kulturno ■ poMično glasilo
m* ^ i-
'M- *M'-. . -
s v e tov ni h in domačih dogodkov
fM :;
LETO XI./ŠTEVILKA 50
CELOVEC, DNE 17. DECEMBRA 1959
CENA
ncmuKiB
1.50 ŠILINGA
Svežega zraka mladini
Ne mine dan, da ne bi časopisi velikih mest poročali o kakih izgredih mladostnikov med recimo 16 in 20 letom. Zgodb o pretepih na ple-siščih, v gostilnah, kavarnah, pa tudi tovarnah jc že toliko in so tako podobne ena drugi, da jih človek že ne bere več, kajti naslov pove vse. In sc huje. Zločini mladostnikov se množe. Rowdy-ji, Teddy-ji in Halbstarke obojega spola so postali fe skorajda sestavni del te čudne povojne družbe, k' se je iz ruševin vojnega razdejanja v pičlih desetih letih dvignila do blagostanja, ki v zgodo-vmi nima primere. V razliko od prejšnjih časov, L> jc bilo uživanje blagodati civilizacije in tehničnega napredka omejeno na sorazmerno majhno število ljudi, pa so danes zaradi masovne industrijske proizvodnje postale deželne blagostanja v mnogo večji meri tudi široke množice prebivalstva.
Vendar pa snovnega blagostanja ne spremlja enak razcvit duhovnega življenja. Ljudje danes manj bero kot včasih, imajo manj smisla za kulturne vrednote. In značilno je, da jc ta pojav toliko hujši tam, kjer je obilje materialnih dobrin največje. To velja v prvi vrsti za Zapadno Nemčijo in Ameriko. Vštric s tem duhovnim poplit-'enjern pa tudi posurovelost, ki se v posebno hudih oblikah kaže pri mladini. Kletvina in le umazana beseda sta zunanji izraz tega notranjega razpoloženja, ki se končno izrodi v zločin.
V VViirzburgu je bila na pobudo katoliške mladinske organizacije razposlana vprašalna pola s šestnajstimi vprašanji, med katerimi so bila tudi naslednja: „Ali v tvojem poklicnem okolju ljudje kvanta jo? — Ali se moreš takemu umazanemu govorjenju izogniti? — Koliko ljudi se udeležuje takih pogovorov? — AH si kaj podvzel proti temu nečednemu početju? — Ali se takih pogovorov udeležujejo učitelji in delovni predstojniki?”
Izid tega povpraševanja je bil porazen. Glavni urednik nekega časopisa, ki je sodeloval pri presojanju vprašalnih pol, je dejal: „Pri vojakih smo sc marsičesa navadili, toda to je mnogo huje!” — Pogovori delavcev na poti na delo in z dela domov so bili daleč pod ravnjo takozvanih šal »ra moške”. Značilno jc bilo tudi to, da so mnogi mladi ljudje pri svojih odgovorih kar zapisali najbolj „mastne” izraze in šale, čeprav to ni bilo rahtevano v vprašalni poli. Dokaz, da je umazanija postala zanje nekaj tako vsakdanjega, da jo mirno prenašajo, sami pri njej sodelujejo in brez sramu celo zapišejo. In še nekaj: „NajboIj nečedne besede prihajajo prav iz ust žensk”, je zapisal neki vajenec. Toda umazanija ne ostane samo pri besedah, ampak preide v dejanja: številni predstojniki smatrajo svoje ženske uslužbenke kot nekak zasebni harem”. Stara pesem, le v novi industrijski rimi.
Gornji pojavi v Nemčiji so pač ena izmed senčnih strani ..gospodarskega čudeža”, po drugi strani pa kažejo, da v ljudeh so še vedno žive sile zla. Najhuje je, da so pri tem pohujševanju mladine prav starejši najbolj vneti. Sedanja nemška prednja generacija” je sploh problem zase. Ona je svojo mladost preživljala v kaotičnih razmerah po prvi svetovni vojni, med inflacijo, pomanjkanjem, neredi, brezposelnostjo, dozorela jc potem pod Hitlerjevo diktaturo, ki ji je vtisnila svoj duhovni pečat. Povečini se je pustila opojiti od sna »tisočletnega rajha” in že se je videla v vlogi »urejevalca Evrope”. Prišlo jc krvavo in bridko iztreznjenje ob Somraku bogov leta 1945 in znašla se je zgolj s parom rok in tehničnim znanjem, v duši pa s praznoto in — umazanijo.
In taki starši dajejo otrokom pač to, kar imajo. Odtod Rovvdies, Teddy-boys, Halbstarke in kakorkoli se že unenujejo ti divji izrastki našega zmešanega časa. Imenovali smo jih z njihovimi lastnimi tujimi imeni, kajti slovenščina si za te pojme doslej še ni skovala lastnih izrazov. Pač — ker jih še ni rabila in upajmo, da jih ne bo. Prav pričakovanje prihoda Gospodovega je pri-tnercn čas za naše starše, da nekoliko razmislijo o duhovnem oblikovanju svojih otrok, da si pri virih večne Resnice osvežijo svoje moči in k njim privedejo svoje otroke. Le tako se bo pri nas obnavljal večni krogotok življenja po božji volji, ki edino more prinesti pravo srečo in mir v duše. In le tako bo tudi naš narod živel naprej.
Papež Janez XXIII.
Na tajnem konzistoriju v Rimu, kjer je sv. oče posadil kardinalski klobuk 8 novim kardinalom, je Janez XXIII. v svojem nagovoru pozval vse narode zemlje k skupnemu boju proti lakoti in pomanjkanju. Sv. oče je dejal, da morajo po božjem zakonu bogastva zemlje služiti vsem. Zemeljske dobrine je treba pravičneje in enakomerneje porazdeliti, pregrade pohlepa in egoizma morajo pasti. Treba je tudi najti najboljše načine za pomoč zaostalim ljudstvom in vse človeštvo mora sodelovati pri odkrivanju ter izkoriščanju neizmernih zakladov zemlje. Toda odstranitev nepopisne bede, ki še vlada v širokih predelih naše zemlje ne bodo prinesli razni nauki, med
V torek, dne 15. decembra 1959, je bil na Državni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu »Dan staršev«. Starši so se povabilu in možnosti razgovora s profesorji polnoštevilno udeležili in s tem dokazali, da so s šolo tesno povezani in je šola res živa skupnost.
Nato se je vršil občni zbor Združenja staršev. Iz poročila smo razvideli uspešno delovanje Združenja staršev, ki je v dveh letih svojega obstoja iz prispevkov svojih članov stavilo šoli že 40.000 šilingov na razpolago za nakup učil in raznih učnih pripomočkov, predvsem knjig.
: Boj lakoti in bedi
katerimi je tudi komunizem. Sveti oče je s posebnim poudarkom dejal, da je njegova naj večja ljubezen »posvečena tistemu delu Naše črede, ki ji je še vedno odvzeta možnost svobodnega in neoviranega verskega udejstvovanja«. Nato se je sv. oče še spomnil žrtev številnih poplav in drugih nesreč, ki so v zadnjih tednih opusto-šile velike predele na raznih krajih sveta ter zahtevale tudi mnogo človeških življenj. Pozval je vse narode, da sodelujejo v plemeniti tekmi pri pomoči tistim, ki so jih nesreče prizadele, tako »kot smo Mi sami storili v mejah možnosti,« je zaključil Janez XXIII.
dajatev, ki jih pobirata država in dežela. Ker pobira država večino davkov, tudi tistih, ki jih plačujejo prebivalci koroške dežele, zato prihaja vsaj na zunaj velika večina sredstev za ikritje določenih potreb iz državne blagajne. Tako dobe iz državnega proračuna vse dežele skupaj 4,1 milijarde šil. in od tega odpade na Koroško 260 milijonov, ali 6,4 odstotkov.
Sicer pa prav primera davčne moči posameznih zveznih dežel kaže, da spada Koroška med »revne sorodnike«. Tako plača na primer Predarlška, ki ima 193.000 prebivalcev 140 milijonov šil. dohodninskega davka (Einkommensteuer), dočim zmore Koroška s svojimi 475.000 prebivalci samo 137 milijonov šil. tega davka. Pač dokaz, da je Koroška, posebno pa njen južni del, še vedno gospodarsko zaostalo ozemlje, vsaj v primeri s severnejšimi zveznimi deželami. Zato je hvaljenje skromnega napredka na Koroškem treba vzeti z rezervo, kajti zdaleka še niso izčrpane vse možnosti. In povečanje proračuna ob na splošno zmernem povečanju investicij pa priča tudi o tem, da številke sicer rastejo, vrednost, to je kupna moč denarja pa pada.
jatelja« db porazu na koncu vojne. Toda zapadne demokracije Francovega režima niso hotele sprejeti v Združene narode ter napovedale frankistični Španiji politični in gospodarski bojkot v upanju, da se bo režim itak sčasoma zrušil. Toda ni se. In ko je spričo rastoče napetosti med zapad-nim in komunističnim vzhodnim blokom Zapad iskal zaveznike, kjerkoli jih je pač mogel dobiti, je postal dober tudi Franco. Najprej so Združene države sklenile s Španijo dvostransko pogodbo, s katero je Španija dovolila gradnjo venca ameriških letališč za atomske bombnike na svojem ozemlju, v zameno pa dobila izdatno dolarsko gospodarsko pomoč. Temu prvemu koraku sedaj sledi drugi: Gospodarska povezava Španije z zapadno Evropo in morda celo vstop v Atlantski pakt.
Kakor je poročal ravnatelj dr. Tischler je pričela tudi dijaška knjižnica redno poslovati in se dijaki pridno poslužujejo možnosti dobiti na posodo dobre slovenske in nemške knjige.
G. ravnatelj je v svojem poročilu tudi naglasil potrebo po tesnem sodelovanju dijaških domov s šolo.
Pri volitvah je bil stari odbor z dipl. trgovcem g. Urankom na čelu zopet potrjen in odobrena je bila vloga na predstavnike zvezne in deželne vlade v zadevi dopoldanskega pouka. To vlogo bomo objavili v prihodnji številki.
-KRATKE VESTI -
30 mrtvih jc povzročila eksplozija v Dortmundu, ki je minulo nedeljo zvečer ob 5. uri pretresla predmestje Aplerbeck. Dve 4-nadstropni palači sta se zrušili kot da bi vanju pihnil orjak in 300 metrov naokoli so se zaradi zračnega pritiska zdrobile okenske šipe. Prebivalce obeh hiš so reševalci potegnili po nekaj urah mrzličnega odkopavanja mrtve in strašno iznekažene izpod ruševin. Vzroka eksplozije še niso ugotovili, pač pa domnevajo, da so se vnele zaloge gorljivih tekočin, ki jih je imela shranjene neka drogerija v eni izmed porušenih hiš.
Ameriške čete ne bodo zapustile Evrope, je izjavil na zasedanju ministrskega sveta Atlantskega pakta v Parizu ameriški zunanji minister Herter. Zaradi needinosti med evropskimi zavezniki in zadržanja Francije so se v ameriški javnosti zopet pojavili predlogi, da Združene države u-maknejo svoje čete iz Evrope in prepustijo Evropce same sebi. Vendar te usluge Sovjetom ameriška vlada ne namerava narediti.
Število mladih zločincev v Zapadni Nemčiji raste, poroča cerkveni list nadškofije "v Kolnu in meni, da je tega kriva v prvi vrsti malomarnost staršev glede vzgoje o-trok. V minulem letu so otroci do 14. leta starosti zagrešili 36.000 zločinov in prestopkov, mladoletniki od 14. do 18. leta 96.000, mladoletniki od 18. do 21. leta starosti pa 110.000 kaznivih dejanj.
Poplave so povzročile hudo škodo v Severni Italiji, Franciji, Španiji in na Portugalskem. V Franciji je silovita nevihta povzročila veliko razdejanje na progi Pariz— Marseille in je promet bil več dni pretrgan. Pri Avignonu je reka Rhone dosegla višino 6 metrov nad normalnim vodostajem. V mestu Coruna v Španiji so poplave zahtevale 20 človeških žrtev. V Raven-ni v Severni Italiji je reka Pad zopet prestopila bregove in je v območju Ravennc 2000 hiš pod vodo.
V Vzhodni Evropi je zavladal hud mraz, ki ga je prinesel mrzli val iz Sibirije. Na Švedskem je bilo 30 oseb zametenih v samotni vaški gostilni daleč vstran od naseljenega področja. Na Angleškem se je zaradi goste megle in dežja zgodilo znatno večje število prometnih nesreč. Na Poljskem je mraz povzročil omejitve pri proizvodnji in uporabi električnega toka. Reka Visla je tako globoko zamrznila, da so elektrarne in vodovodi ostali brez tekočine.
V	Varšavi so morali omejiti porabo votle in sicer 10 litrov na osebo dnevno. Ponekod se brijejo z mineralno vodo, umivajo pa z mlekom.
Viharji na severnih morjih so doslej zahtevali 150 smrtnih žrtev mesi mornarji ladij, ki so se potopile.
Mesto Tržič na Gorenjskem ogroža velik plaz z južnega pobočja Karavank. Zaradi plazovin je bila premaknjena in pretrgana cesta, ki vodi skozi vas Pristavo v to industrijsko 20.000 prebivalcev broječe mesto. Nadalje je bila poškodovana enonadstropna hiša, katere prebivalci so se pa pravočasno umaknili. Zaradi grozeče nevarnosti je moralo še nadaljnih 24 družin zapustiti bližnje hiše. Na srečo plaz ni u-smerjen proti središču mesta, ampak proti redko naseljenim predmestjem.
40-letnico obstoja je praznovalo dramat-sko društvo »Lilija« v Clevelandu (USA).
V	izbranih točkah so nastopili igralci kar 4 generacij, od pionirjev pred 40 leti, ki so bili takrat mladeniči, danes pa so sivolasi možje, pa do današnje mladine, kajti društvo se ob nenehnem delovanju (njegove predstave gredo v stotine) stalno obnavlja s svežimi mladimi močmi.
Deželni proračun prvič preko pol milijarde
Koroški deželni zbor je sprejel deželni proračun za leto 1960. Proti je glasoval samo en poslanec, komunist Kazianka (več v »Političnem tednu« na 2. strani).
Deželni proračun za leto 1960 letos prvič presega pol milijarde šilingov. Redni proračun znaša 459,583.000 šil., takozvani eventualni 22,5 milijonov šil. in izredni 56 milijonov šil., kar da skupno vsoto 538 milijonov šil. Vsi trije deli proračuna so kriti z ustreznimi dohodki.
Redni proračun se zopet deli na tri dele in sicer na osebne izdatke, ki znaša nič manj kot 168 milijonov šil., to je več kot eno tretjino. K povečanju te postavke je posebno pripomoglo priznanje 14. mesečne plače deželnim uradnikom. Za stvarne izdatke je predvidenih 30 milijonov in za namembne izdatke (Zweckaufwand) pa 260 milijonov. Pri slednjem je zabeležiti povečanje za 15 milijonov, ki bo šel predvsem v prid gradnje stanovanj po mestih in industrijskih naseljih ter za ceste. Kot ponavadi, je seveda tudi topot bilo kmetijstvo bolj na kratko pristriženo.
Sredstva za kritje proračunskih stroškov bodo prišla povečini iz davkov in drugih
Španija pred durmi Atlantskega pakta
Španija, dežela bikoborb, se po več kot 15 letni izolaciji zopet približuje Evropi. V glavnem so jo k temu nagnili gospodarski razlogi, kajti spričo ustvarjanja velikih gospodarskih prostorov v Evropi Španija kljub Pirenejskemu pogorju, ki jo loči od ostale Evrope, a za današnjo tehniko in gospodarstvo ni nobena ovira več, ne more še dalje ostati sama. Že v zadnjih letih se posledice gospodarske izolacije vedno huje čutijo.
Španija je bila v to izolacijo potisnjena iz političnih razlogov. General Franco, zmagovalec državljanske vojne leta 1937 — v glavnem s Hitlerjevo in Mussolinijevo pomočjo — je med vojno znal tako spretno manevrirati, da je ostal izven oboroženega konflikta in se tako mogel izogniti vrtincu pogube, ki je zajel njegova »pri-
Občni zbor flDrušfva staršev" na Slovenski gimnaziji

Politični teden
Po svetu ...
Nasprotja na Zapadu
so postala v minulem tednu ostrejša, kljub Eisenhowerjevemu triumfalnemu poletu preko treh kontinentov, čigar namen je ojačati skupne vezi med državami tako-zvanega zapadnega sveta. Zato ga bo kljub uspehom v takozvanih obrobnih deželah zapadnega tabora, posebno v Turčiji, Indiji, Perziji, Pakistanu in Grčiji, ki grožnje komunističnega tabora neposredno občutijo, glavno delo čakalo v Evropi, med skreganimi atlantskimi zavezniki v Parizu, Bonnu in Londonu. Zato si je tudi te prestolnice pridržal za konec.
Prepir v Parizu
Minulo soboto je bila v naglici sklicana izredna seja ministrskega sveta Atlantskega pakta, da se posvetuje o skupnem stališču glede »vrhunske konference«. Izkazalo se je, da med tremi glavnimi evropskimi zavezniki Amerike vladajo globoka nasprotja glede skorajda vseh važnejših vprašanj, ki bodo na dnevnem redu »vrhunske konference«. Sporen je celo sam datum te konference.
Angleži se trudijo na vse kriplje, da bi do te konference čimprej prišlo, ker si od nje obetajo če že ne ureditev vseh mednarodnih sporov, pa vsaj delnega izboljšanja stikov med Zapadem in Sovjetsko ^vezo, ki ima tudi svoje težave s Kitajd ter novih možnosti za trgovanje s Sovjetsko zvezo.
Nemcem ta angleška spravljiva politika za »vsako ceno« ni všeč, ker dobro vedo, da bodo ceno za pomirjenje morali plačati oni. V prvi vrsti se bojijo zapadnih koncesij glede Berlina, te zapadne oaze v. komunističnem taboru, ki se kot trn zajeda v meso komunističnega orjaka. Zato želijo berlinsko vprašanje povezati s splošno nemško mirovno pogodbo, ker vedo, da v sedanjem položaju do nje ne bo prišlo in tako bi tudi glede Berlina ostalo vse pri starem.
Alžir in Atlantski pakt
Francozi so pa skregani z vsemi svojimi zavezniki, predvsem zaradi Alžira. S tem vprašanjem se je minuli teden bavila glavna skupščina Združenih narodov. Debata sama je pokazala, da je glede Alžira Francija povsem osamljena. Afriško-azijska resolucija, ki je zahtevala takojšno ustavitev bojev v Alžiru in priznanje neodvisnosti tej sedaj najbolj krvavi koloniji v Afriki, je sicer zmagala, vendar ne z zadosti veliko večino. Po pravilih Združenih narodov je namreč potrebna dvotretjinska večina, da postane kak sklep pravomočen. Te večine pa ni bilo prav zaradi tega, ker so se zavezniki Francije glasovanja vzdržali. Ta polovična rešitev seveda ni zadovoljila nikogar, kajti Francija po eni strani očita svojim zaveznikom, da so jo pustili na cedilu, po drugi strani pa zavezniki očitajo Franciji, da jim ona s svojo trmasto politiko v Alžiru kvari razmerje do mladih afriških in azijskih držav in tako posredno koristi — Sovjetski zvezi.
Drugo vprašanje, ki loči Francoze od ostalih atlantskih zaveznikov pa je vloga Francije v Atlantskem paktu samem. Francija zahteva več besede, vendar to ne na podlagi svoje dejanske moči, temveč zaradi »zgodovinskega prestiža Francije«. Da bi pa prišla zopet do večje moči v mednarodni politiki pa Francija gradi lastno atomsko bombo, čeprav ta podvig hudo suši njene državne finance.
Ob začetku zasedanja ministrov Atlantskega pakta je ameriški zunanji minister Herter skorajda s prstom pokazal na Francijo kot tistega, ki dela zdraho. Sef ameriškega generalnega štaba general Twinning pa je bil še jasnejši. Obdolžil je Francijo naravnost, da je ona kriva, da letošnji vojaški načrt Atlantskega poveljstva, to je postavitev 30 popolnoma izvežbanih in opremljenih divizij ni bil dosežen. In sicer zato, ker je Francija večino čet, ki spadajo v sestav Atlantskih sil in so oborožene z ameriškim orožjem, poslala v Alžir, da se bore proti upornikom. Nadalje je De Gaulle odtegnil francosko mornarico a-tlantskemu skupnemu poveljstvu ter končno prepovedal gradnjo raketnih baz ter skladišč atomskih bomb v Franciji.
Razgovori med atlantskimi ministri v Parizu še trajajo, vendar so izgledi bolj
slabi. Zato sc vsa upanja obračajo na Eisen-howerja, ki med tem nadaljuje svoj veliki polet po svobodnem svetu, ki ga bo končno prinesel tudi v Pariz.
Hruščev ima tudi svoje skrbi
Pa tudi na Vzhodu škriplje, čeprav ni na zunaj videti nobenih razpok. Kongres madžarske komunistične stranke s paradami in govori je sicer pokazal že običajno sliko »popolne enotnosti« komunističnih držav, kajti na častni tribuni so bili poleg Hruščeva tudi predstavniki vseh sovjetskih satelitov od Čehoslovaške in Vzhodne Nemčije pa do Severne Koreje in Viet-minha. Vsemu miroljubnemu govorjenju navkljub je bilo v Budimpešti poudarjeno, da sovjetske čete ne bodo zapustile Madžarske, naše vzhodne sosede. Tudi sovjetska propaganda o postopni razorožitvi in zmanjšanju čet v Evropi je dobila ondi udarec v obraz, kajti sovjetske posadke na Madžarskem zadnje čase povečujejo, kar gotovo ne dokazuje rastoče zadovoljnosti madžarskega ljudstva, temveč le to, da Sovjetska zveza svojih evropskih satelitov nikakor ne misli izpustiti iz rok ter da se je z Zapadom pripravljena pogajati samo o tem, česar še nima.
Pa tudi Nikita ima svoje skrbi. Komunistična Kitajska še vedno trmasto vztraja pri svojih zahtevah po indijskem ozemlju in iz različnega pisanja moskovskega ter pekinškega časopisja je razvidno, da so nesoglasja med obema največjima komunističnima bratcema zelo globoka. Sovjetsko zvezo jezi, da je Kitajska s svojimi vojaškimi podvigi na indijski meji postavila na laž sovjetsko propagando o mirni koeksistenci »kapitalističnega« in komunističnega tabora ter znova razgalila pravo naravo komunizma, ki govori o miru samo zato, da uspava nasprotnika in se medtem lahko pripravi na vojno. Povrh tega pa so kitajske osvojevalne nakane v svobodnem svetu povečale nezaupanje do Sovjetov, Indijo in druge svobodne države izven komunističnega bloka v Aziji pa porinile v naročje Ameriki. To so pokazale tudi mogočne ovacije ameriškemu predsedniku Eisenhovverju, ko se je ta na svojem poletu ustavil v Indiji in Pakistanu.
... in pri nas v Avstriji
Nagobčnika za ministre
pa tudi za poslance ne bo, so se zedinili v parlamentu na Dunaju, potem ko je bil finančni minister Kamitz nekoliko ostreje odgovoril na očitke nekega socialističnega poslanca, kako to, da je neka prošnja za službo pri Poštni hranilnici končala v tajništvu OeVP. Socialisti so iz tega izvajali splošno trditev, češ da prošnje za službo stalno romajo iz finančnega ministrstva na tajništvo stranke, vendar tega niso mogli dokazati. Nato je minister Kamitz izjavil, da vidi v tem vprašanju prekoračitev interpelacijske (vpraševalne) pravice poslancev.
Ta pripomba pa je zbudila hudo kri v »visokem domu«, kot se naziva državni zbor. Nekateri poslanci so videli v tej izjavi žalitev in poskus prikrajšanja svojih po ustavi zajamčenih pravic. Prišlo je celo do glasovanja in socialisti so s pomočjo
Rim — (Al). Revija »Ci vi lita cattolica« piše v svoji številki z dne 5. dec. o omejevanju rojstev (»birth control«) in posveča temu vprašanju dolg članek z naslovom »Neosnovanost kontrolističnega vznemirjanja«. Avtor članka je jezuit Angelo Pe-rego.
V članku pobija trditve tistih, ki se zavzemajo za omejevanje rojstev, češ da se bo s »staranjem narodov« manjšalo število svežih delovnih sil, in podobno. Po njegovem mnenju bi bilo le potrebno odpraviti nesmiselne pregrade, ki ovirajo mirno razširjanje prebivalstva po svetu, kjer čakajo na ljudi še velikanska ozemlja v Ameriki, Afriki in Avstraliji.
Če je že potrebno kaj storiti — nadaljuje člankar — naj bi racionalizirali gospodarstvo in pospeševali blaginjo, ki umerja razmnoževanje. Znano je namreč, da je med gospodarsko trdnimi sloji rodnost manjša kot pri revnem prebivalstvu.
'Protislovna je zahteva po omejevanju
rjavih svobodnežev (FPOe) preglasovali poslance Ljudske stranke. FPOe je bil prepir med koalicijskima partnerjema zelo dobrodošel, kajti zopet ji je bila dana prilika, da poglobijo razdor med vladnima strankama in morda pri tem izbijejo kako korist zase. Se razume, vprašanje delitve služb po političnem proporcu, kot je pri nas že 15 let v navadi, jim je zelo dobrodošlo, prav zaradi tega, ker oni ne morejo deliti služb, pač pa uganjati demagogijo, s katero bi morda mogli zlesti na zeleno vejo, to je do take moči, da bi izsilili sprejem v vlado. Ko bi pa enkrat bili notri je pa veliko vprašanje, če ne bi pozabili na lepe besede o brezstrankarskem presojanju prosilcev za službe samo po njih sposobnostih. Saj se še spominjamo, kako je bilo takrat, ko je o vsem odločevala članska knjižica ene same stranke.
Ko se je razburjenje nekoliko poleglo, sta obe koalicijski stranki spoznali, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Zato je bila zadeva mirno poravnana za zaprtimi vrati koalicijskega sporazuma in v ponedeljek je v parlamentni debati vstal pravni strokovnjak socialistov dr. Broda in izjavil, da njegova stranka ne bo stavila predloga za grajo ministra Kamitza. Nato se je oglasil k besedi minister Kamitz ter svoje besede tako dopolnilno obrazložil, da je bilo za Obe koalicijski stranki prav. Le FPOe je ostala praznih rok. Koalicijska sloga je bila zopet vzpostavljena, glede prošenj za službe pa je ostalo vse pri starem, namreč pri proporcu obeh koalicijskih strank.
Vendar je zadeva deljenja služb prav sedaj pereča. Pri »Verbundskonzem«, ki združuje avstrijske električne družbe bodo v kratkem šli v pokoj kar trije generalni direktorji. V koalicijskem odboru se še niso mogli zediniti za novo zasedbo teh mest, kajti vsaka stranka bi s pomočjo svojih ljudi na teh mestih rada pridobila na vplivu v tej tako zelo pomembni podržavljeni gospodarski panogi. Odprti prepir je preprečilo zgolj dejstvo, da zaradi 6-mesec-nega odpovednega roka omenjenim direktorjem zadeva še ni tako nujna. Značilno je, da je zasedba neke sorazmerno skromne službe pri Poštni hranilnici zbudila vihar v parlamentu, glede zasedbe teh važnih mest pa bržkone nobeden izmed poslancev obeh vladnih strank ne bo stavil vprašanja v parlamentu. O tem bo namreč definitivno odločil koalicijski odbor.
Pri nas na Koroškem pa se je začela velika
razprava o deželnem proračunu,
na katerem besede v zbornici ne bodo kaj prida spremenile, kajti bil je že odobren po vseh na vladi udeleženih strankah in se je z njim moral sprijazniti tudi proračunski odbor deželnega zbora. Pač pa nudi proračunska debata temu ali onemu poslancu ugodno priložnost za govorniški razmah, kar je posebno važno sedaj pred volitvami. In res se te priložnosti tudi krepko poslužujejo. Kljub vsemu bo proračun sprejet tak kot je bil predložen, edino glede »pisarniško-trgovske palače« v Kolodvorski ulici, ki jo gradi deželna vlada v kompaniji s Konzumom (GČ)C) se bodo duhovi ločili«. Pa tudi ta postavka bo sprejeta, čeprav ne soglasno, kajti za to jamči socialistična večina v deželnem zboru. Debata, ki se kljub temu vrši, je torej zgolj dokaz, da pri nas vlada svoboda, to je, da vsak lahko govori kar hoče.
rojstev tudi že zaradi tega, ker danes vse prispeva k ustvarjanju »težke erotične atmosfere«. Zato bi bilo preprosteje ubrati nasprotno pot, namreč da bi poostrili moralne norme za predstave, tisk, modo itd.
Za prvega državnega predsednika Cipra je bil izvoljen pravoslavni škof Makarios, vodja odpora proti Angležem, ki so prej vladali otok kot svojo kolonijo. Prvikrat so volile topot tudi ženske. Po dolgih letih nemira, prelivanja krvi, trpljenja se na ta otok zopet počasi vrača mir.
Nemiri so spet izbruhnili v Belgijskem Kongu, kjer domačini - črnci ne marajo več prenašati belih gospodarjev. Čeprav so jim Belgijci slovesno obljubili, da jim bodo postopoma dali samoupravo, sc to domačinom Konga zdi premalo in prepočasi. Pri nekem spopadu je bilo 15 mrtvih in več ranjenih. Belgijske kolonialne čete so z uporabo palic in sol/ilnega plina zaenkrat vzpostavile red.
SLOVENCI
dama in, pa sneta
Koncerti za mladino v Ljubljani
Z namenom, da zbuja zanimanje za glasbo pri mladini je bil v letošnji koncertni sezoni v Ljubljani uveden poseben mladinski abonma. Na prvem koncertu je sam ravnatelj ljubljanske opere in mednarodno priznani dirigent Bogo Leskovic v kratkem predavanju na zanimiv in poljuden način uvedel svoje mlade poslušalce v svet glasbe, v način gradnje kompozicij ter jim tako olajšal razumevanje te umetnosti. Sledil je nato koncert Slovenske filharmonije, najboljšega muzikabiega ansambla na Slovenskem, ki smo ga lani imeli priložnost slišati tudi v Celovcu.
Drugi koncert je imel za geslo: „Mamica poje in pripoveduje”, na katerem je nastopil orkester Radio-televizije Ljubljana s solistko Ileano Bratužev©. Ta koncert pa je bil namenjen za najmlajše poslušalce. Obe prireditvi sta bili zelo dobro obiskani in vse kaže, da je slovenska mladina še dovzetna za resnično umetnost. Program nameravajo nadaljevalk
Fran Koblar - 70-letnik
V Ljubljani je praznoval 70-letnico rojstva slovstveni zgodovinar, gledališki in literarni kritik ter sedanji profesor na Akademiji za igralsko umetnost France Koblar.
Jubilant je začel kot mladenič že pred 50 leti s pesmimi v „Domu in svetu”, takrat elitni katoliški kulturni reviji, katere glavni urednik je postal v dobi med obema vojnama in tako stal ob krstu marsikaterega sedaj vodilnega slovenskega pisatelja. Koblar je kulturni delavec prefinjenega okusa ter širokega obzorja, osebno pa skromen in prijazen človek ter iskren iskalec lepote in svobode umetniškega ustvarjanja. Kot gledališki kritik je dolga leta prek stolpcev dnevnika „Slovenec” merodajno pomagal pri umetniški Vzgoji slovenskega poklicnega gledališča in je s Francom Albrehtom predstavljal vrhunec slovenske gledališke kritike.
Po drugi svetovni vojni se je iz dnevne kulturne arene umaknil v literarno zgodovino. Postal je sourednik velike zbirke Državne založbe Slovenije „Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev” ter je v tem okviru sam pripravil izdajo Stritarja, Gregorčiča in Ketteja. Sedaj pa pripravlja Zbrana dela Franceta Bevka. Poleg tega je prevedel več literarnih del iz poljščine. Gledališko literaturo Slovencev pa je obogatil tudi, ko je prevedel iz nemščine Lessingovo „Hamburško drama- j turgijo”, to klasično delo gledališke umetnosti, ki ga je opremil z obširnim uvodom in temeljitim komentarjem. Sodeluje tudi pri izdaji prevodov angleškega odrskega klasika Shakespeareja v slovenščino in pomaga pri Slovenskem biografskem leksikonu.
Slovenska zemlja na grobu škofa Rožmana
Na pogrebu škofa Rožmana v Lemonlu (Združene države) so deli v grob tudi prgišče koroške zemlje ter prgišče zemlje s pokopališča na Ježici pri Ljubljani.
Slovenci na evharistični procesiji v Avstraliji
Prvo nedeljo v novembru je bila v Sunburyju v Avstraliji mogočna evharistična manifestacija, katere se je udeležilo nad 30.000 vernikov. Sodelovali so tudi slovenski rojaki, ki prebivajo na tej obširni celini, do katere rabijo ladje iz Evro- j pe 3—4 ledne. V procesiji so Slovenci nosili ban- j dero brezjanske Marije Pomagaj, posebno pozornost pa je zbudila skupina slovenskih fantov in j deklet v narodnih nošah, prav tako pa skupina naših malčkov, med katerimi je zbujal zanimanje 3-letni Mesarjev Janezek. Tudi sicer zanimanje za naše rojake v Avstraliji raste, kajti s svojim j poštenim delom in pridnostjo so si pridobili splošno priznanje in ugled. Za Božič bosti« radijski postaji v Mellboume in Adelaide oddajali tudi slovenske božične pesmi.
Ljubljanski operni pevci gostovali v Trstu
Tržaška Glasbena matica je nedavno podala znano Donizettijevo komično opero „Don Pasqua-le” v koncertni priredbi in je v ta namen povabila najboljše pevce opernega gledališča v Ljubljani. Pevci so nastopili v opernih kostimih, do- ! čim je bila pozornica označena z najpotrebnej- j širni rekviziti, ki so gledalcu nakazali okolje, v ka- j terem se posamezni prizori odigravajo. Za sprem- j Ijavo je na klavirju je skrbel dirigent ljubljan- j ske opere dr. Ciril Cvetko. V glavnih vlogah so i nastopili basist Ladko Korošec (ki je tudi pri nas na Koroškem dobro znan in še pričakovan) sopranistka Sonja Hočevarjeva, baritonist Marcel Osta-ševski in tenorist Janez Lipušček. Prireditev je zelo dobro uspela.
Katoliška revija o omejevanju rojstev
GLAS IZ RUSIJE
kako tuska Ojudsiva
V RESNICI MISLI IN ČUTI
V roke urednika londonskega Usta „Sunday Times” je prišel pred kratkim obširen spis i gornjim naslovom. Prišel je po tajnih polih iz Rusije. Njegov pisec se sicer ni podpisal, pač pa sc je označil kot pisatelj, ki uživa priznanje tudi s strani sovjetskih oblasti. Vendar se je odločil za sestavo tega tajnega spisa zato, ker v Sovjetski zvezi svojih resničnih misli ne more objaviti in bi zaradi njih padel v nemilost.
Ko je urednik spis prebral, ni imel več miru. Po eni strani ga je morilo nezaupanje do neznanega pisca, ki ni hotel povedati svojega imena, po drugi strani ga je pa branje sestavka pretreslo. Po posvetovanju z nekaterimi strokovnjaki za ruske zadeve se je odločil, da nenavadni spis objavi. K temu ga je prav posebno navedlo mnenje enega najbolj uglednih angleških poznavalcev Rusije dr. Ronalda Hingleya, ki je izjavil: Ta spis človeka pri branju priklene nase in zveni popolnoma verodostojno. Na marsikaterega bralca na Zapadu bo pa deloval kot ozdrav-Ijujoč udarec, ki nas bo zdramil iz izumetničenih sanjarij o razmerah v Rusiji. Kadar namreč na Zapadu razmišljamo o sovjetskih zadevah, ponavadi pozabljamo, da gre pri tem za besede in dejanja sovjetskih oblastnikov, dočim rusko ljudstvo, navadni ruski človek sploh ne more spregovoriti svoje besede. Napačno bi pa bilo, če bi iz nezadovoljstva nad sedanjim stanjem v Sovjetski zvezi sklepali, da bo ondi kmalu izbruhnila nova revolucija. Pač pa bi bilo treba, da pri naših opravkih s sovjetsko vlado upoštevamo tudi resnično mnenje ruskega ljudstva, ki je brez dvoma izraženo v tem spisu, ter pri naših pogodbah s sovjetskimi oblastniki ne zbujamo vtisa, kot da smo se z njimi zvezali proti ruskemu narodu.”
Neki francoski pisatelj je zapisal, da je Rusija dežela step, v kateri se nahaja njena azijska prestolnica Moskva ... o Moskvi Pa pogosto govore kot mestu z mnogimi cerkvami.
In v eno izmed teh cerkva me je vodila moja babica, ko sem bil še petleten deček. Spominjam se še, kako me je obhajal strah °b pogledu na trde, zamaknjene obraze mo-lilcev, na temačnost in otožnost cerkve.
Bil je svet, ki se je bržkone sprostil časa m postal brezčasen. Zdi se mi, da so take stare ženske tudi leta 1812 molile za Napoleonov poraz...
In vendar se ta starodavni, nekdanji svet, ki so ga že tisočkrat proglasili za mrtvega, vedno znova pojavlja. On sicer ne združuje vsega ruskega ljudstva, pač opozarja vsakogar na nekaj v njegovi duši in ter ga opominja, da je Rus in da ne more nikdar biti kaj drugega, pa če mu je to prav ali ne.
Ni lahko opisati tega »ruskega bistva«. Se manj kot pred sto leti je Rusija prenehala biti država s tlačanstvom. Zapuščina fevdalnega sistema pa so bile množice obubožanih in zanemarjenih kmetov ter široka plast uradnikov, ki jih je bilo pokvarilo samolastno izvajanje oblasti, policajev, ovaduhov, valptov, trgovcev-krvosesov in druge polgosposke sddrge, ki je prezirala navadno ljudstvo zaradi tega, ker je sama iz njega izšla in živda v prepričanju, da v ljudstvu ni nobene speče sile, ki bi jo bilo treba zdramiti. Ta plast je pa zaničevala tudi svoje gospodarje — rusko plemstvo, zaradi njegovega idealizma in pomanjkanja smisla za praktičnost.
Ta slednja plast — rusko plemstvo — je bila po število najmanjša, vendar je njena vloga v ruski zgodovini velikanska. Podobno kot si naša domišljija predstavlja Atene (ki so bile v starodavni Grčiji manjše
kot kako rusko podeželsko mestece) kot velemesto, svet zase, prav tako danes gledamo v ruskem plemstvu, ki je po svojem številu tvorilo samo tisočinko celotnega prebivalstva Rusije, temeljni faktor v življenju ruskega naroda.
Ta sloj je ustvaril izredno, izvirno rusko kulturo, to je kulturo, ki nam je dala mojstrovine kot so »Vojna in mir« in »Bratje Karamazovi«. Omenil sem samo ti dve deli, ker sta na Zapadu najbrž najbolj znani, toda ruska aristokratska kultura je ustvarila še neštevilno množico drugih mojstrovin v književnosti, likovni umetnosti in glasbi. In če človek pomisli, da je ožji krog tega plemstva uporabljal svoj čas večjidel za to, da se je bavil s svojimi posestvi, ali pa da je živel daljše dobe v inozemstvu, ali pa da se je predajal razsipnemu življenju, potem lahko vidite, da je rusko kulturo ustvarila pravzaprav peščina ljudi.
Neizmerna ljubezen do svobode
Pa vse to pravzaprav ni nič čudnega. Spomnite se znova na davno preteklost, na antični svet. Podjetni, a zaradi despotskih vladavin v brezupni položaj pritirani ljudje so bežali z brezmejnih širjav Vzhoda proti Zapadu in se naselili na dvijih bregovih Balkana. To so 'bili siloviti in pogumni ljudje, ki si zaradi plenjenja in ropanja niso delali sivih las; vendar je bila njihova glavna značilnost neizmerna ljubezen do svobode. Ko so zadobili svobodo, so ti ljudje ustvarili egejsko kulturo, ki je pozneje postala helenska (grška) — kultura, na kateri temelji celotna današnja civilizacija.
Kolikokrat so modrijani in pesniki pravili človeštvu, da ako bo človek postal svoboden, bodo njegovi talenti razcveteli in njegova moč bo postala brezmejna. Ta izrek pa je treba sprejeti v njegovi polni ve-
ljavi in z vsem srcem, čeprav včasih se za-zde marsikomu gmotni uspeh, blagor države in edinost ljudstva važnejši. Prav zaradi tega se moramo dokopati do spoznanja, da, kadar bomo imeli svobodo, bomo s tem imeli vse. Ge o tem niste docela prepričani, ampak hočete dejstev v dokaz, potem si oglejte rusko zgodovino.
Misli so začele kliti
V začetku devetnajstega stoletja so ruski samodržci — carji igrali pomembno vlogo v svetovnih zadevah. Po reformah Petra Velikega in po sijajni dobi carice Katarine si je rusko plemstvo prizadevalo prisvojiti si zapadno kulturo in blišč. Potem, ko so bili okusili prefinjene užitke zapadne civilizacije, jih surovo veseljačenje in robate šale niso zadovoljevale več. Pa tudi potreba po umskem napredku je bila tako velika.
da so zadeli nje začele kliti idejo o človečnosti in svobodi...
Se razume, da je plemstvo ob vsem tem besedičenjem o sočutju do sočloveka, ki je bilo takrat v modi, še povečeni še naprej brezdelno živelo na račun strahotne revščine svojih tlačanov. Toda te ideje so se vendarle širile in marsikdo je vanje resno verjel.
Mladi in podjetni car Aleksander I., je ljubkoval z demokratičnimi ideali in si je nadel vlogo Prosvetitelja ljudstva. Da pridobi za svoje načrte najboljši del plemstva, je ustanovil licej (gimnazijo) v Carskem selu, v neposredni bližini svojega dvorca. Njegova misel je bila, da bodo sinovi plemiških veleposestnikov, ki sc bodo izšolali v tem zavodu, tvorili izobražensko plast, ki bo zvesti temelj krone.
(Se nadaljuje)
vid ddddkc mnbfrbstccmsUi
Električne energije ne pridobivamo samo iz vode, temveč še iz več drugih različnih virov. Važen med njimi je na primer premog. Na Irskem in Škotskem pa uporabljajo šoto kot gorivo za pridobivanje toka.
Poleg nafte je važen vir tudi zemeljski plin, ki ga uporabljajo že v tolikšnem obsegu, da daje 14 odst. vse energije na zemlji. Kakor vemo, se vedno bolj uveljavlja atomska sila.
Na ognjeniških področjih izkoriščajo za to zemeljsko toploto. Voda, ki vdira v razpoke, se spremeni v paro, ki jo uporabijo v električnih centralah. Takšne centrale imajo zlasti v Novi Zelandiji in na Islandiji, kjer s tem ogrevajo stanovanja.
Tudi morska plima in oseka sta lahko važna dobavitelja energije. Med plimo zajamejo vodo v bazene, ob oseki pa jo spuščajo skozi turbine. Take centrale delajo zdaj v Franciji, v Veliki Britaniji, v Združenih državah in v Kanadi.
Ponekod skušajo porabiti za to tudi energijo oceanskih valov.
Francozi delajo poskuse, da bi izkoriščali razliko v temperaturi med površinsko in globinsko vodo. Razen elektrike bi taka centrala dajala tudi mnogo pitne vode.
Moderno
Znani angleški pisatelj irskega pokole-nja George Bernard Shaw je rad delal na vrtu. Poleg norčevanja iz ljudi v svojih knjigah je bilo to njegovo najljubše opravilo. Nekega dne je prišla na obisk k njegovi ženi prijateljica, ki pisatelja osebno ni poznala. Ko ga je videla v ponošeni, od zemlje umazani delovni obleki z motiko v roki, ga je vprašala:
»Ali že dolgo delate pri gospe Shawo-vi?« »Nekaj nad dvajset let« ji je odgovoril. »O, ali vam dobro plača?«
Površinska voda mora biti pa zelo topla in obala mora strmo padati v morje.
Strokovnjaki preučujejo možnost tudi za dobivanje manjših količin elektrike it naravnega gnoja. Že pri temperaturi 17 stopinj se iz njega sprošča metan, ki ga je mogoče uporabljati kot gorivo za motorje. Tona suhih odpadkov bi lahko dala 400 kubičnih metrov metana. Poleg tega bi mogli izkoriščati za to tudi odpadke od kokosovih orehov in sladkornega trsa.
Spričo vsega tega se zdi, da so viri za pridobivanje električne energije neizčrp1 ni. Zadnje čase omenjajo v zvezi s tem celo strelo. Seveda pa nastaja pri tem vpraša-1 nje, koliko bi taka energija stala in če bi se izplačala.
SKRBI POŠTNEGA MINISTRA V JUŽNI AFRIKI
Minister za pošto v Južni Afriki je povedal, da so motenj v telegrafskem in telefonskem prometu večinoma krive živali. Na prvem mestu so opice, ki se obešajo vsako jutro na telefonske žice in na njih itelovadijo, sledijo jim sloni, ki se drgnejo s hrbtom ob drogove, nato pa pridejo žirafe, ki so tako kratkovidne, da sc neštetokrat znajdejo s svojim dolgim vratom med žicami.
suženjstvo
Pisatelj jo je čudno pogledal: »He, sam si kupujem hrano in obleko...« »Poslušajte,« je začela gospa, »pridite k meni v službo. Dala vam bom hrano, obleko in spodobno plačo.« »Ne zamerite,« ji je odgovoril Shaw, »tega ne morem sprejeti, ker sem obljubil, da bom vse življenje delal pri gospe Shawovi.«
»Kaj pravite?« je bila obiskovalka vsa iz sebe. »Saj to je suženjstvo.«
»Ne, ne,« ji je odgovoril pisatelj, »pri nas pravimo temu zakon.«
FRAN ERJAVEC:	268
koroški Slovenci
(III. del)
Tilsit pomenja torej nov, sijajni politični uspeh Napoleona in vse je kazalo, da je doma in v svetu dosegel "višek svoje slave in moči. Sam je izjavil: »Posel, izvršen v Tilsitu, bo uredil usodo sveta«. On je sedaj bolj ali manj obvladoval že skoro vso evropsko celino do ruskih meja, zato spričo francoško-ruske zveze tudi Anglija ni mogla več misliti na kako učinkovito novo protifran-cosko zvezo. Upiral se mu je samo še papež, a Francozi so kratko in malo zasedli Rim. Napoleon je lahko upal, da je dosegel vsaj za nekaj časa tako potrebni mu mir, da bi lahko dovršil ureditev svojega lastnega imperija, si dokončno podredil sploh ves Zapad in ustvaril s tem pod svojim vodstvom nekako federativno »združeno Evropo«, o kakršni sanja tudi današnji evropski Zapad. Sam je izjavil po Tilsitu: »Treba nam je enotnega denarja, enakih mer in uteži, enega evropskega zakonika, evropskega kasacijskega sodišča in enakih postav za vso Evropo«.
Vrnivši se dne 27. VII. 1807. v Pariz, se je z vso vnemo zopet posvetil upravnim poslom, zlasti glede pravosodja, in preuredil je tudi vseučilišče. Blagostanje je vidno naraščalo in državni proračun je navzlic vsem vojnim stroškom izkazoval presežek, kovati so začeli vnovič celo cekine in v kleteh Tuilerij je nakopičil 400 milijonov zlatih frankov »železne rezerve«. Na dvoru so se kar vrstile razkošne slovesnosti in takega sijaja ter bogastva ni poznal niti nekdanji kraljevi dvor. Od vseh strani so se mu prihajali poklanjat vladarji od njega odvisnih držav, kar je le še dvigalo Napoleonov sijaj. Toda na tihem se je vendarle pri vseh že pojavljala
skrb, kaj bo jutri in zlasti cesarjevi maršali so si želeli odslej v miru uživati nakopičena bogastva in slavo, a pri meščanstvu sta začela vzbujati pomisleke njegovo samodrštvo in pa to, da se je obkrožal zgolj s starim in novim plemstvom.
Napoleonov duh pa ni poznal miru. Edini resni nasprotnik, ki mu je še ostal, je bila Anglija. S celinsko zaporo bi bil verjetno prej ali slej spravil na kolena tudi njo, ako bi jo bilo mogoče res strogo izvesti. Toda čeprav so se na videz vse države uklonile Napoleonovemu ukazu, so pa vendarle mnoge dopuščale vprav cvetoče tihotapstvo z angleškim blagom, kar so podkupljivi francoski obmejni uradniki še sami pospeševali in Napoleon je celo sam moral spričo težav domačega gospodarstva nekaj časa dopuščati razne izjeme, a na drugi strani so tudi Angleži odgovarjali na francoske ukrepe z neizprosno blokado proti Franciji in proti ladjam vseh držav, ki so se pokorile Napoleonovim ukazom. Toda ko so se pokazali prvi uspehi celinske zapore, je to Napoleona vendarle spodbudilo, da jo je hotel izvesti do skrajnosti.
Glavna vrata za tihotapljenje angleškega blaga na evropsko celino so tvorile portugalske in španske luke. Napoleon je hitro uvidel, da bo ostala vsa njegova celinska zapora neučinkovita, dokler ne dobi trdno v roke še teh dveh držav. Glede na to je že v oktobru 1. 1807. ukazal svojemu maršalu J u n o t - u kratko malo zasesti Portugalsko, ki je bila gospodarsko popolnoma odvisna od Anglije. Junot je to v kratkih šestih tednih tudi res izvršil. Toda po zasedbi se je začelo ljudstvo samo upirati in voditi gveriljsko vojno proti francoskim okupatorjem.
Napoleon, ki ni prav nič poznal Pirenejskega polotoka, je ta ljudski upor omalovaževal in se vkljub T a 11 e y r a n d o v i m svarilom že v začetku 1. 1808 odločil zasesti še Španijo. Ni namreč upošteval dejstva,
da so tudi najgenialnejšim človeškim načrtom vendarle postavljene neke meje. Napotil je na Špansko svojega maršala M ura ta, ki je že dne 23. III. zasedel Madrid, a Napoleon je hitro nato izrabil spor v španski kraljevi rodbini ter kratko in malo posadil na španski prestol svojega brata Jožefa ter začel organizirati deželo po vzorcu ostalih svojih vazalnih držav. To je pognalo v boj proti okupatorjem ves narod pod vodstvom plemstva in duhovščine, ki sta pa pri tem branila predvsem svoje lastne socialne interese. Francozi so sicer brez večjih težav premagali vse oddelke redne španske vojske, toda bili so brez moči proti majhnim ljudskim gveriljskim četam, ki so zlasti ponoči neusmiljeno uničevale manjše francoske oddelke, raztresene po vsej državi. Jožef je tedaj po pravici pisal svojemu bratu: »Jaz nimam v Španiji niti enega pristaša,« pozneje mu pa še daljnovidno dodal: »Vaša slava se bo v Španiji razbila«.
Važnost te splošne špansko-portugalske ljudske vstaje so hitro spoznali Angleži in jo začeli bogato podpirati z denarjem in z orožjem in končno še s četami. Tako se je razvila prva, vprav krvoločna gveriljska vojna novega veka, na katero je postala kmalu pozorna vsa Evropa, prizadevala Francozom težke izgube ter začela nevarno rušiti Napoleonovo silo in ugled, čeprav je pošiljal Napoleon tja svoje najboljše čete, so morah Francozi vendarle že poleti 1. 1808 zapustiti Portugalsko, ki so jo zasedli potem Angleži, a na špansko je moral poslati velik del svoje najboljše armade in končno odhiteti tja še sam. Izbojeval je tam sicer nekaj novih zmag, toda krvavi vseljudski upor je vkljub temu divjal dalje, prizadejal resda Špancem ogromne izgube, toda neizprosno glodal tudi cesarjeve sile. Tedaj je mislil Napoleon celo na to, da bi napotil na špansko vso svojo »veliko armado« iz Nemčije.
(Dalje prihodnjič)
SELE
(Gradnja potov)
Težaven je dovoz po strmih kolovozih k hišam na bregu. Zdaj pa, ko stroj v kratkem času z lahkoto in ceneje zrije široko vozno pot, ki bi jo ljudje s krampi in lopatami zmogli le po dolgotrajnem trudu in z večjimi stroški, si je že več posestnikov moglo speljati do hiše zložnejšo pot. Vigredi je zgradil tako cesto Malež-nik na Šajdi. Poleti smo se že mogli peljati do hiše z avtom, kar bi se pred leti komu še sanjalo ne. Sedaj jo gradi še dalje v gozd. Tudi Teul ima zdaj zvezo. Zasilno izboljšani pot na Šajdo je zdaj širji in zložnejši. Na Borovnici si gradijo pot do doma Pušelč, Kvadnik in Kuhel. Dosti dela bo še seveda z nasipanjem kamenja in gramoza, zato bo pa potem cesta trdnejša. Tudi posestniki na Srednjem Kotu so se opogumili in zedinili in bodo spomladi začeli z gradnjo. Na ta način se položaj gorskih kmetov nekoliko zboljšuje.
KOTMARA VES (Kulturna prireditev)
Na 3. adventno nedeljo je naša farna mladina otvorila zimsko igralno sezono s pestrim sporedom. Najprej so nastopili najmlajši: z zborno deklamacijo in Marijinimi pesmimi so se poklonili Brezmadežni. Marsikatero oko se je orosilo ob pogledu na deklice v beli oblckci in z venčkom na glavi. Njih prisrčna ljubezen do Matere božje je še gledalce ogrela.
Nato so nastopili večji z igro »Mlinar in njegova hči«, ki je žela splošno priznanje. Igralci so se resno potrudili pri podajanju svojih vlog. Igra je primerna za božično dobo, ker ima dva božična prizora. Prireditev je bila kljub sneženi brozgi popoldne in zvečer dobro obiskana, kar je znamenje, da so ljudje željni takih prireditev.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM (Miklavževanje)
Čujte veselo vest: Mi šmihelčani še živimo in naš Šmihel še stoji! — Miklavž je tudi nas obiskal. V lepem številu smo se zbrali v nedeljo 6. decembra popoldne v šercerjevi dvorani. Kar nestrpno smo čakali, da bi se odprl zastor. Odprl se je in otroci so nam pokazali, kako se godi, če hočejo posegati v Miklavževe pravice. Presenetil jih je »ta pravi« Miklavž in joj, v solzah se je končalo, kar se je porodilo iz otroške porednosti.
Nato je sledilo obdarovanje. Začel je mož s častitljivo brado pri otrokih. Minil jim je pogum, ko jih je klical Miklavž pred se. Ko jih je pa odpuščal, so veseli hiteli z odra. Sveti Miklavž pa ni mislil samo na otročad, prinesel je darove tudi odraslim.
Na oder je poklical šmihelski ponočni oktet. Zapeti jim je velel, da bi jih mogli slišati tudi tisti, ki za to ponoči nimajo priložnosti. Ušesa smo napeli, ko so začeli:
ri nas luf/ioraškem
»Le pijmo ga, ne glejmo ga ... « Pred Miklavža pa je moral stopiti tudi Mihej, naš pevovodja. Kar pošteno mu je izprašal vest, prvič, ker soprane tako »martra«, drugič, ker je ravno tisto jutro svitno opravljal v postelji. Zapeti bi moral pesem, ki jo je v enem kotu odra držal parkelj, v drugem pa angel; pa se je izgovarjal, da mora prej nekoliko vaditi.
Miklavž tudi ni pozabil na č. g. dekana. Ker je videl, da je njih Stala sicer že imenitno popravljena, a še vedno prazna, jim je prinesel živ rep. A prave pasme ni prinesel. Namesto »Fleckvieh« jim je pa dal »Goldamerikaner«-petelina. Zmotil se je, kaj češ?
Ko pa je Miklavž poklical g. kaplana na oder in tam javno našteval njegove »grehe«, se je pa za kulisami, ali pravilno rečeno, po vasi nekaj izrednega dogajalo. Darilo, ki ga je Miklavž imel shranjenega za kaplana, je zapustilo staro škatlo ter se podalo na pot. Vsi iz sebe so letali in iskali Miklavževi pomočniki po Šmihelu z žalostno razočaranim vzklikom. »Race ni!« V zadnjem trenutku šele so ji prišli na sled in jo dohiteli, ko jo je ubirala proti Katarini. Tako je še vendar mogel dobiti kaplan pripravljeno mu darilo.
Pozval pa je Miklavž k sebi tudi ljubki tercet, Lonco, Hanzeja- Kovača in Lenč-ko ter jim svetoval, naj se vendar obrnejo prav zaupno na svetega ...! Pred svetega moža pa so morala stopiti tudi vsa šmihel-ska dekleta. Miklavž jih je nato obdaroval in kaj mislite s čem? Dobila je vsaka en lep cucej! To je bilo smeha!
Nato smo smeli pogledati v drugem prizorčku v preddvor nebes. Sv. Peter je tam za vratarja. Videli smo, kaj tam počenja in da tudi ni vse zlato, kar se sveti. »Eh ja, tudi nebesa imajo svoje sitnosti!« je tožil, ker je bila Dušica tako radovedna.
Padel je zastor, zapustili smo dvorano, in v ponedeljek se je zopet začelo enako-lično življenje. A ne povsod! Novih križev in težav pa sta povzročila v župnišču petelin in raca. Petelin se zmerom potepa po vasi in zopet se sliši klic »Petelina ni!« Raca pa, no saj se drži farovža, a to nič ne pomaga, ko sama noče vzeti niti grižljaja. Šopati jo morajo! Tako imajo v župnišču sedaj svoje sitnosti!
(Gostovanje vogrških igralcev)
Pa to še ni vse. V nedeljo, dne 13. 12. so nas obiskali naši sosedje iz Vogrč. Farna mladina nam je pri Šercerju podala Ijud-
(foiftiUe 1/6 spodi niške šole pišejo . . .
IZ NAŠEGA DNEVNIKA:
Pirc Vojka iz kmetijske gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu:
Doživljamo advent!
Z adventom pripravlja sv. Cerkev svoje vernike na Božič. Kakršen je naš advent, taki so božični prazniki.
Bodo li tudi za nas gojenke gospodinjske šole ti Gospodovi dnevi res lepi in svetli? Ali bomo na sveti večer, 'ko bomo z domačimi zbrane ob jaslicah, doživljale skrivnost svete noči ter čutile tiho notranjo srečo?
Spletamo adventni venec dobrih del. Zbrana molitev, pobožnost pri" sv. maši, medsebojna uslužnost in pomoč ter druge čednosti so cvetke tega venca. Za svečke pa kujemo svoj značaj. Nekaj napak moramo iztrebiti:
Zjutraj takoj iz postelje! Topla in vabljiva je pozimi, a dobri gospodinji je družina pred osebno ugodnostjo. Kurjačice in gospodarske morajo biti prve na nogah. Druge pa kliče dnevni red.
Skrbnost v kuhinji! »Že spet to lupljenje in prebiranje!« si misli katera in morebiti še glasno. Molči! »In ti črni lonci, pekače in ponve!« Delaj!
Hišno snaženje! »Oh, ta metla in cunje!
Da jih ne bi bilo!« si želi razvajeno dekle. Tu je mnogo priložnosti za premagovanje. Tako bomo rasle duhovno ter se najbolje pripravljale na svoje poslanstvo v življenju.
Vesten študij! »Rana ura, zlata ura!« pravi stari pregovor. Zjutraj je učenje najbolj uspešno. Glava je bistra, telo spočito. Seve mikajo drugi opravki: lepo ročno delo, nujno šivanje, pripravljanje božičnega peciva. A učenje je dolžnost in nas duhovno boga-ti. Advent pravi: .»Vztrajaj!«
Torej dovolj darilc za Jezuščka. S pastirci jih ponesemo k jaslicam. In .advent za življenje! Vsaka izmed nas se bo morala prej ali slej odločiti ali za družino kot žena in mati, ali se posvetiti višjemu cilju, delu za bližnjega in družbo. Večini deklet je namenjeno prvo, ker je to naravno poslanstvo žene.
Vsaka dobra mati bo pa tudi svojo družino pripravila na Gospodovo rojstvo, tudi najmlajšega otroka. Skušala mu bo odkriti lepoto svete noči in ga navajala, da se bo sam pripravljal na Božič. To bo vplivalo na vso družino. Vsi bodo ob jaslicah srečni in zadovoljni, da so malemu Jezusu s premo-govanji in deli usmiljenja zravnali pot na zemljo.
Platfe, obleke,, jopice (Sakkos), hlače, perilo
v ogromni IZBIRI in dobri KVALITETI pri ugodnih cenah
xuidn KOGLER
KLAGENFURT, HERRENGASSE
sko igro »Pri kapelici«. Videti je, da je v Vogrčah marljiva roka na delu, kajti lepa igra iz domačega življenja, ki so jo vogrški igralci zelo dobro podali, je našla v naših srcih odmev. Deževno vreme je sicer oplašilo nekatere boječneže, kljub temu pa je bila šercerjeva dvorana polna. Od dejanja do dejanja smo z zanimanjem sledili zapletu in razpletu igre, v kateri je na koncu poštenost poplačana, krivica pa kaznovana. Se razume, junak večera je bil šegavi Jurček, ki jih je res take uganjal, da si se mu moral od srca nasmejati. Pa tudi drugi igralci in igralke so se postavili. In kar je najlepše, na odru si videl stari in mladi rod, kako si pri kulturnem delu, pri negi naše ljube materne besede in krščanske omike podajata roke. Tako je prav in le tako naprej!
Ob koncu so se č. g. dekan Srienc lepo zahvalili vogrškim igralcem za obisk ter jih povabili, da še kdaj pridejo. Gospod dekan so govorili v imenu nas vseh šmihel-čanov. — Obenem pa nam bodi ta predstava tudi v vzpodbudo naši domači farni mladini, ki — kot slišimo — tudi nekaj pripravlja. Pridnost je vedno tudi poplačana.
Advent
Oj, advent je. Goste megle težko so na zemljo legle.
Mirno spijo polja vsa.
Pota, steze so postlali s snežnobelimi kristali drobni angelčki z neba.
Lepa pot je do Božiča------
Grem, da najdem Otročiča v bornih jaslih, Jezuščka.
Bog, prinesem Ti darove: rodne brate, njih domove;
Tvoja roka moč jim da!
Mir razlil boš na vsa pota.
Tvoja milost in lepota nam napolni srca vsa.
Milka Hartman
= Naše prireditve_______________
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
šmihelsko katoliško prosvetno društvo bo na Štefanovo, to je 26. 12. 1959 ob pol treh uprizorilo resno igro v petih dejanjih »DOMEN« v dvorani pri Šercerju.
Vsi prisrčno vabljeni!
ŠT. JAKOB V ROŽU
Igralska skupina farne mladine v št. Jakobu v Rožu vprizori v nedeljo, 20. decembra t. 1. ob pol 3. uri popoldne in ob pol 8. uri zvečer v farni dvorani igro »VRNITEV«
dramo v treh dejanjih. Prisrčno vabimo ljubitelje kat. prosvete.
Šli smo na Gorenjsko in v Gorico
Na Gorenjskem je fletno, kjer ajda zori.
Sedel sem že dalj časa v kuhinji in čakal na odhod. Določeni čas na pol peto uro zjutraj je že minil. So se že zakasnili ti Podgorjančani, ker tako rano zjutraj je pač težko zapustiti toplo posteljo. Ko si ravno to mislim se že pojavi med kuhinjskimi vrati sestrična in zakliče: »No Mihi, sedaj pa kar hitro, mi smo tu.«
Ko stopim na prosto, vidim, da sloji na cesti avto, ki bo našo majhno skupino peljal proč od našega kraja na jug, kjer se naj za dva dni razvedri naše telo in napasejo oči drugačne lepote.
Usedel sem se na meni določeni prostor in odpeljali smo se proti Borovljam. Izvedel sem, da niso bili krivi te zamude podgorjanski gostje, ampak naš vozač g. prof. Inzko sam. Pravil mi je, da ko se je odpravljal na odhod se mu prebudi starejša hčerkica začne jokati in klicati!
»Atej, 'kam pa danes, saj nimaš pouka, ostani pri nas doma! Dobri atej je moral potolažiti hčerko in tako je nastala ta zamuda. - V Borovljah sta se nam pridružila zadnja dva znanca, naš avto je bil zaseden in odpeljali smo se v smer proti Ljubelju. Sčasoma se je začelo daniti in žarki vzhajajočega sonca so začeli obsevati sive skale Karavank, da so zablestele v mogočnih, pestrih barvah. Ta lepota nam je vlila še več veselja za na pot. Na meji je šlo vse gladko in 'kmalu smo diveli po strmi cesti navzdol v Tržič. Bele vasice, lepo obdelana polja so hitela mimo nas.
Zlato jutranjo sonce je topilo mrzlo slano z ajdovih njiv. Brezje so bile naša prva postaja. Cerkveni stolp, ki se nam je prikazal izza visokih dreves nam je naznanil, da se že bližamo temu znanemu Marijinemu svetišču. Ker je bil delavnik, je bilo tu vse mirno. V cerkvi pred podobo Marije je molilo nekaj starejših žena, pridružili smo se jim tudi mi in glasno zmolili litanije Matere božje. Izvedeli smo, da je prva sv, maša bila že ob šestih, druga pa je bila napovedana za pol deseto uro, pa tudi ne za gotovo, zaradi pomanjkanja duhovnikov. Čas nam ni dopuščal, da bi se mudili dalj časa. Usedli smo se zopet v naš avto in hajdi naprej. Ko se peljemo nekaj časa se nam je na levo odprl pogled na Blejski grad. Nekateri iz naše skupine še niso videli Blejskega jezera z Otokom. Gosp. prof. Inzko je rekel: »Ker ste taki fajn ljudje bom vas pa peljal še tja.«
(Konec prihodnjič)
SLOVENSKE ODDAJ F V RADIU
NEDELJA, 20. 12.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 21. 12.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Veliko pričakovanje... i7.55 Koroški kulturni pregled. — TOREK, 22. 12.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — SREDA, 23. 12.: Poročila, objave. Kar želite zaigramo. — ČETRTEK, 24. 12.: 14.00 Poročila, objave. - Sveta noč, blažena noč... - PETEK, 25. 12. 7.30 M. Tomc — A. Nagele: Slovenski božič. — SOBOTA: 26. 12.: 7.30 Božična darila v pesmi in besedi. — NEDELJA, 27. 12.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
KULTURNI OBZORNIK
,AIDA" v celovškem gledališču
Z opero „Aida”, italijanskega mojstra Gius. Verdija je celovško gledališče p odvzelo drzen poskus. „Aida” namreč sodi med velike opere in bila je prvič predvajana leta 1871 v Kairu, v proslavo otvoritve Sueškega prekopa, takrat največjega dosežka človeške tehnike, ki je zbližal svetovne razdalje.
„Aida” je prepesnjena zgodba iz egiptovske zgodovine, ki pripoveduje o vojskovodji Kadamcsu, ki ga usoda pogubi zaradi ljubezni, ki jo gojita do njega dne ženski princesa Amneris, kraljeva hčerka in sužnja Aida, hčerka premaganega etiopskega kralja. On pa ljubi Aido in ljubezen do lepe sužnje zavede Radamcsa do izdaje lastne domovine, za kar ga po tedanji kruti navadi, živega zazidajo v grob. Toda ko se znajde v kamnitem grobu, koprneč po Aidi, se ona sama izvije iz teme predenj, kajti bila se je prej skrila s sklepom, da tudi ona s svojim ljubljenim umre.
Na to zgodbo je napisal Verdi glasbo, ki nosi vse značilnosti njegovega sloga, od mehke ljubezenske lirike do skorajda vvagnerjanske mogočnosti v zmagoslavni koračnici. Vselej pa nosi pečat
osebnosti svojega ustvarjalca. Spada med njegova najboljša dela in zato ima trdno mesto v takozva-nem železnem reportoarju vseh velikih gledališč. Rečem velikih, kajti zahteve, ki jih stavi na soliste, orkester in zbore, pa tudi na odrsko oblikovanje so velike.
Kljub sorazmerno skromnim možnostim pa je bila celovška izvedba resničen uspeh. V glavnem so k temu pripomogli dobro vigran orkester in pevski zbor ter solisti, med katerimi je mlada Donna Pcgors kot ustvarjena za Aido, tako glasovno kot tudi igralsko in ni treba biti prerok za napoved, da bo v tej vlogi s svojim vseskozi zvočnim, svežim in prodornim, polnim sopranom še žela uspehe, ne le v Celovcu... Druga Američanka, ki je letos stalno angažirana v Celovcu, Maud Weyhau-sen je zelo dobro podala zelo zahtevno, a nehvaležno vlogo princese Amneris in je posebno v drugem delu zadela prepričljive akcente pristnosti. Tudi Rademes je Johna Rcynolda vseskozi odgovarjal, posebno v liričnih partijah. Predaleč bi nas zavedlo navajanje ostalih igralcev, zaključno bodi le rečeno, da je v danih razmerah predstava nudila zaključeno dognano podobo.
V premislek . . .
Dandanes si gotovih del na polju in v gozdu brez strojev niti misliti ne moremo več, dasiravno smo se nanje navadili šele v teku zadnjih let. Več stoletij, da, tisoč-setij so kmetje po vsem svetu obdelovali polja z najbolj primitivnimi orodji, mlatili in mleli. Ponekod kmetje še dandanes ne delajo drugače.
Stroj je najprej izpodrinil konjsko vprego v Združenih državah, kar je razumljivo, saj ogromnih njiv praktično ni bilo mogoče več obdelovati s konji in voli. Ko so kmetje še delali vse na roko, še ni primanjkovalo delovnih moči na deželi, še prej kot pri nas, se je stroj udomačil pri poljskem delu po severnonemških nižinah.
Pravo odrešenje pa je pomenil stroj za gorske kmete. Morda si kmetje v nižini niti misliti ne morejo, kalko težavno je delo gorskih kmetov. Ali si morete predstavljati, da se skrči strma njiva gorskega kmeta vsa-ko leto za novo brazdo? Pri oranju in brananju namreč drsi zemlja navzdol po bregu. V tem pogledu pa stroj gorskemu kmetu marsikaj veliko pomaga; z njegovo pomočjo lahko spet dviga zemljo in ravna njivo.
Tudi nižinski kmet občuti blagodat stroja, kajti traktor zmore vsakovrstno delo, ki ga konj in vol ne bi zmogla. Traktor ne potrebuje počitka. V tem pa je tudi senčna stran za kmeta. Živina, s katero je obdeloval svoj čas polje, ga je prisilila, da si je od časa do časa privoščil malo oddiha. Stroj pa dela, dela noč in dan, če je treba. Kmeta to kaj rado premoti, da odlaša s počitkom ali pa si ga sploh ne privošči več. Pri tem seveda pozablja, da je on, »gospodar« stroja, živo bitje, 'ki od časa do časa mora počivati.
V zadnjih letih je opaziti tudi med 'kmeti nekaj podobnega, kot je tako zvana bolezen menagerjev. Morda se to nekam čudno sliši, ni pa neverjetno, kajti pomisliti
BO, ŽIČNA DARILA
ure, nakit, optični in foto-grafični artikli, potni spominčki, najbolje kupite pri urarskem mojstru
JOSEF KREMER
Popravila izvršim takoj in solidno — kupujem in zamenjam strto zlato in srebro.
Železna Kapla * Eisenkappel
Ali ve*U?
je treba samo na občutno pomanjkanje delovnih sil na deželi za kmečko delo, kar kmete sili, da delajo več ur na dan, kot zmorejo. Pri 'tem pa jim je stroj vedno na razpolago.
Kdo je že kdaj pomislil, kam mora to privesti, ker tak način dela zahteva od človeka več, kot on zmore? Slej ko prej mora človekova narava stavkati proti prekomernemu izkoriščanju telesnih sil.
V Avstriji je sedaj v obratu že nad 110 tisoč traktorjev. Kmetje jih potrebujejo kot kruh in sol. Kdo pa pomisli, da je dobrodelni stroj prinesel v kmečko hišo tudi zarodek nemira? Pa še eno: stalno obdelovanje zemlje s strojem tej ne prija. Primer za to so razsežne planjave Severne Amerike in pampa Južne Amerike, kjer so s stalnim Obdelovanjem s stroji in vedno istimi posevki zemiljo popolnoma izčrpali. Sedaj grozi tem področjem nevarnost, da postanejo stepa. Kjer je bila nekdaj rodovitna zemlja in zakladnica žita, se sedaj
črnica suši in jo veter odnaša v velikih temnih oblakih v morje.
Tako vidimo, da lahko postane stroj — prijatelj z delom preobremenjenega človeka — tudi prekletstvo in škodljivec, kot vsaka pridobitev našega naprednega stoletja, če jo pretiravamo. Stroj priganja človeka, ker ne potrebuje počitka, dokler ima dovolj goriva. Kje imamo še kmeta, ki si vzame čas za »očenaš«, ko obrne plug, da zaorje novo brazdo? Gorivo stane denar ...
Opozorilo!
Da ne boste imeli nevšečnosti pri prevažanju ali prodaji smrečic za božična drevesca, vam prikličemo v spomin odredbo koroškega deželnega glavarja, ki pravi, da mora vsak, ki prodaja take smrečice ali jelke ali jih samo prevaža iz kraja v kraj, imeti pri sebi potrdilo lastnika gozda ali upravljajočega gozdarja, ki ga je overovil župan tistega kraja, v katerem je bilo drevesce posekano. Od te odredbe so izvzeti samo tisti, ki v okviru občine skrbijo za prevoz smrečic ali jelk od prodajalca do doma kupca.
Kako naredimo dobro pogačo
Presej 80 dkg do 1 kg moke v primerno veliko skledo ter postavi na toplo. V lonec daj približno Vi litra mleka, tri žlice masla (še boljše je olje), pest sladkorja, 3 rumenjake in potrebno sol. V skledici pripravi tudi kvas, pol žličke sladkorja in eno žlico moke ter pusti, da vzhaja na toplem. Vse to zlij v pripravljeno moko ter počasi mešaj, da se moka dobro vmeša. Ako vidiš, da je testo preredko, dodaj malo moke; če je pregosto, pa malo mleka. Ko je moka dobro vmešana, začni s stepanjem toliko časa, da se delajo mehurčki in se testo lahko loči od kuhalnice. Potem ga prav nalahko pogneti z roko, ga deni na prtič, posut z moko, in ga pusti, da vzhaja. Počiva naj vsaj pOl ure.
Medtem pripravi nadev: zavri pol litra mleka, prideni primemo količino na strojč-
ku zrezanih orehov, sladkorja po okusu, limonino lupinico, žlico ruma in malo cimeta. Ko je nadev ohlajen, mu dodaj še sneg dveh beljakov in dobro premešaj.
Vzhajano testo zvrni na prt, potresen z moko, ga razvaljaj in namaži z nadevom, zvij počasi z roko, da ne bo zraka med testom, daj v pomazan model in ga deni vzhajat najmanj za eno in pol do dve uri. Ko je potica lepo vzhajana, jo pomaži z jajcem (dobro je tudi sladko mleko) ter jo peci dobro uro.
Dobro pogačo lahko pripraviš tudi iz zgoraj omenjenega testa, le da mu dodaš nekaj žlic opranih in posušenih rozin, nekaj z nožem narezanih orehov, žličko nastrgane čokolade in malo več sladkorja. To testo vliješ v namazan model, pustiš vzhajati in pečeš dobro uro.
Kadar pečemo sladice . . .
Kako si pripravimo dobro vodo za kopel? Vzamemo sveže borove ali smrekove igle, jih damo v vrečico in to spustimo v vodo, v kateri se mislimo kopati. Igle dajo vodi dober vonj, razen tega pa blažilno vplivajo na kožo in jo krepijo.
•
Rjaste madeže zlahka spravimo iz svilenega blaga, če jih zdrgnemo s čistim alkoholom. Iz čipk in platnenega blaga pa jih preženemo tako, da jih namažemo z limono, potem posujemo z navadno soljo in razgrnemo blago na soncu.
•
Duh po sveži barvi preženemo iz sob in zaprtih prostorov tako, da postavimo tja vedro vode, poleg njega pa v kako posodo za prst na debelo amonijaka. Vodo in amonij ak menjamo vsako uro.
Kadar pečemo sladice, ne smemo delati snega v aluminijasti posodi, ker postane sivkast. Isto se zgodi s smetano. Tudi za razna vmešavanja si izbiremo raje polo-ščeno ali porcelanasto posodo.
Pecilni prašek pred uporabo vedno presejemo in ga zmešamo z moko, nato šele skupno dodamo testu. Testo s pecilnim praškom naj ne počiva, ker prašek v dotiku s tekočino kmalu izgubi rahljalno moč.
Sneg hitreje stepemo, če beljaku primešamo nekaj kapelj vode, limoninega soka ali nekaj zrn soli.
Mandeljne hitreje olupimo, če jih polijemo z vročo vodo, lešnike pa postavimo za kratek čas v vročo pečico. Lupinica odstopi in jo odstranimo, če lešnike zmanemo v prtiču ali med dlanmi. Kadar lešnike ali mandeljne sekljamo, jih prav malo potresimo s sladkorno moko, da se ne bodo raztresali pod nožem.
Sadne pogače potresemo s sladkorjem, takoj ko so pečene.
Če pripravljamo puding za nadev raz-
nega peciva, tedaj vročega previdno polijemo z mrzlo vodo, da se na njem ne naredi kožica. Voda naj ostane na pudingu nekaj minut, nato jo odlijemo.
Rozine pred uporabo operemo, nato pa jih na zraku prav dobro posušimo. Za tekoče testo, n. pr. biskvitno, jih povaljamo v moki, preden jih primešamo testu. S tem preprečimo, da ne zlezejo pri pečenju na dno.
Testa, ki vsebuje precej maščobe, ne gnetimo s toplimi rokami in v topli kuhinji. Roke si ohladimo pod curkom vode in jih nato dobro obrišimo. Ohladimo pa tudi vse sestavine testa, preden začnemo mesiti. Testo, v katerem se maščoba pod roko zmehča ali začne celo topiti, ni več rahlo.
Na kg moke računamo 3 do 4 dkg kvasa. Testo, v katerem ga je preveč, diši po njem, tudi ko je pečeno, kar je posebno pri sladicah še bolj zaznavno. Slab okus testa lahko povzroči tudi slab, star kvas ali kvas, ki se je navzel duha po milu, petroleju itd.
Olje rahlja festo in mehča meso
Vsak zamašek, tudi debel, lahko uporabimo za vsako steklenico. Vržemo ga za nekaj minut v krop. Pluta postane v vroči vodi prožna in jo lahko potem spravimo v še tako ozek vrat steklenice.
Qlapjai.no- ...
mn------------------
B Dajati pticam neprikladno hrano. — Oljnata semena (razen bučnega semena), mast, zlasti loj, ostanki mesa so izvrstna hrana. Nikdar pa ne smemo pokladati svež kruh; v poštev pride le star, posušen in drobno zmlet.
B Valilnice obešati šele na pomlad. —
Sedaj je čas za to, da se jih ptice že čez zimo privadijo in imajo v njih zavetje.
Z nekaj žlicami olja, ki ga dodamo kvašenemu testu, dobimo okusnejši in rahlejši kruh ali pecivo, ki ostane tudi dalj časa sveže.
Ako nadomestimo pri raznih sladicah iz kvašenega, biskvitnega ali krhkega testa v receptih navedeno količino surovega masla z oljem, bo pecivo posebno rahlo.
Z oljem zmehčamo tudi trdo meso. Zrezke narežemo, narahlo potolčemo, nato jih na obeh straneh namažemo z oljem, zložimo drugega vrh drugega na porcelanast krožnik, pokrijemo in pustimo tako nekaj ur ali čez noč.
Nekatere gospodinje si pomagajo pri pečenju starejše perutnine s tem, da jo zakoljejo tik pred uporabo in še toplo spečejo. Mnogim pa taka pečenka ne prija in tudi kuharice imajo upravičene pomisleke pri tako pripravljeni perutnini.
Ako pa zakoljemo kokoš ali drugo perutnino dan ali dva pred uporabo, jo dobro očistimo in pripravimo za pečenje, nato pa še znotraj in zunaj namažemo z oljem ter postavimo na hladno, bomo imeli okusno in zelo mehko pečenko.
Jlepa bazična darila
vam nudi domača trgovina
I0HAN LOMŠEK
5T. LIPS, TIHOJA 2, DOBRLA VES
Kaj pomeni beseda »test«? Ta beseda prihaja iz latinščine in pomeni toliko kot spričevalo. Testna postaja za motorna vozila daje torej spričevala o tehničnem stanju pregledanega vozila. Take postaje za pregled vozil vzdržujejo razne petrolejske družbe, zasebne organizacije in državni uradi.
Postopek je pri vseh enak. človek prijavi pri taki postaji svoje vozilo; tu mu povejo dan, kdaj naj vozilo pripelje na pregled. Za tak pregled izučeni strokovnjaki pregledajo vozilo po posebnem sistemu, pričenši pri motorju, preko menjalnika, diferenciala, zavor, krmila do luči. S pomočjo modernih metod za razna merjenja ugotovljeno stanje in pomankljivosti zabeležijo na posebnem formularju. Na podlagi teh ugotovitev potem lahko vsakdo sam ali pa preko mehanične delavnice ukrene vse potrebno za izvršitev potrebnih popravil.
V inozemstvu so te preiskovalne postaje že nekaj let sem zelo priljubljene. Iz Nemčije n. pr. poročajo, da je treba tam čakati tudi do 14 dni na termin za pregled. Zakaj, pač ni težko uganiti. Te preisko-
IBBBBBBBBBBflBBBBBBBBBBBBHBBBBBB
PREHITEVAJ PREVIDNO I
valne postaje delujejo povsem svobodno, odvisne niso od nobene tvrdke in zato njihovih sodb tudi ne morejo izmaličiti kaki trgovski interesi. Ničesar ne prikrivajo, ničesar ne olepšujejo, pač pa povejo svoje kritično mnenje tako, kot je. Postajo tudi ne zanima, ali 'bodo odkrite pomanjkljivosti ali nedostatke popravili ali ne, kje in kdaj in koliko to stane. Njih sodba je popolnoma stvarnal
Zanimivo pa je pri tem, da tem postajam ljudje ne dajejo v pregled samo rabljenih vozil, ampak v vedno večjem številu tudi popolnoma nova vozila. No, presenečenj tudi tu ne manjka.
Precej jih je, ki dajo pregledati svoje vozilo tik pred generalno obnovo. Na podlagi spričevala te postaje naročijo potem mehanični delavnici, kaj naj stori. Posebno oprezni lastniki vozil pa po izvršeni obnovi v mehanični delavnici še enkrat zapeljejo vozilo na preiskovalno postajo, da ugotovijo, če je bilo res vse storjeno, kot so naročili.
Vedno več pa je ljudi, ki vozila sploh ne kupijo prej, dokler ga niso zapeljali na preiskovalno postajo in od nje dobili spričevalo o njem. Vsekakor to niso neumni ljudje, kajti držijo se načela, da »mačka v Žaklju« ni pametno kupovatil
KRISCHKE & (0
S(?3f!M»aS0I«BM
KUGENFURT. 8.-Mai-StraBe
Žimnice Kovtri Zglavniki Tuhenti Odeje (koce) Nogavice in perilo
v	izbici Ut pacčni!
57^3- mladino in prmaefo
Ljudje med seboj
Srce mora dajati takt. In ta srčni takt obstoji v tem, da vedno v pravem času in na pravem kraju, ob pravi priložnosti pravo povemo ali storimo ali tudi opustimo, kar se v danem trenutku ne spodobi ali druge žali. Pri mnogih ljudeh ni treba dolgega premiSljanja, kaj naj povejo, kako naj ravnajo, marveč iz nekega finega čuta zadenejo pravo v besedi in dejanju. Komur pa ni položila narava tega srčnega takta kot dragoceno doto tako rekoč že v zibelko, ta si ga more pridobiti s krščansko samovzgojo. Tako postane srčni takt kot krščanska čednost izliv in cvet globoke, fino čuteče ljubezni do bližnjega.
Pevci pojejo v taktu, sicer bi nastala zmeda in bi ne bilo lepega sozvočja. V taktu igrajo godci. Brez takta ni lepe harmonije pri glasbi in petju; brez takta, o katerem smo zgoraj govorili, pa ni medsebojnega razumevanja, harmonije v človeški, družbi. Ta srčni takt pove, kaj je v vsakem položaju storiti. »Smej se s smejočimi in jokaj z jokajočimi«, pravi star pregovor. Netaktno je, smejati se, kjer je kdo žalosten, netaktno je spominjati na napake ali govoriti o stvareh, ki komu hudo denejo. Če smo taktni, se ne brigamo za stvari, ki se nas ne tičejo, se ne menimo
za to, kar hočejo drugi zakriti. Srce nam diktira s finim taktom, kdaj moramo govoriti in kdaj molčati.
Netaktni človek pa se vmešava v vse tuje zadeve, govori, kar bi ne smel govoriti, stori brezobzirno, kar bi moral opustiti, misli pri vsem samo na lastno ugodnost, stopa v občevanju z okolico soljudem pogosto na srce. Z nepremišljeno trdo besedo žali druge, z neumestnim dovtipom, z žgočim zasmehom jih spravlja v mučen položaj. Pride v tuj kraj, pa zabavlja čez kraj in ljudi, v družbi pripoveduje stvari, ki so komu izmed navzočih skrajno mučne in neprijetne.
Takt torej ni nič drugega nego nežna obzirnost do soljudi. Netaktno zadržanje je pomanjkanje olike. Prava vljudnost in takt sta nerazdružljiva. Da, srčni takt — srčni ga imenujemo v nasprotju s taktom pri godbi, pri petju, pri plesu in drugih ritmitničnih gibanjih — srčni takt je del prave vljudnosti. In prava, resnična vljudnost, ki je izraz notranjega krščanskega mišljenja, je »cvet krščanske ljubezni«.
Kjer pravi srčni takt druži človeška srca, tam vlada lepa harmonija, medsebojno razumevanje, duh sloge in miru.
^ponioe a &Ui
KAJ JE MATI?
KNJIGA
V	dalji se glasi večerni zvon. Mrak zavije vse stvarstvo v svojo tiho skrivnostno večerno pesem. Lučka za lučko mežika skozi okna hiš, bele zavese trepečejo v rdeči svetlobi.
Ob mizi sedi otrok in zvoni s svojimi nežicami, ki so med dnevom toliko skakale po pisanih tratah in logih. In v tej večerni uri zahrepeni otrok po svoji najlepši knjigi: materi. Ob nobeni knjigi se tako lepo ne odpočije kot ob tej. Položijo se ji v naročje roke, glavica se ji nasloni na prsi in potem se sladko počiva in posluša, posluša cele dolge večere. Ta knjiga ve vse. Pripoveduje pravljice o gradovih, o kraljičnah, o vitezih; stopi v bajno deželo povodnega moža in tudi tja k dobrim belim vilam ji pobite misli: tako lepo in mirno zna pripovedovati ta knjiga. Ona opravi brez hudobnih čarovnic in grdih mož, ki vzbujajo v otroškem srcu strah in grozo. V njenih pravljicah najdejo vsi otroci pot domov k staršem. Pa pripoveduje ta knjiga tudi resnične povesti o dečkih in deklicah, ki skačejo po travnikih 'kakor pisani metulji in delajo isto, kar dela on. Kako si zaželi otrok, da bi bil tako srčno dober in usmiljen, kakor je bila Mojci, nikoli pa ne tako hudoben, kakor je bil Jozej.
Ob posebnih dneh pridejo na vrsto tudi svete povesti. In potem hodijo tam po nebeških vrtovih in se igrajo z angelci, Pa se ustavijo pri malem Detetu in ga spremljajo na begu in rajajo z njim Okrog sv. Jožefa in Marije v njihovi skromni hišici.
Pa se čudi otroška glavica, kako more mati vedeti toliko in tako raznovrstnih povesti 1
V	tistih urah, ko je šivala in vezla, so ji misli poromale v deželo otroškega doživljanja. Ljubeče je spravila v svoje srce najgloblje in najlepše človeške in božje skrivnosti in tako hrani v svojem srcu bogato knjigo, ki jo odpira otroku dan za dnem. Za njega je žbirala vse te srčne zaklade.
OGLEDALO
Nova obleka. Otrok je že v njej in se ogleduje. Pa stopi pred zrcalo, se premeri od glave do nog, se zavrti na peti, da se vidi okrog in okrog. Z zadovoljstvom počivajo njegove oči na sliki, ki je v ogledalu.
»Mati, soseda mi je rekla, da sem lep otrok.«
»Tako ti je rekla? Veš, otrok, Bog ti je dal zdrave ude, krepko telo. Mati pa ti je podarila lepo obleko. To je vse. Pa tvojega čvrstega telesa ne vidim rada prevečkrat v ogledalu. Mnogo ljubše mi je, ako zdrav in vesel skačeš zunaj v naravi in se igraš. Materi je mnogo ljubši zdrav, svež in vesel otrok kakor pa lep.«
Tiho misli mati: Čas je, da moj otrok pogleda v ogledalo, ki ga bo v resnici naredilo lepega in ljubeznivega. In tako dela sama na sebi, da bi bila ona sama otroku ogledalo. To ogledalo ima otrok od jutra do večera pred seboj. Otrok vidi svojo mater, ko kleči pred Križanim in moli, vidi njeno marljivo delo od zore do mraka, pa še njeno redoljubnost in snago. Tudi mu ne uide njena usmiljenost in radodarnost nasproti siromakom. Iz materinih ust ne sliši otrok nikoli hudobne besede. V materinem srcu ni prostora za laž in opravljanje.
Mati je vedno vesela in zadovoljna; ona je kakor ogledalo, polno luči, polno svetlobe.
Mnogokrat je otrok slab, jezen, neubogljiv, brezozbiren in potem se vpraša mati: Kje je to videl? Skrbno pregleda takoj svojo notranjost in še bolj temeljito čisti ogledalo svoje duše, svojega srca, da bo otroku res prineslo samo svetlobo, brez temnih senc.
Huda je predla tisto zimo stricu Jer-nejcu. Letino je pobrala zaporedoma suša in moča. Družinici šestih glav je ostalo samo nekaj drobnih krompirčkov in malo repe. A kaj bo to vedno zevajočim kljunčkom vedno lačnih paglavekov, kakor jih je preživljal z delom svojih rok stric Jer-nejec!
Godel je ljudem za silo na rjave javor-jeve gosli ob svatbah in na veselicah in trdil glasno, da ga razen njega ni umetnika na gosli v devetih farah. Sosedje mu niso verjeli, zakaj nagajali so mu, da gode zmerom eno kakor petelin na plotu. Vabili so ga vendar na svatbe in shode zastran njegove zgovornosti in mnogovrstnih smešnic. Nekaj je vrglo tudi to.
Po Božiču je vsako zimo vzel gosli in hodil koledovat od hiše do hiše ter spravljal v vrečo, ki mu jo je nosil najstarejši sinko, vse, kar so mu darovala usmiljena srca dobrih gospodinj v soseščini. Zato jim je zagodel eno o sv. Treh kraljih, eno o pastircih in — seveda — nazadnje eno na »hopsasa«.
Tako se je prebil z darovi in dobrim jezikom šiloma do sv. Jurija — na zeleno. Tedaj se je zopet začelo resno delo na polju in zaslužek pri sosedih. Z novo pomladjo se je vrnilo v Jernejčevo hišo staro življenje. Otroci so zopet veselo cvrčali kakor vrabci v prosu, oče pa je pri delu s šalami vedril kmete.
Toda tisto zimo je bila posebno trda zanj in njegovo družino. Ujme spomladi in poleti so pobrale skoro vse pridelke. Kar je ostalo, so pojedli otročiči kmalu ob prezgodnjem povratku neusmiljene zime. Božič je kimal še od daleč, in koledniki ne hodijo od praga do praga pred Sentjanževim. Jernejec je ogledoval javor jeve gosli, pihal z njih prah, navijal stru-
ne in z godbo tolažil lačne otroke, a glad pozna drugačne strune in mladim želodčkom je cvilila druga godba.
Zapadel je debel sneg, da ni mogel iz-lahka v vasi sosed do soseda. Kaj šele v vasi, kjer je bival stric Jernejec v borni koči z bolno ženo in glasno čivkajočimi malčki, ki jim je najbolj ugajala molitvica »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Burja je brila vso božjo zimo, da je oče le še s skrajnim naporom donašal v hišo potrebnih drv. Sneg je nanašala na kupe in napravljala visoke zamete ljudem pred vrata in okna. Nič ni zaleglo, ako so ga odmetali tudi sedemkrat na dan.
Pri Jernejčevih so pomedli že zadnji krompirček iz kleti. Zaslužka ni bilo niti za sol in prav nobene nade, da se kmalu obrne na bolje. Vsakdo se je tiščal z družino pri peči in metal vanjo drva. Zima nima srca. Jernejec pa tudi ni bil človek, ki bi beračil pri sosedih. »Siromak sem,« je rekel, »vsi me poznate, a nikogar ne nadlegujem, naj mi da kaj, ako nisem prej pošteno zaslužil.« Sosedje so pritrjevali izrečeni resnici in Jernejec jim je v boljših časih hvaležno zbijal smešnice. Ali zima ne pozna šale.
Družina hoče jedi, bolna žena na postelji potrebuje postrežbe; skozi okna in vrata pa kukata v hišo mraz in glad. Niti toliko niso imeli več živeža, da bi bil miš odteščal z njim. Jernejca so minile šale, minile smešnice, in šaljivost je odšla izpod strehe brez slovesa.
•
V velikih skrbeh je legal tiste večere na borno posteljo. Žena je tarnala o stari bolezni, ki se ji je jela vračati v kosti in člene, ter pojasnjevala možu itak predobro znano bedo z neizbranimi besedami. Poslušal je in molčal, dasi ni bil molk njegova vsakdanja navada. Žena se je čudila. — Zunaj je tulila divja burja. Sneg sc je vsipal z neba, kakor da hoče z belo odejo zakriti vse uboštvo na svetu. Otroci so spali nemirno, zakaj zeblo jih je in lačni želodčki niso mirovali niti v spanju. Tu in tam se je pretegnilo drobno telesce in boječ glasek je zaklical v sanjah: »Mama, lačen. Oče, kruha prosim, lepo prosim ...« Od kod naj ga vzame, ko ni slanega zrna pod streho!
»O, le spite! Spite, dokler vas ne pozove beli dan k belo pogrnjeni mizi. Beli dan vam prinese kruha.« Tako si je želel oče
Jernejec in tako bi bil rad tolažil lačno deco, ko bi vedel, da govori resnico. Z lažjo se pa glad ne odžene. Ali željo po belem dnevu in z veliko zalogo belega kruha je pa še gojil v svojem srcu, ki mu je nemirno podrhtevalo od gladu in mraza. Razdelil je željo prav po današnji potrebi: dan s kruhom naj bi se približal takoj, gotovo pa do jutra; dan, kakor je navaden — brez kruha — naj ostane za vselej prav daleč za gorami. Tega dne se je bal Jernejec vedno bolj. Ko bi mu le mogel ubraniti, da bi jutri ne pogledal skozi okna k otrokom, ko bi le mogel!
O,	grozen je dan brez kruha!
Sosedje so videli, da se Jernejčevim letošnjo zimo ne godi preveč dobro. Saj je vsakdo čutil več ali manj slabe posledice zadnjih ujm, ki so pobrale kmetu do malega ves up. Bili so vsi imovitejši od Jernejca in zato k njim še ni trkala lakota. Kdo naj se spomni, kadar ni sam v potrebi, bednega siromaka godca? Nobeden tudi ni pridelal toliko, da bi 'ponujal božje darove po hišah. Zima je dolga, ust veliko, kruha malo. Pozabili so ubogega Jerr nejca in njegovo družino, da je zares že pretila njemu in njegovim smrt od lakote na pragu, čudili so se pa sosedje tisto jutro, ko je Jernejcu zasvetil beli dan brez kruha, da Jernejec že zarana zameta vsa okna svoje hiše s snegom, kolikor more na visoko in na debelo, čudili so se mu in ga povpraševali, zakaj dela to.
»Pst, le tiho! Prosim, vse povem, takoj vam povem, samo tiho, prosim, zastran mojih otrok. Nimam jim namreč dati kaj v skledo, pa moram zamašiti okna. Tako bodo vsaj mislili, da je še noč in bodo sladko spali — tudi lačni. Zato prosim: tiho, le tiho, pst.« Pokazal je s prstom čez usta kakor sv. Janez Nepomučan na mostu in zadelaval okna še umeje.	j
Sosedje so se spogledali, zasmejali ter vrnili' v hiše na toplo, zakaj na ostrem mrazu nima nihče rad dolgih pogovorov. Nekaterim so se smilili lačni otroci, drugim je ugajala Jernejčeva šala v toliki stiski.
Kmalu so se začela po vasi odpirati hišna vrata. Tu se je prikazala žena z jerbasom na glavi ter izginila okoli ogla k Jernejcu, tam je prišlo dekle s košem in zavilo k Jernejcu, ondi je hitela gospodinja s težkim cekarjem, ta z loncem, ona z latvico — vse so hitele k Jernejcu, a nobena ne ; prazna. Otroci so se prebudili; lačni so cvrčali, pa tudi 'kmalu utihnili, zakaj beli dan jim je prinesel kruha in drugega živeža. Začeli so se smejati očetovi šali, ki je vsem pomagala iz stiske in bede.
Ivo Trošt
*
Ksaver Meško:
(HcoU Ui Uchh&h
Ob cesti stoji močno vkopan v zemljo | temnosiv obcestni kamen.
Pa pride k njemu otrok in ga vpraša:
»Ti, pravkar sem videl sedeti na tebi | ptičko. Tako lepo ti je pela. Kajne, da si je bil zelo vesel?«
»Nič,« pravi kamen enostavno in hladno.
»Nič?« se čudi otrok. »A včeraj je sedel na tebi star, tuj mož. Videl sem. da je jokal. Ta pa se ti je vendar hudo smilil?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? čudno! A kadar sonce tako lepo nate sije, si vendar vesel, kaj?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? Nerazumljivo. A če te poleti vsega ožge s svojimi pekočimi žarki, pa se jih ne moreš obraniti, ker ne moreš nikamor i v senco, pa ti je vendar nerodno in se j jeziš na sonce?«
»Nič,« pravi kamen.
»Čudno, prečudno. A kadar na tebe vso I ndč in ves dan pada dež, ti je vendar pusto, ko pa strehe nič nimaš?«
»Nič,« pravi kamen.
»No, pa pozimi, ko je tako mraz in jaz I še v svoji topli suknjiči ne grem rad iz j sdbe, te pač zebe in ves drgetaš?«
»Nič,« pravi kamen.
»Nič? Kakšen pa vendar si? A če te s j tole šibo krepko udarim, te tudi to nič ne zaboli in ne razjezi?«
»Prav nič,« pravi kamen. »Glej, neobčutljiv sem za dobro in slabo, za bol in j radost. Da imajo v prsih kamen namesto j srca, govore o njih. Teh se varuj, otrok j moj!«
JAKEC IN MIHEC
Že je jelo pripekati zlato sonce. Pri Kovačevih je rekel oče sinu, ki je hodil v drugi razred ljudske šole: »Jakec, ženi danes kravo na semenj; jaz pridem za tabo. Če jo prodava, ti kupim nov klobuk, ker si jo lepo oskrboval.«
Vesel, da dobi nov klobuk, hitro očedi Jakec kravo — nakrmil jo je že — se praznično obleče, priveže kravico na vrv in jo odžene.
Nedaleč od doma ga sreča sosedov Mihec. Ta je obiskoval že tretji, najvišji razred domače šole. Reče mu: »Ali boš ti da-
nes prodal kravo? Saj si še premajhen.«
Jakec pa odgovori: »Saj pride oče za mano.« V svojem veselju dostavi: »Kupil mi bo nov klobuk.« To pa vznemiri nevoščljivega Mihca in sklene ponagajati Jakcu.
Takoj vpraša: »Kje pa imaš mero? Ali je nisi v naglici pozabil doma?« Jakec se prestraši, priveže kravo ob cestni plot ter teče domov po — mero. Ko pride domov ves u-pehan in pove, kaj je pozabil, reče oče nevoljno: »Zakaj pa imaš glavo, če ne zato, da ti pomerim klobuk. Pa v nji je itak sama slama!«
P*j*$*A*N*0	* B*R*A*N* J * E
Mirko Javornik:
USODA OB MEJI
Vsaka vas tam ima svoje mrliče, ki jih je prinesla meja in skrivnostno, svojih zakonitosti polno tihotapsko življenje ob njej. Ta tri, ta pet; okrog vsake je spletena nepomembna zgodba. Tisti ali tista sta storila smrt mimogrede kakor na vojski ah v tujini.
človek, ki gleda to nehanje od zunaj, ne da bi se mu vdal, vidi, kako je življenje ljudi ob meji zmeraj enako borno in enolično.
A iz te enoličnosti se mu spet zdijo razumljive čudne usode ljudi, ki hodijo čez in žive med dvema deželama; usode ljudi, kakor je bila Ivanka.
Vsa meja — domačini tostran in kupci onstran, obmejni stražniki, financarji in tihotapci so jo poznali pod tem imenom. Nihče ni vprašal po drugem. Bila je svoje vrste, samo ena na vsem ozemlju, ki ga obvladuje zamolkla moč meje.
Dekle ni bilo nič posebnega. Človek se ne spomni, da bi bil kdaj slišal o njej besedo, da je lepa, da vleče fante k sebi ali kar koli takega, kar je moč pripisovati posebnim ženskam.
Bila je zdelana, ozke postave in obraza, ki se je v prvih gubah že nagibal v brezizrazno starost; skoraj trsata, srednje ve-iika, kakor je toliko žensk tukaj. Njihovi obrazi so od tridesetega do štiridesetega ieta, takrat ko ženske drugod utegnejo cveteti, podobni gmajni.
Tudi ni bilo o njej slišati, da bi bila posebno iskala družbe. Bila je izmed tistih ljudi, ki žive, delajo, ginejo, ne da bi kdo opazil, da jih nekje grize nekaj drugega; neko tuje življenje, nič podobno vsakdanjim videzom. Topa, brezoblična vročina, ki se nabira v otožni enoličnosti dni in let, nekega dne nerazumljivo bruhne iz njih, vzplameni in ugasne, nezadržno in zame-raj, kakor lep, bujen večer.
»Sam Bog ve, kaj v človeku«, govore ljudje v »Lepi Vidi«.
Cankar jih je poznal, ljudi od tod, in jim je v tisti svoji pesmi ubijanega hrepenenja položil na jezik najresničnejšo besedo, kar jih govore njegove in njihove postave.
Ne trdim, da je Ivanka bila podoba za sentimentalno dramo človeškega hrepenenja. Toda odkar jo je pograbila strast samotnih, strmih steza, gozda, nevarnosti, prisluškovanja tujim glasovom; strast do nevarnosti, se je docela spremenila. Nikdar bi ji ne bil človek prisodil drznosti, da bi Sla dosti dlje ko čez domači prag.
Meja da človeku svoj čudni blagoslov; nekaj, kar ga nikdar ne neha dražiti in klicati. Živeti v gozdu, živeti v nevarnosti.
hoditi dneve in dneve na robu med prostostjo in ječo; postati žival, ki je neprenehoma na oprezu; imeti venomer opravka z nepretrgano, osnovno skrbjo za lastno življenje; tekmovati v zvijači in pogumu s človekom, ki ga sovražiš zaradi sebe, ne zaradi narodnosti ali politike ali česar koli; ki ga sovražiš, ker preži na tvojo prostost, na tvoje življenje, na tvoj denar ...
»Ko sem bil zaprt, mi ni bilo dolgčas po domu. Dva meseca se nisem nikdar spomnil nanj. Dolgčas mi je bilo po gozdu, po poteh čez mejo, po nevarnosti. Takrat, ko smo hodili čez, vsaj dolgčas ni bilo. Doma in v ječi pa ni bilo moči zdržati. In Ivanka je bila prav taka. Bila je dober drug«, je pravil nekdo, ki jo je dolgo spremljal na vseh poteh. To je med tihotapci redkejše kakor med navadnimi ljudmi.
»Drugim ni bilo moči zaupati. Kadar sem šel čez, nisem nikoli povedal ne dneva ne ure ne poti.
»Kajti zgodilo se je, da si se s kom natanko zmenil za pot in ko si prišel tja čez, so te pri prvi hiši, kjer naj bi bil kaj oddal, čakali financarji. Za vsak kilogram kave je financar na oni strani plačal po stotak nagrade tistemu, ki je koga ovadil. In na tej strani je bilo polno ljudi, ki so radi poročali tja, kdaj se odpravljamo.
»Stotak od kosa!«
»Sovražili smo se in najboljšemu prijatelju nisem mogel zaupati, če sem mu že moral kaj povedati, sem mu povedal od trojega eno napak: ali uro ali dan ali pot.
»Dvakrat so me tako zaprli, zato sem hodil edino še z Ivanko. Ona ni bila taka.
»Ko je že hodila brez dovoljenja in ni nikdar nosila nič takega, kar je bilo dovoljeno, sva zmeraj menjala tovor. Moj je bil vreden petsto, njen tri, štiri tisoč.
»Vedela je, da če koga srečava, bodo prijeli njo, ne mene; mene ni nihče poznal. Jaz bom z njenim blagom ušel, ga prodal; potem naj si od njenega denarja odračunam ceno za svoj tovor in zaslužek.
»Kadar se je zgodilo tako, sem moral tako narediti in si vzeti vse do beliča, sicer ni marala več z mano.
»Z njo je bilo lepo hoditi. Ni marala za veliko družbo. Potikala sva se po gozdu sama. Poznala sva vse financarske steze in sva vedela, kdaj utegneva koga srečati. Skrivala sva se stražnikom za šalo in se norčevala iz njih, ko so hodili mimo naju.
»Če sva romala skupaj, naju za zlodja niso dobili, čeprav nisva bila previdna.
posebno ona ne. Nosila je kontrabanda za tri lota ječe in je prepeVala ponoči, komaj tako daleč od vojašnice, da je bilo slišati pse, ki so naju vohali. A dobil naju ni nihče ... «
Taka je torej bila Ivanka.
Leta dolgo je hodila čez mejo brez dovoljenja in po vseh poteh. Nikogar niso tako lovili ko njo in nikogar niso tako malokdaj dobili ko njo.
A kadar je šlo zares, ji je bilo vseeno, kaj bo storila. Tvegala je kar koli, pogosto reči, spričo katerih so strmeli ljudje, ki jih je na mejo in na vse njene čudnosti in nevarnosti vezala služba.
S trideset kilogrami na hrbtu se je na begu vrgla po skalnati stramini. Stražnika,
Štefec je prebival z materjo in očimom v stari leseni bajti, ki je bila nizka in vsa vegasta. V stenah je zmeraj pokalo, kadar je tlačil težak sneg borno streho. Poleti pa je bilo čuti v trhlih tramovih živahno življenje. To je tam notri glodalo, škripalo, gomazelo in šumelo! Teh glasov je bil Štefec že od malega navajen. Kadar je ob delopustu kadil očim svojo pipo in pripovedoval dokaj čudne štorije, je pastorek strahoma poškilil v steno. Bil je prepričan, da prebivajo vse opisane pošasti tam notri. Kadar je prišla Dronca, večna popotna ženska, in pravila, koliko skrivnostnih reči je na svetu, koliko ljudi se je menda že zareklo, pa so se spremenili v kako žival, da, da, tudi v mravlje — sapa napeta! — tedaj ni maral štefec po več noči spati pri steni. Raje je ležal na drugi strani matere, pa četudi je večkrat v hudih sanjah zdrknil s postelje. Pogosto se je v bajti tudi pojavljal Muštacar. Ta je tudi pravil nevsakdanje zgodbe: »Pomislite, če bi ne bilo vetra na svetu, bi pajki vse križem tako gosto prepredli, da bi ne moglo sonce skozi sijati! Ko bi pa mraza ne bi bilo, bi tisti drobni kokci tako narastli, da bi vse ljudi požrli!«
Take in podobne je razpredal možiček z dolgimi brki. Seveda je še vedel za fanta kako novost o mravljah.
#
Nenavadno mili zimi je sledilo vroče, soparno poletje. Na južni strani kajže, kamor je opoldne sonce z vso silo pripekalo, je kar mrgolelo mravelj. Rjavkasta, stara in razpokana stena je žarela v toploti. Razpoke so se zajedale v borovino. V teh luknjicah in jamicah se je lesketalo kot satje. Polagoma so vse vdolbine in luknje bile polne mravelj. To se jih je nalezlo od nekod! Celi roji, kot čebele v ulju! Nekatere so bile čudno debele in počasne, druge tenke in dolge. Vmes pa so se prikazovale še take z rjavobleščečimi krili.
ki sta jo lovila, sta v strahu obstala. Ne le, da si nista upala za njo, zakaj po tistih pečeh bi si brez plezanja ne bil upal nihče, temveč tudi streljala nista. Bila sta prepričana, da ji bo tovor zlomil tilnik, ali pa jo ubil ob skalo ali štor.
Na pol je padala, napol drvela čez preseko do gozda in izginila v njem. Stražnika sta brez besedi vrgla puško čez ramo in odšla v veri, da s to žensko meja ne bo imela več opravka ...
A ko so se čez dvanajst ur drugi, ki so jim pobrali vse: blago, izkaznice, denar, in jih čez noč zaprli, vračali, so jo srečali z istim bremenom tik pred mejo, spet na poti čez in prepevajočo.
(Dalje prihodnjič)
Štefec se ni upal prav blizu. Izza vogala je opazoval to strašno gomazenje mravelj. Cul je šuštenje in drsanje brezštevilnih žuželk. »Hišo bodo snedle!« je rekla mati, ko je zapazila to čudo.
Očim je potegnil pipo iz ust, kakor da si hoče dati v kletvi duška. Rekel pa je le: »Vrele vode brž prinesi!«
Mati je nekaj ugovarjala, a šla je vendar. Tri keblice kropa je morala prinesti. Očim pa je s korcem zajemal in — švic! švic! je lizal krop roj za rojem s stene. Po tleh je bilo vse polno mrtvine. Nekatere so še lezle vstran, druge se premetavale v smrtnem boju, potem pa otrpnile.
Očim je mrtvino pometel v smetišnico — in jo vrgel v ogenj.
»Z žegnano vodo bi jih morali!« je menila mati.
Vso noč pa je bil v stenah bajte velik nemir! Drugi dan pa je bilo še več mravelj zunaj na steni!
Spet je očim s kropom nastopil. Nalašč si ga je več pripravil — in še bolj vročega. Mrtvine je bilo za dve polni smetišnici.
Ponoči je bil nemir v stenah še večji — in dan na vrh pa roj zunaj na južni strani stene še silnejši. Očim pa je pripravil sedaj vrelega kropa kar cel kotel, v katerem so drugače kuhali peso, kolerabo in krompir za svinjsko krmo. Mrtvine je bilo tri zvrhane smetišnice. Ponoči pa spet tisto vrvenje v stenah.
»Z ognjem bi to nadlego pa že odpravil.« je menil očim. Mati pa je odločno nastopila proti temu mnenju očima.
Tretji dan po tistem, ko je bila mati v dnini, oče pa v gozdu, se je Štefec opogumil. Poiskal je petrolej, obrizgal vso razjedeno steno na južni strani... in prižgal!
K sreči so sosedovi brž zapazili ogenj, prihiteli in znosili iz bajte nekaj od itak preprostega premoženja.
Stara, vegasta bajta pa je nagloma zgorela — z mravljami vred.
Valentin Polanšek:
Jltraoih
JULES VERNE:	106
Potovanje na
Sedemnajsto poglavje
Tycho
Ob šestih zvečer je izstrelek letel manj kot 60 kilometrov nad južnim tečajem, se pravi enako visoko, kakor je bil preletel severni tečaj. Tako se je torej jasno pokazala eliptična krivulja.
V tistem trenutku so se potniki vrnili v prostor, ki so ga blagodejno obsevali sončni žarki. Znova so zagledali zvezde, ki so se polagoma pomikale od vzhoda proti zahodu. Pozdravili so sonce in mu zaklicali trikrat: »Živelo!« S svetlobo je sonce pošiljalo tudi toploto, ki je skozi kovinske stene kmalu prodrla v izstrelek. Okna so znova postala prozorna. Ledena plast, ki jih je pokrivala, se je ko začarana stopila. Zaradi varčevanja so 'potniki takoj zaprli plin, ki so ga morali trošiti le še v aparatu za obnavljanje zraka.
— Jej, je rekel Nicholl, kako dobro de-jejo toplotni žarki!
Kako nestrpno čakajo lunini prebivalci, da se po takih dolgih nočeh prikaže sonce!
- Da, je pritrdil Michel Ardan, ki je tako rekoč vpijal ta bleščeči eter. Svetloba in toplota - vse življenje je v tem!
Dno izstrelka se je začelo tedaj od lunine površine polagoma odmikati in izstrelek je krenil po poti, ki je bila močno podolgasta elipsa. S tiste točke bi bili Bar-bicane in njegova tovariša zopet lahko opazili zemljo, če bi bilo sonce sijalo nanjo. Ker pa je bila na nasprotni strani sonca, je ostala popolnoma nevidna. Toda njihove poglede je tedaj pritegnil drug prizor. Gledali so južno pokrajino, ki jim je daljnogled približal na pol kilometra. Svojih oken niso več zapustili in vse podrobnosti, ki so jih videli na tem čudnem kontinentu, so si skrbno beležili.
Doerfelova in Leibnitzova gora se kot dve ločeni gorski skupini raztezata skoraj do južnega tečaja. Prva skupina se razprostira na vzhodnem predelu lune od tečaja do 81. vzporednika, druga, ki se kaže na samem vzhodnem robu, pa sega od 65. stopinje južne širine do tečaja.
Prečudni grebeni teh gora so bili odeti z bleščečimi pokrivali, ki jih je opazil že pater Secchi. Mnogo določneje kot slavni rimski astronom je lahko Barbicane ugotovil, kaj so ta pokrivala.
— To je sneg! je vzkliknil.
— Sneg? je ponovil Nicholl.
— Da, Nicholl, sneg, katerega površina je vsa ledena. Vidite, kako se na tej površini odbijajo svetlobni žarki. Niti ohlajena lava se ne bi tako lesketala. Na luni sta torej voda in zrak. Naj jih bo še tako
malo, dejstva samega ne moremo nikakor več izpodbijati.
Ne, temu se ni dalo več oporekati! če bo Barbicane še kdaj videl zemljo, bodo njegovi zapiski pričali o tem izredno važnem dejstvu za selenografska raziskovanja.
Doerfelova in Leibnitzova gora sta se dvigali sredi majhne ravnine, ki jo obdaja vrsta neštevilnih kotanjastih hribov in o-kroglastih vzpetin. Obe pogorji sta tudi edini v pokrajini okroglih vulkanskih žrel. Nad temi gorskimi venci z razmeroma nizkimi vzpetinami štrlijo posamezni šilasti vrhovi, katerih naj višji dosega 7603 metre.
Visoko nad vsemi temi gorami pa je plaval izstrelek in lunin relief se je izgubljal v bleščeči svetlobi lunine plošče. Pred očmi je potnikom vstajala tista starodavna slika luninih pokrajin, surova v tonih, brez barvnih prehodov, brez odtenkov med svetlobo in senco in z ostrimi nasprotji med črnim in belim, kakršna mora nastati tam, kjer ni razpršene svetlobe. Vendar je bil pogled na ta žalostni svet ravno zaradi take čudne podobe izredno zanimiv. Leteli so nad kaotično pokrajino, ko da jih podi vihar, in od zgoraj so gledali, kako pod njimi drvijo gorski vrhovi. Z očmi so prodirali v votline in kotanje, motrili gorska pobočja, zrli v skrivnostne razpoke in merili vsa ta razdejanja, nikjer pa niso opazili niti sledu življenja, ničesar, kar bi spominjalo na mesta. Videli so samo sloje nanesene zemlje, ohlajene potoke lave,
gladke vulkanske izlive, v katerih so se ko v velikanskih zrcalih odbijali bleščeči sončni žarki, da te je kar slepilo. Nobenega sledu o življenju ni bilo, vse je bilo le mrtev svet, kjer so se z gorskih vrhov kotalili tudi plazovi in se brez šuma usipali v globoke prepade. Plazovi so se sicer valili, toda za njimi nisi slišal nobenega glasu.
Po večkratnih opzovanjih je Barbicane ugotovil, da je lunina plošča na robovih prav takšna kakor v sredi, čeprav je nastajala pod vplivom drugačnih sil, kakor so delovale v osrednjih pokrajinah. Bile so iste okrogle kope, enaka neravna tla. Vendar bi človek pričakoval, da bodo o-srednje pokrajine drugačne kakor obrobne. Dokler je bila namreč lunina skorja na osrednjem predelu še v gibljivem stanju, sta nanjo vplivali lunina in zemeljska privlačnost, ki sta ddovali v nasprotnih smereh. Na robeh lunine krogle pa je lunina privlačnost delovala tako rekoč pravokotno na smer zemeljske privlačnosti. Zaradi tega se zdi, da bi morala imeti tla, ki so nastala v tako različnih razmerah, tudi različne oblike. Vendar ni bilo tako. Luna je torej imela sama v sebi sile, ki so vplivale na njeno nastajanje in izgradnjo. Pri tem nastajanju ni nanjo vplivala nobena zunanja sila. Tako so Barbicanove ugotovitve še podkrepile znamenito Ara-gojevo trditev: »Na izoblikovanje lunine površine ni vplivala nobena zunanja sila.«
(Dalje prihodnjič)
Sodafato za&vo-i K O R. O \/ E L J
f»d> v&zU fp&dzo&iiU
V zadnjih letih so Borovlje precej zrasle ter spreminjale svoje lice v smeri sodobnega in naprednega preoblikovanja na zunaj in na znotraj. Da imajo velik delež pri tem modernem razvoju našega mesta zlasti domača podjetja, je te dni spet dokazala znana trgovska hiša Kometter.
Že več mesecev se je pri Kometterju gradilo. Izgradili so prvo nadstropje, kjer so bila doslej skladišča, v dodatne trgovinske prostore. S tem sc ni le povečal obseg trgovinskih prostorov za več kot polovico napram prejšnjemu stanju, marveč sedaj tudi bolj kot prej koristno pridejo do izraza zaključeni oddelki trgovine, ki so po spretni zamisli vendarle povezani v harmonično celoto. V pritličju so ostali oddelki, ki nudijo potrošnikom in kupcem vse vrste blaga za vsakdanjo rabo in potrebo. To so živila, delikatese in gospodinjske potrebščine ter oddelek perila. V novem prvem nadstropju, ki ga s pritličjem veže arhitektonsko izredno privlačno stopnišče, pa so namestili oddelke za moške in ženske ter otroške obleke, za čevlje in za posteljnino ter tekstilni del stanovanjske opreme. Tako spodaj kakor zgoraj je razporeditev blaga prilagojena modernemu prodajnemu načinu sa-moizbire, povezane z individualno postrežbo, ki ga je s tem tvrdka Kometter kot prva vpeljala v Borovljah.
V četrtek, 10. decembra je bil storjen zadnji prijem za to obnovo in je na večer povabila tvrdka Kometter predstavnike mestne občine z g. županom
MALI OGLAS)
DEKLE Z GOSPODINJSKO SOLO (26 let) želi spremeniti službeno mesto z novim letom. Dopise na upravo ipod ..Družinska povezava!”
Trgovska hiša kvalitetnega blaga
L0DRON
Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje.
Villach - Beljak, Lederergasse 12
KAUtT SCMUMS
BEI
UhtCCtiM Uk Pztis
Vom Erzeuger znm Verbraucher!
FREMDENZIMMER-
AUSSTEUUNG
zahlreiche Modelle, modem, formsehon
ab S 1480 -
Kostenlose Beratung und Zustellung — bequeme Teilzahlung
VDLKER•NOBEL
KLAGENFURT,
Villacher Ring 47 • Telephon 57-25
na čelu in predstavnike Trgovinske zbornice na ogled zgolovljenih in na novo urejenih prodajnih prostorov. V svojem pozdravnem nagovoru je mladi agilni šef Kometterjeve hiše dr. Frank podal kratko sliko razvoja tvrdke, ki se je vedno trudila, da drži korak z razvojem in napredkom mesta ter z upravičenim ponosom ugotovil, da ji je to vseskozi uspelo. Župan mestne občine gospod Sorgo je izrekel pohvalne besede o vzgledni novi ureditvi prostorov ter o pogumu, ki je nedvomno potreben za uvedbo najmodernejšega prodajnega načina v mestecu, kakršno so Borovlje. Kot zastopnik Trgovinske zbornice pa je komercialni svetnik Leist posebno podčrtal posrečeno ureditev prostorov, ki povsem odgovarja potrebam in željam domačega kupca. Firma Kometter je zaključila obnovo svojih prostorov z zelo hvalevredno in lepo potezo. Namesto otvoritvene slavnosti je pomembno vsoto stavila na razpolago gospodu županu za prispevek k božični obdaritvi revnih občanov.
1
i
8?
m
II
Prakf ische
U/eikMuUts-
g-e-teUenke
vom
MOBELHAUS
STADLER
m
St
gi
i

KLAGENFURT
THEATERGASSE 4
Lesefampen
in verschiedensten Formen
Fauteuils
in allen Stilarten
3
1
Blumenstander
modem, in allen GroBen
Kleinmobel
zur Erganzung des Heimes
Wascheboxen
mit bunten Plastikbeziigen
Garderobenwande
in allen GroBen und Ausfiihrungen
Teppiche und Gardinen
Orig. deutsche, Schtvcizer u. holl. Muster
Zustellung wie immer frei Haus
Štedilnike, peči kmetijske potrebščine
ugodno in na obroke pri
Hom Umtifr
Klagenfurt, Paulitschgasse (Prosenhof)
Radio aparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(TZadiokaiu
KERN
Kiagenfurt, Burggaue
Ugodna plačila na obroke
Najlepše božično darilo
Skoro v vsaki hiši imajo danes radio z napravo za igranje plošč, (gramofon ali »Plattenspieler«.)
Najlepše darilo, ki ga lahko za Božič pokloniš prijateljem je slovenska pesem.
Na razpolago so naslednje slovenske plošče:
1.	SLOVENSKE BOŽIČNE PESMI, na kateri so 4 pesmi (Potrkavanje zvonov, Glej zvezdice božje, Prišla je lepa sveta noč, Angelčki stopajo skozi nebesa, Kaj se vam zdi, pastirci vi). — Cena 45.- šil.
2.	PEVSKI ZBOR DIJAŠKEGA DOMA MOHORJEVE DRUŽBE v Celovcu pod vodstvom dr. Fr. Cigana poje pesmi: Sijaj, sijaj, sončece, Na planincah luštno biti. — Cena 25.— šil.
3.	BOŽIČNE PESMI, pojejo pevci iz Sel: Sveta noč; Je Angel Gospodov. — Cena 25.- šil.
Naročila sprejema Dušno-pastirski urad v Celovcu, Viktringer Ring 26, Klagen-furt, Austria.
I««««®
Mestno gledališče S!
Petek, 18. dec. ob 20.15 uri: Dcr Postmeister (Premiera).
Sobota, 19. dec. ob 15.00 uri: Das verlorene Herz, pravljična igra. Ob 19.45 uri: Aida, opera.
Nedelja, 20. dec. ob 15.00 uri: Das verlorene Herz, pravljična igra.
Sreda, 23. dec. ob 20.15 uri: Die Ziegcninsel, drama.
Četrtek, 24. dec.: zaprto!
Petek, 25. dec. ob 20.15 uri: Der Zigcuncrbaron, opereta.
Sobota, 26. dec. ob 10.30 uri: Das verlorene Herz, pravljična igra. Ob 19.45 uri: Aida, opera.
Nedelja, 27. dec. ob 15.00 uri: Dcr Zigeunerbaron, opereta.
KONCERTNI DOM:
Sobota, 19. dec.: Und das am Montagmorgen, komedija.
Nedelja, 20. dec.: Ninočka, komedija.
Petek, 25. dec.: Und das am Montagmorgen, komedija.
Sobota, 26. dec.: Ninočka, kome dija.
Nedelja, 27. dec.: Ninočka, (zadnjikrat).
Začetek vselej ob 19.30 uri.
Radio-aparate najnovejših modelov, godala, plošče. Vse dobite na ugodne obroke pri
LEO TRUPPE
VILLACH, OBERER-KIRCH-PLATZ
KLAGENFURT. 10. Oktoberstralle
(neben Kino Prechtl)
S praktičnimi
btoutMini (Ločili
napravile svojim sorodnikom največja veselje!
BLAGO - PERILO • VOLNO
od firme
L. MAURER
Klagenfurt, Alter Platz 35
ŠIVALNI IN PLETILNI STROJI
Grundner
KLAGENFURT, VVIENER GASSE 10 POLEG MESTNE CERKVE
STROKOVNA TRGOVINA
za DEŽNA OBLAČILA Ballon, Popeline, loden-plašči za moške, dame in otroke v največji izbiril Gumijasta oblačila. Vsakovrstna popravila izvršimo takoj.
VAL. TARMANN
KLAGENFURT, Volkermarkter Str. 16
fo&padUtie p&zoc!
LEPA BOŽIČNA DARILA ugodno kupite pri Radlmayr-ju; v veliki izbiri POSTELJNINA, BLAGO ZA ZAVESE, PREPROGE in TALNE OBLOGE
RADIMAVR
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.