MILAN GASPARI* Problemi državne suverenosti že običajna uporaba pojma suverenost zlasti v politiki lahko potrjuje tezo, da gre za notranje protislovno kategorijo. Kot pravnopolitični pojem teoretično, svetovnonazorsko in ideološko označuje razmerje neprestanega nasprotovanja sil. v okviru katerega se išče trajno zagotovilo prevlade ene izmed njih (Puhovski, str. 241). Prevlada pa ne pomeni le končnosti pravnih in s tem tudi političnih ter socialnih prcKesov, temveč tudi središčenje moči v družbi ter vrh zagotovljenega (in dopustnega) odločanja. Zato lahko pritrdimo ugotovitvi F. H. Hinsleyja (Hins-ley, str. 23), da je pojem suverenosti nujno povezan z vzponom državnih oblik, saj gre za idejo, da v skupnosti obstaja končna in absolutna politična oblast; v skupnosti brez države je ta ideja nepomembna. Tudi če obstaja končna avtoriteta v taki skupnosti, ne gre za vrsto oblasti, ki je od skupnosti ločena, vendar za obstoj skupnosti nujna, in ki bi uporabljala praviloma silo, ne pa praviloma psihološkega in moralnega vpliva, temelječega na pravilih skupnosti in njenih običajih. Tudi Christian Müller meni. da se je govorilo o državi, kjer koli se je posrečilo združiti pristojnosti in oblasti v eni točki (Müller, str. 1537). Povezanost, hkrati pa tudi razlike med državo in politično skupnostjo, naj bi bila torej vsaj bistvenega, če že ne odločilnega pomena za razumevanje in opredeljevanje suverenosti in njenih nasprotij. Vendar sta tako država kot politična skupnost doživeli velike spremembe. Razvojni procesi so zlasti v zadnjih sto letih prispevali k čvrstejši povezanosti politične skupnosti, po drugi strani pa h krepitvi države, zlasti centralizirane države; zapletenost razvojnih procesov v znanosti, gospodarstvu, tehnologiji ter zaradi tega tudi v politiki, pa je hkrati tudi okrepila vezi med državo in politično skupnostjo. Skrajna predvidevanja so celo napovedovala, da bo država absorbirala narod (Hegel) ali pa da bo politična skupnost državo odstranila (Marx). Vendar se ni zgodilo ne eno ne drugo. Nestabilnost držav kot totalnih institucij tudi za bližnjo prihodnost ne kaže teženj, ki jih je predvideval Hegel; celo nasprotno; narod je ne samo pri nas (začasno?) obvladal državo, vendar tako da krepi njene funkcije in tudi institucije. Po drugi strani pa vse večja raznovrstnost, sestavljenost in zapletenost družbenih dogajanj, gibanj in struktur ter medsebojna odvisnost na eni ter konfliktnost interesov in ogroženost držav na drugi strani ob vse večji negotovosti glede razvoja in prihodnosti krepijo potrebo po državnem urejanju. Država trenutno nikakor ni v stanju odmiranja, zoževanja svojih funkcij, prej v stanju vsrkovanja politične skupnosti. Tudi stanje (minimalne) države ali »laissez-faire« države se v tem trenutku zdi zelo oddaljeno. Tako lahko pritrdimo ugotovitvi, da sta se država in politična skupnost v preteklih razvojnih procesih povezovali (Hinsley, str. 202), pri čemer v tem trenutku v precejšnjem številu držav ni znakov, ki bi utemeljevali domnevo, da se jasno poudarja in izvaja v različnost države in politične skupnosti. Zlahka se pridružujemo tudi trditvi, da trdnost, čvrstost države ostaja eden od elementov suverenosti (Puhovski, str. 243) ne glede na njene razvojne, idejne in prakticira-joče spremembe. Suverenost deluje na način države, ki je prav zaradi suverenosti več kot skupnost (ker je po definiciji najvišja), medtem ko je tradicionalna skup- * dr. MiUin Gaspari, tttokovni sodelavec na Ustavnem sodiUu R Slovenije. 799 Teorija in praksa, let 30. il. 7-8. Ljubljana IW3 nost posledica koeksistence članov in ne podrejanja pripadnikov. Država je različna od družbe, ker ji ni le nadrejena, temveč s svojo abstraktnostjo simbolizira raven reSevanja vseh sporov, ki niso rešljivi znotraj družbe, in nedosegljiva posamezniku (če ta ni suveren). Vendar je tudi ideja suverenosti tako kot država doživljala bistvene spremembe. Pr\'a »trda« oziroma »absolutistična« opredelitev suverenosti v modernem smislu izvira od Jeana Bodina kot neomejena, enotna, neodgovorna, stalna in neodtujljiva oblast, ki prav zaradi tega pripada samo monarhu, kajti samo on je lahko pravno neomejen. Ta teorija je podpirala monarhistično centralno oblast proti katoliški cerkvi iz njenimi prizadevanji za univerzalno papeško nadoblast, pa tudi proti notranjim nasprotnikom absolutne monarhove oblasti. O njej namreč ni mogoče dvomiti; celo subjektivnost presoje suverena ne more biti predmet kritike, saj po Williamu Blackstonu suveren ne more delovati ali celo misliti napačno. Če je krona napeljana, da podeli privilegij nekemu podaniku na škodo skupne dobrine ali nekega zasebnika, se po zakonu ne bo predpostavljalo, da je suveren nameraval storiti škodljivo ali nepremišljeno dejanje, temveč bo razglašeno, da je bil suveren prevaran pri takem darovanju (Puhovski, str. 242). Ta absolutna in neomejena moč, ki ne dopušča nikakršnih pomislekov, kaj šele pritožb, delujoča na skrivnosten način, z metodami, ki niso vnaprej dane in tudi ne v celoti spoznane. bi lahko pripisali le zgodovinskosti srednjeveškega načina življenja, če novoveški in sedanji absolutizem ne glede na pt)javno obliko in priročno zunanjost ne bi uporabljala zelo podobnih metod in ciljev. Tej ali taki suverenosti tudi ni mogoče pripisovati metafizičnosti ali Aktivnosti, saj je realno ugotovljiva, obširno opisovana in vsakodnevno delujoča. Prvi, ki je teoretično osmislil ugovore zoper Bodinovo monarhovo suverenost, je bil Althusius, ki je Bodinov koncept suverenosti v interesu osrednje državne oblasti prenesel na ljudstvo. Utemeljil je absolutno neodtujljivost suverenosti ljudstva, ki je izkazana v pogodbi z vladarjem. Kakor je Bodin vztrajal, da suverenost pripada vladarju, tako je Althusius vztrajal, da ta pripada izključno ljudstvu z njegovo pravico, da se vladarju upre. Suverenost torej vsekakor, vendar ne vladarjeva, temveč ljudska. Koncept se ne spreminja, spreminja se nosilec suverenosti. Podobno je tudi stališče J. J. Rousseauja; njegova argumentacija prenaša izkl-jučnost in vsemogočnost suverenosti na skupnost oziroma na ljudstvo. Rousseau v družbeni pogodbi v primerjavi s Hobbesovim Leviathanom izenačuje državo s politično skupnostjo državljanov, nastalo z družbeno pogodbo združenih posameznikov, in omejuje državno oblast in vladarja na raven poverjeništva. Tudi Rousseau torej ne dvomi o izključenosti in vsemogočnosti suverenosti, določa pa drugega nosilca. Ne glede na to pa je že zamenjava nosilca suverenosti povzročila dvome o suverenosti kot kategoriji enotne in zadnje točke oblasti. Kritična razmišljanja o suverenosti in njeni teoretični koncepciji je okrepila ideja o delitvi oblasti. Ne glede na to. ali je Montesquieu pravilno razumel angleški sistem mešane oblasti, ki se je kasneje dokončno izoblikoval v formuli, da je nosilec suverenosti monarh v parlamentu, je doktrina delitve oblasti kot premišljene delitve suverenosti na nekoliko neodvisnih nosilcev (Hinsley. str. 144) prispevala ne le k skeptičnosti o doktrini suverenosti kot eni in edini zadnji točki oblasti, temveč tudi k zameglitvi določitve nosilca suverenosti. Nadaljnji korak k problematizaciji doktrine o državni suverenosti je ideja o človekovih svoboščinah in pravicah ter kot njena nujna posledica ideja o demok- ratični državni ureditvi. Že zgodnji zgodovinski začetki rojevanja teh idej skupaj z idejo konstitucionalizma so opozorili na vprašanja omejenosti (in odgovornosti) držJivne oblasti. Tako sta se Spinoza in Puffendorf sicer pridružila Hobbesovemu stališču, da razvita politična skupnost nastane iz pogodbe o pcidrejanju politični oblasti, ki ustvarja državo. Vendar sta vztrajala, da je že pred tem družbena pogodba konstituirala politično skupnost, v kateri so posamezniki pridobili svoje pravice. Spinoza je na tej pt)dlagi razvil tezo, da je posameznik, ker nima pravic v razmerju do suverena, prepustil svoje pravice skupnosti in ne vladarju. Vendar zaradi tega ker brez svobode človek ni več človek, so vse oblike države, razen tiste, v kateri je razmerje med politično skupnostjo in državo demokratično, sprememba pravilne oblike države. Puffendorf je med družbeno pogodbo in individualno podrejanje državi vstavil temeljne ustavne določbe o pravicah, ki jih mora oblast spoštovati (Hinslev, str. 143). Absolutistična teorija notranje suverenosti je naletela na oviro, ki je razvojno postajala vse teže premostljiva. Potreben je bil kompromis: suveren sicer obstaja, vendar je trajno podrejen etičnim načelom in političnim mejam, ki mu jih poslavlja politična skupnost. Klasično teorijo suverenosti problematizira tudi nadaljnji razvoj doktrine o delitvi oblasti. Poleg tradicionalne »horizontalne« delitve oblasti od Locka in Montesquieuja se postopno razvija teorija o »vertikalni« delitvi oblasti, ki v sodobni inačici opozarja na kolektivne pravice ožjih skupnostih znotraj države, ki so temelj oblikovanosti sodobnih političnih skupnosti (lokalna in regionalna samouprava, vse vrste manjšin, organizacije civilne družbe...). pa tudi na oblike modernega federalizma in konfederalizma. vključno z nastajanjem nadnacionalnih skupnosti, podobnih državi. So te nadnacionalne skupnosti suverenost nad suverenostmi, ali niso suverene, ali pa gre za deljeno oziroma za cedirano suverenost? Že ob ustanovitvi Organizacije združenih narodov in mednarodnih agencij so nekateri ugotavljali, da je šlo za dejanja, s katerimi so vlade pristale, da žrtvujejo svojo suverenost oziroma da so se v zvezi z ustanovitvijo Unesca države odrekle (majhnemu) delu svoje suverenosti (Mlinar, str. 1166). S stališča določitve nosilca suverenosti je zanimivo tudi vprašanje (xlločanja o vključitvi v Evropsko skupnost po sp