JAPLJEVI PREVODI HAGEDORNA IN POPA
Med Japljevo rokopisno zapuščino, ki jo hrani Arhiv Slovenije (Priv. A. AS 892, Japelj; fotokopije, po katerih sem pripravljal transkripcijo, so tudi v NUK-u: rkp. 10/61), je med prevodi poezije ter dramatike in njegovimi izvirnimi pesmimi ohranjenih tudi pet prevodov posvetnih pesmi: štiri pesmi Friedricha Hagedorna in ena Alexandra Popa.
Za Japljeve štiri izvirne pesmi (Na povikšanje tiga visoku rojeniga gospoda Filipa kneza Kobencelna, Oda na god ene mlade gospodične, Kaku se na Krajnskim prosu mane, Postela na kmetih) je literarna zgodovina že oskrbela transkripcije in jim v študijah ali antologijah namenjala pozornost (Rupar, Koruza, Gspan). Prevodi (vendar brez transkripcij) so bili sicer tudi deležni sistematične in izčrpne obdelave (Barovič), ki pa je ostala le v obliki diplomske naloge. Kolikor je meni znano, je bil širši javnosti z objavljeno študijo predstavljen samo Japljev prevod Racina (Smolej). Omenjeni Japljevi prevodi iz Hagedorna in Popa torej do zdaj še niso bili objavljeni.
Japelj je pripadal Zoisovemu krogu, v katerem se je ob delih iz zgodovinopisja, jezikoslovja, namenjenih izobražencem, in pratiki ter priročnikih, namenjenih širšemu bralskemu krogu, tako-rekoč sistematično srbelo tudi za leposlovje, in sicer tako za izobražence (npr. Vodnikove Pesme za pokusino, Linhartovi igri) kot tudi za širše bralsko občestvo (npr. verzi v Vodnikovih pratikah).
Izoblikoval pa se je v Zoisovem krogu tudi korpus besedil, ki so bili namenjeni očitno zgolj ozkemu krogu Zoisovega omizja, morda nekakšnemu literarnemu salonu. Ne znam si drugače razlagati, zakaj so ob tako številnih razsvetljenskih tiskih Zoisova Efeska vdova in njegov Plansar (tudi pesem Letas kaže in prevoda Bürgerjeve Lenore in Castijevega Mačka, a so po značaju drugačne kot ostale iz skupine, ki jo omenjam) pa omenjenih pet Japljevih prevodov in tri njegove izvirne pesmi ostali v rokopisu (edina pesem, ki je bila tiskana, je bila v goriškem zborniku iz leta 1779 objavljena Japljeva pesem knezu Kobenclu, ki je tudi drugačnega značaja kot one v rokopisu).
Vsem omenjenim »rokopisnim« pesmim je skupen neutilitaren odnos pisca oziroma prevajalca do literature: gre za humorne, satirične, po tematiki nemalokrat okrogle pesmi nenarodno-budnega značaja, ki bi jih širša javnost najbrž le stežka pripisala uglednemu, najbogatejšemu Kranjcu ali pa na drugi strani bodočemu tržaškemu škofu.
Pri transkripciji sem se držal osnovnega načela, ohraniti fonetično podobo izvirnika. Posodobil sem pisanje sičnikov in šumevcev (c, z, s, č, ž, š). Dolgi naglašeni i, ki ga Japelj zapisuje z y, sem transkribiral z i ali i (brez naglasa), odvisno pač od tega, ali je dandanes naglas pri branju in razumevanju teksta še potreben. Ohranil sem opuščaje in zapis polglasnika. Dvojne soglasnike in samoglasnike sem nadomestil z enojnimi (na paare > na pare). Pri zapisovanju velikih začetnic, pisanju skupaj in narazen, zapisovanju ločil in naglasov sem se ravnal po načelu, ohraniti čim več izvirnega, a zapis vendarle, kot je to običaj pri transkripciji, približati sodobni pravopisni normi.
Japelj je prevedel tele Hagedornove pesmi: Der ordentliche Hausstand (Topo red obernenu gospodinstvu), Die Verleumdung (Opravlanje), Doris (Marjana) in Der Zorn eines Verliebten (Jeza). Popov Rondeau v slovenskem prevodu nima posebnega naslova. Med naštetimi petimi pesmimi je samo pri Popovem Rondeauju levo ob prevodu tudi zapis originalnega, angleškega besedila.
Pri Rondeauju je potrebno omeniti zunajliterarno danost, ker ima brez nje duhovita dvokotič-na miniaturka (lahko) povsem drugačen pomen. Rondeau, tako Barovičeva (1972/73: 10), sodi med Popova pisma Cromwellu in naj bi bil odgovor neki dami, ki ga je zaničevala zaradi njegove majhne rasti. »Majhna reč /.../ vže vejš, kej«, zaradi katere naj bi ga kasneje čislala, pa je njegovo mesto, ki naj bi mu pripadalo v filozofiji.
Japljevi prevodi Hagedorna in Popa lahko dopolnijo podobo tako Japlja kot dejavnosti Zoisovega kroga in slovenskega razsvetljenstva in nemara še kaj.
Friedrich Hagedorn
To po red obernenu gospodinstvu
Krišpin se vednu vinen vleže, večkrat ker se vže dan svetli. Njegove lepe žene Neže se sosed zmiram rad derži. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
Krišpin se kumaj z doma gane 'nu k nov'mu vinu vun hiti: se žena tudi 'z hiše zmane ter po soseda vun leti. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
On njej brez konca prerokuje, de nič čez dobru vinu ni: al ona tudi perpovduje, de nič čez nje sosesko ni. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
Zvečer 'nu popoldanske čase s sosedam ona vkup teči; al kakor hitru noč narase, pomaga možu, de zaspi. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
On nima nevošlive žele 'nu ona vživa dobre dni. Mož ji pervoši nje vesele 'nu ona vzam' bokal pusti. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
Žene, kir na moža reglate, de v vinu noč 'nu dan teči: v tej hiši lejp izgled imate, denite Nežo pred oči. Taku se njena reč domača po redi prav lepu obrača.
Možje, kir ste z ženo ked žvina, če njo kaj sosed podvuči: tu se vučite od Krišpina, de natolc'vanje vin' vtopi. Taku se njega reč domača po redi prav lepu obrača.
Opravlanje
Vse te lejpe starih časov so možem sovražne ble; tud' te lejpe naših časov moških blizu ne puste. Vender prav'jo in' zna biti, de se vže dado sprositi.
Vsmilenja nigdar čutiti, to le naša Mica ve, čednost le samu lubiti, ta je čast mladosti nje. Vender prav'jo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Ne govori od vas'vanja, de bi Katra vpričo b'la: njo ta mehka vejst perganja čertit, kar je od svejta. Vender pravjo in zna biti, de se ona da sprositi.
S'cer lubezen zna zmečiti, vender našo Spelo ne; ker začne rudeča biti, kakor klafat se začne. Vender pravjo in zna biti, de se ona da sprositi.
Metka je častena bila, de je ona une dni šest snubačov odpodila, de ta sedmi še bejži. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Samosvojost moja snaga, poje Neža tavženkrat. Prejden eden njo premaga, vzame Turkam Beligrad. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Zgol vučenu modruvanje je Marjančen kratik čas, vse preprostu vasuvanje ni vučene žene špas. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Cila pleše, poje, skače, de per njej lubezni ni: kar dekleta vse segače, njenmu sercu nič ne stri. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Liza se z nje senco krega, de je vse preblizu nje, ona se vsiga ferbega, kar na pare vkupej gre. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
O ta svejt vže h koncu kima, tud' nedolžnost varna ni. Dokler večkrat priče nima, de se čistu zaderži. Vender pravjo in' zna biti, de se ona da sprositi.
Marjana
Ta lepa, priazna Marjana, kaku se ta reva kasa! De ona od drugih spelana tak gerdiga ded'ca ima; minulu je njenu vesele, prijetnost 'nu smehi so všli: zvestoba, terplenje, povele so v svatovski noši prišli.
Nje mož, ki ga ajfranje peče, je terd 'nu nevsmilen prut' nje, kar kol' mu ta vbožica reče, ga zdajci zadene 'nu vje. To nigdar podnevi ne neha in' tudi ponoči terpi; /pa/ kadar se njemu vže zdeha, od aifranja kumaj zaspi.
Ta žena se joka, zdihuje in toži nebesam nje stan: se s hudim zvestoba vračuje, kaku bo nezvesti deržan? Nebesa, mašujte vi mene, končajte te žalostne dni! Če noč'te, me sila peržene, de to se skuz mene zgodi.
Vi tega poštenja postave, jest vas scer zdihvanjam deržim, al moji mladosti težave jest vejm, de preveč naložim. To scaganje meni vže žuga, ta žalost mi gloje serce, nedolžnost zasluži kaj drugga, kaj nismo žene, 'nu lejpe?
Kak' se je mašvalu to dete, še danas obeden ne ve, vi, lejpe ženice, povejte!, kaj vi bi sturile same? Dekleta, le žen poprašajte, scer one vse skrivnu derže, al fletnu iz njih izmotajte, kaj one z mašvanja sture.
Jeza
Men' je Mica oblubila k meni priti še pred trejm. Zdaj je ura pet odbila, vender nič od nje ne vejm.
Ker se jest rotim od jeze, de na maram več za njo, mi naenkrat sem perleze in' mi pomoli roko.
Ti si lejpa, ji jest rečem: al ti uro tak deržiš? Jest se vže dve uri pečem, kaj se dalej ne mudiš?
Scer per uri ena žena nima treba vsih koles, de je le lejpu narjena, grede ura brez peres.
Ker en' kolku k sebi pridem in' jo hujši še rotim, Pust' me, pravi, al ti vjidem, de jest tudi govorim.
Vidiš, kej je roža stala, o kaku me to boli! Ta m'je v nederje zderčala, v persi se en tern vsadi.
Bog, ti meni sam verjameš, kak me groznu to boli; le poglej, če ne verjameš, ker ta tern še zdaj teči.
To rekoč odgerne persi in pokaže, kej boli. Zdaj se eden dalej merzi, če ga jeza še derži.
Alexander Pope Rondeau
Vže vejš, kej si zanič'vala moje majhine oči, majhne stegne in' stopala in' več majhinih reči,
vže vejš, kej!
Ti scer fletnu černu gledaš, ti me s hojo v serce vjedaš, al kar nam je bol vušeč, je še ena majhna reč,
vže vejš, kej.
Viri in literatura
Lucija Barovič, 1972/73: Japljevi prevodi iz evropskega pesništva. Eksplikacija na Oddelku za
primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete. Ljubljana. Kajetan Gantar, 1978: Poglavje iz zgodovine slovenskega klasicizma: Sapfiška kitica v slovenščini. Živa antika 28/1-2. 179-89. Alfonz Gspan, 1978: Cvetnikslovenske vezane besede, 1. Ljubljana: SM. Friedrich Hagedorn (brez letnice): Sämmtliche Poetische Werke. Leipzig: Philipp Reclam jun. Jurij Japelj, rkp.: Pesmi, prevodi, dramatika. Fotokopija v NUK, rkp. 10/61, orig. v Arhivu
Slovenije (Priv. A. AS 892, Japelj). Jože Koruza, 1971: O začetkih slovenskega pesništva. 7. SSJLK. Zbornik predavanj. Ljubljana:
FF. 1-13. /Ponatis: JiS 17/7-8 (1971/72). 222-9./ Jože Koruza, 1985: Obdobje razsvetljenstva v slovenski književnosti. 21. SSJLK. Zbornik predavanj. Ljubljana: FF, 119-37. The Poems of Alexander Pope, 1963. Ur. John Butt. New Haven: Yale University Press. Simon Rupar, 1894: Dve stari slovenski pesmi. LZ 14/1. 62-4. Tone Smolej, 1999: Slovenska recepcija Jeana Racina. SR 47/3. 297-319. Peter Svetina, 2000: Starejša slovenska posvetna verzifikacija. Ljubljana. Paul van Tieghem, 1963: Zgodovina evropske in ameriške knjižeevnosoti od renesanse do danes. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Peter Svetina
Filozofska fakulteta v Ljubljani