List 34.
Politični oddelek.
Novi tržaški namestnik.
Ze nekaj mesecev kroži po listih vest, da se umakne sedanji tržaški namestnik grof Goess, in zlasti zadnji čas se bavi s tem Časopisje prav obširno.
Kot vzrok se navajajo pred vsem dogodbe meseca februvarja. Krvave dogodbe tistega meseca so res očitni dokaz, da grof Goes ni kos svoji nalogi, a če hoče prav radi teh dogodb odstopiti, se ne da z gotovostjo reči. Bili so že namestniki, katerim take in jednake dogodbe niso čisto nič škodovale, in po naši sodbi, bi tudi grof Goes še prav lahko vladal na Primorskem vzlic temu, da je njegovi nerodnosti in slabi informaciji pripisovati februvarske revolte.
Sicer pa so vzroki odstopu kakega funkcijonarja vedno le v toliko zanimivi, v kolikor se da iz njih sklepati, če želi vlada ohraniti sistem, ki ga je zastopal dotični funkcijonar ali če ga želi premeniti. Tudi v tem slučaju se motrijo vzroki Goessovemu odstopu samo s tega stališča, zaključki, ki jih delajo motrilci, pa so jako različni. Jedni menijo, da ostane vse pri starem, drugi sodijo, da hoče vlada poslati v Trst namestnika, ki bo delal še bolj v italijanskem smislu, da se s tem dobi italijanske državne poslance za Čim tesnejšo zvezo z Nemci in proti Slovanom, tretji pa že vidijo na horicontu znamenja, ki naznanjajo, da pride končno tudi na Primorskem do zdravega in že davno potrebnega preobrata.
Prav razumno piše o pričakovani premembi pri tržaškem namestništvu »Gorica", iz katere posnamemo naslednja razmišljevanja:
Kar se tiče nas primorskih Slovanov, katerih se — to smemo s ponosom izreči — v veliki meri tičejo spremembe na tržaškem namestništvu, je naše stališče jedno in isto, zaradi tega se tudi ne razgre-
vamo v očigled tej predstoječi spremembi. Zanimivo pa je vedeti, kako se že obnašajo izvestni italijanski življi pred tem dogodkom. Nervozni so kakor ribiči, ko preti vihar. Glavno trobilo teh življev, tržaški židovsko italijanski list „11 Piccolo", že prinaša glasne pojave želj, ki jih goje ti življi glede novega namestnika. Ti elementi seveda kar odkrito govorč, da bodi novi namestnik popolnoma »njih mož". Kaj hpče to reči, ni težavno uganiti. Tak njih mož naj bi uresničil vse njihove želje, ugotovil vse njihove aspiracije, t. j. pometel čim prej s primorskih zemelj slovansko prebivalstvo in odpravil sploh vse zapreke, ki še zadržujejo te elemente na dosegi njih veleplemenitih in človekoljubnih ciljev. Na tržaškem in goriškem gradu naj bi čim prej vihrala italijanska trikolora, a ob celi obali Adrijanskega morja naj bi odmeval klic — italijanske straže.
Po uresničenju teh sanj koprne, za uresničenje teh želj delajo z vsem naporom — noč in dan.
Zdaj ali nikoli!
To se nam zdi parola, ki so jo izdali, in njihova nestrpnost kaže, da je to njih bojni klic v sili. Saj baš ta njih nervoznost pove veliko, jako veliko. Ali ne razodeva ista — bojazni, da bi utegnilo postati jedenkrat vender-le drugače, da bi prišlo nekaj, kar jih hipoma vzdrami iz prijetne domišljije, da so oni res gospodarji te zemlje? Strah jih morda prevzema, da bi prišel nekdo, ki jih ne bode več negoval kakor razvajene sinčke, marveč ki bi utegnil tudi udariti z nogo ob primorska tla, ter zagrmeti: »Fantje, do tu in ne dalje!" Saj mnoga znamenja že danes kažejo, da Primorje vender niso prava tla za tuje aspiracije, ker je to Primorje — domovina Slovanov. O teh znamenjih za danes še nočemo razločno govoriti, resnica pa je, da je še mogočnejših faktorjev na svetu, nego so primorski neodrešenci in njih zaščitniki na Monte-citoriju ali makar — ob Spre vi in da se ti faktorji prav nič ne zlagajo s politiko  svoje  roke, kakoršna
Stran 332.
gnezdi na tržaškem magistratu in v uredništvu „Pic colaa. Zaradi tega in torej v očigled dogodkom, ki se vršijo ob boku trozveze ravno v tej dobi, je dvakrat smešno, ako židolahoni povdarjajo, da jih opravičuje do njihove zahteve glede politike novega na-mestništva dejstvo, da imajo po vseh javnih zastopih Primorja večino. Ti ljudje menijo, da je Primorje ograjeno s kitajskim zidom, da se ne izve ničesar o stvareh, ki se dogajajo tu doli; da se torej ne izve, da je ogromna večina prebivalstva v Primorju slovanske narodnosti, a da je njihovo večino v javnih zastopih svarilo le krivično nasilje, brezvestno izrabljanje politične nezavednosti tega prebivalstva, katero nezavednost zdaj, ko so prišli do moči po sleparstvu in prevari, še bolj negujejo in da jim je take večine tudi po precejšnjem delu omogočil sistem, ki se je dozdaj klanjal političnim mafijozom v Rimu in Bero-linu ter podpiral politiko svoje roke na tržaškem magistratu. To vse pa je znano v onih krogih, ki so še mogočneji nego izvestni mafijozi in katerim do ušes so tudi že morali priti obupni vzdihi slovanske raje, trpeče pod pritiskom maloštevilnih, a tem bolj rafiniranih nasilnikov tu doli.
In baš zaradi tega smemo reči, da smo mi primorski Slovani v očigled bodoči spremembi na tržaškem namestništvu popolnoma mirni. Pride kar hoče, huje, ko je že bilo, skoro več biti ne more.
Mogoče so februvarski dogodki v marsičem zakrivili spremembo v namestništvu. ali če so jo, je to le dobro znamenje. Kajti isti so vkljub prizadevanjem raznih Ellenbognov, Hortisev in drugih pretvarjalcev resnice o razmerah tu doli vender-le razkrili stvari, o katerih osrednja vlada prej ni izvedela ali česar ni hotela verjeti. Ti dogodki so odgrnili tajinstveno črno zavezo, za katero v polumraku se bliskajo irre-dentistiška bodala in bombe in se režijo sumljive maske državnih izdajic,
Ko je letos po teh dogodkih osrednja vlada imela priliko, pogledati za ta zastor, moralo jo je obiti spoznanje, da je skrajni čas za temeljite spremembe tukaj doli.
Ali je predstoječa sprememba na namestništvu tržaškem zares sad takega spoznanja, ne vemo. To pa je gotovo — in to na Dunaju dobro vedo — da silijo osrednjo vlado domače in vnanje politične razmere do drugih korakov. V interesu države same bilo bi to želeti, ker ako Avstrija noče poznati svoje naloge ob Adriji, zgodi se lahko prej ali slej, da ne bodo odhajali iz Primorja samo avstrijski namestniki, marveč da bo morala „itia tudi — Avstrija sama.
Mi ostanemo mirni, — mi se ne strašimo nobenih sprememb na — zistemih, ker v nas živi le ta zavest: zistemi in države so šle — narodi so i stali!