni s primarnim zdravnikom kot šefom odseka.“
Pot, kako in kam s titularnim primarijem, je potemtakem v zakonu jasno predpisana, kadar je možnost. Če pa te možnosti ni, tedaj je titulami primarij pomožni zdravnik pod svojim šefom brez samostojne funkcije. Z zgoraj omenjeno rešitvijo pa se je okrnil delokrog in se ohromilo delo
šefa kirurgije. V bistvu stvari namreč je, da mora biti služba v kirurgiji urejena centralistično.
Čl. 24 že zgoraj omenjenega pravilnika to tradicijonelno neugibnost sankcionira v sledečih besedah:
„Sef oddelka bolnice je starešina poverjenega mu oddelka in oddel-'kove ambulance. Njemu je neposredno podrejeno vse bolnično osebje v •oddelku, v katerem po svojem preudarku vrši razpored strokovne zdravniške službe, pa tudi ostalega celokupnega dela.
Za red in delo v oddelku je odgovoren šef.“
Namesto jasnih enostavnosti, ki so podlaga in pogoj uspešnega dela, torej nova težkoča: k preobremenitvi oddelka za 47% še funkcionelna komplikacija v razdelitvi službe in okrnitev postavno določenih šefovih pravic 1
Kdo bo odgovarjal za posledice?
Da zaključim! Urediti in normalizirati najprej stvarne in osebne razmere na kirurškem oddelku ljubljanske bolnice, potlej ustvariti čimprej v Sloveniji štacijo za kirurško tuberkulozo, pri čemer sta mi lebdeli pred očmi ona na Stolz-Alpe na Štajerskem in v Leysinu v Švici, pospešiti kakršenkoli življenski znak ljubljanskega društva za pobijanje raka — to sem si bil začrtal za pivo nalogo v Ljubljani. Naletel sem na vsestranske tež-koče že pri prvih korakih, bolezen in privatne nevšečnosti so me prisilile k umiku — bodi vsaj mojemu nasledniku sreča milejša!
IZ ZDRAVNIŠKIH DRUŠTEV
Prvi jugosl. protituberkulozni kongres 10. do 13. maja 1934 v Ljubljani.
Jugoslovenska protituberkulozna liga in Jugoslovensko društvo ftizeo-iogov priredita v času od 10. do 13. maja prvi jugoslovanski protituberkulozni kongres. Kongres bo organizirala Narodna protituberkulozna liga v Ljubljani skupno z zastopniki zdravnikov-specialistov. Kongres bo obenem tudi proslava 25. letnice otvoritve prvega sanatorija za tuberkulozne na Brestovcu pri Zagrebu. Kongres se bo pričel na Brestovcu 10. maja ter nadaljeval v Ljubljani 11. in 12. maja. Dne 13. maja se bo vršil v tem okviru občni zbor ter zborovanje Jugosl. društva ftizeologov v Topolšici.
Program kongresa je razdeljen na dva dela: Na socialno-propagandni del ter medicinsko znanstveni del. Oba dela kongresa se bosta vršila deloma istočasno v dvoranah Okrožnega urada za zavarovanje delavcev in Delavske zbornice v Ljubljani. Program je deloma izdelan že detaljno in prinašamo glavni obris kongresnega sporeda:
V četrtek. 10. V. 1934 na Brestovcu: Ob 9. uri: otvoritev in konstituiranje kongresa; ob 10. uri: svečana proslava 25. letnice otvoritve sanatorija Brestovac; ob 11.30 uri: svečana seja Jugosl. društva ftizeologov in medicinsko-znanstveno predavanje: Prof. dr. A. Radosavljevič, Beograd: Klasifikacija pljučne tuberkuloze.
Popoldne ob 17. uri se vrši v Zagrebu slovesna otvoritev zdravstvene razstave šole narodnega zdravlja.
V	petek, 11. V. 1934 se kongres nadaljuje v Ljubljani. Ob 9. uri se vrši občni zbor Narodne protituberkulozne lige; ob 10. uri: pričetek nada-Ijevanja kongresa in event, občni zbor Jugoslovenske lige proti tuberkuloze.
Popoldan se vrše od 15. ure dalje v Delavski zbornici predavanja: Jugoslavenska zakonodaja v borbi proti tuberkulozi. Sredstva in pota v borbi proti tuberkulozi. Socialno zavarovanje v borbi proti tubeikulozi.
Istočasno ob 15. uri se vrši v dvorani O UZD znanstvena predavanja r. Sodobno zdravljenje tuberkuloze.
V	soboto, 12. V. 1934 ob 8. uri izroči ministru za socialno politiko in narodno zdravje posebna deputacija iz zastopnikov protituberkuloznih lig, zdravniških korporacij in zastopnikov mest ter banovin resolucije glede organizacije borbe proti tuberkulozi v naši državi.
Ob 9.30 uri se vrše v dvorani Delavske zbornice predavanja s temo: Šola in tuberkuloza.
Istočasno nadaljevanje znanstvenega dela kongresa: Sodobno zdravljenje tuberkuloze (dvorana OUZD).
Popoldan se vrši izlet na Golnik (ogled zdravilišča) in na Bled.
V	nedeljo, 13. maja 1934: Odhod zdravnikov v Topolšico, kjer se vrši občni zbor Jugosl. društva ftizeologov in zborovanje specialistov* ftizeologov. Predava: dr. V. Savič: Kolapsterapija v splošnem.
Ob priliki protituberkuloznega kongresa se bodo pod okriljem JugosL lige proti tuberkulozi organizirali po vsej državi propagandni proliiuber-kulozni dnevi.
Iz poljske medicinske literature.
Doc. H. Gromadzki objavlja svoja izkustva v lečenju nerazvitih ženskih genitalij (hypoplasia predvsem notranjih) s folikulinom v slučajih, kjer je indiciran ta jajčnikov preparat. Nedovoljno razvita spolovila s hypofunkcijo jajčnikov z vsemi svojimi posledicami : infantilna maternica, izostajanje in zapoznenje perila, debelenje pacijentk, sterilnost in celo rasi brade ter rast crin. pub. v smeri moškega tipa in t. d., ostanejo tudi po najvztrajnejšem zdravljenju s folikulinom, ki bi na prvi pogled popolnoma odgovarjal potrebam pacijentk, povsem nespremenjena. Pač pa izginjajo vsi ti, mnogokrat usodni pojavi,, po lečenju s polivalentn m organo-preparalom (ovarium, gl. thyreoidea, hypophysis, gl. suprarenalis). Po petih serijah zdravljenja s tem polivalentnim preparatom se pojavlja poleg zboljšanja ostalih bolezenskih pojavov redno perilo in celo nosečnost, ki vodi v nekaterih slučajih po dvajsetletnem sterilnem zakonu, do normalnega in zdravega poroda. Nasprotno pa deluje folikulin skoraj vedno lam, kjer je pri infantilnih organih bila sicer možna nosečnost, nastopa pa vkljub temu po 5. do 9. tednih njenega trajanja spontani splav. Takšen grozeči splav s krvavenjem in še zaprtim materničnim ustjem zadržuje Gromadzki s folikulinom tudi, ko odpovedo vsa druga maternične krče odstranjujoča sredstva.
Ti uspehi in številna spoznanja raznih raziskovalcev, ki so mnenja, da je za nastop nosečnosti neobhodno potrebna zadostna množina ščitničnega hormona, so privedli autorja do domneve, da je ta hormon nekakšen katalizator za produkt jajčnikov-folikulin, ki povzroča v pričujočnosff Ihyreoidina v materinem telesu potrebno rast maternice. — Medycyna, štev. 14, 1932.
Dgbicki in Lipka (Warszawa) opisujeta slučaj kirurgičnega lečenja pljučnega abscesa s pomočjo phrenicoexhairesis. 48 letni poljski delavec je p-ebolel pred 3 tedni pljučnico, ki ji je sledilo težko obolenje z visoko vročino, izvan-
novi ZEISS
PHOTOMETER
(POLARIZACIJAM PHOTOMETER)
Pri vravnavanju na enakost se izgubi, ozi-roma izgine obmejna črta.
PRECIZNI INSTRUMENT za
1.	kolorimetrijska in absorbcijska merjenja,
2.	merjenje počrnitve,
3.	merj. odbojnega žarenja,
4.	fotometrično merjenje svetlobnih virov.
Prospekti in natančnejša obvestila brezplačno pri
CARL ZEISS JENA, ali
M. PAVLOVIČ, gen. zastopstvo za Jugoslavijo, Beograd Mil. Drašk. ul.
rćARLZElSs'i
r~j e-nah
„POUPHOT“
OB PREHLAJENJIH
angini, bronchitis, gripi, pljučnici
„Calcium Sandoz“
Parenteralno : 10 in 200/° raztopina se injicira brez najmanjših motenj intravenozno in intramuskulär no.
Peros: Prašek 100°/o, tablete po 1'3 gr in penečih tablet („Brausetabletten“) po 4 gr Calcium — Gluconat
Ipecopan
Tablete po 0D06 gr. Raztopina 0‘5% Sladne tablete po 0'003 g r. Sladni sirup 0'04°/0.
Literaturo in vzorce pošilja:
SANDOZ
Chemische Fabrikpreje Sandoz, Basel(Svica).
! Milili	¡19! lili j	1 i| lljll	/A /NT T T/Z^VTlÄnT/ lili	1 liijlll u	Sl !»
IB ¡I		1 ¡1 ii 11119	OKROGLI KOTIČEK |¡¡	tli I lllllilllÉ ! ■lil lllilllllll	¡1 Milil fef
Rogaške improvizacije*).
(9.-19. avgusta 1933).
MOTTO:
Boj je s slepiči pojenjal, z liro skalpel sem zamenjat S petjem krotil kot Orfej bodem zverine poslej!
1. Rogaški scherzo
V Slatini naši Rogaški čuvajo hrasti orjaški, v srcu kipi ji vulkan, v vrelcih vre moč mu na dan.
Hodi poleti v Rogaško, vrelce tam stebaj junaško, spodnji ti pol je vulkan, zgornji je v solncu prižgan.
Kar se nabralo čez zimo strupov je v tebi, gre mimo. Strupov izvleče ti sok solnčno-vulkanski obtok.
Potlej z mladeniško kretnjo mahni jo v gozde na šetnjo, solnce očisti tvoj trup, z znojem izpere ves strup.
2.	Aleksandrov Dom
V sobo na postelj ob osmih	Dokler se brijem, krtačim,
v zlatih pramenih in kosmih	dokler se mijeni, oblačim,
solnce se mi prismehlja,	svira orkester mehko,
godba odspod zaigra.	solnčni mi žarki plešo.
Kliči me, solnce, le kliči, pridem dol k Templu pri pričit trudno izpere telo, vlije življenje novo.
3.	Ljudski Dom
Krasno! Premalo domače, same le vile, palače! Tujih bogastev, lepot množica zbira se tod.
Zemljo to krasno — kdo brani? Žulji — v čigavi so dlani? Črpajo boji moči, zdravje v naporih trpi.
V nji se ko tujec jaz mešam, „Ljudskega Doma“ pogrešam, naših pogrešam besed, naših žena in deklet!
Naši junaki in kmetje v „Domu“ dobe naj zavetje, da jih za delo in boj vrelcev osveži napoj!
Sava Radič-Mirtz
*) Opomba uredništva. Še nikoli ni bil zdravnik tako potreben razvedrila, kakor v težkih časih današnje krize. V ta namen je začel že pred leti objavljati nemški časopis »Münch, med. Wochenschr“. veseli „otoček“ (Die Insel). Tudi „Liječnički Vjesnik* priobčuje drobiž za „razonodu“. Zato prosimo vse gg. tovariše, znane po dovtipnosti in šegavnosti, po humorju in satiri, prispevkov iz njih duhovile torbe. Danes otvarja zabavni „Okrogli kotiček“ naš pesnik in kolega Sava Radič-Mirt.
/
redno pogostimi gnojnimi pljunki (3/4 1 dnevno), bolečinami na pravi sirani grudnega koša i. t. d. Obupno stanje bolnika zahteva energično zdravljenje. Zato je upoštevati v prvi vrsti radikalno kirurgično lečenje, pred dolgotrajnim in nesigurnim internim. Dan po operaciji pade temp. na normalo, subjektivno naglo zboljšanje, v 3 tednih porast teže za 6 kg, objektivno še majhen infillrat v desni spodnji pljučni krpi.
Phrenicoexhairesis bi v slučaju, da t,i dosegla namena, mogla biti uvod v nadaljni postopek — delno torakoplastiko ali celo pneumotomijo ali lobektomijo. Vse to pa radi izvanredno ugodnega poteka zdravljenja fpoleg operacije samo še expectorantia in slrych-ninum) odpade. Ta postopek bi odpovedal 1.) če zadržujejo pleurine zrastline pljučno bazo, ki bi ne dovolile preponi, da se v dovoljni meri dvigne in 2.) v slučaju, da onemogoči stisnenje pljuč prosti odvod nagromadenega gnoja. — Medycyna, štev. 14, 1932.
O diagnozi pleuritis mediastinalis ac razpravlja Wl. Krotovv (Wilno) na podit gi sledečega slučaja. Krepak 51 letni možak je težko obolel pred 6 dnevi. Temp. 40, v desni polovici prsnega koša zbadanje, ki se pri kašljanju in dihanju stopnjuje, kašelj s sluzasto gnojnimi pljunki, ki so včasih rjavordečkasto pobarvani. Na ustnicah herpes. Gibljivost desne polovice prsi zmanjšana, fremitus pod desno lopatico bližje hrbtenici slabejši. Perkusijski zvok pod desno lopatico zamolkel, začenja se pod pazduho na 9. rebru, pod lopatico na 8. rebru, ob hrbtenici pa sega do 7. vrelenca. Gibljivost dolnih mej desnih pljuč nekoliko zmanjšana. Po vsej desni površini pljuč mehurčasto dihanje, v obsegu zamolkline oslabljeno, nad zamolkino pleurilično trenje in nekoliko kre-pitacij. Leva stran pljuč zdrava, srce zdravo. Jetra ostro obrobljena, mehka, občutljiva in segajo 2 prsta izpod rebrnega loka. Bilo 96. RR 115/60, Franki in Koch neg. Punkcija na običajnem mestu brez rezultata, v sredi med lopatico in hrbtenico nad 8. rebrom pa odkriva svetlo rumeno, motno tekočino. Rivalta poz. V vsedlini je mikroskopično polje pokrito z leukociti, do 30 eritrociti in nekaj epitelijami. Pod roentgenskimi žarki se pojavlja senca na desni v obliki trikotnike, ki se zliva na levi z gibljivo in temnejšo srčno senco, na desni se dotika preponinega konca in sega navzgor do 4. rebrnega hrustanca, bazo pa tvori prepona, ki je na desni popolnoma negibljiva. Senci obeh hitov sla povečam, v senci levega je opaziti izrastek v obliki polkroga. Presvetlenje v poševni poziciji kaže senco srediprsja v dolnjem predelu med hrbtenico in srcem. Koti med rebri in prepono so pri presvetljevanju v vseh smereh brez patoloških znakov. Po 8 dneh zdravljenja pii presvetljevanju ni več sledu o opisanih sencah, le pravi hilus je nekoliko povečan in od njega vodijo v jasnih pljučih tanke črte navzdol proti preponi. Diagnoza: pleuritis exudativa mediastinalis serosa posterior inferior.
Po anafomičnih obrisih prsnih organov in poteku obeh pleurinih listov loči avtor pleur tis med. superior, inferior, anlerior, posterior, sinistra in dextra. Poedine oblike loči natančnejše z roentgenskimi žarki. Diferencijalna dijagnoza mora upoštevati predvsem pericarditis, novotvore, absces, pneumonije, postbno tretje desne kipe, ki pa ne kažejo tako intenzivne sence. Tako prihaja autor do sledeč h zaključkov: 1. Tudi klinično (ne samo pri sekcijah) eksistira malo znana oblika porebrničnega vnefja-pleuritis mediastinalis exudativa acuta. 2. Izločujemo to vnetje kot samostojno obolenje s pomočjo roentge-novih žarkov. 3. Definitivno dijagnozo nam potrjuje poskusna punkcija, ki jo je izvršiti desno od sternuma pri pl. med. anler. in ob hrbtenici pri pl. med. posterior. 5. V kolikor poskusna punkcija ni bila izvršena odloča s časom o dijagnozi: a) izginjenje sence v kotu na desno od srca in med prepono, b) izginjenje polkrogasle sence na levi strani srčne sence na visokosti hilusa. c) zjasnenje predela za srcem. Medycyna, štev. 8, 1932.
Zanimiv donesek k poglavju o v a s o n e u r o t i č n i h motnjah prinašaj. Fridman (Wilno). Snov mu dajejo enaka obolenja troje različno starih potomcev neke židovske rodbine. 24 letna trgovska nastavljenka čuti od časa do časa na koncih II., III., IV. in V. prsta simetrično na obeh rokah neko zbadanje, ščipanje in kljuvanje, pri čem postanejo zadnji členi teh prstov kakor mrtvi, voščeno pobledijo in se močno ohladijo. Bolnica ne more v tem času pisati, ker sta ji roki kakor mrtvi. Po teh napadih, ki trajajo
do 1 ure, naslopa polagoma modrikasto barvanje leh prsiov, ki iraja 10 15 minut. Na to se vrača običajna barva prstov, ki je ravno tako rahlo modrikasta. Bolezen se je pričela pred 10 leti, radi žalosii po nenadni materini smrti, 1 in */2 leta pozneje pa se pojavljajo enaki znaki ravno tako simetrično tudi na nogah. Napadi so pogostejši v mokrih letnih časih in ob slabem vremenu. Pred 2 letoma je bila apendektomirana. Slepič je bil nekrotičen. Objekt vno je najti poleg malih sprememb v pljučih in nekaj anemije v času opisanih napadov z aparatom Bourguignon-Walter močno zmanjšano občutljivost vaso-konstriciorov, povečano delovanje vasodiletatorov in zmanjšano občutljivost za površinske dražljaje (dotik, bolečina, toploia), vse to pa samo na napadenih mestih. Mlajši brat in sestra trpita na sličnem obolenju, oba sta bila operirana na slepiču, ki je bil v obeh slučajih ravno tako nekrotičen, kakor pri sesiri. Ostali v rodbini so bili in so še zdravi.
Po izključitvi morbus Morvan (Paresoanaesthesie a panaris des extrémités supérieures), polyneuritis (pri beri beri), endarteriitis obliterans, zaslrupljenja z ergotinom, acroasphyxia chronica, erylromelalgia, acroparaesthesia in sclerodactylia, postavlja avtor diagnozo morbus Raynaud. To bolezen obisuje takole. Začenja se z napadi, ki so početku označeni z dobo, nazvano syncope locale, ko nastopa bledica in ohla-jenje enega ali več prstov simetrično na obeh rokah-bolj redko na nogah, na koncu nosu in robovih uhljev. Bledica more biti različno intenzivna, po večini je podobna barvi mrliških prstov. Ohlajenje dosega 15 C° in traja do nekoliko ur. Napadi se morejo ponavljati tudi večkrat dnevno. Perijoda syncope locale se more nadaljevati z drugim delom napada, nazvanim asphyxie locale, ki ga označuje modrikasto siva barva obolelih delov in nekoliko manj intenzivno ohlajenje kakor v prvem delu. Pojavljajo se ludi pred hodne otekline. Običajno je ta perijoda daljša od prve. S časom nastopajo ti napadi bolj pogosto, postajajo daljši, obenem se pa kažejo na površini nekrotične spremembe kože. Mehurčki napolnjeni z različno barvano tekočino, na to kraste, odpad gornjih kožnih plasti, rane, brazgotine in končno tudi neposredno suha gangrena. Nekroza nastopa skoraj vedno simetrično, polašča se pa tudi nosu, uhljev, očesnih, vek, prsnih bradavic in celo jezika ter genitalij. Avtor izraža mnenje, da je tudi nekroza slepiča v opisanih treh slučajih posledica tega obolenje. Pojavi v spremenjeni občutljivosti niso stelni. Spremembe motoričnih živcev so zelo malenkostne ali jih pa sploh ni. Enotnih pogledov glede etijologije morbus Raynaud danes še ni. Radi tega tudi mnogobrojna pota v njenem zdravljenju. Avtor priporoča amylium nilrosum, trinitriunum, sol. alcohol, nitroglycerini, drugi se poslužujejo kin na, broma, insulina, angioxyla, pristaši hormonalne etijologije pa uporabljajo thyreoidinum, jodofhyrin, extr. gl. hypophysis, extr. gl. suprarenalis. Poskušalo se je ludi s padutinom, myosiriatolom i t. d. Najvažnejše pa je fizikalno lečenje. Tople kopeli, vroč zrak, masaža, galvanizacija, faradizacija, diatermija, kremenčeva luč, solnčne kopeli in končno Rônfgenovi žarki, ki prinašajo znatne olajšave (osvetljevanje odgovarjajočih segmentov in živčnih debel). Pri nastopajoči nekrozi dobi besedo tudi k rurgija, vendar samo v slučajih infekcije. Toda tudi tu jo izpodriva v posljednjih časih insulin od 5 enot navzgor podkožno. Profilaktično je vsžno toplo oblačilo v mokrih in mrzlih časih ter prepoved uživanja nikotina in alkohola. Medycyna, šlev. 25. 1932.
Nadaljevanje sledi.
IZ MEDICINSKIH ČASOPISOV
	
	ii mit !
	! lil i.
Glasnik centralnog higijenskog zavoda — knjiga XV. Sveska 1 — 3.
Dr. Božidar Bajič — Skoplje: Prilog poznavanju izmene tvari kod besnila. Avtor nam skuša podati sliko kemičnih sprememb v krvi zajčka, ki je okužen z virus fix.
Dr. Julije Rogina Zagreb. Sto liječnik treba da zna o vakcina 1-n o m imunitetu. V tem članku nam podaja pisac v 10 stavkih vse ono kar naj bi vedel vsak praktičen zdravnik o imuniteti po cepljenju proti kozam.
Dr. Marijan Banič. Poliomyelitis i njegovo liječenje.
Dr. Bojan Pirc — Beograd — Epidemiologija poliomyelitis a. — To je šiudija 201. slučajev poliomyelitisa v letu 1932 v Jugoslaviji. Iz te lahko razvidimo, da pride pretežna večina teh obolenj na severne dele države in to posebno na Slovenijo. Samo 11 primerov je bilo južno od Beograda. To prepisuje autor dejstvu, da ste imeli v letu 1931 Austrija in Ogrska hudo epidemiio te bolezni. Od tam se je tudi razširilo v naše kraje. Smrtnih slučajev je bilo samo 84°[0. Na koncu svojega, s tabelami in drugimi statističnimi podatki bogato opremljenega članka, obdela še način razširjenja in pobijanja le bolezni.	’	•
D r. B r a n i m i r Males — Beograd, piše „O metodu izpitivanja ko m p I e k s i j e“.
Dr. Božidar Vajič — Skoplje — Bogomilske slane vode. Prinaša analize bogomi ske slane vode v južni Srbiji.
Inž. Vel. Tomaševič — Beograd. Snabdevanje vodom varošice Kuršu rulje.
Primer asanacije vasi	Simoniti Lojze.
Vojno-sanlleiskl glasnik l\'o. 2 — 3. IV.
Dr. Ruvidič Žarko, sen. brig. gjeneral i dr. Milovanovič B. Žarko:
Merenje krvnog pritiska kod čoveka — uloga narukvice eksperimentalna kritična studija.
Pojam srednje-dinamičnog pritiska nema nikakve veze sa aritmetičkom sredinom maksimalnog i minimalnog pritiska. O tome treba uvijek voditi računa. Odpor koji daje sredina izmedju arterije i vazduha, može da povisi maksimalni pritisak krvi. Tako na pr. eden može da povisi pritisak za oko dvadeset mm žive. Doumer je dokazao eksperimentalno, kakav udeo imaju na pritisak : sam pritisak, otpor arterije, koju izpitujemo, kako i •otpor okolnih nekih delova. A naročito je važan uticaj veličine i širine narukvice i načina na koji se ona primenjuje. Narukvica treba da obuhvati savršeni deo, koji se izpituje, a Srednji deo narukvice, da bude prema glavnim krvnim sudovima. Narukvica ne srne biti nedovoljno zategnuta, ne sme biti previše uzana, jer u kohko je uža, u toliko daje veći pritisak. Za odredjivanje sistolickog pritiska osilo-metrijskom metodom najbolja je dvostruka Oallavardinova narukvica.
Dr. Davidović S., klin, asistent: O masivnim krvavi j enima kod stomačnog ulcus a.
Uzrok krvarenja ne more biti neka vidljiva erozija, već ponekada mogu biti tako male patološko-anatomske promene, koje se čak golim okom i ne vide, a nekada mogu biti difuzne, kongestivne promene, koje daju jaka krvarenja. Po Finsterer-u morlelitet je •3d — 50°/0 svih ulcusa, ili 5% od celokupnog broja ulcusa.
Sto se ti-e terapije, največja veličina autora su pristalice internog, konservativnog lečenja kod ukutnih masivnih krvarenja, a tek docnije kada se bolesnik oporavi, pristupili kirurškom lečenju. Samo kod sasvim težkih slučajeva, gde ie krvarenje već jednom bilo i gde je bolesnik u neposrednoj opasnosti, mora se operiseti. Po Clairmocetu i ZweigO mortalitet kod teških krvarenja pri konservativnem lečenju iznosi 30 — 50°/o-
Zatim opisuje razne hirurške pothvate, pri krvarenju i iznosi pet operisanih i pet sieoperisanih slučajeva.
Docent dr Vladimir Spužić: Kolapsoterapija.
U kratkim potezima pisac ovih redova iznosi vrednost kolapsoterap ji za praktičnog lekara. Prelazeći u kratko, preko tuberkiloterapije, koja za praktičnog lekara ne dolazi u obzir, zatim vakcinolerapije, koja nema terapijsku vrednost, već samo imunizatornu i auroterapiiu, koja još ne može biti predmet interesa praktičnog lekara, zadržava se na veštačkom pneumotoraksu.
Veslački pneumotoraks nije specifično sredstvo, i on se ne može primenili kod svih slučajeva. Indiciranje kod pretežno jednostranih tub-procesa koji imaju nemeru, da
brzim širenjem i razpadanjem (fibrocaseesa) kod kazeoznih jednostranih broochopneu-monija i kazecznih pneumonija, kod ležih krvarenia, i kod obostranih procesa, gde bolja strana inje mnogo aktivna. Veštački pneumoioraks nije inidiciran kod stacionernih afe-brilnih procesa, kod svih fibrosnih procesa, kod aborlivne tuberkuloze i dskretnih milijardnih tuberkuloza, koja imaju povoljan tok, zatim kod težkih tuberkuloza, koje imaju rdjavu prognozu. Milijardna tuberkuloza, desperatni bilateralni oblici, težka tuberkuloza grla, kao i tuberkuloza kod staraca. Zatim govori o tehnici vodjenja pneumotoraksa, kao i komplikacijama pri njemu. Najzad nekoliko reći o hirurškim metodama i (frenicotomia, frenicoex8ireza, torakopiastika, apicolisa), o njihovim indikacijama i kontraindikacijama-Članak je propračen sa nekoliko slučajeva i kratkim statističkim podacima.
Prof. Dr. K. Šahov i ć: Povodom jednog slučaja lymphangitis, pulmonum carcinomatoza.
Ovde iznesen jedan slučaj primarnog carcinoma želudca, sa sekundarnim metastazama malignih čelija u celokupni limfni aparat pluća, dajući sliku (hi: tološku), difu-znog carcinomaioznog limfangila. Ovaj je slučaj davao kliničku i rentgenološku slikic submilijardne tuberkuloze pljuča. 1 postavlja pitanje, zašto se ne bi mogli Kochovi bacili: rasejati limfnim putem u pljuča iz kakve mezenterijalne limfne žljezde.
Dr. Miljkovič Adam: Jedan slučaj aftoznog stomatita (šapa) kod čoveka.
Slučaj je u toliko interesantan, što se javlja kod čoveka, koji je već jednom pre tri godine imao isto obolenje. Velike prostrane bele bule nisu bile samo pustima, već jih: po ekstremitetima i baš lime pisac tumači močnu eozinofiliju, koja je predhodila samom: obolenju. Inače u literaturi nije opisan ni jedan slučaj aftoznog stomatita praćen eozino-filiom u krvi.
Dr. Djure Novakovič, šef higijensko-epidemiološkog odelenja Gl. Vojne bolnice:: Kretanje zaraznih bolesti u našoj vojsci.
Statistični podaci odnose se na 1931. g. i cela studija je na širtko obradjena. Mi: čemo se zadržati samo na nekoliko zaraznih bolesti, koje nam se čine da imaju najviše: interesa. Tako malarija po broju obolelih (3879) dolazi na prvo mesio kod zaraznih bolesti sa 34,2%o. Ali kako podaci nisu fačni i kako svi ambuleloini slučajevi nisu prijavljivani, znači, da procenat mora bili još veći. 70% obolelih pada na III. arm. oblast (Južna Srbija) što znači, da je procenat obolelih u toj oblasti upravo poražavajući. Od lih svih bilo je pet smrtnih slučajeva i to svi iz III. arm. oblasti. Mali procenat smrtnost» pokazuje, da je malarija kod nas ipak benigno obolenje.
Zapalenje pljuća (krupozna i kat. pneumonija) sa brojem obolelih (1410) dolazi na treće mesto, ali sa brojem smrtnosti (83 ili 8.32%) zauzima prvo mesto medju zaraznim, bolestima. Znači, svaki dvanajsti bolesnik završi letalno. Tuberkuloza po broju obolelih, dolazi na deveto mesto. Pošto je to bolest, koja se ne leči u bolnicama dugo, već se-vojnik odmah odpušta, nije moguče dati iačne podatke o njoj. Ipak približno se može reči, da svaki 25 vojnik boluje od tuberkuloze, a svaki osmi oboleli umire u bolnicama.. (154 lica ili 13.15%). Ovaj broj iz nedostatka tačnih podataka mora biti mnogo veći. Medju. crevnim i infektivnim obolenjima prednjači dizenterija, koja je na osmom mestu, a zatim, tifus zauzima jedanajsto. tiroj obolelih i umrlih je dosta veliki, uzimajući u obzir, da je u našoj vojsci obavezno vakcinisanje protivu ovih bolesti. Najzad iznosi statističke podatke u ostalim zaraznim bolestima, koje imaju mnogo manje obolelih i umrlih.
Ako se pogleda celokupna slika obolelih od zaraznih bolesti, izlazi, da je u toku 1931 g. svaki sedmi vojnik u našoj vojsci preležao koju zaraznu boleli.
Sem ovih članaka, u časopisu (od oko 250 strana) nalaze se prilozi, medju kojima je interesantno freliranje pitanja o ishrani vojnika naše vojske. Najzad dolaze referati,, pregled časopisa i literature,
M. Grujić.
iggglglg!			Iliil! 1 lililí Mili II
	NOVE KNJIGE	i m 1 NI 1!	lili II INI III II11II l{ hini i ml
8 i e n j e v e c
Dižavna bolnica za duševne bolezni.
Spomenica povodom pet decenija rada.
Izdalo društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu.
Zagreb 1933.
Prije konca ove godine nemožemo, a da ne spomenemo barem sa nekoliko riječi napore i borbu, koju vodi desetina ljudi, sakupljenih u-našem najvećem zavodu za duševno bolesne — Stenjevcu.
O težini njihovog rada i o neprilikama, u kojima se nalaze najbolje svjedoči činjenica, što sama spomenica izlazi iz štampe čitave 4 godine kasnije nego je to bilo predvidjeno. Nije bilo finansijske mogućnosli!
Otvoreno moram priznati, da su za ovih 15 godina od oslobodjenja, nadležni pokazivali vrlo mali interes za pitanje duševnih bolesnika uopšte. Teškom mukom uspjelo je za sve to vrijeme doći po par stotina novih kreveta, ali to nije samoj stvari donijelo gotovo nikakve koristi. Pitanje je ostalo otvoreno. Tri naše banovine nemaju uopšte svojih zavoda za duševno bolesne. Od ostalih banovioa najbolje stoji Dravska sa cca 1 °/0i>. kreveta, dok sve druge imaju daleko manji broj. Kad ne bismo htjeli, da se povedemo za Njemačkom i stvorimo 2 5%o kreveta, nego htjeli, da u cijeloj državi dodjemo do razmjera kakav je u Dravskoj banovini (1%0)' — trebali bismo ni manje ni više nego 14.000 kreveta. Mi ih imamo nažalost samo cca. 4.000.
Pored nadležnih — treba istinu kazati — psihijatri nailaze na veliko nerazumijevanje širih narodnih slojeva. U našem narodu vladaju još uvijek zastarjeli pojmovi o duševno bolesnim. Kad bolesnik nije više ničemu vrijedan, dižu ruke s njega i odvode ga u duševnu bolnicu, gdje po njihovom mišljenju treba da ostane do smrti. O Pinel-a i njegovim nazorima u nas gotovo nitko ništa ne znade.
Obzirom na sve to moramo priznati, da su bile potrebne upravo nad-čovječanske sposobnosti, neizmjerni samoprijegor, požrtvovanje i ljubav za svoj rad — pa da načine od Stenjevca, tog malog „zakloništa za mirne i slaboumne duševne bolesnike“, naš prvi i najveći zavod za duševno bolesne.
Zavod broji danas više od 1200 kreveta. Ne zaostaje u nijednom pogledu za najboljšim svjetskim zavodima te vrste. Stenjevec je u stanju, da nam danas u potpunosti stvara i odgaja naše mlade psihiatre, na kojima toliko oskudijevamo.
U njemu se nalazi i škoda za bolničare, jedina u našoj državi, odake se regrutuju izučeni i izvježbani bolničari naših duševnih bolnica.
Stenjevec je pored terapije radom u samom zavodu, uspio, da osnuje prvi u našoj državi „Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima." Vgledajuć se na velike zavode u inostranstvu i Stenjevec je poveo borbo za popravak socijalnog položaja svojih duševnih bolesnika. Borba je vrlo velika, jer je treba voditi sa našim neukim i neobaviještenim širim narodnim slojevima, ali ima nade, da će s uspjehom biti okrunjena.
Spomenica je pisana tako, da bi pored ljekara mogla, da uputi o stanju duševnih bolesnika kod nas i svakog našeg običnog gradjanina.
Pisana je lakim stilom. Svi članci hez razlike vrlo su dobri dokučlivi kako lekaru tako i laiku. Nažalost ostaje nam samo toliko mesta, da ih redom nabrojimo:
Žirovčić Ivo: Uspomene starog psihijatra.
Herceg Rudolf: Zavod za umobolne „Stenjevec“ od 1879 do 1933.
Ryš!avy Josip: Ekonomski rad u bolnici „Stenjevec“ kroz poslednje tri godine.
Kuljženko Aleksej: Statistika bolnice Stenjevec kroz posljednih pet godina.
Nikolič Božidar: Lekarski urad u našoj bolnici.
Horetzky Oto: Nekoji noviji smjerovi u psihijatričkoj terapiji.
Berglas Bernard: Terapija radom u našoj bolnici.
Geralović Milan: Psihijatrijsko vanzavodstko staranje i njegovo uvo-djenje u Stenjevcu.
Župić Stanislav: Kako da pristupimo duševnom bolesniku i čim da ga okružimo.
Maksimov Simeun: Somalična obolenja kod duševnih bolesnika u Stenjevcu.
Stern Oskar: Liječenje zubi kod duševno boleenih.
Gostil Branko: Psihijatrija praktičnog liječnika.
Herceg Rudolf: Prijava i doprema bolesnika u bolnicu.
Knjiga izašla iz štampe Zagrebačke privredne štamparije. Cijena je knjizi 30'— dinara, u korist društva za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu.	Dr. K. B.
Vrući zrak, diatermija i ultravioletne zrake u službi praktičnog lekara sa 12 slika. Dr. Edo Deutsch, ortoped OUZOR v Zagrebu. Med. biblioteka, zvezek 41; 45 strani; cena Din 1T—
Po kratkem uvodu o tehničnih in fizikaln’h predpogojih teh metod takozv. fizikalne terapije podaja avtor precej sumarično glavne indikacije in kontraindikacije. Zdi se mi, da bi tak način podajanja lahko zavedel v polipragmazijo, ki jo mora vsak pravi zdravnik mrziti prav iz srca. Odločno moram ugovarjati poglavju o tuberkulozi pljuč. Tu bi hotel iz stotere slabe skušnje vsakemu klicati: pri vsaki pravi tuberkulozi pljuč, razen v nekoliko redkih slučajih, proč z ultravioletno terapijo. Kadar „se temperatura diže“ je ponavadi že prepozno. Bojim se, da bo slično tudi pri eni ali drugi indikaciji.
R. N.
Carl Erich Schutermann: Die Lungenentzündung (Pljučnica). Vlg d. Aerztl. Rundschau-München. 140 strani, broš. RM. 7.50, vez. RM. 9'—
V obliki izčrpne monografije obravnava avtor stari in vendar vedno novi in zanimivi problem pnevmonije. Nehote se pri tem spominjam Striimpel-a, ki citira v svojem znanem učbeniku stari Gerhard-ov izrek: „Pnevmonija ozdravi vkljub vsaki terapiji.“ Tudi avtor citira ta izrek in takoj pristavi: Moderna klinika je spoznala, da je prognoza krupozne pneumonije močno odvisna od smotrene nege in zdravljenja.
Te besede tvorijo pravzaprav geslo cele knjige. V temeljiti, pa nikoli ne utrud ijivi razpravi ras vodi avtor skozi bakterijologijo, patolologijo in simptomatologijo do dijagnoze in prognoze in vse to z glavnim namenom, da nam predoči, v čem obstoja smotrenost nege in zdravljenja. Kajti terapija zavzame če že ne najobširnejši, vendar pa vidno najvažnejši del monografije.
Ne samo mož splošne prakse, tudi vsaki drugi zdravnik z internistom vred bo 2 zanimanjem in veseljem ugotovil, da se iz te male knjige lahko marsikaj koristnega nauči. Posebno podučna je navedba vseh v poštev prihajajočih farmaka z natančnimi kemičnimi in farmakodinamičnimi podatki. Avtor navede kininsko terapijo pljučnice med kavzalnim zdravljenjem, stališče, ki ga vsestransko utemelji.
Monografijo, ki je opremljena z dobrimi rentgenološkimi slikami ter številnimi tabelami in diagrami, lahko najtopleje priporočam, uverjen, da bo čitatelje prepričala -o važnosti terapije in jim bo ravno v težkih slučajih kažipot do uspeha. R. N.
Dr. Maks Marcuse:	Der Präventivverkehr in der medizi-
nischen Lehre und ärztlichen Praxis. Verlag Ferd. Enke Stuttgart,. Cena R. M. 9‘—
Knjiga, ki obsega 173 strani, je druga izdaja istega avtorja: „Der eheliche Prä-ventivverkehr“. Snov, ki je prav toliko zanimiva s sociološkega stališča, kolikor z medicinskega, se je pri nas največ razpravljala z verskega vidika (glej papeževa „Enzyklika Časti Connubium“ od 31. dec. 1930 in vsa literatura, ki jo tiaideš iz večine v katoliških obzornikih!) Pa tudi z zrelišča zakonodavca. Pisatelj je razdelil kniigo v 13 poglavij. Referent se sicer ne strinja z vsemi podrobnostmi z avtorjevo širokogrud-nostjo, vendar pa smatra za nujno, da se vsak zdravnik spozna tudi na tem kočljivem polju, ki ga pač srečava na vsakem koraku.	M. K.
DROBNE NOVICE
Koncem lanskega leta sla praznovala v Zagrebu svojo 70 letnico znani in priznani kirurg prof. dr. Wicke rhauser ter svojo 50 letnico prof. kemije na zagrebški univerzi prof. dr Bubanovič. Tudi mi se pridružimo — čeprav malo pozno — številnim prijateljem obeh učenjakov z najprisrčnejšimi čestitkami.
Kakor nam poroča g. doc. dr. I. Matk o, je ministrstvo za narodno zdravje in socijalno politiko definitivno sklenilo ustanoviti inšpektorat za tuberkulozo. Ta silno koristna in polrebna ustanova naj stopi v veljavo že začetkom prihodnjega proračunskega lete. Iskreno želimo, da bi postala inšpektor za tuberkulozo osebnost, ki ima vso potrebno znanstveno, praktično in osebno kvalifikacijo. Kajti ustanova sama ni nič, vse je mož, ki jo bo vodil.
V	mestu Regensburg, ki ima med 32.000 prebivalci 88 nepoboljšljivih pijancev, je mestna uprava sedaj poslala 5 od njih v koncentracijsko taborišče- v svarilo drugim. Posebno umestna pa se nam zdi naredba, po kateri bodo najstrožje kaznovani gostilničarji, ki bi dali pijače že pijanim osebam.
Nemčija je v znamenju sterilazici jskega zakona. Povsod se ustanavljajo sodišča za izvajanje tega zakona, („Erbgesundheitsgerichte“). Povsod se pa ludi štejejo osebe, ki bi prišle v poštev za sterilizacijo. Sodišč bo po poročilih nemških časopisov 1700, ki bodo morali soditi o 400.000 nesrečnikih. Po boleznih so šteli: 200.000 ljudi s prirojeno slaboumnostjo, 80.000 shizophrenikov, 20.000 bolnikov z drugimi dušev' nimi boleznimi, 60.000 epileptikov itd. itd. Izračunali so, da bi sterilizacija vseh 400.000 bolnikov zahtevala skoraj 300 milijonov dinarjev. Seveda moramo vpoštevati silne stroške, ki jih povzroča njihova oskrba sedaj državi in družbi. Gotovo pa ne gre tukaj za preprost račun. Radi bi videli, ako bi se kdo od naših strokovnjakov oglasil v Z. v. s stvarno kritiko nemškega zakona.
Tudi Švedska in Angleška pripravljala zakon o obvezni sterilizaciji po nemškem vzorcu.
V	Halle-u so obsodili neko rezakonsko mafer na 20 mesecev ječe, ker je obtožila očelovstva moža, ki po krvni skupini ni mogel bil! oče. Ona in od nje obdolženi moški pripadata namreč isli skupini, otrok pa drugi.
V	opijskem uradu Zveze narodov v Ženevi je ameriški delegat javno obtožil japonsko vlado, da izkorišča svoj položaj v provincah Džehol in Mandžuko za to, da je vpeljala monopol na opij, ki ji je do danes baje prinesel 200 mil. dinarjev. Neizogibna posledica mora biti uničenje domačinov, ki neovirano zapadejo tej nevarni strasti.
V	Italiji nameravajo na vseh Železnikih posiajah ustanoviti lekarne, ki naj bi bile odprte ncč in dan. Manjše postaje naj bi imele same ročne lekarne, čijih ključ je shranjen pri načelniku postaje.
Umrli: V Sarajevu dr. Pero Ivanovič, eden najstarejših bosanskih zdravnikov. Bil je soustanovitelj „Prosvete“, ki se je je spomnil tudi v svoji oporoki s tem, da ji je zapustil svojo enonadstropno hišo.
Na Dunaju prof. sodne medicine A. Haberda, ki bo vsem dunajskim medicincem :še v dobrem spominu. V Miinchen-u sloviti internist p r o f. E. v. R o m b e r g, znan posebno po svojih delih o srčnih boleznih. V Grazu internist prof. W. Scholz.
Vodstvo mednarodnih nadaljevalnih tečajev dunajske medicinske fakultete nam je poslalo program 51. tečaja, na katerem bodo obravnali bolezni želodca, čreves in preosnove. Glede podrobnsoli vprašati: Kursbüro der Wiener Medizinischen Fakultät, Wien IX, Alserstrasse 4.
IZ UREDNIŠTVA
Za tiskovni sklad Z. v. so p;ispevali:
Dr. Pucelj — Kamnik din 40'—, dr. Volavšek — Ljubljana din 60 —, dr. I. Zajec Ljubljana in dr. A. Novoselsky — Kranj po din 100-—.	Prisrčna hvala!
Ostale gg. kolege prosim, da ob začetku novega letnika mislijo na tiskovni sklad, ki naj pomaga zajamčiti obstoj Z. v.
.<vrv/V<V/V/V/vyv.
VWWVW
Vljudno prosim, da se vsi gg. tovariši poslužujejo priloženih dopisnic za to, da nam sporočijo svoj natančni naslov, kar je neobhodno potrebno radi kontrole kartoteke.
Obenem pa naj služijo dopisnice, ki jih je treba opremiti samo z znamko 25 p., za naročilo platnic za letnik 1933.
Ponovno prosim, da mi kolegi odstopijo nekaj jubilejnih številk o lo letnici zdravilišča Golnik iz leta 4932.
Sa vedno ja približno 120zvezkov Matko ve „Stigmatizacije“ neplačanih. Gotovo ni bil nihče prisiljen obdržati fo knjigo. Kdor jo je pa obdržal dosedaj (ca. 9 mesecev) je nujno naprosen, da bi knjigo končno vendar-le plačal. Začetkom februarja bo uprava Z. v. vsem zamudnikom še enkrat poslala urgenco z vljudno prošnjo za poravnavo gotovo ne previsokega zneska. Prihraniti pa bi nam mogli znatne stroške, ako bi gg. kolegi plačali knjigo še pred tem ponovnim opominom.
Sledeče časopise prejema uredništvo v zameno za Z. v.:
Lječniški Vjeslnik — Zagreb.
Srpski arhiv — Beograd.
Medicinski pregled — Beograd.
Lekar — Beograd.
Vojno-sanitetski glasnik — Beograd. Glasnik centr. higijen. zavoda - Beograd. Radnička zašlita — Zagreb.
Medycyna — Warszawa.
Ceskoslovenska Ofthalmologie — Praga.
Jugosi. veierin. glasnik — Beograd. Apolekarski vjesnik — Zagreb.
Farmacevtski vjesnik — Zagreb.
Arhiv za herniju i farmaciju — Zagreb. Zdravje — Ljubljana.
Razprave prirod, sekcije muz. društ., Ljubljana. Novi živoi — Zagreb.
Glasnik stomatoloških društva — Ljubljana. Razprave Zgodovinskega društva — Maribor.
Urednik in izdajatelj: Dr. R. Neubauer — Golnik. Tiskarna „Sava“ d. d. v Kranju — Odgovoren: Nikola Stokanovič, Kranj.

za interno terapijo s kisikom pri
hiperaciditeti, dispepsijah vsled
vrenja, kroničnem zaprtju,	^gedSSä
acetonuriji.
Ugodni splošni učinek
pri avtointoksikacijah,	JM
kakor tudi pri Angina	..
pectoris dyspeptica.	¿ms-'
o.'Ukk in y.\\\ it-.	-dm-
Prašek 25-,	JU
Orig. zav. z 25,50 in lUü Lrr.	J|||j
Tablete po 0,5 gr.
Orig, zavitki /. 2) in 50 laid. iBHH E. MERCK, Darmstadt M&Bt
Zastopslvo za Jugoslavijo:
Knjigarna Kleinmayer & Bamberg, Ljubljana
Miklošičeva cesta 16 - Telefon 31-33
priporoča gg. zdravnikom medicinsko in farmacevtsko slovstvo, ki jo ima vedno v zalogi. Novosti, kakor tudi
druge knjige pošilja rade vol j e na ogled. Vse v „Zdravn. vestniku“ navedene medicinske knjige in časopise
dobavlja najhitreje. Prosimo gg. zdravnike, da se obračajo v slučaju potrebe na nas, Dragevolje dajemo
vse infor. in nasvete glede knjig. Ne naročajte pri inozem. tvrdkah in potnikih temveč vedno le pri dom. tvrdk', ki Vas bo znala v vsakem oziru zadovoljiti.

GG. ZDRAVNIKOM, BOLNICAM, SANATORIJEM
NUDI
trgovina s papirjem in pisarniš. potrebščinami
male okvirje za rontgenslike
s celuloidnim vložkom lastne izdelave, servijete, toiletni papir, Oleatne papirje, der-mograph-svinčnike, receptne bloke, trgovske knjige, mape za odlaganje, indekse, pisma in kuverte s tiskom, kartoteke itd. po nizkih cenah.
Iv. Bonač
Ljubljana, Šelenburgova št. 5
6i3Ä9SiötobTSöäi^iiSli!)blSö^bi<ö^b65£äÖblkai^bi^äöbC^äiybl5<£ÄSi>bfcs£>iii)b&aä>üi<bC5i£9
„SPHINX“
Mr. P ii. JOSIP BEMSKI
zastopstvo in skladišče farmacevtskih in sanitetnih potrebščin, elektromedicinskih aparatov za preskrbo boln e in higijenskih ustanov.
Magreb I., Mesnlčka ulica 7. dobavlja vse sanitetne potrebščine ¿a nego bolnikov.
Z a Ii i ' e v
j I e p
n u d b el
KOLEGI!
Vaša dolžnost je, da agitirate za protituberkolozno ligo, da
m sami pristopite in da ji pridobite čim več članov. Organizirajmo borbo zoper to ljudsko kugo, ki je pri nas najbolj razširjena in najbolj zavratna bolezen.
Šilil!!»
I*
TL
GOSPOD TOVARIŠ! VI STE POROČENI? Ali se mislite še-le poročiti?
Vaša prva skrb naj bo, da pristopite
POKOJNINSKEMU SKLADU ZA ZDRAVNIŠKE VDOVE IN SIROTE
Prijave sprejme m Dr_ E Dereani Ljubljana
informacije daje	3
Kongr. trg 14
J
Iljlllilllllllp
SANABO-CHINOIN
Fabrik chemisch - pharm. Produkte, Ges m. b. H.
Wien, I., Johannesgasse 2	© Telefonska štev. R 22-4*37
HOGIVAL
zelo zmožen, v vodi topljiv seksualni hormon, vezan na spremljevalne snovi ovarija in zrelega folikla, biološko preizkušen in izmerjen v jednotah za miši. INJEKCIJE 100 mišjih jednot po Allen- Doisg-ju v vodeni raztopini TABLETE 100 ali 300 mišjih jednot Pod stalnim biološkim nadzorstvom prof. dr. Roberta Maver-]a, Berlin Indikacije: Pri funkcionalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi Tamer*Oreja, oiigoopso-menoreja, poliprotomenoreja metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano nastopivši menopavzi).
Vzorci in literatura na zahtevo.
Zaloga pri „KHŠTEL“ d. d. Zagreb, Cankarova 28.
ERIGON-SYRUP Dr. WANDER
Sirupus hypophospho-sulfoguajacolicus comp.
INDIKACIJE: specifične in kataralne bolezni dihalnih organov (tbc. pulmonum, bronchitis, bronchopneumonia) in povsod, kjer je indiciran guajacol. DOZIRANJE: Odrasti! 3 krat na dan po 2 mali polni žlici, otroci 3 krat na dan po eno malo žličko. Cena za občinstvo: Din 37'—
flRTIN-DRflGČES
Dr. WANDER, idealno in blago sredstvo za čiščenje. Relule popoln, sigurno, brez neugodnih posledic, Savada na Artin Je Izključena.
VSAKA DRAŽEJA VSEBUJE:
ALOIN..................0,01 gr.
PHENOLPHTHALEIN .......0.03 ,
EXTR. BELLADONNAE...... 0,005,
EXTR. NUC. VOMICAE .... 0,008 ,
PULV. IPECAC........... 0,004 ,
Doziranje: Pred spanjem jemljejo odrasli 1—3 dražeje, otroci nad 10 let 1—2 dražeja. Cena za občinstvo Din 8'—
Vzorce in liieraiuro pošilja:
Dr. A. Wander d. d. Zagreb.
Predpisujte domače proizvode!
Zdravilišče Golnik
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem štadiju.
3 oskrbni razredi
Vsi moderni dijagnostični pripomočki na razpolago! —[Higijenično-dijetetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumathorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, lakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdraviliščaGoInik.
Pošta — telefon — brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzo vlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih.