Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 4 “E8LOVEN IA LIBRE” BUENOS AIRES, 28. januarja (enero) 1960 "Nehaj «gnilega je v deželi Danski...” Te Hamletove besede ljudje pogosto ponavljajo, zlasti tedaj, če hočejo poudariti, da se v javnem življenju dogajajo velike nepravilnosti. Do teh pa vedno prihaja pod takimi režimi, kjer ljudstvo nima nobene možnosti za nadziranje in kritiziranje dela svojih vlad. V takih državah prihaja prej ali slej do velikih korupcij, nepravilnosti, samopašnosti. Oblastniki mislijo, da jim je vse dovoljeno, da lahko z javnim premoženjem u-pravljajo tako, kakor da bi bilo njihovo, z ljudmi pa postopajo po svoji mili volji. Tako je pri vseh avtoritativnih režimih, med katerimi ima vsekakor prvenstvo komunistični, ki je po svojem u-stroju avtoritativni režim najhujše vrste. Saj že sama zgradba komunistične partije temelji na neizprosni železni disciplini, ki mora družiti najnižje partijske enote-trojke preko vseh partijskih odborov z najvišjim vrhom — centralnim komitejem. Ta je tisti forum v komunistični partiji, ki dejansko vlada. On daje navodila za strankino delo in vse smernice, on je tisti, ki pripravllja kongrese, na katerih delegati sprejmejo samo to, kar je pripravil in predložil 7centralni komite, on je isti, ki usmerja ne samo politično delo v državi, ampak tudi gospodarsko, kulturno in socialno. Z eno besedo: Centralni komite je v komunistični državi tisti partijski organ, ki je dejanska vlada, čeprav je po ustavah drugače določeno in so tam namesto njega določeni razni “izvršni sveti”. V te svete pa zopet pridejo samo ljudje, ki so stoodstotno zanesljivi in preizkušeni komunisti, ki imajo za sabo dolgo dobo “borbe za pravice delovnega ljudstva”. Skratka najboljše, kar komunisti premorejo. Tako Centralni komite v komunističnih državah neizprosno vlada nad državo in ljudstvi. Glavna in najbolj voliv-na osebnost v centralnem komiteju sleherne komunistične partije je pa glavni sekretar. Ostali člani komiteja so njegovi najožji in najbolj zaupni sodelavci. Navadno so tudi njegovi osebni in ne samo politični prijatelji. Zato se pri komunistih se more nikdar zgoditi, da bi prišel kdo v centralni komite, ki ne bi užival zaupanja strankinega glavnega tajnika, če je pa kot član centralnega komiteja začel razmišljati s svojo glavo in ni hotel biti več povsem poslušno orodje glavnega tajnika, so ga povsod neusmiljeno odstranili. Pod Stalinom so taki možje izgubo nezaupanja plačevali s svojimi glavami, pod Titom pa z večletnimi zapori in odvzemom vseh gospodarskih ugodnosti in predpravic, ki jih imajo komunistični oblastniki, kot smo videli pri Djilasu in Dedijerju. Komunisti skrbno pazijo, da neredno-sti, ki se pri njih zgode, ostanejo javnosti prikrite. Vse store, da “umazanega perila” ne hodijo prat pred ljudi, ampak to store doma v partiji sami. Tako pri komunistih prihaja večkrat do raznih sprememb in zamenjav na vodilnih položajih. Ljudje mislijo, da so jih narekovale potrebe službe, v resnici je pa bila za to merodajna kaka nekrvava interna čistka. Kadar pa prihajajo umazanije komunističnih oblastnikov v javnost in jih nikakor ni mogoče prikriti, potem je pa to dokaz, da se v partiji dogajajo resnejše stvari. Zlasti še tedaj, če je centralni komite sklican samo zato, da pere umazano perilo svojih članov pred vso javnostjo. To se je zgodila v sedanji komunistični Jugoslaviji, kjer je Tito sklical'v novembru 1959 na dvodnevno zasedanje Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. Na njem je bil Tito tudi glavni govornik. Iz sporočila komunistične uradne tiskovne agencije Tanjug so ljudje zvedeli, da je jugoslovanski komunistični diktator na zasedanju centralnega komiteja ozmerjal vse njegove člane. Pri napadu ni izbiral besedi, človek je imel vis, kakor da ima v roki mokro brisačo in z njo švrka na desno in levo. Iz Titovih očitkov svojim najožjim sodelavcem smo zvedeli za razlog njegove jeze. Prijel jih je za tisto, kar pri komunistih mora biti najbolj trdno in je pri njih sedaj popustilo. Zaradi nediscipliniranosti. Niso se držali niti sklepov centralnega komiteja, ki so bili spre- Francija v Evropi im Afriki Francija se nahaja tik pred prvo eksplozijo svoje atomske bombe v afriški Sahari s čemer bo postala članica tkzv. atomskega kluba, v katerega so se doslej nepremagljivo zaklepale tri svetovne velesile: USA, ZSSR in Anglija. S to prvo atomsko eksplozijo bo Francija, tako je prepričan De Gaulle in večina Francozov, napravila spet nov korak na lestvici mednarodnega prestiža, po kateri se je vsaj med zahodnjaki povzpela že visoko po De Gaulleovem prihodu na oblast. Medtem je Francija pod De Gaulleom preživaia eno prvih resnično resnih kriz, ko se je De Gaulle odločil odstraniti iz vlade' svojega gospodarskega in finančnega strokovnjaka ministra Pinaya. Že pred njim je odšlo iz De Gaulleove vlade več ministrov ali pa jih je bilo odstavljenih, večina zaradi različnih pogledov na vzgojne in gospodarske metode nove republike od onih, ki jih je postavil De Gaulle, tako da se bliža čas, ko bo, kakor kaže, okoli De Gaullea ostala samo še skupina njegovih najzvestejših golistov, okoli vodje, ki si je zastavil nalogo vzpostaviti staro veličino Francije. General De Gaulle, ki je danes predsednik Francije, s škoro neomejeno oblastjo v svojih rokah, izhajajočo iz u-stave, ki jo je sam izdelal in uveljavil nad državo, nastopa kot odločen mož, tako da čutijo tako ministri v njegovi vladi kakor tudi parlament, kakšno politično linijo si je zastavil za dosego svojega prej omenjenega cilja. Celo razburjenje na pariški borzi ni moglo preprečiti usode Pinaya. DeDau-lleova osebnost in njegova čast nista s tem korakom najmanj trpeli; nasprotno dokazal je znova, da je on prav za prav edini gospodar Francije in njene usode in da je njegova politika politika države. Tudi sedanji francoski parlament, ki je glasoval za ustavo, s katero si je De Gaulle pridobil tako oblast, ne sprejema brez prigovorov razvoj dogodkov, toda se trudi v soglasju s časom in razmerami prilagoditi se novim ustavnim načelom. De Gaulle se bo morda kdaj pozneje odločil, da bo “mehkeje” postopal s svojimi kritiki doma, toda trenutno je brez dvoma mnenja, da izvedba njegove zamisli o francoski veličini zahte- va vse spoštovanje na novo ustanovljene predsedniške avtoritete. Uradnjh izjav v tej smeri sicer ni bilo, toda med poučenimi krogi je znano, da De Gaulle stremi za ciljem ustvaritve velike “tretje sile” v zahodni Evropi, ki naj bi vzdrževala ravnotežje med anglosaksonskimi silami in ZSSR. Geografsko naj bi ta tretja sila zajemala združeno Nemčijo, večino članic organizacije Skupnega trga in pritegnila druge države, ki bi se z njo povezale na različne načine, od Pi-renejev na jugu pa vse do področij, kjer bodo kdaj določene Nemčiji vzhodne meje. Sedanji trgovinski sporazumi naj bi zato imeli in verjetno tudi imajo za De Gaullea v prvi meri politični značaj. Pri vodenju take politike v Evropi pa se neizogibno pojavljajo resni problemi. Vsi Evropejci in prijatelji Evrope pozdravljajo pomirjenje med Francijo in Nemčijo, nastaja pa vprašanje, če bo nova, v velesilo rezvijajoča se Nemčija pristala na francosko vodstvo na evropskem kontinentu v politični kombinaciji, ki si jo De Gaulle lasti zase. Prav tako je veliko vprašanje, če in za koliko časa bi bilo mogoče izključiti iz Evrope anglo-ameriške politične in druge vplive. Odgovore na to in druge probleme, z mnogimi stranskimi vprašanji, bo morda mogoče najti v teku razvoja francosko-sovjetskih odnosov, na katere general De Gaulle brez dvoma namerava vplivati tudi s prvo eksplozijo francoske atomske bombe v Sahari. Hruščev mora zase seveda igrati svojo igro, ve pa nedvomno, da je general De Gaulle neuklonjiv. Dr. Adenauer niti ne predstavlja Zahodne Nemčije v tolikšni' meri, v kolikšni danes De Gaulle vlada nad vso Francijo, pri njuni starosti pa je za politika kakor je Hruščev povsem naravno pravilno računati v doglednem času na spremembbo razvoja- v obeh državah. "l~‘ ‘" i ■ Bodoča vloga Nemčije v Evropi bo v mnogočem določena na bližajoči se vrhovni konferenci in sicer prej na taki konferenci, kakor pa z, posameznimi medsebojnimi pogodbami na nestalnih političnih in gospodarskih temeljih današnjega evropskega kontinenta. ZSSR ne bo imela sicer zadnje, bo pa imela veliko besedo pri končni odločitvi. Dvomijo, da bi De Gaulle resno mislil, da more sedaj začeti oblikovati konti- jeti, kaj šele sklepov nižjih strankinih organov. V svojem delu, da so postalL malomarni, v odnosih do tujcev pa preveč “liberalni” in so jim izblebetali razne tajne. Tito jih je označil za “državne”, mi pa vemo, da so bili to samo podatki o odnosih titovih komunistov do vodstva svetovnega komunizma — kajti pod komnisti je komunistična partija in država eno in isto —. Tito se je v svojih napadih na člane centralnega komiteja povzpel celo do trditve, da ima vtis, da sede v centralnem komiteju “sami poslovni ljudje in ne komunisti”, da dobiva od delavstva proti njim pritožbe, ker ne postopajo z njimi pravično in ker zanje niso nič napravili. Zato da je njihovo ogorčenje proti njim tudi upravičeno”. Tako je rohnel Tito. Izrekel je vsekakor hude, zelo hude očitke in obtežbe in to na, svoje najožje sodelavce in svetovalce. Za njimi ni bilo prav nobenega zagovora ali opravičila. Zato so ljudje začeli ugibati kaj je dalo Titu povod za tako oster nastop proti članom centralnega komiteja komunistične partije. Ali je imel za to res osnove, ali je pa tako govoril samo zato, da bi javnost videla, da je nastopil proti tistim, ki na račun proletariata žive razsipniško življenje in se ne brigajo na potrebe in težave ljudstva. Ne bomo se spuščali v ugibanje enega ali drugega, ugotavljamo samo tole: Vsa poročila, ki prihajajo že precej časa iz Jugoslavije se strinjajo v dejstvu, da je komunistična partija doma že več let v hudi notranji moralni krizi. Je že predolgo na “vladi” ter jo je oblast ko-rumpirala od najvišjih vrhov do zadnjega propagandista na vasi. Idealizem je šel po vodi. Ga ni več. Vse delo je plačano. In če navaden komunist vidi, da kradejo in zapravljajo ter razkošno in razsipniško žive vsi nad njim ter se vozarijo z modernimi limuzinami s svoji- mi “milostivimi” in raznimi punčarami-komunističnimi funkcionarkami po državi okoli, zakaj si ne bi tudi on olajšal trdot vsakdanjega življenja na račun “skupnosti”. Partija nim.a več nobene privlačnosti, ne za mladino, ne za ostale. Ne more več nastopati z revolucionarnimi gesli, ampak mora braniti stanje, ki je slabše kot je bilo pred njimi. Ljudje vse te vidijo in takega stanja ne odobravajo. Saj danes lahko vsak človek ugotavlja, da se vsi Karadjordjevi-ci skupaj lahko skrijejo pred Titom gleda zapravljivosti in razkošja, v katerem živi rdeči maršal. In kaj so le prejšnji kraljevski namestniki, predsedniki vlad, ministri in bani v primeri s komunističnimi Kardelji, Marinki, Kraigherji, Ba-kariči, Rankoviči in Stamboliči ter drugimi. Navadni revčki, ki so živeli skromno in zmerno, pri sedanjih komunističnih oblastnikih, ki so se “borili za enakost vseh” pa sedaj tako razkošje na račun trpečega delovnega ljudstva! Za vse to je Tito vsa leta vedel. Saj dobro pozna svoje najožje sodelavce in osebne prijatelje. Nikdar doslej ni proti njim glede tega ukrenil prav ničesar. Ravno obratno: Še možnosti jim je dajal, da so si lahko še bolj “opomogli”. Zato bodo morda imeli najbolj prav tistih, ki so mnenja, da je zadnji Titov napad na člane Centralnega komiteja samo navidezen, samo pesek v oči ljudem, da naj bi videli, da je Tito kot nosilec komunistične diktature na strani tistih, ki se jim godi krivica, ki si s trdim delom služijo vsakdanji kruh in da bi nerazpoloženje ljudskih množic od svoje osebe odvrnil proti centralnemu komiteju in njegovim članom. Zato da jih je tudi tako hudo ozmerjal, v resnici pa proti njim ni ničesar storil. Izgovorjene so bile hude besede, za njimi je pa vse ostalo kakor je bilo. In v deželi “Danski” bo gniloba mrdela še naprej ter se širila od vrha navzdol. nentalno politiko. Delal je in dela načrte in njegovo načrtovanje se odraža v težavah, na katere zadeva, ki pa jih brez velikih naporov premaguje zaradi močne avtoritete, ki si jo je pridobil z novo ustavo. De Gaulle dobro ve, da mora, predno bo mogel dvigniti silo in prestiž Francije na naslednjo stopnjo v mednarodnem svetu, najprej doma doseči popolno gospodarsko obnovo in to pod vodstvom države. Na tak način si je mogoče razlagati, zakaj je De Gaulle žrtvoval Pinaya in njegova vero v popolnoma svobodno gospodarstvo. ★ De Gaulleova politika o samoopredelitvi alžirskega muslimanskega prebivalstva je med enim milijonom francoskih kolčnov v Alžiru v severni Afriki povzročala že od De Gaulleovega prihoda na oblast veliko nezadovoljstvo, ker so bili zaradi propagande francoske vojske v Alžiru, ki je dvignila De Gaullea na predsedniški položaj pred dobim poldrugim letom, varani, da De Gaulle nasilno, z vojaškim udarcem uničil najprej gverilce, potem pa še prisilil ostalo muslimansko prebivalstvo Alžira na pokorščino Franciji. K temu nezadovoljstvu je pripomogel v nemajhni meri tudi De Gaulle sam, ker je vztrajno izjavljal, da je Alžir del francoskega kontinentalnega ozemlja in ga zato nikakor ni mogoče smatrati z.a francosko prekomorsko posest, kateri bi bilo mogoče podeliti v bližnji ali daljni bodočnosti kakršno koli samostojnost. Alžir da je že namreč samostojen kakor je samostojna Francija, ker je del francoske države. Ker je potem De Daulle pod pritiskom razvoja razmer v severni Afriki — nemajhno vlogo pri tem igrajo Angleži, Amerikanci in tuniški Burguiba — deloma spremenil svoje načrte in sedaj objavlja, da se bodo muslimani v Alžiru imali pravico opredeliti, se je tudi med vrhovi francoske vojske v Alžiru začelo gibanje proti De Gaulleu, ki je privrelo do vrhunca z izjavo francoskega letalskega generala v Alžiru Massuja, ki jo je dal nekemu nemškemu časnikarju — nemškemu, kar je še bolj prizadelo De Gaulleov Pariz — da je De Gaulleova politika v Alžiru napačna. De Gaulle je dal Massuja takoj poklicati v Pariz, kjer ga je odstavil, na njegovo mesto pa postavil generala Cre-pina. Vrhovni poveljnik v Alžiru general Challe je dobil ukaz preprečiti z njajstrožjimi ukrepi sleherne nemire proti Parizu, kar je tudi storil, ko se jje preteklo nedlljo spustila na alžir-ske ulice množica najprej študentov, za njimi pa ostalega francoskega prebivalstva in se spustila v borbe s francosko vojsko. V neredih je bilo ubitih nad 20 ljudi, več desetin pa ranjenih. Izgredniki so se potem zakopali na dveh mestih alžirske prestolnice za barikade, kjer so jih francoske čete obkolile in jih držale obkoljene še v torek. Po vsem ostalem Alžiru je medtem vladal mir, razen v mestu Oran, kjer pa je francoska vojska že prvi dan zadušila nemire;. Za pomiritev duhov in za dosego sporazuma s francosko vojsko v Alžiru je De Gaulle poslal v Alžir svojega predsednika vlade Debreja, medtem ko namerava uporniškega generala Massuju prestaviti v francosko Zahodno Afriko. Zanimivo je, da se je v istem Alž ru, ki je pred dobrim poldrugim letom dvignil De Gaullea na oblast, začelo gibanje za njegovo zrušitev. Kriza med Kubo in Zahodom narašča Na Kubi se položaj razvija v notranjo in zunanjo krizo karibskega področja z veliko naglico. Glavni poborn k tega razvoja navzdol je revolucionarni predsednik Fidel Castro, ki ga morajo po vsem časopisju, na radiu, televiziji in v govoru naslavljati z, doktor. Kmalu po svojem prihodu na oblast iz kubanskih gozdov se je Castro, kakor znano, obdal ali moral obdati s komunisti vseh značajev, tako da so ga polagoma popolnoma omrežili in se danes že več ne more izmotati iz njihovih mrež. Uvedel je tkzv. agrarno reformo, z njo razbil velika posestva nasadov sladkornega trsa, uničil druga velepodjetja, ki so dajala kruh vzgojno zaostalemu in nepraktičnemu južnjaškemu kubanskemu prebivalstvu. Ker se je spravil tudi na podjetja tujih držav, zlasti na ameriška, se je v USA v kongresu začelo gibanje za ukinitev uvoza kubanskega sladkorja v USA. Ker je USA najmočnejši potrošnik kubanskega sladkorja in ker je sladkor največji kubanski dohodek — poleg turizma —, bi USA mogla samo z ukinitvijo uvoza sladkorja in prepovedjo ameriškega tu-r zrna na Kubo spraviti to otoško državico gospodarsko na kolena. Seveda se je pri tem bati sovjetskega skoka na otok, s čemer bi si ZSSR z največjo lahkoto pridobila strateško silovito važno postojanko med obema ameriškima celinama in komaj nekaj desetin kilometrov oddaljeno od znamenitega Cabo Cañavérala. Tega si USA ne more tvegati, zato je Eisenhower objavil, da USA ne namerava podvzeti nobenih gospodarskih ukrepov proti Kubi. Komunizem pa si na Kubi kljub temu ustvarja postojanko, kar je razvidno iz dejstev, da so si najodločilnejša mesta v državni, vojaški in finančni upravi prilastili komunisti. Poleg tega bo ZSSR letošnjo pomlad odprla eno svojih največjih industrijskih razstav tostran Atlantika. Do še večje napetosti na tem področju je Castro privedel s svojim televizijskim napadom na Španijo in USA, ko je prvi očital, da pomaga kubanskim nasprotnikom Castra, drugi pa, da se pripravlja na invazijo otoka. Med Castrovim televizijskim demogoškim govorom, ki je trajal pet ur, se je pojavil pred kamerami španski poslanik na Kubi, Lojandio in zahteval od Castra, da mu dovoli odgovor na njegove napade po televiziji. Castro mu tega se- veda ni dovolil, pač pa ga je izgnal s Kube, ki jo je moral Lojendio zapustiti v 24 urah. Istočasno je odpoklical iz Madrida kubanskega poslanika. Lojen-dia je na televiziji zmerjal s “falangi-stom, nečastnežem, reakcionarjem, napadalcem, barbarom, predstavnikom tiranije in ostankom fašizma.” Kubansko časopisje pa je napadlo USA in jo ‘opozarja’, da “bodo ameriški vojaki, če se izkrcajo na Kubi, cepali po otoku kakor muhe” in je “dajal majhen nasvet, naj raje napade ZSSR, Kubo pa pusti pri miru.” Eisenhower je zaradi teh dogodkov poklical na posvet v Washington ameriškega veleposlanika Fullbrighta ter je imel z njim in zunanjim ministrom Her-terjem daljšo konferenco o položaju na Kubi in na karibskem področju. S te konference je bilo objavljeno, da USA proti Kubi ne bo podvzela gospodarskih ukrepov, “da ne bi trpelo kubansko prebivalstvo”, izjav glede vojaške intervencije za zaščito ameriškega kontinenta pred zakrinkanim vdorom komunizma pa iz Bele Hiše niso dali, razen te, da proučujejo možnost aplikacije določil medameriške organizacije proti Castrovemu režimu, če bi nadaljni razvoj zahteval resno obrambo ameriškega kontinenta proti komunizmu. Prav tako so v Pentagonu objavili, da ameriška vojska ne bo zapustila svojega oporišča Guantamano na Kubi, “da ne bi padlo v roke sovražniki sili”. Čeprav doslej Castro še ni zahteval umika ameriške vojske z oporišča, so o tej možnosti razpravljali že v ameriškem kongresu, v Beli Hiši in v Pentagonu. Prav tako je vojska že pripravila svoj načrt za tak slučaj. Y Washingtonu je bila podpisana varnostna in obrambna pogodba med Severno Ameriko in Japonsko. Z njo je Japonska za prihodnjih 10 let vključena v zbor 42 zavezniških držav, s katerimi ima Severna Amerika slične obrambne pogodbe za zaščito miru in svobode v svetu. Biv. argentinski predsednik Juan Peron, ki živi v izgnanstvu v mestu Trujillo v Dominikanski republiki, se je odločil za potovanje v Evropo. Od španske vlade je dobil dovoljenje za naselitev na otoku Malaga. Pred odhodom v ponedeljek je izjavil, da odhaja v Evropo kot turist ter da misli tam obiskati več držav, nato se pa zopet vrniti v Dominikansko republiko. / Spomin na sluti a Rožmana Smrt škofa Rožmana je bolestno odjeknila povsod, kjer so ga poznali. To pričajo poročila o spominskih slavnostih, ki jih dobivamo še kar naprej. Na njih govorniki navajajo lepe lastnosti, ki jih je imel pokojni cerkveni dostojanstvenik ter poudarjajo njegovo veliko in odgovorno delo, ki ga je opravljal med komunistično revolucijo ter sovražno okupacijo. Zlasti pa njegov neustrašen nastop proti komunizmu. Danes objavljamo poročilo o spominskih komemoracijah v ameriški vojaški šoli ter Društva prijateljev Jugoslavije v Parizu. Maša za pok. škofa dr. Rožmana v vojaški šoli v Monterey Tudi v vojaški šoli za tuje jezike v Monterey, California, so slovesno počastili pokojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Dne 24. novembra 1959 je vojaški duhovnik, polkovnik Peter Rush, opravil slovensno sv. mašo zadušnico. V pridigi je slavil pokojnega kot velikega cerkvenega voditelja, neustrašenega protikomunističnega borca, ki je v največjih nevarnostih za svoje lastno življenje učil svoje ljudstvo o resnični pogubnosti komunističnega nauka in sistema. Navajal je škofovo dobrodelnost med vojno, ko je bila škofija pod fašistično in nacistično okupacijo ter opisal strašno Kalvarijo Slovencev med okupacijo in komunistično revolucijo. Službe božje in zajtrka, ki je sledil, so se udeležili poleg učiteljev slovenskega jezika na šoli tudi drugi Slovenci, ki žive v Monterey ter nekaj Srbov in Hrvatov ter drugih prijateljev Slovencev. Spominska proslava Društva prijateljev Jugoslavije v Parizu Društvo prijateljev Jugoslavije v Parizu, ki ga je pred leti ustanovil sloviti francoski maršal Franchet D’Espe-rey, združuje odlične francoske osebnosti iz političnega, gospodarskega ter družbenega življenja, ki so prijateljsko naklonjeni do narodov Jugoslavije. To društvo je doslej vedno prirejalo javne sestanke v čast odličnim jugoslovanskim protikomunističnim osebnostim, kadar so prihajale v Pariz. To so napravili vselej, kadar je bil pok. škof dr. Rožman na obisku v Evropi in pravtako predsedniku Narodnega odbora za Slovenijo dr. Kreku, ko se je zadnjič mudil na evropskem kontinentu. Smrt škofa dr. Rožmana je zato vzbudila žalost tudi pri članih Društva prijateljev Jugoslavije, ker so ga vsi šteli med velike prijatelje francoskega naroda. Zato je odbor društva sklenil prirediti javno komemoracijo za škofa dr. Rožmana. Spominska proslava je bila 16. januarja t. 1. pod predsedstvom francoskega veleposlanika Roberta de Dam-pierre-a ter so se je udeležile odlične francoske osebnosti. Pred izbranim občinstvom je direktor slovenskih duhovnikov v Franciji g. Nace Čretnik v tričetrtumem govoru prikazal delo in lik pokojnega škofa dr. Rožmana, za njim je pa podpredsednik Društva prijateljev Jugoslavije, Jean Bourgoin v navduševnem .govoru prikazal nacionalno problematiko slovenskega naroda — tudi Koroške — ter podal okvir, v katerem je deloval pokojni škof dr. Rož-, man. Spominsko proslavo je zaključil slovenski pevski zbor z žalostinko Gozdič je že zelen. ★ Slovenci v domovini, ki so imeli na božični dan navaden delavnik, so iz Pariza slišali božična voščila, ki jih je za Božič 1959 še pred svojo smrtjo sestavil škof Rožman. Kajti v svojem božičnem govoru preko pariške radijske postaje je g. Nace Čretnik v oddaji za Slovenijo zaključil svoj govor z besedami: “Težko bi Vam nocoj izrekel lepša voščila, kakor jih je za letošnji Božič napisal nekal dni pred svojo smrtjo pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.” Zatem je prebral škofovo božično voščilo, ki se začenja z besedami: “V tihoti in revščini svete noči.”... To voščilo je objavila tudi Ssobodna Slovenija v božični številki. Aunerin Bevan, vodja levega krila angleških laboristiv in podpredsednik la-boristične stranke, je bil pred dobrim mesecem operiran. Po operaciji se mu zdravstveno s'anje nikakor ne more povrniti. Je še vedno v bolnišnici in so njegovi osebni ter politični prijatelji resno v skrbeh za njegovo življenje. Pavle MasiČ umrl Prejšnji četrtek, 21. januarja t. 1. smo imeli kot navadno zvečer sejo uredniškega odbora. Gradivo za prihodnjo številko smo že določili in razvrstili. Tedaj pa je prišlo v Slovensko hišo sporočilo, da je malo prej umrl na svojem stanovanju v ul. Grenaderos 61, v Buenos Aires Pavle Masič, biv. narodni poslanec. Novica o njegovi nepričakovani smrti nas je vse globoko zadela in pretresla. Nihče ni mogel verjeti, da se je to res zgodilo, čepiav je bil Pavle v zadnjem času precej slab in je zlasti vročino v prejšnjih tednih zelo težko prenašal. ŽIVLJENSKA POT IN DELO Pok. Pavle Masič je bil tako doma, kakor tudi med slovensko skupnostjo v Buenos Airesu znana osebnost. Rodil se je 29. junija 1893 v Ljubljani. Po ljudski šoli je tam študiral učiteljišče. K vojakom so ga poklicali v 17. pehotni polk ter ga dodelili v službo k Južni ma je bila to tako globoka rana, da se do smrti ni povsem zacelila. V begunstvu so Pavla Masiča Titovi komunisti zasledovali še v taboriščih ter ga je tudi on moral zapustiti. S pok. Francetom Kremžarjem je dobil zavetje v ci-stecijanskem samostanu v Stamsu. Od tu je leta 1948 odšel v Italijo. Ravno tedaj je pa Argentina za nekaj časa u-stavila emigracijo ter je zato pok. Masič moral čakali na odhod v Argentino v Rimu vse do leta 1950, ko je 14. avgusta prišel v Buenos Aires. Prva tri leta je bil zaposlen po tovarnih, leta 1953 je pa nastopil službo v Dušnopa-stirski pisarni v Buenos Airesu. V njej je ostal do svoje smrti. V tej pisarni je razvil vse svoje or-ganizatome sposobnosti. Udejstvoval se je pa vidno v raznih organizacijah in društvih demokratskih Slovencev. Tako v Društvu Slovencev, v Družabni pravdi, kjer je bil v letih 1953-1954 predsednik, nato pa vse do svoje smrti predsednik nadzornega odbora. Deloval je tudi v Južnoameriški Baragovi zvezi. Sploh je bil delaven član slovenske skupnosti do zadnjega dne. V vodstvu SLS je bil član Poverjeništva SLS za Argentino. Vse njegovo delo je označevala tista lepa lastnost, ki je je vedno manj: vestnost in točnost, če je dal besedo, jo je do pičice izpolnil: kar je obljubil, je napravil z železniško točnostjo in vestnostjo. Bil je v službi skupnosti in na srcu mu je najbolj bila njena trdnost, edinost in tesna povezanost. Vse za slovensko ime, za slovenskega človeka, za ugled slovenski. Bil je v resnici mož dela, mož železnici na Tirolsko. Službovanje pri železnici ga je tako pritegnilo, da je ostal kar pri njej in ni pozneje iskal službe v poklicu, za katerega se je pripravljal na učiteljišču. Pri železnici je služboval na raznih mestih. Najprej na Tirolskem, pozneje pa tudi na Slovenskem. Med drugim je bil tudi šef na žel. postaji v Grobelnem. Ko je po letu 1918 jug. železniška uprava prevzela Južno železnico, je tudi Pavle Masič prišel v državno žel. službo. V glavnem je služboval na železniškem ravnateljstvu v Ljubljani. Vodil je med drugim odsek, ki je preiz-koval železniške nesreče. V uradniški karieri je dosegel inšpektorski položaj. V železniški službi je bil med pionirji strokovne železničarske organizacije, ki je sprejela program Slovenske ljudske stranke in ga z vso doslednostjo med železničarji tudi širila in uveljavljala. Postal je tako predsednik Prometne zveze, ki je pod njegovim predsedstvom priborila slovenskim želazničarjem marsikatero socialno pridobitev. Kot predsednik Prometne zveze je prišel v stike z vodilnimi možni SLS. Pri njih je užival polno zaupanje kot zanesljiv, zaveden in odločen pristaš. Poleg dela v strokovni organizaciji se je pok. Masič živo udejstvoval tudi pri Železničarski zadrugi. Da se je ta zadruga tako mogočno razmahnila ter je bila nazadnje mogočno gospodarsko podjetje z milijonskimi obrati, je v nemali meri zasluga tudi neurmornega dela pok. Pavla Masiča. Vse to delo je nujno moralo pok. Pavleta privesti tudi v še večje udejstvovanje v stranki sami. Tako ga je SLS poslala pod županovanjem dr. Jurija Adlešiča kot občinskega svetovalca v ljubljanski občinski odbor, leta 1938 je pa bil na listi JRZ izvoljen v Ljubljani za narodnega poslanca kot zastopnik slovenskih železničarjev. Med komunistično revolucijo je bil odločno na protikomunistični strani. Pod Italijani je moral pretrpeti marsikatero ponižanje in gorje s svojimi sinovi v internaciji v Gonarsu, nacisti so ga pa tudi za dalj časa zaprli in nad njim znašali svojo surovost v zaporih. Pred slovensko javnostjo je odločno nastopil dne 3 maja 1945, ko je bil na zborovanju slovenskega parlamenta na Taboru tajnik tedanjega zbora, ki je oklical slovensko državo v sestavu federativne Jugoslavije. Vojna leta tudi pok. Pavletu niso prizanesla. Srečno družinsko življenje, ki si ga je ustvaril z go Ivano, roj. Pu-kelstein, in ki so jo pomnoževali sinovi Pavle, Ciril, Janko, Dorček ter hčerka Milica, je zavila žalost ob novici, da so sina Pavleta, je bil tudi v službi pri železnici, ubili komunisti. Pred njimi se je pok. Masič s sinovoma Cirilom in Jankom odpravil na Koroško, sin Dorček — bogoslovec — je pa tja odšel z ostalimi domobranci. Pozneje je z njimi tudi delil isto usodo: Angleži so ga vrnili komunistom, ti so ga pa z ostalimi slovenskimi fanti pobili. Za očeta v begunstvu in za mater do- molitve in zvestobe. Živel je resnično iz vere in nemalokrat je dejal: Vsak dan sem pripravljen. Zelo mu je bilo hudo, ker je bil na stara leta tako sam in je imel svojo življensko družico tako daleč. Pa je svojo bol zaprl v svoje srce. Marsikdaj je bila bolečina tako huda, da mu je solza zalila oči in se razlila po licu. V zadnjih letih je večkrat tožil o boleznih v želodcu. Trpel je tudi na hudi astmi in srce mu je začelo pešati. Nazadnje je tudi povsem oslabelo in v črtr-tek 21. jan. 1960 je za vedno prenehalo biti ob devetih zvečer. POGREB V petek in v soboto do devete ure zjutraj je pok. Pavle Masič ležal na mrtvaškem odru v hiši na Grenaderos 61 v Bs. Airesu. Tja so ga hodili kropit rojaki ’od vseh stkani ter izrekat sožalje njegovima sinovoma Cirilu in Janku ter ostalim sorodnikom. Pok. Pavle Masič je ležal v krsti sredi vencev in cvetja. Na levi strani krste je bil velik venec z napisom “Žalujoča soproga”, na desni strani pa enak venec od otrok. Sledili so venci vnukov, ostalih sorodnikov ter podjetii, v katerih sta zaposlena pokojnikova smova. Ko so krsto zaprli so nanjo položili'iz belih nageljnov napravljen šonek v obliki križa. Svojemu staremu ečotu ga je dal v zadnje slovo ujegov n.ariiuhši vnuček Nani. Na krsti je bil tudi slovenski šopek s trakovi v narodnih barvah. Pogreb je bil v soboto ziutraj ob desetih. Pogrebne svečanosti so se začele 7. mriitvim rožnega venca, nakar je sorodnik pok. Pavla Mariča kanlan v San .Tustn e-. Janez Lanous ob aristenoi no-vomašnika g. Toneta Pintariča in bogo-siovca g. Primoža Langusa izmolil molitve za umrlega ter blagoslovil krsto. Sorodniki ter člani SLS in Družabne pravde so nato dvignili krsto t.er io po-nerii na mrtvaški avto. Iznred l»«Se je nogrohui zavod zavri proti veličastni baziliki sv. Jožefa na Trgu Flores. Bazilika sv. Jožefa je bria vsa ovita v črnino, ter razkošno razsvetbena. Na velikih čm;h z^verah. ki so vi«°le izpod stropa pred glavnim oltarjem, je bil na-rrs “Pabio M^sie”. nred glavnim oltarjem pa postavljen visok katafalk. Ko je prišel pogrebni sprevod pred bazriiko, je krsto s trunlom pok. Masiča tam že pričakoval žuon:k bazilike sv. Tož°fa Msgr. Davis Auletta z enim od svoiih kaplanov. Ta je nosil križ, za njim je pa nato župnik Msgr. Auletta s slovenskima župnikoma gg. Gregorijem Malijem, Stankom škerberom, kaplanom Janezom Langusom in dr. Lojzetom Starcem spremljal krsto vse do katafalka. Mašo zadušnico za pok. Masiča je imel g. Janez Langus. Asistirala sta mu g. dr. Lojze Starc in bogoslovec Primož Langus. Po maši je g. Janez Langus ob asistenci g. župnika Gregorija Malija in g. dr. Lojzeta Starca izmolil pred katafalkom molitve Reši me. Župnik bazilike sv. Jožefa je nato v spremstvu slovenske duhovščine sprem- ljal krsto s truplom pok. Pavleta Masiča do izhoda iz bazilike. Ko so jo polagali na mrtvaški voz, je v visokem zvoniku milo zaklenkal mrtvaški zvon. Njegovi odsekani glasovi so se izgubljali v velemestnem hrupu. Pavle Masič je pa tedaj nastopil svojo zadnjo pot k zasluženemu počitku na pokopališču Ča-karita. Na pokopališču je pogrebni sprevod zavil kar naravnost proti tistemu delu, kjer sedaj pokapajo mrliče. Tam je bilo izkopanih že več grobov. Eden od njih je bil določen za Pavleta Masiča. Njegova sinova, sorodniki ter člani SLS in Družabne pravde so dvignili krsto z mrtvaškega voza ter jo ponesli do groba, vanj so jo pa položili grobarji. Pred odprtim grobom je opravil pogrebne molitve ter blagoslovil zemljo, ki je sprejela vase požrtvovalnega slovenskega javnega delavca, g. Janez Langus. Zatem je pa prvi povzel besedo g. Jože Jurak. Govoril je v imenu slovenske duhovščine, Dušnopastirske pisarne, Južnoameriške Baragove zveze ter slovenskega bogoslovja v Adrogue-ju. Omenjal je pokojnikove vrline, ki so krasile njegovo življenje. Naglašal, da je bil vzoren, zvest in pošten mož, ki je v delo dajal več kar bi kot uradnik moral, v delo je vlagal tudi srce. V nadal-njih izvajanjih je poudarjal Masičeve zasluge za razvoj Dušnopastirske pisarne in naglasil, da je ponovno prihajal s predlogi in nasveti za zboljšanje dela v pisarni. Povedal je dalje, da je bil pok. Masič globoko veren slovenski mož, ki je vedno živel po naukih sv. Cerkve ter redno dnevno prejemal sv. zakrament. Tako je bil vedno pripravljen na polaganje računa o zemskem življenju in delu pred Bogom. Svoja izvajanja je zaključil z zatrdilom, da- se ga bo slovenska duhovščina vedno hvaležno spominjala v molitvi. Miloš Stare je imel poslovilni ogvor v imenu Narodnega odbora za Slovenijo, vodstva Slovenske ljudske stranke ter strankinega Poverjeništva za Argentino. V govoru je naglašal, da je pok. Masič pripadal Slovenski ljudski stranki, t. j. tisti stranki, ki je več desetletij vodila usodo slovenskega naroda. Od vstopa vanjo pa do svoje smrti je bil zvest njenim načelom, ki jih je širil in uveljavljal v vsem svojem življenju in na vseh svojih položajih. Bil je v resnici mož zvestobe načelom, idealom. Z e-nako vnemo je delal na uresničenju strankinih idealov in načel kot navaden član, ali pa na položajih, kot predsednik močne Prometne zveze, ali kot občinski svetovalec stolnega mesta Ljubljane, ali kot narodni poslanec beograjskega parlamenta ali kot tajnik slovenskega parlamenta 3. maja na Taboru. Pa tudi v izseljenstvu je ostal zvest svojim idealom. Saj je večino dneva skozi več let preživel pri delu v Dušnopastirski pisarni, kjer je med slovenskimi knjigami, slovenskimi časopisi, slovenskimi ploščami ter pri zvestem spremljevanju vsega izseljenskega življenja našel svoj drugi dom. V imenu vseh strankinih pristašev v izseljenstvu in v domovini mu izreka najglabljo zahvalo za vso zvestobo, ki jo je vedno ohranjal strankinim načelom, in za vse delo, ki ga je opravil za slovenski narod v domovini ter v izseljenstvu. Dr. Julij Savelli se je od pok, Pavla Masiča poslovil v imenu Društva Slovencev in Slovenskega pevskega zbora Gallus. Naglašal je, da je lahko pokojnik tudi kot član Društva Slovencev vzgled ostarim članom, ker je tudi v težkih o-kolnostih vedno vestno izpolnjeval svoje članske dolžnosti. Prav tak je pa bil tudi kot podporni član Gallusa. Zadnji govornik je bil Maks Jan. Govoril je v imenu Družabne pravde. V svojih izvajanjih je poudarjal veliko pokojnikovo ljubezen do delavskega stanu. Delavstvo mu je to ljubezen vračalo s svojo ter ga je leta 1938 imenovalo “delavskega poslanca”. Omenjal je dalje, pokojnikovo delavnost v Družabni pravdi, ki jo je vodil v letih 1958 in 1954 | z veliko spretnostjo tako, da so ga člani po izteku njegovega predsedniške- j ga manda*a prosili, naj najde način, ! da bi bil še naprej organizaciji v po- j moč. Pavle Masič jim je ustregel ter | je bil do smrti predsednik nadzornega i odbora Družabne pravde. Končno je govornik naglasil, da so vse pokojnikovo delo označevale naslednje lepe lastnosti: dosledna načelnost, nenehno iskanje pravice, stanovska zvestoba in vesel značaj. Komaj so utihnile poslednje govornikove besede, so se že približali grobarji od sosednjega groba, ki so ga pravkar zasuli ter so v nekaj minutah o-pravil svoje delo tudi pri grobu pok. Masiča. ARGENTINA V Btuenos Aires je prišel v nedeljo 24. t. m. na tridnevni obisk predsednik združenih mehiških držav Adolf López Mateos. Na mednarodnem letališču Ezeiza ga je sprejel predsednik republike dr. Frondizi z vsemi člani svoje vlade ter visokimi vojaškimi in cerkvenimi dostojanstveniki. Navzoči so bili tudi člani diplomatskega zbora, častna četa letalstva z godbo in zastavo je pa visokemu gostu izkazala vojaške časti. Predsednik mehiške republike je po prihodu naslovil poslanico na argentinski narod, v kateri je poudarjal tesno povezanost ameriških držav in njihovo skupno usodo. Med njegovim bivanjem v Argentini mu je predsednik dr. Frondizi izročil najvišje argentinsko odlikovanje ogrlico reda Osvoboditelja San Martina, poslanska zbornica je pa imela njemu na čast slavnostno zasedanje, na katerem je Adolf López Máteos tudi govoril. V Buenos Airesu se je prejšnji teden mundil šef tiskovnega urada Bele hiše v Washingtonu, James Hagerty. Bil je sprejet tudi pri predsedniku republike, dr. Frondiziju, Njegov prihod v Buenos Aires je v zvezi s pripravami za obisk severnoameriškega predsednika Eisenho-werja Argentini koncem prihodnjega meseca. — Kot smo že poročali bo prišel Eisenhower v Argentino dne 26. februarja. Na letališču Ezeiza ga bo pričakoval, sprejel ter pozdravil predsednik republike dr. Frondizi z najvišjimi civilnimi, vojaškimi in cerkvenimi dostojanstveniki. Sprejem na letališču bo od 12.45 uri. Eisenhower bo še istega dne popoldne obiskal predsednika dr. Fron-dizija v vladni palači, ki mu bo nato predstavil tudi člane diplomatskega zbora. Naslednjega dne zjutraj bo Eisenhower najprej položil venec na spomenik Osvoboditelju San Martinu na Trgu San Martin, nato bo pa odšel na slavnostno sejo poslanske zbornice, na kateri bo tudi govoril. Iz Buenos Airesa bo v spremtsvu dr. Frondizija odšel z helikopterjem v največje morsko kopališče Mar del Plata, od tu dalje bosta pa oba predsednika potovala z avtomobilom v Bariloche, odkoder bo gen. Eisenhower odpovotal s svojim spremstvom naravnost v čile. Gornji program dopolnjujejo vse dni, ki so določeni za bivanje gen. Eisenhowerja v Argentini, z razgovori obeh predsednikov, razni sprejemi in slavnostne pojedine ter druge prireditve. Notranji minister dr. Vitolo je v razgovoru s časnikarji izjavil, da je za marčne volitve v glavnem že vse pripravljeno. Volilni imeniki so napravljeni ter je v njih vpisanih okoli 10,112.268 volilcev. Volitve bodo povsem svobodne ter bo za red in nemoteno njihovo izvedbo jamčila vojska kot vedno doslej. Politične stranke bodo za volitve uživale največje ugodnosti na pošti, železnicah, za volilno kampanjo bodo pa imele na razpolago tudi radijske postaje. ADENAUER V ITALIJI Adenauer je pretekli teden prišel na petdnevni obisk v Rim, kjer se je z italijansko vlado nameraval dogovoriti za skupen nastop na vrhovni konferenci, ki bo v maju v Parizu, proti ZSSR glede problema Berlina in obeh Nem-čij. Italijanska vlada se je izmikala odločni zaslombi neizprosnega Adenauer-jevega stališča proti sovjetom, in to po nalogu USA in predvsem Anglije. Skupno poročilo o konferenci je zato izzvenelo v splošnih frazah o skupnem nastopu na vrhovni konferenci “po načelih zahodnih zaveznikov v okviru NATO itd.” Adenauer je obiskal tudi papeža Janeza XXIII. ter mu je v 40 minutni av-dijenci med drugim izjavil, da “čuti, da je Bog izbral v današnjem času nemški narod za branik Zahoda proti komunizmu”. Papež Janez XXIII. je podelil Adenauerju za nemški narod svoj blagoslov in izjavil, da želi njemu kot dinamičnemu državniku in dobremu katoličanu vse najlepše za bodočnost. Ker sta Segni in Adenauer izdala po konferenciji samo splošno poročilo o stališču Italije proti ZSSR na bodoči vrhovni konferenci in ker je tudi papež imel ob priliki Adenauerjeve avdijence striktno nepolitični govor, je razvidno, da je Adenauer na svojem petdnevnem obisku v Rimu in Vatikanu dosegel le delni uspeh. Rojaki so nemo zrli v gomilo, ki je nastala pred njimi in v kateri je dobilo zadnji počitek plemenito slovensko srce. S toplo mislijo so še enkrat pobožali spomin na dragega prijatelja — poštenega ter zvestega slovenskega moža — nato pa z boljo v duši zapustili pokopališče. SVOBODNA SLOVENIJA Stran 3. Ilovice it Slovenije*- SLOVENC «LE Slovesna zadušnica za škofom dr. Rožmanom v Čilu Novico o smrti škofa dr. Rožmana smo v Čilu razmeroma pozno prejeli. Šele, ko je prišel tednik “Svobodna Slovenija”, se je pričela širiti novica od ust do ust med tukajšnjimi Slovenci. Na vse je napravila najglobji vtis. Vsi smo dobro poznali našega nadpastirja, saj nas je dvakrat obiskal v Čilu. Na četrto nedeljo v decembru smo se zbrali v cerkvici bolnice El Salvador v Santiagu pri č. s. Vincenciji. Sveto mašo zaduš-nico je opravil slovenski dušni pastir g. Franc Fekonja ob asistenci župnikov g. Ludvika Tomazina in dr. Antona Tr-dana. Po sv. maši je imel žalni govor župnik Ludvik Tomazin. Orisal je življenje škofa dr. Rožmana in zlasti predstavil vso težo križa, ki ga je moral nositi naš škof, zlasti na večer svojega življenja v begunstvu v Avstriji in v izseljenstvu v Severni Ameriki. Izmolili smo Reši me, potem pa je cerkveni zbor pod vodstvom g. Martina Maroša zapel pretresljivo žalostinko škofu v slovo. K sv. maši so prišli skoro vsi Slovenci. Tudi tisti, ki se drugače ne udeležujejo naših skupnih prireditev. ITALIJA Podravnatelj Zavoda za širjenje vere v Rimu, Morisg. dr Maksimilian Jezernik je v začetku meseca decembra 1959. naredil doktorat iz prava z oceno sum-ma cum laude. Tako je Monsg. Jezernik dvema dosedanjima doktoratoma iz filozofije in misionologije dodal še tretjega iz prava. Iskreno častitamo. Radijski postaji v Rimu in v Vatikanu prenašata redne slovenske oddaje, ki jih poslušajo Slovenci v svobodnem svetu in za železno zaveso. Posebno močna je rimska oddaja, ki jo je mogeče sprejeti tudi v Južni Ameriki. Naš gor- slovni prispevki ter politično, narodopisno in gospodarsko gradivo tega okraja. “Slovenski dom” je še predvojno društvo Slovencev v Zagrebu. Ima okoli 1000 članov, kar je zelo malo od 25.000 Slovencev, kolikor jih je v Zagrebu. Društvo ima več sekcij, od katerih delujeta zlasti dramska in pevska. V dramski se najbolj udejstvuje nestor slov. gledaliških igralcev Hinko Nučič, pevsko sekcijo pa vodi pevovodja Danilo Danev. Slovenski dom ima tudi sekcijo Triglav v Karlovcu z 200 člani in Bazovica na Reki tudi z 200 člani. Bohinjsko jezero je s površino okoli 3.2 kv. kilometrov največje jezero v Sloveniji, največja njegova globina je pa 49 m. Jezero je zelo bogato na ribah, zlasti na postrvih, jezerskih zla-tovčicah, jezerskih amerikanskih in potočnih prstrvih, menkih, ki dosežejo 70 do 80 cm, ter težo do 2 kg, klenih, pisancih, črnookicah itd. Jezerskih zla-tovčic nalove letno okoli 2.000 kg ter z njimi zalagajo domača gostišča. Jezero upravlja in gospodarsko izkorišča Uprava gojitvenih lovišč LRS, ki ima v Bohinju velik ribogojni obrat z letno zmogljivostjo 2 milijona iker. Večji del proizvodnje tega obrata vlože vsako leto v jezero. Lani so n. pr. spustili v jezero nad pol milijona umetno vzrejenih jezerskih zlatovčic. Ljubljanski grad je privlačna iz let- I PO SVETU I.