V Zenska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) ,,Dni mojih lepša polovica kinalo, 25. Mladosti leta, kinalo ste miniilel" Proširen. Nečern razpravljati dalje onih tako imenovanib skrivnih grchov. Oinouiiii le šo enkrat, da so dandanes močno razširjeni ne le mej dečki, ampak tudi nicj deklicami. Pazite stariši tedaj na svoje otroke vestno; bodite jim angelji varhi; in ako zapazite kaj naopaČDega, posvetujte se s kora pametnejšira, ter skušajte potem z vsemi svojirai raocaif odpraviti to hudo spačenost. Dalje bi vam svetoval, da tudi pazite, da se otroci vender enkrat začno pauietnejše igrati, kakor se igrajo zdaj. — Odpusti mi, dragi bralec, ako zapustini za kratek čas svoj predmet o ženski vzgoji, ter izpregovorim nekoliko od svoje lastne tuladosti, o igrah in zabavah in o tovariših. Bojim se, da sein bil jaz in moji vrstniki zadnji, ki smo se še igrali, kakor se spodobi dečkom. Res je, da smo dostikrat nialo preveč zdivjali, ali komu je škodilo to? Nam ne, kajti igre so nam okrepčale naše telo. In drugim ljudein tudi ni škodilo, kajti imeli smo dosti opraviti sami s seboj, zato nisiuo delali odrašencem preveč preglavice. Zagotovim vas, da so se odrašenci celo prcmnogokrat kaj dobro zabavali pri naših igrah. Ne umem, kako je to, da tako propadajo igre pri mladini. Igre, koje smo igrali mi, učili so nas stareji dečki, in mi smo učili zopet mlajše. Bog zna, v katercin stoletji je živel oni vili dečko, ki jih je izuinil. Škoda, da nam zgodovina ne pove njegovega imena! Zakaj veino, kdo je izumil telegraf? Za igrajočo mladino je gotovo važnejša njega iznajdba, nego telegraf. Čemu je mladini telegraf ? Nje urne nožice so tudi telegraf. — Toda zdaj je tako, mladina je pozabila mnogo iger. Mogoče tudi, da so bili oni, katerim smo mi izročili igre, tako slabi učitelji, da niso skrbeli, da jih dostojno izroče mlajšim. Pač se dan danes mnogo piše o igrab. Cele knjige se tiskajo, v katerih je popisano brez števila iger. Ali kdo jih bere? Ali menite, da se bode mladina trudila in se jih učila iz bukev. Slab deček bi bil ta, ki se iz bukev uči igrati. V mojem času bi se mu bili smejali. Mi nismo poznali teorije. Stopili smo kar skupaj, ter smo igrali. Naopake smo iztrebili kar sproti mej igranjem. Ako v prvič ni šlo dobro, šlo je v drugič izvrstno. — Tudi ni dobro, ako se odrašenci mešajo mej igrajoče otroke z namenom, da bi jih poučevali, kako se igra ta ali ona igra. Odrašenemu človeku ne zaupa toliko otrok, kakor svojemu vrstniku. Zato tudi niinajo nikacega uspeha tako imenovane telovadne igre; pač k večemu pokaze otrokom druge igre; kajti, ako naj se igra otruk zadovoljno in z veseljem, ne sme imeti nikacega nadzornika: igra naj le s svojimi vrstniki. Kako smo se tedaj igrali takrat, ko smo bili še mladi dečki? Kako se igrajo otroci zdaj, tega ne bodem ponavljal. — Bilo je, recimo, po zinoi. Mrzel veter je bril zunaj, gosto je padal sneg z oblakov. Žalosten dan, kaj ne, dragi inoji zdanji otročiči? Kaj nam je bilo storiti? Kaj bi bilo neki pametnejše, kakor zlesti za peč, ter tara brati kako poučno knjigo, ter se tako pripravljati za življenje? Oj, pojdite no! Kdo bi bil v mojih mladih letih kaj tacega mislil! Prav po pravici vam povem, da smo v mojem času največ sovražili kujige. Uže preveč se nam je zdelo, da smo jih morali nositi v šolo in iz šole. Ia kdo bi se ukvarjal z njimi še doraa v izbi, ako zunaj pada tako prijetno beli snežek. Hajdi ven! Deček, ti nisi ustvarjen, da dremlješ za pečjo; deček, ti moraš v boj, v življenje! — Tako smo mislili uže mi dečki in dirjali smo ven na planoto. Pridirjalo jih je še več enakomiselnih, in kakor na komando, pripognili smo se, zgrabili vsak kepo snega, in vnel se je Ijut boj mej nami. Kar na mah smo bili razkrojeni na dve stranki, in bombardirali smo se s kepami, da so se iskre kresale. — Ali, porečeš, dragi bralec, to ste bili pravi divjaki. Motiš se. Ali meniš, da smo se naetali s kepaaii kar tako brez vsega namena? Mnogo smo se učili tudi pri tem. Meniš li, da to ni nobena umetnost, zadeti svojega nasprotnika ravno tje, kamor nameravaš? In bilo jih je mnogo mej nami, ki so uže naprej povedali, kam bodo zadeli tega ali onega. Meniš li, da je to kar si bodi, umakniti se o pravem času tako previdno vrženi kepi? Tu je pač treba nategniti vse svoje raožgane. Ti, se ve, vidiš le vnanjo, robato stran te igre, ti imaš oči le za trdo lupino; ali mi dečki smo iraeli bolj očf za jedro. Sicer iuaaš prav, ako praviš, da zdanje kepanje otroško nima nikacega pomena. Kajti zdaj ui nobene metode pri tej igri. Ali mi smo jo še imeli. Ali uže te čujera vprašati, skibna mati: koliko si nas je poškodovalo pri kepanji kak telesni del? Motiš se. Predrzen kepar ima svojega posebnega augelja varha, in spretnega keparja tudi ne zadeneš tako lehko. Po pravici ti povem, da se ne spominjaiu, da bi se bil kdo kaj poškodoval. — In koliko oken smo pobili s kepami? me vprašaš. Mi izurjeni keparji nismo ubili nobenega okna. Kateri pošten kepar bi neki pobijal okna! Za ves svet ne; sramoval bi se vsled tacega dejanja svoj živ dan. Kako pa se zdaj igra naša niladina! Neškodljive igre naj se ji privoščijo, a urede uaj se ji!