Dopisi. Biš. (Shod.) Veličastno in sijajno, kakor doslej nikjer, vršil se je na Velikonočni ponedeljek v Bišu shod »kat. polit. društva« za okraj. Sv. Lenart v Slov. gor. Vreme je bilo ugodno, udeležba ogromna, red uzoren in vse to je menda upljivalo ne malo na govornike, da so se takorekoč skušali drng drugega prekositi v svojih govorih. Prvi nastopi prečastni ter mnogozaslužni državni poslanec dr. Lavoslav Gregorec. Z njemu lastno vnemo in spretnostjo na drobno razklada svoje delovanje v državnem zboru, srčno obžaluioč, da je bilo le brezvspešno zaradi skrajno žalostnih razmer, ki vladajo v državni zbornici. Omenja načrta za jezikovne naredbe, katerega je izdelal sam. Ta načrt postave bi bil tak, kakoršnega imajo češki Nemci. Nemci na Ceškem zahtevajo, naj se praška namestnija razdeli, to terjamo tudi Slovenci na Štajarskem. Deželni šolski svet štajarski naj se razdeli, kakor je razdeljen na Geškem; porotne sestave naj se pravično vrše"; nobena šola v mešanih krajih naj ne sprejme otroka, ki učnega jezika ne razume; naj se štajarska kmetijska družba razdeli v nemško in slovensko; naj se ustanovijo kmetijske, obrtnijske in meščanske šole po Spodnjem Štajarju; naj se ustanovi slovensko nadsodišCe v Ljubljani; Slovenci morajo imeli svojega ministra-rojaka. To so glavne točke jezikovnega načrta, ki ga je izdelal naš poslanec. Volici so svoiemu držav. poslancu burno pritrjevali in izrekli svoje zaupanje. Drugi govornik blagorodni gospod dtž. poslanec dr. Fr. Jurtela izborno reši svojo nalogo. Naznanja in opravičuje izstop slovenskih poslancev. Dobro in trezno smo si premislili, predno smo se odločili izstopiti. Poljedelstvo je treba izboljšati, k temu je treba šol, Nemci jih imajo, nam jih nočejo dati. Kmetijska družba štajarska je za Nemce. Slovenci io morajo le plačevati. Šol imajo nemški Štajarci obilo, mi pa nobene: nijedne gimnazije, Nemci 6; nijedne realke, Nemci 3; Nemci imajo 19 meščanskih šol, Slovenci nobene, skratka: Nemci nas prezirajo, zatirajo, nas hočejo narodno in gospodarsko ugonobiti in slovenski poslanci niti življenja niso varni v Gradcu; zato ne moremo več v Gradec! Proč od Gradca! Vsled tega se sprejme nasledna resolucija: Na shodu »kat. političnega društva« za okraj Sv. Lenart v Slov. gor, vršečem se v BiSu, na stotine zbrani slovenski kmetje popolnoma odobravajo izstop naSih dež. poslancev iz deželnega zbora v Gradcu, kjer jih Nemci le prezirajo in žalijo, kjer je vsaka slovenska prošnja in želja le bob v steno, kjer so gluhi in slepi za slovenske potrebe Spodnjega Štajarja ter izjavljajo, da bi bila nadaljna navzočnost naSih poslancev t Gradcu brezvspeSna in zoper čast sloven- skega naroda; zato odločno kličejo: »Proč od Gradca!« Nepopisno navdušenje se je razlegalo daleč na okrog in klieev: proč, le proč od Gradca ni bilo ne konca ne kraja. Potihnili so Se-le glasovi, ko je predsednik začel brati drugo resolucijo: »Na shodu kat. polit. druStva za okraj Sv. Lenart v Slov. gor. vršečem se v Bišu dne 16. aprila t. 1., na stotine zbrani slovenski kmetje pozivljajo svoje deželne poslance, naj se odločno z nami potegujejo za samostainost in samoupravo slovenskega Štajarja, za razdelitev dež. Solskega sveta, za izločitev Spod. Štajarja izpod graškega nadsodišča ter za ustanovitev nadsodišča v Ljubljani za slovenske pokrajine, za razdelitev kmetijske družbe in za ustanovitev narodnih skupin v deželnem zboru.« To bi moral sliSati ptujski pek Ornik in mariborski Franclj kako strastno, kako burno so pritrjevali volilci tej opravičeni zahtevi, potem bi ta dva možiclja drugače govorila! Vihar je polegel še-le, ko je nastopil tretji govornik, benediški kaplan, ki je 8 svojim gromovitim glasom ganil in prepričal slehernega, da ste Slovencem najdražji dve reči: vet a in beseda materna. Zlasti natančneje je razpravljal dolžnost ljubiti materni jezik, svoj narod. Izborno je pokazal, kaka grdoba in gnjusoba je nemškutar, ker zaničuje materni jezik, ki je dar božji, ki je imeniten in svet, ki je draga svetinja ljubeče matere; ki je blagoglasen, ravnopraven z drugimi jeziki v Avstriji. Srečno je dokazal, da mora sleherni Slovenec ljubezen do materinega jezika kazati v djanju, t. j., da mora govoriti, pisati le slovenski; terjati od vseh oblasti le slovenske tiskovine, slovenske dopise; da mora vsakdo imeti le slovenske napise na svoji hiši, da mora slovenski župan slovenski uradovati, Slovenec le pri Slovencu kupovati itd. Vmes se je vršil marsikateri šaljivi dogodek. Omenjamo le enega: [»Gospod«, zakliče nek kmet, »tukaj imamo enega nemškutarja!« »Sem ž njim,« pravi guvornik, »hočemo ga poboljšati.« In tu mu je govornik natanko razložil, kaj je njega dolžnost, tako da je osramočen pobesil glavo. Nek visokoSolec, sin tistega mariborskega krojača, katerega slovenska duhovščina naibolj zalaga z denarjem, se je tudi kot nemškutar začel repenčiti, a se mu je silno slabo nagodilo. Ko je govornik dokončal, bilo je navdušenje nepopisno. Zatem se je vršil razgovor o kmetijskih zadrugah, katerih namen in pomen je zbranini kmetoin na kratko razjasnil gosp. podpredsednik. Sklenilo se je, naprositi učilelja g. Kača in g. Jelovšeka, da prideta ob prvi priložnosti v Biš, kjer bi posebno uspevala mlekarska zadruga. Prav slovesno je sklenil predsednik veličastni shod v slavnein, narodnem Bišu, spi>minjajoč se sv. O6eta in presv. cesarja, katerima so zagromeli siloviti »živio«-klici. Taki shodi naj bi se prirejali večkrat in kmalu bo naše nemSkutarje pri Sv. Trojici in Sv. Lenarlu — slana vzela! Zreče. Pri strelbi se je na Veliko soboto popoldne raztreščil topiC. Jedna treska je v kost na desnem licu zadela strelca Mihaela Krančana, 43 let starega in oženjenega viničarja, moža pridnega, delavnega, spoštovanega. Revež je padel in žalibog — obležal mrtev. Topič je bil Se nov, kupljen v mes. avgustu 1898. DotiCna tvrdka ga je poslala po železnici, in kar je prislo, to se je vzelo in rabilo. Predmet je »zoper točo nova iznajdba«, ki ne potrebuje nabijanja, ampak smodnik se samo v posodo nasiplje, »pa je«. Kolikor po črepinjah sklepajo, bil je topič baje slabo zlit. Bodi ob tej nesreči pristavljena skromna opomba: Oblastva zahtevajo, da se sme streljati le s topiči, če imajo na sebi znamko, katera priča, da so bili uradno preskušani in da so torej za strelbo varni. Pa v tem obziru bi bilo želeti in pričakovati, naj bi se tudi uradno skrbelo za to, da bodo prodajalci smeli prodajati samo take topiče, ki so bili uradno pregledani. Kupec, kadar topič dobi priposlan po železnici, pač ne more več lahko skrbeti za uradno odobravanje. Zatorej za kupovalce topičev bodi nauk: Kadar naročaš topič, prodajalcu ob enem naznani, da za topiCe uradno Se ne pregledane ne maraš. Toda najbolje bi bilo, ako bi prodajalci ne smeli sploh prodajati topičev oblastveno še ne odobrenih. — Ponesrečenca smo v ponedeljek po večernicah, pri katerih smo zanj opravili tudi križev pot in posluSali pridigo, spremili do hladnega groba. In pač v župniji ne boš našel hiSe, katera bi ne bila poslala svojih zastopnikov, da blagemu pokojniku posodiio zadnjo pot. Svetila mu večna luč! lz Kaniže pri Ptoji. (Slovenski včasi znajo!) Mestni očetje Ornik, Blanke, Sadnik, Kasimir, Selinšek, Kaiser, Strohmajer, Kolenc, Kratzer itd. trdijo, da slovenski ni treba znati v Ptuji! Ne vem, kaj bi ti gospodje napravili s svojimi prodajalnicami, ko bi ne prihajali v mesto slovenski odjemalci, slovenski kupci! Slabo bi se njim vsem godilo! Vsak teh gospodov v svoji prodajalnici tudi slovenski zna in govori! Nobenemu ne pride na um, napraviti pri vratih napis, da je vstop za Slovence sploh prepovedan, kakor ga nosi »Gastwirtschaft ftir Deutsche«. Še več! Gospodje trgovci in mestni očetje so pred velikonočnimi prazniki celo slovenski pisati znali, ko so blago slovenskim okoliščanom ponujali! Cudili smo se gospodu županu in peku Orniku, tiskarju Blanke, da sta se s slovenskimi povabili kupcem priporočala. V Gradcu pa gosp. Ornik iz deželne zbornice zbeži pred slovensko interpelacijo! G. Blanke tu v Ptuji izdaja Slovencem strupeno sovražni list »Pettauer Zeitung«, v kateri hoče Slovane in Slovenee kar snesti! Tudi Maks Straschill, svak Ornikov, ki sicer noče nič slišati o Slovencih, o slovenski Soli, zna sedaj naenkrat slovenski, ko je odprl v Ptuji novo žganjarijo ali šnopsarijo! Povsodi so nabita njegova slovenska vabila! Potrebna je res bila v Ptuji nova žganjarija; v ulici, v kateri jo je g. StraSil napravil, Se dosihdob ni bilo; sicer je skoro že v vsaki ulici! Kako je neki mestni urad utemeljil potrebo za novo Strašilovo šnopsarijo? Naj bi gg. Ornik, Strašil in Blanke to v »Pettauerci* naznanili, da dobijo vsi tisti v roke >mušter«, kateri koncesije za gostilno ali žganjetoč ne morejo dobiti, tudi zunaj mesta ne! Toda, gospodje, kaka je VaSa doslednost ? Trdite, da Slovencev ni v Ptuji in izven Ptuja; priporočate pa njim celo pismeno svoie prodajalnice in blago! Trdite, da je slovenski jezik za nič, da ga ni treba znati niti v Ptuju! Vi pa sami ta Jezik govorite in pišete; celo povabila pustite na se v tem jeziku tiskati! Opustite vendar to in napravite |pri vaših štacunah napise: »Tu je vstop za Slovence prepovedan!« To nas bode bolje razveselilo, nego vaSa slovenska vabila!