Katoličk cerkven Ust. Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po pošti en celo leto 4 gld. 60 kr., sa pol leta 2 gld. 40kr., zaČetertleta 1 gld. 30kr. V tiskarnici sprejemana na leto 4 gold., Ea pol leta 2 gold., sa četert leta 1 gold.; ako zadene na ta dan praznik, iaide Danica dan poprej. Tečaj XXVII. V Ljubljani 15. listopada 1872. List 46. Nagovori #r. Očeta M*ifa IX I. Znano je, kako lepo Oče sprejemajo svoje podložne iz Rima in od drugod, ki jih večkrat v Vatikanu obiskujejo in jim svojo vdanost naznanujejo. Čudil sem se večkrat, kako da laska toparska vlada še to dopusti. Undan je šel veliki prednik Bazilijancev iz Drinopolja (Adrianopelna) skoz Ljubljano v Rim nazaj. Le td je preč. gosp. Jerčm Kajšievič. Bil je šel obiskat slovensko-katoliški misijon v Bulgarijo. Temu sem ravno imenovano začudenje razodel; rekel pa je nato: Tu je roka Božja vmes; tudi sv. Janez Kerstnik je bil v ječi pri Herodu, vender je vedno ljudstvu pridigal. Sv. Oče tedaj, akoravno jih ima novi Herod v ječi, vendar vedno ljudem pridigajo, neprestrašeno oznanujejo resnico v obličji Heroda, kterega huda vest terpinči; toda kdo ve, kaj še utegne storiti, ako ga dosti nakajfa po Rimu plesajoča „Herodija", laška rudečkarska stranka. Ozrimo pa se na nektere ogovore sv. Očeta. Liberalni listi so mnogo pisarili o neki slovesnosti, češ, da so jo bili napravili Prektiberčani, „Trasteverini", kralju na čast; napravili so jo bili pa le nekteri za plačilo. To je jezilo poštene Trasteverince; sprosili so tedaj zaslišanje pri sv. Očetu, da bodo protestirali zoper to slovesnost in sv. Očetu zaterdili svojo stanovitno vdanost. V nedeljo, 13. oktobra, so bili pred sv. Očetom — njih čez 3000. Se veliko več bi jih bilo, pa za toliko množico ni dosti velike dvorane v Vatikanu. Gledalo se je, da to pot so drugim odjenjali tisti, ki so že o drugi priliki bili pri sv. Očetu. V naj veči dvorano — „Sala ducale" — niso mogli vsi, veliko jih je bilo se v bližnji dvorani „Sala regia". Proti poldnevu pridejo sv. Oče spremljani od veliko kardinalov, prelatov in dvornikov; pričujoči so jih sprejeli z glasnimi, neprenehljivimi slavoklici. Mir nastane, sv. Oče se vsedejo in eden pričujočih prebere pismo verne vdanosti (adreso). Potem so imeli sv. Oče govor, iz kterega naj zna-menitniši reči posnamemo. Namreč: Tedaj ni res, da bi bili Trasteverinci v zadnjih dnčh neprimčrno veselje naznanjali. Spričujete mi to s svojo pričujočnostjo in z besedami, ki sem jih ravno kar slišal. To je prav. Toda o tem nočem dalje govoriti,... temuč povem vam precej, da vas prav serčno ljubim in spregovoril bom raji nektere besede v vas občni prid. Besede, ktere bom govoril, povzamem z današnjega dne. Danes namreč nam sv. Cerkev in Jezus Kristus sam red oči stavi dva različna kralja. Od enega govori ezus Kristus v priliki, drugi je sv. kralj Edvard, čegar praznik danes obhajamo. V priliki vas spominja Gospod na kralja, kteri od- fovor tirja od vsih hišnikov svojega kraljestva za njih iševanje. Ko sem bral to priliko, sem se zdajci spomnil odgovora, ki ga bodo morali dajati razni vradniki deržavnega denarstva. Vem, zakaj to so očitne dogodbe, ki se po časnikih naznanjajo, da vsak dan kaki denar-ničar (kasir) z denarnico gre popotovat, ali kaki davkar z nabranim davkom, ali ponarejavec s peresom, ali poštni vradnik, ki je odpiral pisma in iz njih denarje pobiral. Z eno besedo, noben teden ne mine brez tacih naznanil po časnikih. Komu bodo dajali odgovor? Nektere pozaprejo, pa dosti jih uide. Kdaj se bo reklo: Daj odgovor? Prišel bo za nje dan, strašen dan, ko bo Jezus Kristus od vsacega odgovor tirjal. Prašam pa: Odkod izvira ta spačenost? od kod ta pohlepnost po denarju? od kod to pozabljenje Boga in vernosti? Ravno od tod, ker vere in vernosti več nimajo. Vem, da ob vsih časih so se našli nezvesti hišniki; toda toliko, kakor dandanašnji, jih ni bilo nikoli v nobeni deržavi na Italijanskem. Tega nisem jest izmislil, to vsi listi poterjujejo. Kjer se pogreša vera, tam ni strahu pred božjo pravico ; ako se jim ponese človeški pravici umikati se, potem ropajo, kolikor morejo. Bil je pred nekimi leti, kakor pomnim, v Rimu mož, kteri pa zdaj več ne živi in ste ga vsi poznali. Ni bil nejevernik, ampak izmed katoličanov, kterim pravijo liberalci. Rekel mi je, da je vsako nedeljo pri sv. masi in da hodi vsako leto enkrat o veliki noči, k spovedi in k sv. Obhajilu. No tedaj — ta mož, ne vem, zakaj je besedo na to obračal? je opraševal papeža o večnosti, o peklu, o peklenskem ognju in terpljenji. Rekel mi je: Pritcrdim, da je pekel in večnost, toda prepričan sem, da v peklu ni ne ognja ne muk, ampak le žalost in klavernost. Jaz sem mu odgovoril: Pa Jezus Kristus ne govori od žalosti in klavernosti, ampak od ognja; ni rekel: ,,Poberite se v večno žalost, ampak poberite se, vi prekleti, v večni ogenj !" Če pa taki na pol pravičen, kakor ie bil ta, reče in veruje, daje pekel, toda ne tako strašen; kaj bodo še le tisti rekli, kteri so polni nejevere, ka-koršna se zdaj v Rimu uči? V svarilo so sv. Oče nato povedali pričujočim, kako je eden liberalnih učiteljev v Rimu v pričo otrok vero zasmehoval, ter bo nadaljevali: „Ohranimo ta neprecenljivi zaklad sv. vere; bodimo prepričani, da je večnost, srečna za dobre, žalostna in nesrečna za malopridne hišnike, za nesrečne grešnike. Kako pa zamoremo oditi tako grozni večnosti in strašnim kaznim? Posnemajmo čednosti unega druzega kralja, kterega praznik danes obhajamo. Povedali so potem ob kratkem pobožno življenje sv. Edvarda, in popisovali, kako je bil zvest sin sv. Cerkve, podložen namestniku Kristusovemu, kako je veliko dobrega storil za Cerkev, podložnim davke in bremena lajšal, ter je bil podoba vsih kraljevih čednost. Dalje pravijo. Pa nikar ne mislite, da je bil ta kralj edini svetnik, kteri je sedel na kakem prestolu v Evropi. Bilo je več svetnikov na prestolih. Bih so svetniki na prestolih v Lisabonu, v Madridu, na Francoskem, na Ogerskem , tudi na Danskem, preden je odpadlo od vere, in na prestolu Poljskem, in na lulijanskem. Pač so bili tudi tu svetniki kralji in kraljice, in sicer ravno iz te rodovine, ki zdaj vlada. Ni mi treba daleč iskati. Ravno preiskujemo, da bi med zveličane prišteli Marijo Kristino Savojako, kraljico Napoljsko, mater kralja Frančiška II Napoljskega. Ta sveta kraljica je bila hči Viktor Emanuela I, ki je imel tri hčere, kterih je ena umerla, dve pa živite in ste vedni zgled čednosti. Bil sem še mlad, ko se je bil Pij VII v Rim vernil (namreč iz pregnanstva), in tega so bili tudi Trasteverinci veseli. Bil sem pričujoč pri prihodu Pija Vil v Rim. Prišel je od „Piazza del Popolo" proti stolnici sv. Petra. Veste, koga je Pij VII tam med tolikimi drugimi našel? Pri cerkvenih vratih je dobil sardinskega kralja, kteri je umeri v Rimu v sluhu svetosti, v svitlobi vsih čednost. V tem trenutku pade kralj na kolena pred papeža in s solznimi očmi sc zahvali Bogu, da je zopet Papež v posestvu sv. Petra in svojih deržav. Papež objame kralja z očetovsko Iju-beznjivostjo, sej imel je kralj tako dobre in svete namene. — Ako me vprašate: Sveti Oče kako je pa zdaj? vam odgovorim: Vaše vprašanje mi je neprilično. \ črnem se pa zopet h kralju v priliki. Tu slišimo, da bomo morali dati odgovor od vsih svojih del. „Redde rationem'4 — daj odgovor - bo rekel Gospod meni in vsim udom cerkvene vlade. Govoril bo vsim dušam, ktere so Bogu pesvečene: govoril bo vam in vsim kristjanom po vesoljni zemlji, vsim ljudem. Govoril bo kraljem in cesarjem, knezom, nekošnim ministrom, poslancem, starašiuom, generalom, stotnikom in prostakom. Kaj pa mislite, komu bo te besede še posebno strašno govoril? Brezbožnim pisateljem, kteri se s svojo brezbožnostjo hvalijo, kteri služijo maliku obrekovanja, laži, hudodelstva in nesramnosti. Posebno ojstre bodo te besede: Daj odgovor! donele po ušesih tistim, kteri nič ne poznajo kakor zgolj pozemeljsko, kteri so duše pozabili , in po ušesih vsih tistih, kteri išejo po krivici bogateti. Vera, pa omika in »roboda. Dandanes hiti vse proti omiki in svobodi — to je dvoje jezer, do kterih priti hrepeni vsako ljudstvo, da bi se ondi v globocih požirkih napajalo blaženosti, ter se poživljalo in krepilo. Da, delati za omiko in svobodo, to je prelepa naloga, vzrasla prav iz notranje narave človeške, iz vse oživljajočega duha, kterega bistvena dela sta, um hrepeneč po resnici, in svobodna volja. A kakor se telesu ne prileže vsakorŠna hrana> ampak je marsiktera nevarna, da bi mu ne prejedla korenin življenja; enako tudi za duha ni vsaka omika in svoboda, marveč edina le taka, ktera se strinja z njegovo bist-venostjo in mu to popolnuje, ter doveršuje. Ta duševna bistvenost nam omejuje naše delovanje, našo prostost, ker nam prav odločno kaže pot, ktera pelje do edino prave omike. Iz tega se vidi, da omika in svoboda ste telesno sklenjeni, druga drugo pogojujete; ji bomo pa bolje pregledovali, ločimo in premišljujmo vsako posebej, da zvemo, l.kaj je prava omika, in 2. kaj prava svoboda. I. 1. Omika se mora sicer raztezati na celega človeka, objemati mora vse njegove zmožnosti in moči, a v tem ožjem smislu, kakor jo imamo mi pred očmi, se nanaša pred vsem le na eno bistveno lastnost duha, na njegov razum, in omika v tem pomenu je gibanje uma v njemu lastnem predmetu, to je dosegovanje in dosega resnice, ker ta je ravno predmet, s kterim se peči um. Kolikor dalje je proderl v svojem predmetu, kolikor bolj je gibaje se razširil svoje meje, kolikor več resnice je spoznal; toliko bolj je omikan. Resnica je sicer le ena, a našega uma omejenost je ne more vse na enkrat pregledati in v enem pogledu obseči, zato jo vidi razdeljeno v več predelov stoječih v eni versti ali pa podredjenih, vse veže v celoto glavni predel, ki je pervi vzrok vseh, podelivši vsem bitnost. In tudi po tem se bo sodila omika; do kolikor važnejega predmeta se bo prigibal um, toliko bolj bo omikan. Omika se toraj ne ceni le po širokosti, ampak tudi in sicer v pervi versti po visokosti. 2. S terditvami do sedaj izpeljanimi se menda vjema vesoljni svet; a cepi se na dvoje, ko jc treba resnice določevati po njih ceni, po njih važnosti in dobroti za nas. Dobro je to, kar je komu primerno, njegovim težnjam (prizadevam), njegovim zmožnostim in njegovi popolnosti. Kar je tem lastnijam najbolj primerno, to je tudi najbolje, in pervo mesto zasluži dobro, ktero vstreza najbolj bistveni last-niji. Ktera resnica je tedaj za človeka najbolja in torej naj bolj potrebna? To je prevažno vprašanje, ker v tem je tudi rešeno vprašanje, kaj je sploh za človeka dobro: to, kar glavno dobro pospešuje in slabo ovira. A ravno tu so pa nazori (misli) nasvetu silovito različni. Svet namreč kaj čudno sodi o pervih težnjah, in o glavni težnji človeški; meni, da je glavna ta, ki jo naj bolj čuti, to je težnja po sedanji sreči in visokosti, ki kaj močno zadeva čutnega človeka. Ta mu je glavni namen, kteremu morajo služiti vse druge moči in zmožnosti; kar temu namenu vstreza, meni, je zanj naj bolje in zasluži imeti pervo mesto. Življenje dobro, častno, slavno, to hoče svet imeti in po tem meri vse; resnice, ktere se tega ne dotikujejo, ali pa mu to še navidezno zavirajo, za njegov ku3 niso dosti vredne, mu le na spodnjem mestu stoje, ne zdi se mu vredno, da bi se ž njimi pečal. Mi z živim in naj globočejšim prepričanjem terdiino, daje glavna težnja (prizadevanje) naša po sreči, — toda ne vidimo sreče v zadovoljevanju le čutnih in zem-skih namenov, temveč vedoči, da imamo duha v sebi, duha neumerjočega, stavimo vso srečo v večnost, do ktere naj nas sedajnost pripelje. Zato pravimo, da naj bolj so dobre za nas resnice, ki se vjemajo s to težnjo duha; mi terdimo, da so te resnice perve, da je naj bolj potreba jih vediti, da te resnice še le dajejo pravo luč vsem drugim prizadevam, ter kažejo njihovo dobroto, ali pa škodljivost za nas. 3. Iz teh različnih nazorov pa slede različni pojmi (zapopadki) v omiki. Nasprotniki nas imenujejo neumne, ker se pečamo v pervi versti z verskimi resnicami, ki se po njihovih nazorih znanstvu, v kterega se lažnjivo stavi vsa omika, prištevati ne smejo, še celo to terdijo, da znanstvo celo ovirajo. Mi pa milujemo nasprotnike, ki se ponosno imenujejo razumnike, kterim i'e pa to glavni namen, kar je nam sredstvo, i se preiskovaje le resnice nižje verste sicer na široko jako omikajo, a pozabijo na pravo visokost omike, omike pred vsem duhovnemu življenju potrebne, in iz ktere se ona nižje verste še le prav presoditi more. Res da, vera še le razlije pravo luč nad vse druge resnice, očisti jih napačnih dodatkov; ona nikakor omike ne zavira, kakor seji očita, temuč jo se pospešuje in pripravi do edino prave sto- Sinje. Ta trojna terditev je prevažna, da bi je ne okazal bolj natanko. a) Vera sploh ne ovira omike; pravim, omike sploh, to je iskanja dosege resnice, na kterem si koli polju; vsaj ona ne stavi nobenih mej jezikoslovcem: naj preiskujejo mertve in živeče jezike, korenike besedi, slovnične posebnosti, sorodnost jezikov in narodov — to je polje primerno umovnemu delovanju, sej širi njegovo znanje, sej veliko pripomore k spoznanju narodov in njihovega kulturnega življenja. Vera ne omejuje prirodoslovja: naj um poznava bitja živeča na zemlji, naj spoznava poveršje in oserčje zemljino, naj se soznanuje z nebesnimi svetovi, s prirodnimi močmi; dokler ostane prirodo-slovje to, kar naznanuje beseda, ga vera kar nič ne ovira. Ali pa obertnijsko in kupčijsko znanje in to podpirajoče znajdbe? Naj človek podjarmuje s svojim umom prirodne moči, da mu služijo v njegove potrebe, naj kopiči bogastvo iz vesoljnega sveta v vsaki vasi in tako množi časno srečo ljudstva, — temu vera ne nasprotuje, sej nas uči, da je človek gospod vesoljstva, in če je gospod, naj mu vesoljstvo služi. Tedaj vera nič ne ovira, tudi onega ne, v kar naši nasprotniki svojo omiko, ves sad omike stavijo. b) Marveč vera omiko še pospešuje, ker znanja oči-ščuje vsakoršnib zmot in nam pokaže svet taki, kakoršen je res. Vera pravi, kako se je svet pričel, od kdaj je človek, od kod njegova veličastvena moč in zraven te moči stoječa grozna slabost; vera povč, kaj je človek po svojem bistvu, res da, ona odpre človeku pogled v večnost. Ko bi človek ta vprašanja sam reševal, kdo bi mu bil porok, da je zadel pravo? On bi moral biti zadovoljen s kterimkoli nasledkom (resultatom), do kterega bi prišel v svojem mišljenju; prišel bi drugi do drugačnega nasledka, tretji zopet do drugačnega: — kje bi bila veljavnost, ktera bi pokazala, čegava je prava? Moral bi pasti človek nazaj v obupnost in priti do sklepa, da ne more resnice spoznati in bil bi dvomovec (skeptik), bodi si potem že v pomenu starih skeptikov, ali pa v Kantovem smislu. Vera pa nam prižge luč pokazavši nam prave rezultate, do kterih naj poskušamo priti tudi z močjo svojega uma, za ktere naj iščemo dokazov in kterih notranjo zvezo z drugimi resnicami naj poj asnu jemo. Ali povč nam rezultate le v onih strokah, ktere mora naš duh vediti, če hoče rešiti svojo nalogo. Vprašanj kupčijstva, kemije, elektrike, sploh naravoslovja, zgodovine in kar je še druzega le naravnega in našemu naravnemu namenu primernega znanstva, vera ne rešuje. Tu nam je vse prosto, tu naj se duhovi poskušajo sami dobiti prave rezultate in kažejo naj svojo moč. Pa vendar tudi tukaj vera resnico razširja. Zgodovina se nam bo iz verskega stališča vse drugač posvetila, kakor iz čisto naravnega: v boju ljudstev, v boju cerkve, v padu narodov in sedežev ne bomo gledali le psihologičnih vzrokov, temveč še druga nevidna, vse vredovajoča roka se nam bo v vsem tem kazala, in to bo reševalo marsiktero sicer nerazvozljavno vprašanje in dogod-bo. Enako vera tudi spoznanju prirodnih bitij dodaje luči oziroma na njihovo notranjo zvezo, na pervi vzrok in pravo ceno. Nisem tedaj zastonj rekel, da vera omiko pospešuje, ker olajša duha gibanje v njegovem življu in mu ta živelj razširja ter čisti. c) Ali terdim še več, terdim, da edino v veri je prava omika, ali bolje, prav resnična, pojmu človekovemu in njegovi popolnosti dostojna omika. Vso vrednost dodeli omiki in spoznanju le čista resnica in prava cenitev resnice. Povedal sem pa že, ktera versta resnic ima za celotnega človeka največo pomembo, in od ktere dobivajo svojo pomembo vse druge: ona, ki vstreza viši natori naši in njenemu bistvu, ki je duh neumerjoči. Tedaj resnice o duhu, o njegovi nalogi, o njegovi lastni ji in njegovih razmerah, te bodo perve, na pervem mestu, te si bo moral človek najprej razjasniti, če bo hotel doseči svojo nalogo kot človek; ker spoznavši to glavno resnico, spoznal bo tudi ceno druzih, ktere bodo le pervi podredjene, pervi ko sredstvo. Vera nam pa ravno te resnice jasno kaže in v njih kaže visočino, na ktero se mora duh dvigniti zato, ker je duh. Kolikor bolj tedaj duh te resnice spozna, kolikor bolj ve premeriti njihovo visokost, globokost in širokost, tolikanj bolj je omikan, tolikanj bolj prava je njegova omika, akoravno mu morda niso tako znane resnice nižje verste. Kdor se pa z verskimi resnicami ne peč& (pa vsaj se mora vsak pečati), kdor jih odstrani in zaverže, ker se mu zdč napačne: ta je v zmoti, on ne spozna niti svoje glavne namemb:, niti svoje človeške narave, kar je vendar človeku pervo; zraven pa tudi v drugem znanju napačno sodi, ker ga postavlja na naj višo stopinjo, za namen, kterega do-segši misli, da je izpolnil svojo nalogo. On je kakor kert, ki rije le pod zemljo in mu je zemlja s svojimi rastlinami, červi in perstjo vse — smeja se, češ, neumnemu sokolu dvigajočemu se v solnčne višave. 4. Nasprotniki naši so omikani, toda njihova omika tako rekoč le rije po zemlji in ostane na zemlji; — verska omika pa sega veliko, sega neskončno višje, od-krivaje duhu rcsnice in lepotije, kterih oni ne poznajo, med tem ko mi v veri vse to vemo, kar oni, pa le bolj čisto in v pravem razmerju. Omika v veri je torej veliko bolj obširna od one brez vere — le ona je dostojna Človeka in njegove natore, ker una ga povzdigne v solnčne višave, brezverska omika pa prikuje na zemljo; una 6e ozira le na čutnega, ta pa na duhovnega človeka; ta je le na pol omika, una pa cela, ki da človeku pravi blagor, življenje, in sicer večno življenje. (Dalje sledi). JH dekliški izrefl. Sliši se včasi, da kak nečimeren godernavs zabavlja zoper samostanske, češ, da redovnice ne vem zakaj vse, ne morejo in ne znajo prav učiti. Ravno sem pa bral, da tudi na Koroškem je neka koroška gospa mamica godla in tarnala, da v vsem mestu nima kam dati svoje I21etne Mine, da bi se primerno izučila. Nič noče reči zoper kloštre, le dobro in hvalevredno sliši o nunah: so dobre učenice; dobre rednice pa se ji ne zde, češ, da nimajo prave skušnje in ne poznajo svetd, da ne morejo storiti vodreji, kar tirja sedanji čas. — Po tacih modrovanjih je blezo treba za dobro uče-nico, da ima moža, kteri jo vsak teden dva-trikrat v pričo otrok ogarba in oklesti, — ki pijan po hiši lomasti in kolne, da vse prek leti, in da otroci pred njim beže in se po kotih skrivajo, kakor jagnjeta pred volkom. Treba je ne mara, da se učenica poprej nauči čez vero in Cerkev zabavljati, po nemških kazališih Kankan plesati, da prebere kacih sto romanov zoper redove, zlasti jezuite, ki je majhno manj laži in obrekovanj kakor čerk v njih. Še dosti druzih tacih tvarin je, ki se liberalnemu svetu zdi, da jih mora „dobra učenica" viditi in skusiti, ker njegova olika je „brezvernost" in „po-svetnostki se boji, da bo otroka konec, ako mora kak očenaš izmoliti v kato liški šoli in ako se nauči razločiti, kaj je dobro, kaj hudo, — že celo pa, če doma reče: „mama, danes nikar mesa ne kuhajte; je petek". — Pač slaba bi bila ta, ako bi moral vsak človek vse dobro in hudo sam poskusiti, predenj zamore učenik ali uČenica biti: potlej bi pod vsim milim nebom ne bilo nobenega sposobnega učenika, nobene prave učenice. Ravno omenjeni Koroši pa je bil neki tujec v besedo segel, ko je tako tarnala zoper klošterske šole in rekel je: „Gnadljiva'4 gospd, jaz sem tudi te misli, kakor Vi, in dal sem bil lani to le hčer, ki jo tukaj vidite, v tujo deželo v M — v neki posveten vstav, „inštitut". Ravno smo na poti domu. Toda, kako sem jo naletel! Povedal Vam bom le nekaj malega. Lani ko smo bili tje prišli, so nas peljali v prav lep vert. „To je raz-vedriše za rejenke", so rekli takrat; zdaj pa mi je hči pravila, da pač smejo v vert gledati, kaj redko pa vanj iti, ker tam se vedri vstavno predništvo, deklicam pa ste bile na nekem vertu za bob, grah in zelje dve poti odkazani za razvedrilo. — Mislila sva tudi z ženč, da konec leta bode spraševanje, rada bi bila zraven; bila je pa 1«* razstava ročnih del od rejenk. Reklo se je zopet: „Tukaj je pridnost celega leta", — po poti pa mi je hči povedala, da 14 poslednjih dni se je delalo na vse kriplje od 4 zjutraj, in vse druge naučnc reči so šle na stran; „kaj pa bomo razpostavile brez tega?" so rekle- učenice ročnih del. — Zdi se mi tudi po velikih številkah za plačevanje, ki so mi jih vsake kvatre po šiljali, deklice tam so le pisale in prepisovale, delale in parale, zakaj silo pisalnih in delavnih potrebšin se je pognalo, in kar mi je posebno zoperno, moji hčeri so nakladale brez moje vednosti izdelovati prazne lišparije, le zato, ker je učenici za ročne dela tako dopadlo. Tudi tedaj, v —, v glasovitem posvetnem odrejišu, kakor vidite, „gnadljiva", je pravi križ, je rekel tuji gospod. To dogodbo sem povedal, da naj vsak previdni dobro premisli, kam da svoje predrage otročiče v odrejo, da ne verjame prehitro liberalnim posvetnjakom, kteri marsikaj hvalijo, kar ni hvale vredno, še veliko raji pa grajajo in oskrunjajo, kar je hvale vredno, namreč redovne in verske šole, ktere z vso prizadevnostjo skerbč za lepo odrejo keršanske mladine, kakor je v časni in večni blagor — otrokom in njih staršem. Mjaii-tiberatizem Je oče rudečkar sten • V dogodbe sveta je Bog vsnoval čudno sodbo, ktera je na to zastavljena, da velike zmote in pregrehe človeštva se tako dolgo motajo in sučejo, da se same sebe tepejo, kadar so šibe do konca spletene in namočene; pregrehe se same nad seboj maŠujejo. In kako strašno je t'» maševanje! Rudečkarstvo s svojim požiganjem in svojimi vsimi strahovitostmi ljudi z grozo napolnuje; in vender, ako je laži liberalizem s svojimi načeli in nauki opravičen, je tudi rudečkarstvo ravnosledno opravičeno; zakaj liberalizem je oče rudečkarstva. Le ker so načela liberalizmove lažnjive in neopravičene, zato je tudi rudečkarstvo neopravičeno. Komur so liberalizmovi nauki iu njegove vodila resnice, on pride ravnosledno do rudečkarstva. Liberalizem pravi: Nad deržavo ni nobene božje naj više postave, nad vse je deržava. Cerkev, starši nimajo druge pravice, razun ktero jim deržava da; vender lastina je nedotikljiva, le samo Cerkvi se sme premoženje vzeti, sme se grabiti lastnina tudi katoliškim napravam! — Rudečkar pa na to odgovori: „Ali se tebi v glavi meša? Ako je deržava edini vir postave in pravice, potem je ona tudi vir osebne lastine! Mi hočemo postavo popraviti! To je krivica, da imajo judje vse, vse „inteligencija", vse bogatini; velika množica ljudi mora pa v revšini živeti, to je neusmiljeno, to je nečloveško. Cakite tedaj! Ti Viktor Emanuel si obral cerkve n samostane, sedaj bomo pa mi tebe; in kar imate vi bogati, to ni vase, to je tatvina, mi bomo to delili, ker je lastnina vsih itd. Enako bode delalo rudečkarstvo z vsimi, ki kaj imajo, in to je ravnosledno, zakaj če se enemu smč grabiti, si mislijo, zakaj pa drugemu ne? Liberalizem o petkih in kvaternih dneh meso jč, v ka-zališih in v svojih shodih zasmehuje molitev, cerkvene opravila, roge kaže veri in večnosti. Njegov edini namen in blagor mu je denar, nasitovanje napuha s častmi, in meseno življenje. Toraj vse le nase grabi, kar je Časnih dobrot; pravice noče poznati. — Pride pa k temu rudečkarstvo in modruje : Tudi jest sem v eni reči tvojih misel, da se za večnost nič ne menim in moj bog je le moj želodec in moja terma; toda ali ne veš ti bedak, da je devetdeset odstotkov človeštva izločenih od tvojih blagrov: meniš kali, da so ti devetdeseteri zarad tebe na svetu? Je mar tvoja koža, tvoja kri boljši od naše? Kdo ti je dal pravico do posesti? Daj sem, hu-dodelnik, kar si nagrabil: vsi moramo enak delež imeti! In rudečkar pride s svojim petrolejem in z vsimi strahotami nad liberalizem, kakor je bilo unkrat v Parizu. — Rudečkar nima prav s tem, kar govori, — zato ne, ker tudi brezverni liberaluh prav nima. Le keršanstvo pravo uči, da namreč posvetne dobrote niso prave dobrote, da tu na zemlji ni njegov namen, ker unkraj groba je večnost in tam še le čakajo prave dobrote, ki jih bo slehern prejemal po svojem zasluženji. Boga vživati in posesti - to še le je pravi cilj, to je naj veči sreča. Časne dobrote pa se morajo vživati in z njimi dobrote delati po uku sv. vere. Liberalizem hoče zakonu pograbiti verski in cerkveni značaj. Vender pa liberalizem hoče zakon še ohraniti v podobi civilnega, posvetnjaškega zakona? Rudečkarstvo pa zasmehuje bebca, češ: „Ako nobenega reda za zakon Bog ni vstanovil, ga tudi ti ne boš; ako Bog v tem ni nobene postave dal, tudi od ljudi si potem takem ne damo v jarem vklepati, — naša volja je naša postava!" V take zadrege tira človeštvo veliki lažnik in goljuf, ki ga dandanašnji mnogi imenujejo liberalizem. Ogled po Slovenskem in dopisi* Iz Ljubljano. Katoliško-polilisko društvo napravlja za nedeljo, 17. listop., veselico s tombolo v svojih prostorih v Virantovi hiši, ktere vdeležiti se so udje s svojimi družinami priljudno vabljeni. Vstop je dovoljen tudi gostom vpeljanim od družnikov. Začetek je ob 5 zvečer. Potreba kaloliško-politiskili družb po deželi. Mesečna seja katoliško politiškega društva 3. listopada 1.1. je sklenila, po Danici naše rojake opomniti, kako močno potrebno je, da se z gorečnostjo poprimemo vsih pomočkov, kolikor nam jih sedanji Čas podaje v duhovno in telesno korist našega naroda. Veliko je že zamujenega, vender z marljivostjo se marsikaj še da obvarovati, popraviti, doseči. Eden tacih pomočkov, kterega zanemariti bi bila za narod največi škoda, so politiške družbe. Ljubljanski mojster gosp. Regali je govoril v omenjeni seji o potrebi, da se take družbe napravijo tudi po deželi, in njegov ogovor, kolikor smo ga ohraniti zamogli, sem ter tje nekoliko razširjen, naj bode klic za napravo tacih družb po naši deželi. Liberalizem, pravi gosp. Regali, se je zbudil; toda od liberalizma ni dosti pričakovati za našo reč. Liberalizem, kakor zdaj gospoduje, je samopridnost, ker liberalci hočejo nekako svobodo le sami za-se; drugim svobodo kratijo, spodkopujejo, v nič devaio. Koliko šuma je n. pr. od liberalizma in svobode po Nemškem; njih liberal-stvo pa je v tem, da ljudi preganjajo iz dežele, ki jim nič žalega storili niso, kakor jezuite. Pri vsem liberalizmu narodna reč ne napredva, kakor je potreba; po šolah, po vradnijah se kar nikakor ne oberne v korist domačega našega jezika. Ce bolj zahtevamo svoje pravice, bolj se nam nasprotva. Kako je novo -šegni liberalizem katol. veri sovražljiv, je zadosti znano. Katoliški narodnjaki, konservativci se moramo toraj zedinovati, zbirati in zedinjeno delati v vsakem oziru za katoliški narod. Pravice združevanja se moramo poprijeti; tudi mi imamo to pravico. Imamo sicer tukaj katoliško družbo, pa je vse premalo razširjena. Ravno vnemarnost za katoliško reč nektere odvrača od njih, in vedejo se kakor da bi take družbe bile samo duhovstvu v prid! Je mar katoliška vera in čednost samo duhovska reč? Komu mora bolj ležeče biti, da se vera, narodnost, čednost in poštenje ohrani, kakor ravno deržinskim očetom kterega koli stanu? Koga mora nar bolj skerb biti za potomce? Ali ne očete? Oče vidi pred seboj otroke, ko je na smertni postelji — kaj mu je bolj na sercu, kakor da ostanejo čedno odrejeni, vterjeni v veri svojih prednikov? Žalostno je, da nasprotniki tako koristne naše katol.-politiške družbe so med vsimi stanovi, — in pa tako primerne družbe, v kteri se naj lepše vresničevati zamore naše geslo: Vse za vero, domovino, cesarja. Ako se pa naše družbe katoliški možje premalo vdeležujejo, se tudi katoliško-politiške družbe po naši deželi premalo razširjajo. To je v resnici milovanja vredno! - Sami moramo delati, si koristi prilastovati, kakor nam sedanje okolišine dopuščajo. Vstava nam malo pravic privoli, ako se še teh ne poslužimo, propademo. Naj bi se vender pravice politiškega združevanja poprijeli tudi po deželi! Koliko koristi bi za kmete, za možake, ki so v politiki malo izurjeni, iz tega izviralo! Nevednost v politiki je kriva, da se po kerčmah, po sejmih in povsod pobira toliko ljudstvu škodljivih laži, vr&ž, obrekovanj zoper domoljube, duhovstvo, zoper nar bolji može, zoper papeža in Cerkev, — in to gotovo ne v korist naše domovine, našega cesarstva. Zdrava politika je varna podpora deržave in posameznih narodov. V shodih tacih kat.-politiških društev pa se ob kratkem da silo veliko potrebnega podučiti, dopovedati, pojasniti, in sicer v domačih pogovorih, kteri teknejo možem ravno tako v veselje in kratek čas, kakor v nepremerljivo velik prid. — Treba tedaj je napravi jati katol.-politiške družbe po vsih krajih. Ni se bati, da bi vlada to branila, ker s tim bi sama vstavo prelomila. Pomisliti je, da je treba vernih mož, čverstih katoliških m6ž, ki bodo narodu sploh podpora na vse strani. Treba je to toliko bolj, ker liberalizem nam ne rodi dobrega sadu. Ce ne verjamete, poglejte, kakošno je zdaj tako pogostoma obnašanje otr6k do staršev, kako težko je dobiti dobrega rokodelskega učenca, koliko pa jih je, s kterimi imajo vradnije že v njih otročjih letih opraviti! So se mar take razmere v liberalizmovem času zmanjšale? Ali ni čedalje huje? Zedinujmo se tedaj v družbah, tu imajo možje vsak čas priliko posvetovati se, kako bi se v vsakem posebnem kraju posebnim zlegom v okom prišlo. Ne le tožiti, ampak delati moramo, delati na podlagi keršan-stva. Bojim se, da tudi od tiste strani nam ne sije solnce, kjer se kliče le za omiko in svobodo, pa ne za vero! Nekteri ljudje so polni vr&ž, ki so se jih naserkali iz tuje „kulture", če tudi se ponašajo za domoljube. »Katolicizem demoralizira občinstvo", sem slišal modrovati! Ali je kaj bolj lažnjivega in obrekljivega, kakor to nesramno bogokletstvo ? Vsak ve, da ravno nasprotno je resnica: keršanstvo je narode povzdignilo, omikalo, oblažilo. Povsod se je s keršanstvom olika razcvetala ; kjer pa je bilo keršanstvo zaterto, je bila pokopana tudi olika. Opomnim naj tudi, kako potrebne so kat.-politiške družbe zarad volitvenih reči. Kako lahko se o tacih prilikah pomenijo, porazumejo, da dobre in pripravne može nasvetvajo za volitve. In koliko je občinskih potreb, ki se v shodih poli-tiških društev dajo dogovoriti, pojasniti; koliko dobrih naprav se da vstanoviti, kakor občinske zavarovalnice, posojilnice, oskerbovanje bolnikov, sirot, ubožnih itd.! Ponavljam toraj svoje terdno prepričanje, da je silo potrebno katoliško-politiške družbe tudi po deželi vstanoviti, in svetujem, naj se odbor v tem pomenu oberne do častitih gg. duhovnikov in druzih veljavnih inož po deželi in naj jih prosi, da bi se z gorečnostjo te reči lotiti, poprijeti blagovolili. G. Pirnat je povdarjal, da katol.-politiške družbe bi bile dober pomoček zoper dve hudi bolezni današnjega časa, to je zoper liberalizem in inter-nacijonalstvo (rudečkarstvo). Z razširjanjem pravih verskih načel ter zdravih naukov bi se odvračala povodenj lažnjivih in občinstvu kužljivih misel in prizadevanj. Cč. gg. duhovni naj bi se posebno za to prizadevali. Dr. Kosta pristavi, da omenjena misel je prava. Kmetje nimajo še zadosti izurjenosti, da bi sami družbe napravljali, toraj naj čast. gg. duh ivni to reč v roke vzamejo; oni poznajo potrebo, okolišine, poinočke. . . . To se z majhnim trudom da doseči, zakaj po deželi marsikterih stroškov ni potreba, brez kterih pri mestnih družbah ne more biti. Ker ni tukaj pri shodu družnikov z dežele, bodo zvedili po časnikih, po kterih naj se želja izreče, da naj bi se z vnemo poganjali za napravo tacih družb. Tako se bode prava, deržavi in narodom koristna omika širila, po tej poti bo mogoče, da konštitucijonal-stvo obrodi kaki prid. Kadar človek prebira popise vstavnih vlad, bi mislil, da to je edina vlada, ki narode osrečuje; toda v resnici se to ne dosega. Le ako der-žavljani katoliške načela vresničijo pri postavodajstvu, pri vpravi (administraciji), le potlej je mogoče, da se slabi nasledki odvernejo. Vstava, ki da le eni stranki vse v roko, je veliko slabeji, kakor če le eden vlada. Eden je do vsih ali pravičen ali pa krivičen in ložej se tolažijo posamezni, če se jim hudo godi, kakor pa če pri vstavnosti ena stranka drugo stiska. Prave načela tedaj se morajo razširjati, in to je posebno nuč po kat.-politiških družbah. G. Regali še pristavi, da take družbe je prav lahko vstanovljati po deželi, ker prav nič, ali pa skoraj nič ni treba plačevati. V Šmartnu blezo dajejo po kacih 20 — 30 kr. na leto. Potreba jc pa veliko tacih družb tudi zato, ker treba je dostikrat v tem ali unem prositi, oporekati itd., in to veliko pomaga, ker s tim celi okraji vladi, vraclnijam itd. svojo voljo razdonejo, veliko reči se pojasni, ki jih večkrat višji krogi sarai prav nc vejo ; tudi so družbe, ki so tako rekoč vedno na straži, poseben spodbudek, da vradnije same bolj pazljivo svoje dolžnosti zveršujejo. Po nekterih razgavorih, kako bi se ta klic za razširjanje družb razglasil, se je določilo, da to naj se zgodi po Zgodnji Danici, kar smo spoluili z obširnišim naznanilom dotičnih obravnav. Umni čitatelji bodo to reč sami prevdarjaje vedili med sabo oserčevati se za napravo katoliških politiških društev, kterih sad je tako očiten, pa tudi potreben. K temu nas spodbudujejo ravno zato naši katoliški bratje po bližnjem Štajerskem, Koroškem, spodnje- in gornje- Avstrijanskem in Tirolskem. Olika Slovencev, dokazuje „Narod" št. 130. je za 40 odstotkov naprej memo nemških plemčn po nemškem Koroškem, nemškem Stajarskem, gornje-Avstrijske, kar zlasti tudi vojaške komisije pričajo. — Opustivši vse drugo, tukaj liberalce za besedo primemo in prašamo : Od kod ta veči kultura, ta snaga, ta zdrava čver-stost. ta duhovna in telesna krepkost Slovencev mem marsikterih druzih? Kdo jih je olikal? Šolstvo s čeloma ne, sej naj veči dčl se jih šole še vdeleževalo ni; — vradniki po pisarnicah še veliko manj, in druga taka omikalna moč nam tudi ni znana. Tedaj ostanejo edini katoliški duhovni, kteri se res z narodom pečajo od rojstva pa do smerti vsakterega posameznega. Nikoli nismo dvomili in ne dvomimo, da vse, kar narod ima olike, je sad od duhovstva. Kdor ve, koliko ima duhoven z otroci pri tako imenovanem spraševanji opraviti, preden jih nekoliko oteše v kacih 3—4 letih; koliko še posebej v nedeljskih ponavljanjih; kdor ve, koliko koristnih naukov na vse strani duhoven seje v vodnem in neprenehljivem domačem občenji z Iju-stvom; kdor ve, da večina vsega naroda sliši ob vsih nedeljah in praznikih dopoldne pridigo in popoldne keršanske nauke, in koliko vsestransko koristnih vednost, znanj in ukov se vpleta v ogovore, kdor vse to ve, ne bo nič prašal, od kod je bistrost, znajdenost, in znajd-ljivost, snaga, podučenost in podučljivost našega naroda sploh; vedil pa bo tudi, koliko so vredni černi krokarji in vranovi, ki se vsilujejo med narod in njegovo duhovstvo, ki s sejanjem nejevere išejo vse to poteptati in v nič djati, kar duhovni z velikim trudom sejejo, ter se z vsimi močmi pehajo, da bi duhovstvo v slabo ime pripravili, mu moč do naroda pokradli in poropali in bi ga potem po svoje „omikali", to je, ga storili nejevernega, nesramnega, rogovilskega in nepokor-nega, in bi ga poslednjič stermoglavili v golo divjačnost, kakor se je zgodilo n. pr. na Jutrovem potem, ko so sovražniki duhovstvo in narod odtergali od Rima, ki je ravno tako središče prave olike, kakor je središče prave vere. S tem, se ve ni rečeno, da je narod brez pčg; je pa očitno, da je po tistih krajih že veliko slabejc, koder imajo zaničcvavci vere in katol. duhostva več moči do ljudstva, so ga toraj več ali manj že spridili. Ostanim«' toraj pri tem: „^a vero, domovino, cesarja! potlej bode zmiraj bolje. Sovražniki Cerkve in vere so čisto gotovo tudi pokopovavci sv«jega lastnega naroda in sicer p <• kopači za čas in za večnost. Pogodili, kakor je undan pisal ,.Narod'', je v posled. seji slav. zbora v Moskvi meti drugim rekel: ,,Zahteva-nje slišati slovo božje v svojem jeziku, je-li to krivoverstvo? Krivoverstvo so mogli nazivati tako že-lenjc rimski pap» ži, in sicer v 9., 10. stoletji, obsojevaje sv. Cirila in Metoda, ne pa pravoslavni Gerki 19. stoletja".— Vsakemu, ki le nekoliko slovensko zgodovino vč, mora znano biti, da ravno v edinosti z Rimom in v podložnosti ter pod zavet em rimskih papežev sta sv. Ciril in Metod sveto pi>mo poslovenjala, v edinosti z Rimom sta v slovenskem jeziku maševala in narodom slovenskim sv. evangelij oznanovala, pa da se še zmiraj po več katoliških krajih v slovenskem jeziku sv. maša bere. Ravno nasproti temu, kar Pogodin piše, je papež Hadrijan II Metoda ukljub njegovim nemškim nasprotnikom postavil vik šega škofa na Mora v tke m. Pogodin in njegovi rojaki, naši slovenski bratje, naj bodo to v veri, kar sta bila sv. Ciril in Metod, za ktera se poteguje, pa bomo vsi veseli, ne pa le veseli, ampak tudi osrečni. Kdaj že se bode razkolna Rusija povernila iz babilonske sužnosti v i bljubljcno deželo svobode, v naročje svoje matere rimsko - katoliške Cerkve? — O sv. brata Ciril in Metod, prosita za nas razdjanc Slovane! Z korenskega. — 29. kim. (19. n. po Binkošt.) smo imeli v Bukovšici poleg Selc nad Skotjoloko prelepo slo- vesnost. Nobeden se od nikoder ne oglasi, n&te toraj moje naznanilo! Ondotni fajmošter, č. g. Janez Demšar, v bližnji Selški fari doma, akoravno 64 let stari, še čversti in terdnega zdravja, v tej duhovnijci že nad 22 lčt, napravili so ta dan sebi, svojim ovčicam in nam povabljenim duhovnim veliko veselje. Memogrede naj opomnim, da Bukovška cerkvica, posvečena sv. Klemenu P. M., dobila je po tem marljivem gospodu ves nov obraz. Postavili so vanjo nove altarje, nove orgije, nov križev pot, in več druzega. Zidali so lepo duhovsko hišo, sedaj pa so napravili se nove, lepo vbrane zvonove. Koliko lepo zvonilo pomore v povzdigo očitne službe Božje, koliko ljudem pobožnih, rahlih čutil, nedolžnega veselja napravfja, je kranjskim katolikom dobro znano; zato, kjer količkaj uterpijo, za lepo, vbrano, težko zvonilo skerbe. To so čutili tudi naš gospod Janez. Zvonilo tu je bilo žalostno in uborno, vsi 3 zvončiki so tehtali komaj 14 stotov in to na Gorenskem! Pišejo toraj po naši deželi že znanemu ces. kralj, dvornemu zvonarju lgn. Hilzer-ju, naj hiti k sedanjemu velikemu zvonu (10 ct.), kterega mu pošljejo, primerenega večega in pa soglasen manjši zvon vliti. Sredi septembra t. 1. sta bila gotova ta 2 nova zvona; veči z 18, manjši s 6 stoti. Zvonar sporoči, da zarad neprevidenih zaprek pred koncem mesca ne moreta biti posvečena. A v Bukovšici je zanje že vse pripravljeno, zvonovi željno pričakovani in jesen zmirej naprej hiti in slabše pota obeta. Da se zvonovi še tekoče leto v zvonik spravijo, ne smč se celo nič obotavljati. V tej zadregi gredo k dekanu preč. g. M. Kožuhu in njih prosijo, naj bi hotli priti vpeljat nova zvo-ua, pred pa še ju blagosloviti in za to mil. škofa po oblastila prositi. Dekan vse to prijazno obljubijo, ako od mil. Knezoškofa pooblastenje dobno. Odloči se za to slovesnost 19. ned. po Binkošt. V torek po tem že zvonove, vse lepo okinčane, iz Loke proti domu veselo vozniki peljejo, in mil. škof so med tem dali oblast in kar je potreba, zvona ne blagosloviti (kar pri zvoneh menda celo ni v navadi; ker tega blagoslovila ni v našem obredniku), ampak ju posvetiti ali kerstiti. Naznanjeni dan je ljudstva vse polno v Bukovšici. Gosp. dekan in drugi gg. duhovni pridejo.. Možnaiji pokajo, vse je povzdignjeno. Veliki zvon na debeli ver-vi visi pred zvonikom — namenjen, da se posvečen kviško vzdiga na svoj prostor; manjši pa je pod zvo-nikovim obokam obešen; oba v ravno potrebni višini, in vsa druga priprava je na svojem mestu. Ob 10 se pričo ljudstva prične kerst zvonov. Po odmoljenih psal-mih - vse natanko po Pontifikalu — dekan z vodo, ki jo bila od škofa nalaš za to blagoslovljena, zvona od zunaj in od znotraj, okoli in okoli omijejo, strežečih duhovnov eden pa omita zvonova s čistim pertom obri-suje. Zopet po nekterih psalmih in molitvah ju s sv. krizmo od zunaj in od znotraj na sedmerih krajih v odobi križa mazilijo, ravno tako tudi s sv. oljem za olmke. Domači gospod maziljene kraje obakrat s kredo zaznamjajo, da se ve, kje spet s čistim pertom brisati. Naposled ju dekan tudi se pokadijo, posebno od znotraj. Za ljudstvo je toliko bolj spodbudno, kolikor redkeje ima ono priliko kaj takega viditi. Opravilo terpi dobre pol ure. In zdajci, ko duhovni skozi prazno cerkev v zakristijo odidejo, dejavci zvon kviško vzdigujejo, da naj pri sv. masi že poje. Cez pol ure je že med linami, ljudstvo se ob 11 na gosp. fajmoštrov opomin v cerkev zbere in gosp. dekan v prelepem govoru pazljivim in pripravljenim poslušalcem zvonove predstavijo in jih vpeljejo kot aposteljne, kot hlapce večnega Kralja, ki z mogočnim glasom po hribih in dolinah zakličejo in vabijo hrome in slepe, revne in bogate, stare in mlade, zdrave in bol- nc, nas vse na nebeško ženitnino; k sv. maši, k pr digi, k kerš. nauku, k molitvi in prijemi sv. zakramentov. Govore od začetka zvonov, kteri se skoraj strinja s per-vim začetkom prostosti sv. Cerkve, — od njih posve-čevanja, posebej od vsih sv. obredov, kteri so se opravljali pred njihovimi očmi, kaj imajo pomeniti posebej in po versti. Nadaljujejo, kaj in kako nas zvonovi po namenu sv. Cerkve učijo čez dan, kaj posebne dneve, kaj o raznih in posebnih prilikah človeškega življenja, in kako jih moramo poslušati in si njih glas v prid obra čati. To vse je bilo prav utnljivo, djansko za pričujoče poslušalce, in zares, spoznati smo morali, kako koristna je naprava zvonov in kako pomenljiva v katoliški Cerkvi. Povedali so ljudem, da njih veliki novi zvon je pri ker-stu dobil ime sv. Klemena, njih cerkvenega patrona, kteri se je med drugim za čistost prave vere poganjal (Korint), in poslušalcem posebno gorko prigovarjajo, naj v sedanjam zbeganem času po izgledu sv. Klemena za dar sv. vere ko za najdražji biser skerbe. Drugi manjši zvon je posvečen brezmadežni D. Mariji; tu se ozrejo govornik na mladino, in ji čistost nad vse priporočajo, pa priserčno in zvesto češčenje Marije brezmadežne. Zgled takega posebnega češenja, da imamo tako lep v sedanjem Papežu Piju IX... Pri slovesni sv. maši, ktero so obhajali preč. g. dekan, so jim stregli nazoči duhovni, peli Selški in domači pevci in pevke, je med strelom pel tudi že veliki novi zvon. Z vidnim veseljem so darovali ljudje za to lepo napravo, tudi sosedje, celo iz starološke fare; par domačih mož je po celi cent zvona plačalo; 2700 gl. pa so tudi precejšni stroški za nove zvonove. Po večem so že plačani. C. g. fajmošter pa so bili tako zadovoljni in veseli zvon «v, slovesnosti in vsega, da smo se veselja radovali tudi mi in čutili, kako Bog onim, ki v Njegovo čast kaj darujejo, to že koj tukaj z notranjim mirom in veseljem obilno povračuje. Sklenili so o ti priliki napraviti še četerti mali zvon s 3 stoti, kteri je že v delu in bo kmalo pridružen svojim staršim tovaršem. Tako bo novo zvonilo prav harmonično vbrano v E s dur; I. veliki zvon (18. ct.) ima glas es, II. (10 ct.) glas g, III. (