delovna orodja res le pokazatelj vsakodnevnih aktivnosti pra- zgodovinskega človeka, ali pa lahko iz njihove distribucije, najdiščnih okolij in tipološke razvrstitve razberemo tudi dru- gačno funkcijo, kot to nakazuje sekirica iz Ajdovske jame? 2. Edina sintetična študija, ki je v novejšem času zaobjela slovenske depoje pozne bronaste dobe (Gabrovec 1983), je v prvi vrsti posvečena razreševanju kronoloških problemov tega časa. Avtor se ne posveča podrobneje vzrokom za deponira- nje, navede pa dve konvencionalni razlagi: večino depojev lahko pripišemo potujočim livarskim mojstrom (Gabrovec 1983, 76), depoja iz Šempetra in iz Mušjc jame pri Škocjanu pa zaradi najdiščnih okoliščin predstavljata votivni mesti (Ga- brovec 1983, 79 in 82). Problematiko lahko načnemo tudi z dajanjem večje teže sakralni razlagi depojev (prim. Teržan 1987), predmet analize pa morajo biti presenetljiva dejstva, ki se jim je do zdaj posvečalo premalo pozornosti: a) Depoji so v Sloveniji datirani večinoma v starejši del pozne bronaste dobe (Bd D ter Ha A po Reineckeju), v stopnji Ha B pa jih skoraj nc poznamo. V ta čas pa jc datirana velika večina poznobronastodobnih nekropol. kar pomeni, da se pojava depojev in grobišč med seboj pretežno izključujeta (Teržan 1987. 72-74). b) Sestava depojev starejšega dela žarnogrobišče dobe v celinski Sloveniji kaže velike razlike v njihovi velikosti ter ohranjenosti najdb (majhni depoji z nekaj predmeti, kot so sekire ali srpi. po drugi strani pa veliki depoji s po nekaj deset kilogrami bronastih predmetov, ki so pogosto fragmentirani ali uničeni v ognju - Teržan 1987, 72). c) Vodne najdbe so tudi v Sloveniji pogost pojav, omenimo naj le novejšo predstavitev koščenih in kovinskih predmetov iz Ljubljanice, ki pripadajo času od neolitika do pozne brona- ste dobe in ki jih lahko razumemo le kot ritualni pojav (Potočnik 1988-1989). č) Mušja jama pri Škocjanu jc z bogastvom materiala in izjemnimi najdiščnimi okoliščinami v arheološki literaturi žc dolgo (prim. Gabrovec 1983, 80-87 s citirano literaturo), o njenem votivnem značaju pa sc ni nikoli dvomilo. Opozoriti pa je potrebno na bližnje sosedstvo Skeletne jame. ki jc bolj znana po mlajšehalštatskcm pokopu s situlo, na kateri jc venetski napis (Szombathy 1913. 177-179). Najdba izredno velikega števila človeških in živalskih kosti ter nekaj bronastih suličnih osti. ki so dobro primerljive s tistimi iz Mušjc jame, pa je v novejši literaturi ostala prezrta. Po izkopavalnem poročilu sodeč (Szombathy 1913, 170-190) gre za najdišče, ki jc sočasno tistemu iz Mušjc jame, ob kosteh, ki so delno analizirane (Szombathy 1913. 180-189), pa lahko upravičeno razmišljamo o žrtvenih obredih, ki so morda tesno povezani z votivnimi najdbami iz. Mušjc jame. BINTLIFF, J. 1991, Post-modernism, rhetoric and scholasti- cism at TAG: the current state of British archaeological theory. - Antiquity 65. 274-278. GABROVEC, S. 1983, Kasno brončano doba (kultura polja sa žarama). Ostavc. - V: Praist. jug. zem. 4. Bronzano doba, 72-87. HORVAT, M. 1988, Ajdovska jama pri Nemški vasi. - Arh. pre,k. 29, 40-43. HORVAT-ŠAVEL. 1. 1979, Kamnite sekire iz Prekmurja. - Por. razisk. pul. neol. eneol. Slov. 7, 81-96. NOVAKOVIČ, P. 1990. O socialni arheologiji (R. Bradley. Social Foundations of Prehistoric Britain). - Arheo 11, 46-51. PAH1Č, S. 1968. K predslovcnski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja. - V: Svet med Muro in Dravo, 158-255. PAHlČ, V. 1983, Zakopna najdba iz Pekla pri Mariboru. - Arh. vest. .34, 106-128. PLETERSK1. A. 1987. Scbcnjski zaklad. - Arh. vest. 38. 237-330. POTOČNIK. M. 1988-1989, Bakreno- in bronastodobne pod- vodne najdbe iz Bistre in Ljubljanice na Ljubljanskem barju. - Arh. vest. 39-40, 387-400. SZOMBATHY, .1. 1913, Altcrtumsfundc aus Htihlcn bci St. Kanzian im tistcrrcichischcn Ktlstcnlandc. Mitt. Prahist. Komm. 2/2, 127-190. TERŽAN, B. 1983, Das Pohorje - cin vorgcschichtliches Erzrevier? - Arlt. vest. 34, 51-84. TERŽAN, B. 1987, Verovanje in obredi. - V: Bronasta doba na Slovenskem, razstavni katalog, 65-78. Peter TURK Maria Novotna: Die Bronzegefajie in der Slowakei. Prahisto- rische Bronzefunde 2/11. Franz Stciner Verlag, Stuttgart 1991. 85 strani, 20 tabel. V enajstem zvezku drugega oddelka serije Prahistorische Bronzefunde Novotna predstavlja bronasto posodje na Slova- škem. Delo je rezultat stanja leta 1982 z manjšimi dopolnili literature ob zaključku redakcije leta 1987. Avtorica je zbrala 76 bronastih posod (datiranih od zgodnje bronaste dobe do 5. st. pr. n. š.), od katerih jih jc 14 objavljenih prvič. V uvodnem poglavju opiše zgodovino raziskav in najdiščne okoliščine ter povzame časovno, kulturno in tipološko pripad- nost predmetov. Med posodami oz. fragmenti prevladujejo srednjeevropski tipi lužiške kulture, kultur Piliny. Kyjaticc. Gava in Vclatice ter kalenderberške skupine. Z juga so etruščanske posode in fragment sklede iz Vclkc Lomnicc, ki je bila uvožena iz vzhodnega Sredozemlja oz. izdelana po tamkajšnjih vzorih. 39 posod izvira iz 17 žarnogrobiščnih depojev. datiranih od horizonta Rimavska Sobota do horizonta Sitno; 6 najdb je posameznih, od teh sta dve naselbinski in ena iz jame. Za 9 posod najdiščne okoliščine niso znane. Šest fragmentov posod jc iz groba v gomili, vendar so do nerazpo- znavnosti sežgani. En fragment jc iz starejšeželeznodobne naselbine. Posamezna najdba naj bi bil tudi pokrov posode z upodobitvijo na ročaju (Nr. 76), ki pa ga ni niti v katalogu niti na tablah, saj sc katalog in risbe predmetov končajo s številko 75. Izvor ctruščanskih posod jc dvomljiv. Dve posame- zni najdbi in depo(?) enajstih posod iz Novakov lahko izvirajo s Slovaškega ali pa so prišli na Slovaško s trgovino s starinami. Posode so po obliki razdeljene na skledo, skodclc. kotličke, vedra, ciste, plitve sklede in zoomorfne posode. Posebej so obravnavane etruščanske posode. Kataloški del se začne s fragmentom sklede iz Vclkc Lom- nicc s sledovi rje pod ustjem. To je ena najstarejših bronastih posod v srednji Evropi: datirana je v starejšo bronasto dobo. Preseneča zgodnja uporaba železa za ojačitev ustja. Najštevilnejše so skodele. Najstarejši jc tip Guscn, ki ga avtorica obravnava kot predhodnika tipa Friedrichsruhe. Tip Blatnica predstavljajo skledaste skodele. Poleg tipa sta šc dve različici (1 in II). Različica I jc podobna osnovnemu tipu po profilaciji in ročaju. Različica II sc razlikuje od osnovnega tipa po mestu in načinu izvedbe okrasa. Tipu Friedrichsruhe jc po oblikovanosti ustja, vratu in ročaja podobna skodela samostojne različice Očkov. Močno profilirane skodele tipa Spišska Belci so tipološko in kronološko predhodnice skodel tipa Jcnišovice, ki so razen ene bogato okrašene. Skledasta skodela brez. ramena in ročaja je obravnavana kot različica tipa Jcnišovice. poleg nje pa jc podobna temu tipu šc vrsta posod, ki so razdeljene glede na okras v tri različice (1 - okrašene, II - neokrašene. 111 - različica Singcorgiu dc Pad li- re). Na skodeli tipa Kopčany. ki zaenkrat nima vzporednice, so prepoznavni nekateri elementi tipov Spišskii Belil (ustje) in Jcnišovice (okras). Poglavje o skodclah zaključujta pol kro- glasti skodeli - ena neokrašena. druga okrašena. Tipologija kotličkov temelji na Mcrhartovi delitvi. Tip A so kotlički s trikotnima atašama. lip B 1 z dvojnokrižnima atašama je glede na okras razdeljen na dve različici (I in II). Tip B 2a ima dva para križnih ataš. Na Slovaškem sta zastopana tako vedro tipa Kurd kol vedro tipa Hajduboszortnčny. Poleg njiju je še nekaj fragmentov, ki jih avtorica pripisuje vedrom, a so tipološko nedoločljivi. Fragmenti narcbrenc pločevine iz dveh žganih grobov iz Očkova naj bi bili deli dveh cist tipa Žatcc. Plitve krožnikaste sklede tipa Sitno sc niso ohranile, zato podatke o njih črpa iz literature. K zoomorlnim posodam sodita posoda v obliki race iz Cičarovec in pokrov iz Banskc Bystricc / ročajem v obliki ptice. Kataloški del zaključujejo etruščanske posode. Med njimi so tipološko razpoznavni dve ročki, trinožnik in dva kotlička. Poleg njih so še fragmenti, ki pa jih ni moč zanesljivo tipološko uvrstiti. Kataloškemu delu sledijo seznami kratic, literature, muze- jev, zbirk in krajev. Na tablah 1-14 so risbe predmetov, na tablah 15-18 karte razprostranjenosti, na tabli 19 so predstav- ljeni trije depoji; delo zaokrožuje kronološko- tipološka tabela (Taf. 20). Primož PA VLIN Roman Frontier Studies 1989. Proceedings of the XVth International Congress of Roman Frontier Studies. Edited by Valerie A. Maxfield and Michael J. Dobson. University of Exeter Press. 1991. 512 strani, veliko slik. V septembru 1989 je v Canterburyju potekal petnajsti kongres o rimskih mejah. V zborniku, ki jc izšel dobro leto pozneje, je objavljenih sto kongresnih referatov, ki skupaj pomenijo nov korak v raziskovanju rimskih mej in z njimi povezane problematike. V prvem delu so prikazane raziskave posameznih rimskih mej. utrdb, vojaških enot in vojaške opreme oziroma najrazlič- nejših problemov, ki so kakorkoli povezani z vojsko. Članki so razporejeni po geografskih območjih od Britanije, ob Renu in Donavi do Kavkaza. Azije in Afrike. Posebno pomembna sta pregleda arheoloških raziskovanj limesa v Britaniji (Bree- ze) in v Nemčiji (Baatz) v osemdesetih letih. Fitz pa predstavlja najnovejše rezultate proučevanja limesa v srednjem Podona- vju. Za slovensko arheologijo je neposredno zanimivo poglavje, posvečeno Noriku in Panoniji. Vrsta člankov sc ukvarja z različnimi temami iz Karnunta. Iz Avstrije prihajata še pri- spevka o okolici Vindobone in o Gleisdorfu. V madžarskih študijah zavzemata najpomembnejše mesto prikaz vojaških ozemelj s pomočjo žigov na opekah (Lorincz) in razvejena problematika Akvinka. Predstavljeni sta utrdbi Bolcske in Lussonium. M. Mirkovič je objavila prve rezultate analize bcncficiarske postaje s 84 oltarji iz Sirmija. 1. Miki Curk v problemsko in idejno bogatem članku govori o stanju na jugovzhodnoalpskem področju v drugem stoletju. Drugi del jc namenjen trem širšim temam. O odnosu Rimljanov in domorodcev sta podala osnovna razmišljanja Bloemers in Saddington. Prevladujejo študije, ki sc ukvarjajo z vprašanji na področju Porcnja. Za nas sta posebno pomem- bna Gablcrjcv prispevek o ohranitvi latenskega tipa poselitve v rimskem obdobju v Panoniji in Kolnfkov pogled na odnos Rimljanov in barbarov na območjih, ki s severa mejijo na Panonijo in Norik. Manjše število člankov obravnava »realnost življenja na meji«. Ukvarjajo sc s tako različnimi področji, kot so vloga vojske pri policijskih opravilih in pobiranjih davkov v Judeji, ženske na meji. vojaški vikusi in vojaški služabniki. Tretja posebna tema pa jc posvečena puščavskim mejam, dolgo zanemarjenemu, a izredno pomembnemu členu v obrambi rimske države. Pregledni članki predstavljajo mejo v Numidiji (Janon), Egiptu (Rcddč. Sidebotham). Arabiji (Parker) in ob zgornjem Evlratu (Wheeler). Jana HORVAT Niiiinu Cuomo di Caprio: La ccramica in archeologia. Aniiclic tecniche tli lavorazione e moderni metodi d'indagine. I ponatis. L'Erma di Brctschncidcr, Roma 1988. Avtorica je znamenita raziskovalka keramike, kemičarka, ki se ukvarja z arheološkimi raziskavami predvsem antične keramike, dolgoletna članica organizacije Rei cretariae Roma- nce faulores in sodelavka šc bolj znamenitega raziskovalca keramičnih faktur M. Picona. Knjiga je zasnovana kol učbenik, priročnik za arheologe, ki jim običajno primanjkuje naravoslovnega vedenja iz geolo- gije, kemije in fizike, torej s področij, s katerimi se sreča sleherni, ki hoče pobližc spoznati keramiko. Zasnovana je v treh delih; prvi zajema keramično tehnolo- gijo, v drugem se seznanimo s kemično-fizikalnimi laboratorij- skimi analizami, tretji pa prinaša literarne in zgodovinske vire, ki poročajo o keramični industriji preteklega časa. V prvem poglavju nas podrobneje seznani z makroskopskimi raziskavami o vrstah gline, načinu modeliranja in posebnih učinkih žganja. Makroskopske raziskave dopolnjujejo geolo- ške, kemične in mineraloške analize gline, s pomočjo katerih pridobimo osnovno znanje o glinenih mineralih in o kristalo- grafiji gline. Vsa ta poglavja so dopolnjena s preglednimi skicami, ki bralcu omogočajo lažje razumevanje zgoščenih tehničnih podatkov. Posebej zanimivo in za arheologa, ki se ukvarja s keramiko, za razumevanje nekaterih specifičnih pojavov nujno potrebno je poglavje o vodi v glini, ki jo avtorica deli na interfoliarno in kemično kombinirano. Postopek žganja je v veliki meri odvisen prav od pravilnega sušenja keramičnega izdelka. Pri postopku žganja izgine kemično vezana voda. Zaradi različne kristalinske zgradbe glinencev (kar moremo raziskati z anali- zami z rentgenskimi žarki) se molekule vode različno vežejo in imajo gline temu ustrezne lastnosti. Spoznamo glino kot rudnino, običajna nahajališča in naravne sestavine oziroma umetno dodana t. i. pustila oz. zgoščevalce, ki ji kot surovini izboljšajo nekatere lastnosti, bodisi plastičnost bodisi ognjeodpornost, ali pripomorejo k taljenju (žganju) pri nižjih temperaturah. Avtorica nam predstavi to zanimivo surovino tudi z geološkega in granulometričnega vidika. Spo- znamo ilite, montmorilonite, kaolinite in druge gline z velikim deležem npr. železovih ali apnenčevih spojin, kar vse vpliva na postopke žganja, pa tudi na kakovost in barvo končnega izdelka. Glina je naravnega izvora, jc anorganska snov, nekovina. Oblikuje se s hladnim postopkom in utrjuje z žganjem pri različno visokih temperaturah. Zaradi glavnih značilnosti, kot so plastičnost, kontrakcija volumna, barvitost in trdnost, je glavna surovina keramične industrije. Seznanimo se tudi z obnašanjem dodatkov med postopkom žganja pri različnih temperaturah, ko dosežejo stopnjo vetrifikacije in fuzije. Glede na osnovne značilnosti surovine in dodatke dosežejo keramike različno stopnjo trdote, ki jo merimo z desetimi stopnjami Mohsove lestvice. Zal pa arheolog ob svojem delu pogosto doživi, da dolgotrajno ležanje v (kisli) zemlji povzroči krhkost prvotno zelo trde keramike in jc merjenje trdote ne le neprimerljivo med posameznimi najdišči, temveč tudi v okviru enega samega. Nadalje se seznanimo s posebnostmi keramičnih izdelkov, spoznamo značilnosti namiznega in kuhinjskega posodja ter značilnosti oblikovanja. Posebej zanimivo jc poglavje o sigila- tah, ki so jih izdelovali s pomočjo kalupov - matric na lončarskem vretenu. Pomembno jc poglavje o premazih, ki jih delimo na prave glinaste in sigilatne premaze ter na steklaste glazure. Ob tem nas opozori avtorica tudi na napačno italijansko terminologijo (vernice, invetriatura, ingobbio, smalto) ter na različne kemične sestave in postopke žganja posameznih premazov oziroma glazur. Za razumevanje posa- meznih (antičnih) lončarskih industrij je zelo pomebno pogla- vje o dilatometričnih lastnostih keramičnega korpusa in glazure oziroma o postopkih njunega usklajevanja. Zelo izčrpno in obogateno s številnimi skicami je poglavje o pečeh, v katerem so predstavljeni različni lipi peči - antični, pa tudi tisti, ki so šc dandanašnji v rabi v okolici Puglic. Zelo specialno jc poglavje o kemično-fizikalnih analizah v laboratoriju. Najprej jc natančno predstavljen pojav barv in loma svetlobe, sledi predstavitev različnih barvnih lestvic, ki so bolj ali manj v rabi. Trenutno jc v arheologiji najbolj v rabi lestvica Munsell Hook of Color, običajno za določevanje barv keramike zadošča lestvica Soil Color Chart. Merjenje barve jc zelo pomembno pri študiju keramike, saj nam omogoča preverjanje rezultatov in tudi identifikacijo določene produkcije oziroma fakture. Tudi pri tem merjenju jc nujno potrebna previdnost ter določena mera poenostavitve in usklajevanja v okviru posameznega tipa oziroma fakture. Nadalje so predstavljene moderne tehnike mikroskopskih in drugih raziskovanj, pri katerih jc treba vzeti vzorec pred- meta ali pa tudi ne. Pri vsaki od teh tehnik, npr. pri tehniki mineraloškega mikroskopiranja "sczionc sottilc" ali difrakciji rentgenskih žarkov itd., jc navedena tudi velikost uporablje- nega vzorca, opis instrumentarija, običajno dopolnjen s skico