773 • Jaša Zlobec Časi ZAČETEK i časi kapljajo in gladina mirnega jezera se dviga počasi požira gloda preplavlja kotlina drsi v ocean čas zapolni vsako praznino čas se vsesa v vsako poro čas oblizne vsako čer časi zalijejo vse točke upora večnost je izmišljen pojem beseda svetih knjig beseda vseh udarcev časi s svojim mirnim tokom ubesedijo večnost jezero sveta I groza časa je groza smrti sekunda je vojak 774 Jaša Zlobec strelnega voda sedemdesetih let ko zadnje peščeno zrno pade v brezno je konec časov magični moloh požre življenje TT v .. ¦ II začeti z ironijo prekriti s širokimi zelenimi listi zemljeno jamo z zašiljenimi koli kdo je ustvaril čase kdo je tvoje življenje postavil med štiri belo omejene kote nogometnega igrišča med delavsko šesto med uradniško osmo med vojaško štiriindvajseturno samo posmeh zmore iz te gline zgnesti možica po človeških merah III narediti iz življenja leta iz let mesece dneve in še navzdol okvire krivde ko se sprašuješ sem bil vreden prostora nalog ki mi jih je zastavil sem vreden svojih malih otrok ki so mi jih časi dali usodili razliko zarisali časi so generali rodovi vojske kot se temu pravi rod prvi otroštvo telovadba za zdravje rod drugi mladeništvo telovadba upogibanja zdravo telo za nove čase rod tretji zrelost moška leta časi birištva časi oljenja mehanizmov I 775 Časi rod četrti obdobje jeseni evfemizem čas umiranja ki mu je dano dostojanstvo odpisanih veliki blef časov ko starec sredi mirne gladine jezera zagleda vrtinec IV vsa votlost časa tolče na bobne sobotne sirene fantovske žvižge prav kakor kača pod peto ptič feniks v zublju plamena papirnati tiger zlomi največ tilnikov prežge vse celine in ga piš odnese časi so ostali brez gospodarjev prikazni strašijo po mestih vaseh kot bi iz starodavnih romunskih trdnjav prihajali še zmerom grla sekajo slepi služabniki mrtve volje princev ni več oktober se je zlomil časi pa kar vihrajo po stepah našega srca Barje zgodnja popoldanska ura široke ulice I tečejo blago prijazno počasi vzporedno na barje na barje utrujena noga si spočije grenki nasmeh se nastavi soncu ozki pogled se odpre odeje bombažaste preproge sešite prek kisle barjanske trave 776 Jaša Zlobec mehki počitek pozaba vsakdana vse tisto volčje rezanje izza vogala se bo zmehčalo v toplem popoldnevu sonca II tečejo tečejo ponižno neslišno kot da jih ni črvi vode po drobnih kanalih kvadrat na kvadrat močvirje nekdaj si bilo tečejo tečejo ujeti potoki da bi se travniki lahko rodili da bi hiše lahko zrasle da bi megle ljudi lahko vase ujele rogovi so zatrobili zagradili v bodečo žico barje zaplesali siva megla bo ples odprla trupla odplavila grobove skopala mašo zapela III kje kako groza panika kaj beg iz mesta na svobodno ravnico iz vijugavih ulic na odprtost proti stranem neba iz tople varnosti ulične veže v živi pesek blato strupenih megla sivo beli zid zraka zakriva pasti 777 Barje zakriva na vse pripravljeno stotnijo s kamnito sekiro za vsakdanjo lobanjo kam bežati kje se ustaviti tudi v tisti strupeni jami žvepleni bom lahko našel svoj bunker bunker sosed grobov IV sedem sežnjev globoko sedem sežnjev visoko kamor ti pogled seže diši po krvi vsako noč o polnoči mrtvaki balinajo s svojimi lobanjami nikoli ne bo pozabljen noben sunek z nožem noben pogled noben gib nobena misel ki jih je hudič narekoval za vekomaj bo ta zemlja prekleta V spet je nedelja čudni dan ko pozabiš na vse ko kakor pajac hočeš kotaliti kroglico sreče kar tako po tej mehki ravnici proti krimu in se oblaki spustijo stražarji beli stebri zasadijo v ilo barjansko dovolj ni več brisanja lahkotnih površij ni več klicev prešernih otrok ni več mehkih letov barjanskih fazanov in zajci nič več ne begajo skozi grmovje 778 Jaša Zlobec dovolj ni več besede ki bi lahko o tem spregovorila preveč je bilo vsega hudega zbogom barje muka mojega srca