354
SLOVAN.
Štev. 23.
Odmevi od Save.
rasna si, bobneča Sava, Kadar raz gora strmine Hčerka gorska v divjem slapu Val dreviš svoj na nižine;'
IV.
,Krasna, kadar ti z grmenjem S hudourniki pojene Vode trgajo bregove, Gozde rušijo zelene;'
,Krasna, če valovi mirni Pólje ti pojé bogato; Log in gozd se v tebi gleda In nebó in solnce zlato ;'
,Krasna pa si in prekrasna : Kjer tvoj val se vije, Sava, Bratje mi žive Slovani In slavi se majka Slava !' —
Save val pa skale stresa In grmi, bobné agineva: »Tujcev rod vam gospoduje, Gnusno mi ime nadeva ! — *
."l^adar tujci so sramotno Sava ti ime nadeli, Kaj valovi tvoji silni Niso ljuto zagrmeli ?'
,Kaj dvignila nisi dedov, Onala jih na boj krvavi, Da se čast opere tebi, Njim da lice se proslavi?' —
li
adar iz gorovja, Sava, Dojdeš na polje prostrano, Zrla boš vasi in mesta, Zrla belo boš Ljubljano.'
Sava jezno odgovarja : »Pusti v miru v grobu dede! Kriva nisem jaz, ne dedje. Sami krivi ste si bede ! *
» Dvignola sem Ljudevita, (inala ga na Franke krute; Na njegovi strani tvoji Dedje šli so v boje ljute.*
»Molči jezik ti, klevetnik! Svojih dedov ne krivite ; Ne plakajte kakor deca, Rók pa križem ne držite ! « —
VI.
,Naša dika je Ljubljana, Tamkaj si valove vstavi ; Staroslavno mesto belo In rojake mi pozdravi !'
»Ko je sila dokipela, Dvignila sem kmetov roje, finala jih za staro pravdo Nad gospodo v smrtne boje.
»Ko po strmih vaših gorah So grmade plapolale, Vaših dedov hrabre čete Turkom glave so jemale, c
Sava tiho odgovarja: »Kadar dojdem na ravnine In mi proti se ljubljanske Zaleskečejo ravnine.'
»Jaz valove v stran zavijem, Ker nesrečno mesto laže : Bela zove se Ljubljana, Ali črne proge kaže.*
»Prog najhujša na izubijani Je nesrečna črna proga, Dobro znana vsem Slovanom, Imenuje se: nezloga.*
zpod Triglava prignala Si valove, bistra Sava ; Kaj poroča stari oče, Kaj snežena njega glava?'
umi, Sava, in govori : ΛΗ__ zrli so valovi Ti Vršaca plešo glavo Med sneženimi vrhovi?'
VII.
Sava se razgrne k bregu In z grmenjem odgovarja : »Nikdar glave mu ponosne Ne omaje gnev viharja.*
»Triglav zre sveta usode In veli ti : Čuvaj, rode ! Niso še končani boji, Ne končane še nezgode ! *
VIII.
,Ali še glase se pesni, Kakor so se prošle čase, Ko Ilirije je pevec Nam o njem ubiral glase?'
»Ali Triglav zre na sever Zre na jug in zre k zahodu In naročal mi je, vedno Tvojemu šumeti rodu ! «
Val šumi, beži in pravi : »Še ob mojih se bregovih Krasni govor vaših dedov Čuje v čarobnih glasovih.*
»Ali tožen s sivo meglo Je Vršac ovil si glavo : Zroč na sever zre ginoti Jezik svoj in svojo slavo.*
»Za najdražje jim svetinje Gleda v borbi vaše brate ; Ali spite, da jim roke, Bratske ròke ne podate?«
Mirko.
Štev. 22.
SLOVAN.
355
,.     Petar Pr
Spisal prof. M
~Λ2 edkokdaj se zgodi, da bi kateri človek skoro vse JLł svoje življenje opasoval ostri meč tery roki nosil ^« tudi ubrano, miloglasno pesniško liro. Sinovi Davor-jevi se navadno rajši vspenjajo in brzdajo Bukephalose nego H Pegaza. Resnica je, da je pod vojniško suknjo blago, pesniško srce — redkost. Kakor za narode velja tudi za pojedince izrek »inter arma silent Musae.« Hrvaški narod je v tem vender častna in vesela izjema: v svoji literaturi ima on dva velika pesnika, pri katerima se je vse njihovo življenje bratila junaška sablja s — pesniško liro, a ta sta: sedaj še živoči polkovnik Ivan vitez Trnski in pokojni general Petar Preradović, o katerem podajemo tukaj kratek životopis.
Petar Preradović je bil porojen dné 19. marcija 1818.1. v vasi Grabrovnici bivše gjurgjevačke krajiške polkov-nije, sedaj županije belovarške. Njegov oče Jovan Preradović bil je rodom iz graničarske zadruge istega imena v Grubišnem polji, a mati Pelagija iz zadruge Ivičevićeve v Grdjevci. V Grubišnem polji je več hiš Preradovićev, in stari ljudje pravijo, da so se tamo doselili iz Like. Oče Petrov se je bojeval v francoskih bojih. Služiti je začel prost vojnik. Stražmešter (feldvebelj) izvojeval si je srebrno svetinjo hrabrosti ter postal ^častnikom. Okoli leta 1820. šel ie v mir ter se nastanil v Grabrovnici, kjer je leta 1828. umrl.
Sin njegov Petar je končal prve tri normalne razrede v Grubišnem polji in Grdjevci. V tem času mu je ravno umrl njegov oče. Svoje nauke je nadaljeval potem v vojniškem zavodu v Belovaru, potem pa v vojniški akademiji v dunajskem Novem Mestu. V akademiji je bil Preradović med svojimi tovariši vedno prvi. Ker so v tistem času vsi gojenci novomeške akademije morali vsprijeti takozvani »vladajoči verozakon,« postal je tudi Preradović in ostal do smrti katolik.« Trnski pravi, da je Preradović pomnil veliko tega iz slavenske liturgije ter niemu nekdaj več tega recitoval iz glave. Saj je tudi pokojni Andrija Torkvat Brlić znal — kakor kaki Grk svojo Ilijado — vso slovansko liturgijo na pamet.
Ko je Preradović začel proučevati »humaniora,« zanesla ga je želja za pesništvom. L. 1834. pogorelo je skoro vse dunajsko Novo mesto ; profesor pesništva je porabil to katastrofo ter pozval učence, da zložć pesem o tem nesrečnem dogodku. Tu je Preradović napisal prvo svojo pesem v — nemškem jeziku na zadovoljnost profesorja svojega, kateri ga je tudi posebno pohvalil,
Iz akademije je prišel poročnik k 33. pehotni pol-kovniji — kamor si je tudi želel. Ta polkovnija je bila takrat v Milanu. Ali srce mu ni dopustilo, da odide v lepo Italijo in da prej ne vidi stare svoje matere in ljubljene sestrice. Med potom se je navrnil tudi v Zagreb, in tu je zvedel od Halavanje, kako Gaj budi in drami Hrvate iz narodnega spanja, kako narod vstaja in zahteva pravice svoje. Ali to ga je še premalo zanimalo, ker je bil v vojniški akademiji tako odgojen, da tega umeti ni mogel. Ko je prišel na svoj dom, zagrli mater in sestrico in rad bi jima povedal, kako je srečen pri njima, ali siromak — ni mogel; med Nemci je onemel
e r a d o v i d
Vamberger.
za hrvaško besedo, pozabil je materinski jezik. Gorko ga je to bolelo.
Ko je prišel k polkovniji svoji, bavil se je še vedno največ z nemško knjigo — na katero je trosil veliko denarja — ter pel pesmi v nemškem jeziku. Od tega ga odvrne Ivan Kukuljević, kateri je leta 1840. prišel k isti polkovniji od ogrske garde. Strastno je zgrabil Kukuljević Preradovića in ga zaklinjal, če mu je Bog dal pesmi dar, naj poje v hrvaškem gaji; on mu je pripovedoval o starih Dubrovčanin, o narodnih pesmih in mu citai, kar je sam napisal. Preradović je samci nekoliko poslušal Kukuljevića ; začel je namreč po malem prelagati s hrvaškega na nemški. Tako je preložil ves prvi spev Gundulićevega » Osmana « ; toda izvirne pesmi je še vedno pel v nemškem jeziku, ali snov je vender jemal iz narodnega življenja.
Velika sreča je bila, da so Preradovića, ko je odšel Kukuljević iz 33. polkovnije, prestavili 1. 1842. v Dalmacijo. Da tega ni bilo, kdo vé; bi li nam Preradović kdaj bil to, kar nam je danes. Ko je Preradović šel čez Mljetke, seznanil se je tukaj z mnogimi Hrvati častniki, katerim vojaška suknja ni zadušila v prsih hrvaških spominov in hrvaških čustev. Med njimi je bil Špiro Dimitrović, veliki domoljub in poznati hrvaški pisatelj. Ta je vroče nagovarjal Preradovića, naj stopi v vrsto hrvaških pesnikov in naj Nemcem pusti nemško slavo. Ko je Preradović šel s polkovnijo svojo iz Mljetek, obečal mu je Spiro, da bode zložil pesem na čast hrvaškim častnikom 33. polkovnije in da jo pošlje Petru v Zadar, a on naj mu na to pesem odpoje v hrvaškem jeziku. Tako je tudi bilo. In to je prva Prcradovićeva hrvaška pesem.
Ne dolgo potem, ko je Preradović prišel v Zadar, začelje tukaj izhajati list »Zora Dalmatinska.« Izdavatelj Anton Kuzmanić naprosi Preradovića, da bi mu za 1. štev. zložil pesem. Jedva gaje nagovoril; in tako je v 1. štev. »Zore Dalmatinske« prva tiskana pesem Prcradovićeva »Zora puca, bit će dana.« — In resnica je. S to pesmijo je vzšla zora pesniški slavi njegovi med Hrvati; s to zoro se je on prebudil iz trdega tujinskega spanja kakor se to posnemlje iz njegovih besed :
»Polnoč prodje — sto me budi
U to doba iz sna moga ?
Žice same zaigrale
Na guslama djeda moga
Zaigrale iz tihana:
Zora puca, bit će dana.«
To pesem je tudi Gaj dal pretiskati v »Danico«.
Preradović je odslej pel, če je le imel kolikaj slo-bodnega časa, a pel je ljubljeni domovini in mili ljubici svoji, Zadarkinji Pavici, hčeri pokojnega tribunalnega svetnika Ivana de Ponte, v katero se je zaljubil. Ali komaj se je zaročil, kar pride zapoved od lastnika polkovnije grofa Gjulaja — kateri je bil velik neprijatelj častniškim ženitvam — da je Preradović prestavljen k 3. bata-lijonu v Pešto. Ta zapoved ga je nemilo zadela meseea avgusta 1. 1846., ker so se ravno tiskali pri tiskarji De-marchiji Rougieru njegovi  »Prvienci«, katere je seveda
356
SLOVAN.
Štev. 23.
posvetil svoji Pavici in kateri so se tudi vsprejeli v dvorsko knjižnico. Dan ločitve je bil za Preradovića pravi »dies ater«. S težkim srcem se je iztrgal meseca septembra istega leta iz kroga mile zaročnice svoje ter šel preko Dunaja v Pešto. Na Dunaji se je predstavil Gjulaju, kateremu je odkritosrčno povedal, da od na-umljene ženitve ne more in tudi neče nikakor odstopiti. To krepko in moško očitovanje je prijelo Gju-laja tako, da mu je pozneje ponovljeno prošnjo uslišal ter mu dovolil, da se ženi in da se povrne v Zadar. V Pešti se je seznanil z vrednim domoljubom Bertićem, in to znan-stvo je vplivalo pozneje močno na njegovo usodo. Ko se je iz Pešte vračal v Zadar, zavil jo je v Zagreb, da tukaj prvikrat vidi hrvaške prvake in čestilce svoje, posebno pokojnega Vraza, s katerim si je že prej dopisoval, in še sedaj živočega, prevrednega in mnogozaslužnega književnega veterana Bogoslava Sulka. Vraz je vodil Preradovića v vse najrodo-ljubivejše hiše in ga seznanil z vsemi takratnimi književniki. Poln sladkih in blaženih vriskov novega prijateljstva in plemenitega narodnega ognja je odšel iz Zagreba ter se vesel, kakor rimski triumfator povrnil k zaročnici svoji.
L. 1847. bil je zopet njegov polk prestavljen v Italijo. Najprej je prišel kot posada v Videm, zatem v Brešijo, a potem v Pavijo, kjer ga je zatekla italijanska buna. Ko je Radecki iztiral Pijemon-teze iz avstrijske Italije, prišel je Preradović z Gju-lajevci v Pijačenco, a pozneje v Monko. Tu si izprosi dopust na nekoliko dnij in odide v Dubrovnik
— kamor se je v tem preselila mila njegova Pa-vica k omoženi si sestri -dné 11. oktobra 1. 1848. Od tega časa je Preradović gledal in skrbel samó za to, da pride v Zagreb. Tudi njegovi prijatelji v Zagrebu delali so za to — posebno Bertić.
— Trud ni bil zastonj.   Meseca  februvarija 1. 1849. je
bil Preradović prideljen bojnemu odseku banskega sveta, v katerem so bili Utješenović in Perkovać. Ta triumvirat — Preradović, Utješenović in Perkovac — ni pozabil pri svojem nepesniškem vsakdanjem delu na vilo pesnikinjo ; shajali so se ter pretresovali in ocenjevali jeden drugemu, kar je kateri napisal. C
Bažibozuki vedo herce
in tukaj se je poročil ž njo
Ko je banski svèt razpadel, pridelil je ban Jelačić Preradovića glavnemu zapovedništvu, a 1. 1851. naredil ga je svojim pobočnikom. Ta čas se je zanimal Preradović s spiritizmom. Žalost in toga zbog nenapredka narodne stvari ga je gnala na to.  V zapuščini njegovi
Štev. 23.
SLOVAN.
357
se je našla jedna jedina ali nedovršena pesem, kateri je predmet spiritizem, pod naslovom »novomu suncu.« L. 1852. postal je četnik. Ali mira ni našel nikjer : bil je v Kremoni, Veroni in Pančevu; potem je postal zapovednik Kordona v Rovinji na Dunavi. Od tod so ga poslali v Erdelj, a naposled so ga pridelili zapovedništvu na Dunaji. Sedaj je
eklice na prodajo.
začela usoda Preradovića preganjati tako, da je tudi on izkusil resnico svojih besed:
»Joj na zemlji nema raja, Zelja za njim to je vse !«
Ni minilo leto dnij in Preradović je izgubil svakinjo, hčer in tri leta pozneje še svojo ženo. Toliko žalosti še navaden človek ne bi lehko prenesel, koliko 1 teže jo je prenašala žarka duša pesnika Preradovića 1 Saj je med ljubeznijo pesnika in ljubeznijo navadnega človeka tolik razloček,  kolikeršen med goro, katera se
neba dotika in med nizkim gričkom. A kako močno, kako silno je Preradović ljubil svojce. Ni tedaj čudo, da mu Je vse omrzelo in da ga življenje na Dunaji ni veselilo. Prosil je, naj ga premeste nazaj v krajino, ker mislil je, da bode lože prenašal žalost in togo na domačih tleh. Prišel je v Glino. Tukaj je med dobrimi ljudmi in pravimi prijatelji — kakor n. pr. s še sedaj živočim pesnikom Trnskim — kmalu ozdravel. Tukaj je tudi zložil svojo »odo na smrt«.
L. 1857. premestili so ga zopet na Dunaj k generalštabu; leto pozneje je postal podpolkovnik, a 1. 1859. polkovnik. Poboji t. 1. prišel je k vojni-škemu zemeljskemu zapovedništvu v Temišvar. Leta 1865. oženil se je drugo-krat z Emo Regnerjevo, katera je bila polna ljubezni do njegovih otrok. V boji 1. 1866. boril se je Preradović hrabro in odlično, tako da je bil kmalu imenovan generalom. Nekoliko časa je služboval v Aradu, potem je prišel zopet na Dunaj, kjer je ostal do svoje — žal prerane smrti. Iz Dunaja je prišel samó dvakrat v Zagreb: ko se je odkrival spomenik Jelačiću banu in ko mu je sin Dušan šel na nauke v Zagreb. Na Dunaji je imel toliko dela, da se ni mogel dalje baviti s poezijo. Sam toži v nekem pismu Trnskemu:
»......jerbo me ovdašnja
služba veoma gnjavi, a kad mu odduhe pusti, ostavi mi nemir u duši, a duša nije voljna da se odmah s pjesmom zagrli, jerbo jo mrzi sve.« —
Žalost in toga zbog nesreče narodove je grizla pošteno dušo Preradovićevo, a bolezen je trla telo njegovo
358
SLOVAN.
Štev. 23.
Kjer se pak žalost in bolezen družite, tam ni zdravila za krhko človeško življenje. V majniki 1. 1872., ko je Prera-dović videl, da ni drugače, pustil je bučni Dunaj ter odšel v Mariabrunn pri Monakovem v Bavarski, da se tam zdravi. Ni mu kàj prida pomagalo, zato je odšel zopet na Dunaj. Namesto da počiva, delal je, noseč butaro službe, dokler ni padel. Šele, ko je prepozno bilo, domisli se neutrudni delavec Preradovič, da je potrebno paziti na zdravje in življenje. Šel je na Farafeld blizu Veslave. Tudi tu ni našel zdravila; dobil je še celo vodeno bolezen, za katero je tudi dné 18. avgusta 1. 1872. umrl.
Vladika in preslavni Mecen hrvaškega naroda Strosmajer naznanil je smrt prijatelja svojega z žalostnim glasom v hrvaški sabornici. Vsi zastopniki so se vzdignili ter mu jednog'asno zaklicali: »Slava mu!« — Strosmajer je rekel tele besede: »Gospodo! ja ne imam rieči, kojimi bi dovoljno žalost svoga srca izrazio nad gubitkom toga svoga prijatelja. Ja mislim, da niesu samo prijatelji na pokojniku mnogo izgubili, nego je izgubio cieli narod. Izgubio je narod naš u njem plemenita i izobražena muža, koji je svomu zvanju na čast služio; izgubio je narod naš veleumna pjesnika, kojemu po mojem bar mnienju kar liričnomu premca ne ima; izgubio je narod naš vrloga domorodca, koji se nije ustručavao svakom prilikom i na svakom mjestu narod po mogućnosti zastupati ; izgubio je narod naš u njem vrlo čista i neporočna značaja čovjeka. Ja sam s pokojnikom do posljednjih dana dopisivao i mogu vas uvjeriti, da je u plemenitoj duši njegovoj nevolja, koja narod tišti, odziva našla i Bog zna, je li nije i to doprinielo, da je prerano u hladni grob otišao. Mogu vas uvjeriti, da je jedna od najtoplijih želja, koju je pokojnikova plemenita duša pred tvorca doniela, da se Bog našemu narodu smiluje i da ga od svakoga zla oslobodi. Trud nastojanja mu bijaše, da si naš narod onaj uvjet slobode i narodne samosvojnosti priskrbi, bez kojega ne može bili govora o uspješnom radu. —
Znano će biti svim. da je pokojni general Preradovič nedavno našim slavnim pokojnikom liep spomenik podignuo, dočim je divnim načinom njihove vrline i krie-posti opjevao. Mislim, daje sad naša, da se pokojnikove vrline spomenu, koje su ga medju najodličnije sinove domovine naše uvrstile; misüm, da ću pogoditi volju i želju svih vas, ako vas pozovem, da ustanemo i kažemo !
lahka mu zemljica i vječna mu slava u uspomeni naroda!« —
Preradović je jeden največjih in najslavnejših hrvaških pesnikov. On poje, ker ne more, da ne bi pel, ker je rojen pesnik, ker je pesnik po milosti božji, ker ga duša, srce, vse bitje sili. da poje. Zastonj so mu kazali »višji« mračno lice, zastonj dokazovali, kako se pesnikovanje ne ujema celò nič z njegovim stanom. Globoko je čutil Preradović gorkost in sladkost človeškega srca. Z nesrečnikom toči on vroče solze, z veselim tudi on je vesel. Morje siromaštva, bede in sreče človeške zapljuskava s svojimi valovi v odprto srce plemenitega Preradovića. Zato tudi pesmi njegove vsakdo vedno čita z veseljem in posebnim užitkom. Da bi tudi Slovenci pesniška njegova dela, katera je s prelepo estetično oceno od dr. Markovića in životopisom od viteza Trn-skega izdal 1. 1873. hrvaški narod, marljivo in mnogo čitali!
Preradović je bil narodu svojemu vedno zvest sin. Nobene prilike ni on opustil, če se je le dalo narodu koristiti. To se najbolje vidi v tem, da je 1. 1866. in 1867. preložil veliko zgodovinsko razpravo dr. Račkega : »Čija je Rieka« na nemški jezik. S tem je hotel tuji svet seznaniti s hrvaškimi pravicami na to mesto. Tedaj avstrijski general prelaga zgodovinsko razpravo na korist hrvaški ideji. — Cesar Ferdinand I. podaril mu je dné i. majnika 1. 1847. zlato svetinjo »litteris et artibus«, a Njegovo Veličanstvo sedanji vladar Fran Josip I. podelil mu je plemstvo, a ko je zvedel, da je Preradović zaradi prepogoste selitve imel precej materijalne škode, podelil mu je najmilostiveje iz privatne svoje blagajnice pravi cesarski dar. — Odlikovan je bil tedaj na Najvišjem mestu že za života ; a hvaležni närod izpolnil mu je dné 14. julija 1. 1879. njegovo vročo željo, katero je on, ki je toliko po svetu romal, iz globočine duše svoje izrazil v prelepi svoji pesmi »Putnik«, v katerem prosi svojo mater domovino:
»U tvom polju rliij mi groba, Tvojim cviećem grob mi kiti«. Tega leta prenesel je namreč närod hrvaški zemske ostanke ljubljenega svojega pesnika iz tujega Dunaja v svojo zemljo. Na prijaznem griči blizu Zagreba počiva blagi pesnik in nad grobom se dviga prekrasen spomenik. Domovina mu namreč v podobi tožne žene po-laga venec na grob, kateri ima napis: »U svom polju dajem groba, Svojim cviećem grob ti kitim.«
Ą
Ljubezen.
dor v srci nosi čarobno ljubäv, .Med srečne se ljudi pač mora šteti ; -N'e vé, kaj je gorje, kaj žalje v sveti, Kdor v srci nosi čarobno ljubäv ! Čeprav so mu sveta zakladi vzeti, Xebeskih dan zaklad mu je višav ; Kdor v srci nosi čarobno ljubäv, Med srečne se ljudi pač mora šteti ! -
Razlike le ljubezen ne pozna,
Pred njó so v zemskem doli vsi jednaki,
Mogočni knezi, trti siromaki ; —
Razlike le ljubezen ne pozna! —
Približa se svetnica stvari vsaki
In slaje, näde krasne ji podä; —
Razlike le ljubezen ne pozna,
Pred njó so v zemskem doli vsi jednaki.
Štev. 23.
SLOVAN.
359
Na večer pred Božičem.
Slika iz mestnega življenja; spisala Tatjana Litvinova
•Λ la večer pred Božičem je vstal Janez Pečarjev kakor ^LC po navadi precej pozno, oblekel se ter neizpre-govorivši ni z ženo ni z otroki besedice, zbežal je na ulice. Dela ni imel nobenega, zato se je postavljal navadno, kakor sploh tržaški Lazzaroni, na ogel kakih živahnih ulic in čakal Bogu na milo, dokler ga je kdo potreboval in ga najel. Kar je zaslužil, zapil je potem 'do krajcarja, kajti domóv ni imel navade nositi denarja nego prepuščal je ženi, naj sama skrbi zäse in za otroke, kakor zna in more. Tudi danes mu je bilo grlo pusto, a ni kazalo, da bode kàj zaslužka. Nebó je bilo oblačno, burja je žvižgala in vzdigala oblake prahu in peska in le nerad je šel človek iz hiše, vrhu tega pa je bil še večer pred Božičem, tako rekoč na pol praznik : Janez je imel malo upanja zaslužiti za pijačo. Ustavi se pred nekim skladiščem ter se stisne, da bi bil malo v zavetji, v kot zaprtih vrat. Sreča mu je bila milejša nego li je pričakoval, kajti kmalu pride iz skladišča k njemu mlad gospod ter ga vpraša, ali bi ne hotel pomagati malo njegovim delavcem, ker imajo nujno delo, ki mora biti dopóludne zvršeno. Janez gre ž njim, mi pa poglejmo malo na njegov dom, da vidimo, kje stanuje in kaj mu delajo ženA in otroci.
V
V starem mestu v uttiazanih ulicah, nazvanih Rena vecchia, najela je bila Janezova žena kos podstrešja v neki smrdeči hiši. V jednem ter istem prostoru so imeli kuhinjo in stanovanje. Pohištva tukaj ni bilo mnogo : dva pohabljena stola, vegasta miza, dve slamnici na tleh, na njih po jeden raztrgan koc, na ognjišči nekoliko lončene posode, vrč za vodo, druzega ni bilo v sobi nič razven troje stradajočih otrok ! Bila sta dva dečka in jedna deklica: najstarejši je imel kacih trinajst let, deklica deset in najmlajši šest let. Zaslužil ni nobeden nič. Starejši sin bil bi pač že lehko stopil v kako delo, ali nikdo ga ni maral, češ, »če je oče potepuh, tudi sin ne more biti prida.« Tako je morala torej mati skrbeti, da s svojimi žulji prehrani sebe in obitelj svojo. Žena ni bila še stara. imela je morebiti kacih triintrideset let, tudi jih je kazala več. Ink ako bi jih ne? Saj ni imela reva v tem uboštvu druzega nego žalost in trpljenje. Delala in trudila se je ves dan in vender ni prislužila toliko, da bi se mogli vsak dan do sita najesti. Nosila je vodo po hišah in opravljala najbolj ponižujoča dela, katerih so se celò dekle branile, samó da bi si pridobila kakov novčič, toda kaj je hotela ? Tako opravilo slabo plačujejo, in vsi ti napori in vse nje žrtvovanje ne bi bilo rešilo nje in otrok skrajne bede, da niso dobivali opó-ludne malo kosila v ubožnici. Časih je dobivala po hišah, kjer je kdaj služila, staro obleko. To je potem prikräjala sebi in deci. Nje mož je sicer dobro poznal vso njih revščino, vender je dajal z veliko silo jedva po toliko na leto v hišo, da so plačevali stanarino. Ta hudobna malomarnost, malopridna samopašnost, surovost in pijančevanje moževo, to je ženo bolj bolelo nego siromaštvo. To ji je najbolj grenilo življenje ter navdajalo ji dušo z obupom. Beda je rasla, nji so pa moči pešale
dan na dan in ni ji sijal ni jeden žarek upanja na rešitev iz tega brezdna solz in jadov.
— »Kdaj bo kosilo, mama« ? oglasi se Tonče, najmlajši sin.
— »Potrpi, otrok, danes je post, v ubožnici bodo delili pozneje obed«, tolaži ga mati.
— »Saj je vsak dan post, mama, zakaj vam ne dajo opóludne kosila« ?
— »Počakaj malo, za jedno uro ti prinesem kruha, morda še prej. Ti, Fran, pa ne hodi danes opóludne v ubožnico, čakaj, dokler pridem jaz domov«, naroča mati in odide žalostna na delo. Mi pa pustimo zdaj te reveže ter poglejmo za Janezom.
Med vsemi delavci, s katerimi je prišel Janez v do-tiko, poznal je samó jednega, zato se ti niso dosti brigali zanj, imeli so svoje pogovore, v katere se on ni upletal.
— »Evo ti božičnih praznikov, človek fcPimel potrebo tega in ónega, a denarja* ni pa ga ni«, toži jeden.
— »E, kaj bodeš tož'1 ti, ki si sam s svojo ženo, čakaj, da se ti število pomnoži na štiri ali pet, potem šele bodeš vedel, kaj je potreba in skrb«, zavrne ga drugi.
— »Dà, dà, šele ko mora človek skrbeti za tri,
vsak ali več, tedaj vé, kaj so skrbi.   GJedati mora na
w
novčič, kako ga izda«, pripomni ujetn. t
— »Res, človek se mora mučiti in'beii ti si glavo, časih od ust si odtrgati, da da otrokom, zato pa ima doma drugo veselje, drugo srečo, katere ne poplati denar«, meni jeden.
— »To je pa res, vsaj jaz sem že večkrat doživel tako srečo«, pritrja drugi. »Večkrat sem hranil darove, ki sem jih dobival po strani od gospoda, in ko sem imel že nekoliko skupaj, pogledal sem, kaj temu ali onemu treba; a česa ne manjka v družini? In kupil sem to, kar je bilo komu najpotrebnejšega. Vi bi pa bili morali videti to veselje, kadar sem prišedši domóv, dal otroku to, česar si je najbolj želel. Ne, dragi moji, tega veselja mi res ne poplati zlat denar.«
— »Če bodeš tako delal, ne boš se kesal, verjemi da ne. Jaz sploh ne umejem nekaterih ljudij, ki vedno tožijo, da so jim otroci nepokorni, da jih ne spoštujejo, da jih nimajo radi in kdo vé kaj še. Ti so sami krivi, če je tako. Imej svoje otroke rad, skrbi zanje, kakor treba in tudi otroci te bodo radi imeli.«
— »Ne, časih so otroci res hudobni, reci kar hočeš. Poznal sem ljudi, ki so lepo skrbeli za svoje otroke ter pripomogli jim do kruha,  na stare dni pa, ko bi bili
I imeli stari potrebo njih podpore, obrnili so jim hrbet, i pustili so roditelje stradati  in pomanjkanje trpeti.   In takih slabih otrók ni baš malo na sveti,« ugovarja jeden.
— »Morda so res nekateri taki, ali zato ne bodem i še zanemarjal svojih otrók, vsaj jaz ne. Moj dečko ima
bistro glavo, storil bodem, kar bode v moji moči, da se izšola. Poglej mojo suknjo, zaplata na zaplati, kàj ne da ? Pa bodisi, rajši hodim v zakrpani obleki, odrekam se vsacemu nepotrebnemu užitku,  da bode le on imel
36ο
SLOVAN.
Štev. 23.
kdaj lepše in ugodnejše življenje nego sem je imel jaz. Če bodem imel na stare dni potrebo njegove pomoči, uverjen sem, da mi je ne odreče.«
— »Upam, da me tudi moji otroci ne bodo zapustili, kadar mi odrekó moči. Do sedaj, so me imeli še vedno radi, vedno so me ubogali, ni mi jih bilo treba še tepsti ni zmerjati.«
— »Saj tega tudi ni treba, jaz vem, da pri svojih otrocih z lepo besedo več opravim nego drugi s psovkami in palico.«
— »Sedaj bo pa delo kmalu končano, jaz že težko čakam, da pojdem strani. Danes imam še marsikaj nakupiti svojim otročičem, da bode tudi pri nas kàj veselja na sveti večer,« reče naposled jeden.
Janez je molče poslušal te pogovore, polotil se ga je nekak nemir, vest ga je začela peči. Hotel je šiloma vdušiti nje očitajoči glas, toda ni se dalo. Vedno živeji mu je stopala slika njegove družine v zavest, silili so mu v spomin vsi grdi priimki, ki jih je zdéval svoji ženi, vse kletvice, s katerimi je preklinjal otroke svoje, vsi udaie^ ki jih jim je dajal, začel mu je zveneti po ušesih njih jok. . . . Ni. se mogel več vzdrževati, hotel je kar pobegniti, a zdajci stopi gospodar k delavcem ter jim reče:
— »Za danes je delo končano, idite po svojo plačo. Danes dobi tudi vsak poseben dar za praznike. Ni vam
— »Ne grem — kupi za te novce kakšen dar otrokom za sveti večer, to bode bolje. Z Bogom, Janez, vesele praznike 1« zakliče Miha ter odide. Janez ostane še nekaj časa na mestu in se zamisli. Vse, kar je danes slišal, zvenelo mu je po ušesih in Mihove besede so mu privabile znova njegovo obitelj pred oči. »Kupi otrokom kakšen dar«, ponavljal je. »Ako bi ti vedel, kakšne darove delim jaz svojim otrokom ? Kletve, psovke, batine, to so moji darovi, teh dobivajo več nego kruha. Kruha ? Ko bi čakali, da jim ga režem jaz, bili bi že stokrat umrli od lakote. Zakaj jih neki pretepam ? Oče sem jim res, pa vender ne vem prav, zakaj jih tepem. Ko pridem zvečer domóv, kar zdrizajo se od straha in molče begajo v kot na trdo svoje ležišče. Tudi žena si ne upa ni golsti. In ko začnem časih razsajati, uboga žena mnogokrat ne more vzdrževati več solz in tudi otroci začno potihoma jokati, boječ se, da bi ne izlil nad njimi svojega žolča, dasi ne vedo zakaj. Kako vse drugačni so ti ljudje, ki sem bil danes z njimi skupaj. Tudi oni so reveži, in vender, kako lepo skrbé za svojo družino, kako ljubijo ženo in otroke in kako srečno žive ž njimi ! Kako se trudijo z lepim vzgledom svojim vzgojevati deco in učiti jo, kako gre človeku živeti. In jaz? Kam bo privedel otroke moj vzgled?« vpraša sey, strahoma Janez. »V greh, v nepoštenost — v ječo —». morda celò na vešala!« Ta misel pretrese mu mozeg (v kosteh. »Je
pa treba za to se opijaniti, priboljšajte si kaj te dni ter li mogoče, njegovi otroci v ječo, na vešala.?.!« Če stvar glejte, da pride vsak o pravem času zopet na delo. Kdor    dobro premisli, res jih ne čaka boljša usoda.   Učili se
pride prepozno, ne vsprejmem ga več.
— »Hvala lepa, gospod, voščimo Vam vesele praznike,« zakličejo mu delavci.
Ko je Janez dobil plačilo svoje, pomisli, da bi bilo najbolje s pijačo vtešiti vest, zato reče jednemu delavcev, ki ga je že od prej poznal:
— »Miha, pojdi z menoj, popijeva skupaj merico vina. Sedaj imaš denar, zakaj bi si ga ne privoščil?«
— »Toliko pa nimam, da bi dajal za vino. Brez vina lehko prebodem, ali meni je treba kruha, umeješ, kruha, ne vina,« odvrne Miha.
— »No, no, le pojdi, saj dam jaz za liter,« sili Janez. !
niso ničemur, ker se nikdo ne briga zanje. Kdor pozna očeta, ogibal se bode tudi otrók in ti vìdevsi se izključene iz vsake poštene družbe, iskali si bodo tovarišev v blatu, med izmečki človeštva in zoreli bodo tako za ječo, za vešala ! In kdo bo tega kriv ? Kdo drug nego oče, ki jih je v mladosti zanemaril ter jih zapeljal s slabim svojim vzgledom!«
— »Moj Bog«, vzdihne Janez, »ali sem res že tako daleč zašel ? Ali ni več rešitve ? Nekdaj je bilo drugače, bil sem tudi jaz še dober oče, veren soprog. . . .«
(Konec prihodnjič.)
azpal je v prah ponosni grad
Mladostnih tvojih sanj, Ž njim sto in sto cvetočih nad Razpalo v nič je nanj.
Na grobu tvojih nad, želja, Solzé roseč, stojim,
Kipé mi vzdihi do neba, Ko kras tvoj strt motrim.
Življenja strti cvet.
Razsul usode je vihar
Življenja tebi cvet, Ker slab te vzgajal je vrtnar :
Sebični, mrzli svet.
Bledečih lic zdaj gledaš vanj
In z rosnimi očmi, Saj toliko je lepih sanj
Na vek uničil ti.
In bridko v žalni bòli mi, Ko zrem te, duša mrè
In zäte k Bogu mòli mi Nesrečno ti dekle!
Uničil v duši je pokoj,
Tvoj zlati, srčni up, Solza ti je rodil nebroj
Življenja sladki strup.
Kès v duši tvoji je rodil, Ž njim jad rodil teman,
Obup — drug zvest tvoj, a nemil Mori te noč in dan.
T. Doksov.
Bakarski zaliv.
i ϊ
3Ó2
SLOVAN.
Štev. 23.
Luka Svetec.
(Glej štev. 32.)
~Y I   I ed možmi, ki so s pokojnim drjem. Jan. Blei-I rl^C* weisom   delovali   neutrudno   za   napredek "-^ naroda našega, imenovati bode vedno na od-
ličnem mestu Luko Svetca. Najizkušenejši med sedaj živočimi politiki bil bi po smrti Bleiweisovi gotovo podedoval po njem politično voditeljstvo naroda slovenskega, da ga njegov poklic ni silil stanovati zunaj Ljubljane. Luka Svetec je izredno trudoljubiv človek. S svojimi uradnimi opravki preobložen ni se vender nikdar branil še posebej mu naloženih narodnih opravil. Vedno je pripravljen priti svetuje na pomoč, kadar se tiče kacega novega narodnega dela. K imenitnejšim sejam narodnih društev prihaja celò vselej navlašč v Ljubljano, ne glede na to, da mu provzroča pot mnogo troškov.
Luka Svetec je mož prikupljivih svojstev. Prijazen in uljuđen je z vsakim človekom, preprost v svojem vedenji in odkritosrčen v vsaki stvari. Pač o malokom more se reči, kakor o njem, da nima sovražnikov.
Gotovo smo ustregli čitateljem svojim, da smo jim podali v poslednji številki njegovo sliko. Dodajmo ji tu še v tesnem prostoru lista svojega primeren životopis.
Porojen je bil Luka Svetec dné S. oktobra 1826. leta v Podgorji pri Kamniku iz kmetskih staršev. Šele v dvanajstem letu je začel hoditi v Kamnik k 00. frančiškanom v takozvano vzorno glavno šolo. Dovršil jo je leta 1840. ter šel potem na gimnazijo v Ljubljano, katero je dodelal leta 1848. Leta 1849. obiskaval je j prvo leto slovenske pravoslovne akademije v Ljubljani, ki je bila v prostorih tedanjega »Slovenskega društva« pri Viranti! in na kateri sta razlagala pokojni M a ž g o n civilno, sedaj še živoči umirovljeni nadsodišča svetovalec pl. Lehman pa kazensko pravo. A ker te akademije drugo leto že ni več bilo, šel je Luka Svetec leta 1850. na vseučilišče dunajsko ter je ondukaj juridično-politične studije dovršil leta 1853. Potem je vstopil še tisto leto kot pravni praktikant pri c. kr. deželnem sodišči v Ljubljani; prihodnje leto 1854. pa je šel za avskultanta k banski stolici na Hrvaško. Tamkaj je ostal do leta 1860.
in napredoval do pristava in samostalnega sodnika pri tedanjih mešanih c. kr. kotarskih uradih. Omenjenega leta pa se je zvršil znani prevrat, c. kr. uradi so prestali in uradniki, ki niso bili hrvaški domovinci, šli so zopet vsak na svoj kraj ; Svetec odide torej nazaj na Kranjsko. Tu je bil prirejen kot razpoloživi c. kr. pristav najprej k c. kr. okrajnemu uradu v Mokronogu in potem v Kočevji, kjer so ga leta 1864. izvolili poslanca v deželni zbor. Istega leta je bil prestavljen na Brdo, kjer je leta 1 866. postal definitivni c. kr. sodnijski pristav cislajtanski. Istega leta pa je zapustil državno službo in prestopil kot ma-gistratni komisar v službo ljubljanskega mesta. Deželni zbor pa ga je to leto tudi izvolil poslanca v državni zbor.
Leta 1869., ko je v Ljubljani nemška stranka premogla, del ga je mestni zastop brez pravega vzroka v začasni pokoj, ali z drugimi besedami : odvzel mu je službo. Tako je bil Svetec prisiljen obrniti se k notar-stvu ter je dobil 1. 1870. notarsko mesto v Idriji. Od tam je prosil za premeščenje v Litijo 1. 1872., kjer prebiva še zdaj.
Leta 1872. odložil je Svetec prostovoljno poslanstvo za deželni zbor, a leta 1877. volil ga je njegov okraj zopet in zastopa ga do današnjega dné.
Luka Svetec je v srci svojem dober Slovan in ni tega svojega mišljenja prikrival še nikdar. Poslednjikrat je je izrazil prav svečano letos pri banketu na čast v Ljubljano došlim Čehom. Napil je namreč slovanstvu in še posebej Rusom, glavnim zastopnikom slovanstva in najiskrenejšim prijateljem Avstrije, katero so leta 1849. rešili razpada. Prepričani smo, da misli tako še vedno in da bode tako mislil do poslednjega svojih dnij.
V dopolnitev te kratke životopisne črtice nam je takisto zabeležiti, da je vrli rodoljubni Svetec v mlajši dóbi svoji tudi z najboljšim vspehom posvečeval dušne kreposti svoje »boginji petja« in da vsak prijatelj domačega pesništva srčno obžaluje, ker je navzlic prijaz-nivemu vabilu Cegnarjevemu umolknila »ptica pod gorska« v logu pevcev slovenskih.
F o e z i j a.
6
tožna pesen mi iz srca vre, Ko tarejo me bridke bolečine ; Ker nikdar v dušo radost ne posine, ( Itožna pesen mi iz srca vre ! — Li nikdar béda ta mi ne premine, Trpelo bo li to življenje vsè: — Otožna pesen mi iz srca vrè, Ko tarejo me bridke bolečine! —
Trpljenja živega prejaden znrik, Nagrobni spomenik si, poezija ! — Le trnje se krog čela ti ovija — Trpljenja živega prejaden znak! Uzore, kojim solnce več ne sija, Nam kažeš in človeštva jad trpäk ; Trpljenja živega prejaden znak, Nagrobni spomenik si, poezija ! —
Štev. 23.
SLOVAN.
363
Najnovejše slike Koželjeve.
äkor povsodi miren je Slovenec tudi na polji umételjnosti — mirno in tiho dela, ne da bi znala večina razurnništva zänj, ne da bi se po časopisih širili slave polni članki o njem, ni se torej čuditi, da nas nasprotniki naši v oholosti svoji tako črnogledo rišejo, kakor da smo Slovenci närod brez kulture, brez umételjnosti. Mnogo krepkih močij imamo Slovenci, ki pa so do malega znane le v ožjih krogih, dovoljeno mi bodi torej v »Slovanu«, da označim jednega takega slovenskega umételjnika — slikarja — oziroma, da seznanim drage čitatelje »Slovanove« z najnovejšim delom ume-teljnikovim. Slikar, o katerega najnovejših proizvodih menim govoriti, zove se g. Matija Koželj in je rojenja Kamničan.
Lansko poletje je poklical imenovanega slikarja č. g. župnik Matej Tavčar, naj v presbiteriji župne cerkve komendske pri Kamniku vprizori nekatere epizode, iz življenja cerkvenega patrona sv. Petra ter ga uresi s primernimi dekoracijskimi slikami. G. Koželj se je poprijel težavnega dela in nam oslikal v poltretjem meseci presbiterija svod in stene jako krasno »na presno.«
Ker je presbiterij imenovane cerkve zidan v zlogu italske renesance in ker ima njega svod podobo povprek ležečega križa, zato je nadivil g. Koželj vse prostore s slikami in dekoracijami, temu zlogu primernimi.
V sredino svoda, kjer se svodni križ sklepa v šti-rikrogelnik 2 m na širokost, vdihnil nam je slikar »Boga Očeta«, plavajočega na oblacih. Svetal blišč objema mu glavo, obrasteno s častitljivo sivo brado. Gori na modrem nebu blesti množina zvezd, dočim se vale v nižini neprezorni oblaci, koji mu zastirajo polovico života. Na teh oblacih, takoj pod Bogom Očetom, vidimo belega goloba, simbol sv. Duha.
Na prostoru med svodnim križem, v štiri trikote, kojih vsaki meri po 4 m, narisal nam je slikar štiri prizore iz življenja že imenovanega cerkvenega patrona, sv. Petra.
Prvo teh trikotnih slik imenujem ono, ki nam kaže óni dogodek iz življenja Petrovega, ko Krist potaplja-jočega se Petra otmè. Slikar kaže nam na podobi večerni somrak, v katerem se je tudi vršil ta dogodek. Tu vidimo valovito morje in tam v dalji kraj morja malo nabrežje. Po morji plava ladija, v kateri so učenci. Nad morjem na neba širini blesté svetle zvezde, le tam na obzorji leže žarni oblaci, oznanjalci morskega viharja. Pred nami na valovih stoji »božji Sin.« Obličje mu je jasno, okó pa se mu žari resnobe. Telo mu je vitko in odeto z lehko halo modre boje. Levico podaje potap-ljajočemu se Petru, v tem, ko ima desnico in nje kazalec vzdignen — svareč malovérnega Petra — ki je po besedah evangelistovih imel premalo vere v učenika.
Poleg mu je Peter. Nogi sta mu udrti v valove. Zaupno in vender poln strahu zre z milim pogledom v Krista, iztezajoč roke po njegovem oblačili. Petrovo obličje kaže se nam tu v treh četrtinkah profila. Vse poteze so risane kàj natančno in človek bi menil, da ima živega Petra pred sabo. Vsa slika je pravo izborno delo g. Koželja — zvršena v zmislu evangelija.
Druga Koželjeva trikotna slika nam kaže oni prizor, ko Krist izroča Petru »najvišjo cerkveno oblast.« Dejanje se vrši o lepem solnčnem dnevi v okolici »Cezareje Filipove.« Slikar nam je narisal tu prirodo v najlepšem cvetji. Tu na obrasteni skali sedi Andrej, tikoma sta mu Filip in Jarnej, nekoliko v odzadji pa stojita Janez in Jakop. Spredaj pred vsemi stoji Krist, poln vzvišenosti, kaže z jedno roko na nebó in oblake in z drugo Petru daje »ključe nebeškega kraljevstva«. Pri Kristovih nogah kleči Peter, drže levico na prsih, desnico iztezajoč po ključih. Peter zre preponižno v svojega mojstra, udanost in zvestoba bere se mu na obličji. Okó Kristovo počiva z nekako zadovoljnostjo in čeznatorno milobo na klečečem Petru. Tudi učenci so kàj plastično slikani : vidi se jim, da obračajo vso pozornost na pomembno dejanje. Gori na oblacih, kamor Krist kaže z jedno roko, vidi se siva skala in vrhu nje gradič — simbol nebeškega kraljevstva. Vsa skupina je jako dobro sestavljena, risana natančno in kolorit nad vse krasen.
Tretja trikotna slika je izpremenjenje Kristovo na gori Tabor. Tu nam je narisal genijalni slikar ta taj-nostni prizor, kakor nam ga opisuje sv. pismo. Na oblacih v nebeski svetlobi stoji Krist. Svetli oblaci zakrivajo mu noge do obleke. Lice mu je svetlo in živo, obleka lehka in svetlo-bela. Tu nam kaže slikar Krista prav v zmislu sv. evangelija. Poleg ob vsaki strani sta mu Mozes in Elija, obrnena z obrazi v božjega Sina ; tudi krog njiju se vidi svetel sijaj.
Takoj pod oblaci je vrhunec gore »Tabor«, na kojem so apostoli Peter, Jakop in Janez. Peter in Janez klečita na tleh, umikajoča se neprenosni svetlobi. Jakop kleči s sklonjenim hrbtom in z glavo povešeno proti tlom, zakrivajoč si obraz z rokami. To trojico nam je risal slikar v kàj živih potezah — posebno Petrova zunanjost kaže vso tisto otroško nagnenost do Gospoda, ki ga je napotila da je vskliknil: »Gospod, dobro nam je tu biti 1« Ta slika je pravi umotvor Koželj e vega čopiča ter napravlja na gledalca skoraj očarljiv efekt in to sosebno zato, ker ji je slikar izbral tako ugodno mesto kakor je ravno trikot nad velikim žrtvenikom.
Četrta trikotna slika nam kaže Krista, ko izroča Petru »vrhovno pastirstvo.« Ta dogodek se je vršil na nabrežji Tiberijskega jezera. Slikar nam riše zeleno nabrežje imenovanega jezera. Priroda je v najbujnej.šem svojem razvoji. Tu leži majhna livada, dičijojo razni cvetovi in zelena zelišča, takoj zadaj se širi majhen gaj, jutrovska drevesa se krožijo v njem, kraj tega gaja pa se razprostira modra jezerska plan. Tu kraj tega gaja na zeleni skali sedi Krist, obličje mu diči miloba in svetost, glavo mu pokrivajo rmeni lasje, ki so v lahnih kodrih razpuščeni po rami. Z desnico kaže pred njim na jednem kolenu klečečemu Petru čedo ovàc, ki se pase po zeleni livadi kraj gaja. Peter je ves pretresen, vidi se mu, da še premišljuje učenikove ravno izgovorjene besede: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!« V ozadji sta dva izmed učencev, ki zamaknena opazujeta ta divni prizor. Risanje vse slike je lepo razvito, kolorit  dobro pogojen in natanke raz-
46*
364
SLOVAN.
Štev. 23.
vrščen. Posebno tehnično je zvr.šena omenjena čeda ovàc, ki napravlja na gledalca nekak miloben vtisek in poveličuje krasoto vse skupine.
Tako smo si ogledali te slike. Ozrimo se sedaj na svodni križ, ki je opleten s tehnično dovršeno orna-mentiko sive, bele in rmene bóje. Vmes pa se nahaja na sredi vsakega izmed imenovanih štirih delov svod-nega križa po jedna ovalna slika i1/a m dolga in 1 m široka.
Tudi tu nam je narisal slikar štiri prizore iz Petrovega življenja. Ne dovoljujeta nam niti čas niti prostor, da bi jih natanko opisovali, zadoščuj torej, da jih samó po vrsti imenujemo:
Prva ovalna slika nam kaže: >Petra govorečega ljudstvu po vsprejetji sv. Duhä.« Druga: »Petra in Janeza gredoča v tempelj, ko Peter pri vratih v tempelj • ozdravi hromäka od rojstva.« Tretja: »Petra, ki obudi od smrti dobrotljivo učenko Tabito.« Četrta: »Petra rešenega po angelji iz ječe.« Dalje moram tu omenjati še dveh slik v polnem krogu, namreč: na jedni steni presbiterija med ornamentiko »Jagnjeta božjega na knjigi s sedmimi pečati« in ptice »pelikana«, kateri po pripovedi krmi svoj rod s svojo krvjó in je predpodoba »Vzve-ličarja.« Poslednja slika, koja zasluži vso našo pozornost, nahaja se na steni nasproti lece v 5 m visokem in i1 g in širokem okvirji in kaže nam zadnji prizor iz Petrovega življenja, namreč njegovo »križanje.«
Na sliki vidimo zeleno trato in tu kraj ravnine izkopano jamo, kamor se bo postavil težki križ, na katerem je pribit z glavo nizdolu Peter. Trije krvniki vzdigujejo ta križ. Tam v ozadji vidimo rimskega vojaka na konji in s sulico v roci, tu je zopet drugi, ki odurno opazuje ta tragični  prizor, še bolj v ozadji vi-
dimo nekatere gledalce. Tikoma krvnika na desnici stoji rimski oblastnik, zavit v dolgo modro halo. Ta oblastnik je prava podoba brezskrbnega Rimljana, brez vsega sočutja. Takoj za oblastnikom se dviga steber z orlom, ki je opleten z lovoriko ; na stebru se beró črke S. P. Q. R. »(Senatus populusque roinanus.)« Peter na križi je v resnici pravo risarsko delo, poteze njegovega života so jako anatomijski dovršene. Ravno tako strogo je risan desni krvnik, držeč jedno roko proti mučeniku iztegneno in z drugo križ opirajoč. Na nebni višini plavata dva angelja, nesoča mučeniku »mučeniški venec« in »palmovo vejo.« Okvir tej sliki ima na vrhunci simbol papeštva. Slika je tehtno komponirana, podpolno natančno risana in kolorit kakor na vseh Koželjevih delih jako harmonično ubran.
Ostali deli presbiterija so ukusno dekorirani, tako, da vsa slikarska dela v tej cerkvi izpričujejo pravega umételjnika, ki je popolnoma vešč poslu svojemu. Slovenci pa smemo biti kakor na mnogo drugih ponosni tudi na tega slikarja, kajti mnogo historičnih, oziroma cerkveno-nabožnih slik imamo že od njega in vse kažo i ugibičnost, natančnost in mehkoto njegovega čopiča.
Predlansko leto za svojega bivanja v Bohinji in na Bledu si je pridobil  ta slikar tudi mnogo pokrajinskih risarij iz ondotne predivne okolice ter ob priliki pokazal tudi nekatere dotične kartone, iz katerih je sijala njemu j že urojena risarska natančnost in trudoljubivost.
Opozarjamo  ga  torej, naj nikar  ne opusti lepih osnov, koje nam kažo  omenjeni kartoni, temveč naj nam le prav kmalu pokaže mojstersko svojo dovršenost v I pokrajinskih slikah, kajti najlepše služi »sveti domovini« j ta, kdor seznanja ž njo tiste prijatelje umćteljnosti, ki j je še ne poznajo. a. m—č.
0 naših
(ìovoril v »Slovenskem klubu« na  Dunaji
/družba daje pravo in istinito moč. Vsakdanja iz-Ze kušnja priča in dokazuje nam, kako resnične so «-/ te besede. Malo malo premore dandanes človek samec, zato se pridruži rad človeku; in čim več jih je skupaj, tem več premogó pri tem ali ónem početji. Drugače pa tudi ni med živalimi in med rastlinami. Kako neznatna je pač marsikatera drobna živalca, in kolike važnosti, kolicega pomena v neživoči in živoči prirodi jih je več tacih skupaj! Poglejmo n. pr. tako imenovane ko re no nož ce (Rhizopoda). Posamnega korenonožca ni ti mogoče videti z golim očesom, kajti na tisoče teh živalic prebiva v jedni morski kapljici. Njih telo pa tudi ni druzega nego kepica neke sluzaste snovi, kojo imenujejo prirodoslovci prasluz ali sarkodo. Iz te snovi prožijo korenonožci drobne, nitim podobne nožice ter jih zopet potegujejo vanjo. Od tod so dobili svoje ime. Nekateri imajo celo hišice kakor polži, a drugi še kože nimajo. Res, jako droben, jako neznaten je posamen ko-renonožec, ali vender je vsa kreda, s kojo se piše po vesoljni zemlji, od samih hišic teh živalic. Na Francoskem
gozdih.
ine 15. novembra 1887. 1. Jos. Ciperle.
je kredno ozemlje dokaj veliko, tudi Anglija je ima veliko in popotnik ugleda že zdaleč belo kredino skalovje, ki pri Doveru zrè v morje. Tudi na Kranjskem in Primorskem je kreda precej razširjena, kajti Gorjanci so vsaj v zgorenjem delu malone po vse krednati. Kreda se vleče potem skozi Kočevsko do Hrušice in od tod v Istro. Toda ne samó kreda, tudi ves kresilni kamen, kar ga je po zemlji, spojen je od samih hišic koreno-nožcev.
Kako je pa med rastlinami ? Posebno važne in koristne so oné tudi šele tedaj, kadar so združene v večje ali manjše oddelke ali srenje. Prva in najznamenitejša srenja v rastlinstvu je pa g o z d. Vsacemu čutečemu in mislečemu človeku zdi se gozd preimeniten dar božji. Ni ga imenoval zastonj človek glavo v rastlinstvu, ni ga primerjal zastonj s svetiščem prirode, ni ga zastonj opeval in slavil. Kako rad se izprehaja po njem prebivalec mestni! V njem dobiva vselej krepila svojemu telesu in duhu. Kako ceni, kako ljubi ga tudi preprost kmetovalec, kajti premnogo dobrot deli njemu gozd.   Sami)
Štev. 23.
SLOVAN.
365
škoda, ker ga dostikrat prečenja, da zaradi tega ne gospodari umno ž njim ter ne ,pazi na to, da se ohrani gozd njega potomcem. A ravno gozdi dokazujejo najjasneje, da bi se kmalu opustotila zemlja, ako bi jih ne imela.
Najpoglavitnejše rastline rastoče po gozdih so drevesa; ali gozdna tla dajó živeža še tudi mnogim drugim manjšim rastlinam. Gozdnega drevja poznamo dandanes čvetero in sicer: a) listovce ali listnato drevje, b) šilovje ali jelovje, c) palme, in d) presličnjake ali kazuvarce. Prvi in drugi rastó največ po severnih in po zmerno toplih pokrajinah zemlje; palme kraljujejo po Afriki in po gorkih delih Azije; presličnjakom domovina je pa Avstralija in bhžnji otoki.
Kdaj so nastali na zemlji prvi gozdi ? Na to prevažno vprašanje odgovarja nam znanost, ki še ni ravno posebno stara in koja se zove zemljeznanstvo ali geologija. Učenjaki so preiskavah zemljo tudi že od nje površja proti osredji in našli so, da ni bila vedno taka, kakeršna je sedaj. Kakor ima človeško življenje razne dóbe svoje, tako jih je imela tudi zemlja. Po raznih teh dobah je imela zemlja tudi razno lice, kajti skoro v vsaki dobi živele so po nji druge živali in rasle druge rastline. Več tisoč ostankov teh bitij je vzdignila že ta učenost iz zemlje, v koji so počivali in v koji se jih je ohranilo mnogo prav dobro. Zanimivo je tudi, da se ta bitja tem bolj ločevajo od sedanjih, kolikor so starejša.
Prvi gozdi so pokrivali zemljo v tako imenovani premogovi dobi. Premog je rastlinske snovi, in velikanski skladi tega črnega strijca svetlemu dijamantu prihajajo ravno iz premogove dóbe. Še dandanes se pozna po premogovih jamah podoba nekdanjih dreves, in nekatera stoje še cela po konci po premogovih rudnikih. Natančno preiskovali so jih učenjaki ter našli premnogo razlik med njimi in denašnjim drevjem. Tu omenim le troje najznamenitejšega drevja iz premogove dobe. To so bili 1 u sk o v c i (Lepidodendron), pečatnice (Sigillarla) in orjaške praproti. Luskovci so bili po 40 in visoki, njih debla po 4 m debela. Ime svoje so dobili od tod, ker so bila njih debla pokrita z ostanki vélega listja tako, kakor je pokrito ribje telò z luskinami. Pečatnice so bile po 30 m visoke in njih débla so imela vtiske, kakeršne se narejajo s pečatniki v mehke snovi. In praproti iz premogove dóbe ! Res, prave pritlikovke proti njim so rastlinice, ki se zovejo še danes tako in ki še danes rastó po naših gozdih. Nekdanje so bile po dobne palmam, imele so débla kakor naše jelke, a brez vej so bile, in le na zgorenjem konci débla so nosile kobolček ali šop po 2 m dolzih listov. Ti so bili pa zopet prečudno razkosani, da se je videlo, kakor bi bili sestavljeni od samih drobnih listkov. Taka in jednaka drevesa so kraljevala po gozdih v premogovi dobi. Zdaj jih ne najdeš nikjer več.
Ali zakaj jih ni več? Viharji, starost, poplavi, vzdigovanje in znižavanje tal je pokopalo te gozde in v dolgo dolgo letih se je naredil premog od teh debel. Pa tudi sicer ne bi mogla živeti v sedanjosti t-kova drevesa. Razven rodovitih tal potrebuje vsaka rastlina tudi primerne toplote in primernega zraka. Toda na zemlji ni nikjer več tako toplo, kakor je bilo v pre-
mogovi dóbi, in v zraku tudi ni več toliko ogljikove kisline, kakor je je bilo takrat, kajti iz nje so si priredile omenjene rastline ves ogljik, kojega ima v sebi premog.
Po teh gozdih je živelo mnogo prav zanimivih živalij. Velikanske stenice so lazile po deblih in po listji ter srkale s svojimi dolgimi rilci njihov sok; ščurki, mravlje in orjaški škorpijoni so prebivali po tleh in med kamenjem; med drevjem predli so pa pajki umetne svoje mreže in lovili drobne živalce. V oglji nahajamo tudi oklopnega martinca (Ar-chegosaurus Decheni), kojega potomci : požrešni aligator, gavijal in krokodil so se ohranili do denašnjega dné.
Toda tudi dandanes izmirajo drevesa in ž njimi gozdi. To so opazovali prirodoslovci posebno na pre-sličnjakih ali kazuvarcih, kojih sem omenil že prej. Kakova so vender pravo za pravo ta drevesa ? Visoka so tako, kakor naši hrasti, in njih débla dostikrat še debelejša od hrastovih. Toda vej svojih ne razprostirajo tako vodoravno na desno in na levo, kakor naša drevesa, ampak obračajo jih proti tlom, kakor óne vrbe, (béke), koje sadimo po grobéh. Tem vrbam bili bi tudi sicer podobni, da imajo kàj listja. Toda o njem nt duha ni sluha. Vsaka njih veja in vejica je iz več udov, ki se vtičejo drug v druzega; in iz njih poganjajo ali goli prašniki, ali popki, iz kojih se razvijó s časom storži, t. j. isti sad, koji ima tudi naše jelovje. Razloček je samó ta, da imajo nekateri kazuvarci le prašnike, in drugi zopet le sad, kakor naše brinje. Zanimiva so pač ta drevesa, ali lepa niso, tudi ne delajo sence. Ta drevesa izmirajo tedaj danes, kajti ne zapuščajo nobenega zaroda. Seme njihovo padše na tla ne more kaliti. Morda je preslabo za to, ali so pa vse rodilne snovi vzela gozdnim tlom že stara drevesa. Nekateri učenjaki menijo tudi, da je bil to vzrok, da so izmrla tudi drevesa v premogovi dóbi.
Vender še .druge sile pokončavajo mnogo sedanjih gozdov. Nekaj jih polomijo viharji in potresi, nekaj jih pokoplje še dandanes posedanje tal po raznih krajih, nekaj jih pokončajo hrasti. Najnevarnejši gozdom so rjavi hrost (Melolontha vulgaris) in različni zalubniki. Zadnjim pravi se tako, ker žive za lubom drevesnim. Najbolj znani in tudi najškodljivejši drevju so: smrekov lubadar (Bostrychus typographus), borov lubadar (Hylesinus piniperda) in likar (Eccoptogaster). Mnogo škodujo gozdom tudi jeleni, mrjasci, miši in zajci. Izmed ptic je le sraka gozdom na kvaro, ker mori rada mlade ptice pevke. Najhujši gozdov sovražnik je pa človek sam, kajti žal, ravno on jih je uničil že največ. Pač preganja on semtertja gozdu škodljive živali: ali dostikrat bi bilo tudi jako dobro, da preganja samega sebe.
S čim pa nam vender koristijo gozdi? Dovoljujte mi, da navedem tu vsaj nekaj njihovih dobrot.
i. G ozdi sén čij o t la. Iz tacih tal pa ne izhla-péva mokrota tako naglo, nego drugod. Mokra tla so rodovita, in res gozdna tla preživljajo premnogo raznovrstnih rastlin. Po mrzlih krajih in po naših gorah pre-preže največ mah gozdna tla, in ta ravno je posebno važen. Na drevesa padajo deževne kaplje, z drevja na mah, ta jih izpušča pa le po malem na zemljo, katera jih posrče väse.  Ko bi padala deževnica  naravnost z
366
SLOVAN.
Štev. 23-
drevja na zemljo, ne mogla bi vsa na jedenkrat vanjo, mnogo bi je odteklo in napravilo škode gozdu in njega obližju. Mah in vrhovi dreves branijo pa tudi, da ne izhlapi na jedenkrat mokrota v zrak, ampak da izhlapéva bolj počasi.
Vse to ima le dobre nasledke. Voda, kojo je posrkala zemlja po gozdih, prihaja na nižjih krajih v podobi studencev zopet na dan. Počasno izhlapevanje mokrote pa učinja, da zrak v okolici gozdov ni nikdar presuh, in ravno zato je prijetno bivati v ónih deželah, koje so blagoslovljene z gozdi. Oboje to je jednake važnosti. Iz studencev postano potoki in reke, in te so bile prve ceste, po kojih so prevažali nekdanji narodi blago iz kraja v kraj, od dežele do dežele. Potoki in reke rodo-vitijo doline in ravnine, gonijo maline, stroje in kladiva, in dajale so ljudstvom prva mesna jedila: ribe. Kako važni in imenitni so studenci, to so že pripoznavali stari nàrodje : Grki, Rimljani, in tudi novejši n. pr. Srbi. Zato so jih čestili, saj so jim bili prebivališča Nimf, Drijad in Vil. Žal, da se ravno denašnji narodi mnogo menj brigajo za studence. Gozdovi so že semtertja izginili, ali ž
njimi vselej tudi studenci. Pač vedo potem ceniti ljudje studence predobro, kadar jih nimajo več. Pomanjkanje studencev je tedaj prva nesreča, ki zadene one kraje, po katerih so se pokončali gozdi.
Tudi pri nas se je posekalo že dovolj gozdov. Treba bi bilo, da bi prestala malo sekira peti po njih, in posebno po ónih, ki so po gorah.
Zakaj? Kdor ima oči, lehko se uveri, da korenine oklepajo prst. Posekajmo gozde in izginili bodo najprej studenci. Ali to še ni vsa nesreča. Deževnica, koja prej ni mogla padati s preveliko silo na zemljo, kajti zadržavale so jo veje in listje, poplavila bode sedaj vso prst, kar jo je po gori, drevila jo v dolino in napolnila ž njo potoke. A čim bolj se bodo polnile ž njo struge po-tokove, tem menj prostora v njih bode vòdi, ki bode stopala čez bregove ter poplavila pólja in travnike. Po-vódnji v naših krajih pa niso nič kàj koristne. Voda se bode pač umeknila zopet v svojo strugo, a na travi in na polji bode ostalo blato in pesek. Tam, kjer so bili nekoč najrodovitnejši travniki, tam bodo v kratkem lc slabe paše, in naposled ne bode ni teh.
(Konec prihodnjič.)
1} o x
»pedagogiško društvo« v Krškem bode izdalo tudi zaleto l888. » Pedagogista letnik«, ki izide meseca aprila ali maja prihodnjega leta. Obse/al bode razven druzih pedagogično - didaktičnih spisov tudi: uko-slovje, črteie šolskih stavb s pojasnili, navod za risanje strojev (mašin) i t. d. Da bode vsebina knjigi tem zanimivejša in mnogovrstnejša, uljudno vabimo p. n. slovenske šolske pisatelje k priiaznemu sodelovanju. Primerni pedagogično - didaktični ali metodični spisi, pa tudi popularno-znanstvene razprave naj se blagovolijo doposlati do konca tekočega leta ali vsaj do I. februvarja 1888. 1. društvenemu odboru v Krško. Od vsestranske in krepke podpore p. n. tovarišev in tovarišic je zavisno nadaljno razcvitanje »Pedagogiškega društva« in »Pedago-giškega letnika«
Na slovenskem učiteljstvu pa je ležeče, da se povzdigne naše prvo šolsko literarno društvo na stopinjo »Hrvatskega pedagogijsko-književnega zbora«, ki že od 1. 1871 izdaja po 3 do 4 knjige z razno-pedagogično vsebino in v novejšem času celo pedagogične klasike.
i v !
Zato prosimo tudi vse nepisatelje, da pristopijo v polnem številu društvu in nabirajo novih udov, ker le vkupno delo rodi moč in napredek. Letnina znaša samó I gld.
Odbor bode nadalje le tiste štel med ude, ki plačajo let nino pred izdavo »Letnika«. Pozneje bode cena knjigi večja.
V zalogi imamo še nekaj »Pedagogiških letnikov« 1887, po 1 gId- 45 kr-, nekaj »Občnih vzgojeslovij« po 85 kr. in nekaj »Poukov o črtežih« po 35 kr. s poštnino vred.
Tiste p. n. gospode pa, ki so prejeli in obdržali kako knjigo od »Pedagogiškega društva«, uljudno prosimo, naj nam najbrže pošljejo novce  zanjo,  kajli z novim letom je treba obračun iti unii s tiskarjem.
Dragi tovariši (tovarišice) ! Delajmo vsak po svoji moči in vspeh bode časten za nas in za narod I
V Krškem, meseca novembra 18S7.
Odbor.
Naše slike.
Bašibozuki vedo hercegovske deklice na prodajo, v
.alostno poglavje iz zgodovine južnega slovan-stva ! Najdragocenejši plen. kateri so mogli dobiti turški plenilci med kršćani, vedo s seboj, da ga zamene v gnezdiščih pohotnih prorokovih naslednikov za čisto zlato. Kaj je njim togovanje nedolžnih devic po domu in svobodi, kaj jadikovanje ob usodi, ki jih čaka? Saj se orel tudi ne zmeni za trepet ugrabljenega jagnjeta!
Slika, katera nam tako živo kaže topóst in brez-čutnost na jedni, žalost in resignacijo slabosti na drugi strani, delo je čitateljem našim že znanega genijalnega Čeha'Jaroslava Čermaka. —1>.
Bakarski zaliv.
.iz)rvaško Primorje je polno najrazkošnejših pokrajinskih prizorov. Ako se voziš po morji, vrsté se ti od Sušaka do Senja pred očmi tako dražestni kraji, da bodeš v veliki zadregi, kateremu bi zaradi krasote njegovo leže prisodil prvenstvo. Če pa potuješ po suhem preko Drage, sv. Kuzme in Hreljina na Vrata, ali če se voziš po železnici mimo postaje bakarske in mejske do Pias, rase ti vsak trenutek kakor iz morja nova slika, katera ti živo kliče v spomin veličastnost stvarstva. Železniška vožnja čez Semerink (Severnik) hvali se po pravici ; a koliko lepša je panorama, ki se razprostira pred tabo z
Št
ev. 23.
SLOVAN.
367
reškokarlovske železnice med Reko in Pląsami. Kvarnerski zaliv z največjima svojima otokoma Krkom in Čresom, isterska obala z visoko Učko, dražestno Opatijo in belim Volovskim, Reka, Bakar, Kraljevica, vse to leži pred täbo kakor na velikem zemljevidu, med posameznimi kraji pa brodijo belim labodom jednako jadernice s svetlimi svojimi plahtami ali pa se vozijo brzi parobrodi s pušečimi dimniki.
Najkrasnejša točka vsega hrvaškega Primorja je pač bakarski zaliv — naravno pristanišče, kakeršnih se nahaja malo. Vhod vanj je jako ozek, tedaj zaliv po prirodi tako zavarovan, da se z neznatnim umétalnim utrjenjem lehko napravi nedobiten. Morje v zalivu pa je tako globoko, da imajo do bregov legak pristop največje in najtežje ladije. Te znamenite okolnosti so bile o svojem času povod, da se je mislilo napraviti iz ba-karskega zaliva avstrijansko vojno pristanišče. Da se to  ni zgodilo in da se je Pulj izbral v glavno vojno
pristanišče države naše, kriva je le odročnost Bakra in leža njegova za vedno nemirnim Kvarnerjem.
Zaliv ima svoje ime od mesta Bakra, ležečega na najskrajnejšem konci njegovem in razprostirajočega se amfiteatralno po strmih bregovih. Mesto to ima kacih 4000 stanovnikov in je sedež kr. hrvaškemu okrajnemu sodišču. Neposredno pod mestom, ravno izpod velike ceste, izvira tako močan studenec najčistejše in najzdra-vejše vodé, da goni tri velike mline, dasi mu je nad-zemeljski ték jedva pet metrov dolg. Okolica bakar-skega zaliva je siromaška ; zato se Bakrani bavijo večinoma z brodarstvom. Oni, ki varujejo dom, obdelujejo z velikansko težavo strme, ob zalivu kvišku kipeče bregove, zasajajoč v amfiteatralno narejene brajde vinski trs, ki daje daleč slovečo »bakarsko vodico.« Kogar bi opis bakarskega zaliva, še bolje pa denašnja naša slika, pridobila, da si ob ugodnem letnem času ogleda ta prekrasni kotiček velike hrvaške domovine, naj ne pozabi tudi izpiti steklenico te »vodice«. —']>.
Pogled po slovanskem svetu
Slovenske dežele.
Pogreb Fr. Levstika. — Veličastni izprevod dné 18. t. m., katerega se je pač udeležil vsakdo, kdor se zanima za prve može naše, pričal je dovolj jasno, kako je čislalo pokojnika vse prebivalstvo dežele naše. Izpre-vodu na čelo se je uvrstilo nad tisoč dijakov srednjih šol ljubljanskih, malone vsak razred s svojim vencem ; za njimi dvanajst bogoslovcev, pojočih po vsem potu »miserere«; za krsto, docela pokrito z venci in palmovimi vejami, videli smo brata in sestro pokojnikovo in nepregledno vrsto najodličneišega občinstva ljubljanskega. Udeležili so se pogreba imenoma: Deželni predsednik baron Winkler z uradniki deželne vlade, deželni glavar grof Thum z deželnimi odborniki, ljubljanskega mesta župan g. Grasselli z malone vsemi mestnimi odborniki in magistratnimi uradniki, deželni šolski nadzornik g. Smolej, večina profesorjev in učiteljev ljubljanskih, deželnemu sodišču predsednik g. Kočevarz mnogimi svetovalci deželnega sodišča in uradniki državnega pravdništva, kranj ske trgovinske zbornice predsednik g. Kušar z mnogimi svetovalci in naposled mnogo dàm iz najodličnejših krogov. — Šele ob polušestih je dospel izprevod na pokopališče in ob šesti uri so zagrebli Levstika. Čitalniški zbor mu je zapel zadnjo žalostinko in marsikatero okó so tedaj porosile solze o prebridki izgubi jednega najodličnejših in najplemenitnejših mož. kar jih je porodila zemlja slovenska. Čutili smo, da smo izgubili veleuma, kaker.šni se ne porajajo vsak dan, da smo ž njim zagrebli zaklad učenosti, katerega je škoda na veke. Dàj Bog, da bi vsaj duh njegov živel vsekdar v književnosti slovenski! —
Kar se dostaje vencev, položili so jih nenadomest-nemu pokojniku na krsto: Dr. Val. Z arnik, »dragemu prijatelju«; mesto ljubljansko, središče »Slovencev«, »Slovensko pisateljsko društvo«, magistrat mesta ljubljanskega, »Slovenska Matica«, uredništvo »Slov. Naroda«, J. in M. M urnik, »Slovenija«, na Dunaji, »Triglav« v Gradci, »Ljubljanski Sokol«, »Sežanska čitalnica«, Janko K r s n i k , ljubljanski bogoslovci, dijaki ljubljanskega gimnazija.
Tretji zabavni večer > Pisateljskega društva« bil
je dné 17. m. m. Predsedoval je g. kanonik K lun. Večer je bil po všečen spominu Levstikovemu in obetal je g. prof. Leveč, da bo v čitalnici tekom adventa predaval o Levstiku. — Četrti zabavni večer je bil pod predsedništvom g. drja. Gregoriča dné 24. m. m. Citai je g. A. T r s t e nj a k dve zanimivi črtici iz Preširnovega življenja, g. Tomšič pa izvrsten sestavek umršega Levstika:  »Slovenskim pesnikom in sploh pisateljem.«
Tristoletnica Gunduličeva se bode praznovala dné 8. januvarija prihodnjega leta. Tem povodom bode imela jugoslovanska akademija slavnostno sejo. v kateri se bodo citale razprave o življenji in delovanji Gundu-ličevem. Akademija in »Matica hrvaška« sta ukrenili, da se na slavnostni dan v narodnem gledališči igra Gun-daličeva drama »Dubravka«. Istotako prireja tudi vse-učiliščna mladež zabavo. Rojstveni dan največjega pesnika hrvaškega bode se praznoval večinoma po vseh hrvaških mestih; tudi hrvaško akademično društvo »Zvonimir« na Dunaji priredi v ta dan slavnost. Kaj pa mi Slovenci ?
Petindvajsetletnica Davorina Jenka.   Belgradsko
pevsko društvo »Davorje« namerava to zimo v zvezi z ostalimi ondešnjimi pevskimi društvi proslaviti petindvaj-setletnico rojaka našega, Davorina Jenka, kateri si je pridobil obilo zaslug na polji srbske glasbe in pesmi.
Petindvajsetletnica hrvaške gledališke igralke Ivane Sajcvičeveseje praznovala v zagrebškem gledališči dné I 16. m. m. — Hrvaški listi so polni hvale o tej omi-. ljeni in  bogato nadarjeni  svećenici Talijini,  katera že dolgih petindvajset let vspešno deluje v hiši gledališke umételjnosti.
Kakor se poroča iz Zagreba, zadel je mrtvoud
bivšega predsednika hrvaškega sabora g. K res t ič a; trdi se, da ne bo več ozdravel.
Dve novi poljski gledališči. Kako vneti so Poljaki za narodnost svojo in za umételjnost, znano je pač vsemu omikanemu svetu.   Nov  dokaz temu  sta dve poljski
368
SLOVAN.
Štev. 23.
gledališči, kateri se imata zgraditi v najbližji dóbi, in sicer jedno v Lvovem, za katero je že odločena vsota 600.000 gld., a drugo v Krakovu, ki bode stalo 400.000 gld.
Na hrvaškem vseučilišči v Zagrebu se je vpisalo za letošnji zimski tečaj do 12. dné m. m. 424 slušateljev,
izmed teh je 100 bogoslovcev, 114 modroslovcev, 210 pravoslovcev. Odkar se je otvorilo vseučilišče, bilo je samó 1882. leta 426 slušateljev, inače vedno menj od 400.
Slušateljev na graškem vseučilišči je letos vpisanih 31 bogoslovcev, 151 pravoslovcev, 127 medicincev in 16 modroslovcev, torej vseh 325.
Ostali slo
»Matica Srbska« v Novem Sadu je razpisala po
sklepu poslednje svoje skupščine naslednje nagrade : I.) Od 50 do 500 gld. za roman, dramo ali šaljivo igro, pripovedko ali novelo iz srbskega življenja. 2.) Od 100 do 300 gld. za prostonärodno knjigo o naleznih boleznih. 3.) Več nagrad od 50 do 150 gld. za znanstvene spise, ki se imajo tiskati v letopisu »Matičinem«. 4.) 50 zlatov za zgodovino Tekelijinega zavoda in njegovega vpliva na prosveto srbskega naroda.
Ta poslednja nagrada se razpisuje iz zapuščine Jovana Ostoj iča in njegove žene Terezije. Iz iste zapuščine so se razpisale lani nastopne nagrade: 1.) 100 zlatov za zgodovino srbske književnosti za šolsko porabo. 2.) 100 zlatov za zgodovino ogrskih Srbov od najdav-nejše dóbe do danes. 3.) 100 zlatov za razpravo oBunjevcih. 4.) 50 zlatov za poljudno estetiko za odrasle Srbkinje.
Iz teh kratkih podatkov je vidno, kako vspešno je delovanje »Srbske Matice«. Da ji je mogoče razpisovati toliko in tako znamenitih nagrad, pripisovati je izredni požrtvovalnosti imovitih srbskih rodoljubov, kajti vse nagrade — razven ónih za letopis — razpisuje se iz fondov, katere so za svojih živih dnij ustanovili ali pa po smrti zapustili »Matici« taki rodoljubi.
Kako bi bilo želeti, da bi tudi »Matico Slovensko« podpirali taki visokodušni dobrotniki, kajti le potem bi ji bilo moči hvalevredno delovanje svoje postaviti na širjo podlago.
Na Atoški Gori žive štirje pravoslavni menihi češke narodnosti. O. Sava, njihov predstojnik, porojen iz dobro znane obitelji v Kutni Gori na Češkem, prebiva tamkaj že trinajst let.
Sibirska železnica. — Brez dvojbe največje prosvetno delo našega časa se bliža čimdalje bolj svoji zvršitvi. To je sibirska železnica, katera bode vezala srce Rusije, »belokamennuju matušku Moskvu« s tihim
anski svet.
oceanom in njegovim glavnim ruskim pristaniščem Vla-divostokom. Pacifiška železnica, sueški in panamski prokop ne zdé se nam več tako velikanska podjetja, ako jih primerjamo s sibirsko železnico. Velikansko prostranstvo, katero nam sedaj skoro pusto in golo stopa pred oči na zemljevidih azijskih, prostranstvo od uralskega pogorja do tihega oceana, doslej skoro nepri-stopno, odprlo se bode prometu in s tem tudi prosveti. Oni, ki v Rusiji vidijo še vedno medvedje strašilo s »knuto« v roci, strmeli bodo pač, da je tej slovanski državi moči zvršiti kàj tako velikanskega, za širjenje omike v duševno zaostalih azijskih pokrajinah tako imenitnega. — Ekspedicija, katero je odposlala ruska vlada, da določi mér sibirski železnici, počela je delovanje svoje I v Tomsku. Pregledala bode najprej pot od Tomska do . Ačinska in prihodnje leto se bode začelo delo. Želez-! niča se bode spojila z evropsko-rusko železničino progo v Jekateringradu. Druga proga pa bode držala preko Semipalatinska v Boharo ter se tam združila s železnico Amu-Darijsko, katero je poslednja leta dogotovil navzlic ogromnim težavam in zaprekam, general Anenkov. O tem velikanskem delu generala Anenkova se izrazuje v Bohari stanujoči Francoz v pismu, poslanem z bregov Amu Darja, takole: »Ta železnica je pravo čudovišče, pravi spomenik moralne velikosti. Na nji se vidi znamenje onega, s čimer se najbolje odlikuje človek: znamenje železne volje. Videl sem mnoge stvari, s katerimi se more ponašati človeški duh zaradi globokih znanstvenih kombinacij, iz katerih so nastale, a pred to železnico videl nisem ničesar, kar bi moglo dajati večji pojem o človeku, o vrednosti njegovi in o božanskem poslanstvu, katero zagotovlja človeku vladarstvo v stvar-jenji.« — Da smo tacega priznanja slovanskega dela in slovanskega veličja veseli tudi mi iz dna srca, ni nam treba še posebej poudarjati.
S
£g|   KNJIŽEVNOST.
ΤΙΚ
POGLED NA SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI.
Narodna biblioteka braće Jovanoviča. Svezka 162, 163, Tugom er, tragedija u pet činova, napisao J. Jurčič, prevod sa slovenačkoga Jovana S. Popoviča. Ciena svezke 16 novč.
Tomšič Ljudevit, Djetinji vrtić, zabavno - poučno štivo dobroj djeci, III. svezak (sa slikom Ivana Trnskoga). U Zagrebu 1887. Nakladom knjižare Mučnjak i Senft-leben. Ciena 40 novč.
Jvančić Stjepan M. Poraba glagolice kod redovnika III. reda sv. Frane po Dalmaciji, Istri i Kvarneru. U Zadru, brzotisak kat. »Hrvatske tiskarne«. 1887. Cena?
Srpska knjižara braće M. Popovića v Novem Sadu (Neusatz — Ungarn) izdala je nedavno nastopne lepo ilustrovane knjige, katere toplo priporočamo  čitateljem
svojim: Boj na Kosovu na Vidov dan godine 1389. Narodna pjevanija sa 12 lepih slika. Cena 20 kr. — Velika srpsko-hrvatska pjesmarica sa 400 pjesama ratnih, iroških, devojačkih, veselih, pozorišnih i narodnih, koje se danes najradije u narodu pjevaju. Cena 40 kr. — Crnogorski junaci. Narodna pjevanija u sedam pesama. (Sa slikami.) Cena 15 kr. — Bojevi Crnogoraca s Turcima. Narodna pjevanija u sedam pjesama. (Sa slikami). Cena 20 kr. — Miloš Obilić u narodnih pjesama sa 12 lepih slika. Cena 50 novč. — Kraljevič Marko, narodna pjevanija u dvadeset i pet pjesama i deset lepih slika. Cena 50 novč. —■ Sibinjanin Janko, narodna pjevanija sa 6 pjesama. Cena 15 novč.
Popravek.
V 22. štev. »Slovanovi« — životopis Dolenčev na 339. strani 16. vrsta druzega odstavka — ćitaj namesto: »Viktor sam pravi, da ravno opiraje se na vero on η e bi mogel biti demokrat,« pravilno: »ne bi mogel biti nego demokrat.«
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. ÓO kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. ÓO kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7. »Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«. —
Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. —
Urednik : dr. Ivan Tavčar.