Božična legenda
Navadno sem se za praznike vračal domov. Tujina je med prazniki še posebno mrzla in tuja. Pusle so visoke stolpnke in reklamne labk, ki napovedujejo bližajoče se prazmke. Doma pa sem vedno doiivljal lepoto božiča, čisto po kmečko domače. vajen iz otroštva. Boiični prazniki doma za javorjevo mizo, kjer čutiš, da iz vseh kotov slare domačije sili blago-slov. In zvonovi domače cerkve, nikjer ne slišiš po-dobnega.
Na večer pred božičem hodim po polju. Sneg in lišina. Kmelje so vse postorili. Tu in tam se skozi okno zrcali boiično drevo.
Siopim tudi v kmečko hišo, ki je nekdaj reljala za najbolj bogalo, danes pa jo je načel zob časa. Za ugaslo pečjo sem našel starca, ki mi je povedal svojo zgodbo:
Star sem in ulrujen od dela in pozabe. V žMjenju sem delal preveč, da mi ni nič ostalo. Kar pa vidiš, se bo spremenilo v nič. Zakaj me tako gledaš? Morda pride čas, ko me boš razumel. Življenje me je izučilo, vendar vere nisem izgubil.
Rodil sem se kot sin bogatega kmela. Najstarejši izmed otrok. Določen sem bil za naslednika. Prevzel sem obšimo kmetijo. Bratje in sestre so se razkropili po svetu. Imajo vsega dovolj. ni se jim treba vračati domov. Islo je ludi z mojimi otroki. Nobenega ni blizu, da bi pogledal po oslarelem očetu. Zena že davno leži na božji njivi. Delala sva za olroke. Bil je strahoten kriiev pot. Vojne, lakota in bolezni. Ce imaš voljo, tudi lo preživiš. Danes se nobeden več ne zmeni za starca v porušeni hiši. Vse sem prestal, le osamljenost i,:e ubija. Ne obsojam Ijudi, ne svojih olrok. Nekočje bilo vse drugače. Žena se je vnela po kuhinji in olrok polna hiša. Za božič, dišalo je po policah. Danes diši po plesni in trohnobi. Nimam ne pralnega slroja ne hladilnika. Televizor in radio mi ne delaia kralek čas. Zdi se mi, da se umrl za čas in novoiarije. Majava miza in mrzla peč. Poslelja v kolu škriplje vsakič, ko leiem vanjo. Po kotih predejo pajki. - Kozolec in hlev sta stara. Živine nimam. Porušilo se bo, brž, ko me bodo odnesli.
Puslimo žalostne misli. Glej zdrav si in učen. Nikoli ne pozabi rodnega doma. Edino la ti lahko vrne toplino in phčara nazaj mlada leta. Vsaj ob praznikih se vračaj. Nič ni lepšega, kol preživeli praznike v do-mači hiši, med domačimi Ijudmi. Tudi polem se rad vračaj. ko ne bo več staršev. Vedno se boš počutil domačega med svojimi. Kako rad bi s svojo koščeno roko objel sma, če bi se vrnil za praznike. Kako rad bi pogledal v svelle oči svoji hčerki. Vendar je to le prazna tolažba. Nikogar ni in ga ne bo. Božični prazniki tudi mene nekako poživijo. 77 bodo zodnji. Drugo leio bom verjemo že počival ob ieni.
Od njega sem odšel močno pretresen. Njegova živ-Ijenjska zgodba je name globoko delovala. PozabiH so ga olroci, pozabili bralje in seslre. on pa ni pozabii nikogar. Boiični večer. Nebo brez oblaka je žarelo. Meni pa je bilo toplo pri duši.
Po praznikih sem se vračal v meslo. Bil je lep zimski večer. Belina snego od Krima, čez sv. Ano seje siapljala z rršenjem smrek na Zaloslni gori. Nikoli ne bom pozahil te podobe.
Res je naslednje leto starec počival ob ženi. Odprl pa mi je oči za lepolo domovine na kalero prevečkrm pozabljamo. V zahvalo pa sem mu na grob poloiil okrašeno božično svečko.                  Janez Remškar