SAM O O D LO Č BA I N FED ERA CIJA 16 ZBIRKA R A ZP O ZN A V A N JA RECOGNITIONES «W Im perialisti; |i«e otočana v eotorini. Jurij Perovsek SAMOODLOČBA IN FEDERACIJA Slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941 Izhaja vsak č l Uredništvo in ■ oll Slovenskemu Zadnje dni vas bodo hoteli zbegati z nasilji in najgorostasnejšim i laž jufijami. Ne klonite, ne nasedajte nobeni laži. Naša skrinjica na Kranjsk v a, na Štajerskem sedma, Glasujmo vsi kot en mož za samostojno slovensko delavsko-kmečko republiki 1 1 1 1 11 □ i ■ Inštitut za novejšo zgodovino Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2012 lllllllll Inštitut za novejšo zgodovino »Revolucija je državljanska vojna, vojna za nov red v državi ni nič drugega.« (Dragotin Gustinčič, Delavsko-kmetski list, 10. decembra 1925, str. 5) »Borili se bomo tudi proti bajki, da je slovenski narod premajhen, da bi mogel sam s seboj upravljati ali vladati«, in proti natolcevanju, daje »premaloštevilen, da bi mogel doseči narodno, kulturno in politično osamosvojitev.« (Lovro Kuhar, Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda. Dunaj 1933, str. 28, 29) Jurij Perovšek SAMOODLOČBA IN FEDERACIJA SLOVENSKI KOMUNISTI IN NACIONALNO VPRAŠANJE 1920-1941 RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 16 Jurij Perovšek SAMOODLOČBA IN FEDERACIJA: SLOVENSKI KOMUNISTI IN NACIONALNO VPRAŠANJE 1920-1941 Urednik: dr. Aleš Gabrič Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Bojan Godeša dr. Božo Repe Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Jezikovni pregled: Polona Kekec Prevod povzetka: Borut Praper Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 400 izvodov Izid knjige je podprla: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323.1(497.4)” 1918/1941” 329.15(497.4) :323.1 PEROVŠEK, Jurij Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941 / Jurij Perovšek. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2012. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 16) ISBN 978-961-6386-36-4 263193344 Pregled vsebine PREDGOVOR AVTONOMISTI IN CENTRALISTI: SLOVENSKA NACIONALNA POLITIKA V KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI SLOVENSKI KOMUNISTI IN NACIONALNO VPRAŠANJE V DVAJSETIH LETIH KPJ in slovenski komunisti ter nacionalno vprašanje v letih 1919-1923 Slovenski komunisti v razpravi o nacionalnem vprašanju leta 1923 Od razprave o nacionalnem vprašanju do kraljeve diktature leta 1929 SLOVENSKI KOMUNISTI IN NACIONALNO VPRAŠANJE V TRIDESETIH LETIH Vidmarjev Kulturni problem slovenstva in Kardeljeva obravnava nacionalnega vprašanja Obravnava nacionalnega vprašanja med slovenskimi komunisti v tujini 7 13 37 39 72 109 169 171 Gustinčičev Das nationale Problem der Slowenen 197 Nekatere podrobnosti o pogledih Kominterne in KPJ na slovensko vprašanje sredi tridesetih let 224 Nacionalno vprašanje v misli in politiki slovenskih komunistov v domovini 230 Speransov Razvoj slovenskega narodnega vprašanja 251 Gustinčičeva in Speransova obravnava slovenskega nacionalnega vprašanja 261 Od Speransove knjige do druge svetovne vojne na Slovenskem 267 POVZETEK 273 SUMMARY 283 SEZNAM KRATIC 293 VIRI IN LITERATURA 297 IMENSKO KAZALO 321 Predgovor Gotovo lahko rečemo, daje bilo nacionalno vpraša­ nje eno od tistih, ki so v novejšem zgodovinskem razvoju najbolj vidno zaznamovala družbeno, politično, kultur­ no in gospodarsko življenje širših skupnosti in posame­ znikov, bivanjsko vpetih v njih. Zato je razumljivo, da so se v njem opredeljevali različni družbeni dejavniki, med njimi zelo pomembno in v končni posledici odloču­ joče politični. V slovenski zgodovini so se mu posvetili v vseh političnih taborih in k njegovemu razumevanju ter reševanju pristopili skladno s svojimi kulturnimi, svetovnonazorskimi, socialnogospodarskimi in idejnimi usmeritvami. Nacionalno vprašanje je Slovence označu­ joče spremljalo skozi avstrijsko dobo, ključno opredelilo njihovo politiko ob koncu prve svetovne vojne, poudar­ jeno zaznamovalo slovensko življenje v prvi jugoslovan­ ski skupnosti in v času med svetovnima vojnama še v italijanski, avstrijski in madžarski državi, med drugo svetovno vojno ter v povojnem času znova v državah, med katere so bili razdeljeni tudi po njej. Živost naci­ onalnega vprašanja se je ohranila tudi po političnih in državnih spremembah v Evropi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja. To lahko še vedno izkusijo Slovenci zunaj Republike Slovenije, enako kot vprašanje naroda in nacionalne dinamike tudi znotraj nje verjetno ne bo usahnilo. Slovensko zgodovinopisje je doslej že precej svo­ je raziskovalne moči namenilo preučevanju narodnega vprašanja Slovencev. To velja za vsa omenjena obdobja ter vsebine nacionalnega vprašanja. Podobno velja tudi za različne slovenske politične sile in gibanja, ki so bolj ali manj stopnjevano obravnavali nacionalni problem. Kljub temu pa je zaokroženih monografskih obravnav, osredinjenih posebej na nacionalno vprašanje, manj, kot bi jih lahko pričakovali. V njih so tudi posamezna ob­ dobja različno poudarjena. Ugotovimo lahko, da se še vedno največ poglobitev navezuje na avstrijsko dobo in z njo povezanim prehodom Slovencev prek Države Slo­ vencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, za čas med obema svetovnima vojnama jih je manj, medtem ko je leta druge svetovne vojne na Slo­ venskem v tem pogledu celovito obdelal Bojan Godeša (Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetov­ no vojno, Ljubljana 2006). V posamezne monografske obravnave sta z vidika narodne problematike vpeta tu­ di čas druge Jugoslavije in slovenska osamosvojitev le­ ta 1991, ki jo je, povezano s predhodnim zgodovinskim procesom, podrobno obdelal Božo Repe (Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugoslavije, Ljubljana 2002). Ena­ komerna obravnava slovenskega vprašanja skozi vsa obdobja narodove zgodovine do slovenske državne sa­ mostojnosti pa je našla mesto le v delih Janka Prunka (Slovenski narodni vzpon : narodna politika 1768-1992, Ljubljana 1992), Petra Vodopivca (Od Pohlinove slovnice do samostojne države : slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana 2006) in v obsežni sintetični monografiji Inštituta za novejšo zgo­ dovino, Slovenska novejša zgodovina : od programa Ze­ dinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (Ljubljana 2005). Za obdobje do druge polovice 20. stoletja je treba opozoriti še na delo Janka Pleterskega (Narodi, Jugoslavija, revolucija, Lju­ bljana 1986) in študiji avtorjev iz nezgodovinarskih vrst, neobjavljeni Das nationale Problem der Slowenen Dra­ gotina Gustinčiča (Moskva 1933) in Speransov (Karde­ ljev) Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana 1939, 1957, 1970, 1977); avtorja zadnje navedenih del sta pripadala slovenskemu komunističnemu gibanju, zato je njunim pogledom na slovenski problem v pričujo­ či študiji namenjena posebna pozornost. Podobno kot lahko ugotovimo glede historičnega lo- ka obravnav slovenskega vprašanja, moremo trditi tudi glede posameznih političnih subjektov, ki jih je v njiho­ vem delovanju spodbujal nacionalni problem. Zaokrože­ nih monografskih predstavitev njihove narodne misli in politike skozi celotno obdobje njihovega obstoja ni, malo pa jih je tudi za posamezne razvojne stopnje v novej­ ši slovenski zgodovini (tu lahko predvsem opozorimo na monografijo podpisanega Liberalizem in vprašanje slo­ venstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929, Ljubljana 1996). To velja tudi za slovensko komunistično stranko, čeprav ji je bila dolgo časa na­ menjena posebna zgodovinopisna pozornost. Seveda zgodovinopisje njene teorije in politike v nacionalnem vprašanju ni obšlo, saj je temeljne razsežnosti tega pro­ blemskega kompleksa za obdobje do leta 1945 razčlenil Janko Pleterski (Študije o slovenski zgodovini in naro­ dnem vprašanju, Maribor 1981; Narodi, Jugoslavija, re­ volucija). Za večji del omenjenega obdobja, konkretno za čas od ustanovitve komunistične stranke na Slovenskem leta 1920 do napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941, pa smo do pričujoče študije samostojno monograf­ sko obravnavo pogrešali, kljub temu da gre za subjekt, kije nato skoraj petdeset let imel odločilno in monopolno vlogo v slovenskem narodnem, političnem, idejnem, kul­ turnem in gospodarskem življenju. Zato je prav, da ce­ lovito spoznamo tudi njegove narodnopolitične poglede v času med svetovnima vojnama oziroma v obdobju, pre­ denje prišel na oblast. Tako bo slika o odnosu slovenske politike do nacionalnega vprašanja ter zgodovinski vlogi njenih idejnih in družbenih vodil popolnejša, lažje pa bo­ mo vrednotili tudi različne oblike narodnoemancipacij- skega napora, ki je vodil Slovence v prejšnjem stoletju. Avtor študije, ki jo imata bralka ali bralec v rokah, je k temu - v okviru danih raziskovalnih možnosti - poskušal prispevati po svojih najboljših močeh. Med vsebinskimi sestavnicami, ki opredeljujejo nacionalno politiko, je ob njenih narodnoprogramskih izhodiščih potrebno posebej opozoriti še na ideološki vi­ dik. Le-ta pomembno določa družbeni in politični značaj posameznih dejavnikov v nacionalnem vprašanju, s tem pa tudi njihov morebitni ali dejanski vpliv na narodov zgodovinski položaj in razvoj. To je bilo zelo očitno pri ko- munistih, saj je ideološki vidik nacionalnega vprašanja v marksistični povezavi razrednega in narodnega načela izstopal v revolucionarnem razumevanju nacionalnega problema. Komunisti, med njimi seveda tudi slovenski, so namreč popolno rešitev nacionalnih problemov videli v revolucionarnem družbenem preobratu pod vodstvom delavcev in kmetov oziroma njihove avantgardne poli­ tične organizacije - komunistične stranke - ter njenem prevzemu oblasti. Po njihovem poudarku naj bi namreč bila le revolucionarna politična sila tista, ki lahko reši narodnostno vprašanje, in sicer tako, da njegovo rešitev uskladi s socialnimi in političnimi interesi širokih ljud­ skih plasti. Tega naj druge družbene sile, posebej me­ ščanstvo, ne bi bile sposobne zagotoviti. Meščanstvo naj bi tudi v nacionalnem vprašanju vodili le njegovi izkori­ ščevalski in tlačiteljski socialnopolitični interesi, naro­ dova svoboda, suverenost in samostojnost pa naj ga v resnici ne bi zanimale. Revolucionarni prihod delovnega ljudstva in njegove politične organizacije na oblast bi zato po prepričanju komunistov odpravil vse, kar je v socialnem, političnem in narodnem pogledu omejeva­ lo delovno ljudstvo. V roke bi mu dal monistično moč, da po izničenju meščanstva in drugih protirazrednih sil prek svoje politične avantgarde odloča o vseh temeljnih narodovih vprašanjih in o samem vprašanju naroda. Revolucionarni marksistični ideološki nazor in njegov ekskluzivizem sta bila očitna. Ideološki vidik nacionalnega vprašanja je bil viden tudi pri drugih političnih taborih, ki so v tem vprašanju prav tako poudarjali svoje vodilne idejne, politične, so- cialnogospodarske in kulturne zahteve. Z vidika naroda pa je bilo pomembno, ali so bile te zahteve v sozvočju z njegovo večino in obenem postavljene v okviru nedvou­ mnega narodnoemancipacijskega napora ali ne. Ali je torej ob konkretnih ideoloških vodilih živela tudi jasno prepoznavna in verodostojna narodnoosvobodilna mi­ sel, ki je ponujala domišljene kulturnopolitične, držav­ nopravne in socialnogospodarske rešitve nacionalnega vprašanja, ali ne? Za slovenske nerevolucionarne avto- nomistično-federalistične sile v prvi jugoslovanski drža­ vi na čelu s tedaj najmočnejšo in v slovenskem narodu široko uveljavljeno politično stranko, katoliško Sloven­ sko ljudsko stranko (SLS), lahko odgovorimo pritrdil­ no. Prav tako lahko govorimo tudi o konkretni idejni, kulturnopolitični, državnopravni in socialnogospodar- ski vsebini jugoslovanskega unitarističnocentralistič- nega nacionalnega programa na Slovenskem, ki so ga liberalci izkoriščali kot posebno obliko kulturnega boja proti avtonomistični SLS. In tudi pri komunistih je bil njihov nacionalni program, kljub izrazito revolucionar­ nemu ideološkemu vidiku, od leta 1923 tudi narodno- emancipacijski, utemeljen v slovenskem narodnem sa­ mozavedanju, zahtevi po samoodločbi in federativnem državnem programu. V nacionalnem vprašanju sta torej v slovenskem prostoru sobivala narodnostni (pri unita­ ristih jugoslovansko integralistični) in ideološki pogled. Pričujoča študija opozarja na vse vidike, ki so jih slovenski komunisti upoštevali v svoji obravnavi naro­ dnega vprašanja. Izstopala sta predvsem gospodarski in idejnopolitični, ki sta tudi najbolj prepoznavno vodila komunistično revolucionarno teorijo in prakso. Za ko­ muniste je bil glavni cilj revolucija, drugi, čeprav pre­ pričljivo in odgovorno utemeljeni, so mu bili podrejeni. To je veljalo tudi za nacionalno vprašanje, ki mu je sicer komunistična stranka pripisovala velik eksistencialni, a obenem tudi izrazito idejnopolitični značaj. Skozi to vprašanje zato lahko posebej merimo širino razumeva­ nja idejne, politične, socialnogospodarske, kulturne in narodne kohabitacije na Slovenskem v času prve jugo­ slovanske države, to je bivanjsko držo, k ije najbolj zna­ čilna in tudi najbolj zanimiva prvina narodove zgodo­ vinsko pogojene zrelosti ter njenih vrednostnih zamisli in preizkušenj. Komunistična nacionalna politika ima tako nedvomno svoje mesto v celostni preučitvi smeri slovenskega idejnopolitičnega razvoja ter njihovih vzro­ kov in posledic v 20. stoletju. Na podlagi gornjih spoznanj in raziskovalnih izku­ šenj se je podpisani odločil, da ob drugih problemskih toriščih, ki se jim sicer zgodovinopisno posveča, posebej obdela tudi odnos slovenskih komunistov do narodne­ ga vprašanja v času Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije. Glavno pozornost je namenil narodnopoli­ tičnim stališčem komunistov, ki so delovali v okviru Ko­ munistične partije Jugoslavije (KPJ), saj je bila njihova večina vključena v to komunistično stranko. Ob tem je seveda opozoril tudi na poglede, ki sojih slovenski člani Komunistične partije Italije namenili položaju svojega naroda v italijanski državi. Predstavil je tudi poglede, ki sojih slovenski člani KPJ posebej oblikovali v narodnem vprašanju primorskih in koroških Slovencev. Podpisani upa, da je to nalogo zadovoljivo opravil in vpel celoten slovenski komunistični pogled na narodno vprašanje v podobo slovenske narodne zgodovine med obema sve­ tovnima vojnama. Avtor je študijo pripravil v okviru izvajanja razi­ skovalnega projekta Temeljne usmeritve komunistične partije v Sloveniji v izrazitem boljševiškem obdobju : od obnove partije do Kominforma (projektno obdobje 2007-2009) in v okviru tekočega obdobja izvajanja razi­ skovalnega programa Idejnopolitični in kulturni plurali­ zem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju (program­ sko obdobje 2009-2014). Nosilec izvajanja navedenega raziskovalnega projekta in programa je (bil) Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Avtor študijo predaja jav­ nosti ob pojasnilu, da v njej obravnavana problematika danes predstavlja zgolj eno od relevantnih zgodovinopi­ snih vprašanj, saj je - ob upoštevanju načela historične distance - razbremenjena nekdanjega, skozi večvrednost komunističnega gibanja utemeljenega pogleda na njego­ vo vlogo v zgodovinskem razvoju. Študija ob upošteva­ nju omenjenega načela prav tako ne sledi mehanskemu »prevrednotenju vrednot«, ki smo mu bili priča potem, koje z uresničenjem demokracije in slovensko narodno- državno osamosvojitvijo v letih 1990-1991 zgodovinsko nihalo spremenilo svoje dotedanje politično težišče. Njen interes je izključno zgodovinopisne narave, napisana pa je bila v želji, da opozori še na enega od razmislekov nacionalnega vprašanja, ki so se v preteklosti porodili na slovenskih tleh. Avtor se ob tem pojasnilu zahvaljuje Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, kije finanč­ no podprla njen izid, ter uredniku inštitutske knjižne zbirke Razpoznavanja/Recognitiones dr. Alešu Gabriču, k ije študijo uvrstil v njen program. Lesno Brdo, 11. julija 2012 Jurij Perovšek Avtonomisti in centralisti: slovenska nacionalna politika v Kraljevini SHS / Jugoslaviji Slovenci so po kratkotrajni izkušnji nacionalne državnosti v novembra leta 1918 obstoječi Državi Slo­ vencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS)1 v prvo jugoslo­ vansko skupnost stopili v pričakovanju, da bodo »imeli v novem državnem okviru bistveno večje možnosti za odločanje o svojih temeljnih družbenopolitičnih, social- no-ekonomskih in kulturno-prosvetnih zadevah kot v razpadli avstro-ogrski monarhiji, torej široke avtonomi­ stične oziroma federalistične pravice«.2 Vendar ni bilo tako. Upe v dosego avtonomnega slovenskega držav- nopravnega položaja v jugoslovanski državi je dokonč­ no pokopala Vidovdanska ustava,3 sprejeta 28. junija 1921, kije bila v načelnem pogledu tako glede klasičnih pravic in svoboščin kot tudi glede socialno-ekonomskih pravic med takratnimi ustavami dokaj napredna, iz­ razito nedemokratična pa je bila glede vprašanj, ki so zadevala narodno problematiko.4 Temeljni značilnosti Vidovdanske ustave, ki sta odločilno zaznamovali po­ litično življenje v Kraljevini SHS, sta namreč bila jugo­ slovanski narodni unitarizem in državni centralizem. Vidovdanska ustava je Slovencem, Hrvatom in Srbom (drugih nacionalnih imen ni niti omenjala) odvzemala narodno individualnost in jih kot izmišljeno (jugoslo­ 1 O tem Perovšek, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 77-174. 2 Stiplovšek, Prizadevanja za avtonomijo Slovenije, str. 77. 3 O tem Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 42-48. 4 Strobl-Kristan-Ribičič, Ustavno pravo SFR Jugoslavije, str. 33-34. vansko) nacionalno celoto vpenjala v strogo centrali­ stični jugoslovanski državni okvir. To je že izoblikovane jugoslovanske narodne entitete, v ustavi opredeljene le kot »plemena« enotnega (jugoslovanskega) naroda, obsojalo na formalnopravni nacionalni izbris. Narodni unitarizem Vidovdanske ustave so utemeljevala pose­ bej v ta namen oblikovana določila, daje »službeni jezik kraljevine (...) srbsko-hrvatsko-slovenski«, njeni drža­ vljani pa - z izjemo manjšin »drugega plemena in je­ zika« - »srbsko-hrvatsko-slovenske narodnosti«. Načelo nacionalne enotnosti so poleg teh uveljavljale še druge določbe: določba, da morata kralj in prestolonaslednik v svoji prisegi pred Narodno skupščino izjaviti, da bosta varovala »edinstvo naroda«, določba, da morajo vse šole »dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva«, določba o prepovedi izdaja­ nja časopisov in tiska, ki bi izzival k »plemenskemu raz­ doru«, ter določba, da je vsak državljan dolžan »služiti interesom narodne skupnosti«.5 Obenem z narodnim unitarizmom je Vidovdanska ustava uzakonila tudi državni centralizem. Ustava je določila, daje treba upravno oblast v vsej kraljevini iz­ vajati enako, to je po posameznih upravno-teritorialnih enotah (t. i. oblastih - izraz je bil vzet iz srbskega jezi­ ka), oblikovanih po naravnih, socialnih in gospodarskih merilih in z največ 800.000 prebivalci. Ustava je tudi določala, daje na čelu vsake oblasti t. i. veliki župan, ki ga postavlja kralj in ki prek državnih organov opravlja posle državne uprave v posamezni oblasti.6 Centralistični državni sistem, ki ga je utemeljila Vidovdanska ustava, je bil pravno dograjen 26. aprila 1922, ko je Pašičeva vlada razglasila uredbo o razde­ litvi države na oblasti ter zakon o obči upravi in zakon o oblastni in sreski samoupravi. Po uredbi o razdelitvi države na oblasti je bila Kraljevina SHS mimo vseh na­ rodnih in zgodovinskih meril povsem mehanično razde­ ljena na 33 upravnih oblasti. Med temi sta bili dve na slovenskem ozemlju: ljubljanska (s sedežem v Ljubija- 5 UL DVS, III, št. 87, 27. 7. 1921, Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, čl. 3, 16, 19, 21, 58, 72, 128, 138. 6 Perovšek, Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, str. 20. ni) in mariborska (s sedežem v Mariboru). Ljubljanska oblast je obsegala jugoslovanski del nekdanje Kranjske z Jezerskim ter sodne okraje Laško, Brežice in Sevnica iz nekdanje Štajerske ter hrvaški okraj Kastav, mari­ borska oblast pa je poleg preostalega dela jugoslovan­ ske Štajerske obsegala tudi nekdaj koroški prevaljski okraj ter Prekmurje in Međimurje. Slovenija je bila s tem upravno razkosana na dva dela, to pa je Slovencem odvzelo eno od temeljnih možnosti za skladen nacional­ ni razvoj - enotnost lastnega narodnega ozemlja. To mo­ žnost je dodatno omejeval zakon o obči upravi, po kate­ rem je bil veliki župan, ki ga je na predlog ministra za notranje zadeve imenoval kralj, podrejen beograjski vla­ di inje bil v resnici le državni uradnik, ki seje ravnal po odločitvah centralne oblasti. Toda s tem centralni obla­ sti ni bil samo zagotovljen nadzor nad velikimi župani, ampak tudi nad organi ustavno zagotovljene oblastne samouprave - to je nad oblastnimi skupščinami (v nji­ hovi pristojnosti so bila predvsem oblastna finančna in gospodarska vprašanja). Po zakonu o obči upravi je namreč veliki župan kot politični predstavnik vlade to vlado predstavljal tudi v oblastni samoupravi. Pri tem je bil toliko samostojen, da je lahko na lastno pobudo zadržal izvršitev vsake odločbe samoupravnih organov, ki ni bila utemeljena v ustavi, v zakonih ali v oblastnih uredbah. Zoper njegovo odločbo je bila pritožba mogoča le na državni svet - to je na vrhovno upravno sodišče, katerega člane sta določila kralj in Narodna skupšči­ na. Samouprava in samoupravne pristojnosti oblasti, ki jih je dopuščala Vidovdanska ustava, so bile s tem po­ drejene odločitvam velikega župana in državnega sveta. Glede na to oblastna samouprava v ničemer ni spodko­ pala centralistične državne ureditve, ki jo je uzakonjala Vidovdanska ustava, saj so bili oblastni samoupravni organi podrejeni centralni vrhovni upravi. Po Vidovdan­ ski ustavi je institut oblastne samouprave temeljil le na tehnični razdelitvi opravljanja državnih zadev. Tako so po načelu iure delegatio samoupravni organi na oblastni ravni po pooblastilu centralnih državnih organov izvaja­ li del njihovih nalog, hkrati pa so bili še vedno podrejeni centralni beograjski upravi. Vidovdanska ustava in na njej temelječa upravna in samoupravna ureditev sta s tem ustvarila zaokrožen in neprediren centralistični dr­ žavni sistem, ki je povsem umetno oblikovanim uprav- no-teritorialnim enotam onemogočil samostojno odloča­ nje pri opravljanju javnih zadev.7 Podobno je bil utemeljen narodnopolitični in držav­ nopravni razvoj v jugoslovanski državi tudi po uvedbi osebne diktature kralja Aleksandra Karađorđevića 6. januarja 1929. Kralj Aleksander, kije na ta dan razve­ ljavil Vidovdansko ustavo, razpustil Narodno skupščino in onemogočil gonilno silo demokratičnega parlamen­ tarnega sistema - politične stranke, saj je prepovedal in razpustil vse, je do konca leta 1929 na novo uzako­ nil jugoslovanski narodni unitarizem in državni centra­ lizem. V zakonu o spremembi in dopolnitvi zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 6. januarja 1929 je najprej ponovno opredelil Slovence, Hrvate in Srbe kot »plemena« enotnega jugoslovanskega naroda. V 3. oktobra 1929 razglašenem zakonu o nazivu in raz­ delitvi kraljevine pa je šel še dlje. Jugoslovanski narodni unitarizem je zakonsko uveljavil tudi z novim državnim nazivom, saj je naziv kraljevine, ki ga je do tedaj se­ stavljalo troje »plemenskih« imen - srbsko, hrvaško in slovensko -, spremenil v eno, narodne individualnosti prekrivajoče jugoslovansko ime. Od oktobra 1929 je to­ rej obstajala Kraljevina Jugoslavija, kije bila po novem razdeljena na devet banovin. Na tej podlagi sta se lju­ bljanska in mariborska oblast združili v Dravsko ba­ novino, ki je v glavnem obsegala vse slovensko ozemlje v Kraljevini Jugoslaviji, vendar brez črnomaljskega in metliškega okraja, a s hrvaškim okrajem Čabar. Zame­ njavo s sosednjo Savsko banovino in s tem prilagoditev narodnostnim mejam so izvršili 28. avgusta 1931. Toda nova upravna razdelitev na posamezne banovine, v slo­ venskem primeru prilagojene narodnostnim mejam, ni izpodbijala načela državnega centralizma. Banovine so bile upravno-teritorialne enote, ki so bile kljub svojim zakonsko zagotovljenim pristojnostim v obči upravi še vedno neposredno podrejene centralni državni oblasti v Beogradu. Ban, kije v banovini izvajal najvišjo politično in občo upravno oblast, je bil le predstavnik kraljeve 7 Perovšek, Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, str. 20-25. vlade. Bana in vse višje uradništvo banske uprave je na predlog ministra za notranje zadeve postavljal kralj, medtem ko je člane banovega posvetovalnega organa - banskega sveta - na banov predlog postavljal in zame­ njeval minister za notranje zadeve. Tako banovine ni­ so zanikale centralizma, so pa predstavljale specifičen način upravne decentralizacije jugoslovanske unitarne države. S tem je bila banska uprava samo člen v po­ polnoma enotirnem sistemu strogo hierarhične lestvice jugoslovanskih državnih organov.8 Vse prvine nadaljnjega centralističnega razvoja ju ­ goslovanske države je kralj Aleksander 3. septembra 1931 uzakonil tudi z ustavo. Ustavo je oktroiral, torej brez sodelovanja parlamenta predpisal in razglasil sam. Tako je na absolutistični način tudi ustavno potrdil ju ­ goslovanski narodni unitarizem in državni centralizem. S tem utemeljeno preprečevanje narodnostnega razma­ ha posameznih jugoslovanskih narodnih individualno­ sti je bila ustavno in politično določena resnica prve ju ­ goslovanske državne skupnosti.9 • k " k i c Vprašanje, kako opredeliti svoje poglede na unitar- nocentralistično jugoslovansko narodnodržavno real­ nost, je v Kraljevini SHS/Jugoslaviji odločilno označilo razmerje med Slovenci in Jugoslavijo, med narodom in državo. Na to vprašanje so se Slovenci odzvali različno. Med njimi se je pojavila delitev v odločitvi, ali sprejeti utopitev v izmišljenem jugoslovanskem narodu ali pa se taki nacionalni usodi upreti ter se na osnovi zave­ sti o posebni slovenski narodni individualnosti boriti za pravico do svojega jezika, kulture in lastne nacionalne državnosti, ki bi jo zagotovila avtonomistično ali federa­ tivno preurejena jugoslovanska državna zveza. Večinski del slovenskega naroda in njegove politike se je odločil za slovensko avtonomistično-federalistično stališče, ki so si ga prek posameznih političnih subjektov oziroma javnih delavcev delili v vsem tedanjem slovenskem po­ 8 Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 161-164. 9 Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 164-165. litičnem prostoru. Slovensko avtonomistično-federali- stično stališče so v dvajsetih letih zagovarjali avtonomi­ stično usmerjeni slovenski kulturni delavci, katoliška Slovenska ljudska stranka, liberalna Narodno sociali­ stična stranka (le v prvi polovici dvajsetih let), Prepe- luh-Lončarjevo Združenje slovenskih avtonomistov, No- vačanova Slovenska zemljoradniška oziroma Slovenska republikanska stranka (SRS), Zveza delovnega ljudstva (volilna povezava komunistov, krščanskih socialcev in ljubljanske krajevne frakcije Socialistične stranke Ju­ goslavije, t. i. Zarjanov, za ljubljanske občinske voli­ tve 3. decembra 1922), Socialistična stranka delovne­ ga ljudstva (SSDL), Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev (SRSKD), po letu 1923 komunisti in od srede dvajsetih let t. i. Bernotova skupina iz so­ cialističnega tabora ter Slovenska kmetska stranka, v katero sta se leta 1926 združili nekdanja liberalna Sa­ mostojna kmetijska stranka in SRSKD. Vsi ti politični subjekti so terjali revizijo Vidovdanske ustave in obliko­ vanje avtonomistično-federalistično urejene jugoslovan­ ske države.1 0 Vsebinsko najbolj dovršena avtonomistič- no-federalistična državnopravna programa sta v času pred volitvami v Narodno skupščino Kraljevine SHS, 18. marca 1923,1 1 oblikovali Slovenska republikanska stranka in Slovenska ljudska stranka; ti stranki sta v dvajsetih letih prvi povsem konkretno utemeljili pravi­ co in zahtevo po državnosti slovenskega naroda znotraj južnoslovanske državne skupnosti. Tako je Slovenska republikanska stranka - po njenem poudarku je bil slo­ venski narod dovolj zrel, da se upravlja sam in diha »na svoja lastna pljuča« - za Slovence zahtevala popolno na­ rodno suverenost in državnost po vzoru Švice in Zdru­ ženih držav Amerike. SRS je terjala preoblikovanje Kra­ ljevine SHS v Federativno republiko Jugoslavijo (FRJ), v katero naj bi bila poleg Slovenije, Hrvaške in Srbije vključena še Bolgarija. Ko je v začetku februarja 1923 podrobno pojasnila svoj državnopravni program, je pou­ 1 0 Perovšek, »V zoželjeni deželi«, str. 145-146; isti, Liberalizem in vprašanje sloven­ stva, str. 120-123, 178-180, 204-237. 1 1 O skupščinskih volitvah leta 1923 glej Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 265- 269. darila, da bi bila Slovenija znotraj Federativne republike Jugoslavije samostojna država, ki bi imela svoj državni zbor in svojo državno upravo ter bi bila na druge fede­ rativne enote vezana samo kot enakopravni državni del FRJ. FRJ bi bila sestavljena država, v kateri bi bili sku­ pni le vojska (pri čemer bi Slovenci služili vojaški rok v Sloveniji), zunanje ministrstvo (v katerem bi bilo po sporazumno ugotovljenem ključu tudi določeno število Slovencev in Hrvatov), finance (te bi bile skupne samo v skupnih zadevah), denar (ta bi bil enoten samo po sliki, bankovci pa bi imeli po ključu samo slovensko, samo hrvaško, samo srbsko in samo bolgarsko besedilo), tr­ govske pogodbe s tujimi državami, carinska služba in tarifa ter predsednik FRJ. Ta naj bi bil eno mandatno obdobje Slovenec, drugo Hrvat, tretje Srb in četrto Bol­ gar, njegovo mandatno obdobje pa naj bi bilo »tri ali štiri leta«.1 2 Podobno kot SRS je nacionalno, politično, socialno in gospodarsko samostojnost Slovenije znotraj južno­ slovanske skupnosti poudarila tudi Slovenska ljudska stranka. Konec februarja 1923 je izdala obsežno bro­ šuro Sodite po delih!, v kateri je bil v posebnem raz­ delku natisnjen tudi »kratek obris političnega progra­ ma Slovenske Ljudske Stranke, kakor je bil sprejet na številnih zborovanjih ter predložen po naših poslancih v konštituanti«.1 3 Njegov namen je bil dati »jasno sli­ ko, kako hoče naša Slovenska Ljudska Stranka državo urediti«.1 4 Po tem programu bi bila Slovenija del skupne države, ki bi jo poleg Slovencev tvorili še Hrvati, Srbi in Bolgari. Ta skupnost, utemeljena na osnovi načela samoodločbe narodov, bi bila urejena na federativni državnopravni način, po katerem bi bili v njej skupni državljanstvo, zunanje in vojaške zadeve, denar, najva­ žnejša prometna sredstva in skupne finance, za katere bi se uvedel skupni davek, medtem ko bi bili vsi drugi davki prepuščeni posameznim avtonomnim državno- 1 2 Perovšek, Oblikovanje načrtov o samoodločbi, str. 20-24. - O državnopravnih pogledih Novačanove Slovenske zemljoradniške oziroma Slovenske republikanske stranke glej tudi Grdina, Kratka zgodovina Novačanove SZ in SRS, str. 83-86, 88- 89, 94-95. 1 3 Sodite po delih, str. 70. 1 4 Sodite po delih, str. 70. pravnim enotam. Skupne državne zadeve bi urejal osre­ dnji parlament, vse ostale pa avtonomne pokrajinske oblasti. Avtonomno Slovenijo bi vodila slovenska vlada, ki bi jo izvolil domači, slovenski parlament. V njegovi za­ konodajni pristojnosti bi bile opredelitev razmerja med Cerkvijo in državo, določitev cerkvenih pravic in dolžno­ sti, šolska zakonodaja, organizacija politične in finanč­ ne uprave ter sodstva in stanovskopravna zakonodaja. Poleg tega bi bili v pristojnosti slovenskega parlamenta še socializacija, nadzorstvo tovarn, produkcije in kon- suma, ustanavljanje strokovnih kmečkih, delavskih in obrtniških šol, zdravstvo, socialna politika in socialno zavarovanje.1 5 S tem bi bila zagotovljena politična, go­ spodarska, socialna, kulturna in narodna samostojnost slovenskega ljudstva - to je slovenska samoodločba, ki jo je brošura pojasnila kot pravico slovenskega naroda, da v lastnih stvareh na lastnih tleh gospodari sam.1 6 In uresničenje te pravice, je poudarila brošura, »odgovarja naši zahtevi po avtonomiji«.1 7 Glede na povedano zato za leto 1923 ne more veljati načelna ocena, daje šlo SLS zgolj »za oblast zaradi oblasti oziroma tistega, kar oblast prinaša, zlasti materialnega, ne zaradi državnosti«.1 8 K temu dodajmo, da je pri zahtevi po avtonomiji, ki jo je podrobno utemeljila leta 1923, Slovenska ljudska stranka vztrajala tudi kasneje;1 9 v letih 1927-1929 jo je v omejeni programski obliki skušala uresničiti v okviru delovanja t. i. oblastnih samouprav. Poleg SRS in SLS so leta 1923 pomemben prispevek k slovenski avtonomistični misli dvajsetih let dali tudi komunisti. V drugi polovici tega leta so v okviru široke javne teoretskopolitične razprave, ki je o nacionalnem vprašanju tekla v glasilih legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (NDSJ; KPJ je bila zaradi metod in­ dividualnega terorja, po katerem so sredi leta 1921 pose­ 1 5 Sodite po delih, str. 70-71. 1 6 Sodite po delih, str. 1-3, 27. 1 7 Sodite po delih, str. 37. 1 8 Čepič, Slovenija, moja država, str. 16. Avtorjevo oceno, da so prizadevanja SLS za vzpostavitev Banovine Slovenije po letu 1939 imela državotvoren značaj, pred tem pa si v tridesetih letih - ko je bila na oblasti - za formalno avtonomen državnopravni položaj Slovenije ni bistveno prizadevala, glej na str. 18-19. 1 9 Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 154. gli nekateri komunisti, 2. avgusta 1921 prepovedana),2 0 opustili svoje prvotno unitamocentralistično stališče. Po izteku razprave konec leta 1923 so poudarjali mnogo- nacionalni značaj jugoslovanske skupnosti, v vprašanju državne ureditve pa zagovarjali federativni državnoprav­ ni princip. Spremenjeni narodni program Komunistične partije Jugoslavije je bil oblikovan ob pomembnem pri­ spevku slovenskih komunistov.2 1 Avtonomistično-federalističnemu nasprotno jugo­ slovansko unitaristično in centralistično stališče so v dvajsetih letih prav tako zagovarjali različni idejnopoli­ tični subjekti. Do leta 1923 oziroma v prvi polovici dvaj­ setih let KPJ in liberalna Samostojna kmetijska stran­ ka, nadalje slovenski del vsedržavne - dejansko srb­ ske - Narodne radikalne stranke (NRS) in Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ), liberalna Narodno napredna stranka ter vodilna predstavnica slovenske liberalne politike dvajsetih let - Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) oziroma Samostojna demokratska stran­ ka (SDS); oster zagovornik programa jugoslovanskega unitarizma in centralizma je bila tudi Orjuna, bojna in teroristična organizacija JDS/SDS.2 2 Najpomembnejši in najvplivnejši nosilec jugoslo­ vanskega unitarizma in centralizma na Slovenskem so bili liberalci, povezani v Jugoslovanski demokratski ozi­ roma Samostojni demokratski stranki. Skupaj z drugi­ mi unitarističnimi in centralističnimi političnimi silami na Slovenskem so delili prepričanje, daje z nastankom jugoslovanske države nastopilo odločilno obdobje obli­ kovanja enotnega jugoslovanskega naroda, kar naj bi bil naraven in zgodovinsko utemeljen zaključek do te­ daj nepovezanega razvoja posameznih južnoslovanskih etnij. Njihovo zbiranje v novo, višjo in politično močnejšo jugoslovansko narodno skupnost naj bi zato pomenilo narodno-državni smisel bivanja v centralistični Jugosla­ viji, saj le taka država izravnava vse narodne, kulturne, gospodarske in državnopravne razlike med njimi; hkrati 2 0 O izključitvi KPJ iz političnega sistema Kraljevine SHS, do katere je prišlo v letih 1920-1921, glej Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 253-255. 2 1 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 271-273. 2 2 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 28-109, 124-174, 181-201, 238-284; isti, »Vzaželjeni deželi«, str. 145-146. jim, pretopljenim in povzdignjenim v jugoslovanski dr­ žavni narod, šele zagotavlja resnično zgodovinsko svo­ bodo in osmišlja dotedanji narodno-emancipacijski na­ por.2 3 JDS oziroma SDS sta to prepričanje nepopustljivo branili, pri tem pa ju je vodila misel, ki jo je februarja 1924 poudaril vodilni slovenski liberalni politik dvajse­ tih let, dr. Gregor Žerjav: »Slovenski del naroda prevesti v Jugoslovenstvo, na danih uspehih našega kulturnega in gospodarskega dela graditi naprej v smeri čim večje združitve, udejstvovati organizatorne slovenske sposob­ nosti v vseh delih naroda, da zrastemo v nerazdvojno jugoslovensko celoto, združiti vse ustvarjajoče sile med Slovenci v to akcijo, to je želja slovenske demokracije. S tem bi bil za Slovence problem malega naroda povolj­ no rešen, (podčrtal J. P.)«2 4 Druga temeljna misel, ki je vodila slovenske liberalce v njihovi privrženosti jugoslo­ vanskemu unitarizmu in centralizmu, pa je izhajala iz nasprotovanja najmočnejši slovenski politični stranki - SLS. V njeni avtonomistični usmeritvi so namreč videli le prizadevanje, da b i»klerikalizem dobil v svoje roke vso Slovenijo«.2S To bi pomenilo, da bi bila v avtonomni Slo­ veniji vzpostavljena škofovska vlada, Slovenija pa bi po­ stala papeška provinca.2 6 Po unitaristični liberalni oceni bi imel tak razvoj usodne posledice in liberalci so v tej zvezi razkrili svoje idejno sporočilo, kakšne razmere bi nastopile, »če bi bila Slovenija nekaka avtonomna drža­ va, kakor jo hoče SLS«. Njen teror bi »za desetletja vzdr­ ževal v Sloveniji klerikalno nadvlado«, je leta 1926 zapi­ sal vodilni liberalni dnevnik Jutro, »nižje in višje upravne instance, javna varnost, vse bi bilo pod komando škofov in politikujoče duhovščine, proti katerih ukrepom ne bi bilo nobene odpomoči več (...). Klerikalci so danes v sreč­ nem položaju«, je kulturnobojno svarilo Jutro, »da jim ni treba premišljevati, kako bi z nasiljem zatrli meščansko vojno v avtonomni Sloveniji! (podčrtal J. P.)«2 7 2 3 O tem Perovšek, Jugoslovanstvo in vprašanje narodov, str. 14. 2 4 Jutro, V, št. 31, 5. 2. 1924, Jugoslovenska demokracija na pohodu : veličasten zbor zaupnikov JDS v Ljubljani. 2 5 Jutro, IV, št. 272, 20. 11. 1923, uvodnik z dne 19. novembra. 2 6 Domovina, IX, št. 13, 25. 3. 1926, Gregor Žeijav, Naglavni greh klerikalne stran­ ke; Jutro, VI, št. 188, 14. 8. 1925, uvodnik z dne 13. avgusta. 2 7 Jutro, VII, št. 18, 23. 1. 1926, uvodnik z dne 21. januarja. Uvedba kraljeve diktature in z njo povezana vno­ vična unitaristična in centralistična opredelitev jugo­ slovanske narodnodržavne biti je za liberalce pomeni­ la potrditev njihove dotedanje usmeritve v narodnem vprašanju. Liberalci, vključeni v unitarnocentralistično vsedržavno Jugoslovansko radikalno kmečko demokra­ cijo (JRKD) oziroma Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS), edino politično stranko, ki jo je v prvi polovici tridesetih let dopustil režim, so v političnem sistemu monizma in udeleženi pri državni oblasti še poglabljali svoj, že v dvajsetih letih oblikovani unitaristični in cen­ tralistični nacionalni program.2 8 V tridesetih letih so ga z njimi delila tudi liberalno usmerjena gibanja, ki so delovala prek svojih političnih glasil (Pohod, Borba, Boj), liberalne mladinske organizacije in društva ter li- beralnounitaristične skupine na ljubljanski Univerzi.2 9 Slovenski politični liberalizem je svojo zavezanost jugo­ slovanskemu nacionalnemu integralizmu najbolj pou­ darjeno izrazil sredi tridesetih let, ko so vodilni politi­ ki JNS iz Dravske, Savske in Primorske banovine pod vodstvom tedanjega slovenskega liberalnega prvaka dr. Alberta Kramerja 19. in 20. avgusta 1935 oblikovali t. i. Pohorsko deklaracijo. V njej so še enkrat predstavili svoj pogled na narodno problematiko. Po njem naj bi bili Srbi, Hrvati in Slovenci »v etničnem oziru en narod'«, jugoslovanska nacionalna enotnost pa »čuvstvo notra­ nje, po usodi povzročene povezanosti Srbov, Hrvatov in Slovencev in prepričanje, da tvorimo vsi eno edinico, ka­ tere niti eden del ne bi mogel živeti svobodno in neodvi­ sno življenje«. Zato imajo »samo v edinstvu nacije (...) poedini deli naroda možnost, da razvijajo svoje posebne kulturne tekovine in očuvajo svoje tradicije, povezujoč jih s tradicijami narodne celote. Jugosloveni kot narod«, je bilo sporočilo Pohorske deklaracije, »se morejo razvijati samo v unitaristični državi«.3 0 2 8 O narodnopolitičnih pogledih slovenskih liberalcev oziroma JRKD/JNS v tride­ setih letih glej podrobneje Perovšek, Nekdanja SDS in nacionalno vprašanje 1929- 1931, str. 179-188; isti, Slovenski liberalci in narodno vprašanje 1931-1933, str. 255-276; isti, JNS in narodno vprašanje 1933-1935, str. 633-649; isti, JNS in na­ rodno vprašanje 1935-1936, str. 1-16; isti, JNS in narodno vprašanje 1936-1939, str. 7-24; isti, JNS in vprašanje banovine 1939-1941, str. 49-59. 2 9 Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 166-167. 3 0 Jutro, XVI, št. 142, 22. 6. 1935, Beseda jugoslovenskih nacionalistov. Taki poudarki Pohorske deklaracije so seveda raz­ krivali tudi liberalno politično opredelitev v vprašanju državnopravnega značaja jugoslovanske skupnosti. Li­ beralna politika je tudi v tridesetih letih zagovarjala ju ­ goslovanski državni centralizem, kar seje najbolj izrazi­ to pokazalo januarja 1933, koje izredno ostro nastopila proti t. i. Ljubljanskim punktacijam, federativnemu dr- žavnopravnemu programu, ki ga je nekdanja Sloven­ ska ljudska stranka oblikovala 31. decembra 1932. Ta program, kije poleg srbske in hrvaške terjal tudi vzpo­ stavitev slovenske federativne enote v jugoslovanski dr­ žavi in priznanje slovenske nacionalne individualnosti, imena, zastave, finančne samostojnosti ter politične in kulturne svobode,3 1 je za liberalno politiko predstavljal »blazno zahtevo«, »narodni greh in zločin«.3 2 To pa zato, ker naj ne bi pomenil nič drugega kot» poskus razkosati Jugoslavijo s pomočjo federacije« in ustvariti novo drža­ vo, »v kateri naj bi bile pravzaprav tri«.3 3 Ob teh, slovenske narodnoemancipacijske napore zanikujočih poudarkih pa so punktacije SLS liberal­ ce vseeno navedle k stališču, naj bi se, kot je januar­ ja 1933 poudarilo Jutro, »čim večji delokrog upravnih in vseh javnih zadev [prenesel] na nižje upravne edinice vse do one mere, ki jo dovoljujejo življenjski interesi dr­ žavne in narodne skupnosti«.3 4 Tako opredeljena uprav­ na decentralizacija je seveda ostajala znotraj koncepta unitarne države, kar je potrdilo tudi ravnanje liberalne politike v okviru banskega sveta Dravske banovine, ki je v prvi polovici tridesetih let deloval v liberalni sesta­ vi. Liberalni banski svetniki so sicer zahtevali razširitev pristojnosti banskega sveta pri oblikovanju proračuna, toda njihove zahteve se glede na temeljno liberalno cen­ tralistično usmeritev nikoli niso radikalizirale v zahte­ vo po oblikovanju slovenske banovine s širokimi avto­ nomističnimi zakonodajnimi, izvršilnimi in finančnimi 3 1 NUK, Rokopisna zbirka. 3 2 Jutro, XIV, št. 9, 11. 1. 1933, Nihče se ne sme igrati z življenjskimi narodnimi interesi. 3 3 Jutro, XIV, št. 7, 8. 1. 1933, Slovenci ogorčeno zavračajo in ostro obsojajo politiko razdiranja. 3 4 Jutro, XIV, št. 7, 8. 1. 1933, Slovenci ogorčeno zavračajo in ostro obsojajo politiko razdiranja. pristojnostmi.3 5 Liberalci vse do konca Kraljevine Ju­ goslavije niso prisluhnili širšim slovenskim težnjam po vzpostavitvi avtonomne slovenske državnopravne enote v jugoslovanski skupnosti in so ostali politični dejav­ nik, ki je v svoji politični misli in praksi obšel slovenski nacionalni problem. S tem so si bistveno zožili politični prostor, kar jih je med drugim v drugi polovici tridesetih let tudi vodilo v politični zaton. Povsem drugače je bilo na avtonomistično-federa- lističnem polu slovenske politike, kjer je nekdanja Slo­ venska ljudska stranka uživala široko podporo. To se je zelo očitno pokazalo že leta 1932, ko je - po dobrem dveinpolletnem sodelovanju v vladi režima kraljeve dik­ tature - SLS obudila svoj avtonomistični program. Nje­ gova obuditev je bila povezana z življenjskim jubilejem voditelja SLS dr. Antona Korošca, kije 12. maja prazno­ val šestdeset let. Ob tej priložnosti je SLS v počastitev njegovega življenjskega jubileja 8. maja 1932 v Uniono­ vi dvorani v Ljubljani pripravila veliko praznovanje. Na njem so izobesili slovenske narodne zastave in vzklikali: »Dol vlada!«, »Živela samostojna Slovenija!«, »Živel dr. Korošec!« Policija je zborovalce razgnala in jih pri tem enajst aretirala.3 6 Praznovanje Koroščevega jubileja ni bilo omejeno samo na Ljubljano, ampak je zajelo vso Slovenijo. Ku­ rili so kresove, moški so kot znamenje pripadnosti SLS in njenemu voditelju Korošcu nosili zelene kravate. T. i. gibanje zelenih kravat se je razvilo na domžalskem območju.3 7 Ko so zelene kravate prepovedali, so nosi­ li zelene nogavice. Vrhunec teh protestov so bili t. i. šenčurski dogodki, 22. maja 1932, koje SLS ob shodu JRKD v Šenčurju pripravila protirežimske demonstra­ cije. Posredovali so orožniki in streljali v zrak. V vseh krajih so se nato začele velike demonstracije proti reži­ mu. SLS seje pri tem oprla tudi na Cerkev. Praznovanja ob Koroščevem jubileju so se spremenila v evharistične župnijske shode. Ker orožniki niso smeli vstopiti v cer­ 3 5 Stiplovšek, Prizadevanja banskega sveta za udejanjenje samouprave, str. 231- 253; isti, Banski svet 1930-1935, str. 157, 159-166, 176-177, 183, 197-198. 3 6 Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, str. 98; Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 389, 395-396. 3 7 O tem podrobneje Gasparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 141-152. kve, so njegovi privrženci v njih lahko nemoteno slavili Korošca in politične cilje, ki jih je poosebljal. Politični epilog praznovanj Koroščeve šestdesetletnice je potekal pred sodiščem za zaščito države v Beogradu, ki je fe­ bruarja 1933 enajst obtožencev obsodilo na večmesečne zaporne kazni zaradi protirežimskih izjav in vzklikov ob shodu JRKD v Šenčurju oziroma na praznovanjih Koro­ ščevega jubileja.3 8 Še bolj odmevno postavljanje federalističnih zah­ tev SLS pa so bile že omenjene Ljubljanske punktacije, imenovane tudi Koroščeve punktacije oziroma Sloven­ ska deklaracija. Režim seje nanje ostro odzval in odredil konfinacijo za člane najožjega vodstva SLS, vključno z Antonom Korošcem. Po konfinaciji svojih voditeljev (svo­ bodno gibanje jim je bilo dovoljeno po smrti kralja Ale­ ksandra oktobra 1934) SLS do spremembe režima junija 1935 ni več poudarjala federalističnih zahtev, ni pa jih pozabila. To se je pokazalo v drugi polovici tridesetih let, ko je nekdanja Slovenska ljudska stranka kot del vla­ dajoče Jugoslovanske radikalne zajednice, druge vsedr­ žavne politične stranke, kije obstajala v tridesetih letih, znova - a zlagoma - začela postavljati zahteve po nacio­ nalni uveljavitvi Slovencev in avtonomistični preureditvi države.3 9 Ob njej so v tistem času zahteve po slovenski narodni emancipaciji zagovarjali tudi znotraj raznoro­ dnih političnih skupin, gibanj in povezav. Poudarjali so jo kmečko-delavsko gibanje (z glasili Slovenska zemlja, Ljudska pravica, Delavska politika, Delavski obzornik, Neodvisnost, Edinost), socialno-napredno gibanje, zbra­ no ob glasilu Slovenska beseda, in katoliško-korporati- vistično usmerjeni skupini, zbrani ob glasilih Straža v viharju in Mi mladi borci. To zahtevo je poudarjeno za­ govarjalo tudi ljudskofrontno gibanje. Njegove nosilce - komuniste, slovensko usmerjeno narodnodemokratično inteligenco, krščanske socialiste in narodno-demokra- 3 8 Škerbec, Šenčurski dogodki, str. 99-100; Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 396-397; Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 153-158. 3 9 SLS je že leta 1936 spomnila na svoj izvirni narodni in avtonomistični slovenski program, leta 1937 terjala popolno politično, kulturno in gospodarsko samoupravo Slovenije, zahtevo za samoupravno Slovenijo in s tem ohranitev slovenske kultu­ re, jezika in narodne samobitnosti pa je poudarila tudi na dan volitev v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije, 11. 12. 1938. (Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 174-175) tično preobraženo slovensko sokolstvo - sta združevala samozavestno poudarjanje slovenske narodne samobi­ tnosti ter jasna in odločna zahteva po slovenski narodni samoodločbi in avtonomistično-federativnem preobliko­ vanju jugoslovanske države. Enakopravnost Slovencev in njihovo samovlado, torej tako jugoslovansko državo, ki bo slovenskemu narodu zagotovila njegov obstoj, neo­ viran razvoj in svobodno izražanje samega sebe na vseh področjih jezikovno-kulturnega, narodnega, gospodar­ skega in političnega življenja, so zagovarjale tudi naro- dnodemokratične skupine, ki so se ločile od liberalne politike zaradi njenega podpiranja nedemokratičnega režima in jugoslovanskega unitarizma. Večji del teh sku­ pin seje oblikoval sredi tridesetih let (slovenski mačkov- ci, Zveza društev kmečkih fantov in deklet, demokratič­ no preobraženo slovensko sokolstvo), prvi, ki so v letih 1932-1933 prelomili s slovensko liberalno unitarno po­ litiko, pa so bili poleg Josipa Vidmarja (z njegovim delom Kulturni problem slovenstva) kulturni in znanstveni de­ lavci liberalnonacionalne usmeritve, zbrani ob reviji So­ dobnost. Vzporedno z njimi se je na slovensko narodno stališče postavila tudi skupina, zbrana ob glasilu Slove­ nija. Tako je tudi v tridesetih letih v liberalnem taboru obstajala avtentična slovenska narodna opredelitev, ki je nadaljevala slovenski avtonomizem liberalne smeri iz dvajsetih let. Temeljila je v misli tedanjih najvidnejših slovenskih liberalnih duhov - Ivana Prijatelja, Vidmarja in Lojzeta Udeta.4 0 Čeprav je avtonomistično-federalistično usmeritev podpirala večina slovenske politike in so bili v njenem okviru oblikovani zanimivi in podrobni državnopravni načrti, kako naj bi bila utemeljena avtonomija Slove­ nije, pa je bilo vprašanje njene uresničitve tisto, kar je slovenskemu avtonomizmu šele opredelilo njegovo de­ jansko razsežnost. V prvi Jugoslaviji je bil uresničen le del tedanjih slovenskih avtonomističnih teženj. Najprej v času delovanja že omenjenih oblastnih samouprav v letih 1927-1929, koje najmočnejša slovenska stranka, Slovenska ljudska stranka, v Sloveniji vzpostavila neke vrste »tiho avtonomijo«. 23. januarja 1927 so namreč 4 0 Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 171-172. bile volitve v oblastne skupščine, na katerih je SLS na osnovi svojega avtonomističnega programa v ljubljan­ ski in mariborski oblasti dobila večino glasov. Njeni poslanci so ob konstituiranju oblastnih skupščin me­ sec dni kasneje za predsednika ljubljanske in maribor­ ske oblastne skupščine in njunih izvršilnih organov - oblastnih odborov - izvolili predstavnika SLS. Prav tako sta SLS pripadala tudi oba 28. februarja 1927 imeno­ vana velika župana ljubljanske in mariborske oblasti. Ker je SLS ocenila, da lahko v obstoječih političnih raz­ merah prek oblastnih samouprav vsaj deloma uresniči svoje avtonomistične zamisli in hkrati tudi svojo obla­ stno dominacijo v Sloveniji, je februarja 1927 stopila v vlado. Tako se je po dolgoletni opoziciji odločila za pra­ gmatično politiko. Uvedba oblastnih samouprav je pomenila delno ublažitev ostrega centralističnega državnopravnega sis­ tema Vidovdanske ustave. Tako lahko o času njihovega delovanja - od formalnega konstituiranja 23. februar­ ja 1927 do uvedbe kraljeve diktature 6. januarja 1929, ko so bile oblastne skupščine ukinjene - govorimo tu­ di kot o času, ko je v prvi Jugoslaviji zaživel slovenski parlamentarizem. Zaznamovala so ga intenzivna pri­ zadevanja SLS, da bi v Sloveniji pod njenim vodstvom prek oblastnih samouprav čim bolj samostojno urejali pomembne gospodarsko-socialne in kultumo-prosve- tne zadeve, ki jih je centralistična državna uprava več let neustrezno reševala ali zanemarjala. Obe slovenski samoupravi sta, skladno z določili Vidovdanske ustave in kasnejšo vladno uredbo o oblastni in sreski samou­ pravi, v prvi polovici leta 1927 od ljubljanskega in ma­ riborskega velikega župana prevzeli vrsto pristojnosti: nadzor nad občinami in okrajnimi samoupravami ter upravljanje bivšega deželnega premoženja. Kasneje sta organizirali tudi svoje oblastne denarne zavode. V ča­ su, ko je bila SLS še v vladi - do srede aprila 1927 -, je beograjska Narodna skupščina slovenskima oblastnima skupščinama dala tudi pravico, da v mejah ustave in državnih zakonov spreminjata, dopolnjujeta in raz­ veljavljata bivše deželne zakone. S tem je bila sloven­ skima oblastnima skupščinama omogočena razširjena uredbodajna pristojnost. Leto dni kasneje, marca 1928, sta obe slovenski samoupravi po posebnem pooblasti­ lu Narodne skupščine edini v državi dobili tudi pravico spreminjati nekatere pomembne naredbe Narodne vla­ de SHS v Ljubljani in nato Deželne vlade za Slovenijo iz let 1918-1921. S tem sta imeli pravico sprejemati ne le izvršilne naredbe k zakonom, ki jih je sprejemala Naro­ dna skupščina, temveč sta lahko izdajali tudi uredbe z zakonsko močjo oziroma sta de facto začeli izvajati celo omejene zakonodajne funkcije. Ta privilegij je bil pogo­ jen s sodelovanjem SLS v vladi. Asimetrično udejanjenje oblastne samouprave v Sloveniji je sprožilo kritike zlasti na Hrvaškem, kjer so o slovenskih oblasteh celo pisali kot o »državi v državi«. Po sklenitvi znanega Blejskega sporazuma med SLS in srbsko Narodno radikalno stranko 11. julija 1927, na podlagi katerega je SLS po ponovni zmagi na skupščinskih volitvah 11. septembra 1927 znova sto­ pila vlado in v njej ostala do kraljeve diktature, so bile s posameznih ministrstev na slovensko oblastno sa­ moupravo prenesene številne pristojnosti in ustanove. Ljubljanska in mariborska oblastna samouprava sta v drugi polovici leta 1927 od vseh samouprav v državi od posameznih resornih ministrstev prevzeli največ zadev in ustanov na področju javnih gradenj, kmetijstva, ne- agrarnih panog, zdravstva, socialnega skrbstva in stro­ kovnega šolstva. Prav tako je njuna oblastna proračuna za leti 1928 in 1929, s katerima sta si zagotovili gmotne temelje za svoje delovanje in ki sta bila najvišja v drža­ vi, minister za finance potrdil hitro in brez zapletov. Pri tem pa je centralističnim oblastem uspelo doseči svoj cilj - razbremenitev obveznosti osrednjega proračuna pri financiranju posameznih oblasti. Tiste samouprave, ki so hotele uspešno izvajati svoje naloge, med njimi sta posebej izstopali slovenski, so namreč morale pri oblikovanju svojih proračunov poiskati pretežno lastne vire. To je pomenilo dodatno davčno obremenitev slo­ venskega prebivalstva, kar je opozicija ostro kritizirala. Uvedba diktature je končala slabo dveletno obdo­ bje, ko so Slovenci - zlasti na gospodarsko-socialnem področju - veliko pomembnih zadev znatno upravljali sami. Pri tem sta obe oblastni samoupravi, kolikor je le omogočala zakonodaja, delovali kot ena slovenska upravna enota. Neuspešni pa so bili napori, da bi obe oblastni skupščini zasedali skupaj kot nekakšen slo­ venski parlament. Slovenski oblastni skupščini sta si tudi prizadevali, da bi, seveda kompetenčno omejeno, delovali po zgledu beograjskega parlamenta. Pri obrav­ navanju vrste vprašanj, tudi političnih, je prišel do iz­ raza pluralizem pogledov vseh tedanjih 12 strank, ki so bile zastopane v slovenskih oblastnih skupščinah. V tem smislu sta bili ljubljanska in mariborska oblastna skupščina celo neke vrste predhodnici slovenskega par­ lamenta, izvoljenega aprila 1990. V vmesnih obdobjih so namreč bila slovenska parlamentarna predstavniška telesa sestavljena strankarsko monolitno. Slovenski samoupravi sta naj večje uspehe dose­ gli na gospodarskem področju - pri javnih gradnjah in spodbujanju razvoja agrarnih panog. Njun izjemno po­ memben dosežek je bila tudi ureditev zdravstva v pove­ zavi z reševanjem socialne problematike. Izboljšali sta še razmere v prosveti in kulturi. Takratni vodilni po­ litični dejavnik na Slovenskem, SLS, je ob ostri kritiki opozicije delovanje obeh oblastnih samouprav izkori­ ščala tudi za svoje strankarske koristi. Vendar je treba poudariti, da so njuni najpomembnejši dosežki koristili vsem oziroma splošnim slovenskim interesom. Slovenci so prek delovanja oblastnih samouprav v letih 1927-1929 pokazali voljo in sposobnost, da sa­ mostojno rešujejo pomembna vprašanja svojega razvo­ ja. Ne glede na pretirane - po drugi strani pa omalo­ važujoče - ocene rezultatov delovanja obeh slovenskih oblastnih samouprav, je treba poudariti dejstvo, da so se gmotne razmere in organiziranost vseh dejavnosti in ustanov, ki sta jih prevzeli, že v kratkem času znatno izboljšale v primerjavi z njihovim stanjem v času dol­ goletnega centralističnega upravljanja. Toda uspešno delovanje slovenskih samouprav, kije bilo bistveno bolj učinkovito kot v drugih 31 oblasteh v državi, je kljub temu ostalo še daleč od udejanjenja že v dvajsetih letih celovito izoblikovanih programov o zakonodajni avtono­ miji Slovenije z lastnim parlamentom in vlado.4 1 4 1 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 12-13, 106-302, 325- 331, 346. Z uvedbo diktature kralja Aleksandra 6. januarja 1929 so bila ukinjena vsa samoupravna telesa in organi ljubljanske in mariborske oblasti. Jeseni 1929 sta bili oblikovani Dravska banovina in njena kraljevska ban­ ska uprava. V banovini je vse posle obče uprave in do­ tedanje samouprave prevzel ban, ki je vse svoje naloge opravljal pod vrhovnim nadzorstvom in po navodilih re­ sornih beograjskih ministrstev. Možnosti, da bi Slovenci - tako kot v letih 1927-1929 prek oblastnih samouprav - samostojno reševali pomembna vprašanja svojega ra­ zvoja, ni bilo več. Boj za avtonomijo Slovenije seje vrnil na začetek.4 2 Kljub vpetosti Slovenije v centralistični državni sis­ tem pa je v drugi polovici tridesetih let znova zaživela »tiha« slovenska avtonomija. Banski svet, ki je kot ba­ nov posvetovalni organ deloval od leta 1931, je namreč v tem času okrepil svojo vlogo pri sprejemanju prora­ čuna. Poglavitna naloga banskega sveta je namreč bila dajanje pripomb k banovemu predlogu proračuna glede gospodarskih, socialnih, zdravstvenih in kulturnopro- svetnih dejavnosti in ustanov, in sicer tako s stališča potreb v njem zastopanih okrajev in mest kot tudi širše, za vse območje banovine, vendar o proračunu ni smel sklepati.4 3 Kasneje pa so razprave o proračunu iz ozkih lokalnih okvirov prerasle v temeljite obdelave vseh pe­ rečih gospodarskih, finančnih, socialnih, zdravstvenih, šolskih in kulturnih zadev ter delovanja javne uprave, občasno pa so posegale tudi na politično področje in so odsevale vse aktualno dogajanje v Sloveniji. Tako delo­ vanje banskega sveta je spodbudila SLS po tem, ko je poleti 1935 vstopila v vlado. Voditelj SLS Anton Korošec, ki je postal notranji minister, je v tej funkciji poskrbel, da so vodilne oblastne položaje v Dravski banovini in večino v banskem svetu dobili pripadniki njegove stran­ ke. S prevlado privržencev SLS v banskem svetu, ki so - tako kot v prvi polovici tridesetih let, ko je bila banska uprava v liberalnih rokah - oblastne privilegije izrabljali tudi za strankarske koristi, so se v Sloveniji specifično 4 2 Stiplovšek, Ukinitev oblastnih samouprav, str. 93, 96-97; isti, Slovenski parla­ mentarizem 1927-1929, str. 316-317. 4 3 Stiplovšek, Ukinitev oblastnih samouprav, str. 102-103. spet povrnile razmere iz časa delovanja oblastnih samo­ uprav. Banski svet je postajal vedno bolj tehten dejavnik pri reševanju zadev, pomembnih za socialno-gospodar- ski in kulturno-prosvetni napredek Slovenije. Nastopilo je novo obdobje v prizadevanjih za avtonomno Slovenijo. Množile so se zahteve po njeni gospodarski, finančni, socialni in kulturni samostojnosti, po enakopravnosti slovenskega jezika v uradnem poslovanju, vse pogosteje pa se je v razpravah v banskem svetu namesto oznake Dravska banovina pojavljalo ime Slovenija. Te zahteve so banski svetniki postavljali na vsakem zasedanju. Vrh avtonomističnih prizadevanj banskega sveta je bil 17. februarja 1940, koje sprejel resolucijo o ustanovitvi po­ sebne državnopravne enote Banovine Slovenije. Ob tem so banski svetniki še poudarili, daje treba banski svet takoj nadomestiti z izvoljenim banovinskim zborom, ki bo med drugim odločal o vseh vprašanjih banovinskega proračuna in bo imel tudi zakonodajne pravice. Reso­ lucija o ustanovitvi Banovine Slovenije je odražala ob­ stoječe stanje na Slovenskem, kjer je življenje v drugi polovici tridesetih let dejansko potekalo samostojno, po slovensko, čeprav za to formalnopravno ni bilo nobene zakonske podlage.4 4 Zahteva po ustanovitvi Banovine Slovenije februar­ ja 1940 je bila postavljena v času, ko je v banski upra­ vi Dravske banovine od septembra 1939 dalje potekalo intenzivno delo za ustanovitev slovenske banovine. Za­ čeli so ga potem, ko je bila 26. avgusta 1939 oblikova­ na Banovina Hrvaška, ki je imela v okviru Kraljevine Jugoslavije poseben državnopravni položaj in določena znamenja državnosti. Obenem z oblikovanjem Banovi­ ne Hrvaške je jugoslovanski državni vrh predvidel tudi možnost oblikovanja drugih državnopravnih enot (ba­ novin) v državi. Pri vladi je bila 14. septembra 1939 za izdelavo pravnih aktov za Banovino Slovenijo imenova­ na posebna komisija. Na tej podlagi so v banski upravi Dravske banovine pripravili besedila vrste uredb: ured- 4 4 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 335, 338-339; isti, Die verfassungsrechtliche Lage und die Autonomiebestrebungen Sloweniens, str. 39; Zečević, Neki pogledi u Srbiji na Korošca, str. 72; Prunk, Slovenske predstave o avtonomiji, str. 140. be o ustanovitvi slovenske banovine, uredbe o organi­ ziranosti banskega oblastva in banovinskega zbora kot slovenskega parlamentarnega predstavništva, uredbe o volitvah v banovinski zbor in o njegovem poslovniku, uredbe o upravnem sodišču za Slovenijo in uredbe o ba­ novinskem proračunu. Pripravljeni so bili tudi predlogi o prenosu zadev s posameznih ministrstev na urade v Ljubljani. Leta 1940 je nekdanji minister SLS dr. Andrej Gosar v posebni publikaciji objavil še študijo Banovina Slovenija, v kateri je utemeljil številne državnopravne, gospodarske in finančne razloge za oblikovanje sloven­ ske banovine. Priprave za ustanovitev Banovine Sloveni­ je so nato zaradi naraščajoče vojne nevarnosti prekinili. Zato na zadnjem zasedanju februarja 1941 banski svet o ustanovitvi slovenske banovine ni več razpravljal.4 5 Je pa glasilo Slovenske ljudske stranke Slovenec še tri tedne pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo poudarilo, da so »naši cilji (...) vendar[le] ... popolnoma jasni«. To je »slovenska avtonomija, ki jo bomo v novi državni ureditvi prej ali slej tudi dobili«.4 6 Zgodovina ni dovolila izvedeti, ali bi Slovenci lah­ ko v Kraljevini Jugoslaviji dosegli avtonomijo ali ne, saj kraljevine od aprila 1941 ni bilo več. Preostane nam le ugotovitev, da temeljni slovenski narodnopolitični cilj - avtonomija - v prvi jugoslovanski skupnosti ni bil dose­ žen. Razočarala je tudi izguba Primorske, ki se ji je Kra­ ljevina SHS mednarodnopravno odrekla v korist Kralje­ vine Italije s podpisom Rapalske mirovne pogodbe 12. novembra 1920.4 7 Toda če celovito preudarimo razmerje med Slovenci in Jugoslavijo v letih 1918-1941, lahko opozorimo, da so slabe slovenske izkušnje z njo ublažile nekatere ugodne značilnosti in pridobitve slovenskega razvoja v tej državni skupnosti. Poleg napredka na na- rodnokultumem, prosvetnem, gospodarskem in politič­ nem področju je namreč t. i. tiha avtonomija dokazovala, da so Slovenci sposobni sami, po avtonomni poti urejati in voditi svoje nacionalno, kulturno, gospodarsko in tu­ 4 5 Perovšek, »Vzaželjeni deželi«, str. 223-224; Zečevič, Neki pogledi u Srbiji na Koro­ šca, str. 72; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 339-342. 4 6 Slovenec, LXDC, št. 63a, 16. 3. 1941, Naša pot. 4 7 Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 239-240. di politično življenje. To jih je utrdilo v prepričanju, da je njihov večinski narodni avtonomistično-federalistični cilj utemeljen, kar je krepilo slovensko nacionalno za­ vest in samozavest in bilo narodnopolitična popotnica, ki so jo iz Kraljevine SHS/Jugoslavije ponesli v nadalj­ nje zgodovinsko dogajanje. In ob boju med avtonomisti in centralisti ter med slovensko avtonomistično-federa- listično voljo in centralistično prvo jugoslovansko drža­ vo, ki je s svojimi za Slovence ugodnimi in neugodnimi posledicami tekel skozi ves čas obstoja Kraljevine SHS/ Jugoslavije, so svoje poglede in politiko v nacionalnem vprašanju oblikovali tudi slovenski komunisti. Slovenski komunisti in nacionalno vprašanje v dvajsetih letih KPJ in slovenski komunisti ter nacionalno vprašanje v letih 1919-1923 Med vprašanji, s katerimi so se v svojem teoretič­ nem in političnem delovanju v prvi jugoslovanski drža­ vi srečali jugoslovanski ter slovenski komunisti, je bilo narodno eno od najbolj pomembnih. Namenili so mu ve­ liko pozornosti in revolucionarne energije, pot, ki jih je vodila k takemu razumevanju nacionalnega problema, pa je bila na spoznavni ravni zahtevna. Komunisti so namreč v narodnem vprašanju najprej zagovarjali stali­ šče, »kije preziralo dejstva«.4 8 V prvih letih svojega delo­ vanja so namreč obstoj nacionalnega problema zavestno zanikali, ker so skladno z doktrino »čistega razrednega boja« menili, da narodna problematika zadeva izključno politiko meščanskih družbenih sil. Njeno obravnavanje naj bi le hromilo družbeno in politično akcijo delavske­ ga razreda, kar ni v interesu celovitega uresničevanja njegovih revolucionarnih namer.4 9 Skladno s takim idejnim izhodiščem je Komunistič­ na partija Jugoslavije, do svojega II. kongresa 20.-24. junija 1920 v Vukovarju imenovana Socialistična de­ lavska stranka Jugoslavije (komunistov) (SDSJ /k/), sprva zagovarjala unitaristično-centralistični narodno- državni program. Prepričana je bila, daje za učinkovito vodenje razrednega boja jugoslovanskega proletariata najbolje izhajati iz predpostavke o njegovi nacionalni enotnosti, to je, da v Kraljevini SHS obstaja enoten ju ­ 4 8 Pleterski, KPJ in nacionalno vprašanje, str. 171. 4 9 Prim. Kobsa, Prilog istraživanju stajališta KPJ o nacionalnom pitanju, str. 344. goslovanski narod, pri čemer Srbi, Hrvati in Slovenci, še manj pa drugi nacionalni elementi, ne predstavljajo po­ sebnih narodov.5 0 SDSJ (k)/KPJ je tako kot druge jugo­ slovanske unitaristične sile menila, da so le »plemena« enotnega, jugoslovanskega naroda. Načelo nacionalne suverenosti ji je bilo povsem tuje,5 1 zato so jugoslovan­ ski komunisti narodno problematiko upoštevali samo v odnosu do nacionalnih manjšin in državnih mej, ki so v tistem času še predstavljale nerešeno vprašanje.5 2 Ko­ munisti so se torej bili pripravljeni posvetiti samo pro­ blemom neslovanskih narodov, medtem ko jih je pro­ blematika slovanskih zanimala le toliko, kolikor njihovi medsebojni odnosi prispevajo k njihovemu medseboj­ nemu zlivanju ali ga zavirajo in s tem vplivajo na nasta­ janje nacionalno enotnega jugoslovanskega delavske­ ga razreda.5 3 Dejstvo, da so se v jugoslovanski politiki kmalu pojavile težnje, ki so nasprotovale unitarizmu in centralizmu ter zahtevale ureditev države na podlagi narodne enakopravnosti, je zato KPJ razumela kot ško­ dljiv poskus razbijanja nacionalne enotnosti. V njem je videla le konkurenčni boj posameznih meščanskih po­ krajinskih oziroma »plemenskih« skupin, ki vnaša zme­ do v njena jasna razredna stališča in posredno postavlja pod vprašaj enotnost samega delavskega razreda.5 4 Za KPJ je torej bila jugoslovanska nacionalna enotnost ra­ zredno veljavno in s tem zgodovinsko napredno idejno­ politično stališče. Z idejo nacionalne enotnosti so bili usklajeni tudi pogledi KPJ na vprašanje državne ureditve. KPJ je oce­ nila, da nastajanju enega naroda iz sorodnih »plemen« najbolj ustreza enotna, centralizirana, demokratska dr­ žava republikanske oblike, kije obenem najprimernejši okvir za vodenje razrednega boja.5 5 Ustanovni kongres SDSJ (k), zbran 21.-23. aprila 1919 v Beogradu, je tako v pojem »ena nacionalna država« vključeval tudi njeno centralistično vsebino, saj se je v državnopravnem po­ 5 0 Pleterski, KPJ i nacionalno pitanje, str. 8-9. 5 1 Rizman, Marksizem in nacionalno vprašanje, str. 268. 5 2 Pleterski, KPJ i nacionalno pitanje, str. 9. 5 3 Vlajčič, Revolucija i nacije, str. 52. 5 4 Pleterski, KPJ i nacionalno pitanje, str. 8-9. 5 5 Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 39. gledu zadovoljil le z načelnim prizadevanjem za »najšir­ šo samoupravo oblasti (upravno-ozemeljskih enot - op. J. P.), okrožij in občin«.5 6 Jugoslavija naj bi bila cen­ tralistično urejena državna skupnost tudi v bodoči Bal- kansko-podonavski federaciji. KPJ namreč v tedanjem času, tako kot druge komunistične partije in vodstvo mednarodnega komunističnega gibanja, ni pričakova­ la uresničenja revolucionarnih zamisli le v Jugoslavi­ ji, ampak tudi na balkansko-podonavskem in širšem mednarodnem območju. Zato je na svojem dmgem, t. i. Vukovarskem kongresu, zahtevala, naj nacionalno in državno enotna Sovjetska republika Jugoslavija vstopi »v bratsko zvezo z vsemi sosednjimi narodi zaradi vzpo­ stavljanja sovjetske federacije balkansko-podonavskih držav, ki bo sestavni del mednarodne federacije sov­ jetskih republik«.5 7 Tako usmeritev KPJ v nacionalnem vprašanju, uveljavljeno v prvih letih njenega obstoja, so kasneje imenovali tudi »vukovarski kurz«. Vzroki, zakaj je kljub očitni prisotnosti nacionalne­ ga problema v jugoslovanski državi in sočasnim opozo­ rilom najvišjih organov mednarodnega komunističnega gibanja, da le-ta v njej dejansko obstaja,5 8 KPJ sprva odmislila narodno vprašanje, so večplastni. Po eni stra­ ni je na tako ravnanje vplivalo socialdemokratsko, zlasti avstromarksistično gledanje na nacionalno vprašanje, medtem ko so po drugi strani na prvotne narodnopoli­ tične poglede KPJ vplivale tudi močno poudarjena na- rodnounitaristična in centralistična usmeritev v jugo­ slovanski politiki ter nekatere tradicije južnoslovanske­ ga narodnoosvobodilnega boja.5 9 Predvsem pa je odnos KPJ do narodnega problema določala želja ustvariti naj­ ugodnejše razmere za revolucionarni obračun z jugoslo­ vanskim meščanstvom, ki jo je utemeljevalo spoznanje, da je tak obračun možen samo z združenimi silami re­ volucionarnih dejavnikov v državi.6 0 Ta enotnost je bila z vidika KPJ seveda nujna, razumeli pa so jo bolj me­ 5 6 IA KPJ, 2, str. 14. 5 7 IA KPJ, 2, str. 35, 42. 5 8 Pleterski, Študije, str. 294; Vlajčić, Revolucija i nacije, str. 35-36; ista, KPJ i pro­ blemi revolucije, str. 73, 74, 168. 5 9 Pleterski, Študije, str. 290-291. 6 0 Pleterski, KPJ i nacionalno pitanje, str. 11. hanično, in ne kot demokratični centralizem, ki naj ga mnogonacionalnost ne bi ovirala. Toda najbrž je pogla­ vitni vir unitaristične politike v nacionalnem vprašanju treba iskati v tem, da tedanji jugoslovanski komunisti še niso poznali bistva nacionalnega vprašanja in njego­ vega pomena za revolucionarno in delavsko gibanje.6 1 Precenjevali so tedanje domače in splošno revolucionar­ no razpoloženje ter z njim povezano vlogo proletarske revolucije, ki naj bi sama po sebi rešila tudi narodno­ stna vprašanja. Prav tako so precenili načelo solidarno­ sti delavskega razreda in na tej podlagi zapostavili vlogo in pomen nacionalnega dejavnika. To je prispevalo k zanikanju pridobljenih nacionalnih individualnosti ju ­ goslovanskih narodov in odklanjanju njihovih teženj po samostojnem in svobodnem razvoju v Kraljevini SHS.6 2 Narodnopolitični pogledi KPJ so se tako ujemali s stali­ ščem vladajoče srbske hegemonistične politike in jugo­ slovanskih unitarnocentralističnih sil, ki so na podlagi teze o jugoslovanski nacionalni enotnosti gradile svoj unitamocentralistični državni program.6 3 KPJ je v tak položaj pripeljal vpliv »iskrenega, čeprav hkrati nereal­ nega in kratkovidnega revolucionarnega komunistične­ ga kozmopolitizma, za katerega je obstajal le delavski razred, na pa tudi narod«.6 4 Upoštevati pa je treba še dejstvo, da je en (srbski) del pripadnikov revolucionar­ nega delavskega gibanja v nasprotju z delavstvom dru­ gih jugoslovanskih narodov občutil le socialni, ne pa tudi nacionalni problem, kar ga je objektivno navajalo predvsem v boj za socialno osvoboditev.6 5 Idejni sistem, ki ga je o narodni problematiki obli­ kovala KPJ v začetku svojega obstoja, ni zdržal soočenja s stvarnimi razmerami v jugoslovanski državi. Njen uni­ taristični in centralistični razvoj je namreč ustvaril od­ nose nacionalne neenakopravnosti in zatiranja raznih stopenj in oblik,6 6 ki so se konkretno kazali v zanika- 6 1 Prim. Pleterski, KPJ in nacionalno vprašanje, str. 172. 6 2 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 51; Pleterski, KPJ i nacionalno pitanje, str. 11. 6 3 Kobsa, Prilog istraživanju stajališta KPJ o nacionalnom pitanju, str. 344. 6 4 Kardelj, Problemi naše socialistične graditve, 8, str. 363. 6 5 Kobsa, Prilog istraživanju stajališta KPJ o nacionalnom pitanju, str. 345-346. 6 6 Pleterski, KPJ in nacionalno vprašanje, str. 170. nju historične državnopravne individualnosti Hrvaške in Črne gore, zanikanju nacionalne državnosti, ki so jo Slovenci dosegli v času obstoja Države SHS novembra 1918, v nepriznavanju narodnih pravic Albancev, Ma­ džarov, Romunov in drugih nacionalnih manjšin in v vrsti drugih nerešenih problemov s področja mednacio­ nalnih odnosov.6 7 Jugoslovanska in slovenska politika sta se na zao­ strujoče nacionalne razmere v državi kmalu odzvali. To so poudarjeno pokazale volitve v Ustavodajno skupšči­ no Kraljevine SHS 28. novembra 1920, ostre polemike, ki so jih njeni poslanci vodili o centralistični ali avtono­ mistični državni ureditvi in narodnem vprašanju v času ustavne razprave v letih 1920-1921, in napete politične razmere po sprejetju unitaristične in centralistične Vi­ dovdanske ustave. Narodno vprašanje je tedaj postalo osrednji problem jugoslovanske politike in je odločilno zaznamovalo volitve v Narodno skupščino 18. marca 1923. Na njih so nesrbske narodne, proticentralistične stranke dosegle velik uspeh, medtem ko je bila tedaj že prepovedana KPJ, ki se je volitev udeležila prek legalne NDSJ, neuspešna.6 8 Na ta poraz KPJ (NDSJ) so seveda vplivali tudi ostri policijski ukrepi, ki so komunistom onemogočali vsako močnejše in odkrito predvolilno poli­ tično propagandno delo,6 9 toda to še vedno ni izpodbija­ lo dejstva, da leta 1923 volivcev ni prepričala narodno­ politična usmeritev KPJ oziroma NDSJ; prepričale so jih narodno usmerjene stranke, ki so terjale nacionalno samoodločbo in avtonomistično-federativno preureditev jugoslovanske države. Tako je bil dobri dve leti zatem, ko je iz volitev v Ustavodajno skupščino izšla kot tre­ tja najmočnejša stranka v državi, položaj KPJ povsem spremenjen. KPJ ni bila le postavljena izven zakona, 6 7 Čulinović, Državnopravna historija jugoslavenskih zemalja, 2, str. 264; isti, Držav­ nopravni razvitak Jugoslavije, str. 183; Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 16. 6 8 V času volitev v Narodno skupščino marca 1923 NDSJ v Sloveniji še ni bila usta­ novljena. Slovenski komunisti so v tistem času legalno delovali prek Socialistične stranke delovnega ljudstva, ki jo je skupaj z ljubljansko krajevno frakcijo Sociali­ stične stranke Jugoslavije oblikovalo vodstvo Pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo 21. 1. 1923. SSDLje obstajala do 15. 4. 1923, ko seje vključila v NDSJ. Volilni re­ zultati, ki jih je marca 1923 v Sloveniji dosegla sicer narodnofederalistično usmeije- na SSDL, so bili enako neugodni kot rezultati, ki jih je drugje v državi dosegla NDSJ. 6 9 Čulinović, Jugoslavija između dva rata, 1, str. 407. temveč se je sama postavila tudi izven tlačenih nesrb- skih narodov, saj je v razmerah ustavno uzakonjenega jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in državnega centralizma - nasprotno kot narodno usmerjene avtono- mistično-federalistične sile - v nacionalnem vprašanju zagovarjala svoja, s stvarnimi razmerami sprta stališča. Eden od najvidnejših jugoslovanskih komunistov Moša Pijade jih je kasneje pronicljivo označil kot »ideološko prirepovanje srbski buržoaziji«.7 0 Razlika med obema unitarističnima dejavnikoma - srbsko meščansko po­ litiko in KPJ - je obstajala le v njuni družbenopolitični usmeritvi. Medtem ko so meščanski zagovorniki unita­ rizma nameravali ohraniti kapitalistično ureditev v Kra­ ljevini SHS, sojo komunisti nameravali ukiniti.7 1 Volilni uspeh narodnih proticentralističnih sil leta 1923 je bil jasen znak, da hočejo nesrbski narodi rešiti svoj nacionalni problem in si v avtonomistično ali fe­ derativno preurejeni jugoslovanski skupnosti zagotoviti enakopraven narodnokulturni, politični in gospodarski položaj ter s tem svoboden in samostojen nacionalni razmah. To je spoznalo tudi vodstvo KPJ, kije po skup­ ščinskih volitvah uvidelo, da komunistično gibanje po­ trebuje nov in dejanske jugoslovanske narodnopolitične razmere priznavajoč nacionalni program. K temu so pri­ pomogle tudi predhodno izgubljene iluzije o jugoslovan­ ski, evropski in svetovni proletarski revoluciji. Že sredi leta 1921 je namreč postalo jasno, daje ne bo, saj seje kapitalizem v Evropi in na Balkanu ob pomoči ZDA pre­ hitro okrepil.7 2 V takih političnih razmerah seje KPJ od­ ločila, da še enkrat temeljito preudari svoja stališča, ki so zadevala nacionalni problem. Tak sklep je sprejela II. 7 0 Pijade, Izabrani spisi, 1/5, str. 854. O tem prim. tudi Marjanovič, Iz istorije KPJ, str. 9; Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), str. 353; Krešič, Medjunacionalni odnosi u FNRJ, str. 10; Pregled zgodovine ZKJ, str. 77; Atlagič, Nacija u klasnim i socijalističkim odnosima, str. 31; isti, Klasno i nacionalno, str. 48; Kandič, KPJ i zajednica jugo slovenskih naroda, str. 515; Đurovski, KPJ u borbi za rešenje nacionalnoga pitanja, str. 249, op. 10; Dragosavac, Nacionalno i inter­ nacionalno, str. 65; Kešetovič, Nacija u socijalizmu, str. 118; Petranovič, Istorija Jugoslavije, str. 69. 7 1 Prim. Kobsa, Diskusija, str. 699; Kobsa-Koprivnjak-Šaškor, Nacionalno pitanje, str. 50. 7 2 Vlajčič, KPJi problemi revolucije, str. 13-14, 141, 170-171; ista, Revolucija i na­ cije, str. 47. Med slovenskimi komunisti je o spoznanju, da se revolucionarna pri­ čakovanja, značilna za prva leta po svetovni vojni, niso izpolnila, leta 1923 pisal Dragotin Gustinčič. - Gustinčič, Enotna fronta proletariata, str. 6-7. državna konferenca KPJ, zbrana med 9. in 12. majem 1923 na Dunaju. Konferenca je sklenila, naj se začne »v partijskem tisku načelno obravnavo teh vprašanj (naro­ dnega vprašanja - op. J. P.), da bi prihodnje plenarno zasedanje P. S. lahko sprejelo temeljno resolucijo o na­ rodnem in plemenskem problemu v Jugoslaviji«.7 3 Na tej podlagi je nato v glasilih NDSJ stekla že omenjena razprava o nacionalnem vprašanju, ki so se je udeležili najvidnejši idejni in politični predstavniki KPJ. Razpra­ va je potekala od konca maja do konca decembra 1923, stališča, ki so se v njej uveljavila, pa je kot nov stran­ kin nacionalni program sprejela III. državna konferenca KPJ, zbrana od 1. do 4. januarja 1924 v Beogradu. * * * Tako kot KPJ tudi slovenski komunisti po ustano­ vitvi komunistične politične organizacije na Slovenskem 2. marca 1920 v Ljubljani7 4 narodni problematiki naj­ prej niso posvečali posebne pozornosti. Ravnali so se skladno z »vukovarskim kurzom«,7 5 kar je pomenilo, da je bilo zanje v vprašanju naroda najpomembnejše zani­ kanje narodnega šovinizma, ki je »v današnjem ostrem poudarjanju (...) izrodek, pretiranost; vodi nujno do na- jžalostnejših posledic: do nestrpnosti in sovraštva med narodi; rodi tudi izrodke: militarizem, večne konflikte in vojne. (...) S tem smo se postavili na mednarod, ali bolje na čisto človeško stališče«, je decembra 1921 pisalo gla­ silo Delavske novice, prek katerega je tedaj legalno delo­ valo slovensko pokrajinsko vodstvo KPJ. »Dokaz, ki jeza nas merodajen, je neoporečno dejstvo, da je narodnost nekaj čisto slučajnega, prigodnega, ne osebna zasluga; 7 3 ARS AS 1551, t. e. 2, Beschluss der Konferenz über das Referat über die politi­ sche Situation, [str. 1]. 7 4 Pripadniki revolucionarno usmerjenega krila v JSDS so 2. 3. 1920 izstopili iz stranke in ustanovili novo Delavsko socialistično stranko za Slovenijo (DSSS), ki je bila prva komunistična organizacija na Slovenskem. DSSS se je na svojem I. strankinem zboru 11.4. 1920 v Ljubljani združila s SDSJ (k). (Perovšek, Programi političnih strank, str. 7) 7 5 Pokrajinski svet KPJ za Slovenijo je na svoji seji 5. 9. 1920 v Ljubljani, ki so se je udeležili zastopniki 23 krajevnih političnih organizacij KPJ iz celotne Slovenije, soglasno sprejel resolucijo, v kateri je ugotovil, »da so vse organizacije soglasno odobrile program, resolucije in statut, sprejete na vukovarskem kongresu«. - Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 159, 160. nekaj, kar človeka ne naredi nič bolj plemenitega in mu tudi ne pridene nobene značilne poteze, ki bi ga stavila v višjo vrsto človeških bitij«, so nadaljevale Novice. »Naro­ dnost ne spremeni bistveno človeka: človeka presojamo le po njegovih moralnih lastnostih in po njegovem znača­ ju, ne pa po narodnosti. V kolikor pa narodnost vpliva na človeka, ga večinoma le poslabša: rodi fašizem, haj- duštvo, pocestno nacijonalistično pobalinstvo ...! Zato neizprosen boj slehernemu narodno-šovinističnemu po­ kretu! - Proletarijatu so vsi narodi enakovredni: njemu je vesoljno bratstvo v delu najvišji ideal!«7 6 Drugi vidik narodne problematike, ki so mu tedaj slovenski komunisti še posvetili pozornost, pa je bilo že omenjeno vprašanje državnih mej. Zanje sta bila izgu­ bljeni plebiscit na Koroškem 10. oktobra 1920 in izgu­ ba Primorske s sklenitvijo Rapalske pogodbe novembra istega leta dokaz, da meščanstvo narodnostnega vpra­ šanja ni sposobno rešiti. To lahko ob pomoči mednaro­ dnega komunističnega gibanja s socialno revolucijo in zlomom imperializma ter nacionalega šovinizma stori le proletariat.7 7 Zato niso priznavali ne koroškega plebisci­ ta, ne Rapalske pogodbe, ne mej, ki so jih postavili ka­ pitalisti in imperialisti.7 8 Odklanjali so tudi zavzemanje meščanske politike - tako liberalne kot katoliške -, da bi z uporabo vojaške sile rešili vprašanje jugoslovan­ ske (slovenske) severne in zahodne meje.7 9 »Ko pridemo 7 6 Delavske novice, I, št. 7, 9. 12. 1921, Misli o sodobnih vprašanjih proletarijata. - Podobna stališča je poleti 1920 poudarjalo tudi tržaško Delo (glej Delo, I, št. 31, 28. 7. 1920, Naše pravice in naše dolžnosti), ki je še pred ustanovitvijo Komuni­ stične partije Italije (KPI) 21. 1. 1921 v Livornu imelo odločilno vlogo pri usmerja­ nju slovenskih sekcij v Italijanski socialistični stranki v komunističnem duhu. Po ustanovitvi KPI je bilo Delo najprej slovensko glasilo Komunistične zveze Julijske Benečije in nato KPI. (Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci, str. 349, 367; Kronologija naprednega delavskega gibanja, str. 61) 7 7 Rdeči prapor, XV, št. 40, 16. 10. 1920, »Plebiscit« na Koroškem, št. 49, 17. 11. 1920, Nacijonalni polom na Primorskem, št. 54, 4. 12. 1920, Konstituanta; Delo, I, št. 62, 13. 10, 1920, Jadransko vprašanje?, št. 63, 22. 10. 1920, Polom nacio­ nalistične politike, št. 64, 25. 10. 1920, Koroška in koroški plebiscit, št. 68, 5. 11. 1920, Pred rešitvijo jadranskega vprašanja; Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 163, 173, 174. 7 8 Rdeči prapor, XV, št. 49, 17. 11. 1920, Nacijonalni polom na Primorskem; Delo (Trst), I, št. 63, 22. 10. 1920, Polom nacijonalistične politike, št. 64, 25. 10. 1920, Koroška in koroški plebiscit. Prim. tudi Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci, str. 387. 7 9 Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 64-67, 77-78; Rdeči prapor, XV, št. 44, 30. 10. 1920, Hinavščina : volilni oklic slov. ljudske stranke, št. 46, 6. 11. 1920, Liberalci za vojno z Italijo, št. 48, 13. 11. 1920, Hočete nove vojne z Italijo in Avstrijo itd.? ... Ali hočete mir med narodi in odpravo vojsk? - Pripominjam, daje uporabi vojaške mi na oblast, bomo čez vse te reči naredili križ«, je no­ vembra 1920 zapisal Rdeči prapor. »Skupaj z nemškim in italijanskim proletarijatom bomo rešili nacijonalna vprašanja na podlagi resnične samoodločbe (pri kateri kapitalisti ne bodo imeli ne upliva ne volilne pravice) in ustvarili zvezo sovjetskih delavsko-kmečkih republik Italije, Jugoslavije, Nemške Avstrije itd. Rešitev nacijo- nalnih vprašanj je v Internacijonali.«8 0 V tem duhu je organizator komunistične stranke na slovenskem Ko­ roškem Lovro Kuhar8 1 opozarjal, da mora delavski ra­ zred ohraniti svojo razredno budnost, kajti »podžigati narodnostne strasti in odvračati pozornost proletarijata srednje Evrope od svojih interesov, to je bil smoter vseh plebiscitov, ki jih je prinesel Pariz«.8 2 In ker delavstvo ni tukaj, da bi delalo meje med narodi ali da bi meščanstvu pomagalo graditi take meje, komunisti odklanjajo plebi­ scit. Enako kot strankin pokrajinski svet je poudaril: »Delavci morajo meje, ki jih gradi kapitalizem, razdirati in podirati.«8 3 Taka stališča je Kuhar poudarjal že pred plebiscitom,8 4 ko sta ga »komedija« oziroma »glasovalna norišnica na Koroškem« zaskrbeli zaradi nacionalistič­ ne gonje, ki je omamila vse delavstvo tako, da je po­ polnoma pozabilo na svoje socialno stanje in slepo drvi za nacionalisti.8 5 »Pariški konferencarji so s svojo plebi­ scitno odredbo vrgli celokupni koroški proletariat (ju­ goslovanski in avstrijski) iz tira in ga odtegnili razredni borbi«, je konec maja 1920 zapisal v Rdečem praporu. »Dolžnost delavske stranke (komunistov) Jugoslavije je, sile pri reševanju vprašanja mej nasprotovala tudi Jugoslovanska socialnodemo­ kratska stranka. (Perovšek, »V zaželjeni deželi«, str. 69-71) 8 0 Rdeči prapor, XV, št. 49, 17. 11. 1920, Nacijonalni polom na Primorskem. 8 1 Deželak Barič, Politični vzpon in zaton Lovra Kuhaija, str. 85. Eden od vidnih slovenskih komunistov iz dvajsetih let in kasnejši preučevalec zgodovine delavskega gibanja France Klopčič je Kuhaija dobro poimenoval »steber komunistične stranke v Mežiški dolini«. (Klopčič, Velika razmejitev, str. 209) 8 2 Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 69. 8 3 Prav tam, str. 69-70; Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 162. 8 4 Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 63, 67, 68. - Kuharje kasneje - v spomin­ skih zapisih, napisanih po drugi svetovni vojni - netočno trdil, da so komunisti na slovenskem Koroškem že tedaj (na II. kongresu KPJ, 20.-24. 6. 1920 v Vukovarju) zahtevali priključitev koroškega plebiscitnega ozemlja k jugoslovanski državi. (Ku­ har-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 104, 180) Iz kongresnega gradiva pa je razvidno, da je njihov delegat Anton Metamik le protestiral »proti imperialističnemu miru, sklenjemu v Parizu«. Glej Drugi (Vukovarski) kongres KPJ, str. 160, op. *220. 8 5 Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 65, 66. da se zavzame za nas Korošce, da nas privede nazaj na pot čistega razrednega boja.«8 6 Avgusta je k temu do­ dal: »Delavstvo, ne prepiraj se, pod katero kapitalistično državo hočeš pripasti, okleni se komunistične stranke, ki bo vse narodnostne prepire rešila boljše kot Pariz in antanta, okleni se komunistične internacionale, ki vodi resničen boj proti vsakemu zasužnjenju, prav tako soci­ alnemu kakor nacionalnemu.«8 7 Ob gornjem so v slovenskem komunističnem gi­ banju opozorili še na en vidik razredne budnosti, ki je zadeval vprašanje mej. Ocenili so namreč, da so » vse meščanske stranke v Italiji in v Jugoslaviji (...) smatrale (Rapalsko - op. J. P.) pogodbo za potrebno, in sicer ne zato, da pride do miru, ampak zato, da se Italija in Jugo­ slavija znebita najtežjega zunanjepolitičnega vprašanja in obrneta vso silo vsaka proti svojemu domačemu pro­ letarijatu, ki vstaja in preti vreči kapitalistični sistem«.8 8 Kljub izrazito razrednemu pogledu na vprašanje držav­ nih mej in kritičnim, tudi posmehljivim ocenam ravna­ nja meščanske politike v njem (»koroško ljudstvo je ja ­ sno pokazalo, da se (...) ne zadovoljuje s trobojkami, s živijo kričanjem, s sokolskim komedijanstvom«; »zakaj naši gospodje ministri niso sklenili tega pakta (Rapal­ ske pogodbe - op. J. P.), ko je še Wilson kaj veljal, pa bi bili rešili Postojno, Idrijo in še več za Jugoslavijo?«),8 9 pa so v vrstah revolucionarno usmerjenega delavskega razreda pokazali tudi občutljivost za položaj, v katerega so bili postavljeni Slovenci, ki niso bili zajeti v jugoslo­ vanski državni okvir. Tako je tržaško Delo v času, ko je bila Julijska krajina podrejena italijanskemu zasedbe­ nemu režimu in v mednarodnem pogledu še ni bilo od­ 8 6 Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 64. 8 7 Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 68. 8 8 Rdeči prapor, XV, št. 49, 17. 11. 1920, Nacijonalni polom na Primorskem. - Enak pogled na sklenitev Rapalske pogodbe je leta 1924 zagovarjal tudi komunistični Glas svobode (Glas svobode, II, št. 3, 16. 1. 1924, Krah nacionalizma : sporazum kraljevske vlade SHS s fašistovsko Italijo). 8 9 Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 173; Rdeči prapor, XV, št. 49, 17. 11. 1920, Nacijonalni polom na Primorskem. Prim. tudi Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 449; Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 70-71; Delo (Trst), I, št. 64, 25. 10. 1920, Koroška in koroški plebiscit. - V zvezi z 28. predsednikom Združenih držav Amerike (v letih 1912-1921) Woodrowom Wilsonom, kije omenjen v gornjem navedku, po­ jasnjujem, daje bil po kapi 26. 9. 1919 v slabem zdravstvenem stanju in seje leta 1920 umaknil izjavnega življenja. ločeno vprašanje njene državne pripadnosti, pisalo, da je položaj tamkajšnjega slovenskega in hrvaškega prebi­ valstva »močno podoben položaju sužnjev, položaju niž­ jega, manjvrednega ljudstva«.9 0 Drugače pa slovenskih revolucionarno usmerjenih marksistov v Julijski krajini nacionalno vprašanje sprva ni zanimalo. Menili so, da je vseeno, kateri državi bodo pripadali, saj jim je šlo za revolucijo, ki naj bi docela spremenila obstoječe sta­ nje.9 1 Slovencev tudi niso videli kot narod, ampak le kot »pleme«, narodno čustvovanje pa je zanje predstavljalo zgolj sredstvo, ki ga za uresničenje svojih političnih ci­ ljev uporablja meščanstvo.9 2 Prvenstvo razrednega nad narodnim je bilo osre­ dnje, temeljno vodilo, kije opredeljevalo tedanje poglede slovenskih komunistov na narodnostni problem. Okto­ bra 1920 ga je v članku Socializem in narodnost do­ bro izrazil eden od ustanoviteljev komunistične stranke na Slovenskem, ing. Dragotin Gustinčič, ki je zapisal: »Narodnostno osvoboditi se torej pravi: osvoboditi se od vas, trgovcev, fabrikantov, advokatov in politikujo- čih duhovnikov.«9 3 Vrednostni pomen odločnega revolu­ cionarnega razrednega boja, ki ga bo, »brezobzirno na narodnost«, izvedla velika internacionalna akcija evrop­ skega proletariata pod vodstvom Kominterne, je bil ne­ dvoumen.9 4 Ob tem je bila povedna misel, ki jo je glasilo KPJ za Slovenijo, Rdeči prapor, zapisalo po volitvah v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS. »Komunisti nik­ dar niso tajili,« je zapisal Prapor, »da potom parlamenta­ rizma v buržoazni državi proletarijat nikdar ne bo prišel 9 0 Delo (Trst), I, št. 31, 28. 7. 1920, Naše pravice in naše dolžnosti. Prim. tudi Delo (Trst), I, št. 34, 4. 8. 1920, Slovenski in srbo-hrvaški proletarski mladini. - Kot je poročal Slovenec, so proti italijanski zasedbi slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni 31.1. 1920 protestirali tudi komunistično usmerjeni jugoslovanski študentje, ki jih je vodil kasnejši sekretar pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo, Lovro Klemen­ čič. (Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 37-38; Slovenec, XLVIII, št. 29, 6. 2. 1920, F. S.: Komunizem v dunajskem jugoslovanskem dijaštvu.) 9 1 Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci, str. 363, 387; ista, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 381-382. 9 2 Delo (Trst), I, št. 88, 24. 12. 1920, D.(rago) Godina, Kaj hoče dr. Tuma, št. 91, 31. 12. 1920, (Vladimir) M(artelanc), Pogoji komunističnega vspeha v Jugoslaviji. O tem glej tudi Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 333. Prim. tudi str. 334. 9 3 Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 449. 9 4 Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 203; Rdeči prapor, XV, št. 54, 4. 12. 1920, Jak.(ob) Žorga, Temelj komunizma. Prim. tudi Rdeči prapor, XV, št. 55, 7. 12. 1920, Jak. (ob) Žorga, Temelj komunizma. do konečne osvoboditve. Potom energičnega nastopa bo iztrgal popuščanja od meščanskih oblastnikov, sovjet­ sko republiko pa bo ustvarila le socijalna revolucija, ki zori v vsem svetu.«9 5 In o njenem skorajšnjem nastopu so bili slovenski komunisti prepričani.9 6 Ob gornjem naj opozorimo, daje bilo razredno na­ čelo za slovenske komuniste merodajno tudi v preso­ janju tedanjih prelomnih dejanj v slovenski zgodovini. Tako je Rdeči prapor slovensko narodno samoodločbo 29. oktobra 19189 7 razumel le kot menjavo gospodarjev delovnega ljudstva. »Mesto Nemca, je prišel Slovenec, mesto nemške buržoazije je prišla slovenska. Nesvobo­ den, tlačen in izkoriščan je bil slovenski proletarijat v Avstriji, nič drugega ni danes.« Narodna osvoboditev iz­ pod avstrijske oblasti je prinesla le »podlago za razredni boj med slovensko buržoazijo in slovenskim proletarija­ tom. Nemški imperijalizem je ta boj zaviral, široke mase niso imele jasnega pogleda, ker jim ga je zatemnjaval nacijonalizem, kije potiskal v ozadje socijalne boje. Sa­ mo v tem je pomen 29. X. za slovenski proletarijat.«9 8 Razredni pogled na vprašanje naroda in družbena razmerja v njem je jeseni 1920 najbolj glasno poudarjal že omenjeni Dragotin Gustinčič. V obširnem članku Go­ vor slovenski inteligenci, kije v treh nadaljevanjih izšel v tržaškem Delu,9 9 je na vprašanje, kaj je slovenski na­ rod, odgovarjal: »Slovenski narod je skupina vseh onih ljudi, ki pravijo, daje njihov materni jezik slovenski in ki ne izkoriščajo tujega dela v svoj dobiček. Vsi drugi pa, ki tudi pravijo, da je njihov materni jezik slovenski in izkoriščajo tuje delo v svoj profit, so pijavke slovenskega 9 5 Rdeči prapor, XV, št. 55, 7. 12. 1920, Zmešnjava : izid volitev v konstituanto. - Podobna stališča je strankin pokrajinski svet zagovarjal tudi v času, ko se je začel politično pripravljati na splošne občinske volitve v Sloveniji (izvedene so bile spo­ mladi 1921). Na zasedanju 5. 9. 1920 v Ljubljani je poudaril, da gre »Komunistična Stranka (...) v volilni boj po načelih čistega komunizma in povdaija vedno, daje ko- nečna rešitev proletarijata mogoča le tedaj, kadar namesto kapitalističnega nastopi potom diktature proletarijata komunistični družabni red«. (Rdeči prapor, XV, št. 30, 11.9. 1920, Pokrajinski Strankin Svet) 9 6 Rdeči prapor, XV, št. 59, 22. 12. 1920, Politika bankroterjev, št. 62, 31. 12. 1920, Staroletna bilanca. 9 7 O tem glej Pleterski, Prva odločitev, str. 261-268; Perovšek, Slovenska osamosvo- ßtev 1918, str. 51-59. 9 8 Rdeči prapor, XV, št. 45, 2. 11. 1920, 29. oktober. 9 9 Delo (Trst), I, št. 59-62, 6., 8., 11. in 13. 10. 1920, D.(ragotin) G.(ustinčič), Govor slovenski inteligenci. naroda.« To je meščanski kapitalistični razred, ki ga je Gustinčič, kljub temu da ga je priznaval kot družbeno sestavnico slovenske narodne skupnosti, vrednostno izključeval iz naroda. In inteligenca mu služi, ker ji je »komodno biti privesek vladajočega razreda«.1 0 0 Razredni ekskluzivizem je slovenskim komunistom odpiral tudi pot k podpiranju teze o enem jugoslovan­ skem narodu in centralistični sovjetski republiki Jugo­ slaviji. Le-ta je v začetnem obdobju delovanja komuni­ stične organizacije na Slovenskem nesporno označevala narodnopolitične poglede slovenskega revolucionarnega delavskega gibanja.1 0 1 Toda v osnovi nerešeno narodno­ 1 0 0 Delo (Trst), I, št. 60, 8. 10. 1920, D.(ragotin) G.(ustinčič), Govor slovenski inteli­ genci. - Družbeno ostra je bila tudi Gustinčičeva opredelitev inteligence. »Slovenska inteligenca«, je zapisal, »niso niti slovenski profesorji, niti slovenski inženjeiji, niso slovenski zdravniki in še najmanj tisti, ki se pode na kakih visokih kljusah po Lju­ bljani in njeni okolici, ne slovenski advokatje, ne slovenski notarji - ta dva stanu še najmanj med vsemi ostalimi - ne drugi visoki uradniki, med katerimi so juristi poslednji, ne sodniki in ne duhovniki. Slovenska inteligenca so tisti ljudje, ki v slovenskem jeziku ustvarjajo nove ideje in nove načrte za naše skupno duševno in socialno življenje. Oni niso vezani na stan - če so resnični, prav pravi inteligenti, stanu niti nimajo - niti na šole. (...) Trdi ovratnik in zlikana židovska kravata nista še dovoljna znaka inteligence«. (Delo (Trst), I, št. 59, 6. 10. 1920, D./ragotin/ G./ ustinčič/, Govor slovenski inteligenci) 1 0 1 O narodnounitarističnih in centralističnih pogledih slovenskih komunistov v ob­ dobju takoj po ustanovitvi komunistične stranke na Slovenskem glej Rdeči prapor, XV, št. 2, 22. 5. 1920, Obelčan (Lovro Klemenčič), Razredi in politične stranke Ju­ goslavije, prav tam, Za ujedinjenje proletarijata Jugoslavije, prav tam, Delavnemu ljudstvu Slovenije, št. 21, 11. 8. 1920, Proletarski dan v Ljubljani, št. 22, 14. 8. 1920, Rezolucija : sprejeta na velikem shodu Komunistične Stranke v Ljubljani 8. avgusta, št. 39, 13. 10. 1920, Buržoazija, prav tam, Notranje politični pogled. Pašič in bodoča ustava, št. 46, 6. 11. 1920, Triletnica delavsko-kmečke ruske republike, št. 48, 13. 11. 1920, Delavnemu ljudstvu v prevdarek, št. 50, 20. 11. 1920, V boj za sovjetsko republiko!, št. 51, 24. 11. 1920, Slovenski narod!, št. 52, 26. 11. 1920, Proletarijatu industrijskih mest in krajev, št. 53, 2. 12. 1920, Volilni teror jugoslo­ vanske buržoazije, št. 54, 4. 12. 1920, Konstituanta; Delavske novice, I, št. 1, 28. 10. 1921, Smernice »Delavskih Novic«, št. 5, 25. 11. 1921, Naša zunanja politika, št. 9, 23. 12. 1921, Današnje naloge proletarskega razreda v Jugoslaviji; Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 181, 191, 192.- Kar zadeva zavzemanje za centralistično sov­ jetsko republiko Jugoslavijo, je zanimivo, da so slovenski komunisti sicer poudarjali prednosti sovjetskega federalizma. Tako je pred volitvami v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS Rdeči prapor pisal, da »sovjetski sistem nudi najpopolnejšo obliko federacije, ker daje vsem pokrajinam svobodo v vseh lokalnih zadevah in garan­ tira potrebno gospodarsko enotnost«. (Rdeči prapor, XV, št. 37 in 39, 6. in 13. 10. 1920, Volilna gesla in programi strank na Slovenskem. O sovjetskem federalizmu glej Dukič-Veljovič, Sovjetski federalizam.) Glede notranje ureditve jugoslovanske meščanske države pa so delili mnenje beograjskih Radničkih novin, »naj bo država centralistično ali federalistično urejena, je v glavnem tudi nadalje last kapitalistič­ nega razreda«. Meščanske stranke se namreč »ne razlikujejo v nič drugem, kakor v obliki, po kateri naj bi se godilo (...) neomejeno meščansko vladanje: ali samo z enim parlamentom ali z več parlamenti, ali z enim ali z dvema domoma, ali v hrvaškem, ali srbijanskem ali slovenskem narečju, ali v fesu, talarju, ali cilindru«. (Rdeči prapor, XV, št. 47, 10. 11. 1920, Vso oblast sovjetom delavcev, kmetov in vojakov!) stno vprašanje v Kraljevini SHS,1 0 2 večinsko avtonomi­ stično narodnopolitično stališče na Slovenskem in zao­ stritev političnih razmer v državi po sprejetju Vidovdan­ ske ustave so slovenske komuniste kmalu navedli k pr­ vim opozorilom, izrečenim v okviru jugoslovanskega ko­ munističnega gibanja, da se med aktualnimi vprašanji v Jugoslaviji pojavlja tudi nacionalni problem. Posamezne poudarke v tej smeri so začeli izrekati že v prvih mese­ cih po Vukovarskem kongresu,1 0 3 spomladi 1921 pa so pred občinskimi volitvami slovenske volivce nagovarjali z geslom federativne republike.1 0 4 Glede na tedanjo spo­ znavno raven v KPJ je najdlje segel pogled slovenskega člana namestniškega odbora Centralnega partijskega sveta KPJ Lovra Klemenčiča. Julija 1921 je v poroči­ lu Izvršnemu komiteju Komunistične internacionale o političnih in gospodarskih razmerah v Kraljevini SHS opozoril na zgodovinske, državnopravne, gospodarske, verske in jezikovne razlike med Jugoslovani ter splošno nezadovoljstvo, ki vlada v državi zaradi strogega cen­ tralizma.1 0 5 Ob centralistični državni ureditvi Kraljevine 1 0 2 Zečevič, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 302. 1 0 3 Rdeči prapor je sredi oktobra 1920 opozoril na centralistično in velikosrbsko politiko Pašičeve Narodne radikalne stranke, »ki obstaja v tem, da bi se združile vse srbske pokrajine v eno celoto, tako da bi tvorile nekako Prusijo v Jugoslavi­ ji«. Kasneje je opozoril na nacionalno nestrpnost vodilnega uslužbenca kočevskega premogovnika, po narodnosti Nemca, do slovenskih rudaijev, in na - povzemajoč po Radničkih novinah - neprimeren odnos častnikov v negotinski vojašnici do Slo­ vencev, kijih imenujejo »Švabe«. Podobno je Ujedinjenje konec junija 1920 pisalo, da »še nikoli prej ni masa slovenskega in srbsko-hrvaškega naroda iz osvobojenih pokrajin (jugoslovanskega dela nekdanje Avstro-Ogrske - op. J. P.) kazala toliko sovraštva proti Srbijancem, kakor ravno v teh časih«. Obenem s temi opozorili se je Dragotin Gustinčič že marca 1920 zavzel, da bi Jugoslavijo - po gospodarskih in socialnih, ne pa tudi po zgodovinskih kriterijih - preuredili na federativni način, decembra pa je opozoril na politični pritisk, ki so mu izpostavljeni Črnogorci in prebivalstvo v Makedoniji. Slabo leto zatem so o Slovencih v Italiji pisale Delavske novice. Poudarile so, da je bilo z izgubo Primorske njeno »ljudstvo (...) izročeno nacijonalni nestrpnosti, preganjanju in izkoriščanju italijanskega nacijonalnega šo­ vinizma in imperijalizma«. (Rdeči prapor, XV, št. 39, 13. 10. 1920, Notranji politični pregled. Pašičin bodoča ustava, št. 44, 30. 10. 1920, Domače in razno. Provokacija, št. 45, 2. 11. 1920, Trpinčenje vojakov : inkvizicija v negotinski vojašnici, potijena potom ankete; Ujedinjenje, I, št. 3, 25. 6. 1920, J./ože/ M. P./ertot/, Ujedinjenje jugoslovanskega delavnega naroda, št. 2, 20. 3. 1920, Ing. D./ragotin/ Gustinčič, Centralizem ali federalizem? : odlomek iz polemičnega rokopisa; Delo, I, št. 83, 10. 12. 1920, Anin /Dragotin Gustinčič/, Pripomnje k volitvam v Jugoslaviji; Delavske novice, I, št. 5, 25. 11. 1921, Naša zunanja politika) 1 0 4 Viri za zgodovino KSS 1919-1921, str. 245. 1 0 5 Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 56-57. Na jezikovne in verske razlike med južnimi Slovani je Klemenčič julija 1921 opozoril tudi v gradi­ vu, ki gaje pripravil za preučevanje politične ekonomije nerazvitih držav. (AJ-507- SHS seje ponovno ustavil oktobra 1921. V Delavskih novicah je zaradi nevzdržnih razmer, ki jih je ustvarila centralistična ureditev jugoslovanske skupnosti, zah­ teval njeno federativno preoblikovanje. Porok državno­ pravne preureditve Kraljevine SHS, ki bi jo - ne da bi se pri tem oprli na zgodovinska in verska merila - izpeljali na podlagi revizije ustave, je bila po njegovem prepri­ čanju le enotna fronta delovnega ljudstva.1 0 6 Slovenski komunisti so nato v naslednjem letu, ob poudarku, da lahko narodno vprašanje z enotnim razrednim bojnim nastopom reši le delovno ljudstvo, pod Klemenčičevim vodenjem pokrajinske organizacije KPJ1 0 7 začeli preha­ jati k zagovarjanju mnogonacionalnega značaja jugoslo­ vanske države in pravice Slovencev, Hrvatov in Srbov do samoodločbe. Zavzemali so se tudi za ljudsko federativ­ no delavsko-kmečko državo.1 0 8 Ob tem je bil pomemben njihov poudarek, daje pravica do samoodločbe sestavni KI-1921/17, L. Klemenčič, Socijalno-ekonomski problemi d. SHS i na Balkanu : material za proučavanje politekonomije nerazvijenih zemalja, str. 17-18;) - Kar za­ deva posamezna stališča, ki so kazala, da so slovenski komunisti leta 1921 začeli opažati narodnostno različnost v jugoslovanski državi, opozarjam še na razpravo Vladislava Fabjančiča v Ustavodajni skupščini Kraljevine SHS, kjer je zagovarjal jezikovno enakopravnost v jugoslovanski skupnosti, in na etnično ločevanje Slo­ vencev, Hrvatov in Srbov v Delavskih novicah, 23. 12. 1921. (SB US K SHS, 1921, 27. redovni sastanak, 10. 5. 1921, str. 16; Delavske novice, I, št. 9, 23. 12. 1921, Današnje naloge proletarskega razreda v Jugoslaviji, II) 1 0 6 Delavske novice, I, št. 1, 28. 10. 1921, (Lovro Klemenčič), Smernice »Delavskih Novic«; Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 45-46. Na nerešeno vpra­ šanje državne ureditve in poudarjanje zahtev po reviziji ustave v tedanji jugoslovan­ ski politiki so v Delavskih novicah opozorili tudi konec novembra 1921. (Delavske novice, I, št. 5, 25. 11. 1921, Naša zunanja politika) 1 0 7 Klemenčič je septembra 1921 ponovno postal sekretar Pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo. Pred tem je to funkcijo opravljal od septembra 1920 do aprila 1921. (Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 41, 42, 44) 1 0 8 Delavske novice, II, št. 5 in 7, 2. in 16. 2. 1922, L. K. Rudarski (Lovro Klemenčič), Proletarijat in srbsko-hrvaško-slovenski spor, št. 17, 1. 5. 1922, 1. majnik 1922, prav tam, V. F. (Vladislav Fabjančič), Centralizem in avtonomija, št. 18, 4. 5. 1922, Prvomajski govor, št. 31, 5. 8. 1922, Rudarski (Lovro Klemenčič), Prva obletnica zakona o zaščiti države, št. 42, 19. 10, 1922, Kriza vladnih strank in proletariat, št. 44, 2. 11. 1922, Zveza delovnega ljudstva : govor s. Fabjančiča na shodu v »Unionu«), št. 46, 16. 11. 1922, Na pravi poti, št. 48, 30. 11. 1922, V boj proti beli korupciji in nasilju v Ljubljani, št. 49, 7. 12. 1922, Govor sodruga Klemenčiča na manifestativnem shodu v »Unionu«, št. 50, 14. 12. 1922, Kriza Pašič-Pribičevičeve vlade in revizija ustave, št. 51, 21. 12. 1922, Pašičeva radikalna vlada; III, št. 1, 4. 1. 1923, Proletarski razred in volitve. - Kar zadeva narodni značaj Kraljevine SHS, slovenski komunisti v tem času še niso povsem izoblikovali afirmativnega odnosa do jugoslovanskih nacionalnih individualnosti. Deloma so se še strinjali s teorijo jugo­ slovanske nacionalne enotnosti, saj so v letu 1922 jugoslovanske narode označevali tudi kot »plemena«. (Delavske novice, II, št. 7, 16. 2. 1922, Rudarski /Lovro Kle­ menčič/, Draginja, št. 31, 5. 8. 1922, Rudarski /Lovro Klemenčič/, Prva obletnica zakona o zaščiti države, št. 33, 18. 8. 1922, -ž. /Milan Lemež/, Iz polpretekle dobe) del človekovih pravic, ki so jih razglašala vsa revoluci­ onarna gibanja od francoske revolucije dalje.1 0 9 Opazne so bile tudi stopnjevane obsodbe centralističnega sis­ tema oziroma velikosrbske hegemonije in »beograjske­ ga imperializma«. Komunisti so tako kot druge proti- centralistične sile opozarjali, da sta za nastale razmere odgovorni tedanji najmočnejši vladni stranki, Pašičeva Narodna radikalna stranka in vsedržavna unitaristična Jugoslovanska demokratska stranka.1 1 0 Ugotavljali so, da sta Slovence in Hrvate oslabili, Srbe pa okrepili.1 1 1 Po oblikovanju Pašičeve homogene radikalske vlade 16. decembra 1922, s katero se je NRS po skoraj polnih dveh letih sodelovanja odrekla svojim dotedanjim de­ mokratskim zaveznikom in jih vrgla »pod kap«,1 1 2 pa so še poudarili, da je z njo nastopila »čisto srbsko naci- jonalna hegemonistična meščanska vlada«. Tako oceno so ponazorili s pristavkom, da sta v novi vladi tudi »dva ministra za kolonije (podčrtal J. P.)« - eden za Slovenijo in eden za Hrvaško.1 1 3 Slovenski minister (brez listnice) je bil radikal dr. Niko Zupanič.1 1 4 V času Klemenčičevega ponovnega vodenja sloven­ ske pokrajinske organizacije KPJ je narodno vprašanje začelo postajati predmet večje pozornosti komunistov, čeprav so ob tem dalj časa še vedno zanikali njegovo temeljno, narodnostno vsebino. Do sredine leta 1922, 1 0 9 Delavske novice, II, št. 45 in 46, 9. in 16. 11. 1922, Na pravi poti. 1 1 0 Delavske novice, II, št. 7, 16. 2. 1922, Rudarski (Lovro Klemenčič), Draginja, št. 29, 20. 7. 1922, A. H. (Albert Hlebec), K obletnici zakona o zaščiti države, št. 33, 18. 8. 1922, -ž. (Milan Lemež), Iz polpretekle dobe, št. 42, 19. 10. 1922, Kriza vladnih strank in proletariat, št. 50, 14. 12. 1922, Kriza Pašič-Pribičevičeve vlade in revizija ustave, št. 51, 21. 12. 1922, Pašičeva radikalna vlada; III, št. 1, 4. 1. 1923, Proletar­ ski razred in volitve. - Poleg NRS in JDS so slovenski komunisti med najpomemb­ nejše podpornike jugoslovanskega centralizma prištevali še socialne demokrate, Samostojno kmetijsko stranko in srbsko Zemljoradničko stranko. (Delavske novice, II, št. 17, 1. 5. 1922, V. F. /Vladislav Fabjančič/, Centralizem in avtonomija, št. 36, 7. 9. 1922, V. F. /Vladislav Fabjančič/, K državni konferenci neodvisnih strokovnih organizacij, št. 51, 21. 12. 1922, Popolen razkroj socijalne demokracije SHS) 1 1 1 Delavske novice, II, št. 51, 21. 12. 1922, Pašičeva radikalna vlada. 1 1 2 Delavske novice, II, št. 51, 21. 12. 1922, Pašičeva radikalna vlada. O koalicij­ skem vladnem sodelovanju NRS in JDS v času od 1. 1. 1921 do 16. 12. 1922 ter oblikovanju Pašičeve homogene radikalnske vlade glej Kaser, Handbuch der Regi­ erungen Südosteuropas, 2, str. 11-15; Čulinović, Jugoslavija između dva rata, 1, str. 403-404. 1 1 3 Delavske novice, II, št. 51, 21. 12. 1922, Pašičeva radikalna vlada. 1 1 4 Kaser, Handbuch der Regierungen Südosteuropas, 2, str. 15. O Niku Županiču glej Perovšek, Županič, Niko, str. 387; Promitzer, Niko Županič in vprašanje jugo­ slovanstva, str. 7-30. deloma pa tudi kasneje, so se namreč v njihovih razčle­ nitvah ohranile ocene, ki so vzroke nacionalnih bojev v jugoslovanski državi videle zgolj v gospodarskih na­ sprotjih med vladajočim meščanstvom.1 1 5 Kljub temu pa so v slovenskem komunističnem gibanju že tedaj točno opredelili bistvene značilnosti narodnopolitičnega raz­ hajanja v Kraljevini SHS. To je pokazalo razmišljanje Klemenčičevega tesnega političnega sodelavca in idej­ nega somišljenika Vladislava Fabjančiča v prvomajski številki Delavskih novic leta 1922. V njem je podrob­ no predstavil oba nasprotujoča si narodnopolitična po­ gleda na jugoslovansko skupnost - centralističnega in avtonomističnega. Centralistično stališče, ki so ga pod­ pirali JDS, NRS, Zemljoradnička stranka, Samostojna kmetijska stranka in socialna demokracija, je stvarno, a posmehljivo prikazal prek njegovih glavnih poudar­ kov. Naštel jih je takole: »Bila bi velikanska nesreča za Hrvate, Slovence in Macedonce, če bi ohranili, oziroma si ustvarili svojo ple­ mensko samostojnost, svoj poseben jezik, če bi ostali omejeni za svoje potrebe na svoje lastne finance, če bi bili v nujni obrambi svojih meja pred pohlepnimi so­ sedi omejeni na svoje lastne vojake. Sploh je ena naj- nerodnejših reči na svetu biti sin majhnega naroda, ker majhnemu narodu ni pomoči, ker ga njegovo pičlo število ovira in mu naravnost onemogoči večji kultur­ ni, gospodarski in politični razmah. Da bi torej mogli s pridom napredovati, v čim krajšem času postati velik narod, ki se bo lahko razširil čez svoje sedanje meje, ki bo eventualno, ko napoči ta doba, izkrcal svoje obo­ 1 1 5 Delavske novice, II, št. 7, 16. 2. 1922, L. K. Rudarski (Lovro Klemenčič), Proleta­ riat in srbo-hrvaško-slovenski spor, št. 17, 1. 5. 1922, V. F. (Vladislav Fabjančič), Centralizem in avtonomija, št. 31, 5. 8. 1922, M. L. (Milan Lemež), Dva ekstrema v našem delavskem gibanju. - Lovro Klemenčič je npr. zapisal: »Ne more se reči, da Srbi narodnostno tlačijo Hrvate in Slovence ali obratno. Slovenci in Hrvati svobodno izpovedujejo svojo narodnost, imajo svoje narodne šole, se služijo tudi v uradih svo­ jega jezika, - lahko postanejo najvišji uradniki, ministri itd. - so torej v pogledu svo­ je narodnosti popolnoma svobodni. Spor torej ne izvira iz narodnostnih vzrokov. (...) Hrvaško-srbski spor je torej eminentno spor med hrvaško in srbsko buržoazijo, spor o sferah in mejah in načinu gospodstva in izkoriščanja nad jugoslovanskim delovnim narodom. To je spor o izvoznicah, koncesijah, spor, kdo bo vladal nad ogromnimi državnimi imetji in spor o tem, komu naj se dajo prirodna bogastva in delavna moč Jugoslavije v izkoriščanje: francoskim ali nemškim trustom in bančnim koncernom.« (Delavske novice, II, št. 7, 16. 2. 1922, L. K. Rudarski /Lovro Klemenčič/, Proletari­ at in srbo-hrvaško-slovenski spor) rožene zastopnike kje v Afriki, da poučujejo zamorce o jugoslovenski kulturi, moči, slavi; če hočemo te velike cilje doseči, se moramo čimprej znebiti slovenskega jezi­ ka in drugih takih domačih pridelkov, moramo zavrniti vse, kar bi dišalo po kakršnikoli samostojnosti: politič­ ni, upravni, kulturni, intelektualni. Ker so Srbi osvo­ boditelji Hrvatov, Slovencev, Macedoncev, Črnogorcev, ker so oni najsposobnejši med vsemi Jugosloveni, ker jih je največ in so pri Antanti najbolj znani, je potreb­ no kratkomalo spraviti vse skupaj v Belgrad. Tu se bo razvilo veliko središče, recimo naš Pariz, pravi kulturni civilizatorski, razumniški, gospodarski center jugoslo­ vanskega imperija. Ko bo povsod vladala enotna roka, enotna postava, enotno vojaštvo, enotna policija, eno­ tna fmanca, enotno uradništvo, enotna izobrazba, even­ tualno tudi enotna vera, pride veliki čas izveličanja za vse Jugoslovene: kmetijstvo se bo povsod razvijalo po enotnem najmodernejšem sistemu, industrija bo cvete­ la - paradiž za delavce, inteligenca se bo lahko udejstvo­ vala na neizmernem prostoru od Št. lija do Dževdželije. Tudi nadvse koristne naprave, kakor n. pr. banke, bodo imele najširše polje dela in bodo lahko še veliko več z a ­ služile’ kot sedaj. Toda gorje! pravijo centralisti, če nočete tako, ka­ kor vam mi priporočamo. Srbi so sicer potrpežljivi lju­ dje, toda tudi njihove potrpežljivosti je lahko konec. Tedaj nastopi ,amputacija’. Izključili bodo Hrvaško in Slovenijo iz jugoslovanske zajednice’ in tedaj bo po nas. Pridemo zopet v roke Nemcem, Lahom in Madžarom in še bridko se bomo jokali po zgubljenem jugoslovanskem paradižu.«1 1 6 Podobno je Fabjančič predstavil tudi avtonomistič­ no stališče: »Temu ni tako, pravijo avtonomisti. Za vsem tem besedičenjem o velikem, mogočnem, slavnem in bogatem enotnem jugoslovanskem narodu tiči le težnja za srbsko nadvlado, za gospodarskim izsesavanjem na­ ših dežel. Centralizem prinaša s seboj korupcijo, vzhod, 1 1 6 Delavske novice, II, št. 17, 1. 5. 1922, V. F. (Vladislav Fabjančič), Centralizem in avtonomija. - Z navedenimi stališči prim. Perovšek, Liberalizem in vprašanje slo­ venstva, str. 36-42, 75-85, 99-102, 151-162; isti, Jugoslovanstvo in vprašanje na­ rodov, str. 14. opanke, nekulturo, batine, militarizem, brezzakononje, gospodarsko uničenje. Rešiti nas more le neodvisna hr­ vaška kmečka republika, pravi Radič (voditelj Hrvaške republikanske kmečke stranke Stjepan Radič - op. J. P.) in pa slovenska avtonomija z deželnim zborom v Lju­ bljani, pravijo naši klerikalci (SLS - op. J. P.) in njihovi sorodniki. Čez svoj denar moramo sami razpolagati, na­ ši vojaki morajo služiti v slovenskih kasarnah, sloven­ ski jezik smo podedovali po svojih očetih, on je lep in blagoglasen. Zato ga moramo ljubiti, spoštovati, obču­ dovati in v njem razviti svojo pristno domačo slovensko kulturo do viška. Če se bomo te poti držali, bomo srečno živeli na zemlji med narodi in pred Bogom.«1 1 7 »Kako naj se vede, kako naj se obrne v tem kočlji­ vem položaju naše delavno ljudstvo: delavec in kmet?« je nato vprašal Fabjančič. »Centralizem ponuja nebesa in grozi s pogubo, avtonomizem ponuja paradiž in gro­ zi s peklom. Mož, povejte mi po skušnji, kje se laglje ognem zmot.« Fabjančič je odgovor videl v samostojni narodni politiki delovnega ljudstva, saj je avtonomistič- no-centralistični spor le kapitalistični prepir za denar, moč in svojo bodisi centralistično bodisi avtonomistično vlado nad ljudstvom. Na tej podlagi je zahteval konkre­ tno opredelitev in akcijo KPJ v narodnem vprašanju. »Delovno ljudstvo [mora] vzeti svojo politiko v svoje ro­ ke«, je zapisal. »Konfederacija svobodnih republik južnih Slovanov, kjer bo vladalo delovno ljudstvo, je veliki real­ ni, svetli cilj kmeta in delavca.«1 1 8 1 1 7 Delavske novice, II, št. 17, 1. 5. 1922, V. F. (Vladislav Fabjančič), Centralizem in avtonomija. - Kar zadeva delovanje Hrvaške republikanske kmečke stranke (HRKS), je treba opozoriti, da so Delavske novice tedanje Radičevo politično prodiranje v Slovenijo razumele kot nacionalizem, ki vodi »naravnost v imperializem«. (Delavske novice, leto II, št. 19, 11. 5. 1922, Slovenska republikanska stranka in Radič) O avtonomistični SLS pa je Lovro Klemenčič menil, daje ta »stranka srednjega kmeta in zadružniškega kapitala (...) po svojem razrednem sestavu, kakor tudi po svo­ jem programu in delovanju postala brezdvoma najnaprednejša izmed meščanskih strank v Sloveniji. Njeno socialno-krščansko levo krilo je gotov protiutež k njenemu še močnemu desnemu, reakcionarnemu krilu, ki ga zastopa višja duhovščina.« (De­ lavske novice, leto II, št. 7, 16. 2. 1922, L. K. Rudarski (Lovro Klemenčič), Proletariat in srbo-hrvaško-slovenski spor) - O tedanjem političnem prodiranju HRKS v Slove­ nijo glej Prunk, Radič in Slovenci, str. 25-27; Grdina, Kratka zgodovina Novačanove SZ in SRS, str. 77; Berberih-Slana, Stjepan Radič in republikansko gibanje, str. 37-45. O idejnopolitičnem značaju in tedanjih razmerah v SLS glej Prunk, Pot kr­ ščanskih socialistov v OF, str. 49-62; Zečevič, Na zgodovinski prelomnici, str. 77-84. 1 1 8 Delavske novice, II, št. 17, 1. 5. 1922, V. F. (Vladislav Fabjančič), Centralizem in avtonomija. Vladislav Fabjančič (1894— 1950) (Ilustrirani Slovenec, III, št. 223, 2. 10. 1927, str. 330) Naslednji, zaradi okoliščin, v katerih je bil storjen, še pomembnejši korak v prizadevanjih slovenskih ko­ munistov, da bi v KPJ začeli čim bolj celovito obravna­ vati nacionalni problem, je bil nastop Lovra Klemenčiča na strankini I. državni konferenci, zbrani od 3. do 17. julija 1922 na Dunaju. Čeprav na dnevnem redu kon­ ference ni bilo posebne točke o nacionalnem vprašanju, je namreč Klemenčič že na prvi seji Komisije za politično situacijo in naloge KPJ 11. julija 1922 predlagal, »da se diskusija razdeli in da se razpravlja posebej o nacio­ nalnem vprašanju«.1 1 9 Nato je v svoji nadaljnji razpravi obravnaval predvsem probleme, ki so zadevali narodno problematiko v Kraljevini SHS.1 2 0 1 1 9 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 1. - Omenjeni zapisnik ima precejšnjo zgodovinopisno vrednost. Kot opozaija Dušan Lukač, je v primeijavi z drugimi zapisniki konference ohranjen in tudi dobro voden. (Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 81.) 1 2 0 Na Klemenčičevo obravnavo nacionalne problematike v Kraljevini SHS je doslej najbolj podrobno opozoril Dušan Lukač. Glej Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 81, 84— 85. Klemenčič je posebej pozdravil nastanek jugoslo­ vanske državne skupnosti, »dejanje, ki je objektivno vzeto, revolucionarno«. Ob tem je opozoril tudi na ne­ dvomno napredno predhodno ločitev habsburških Ju­ goslovanov od »imperialistično-reakcioname A.[vstro] Og.[rske] monarhije«. Omogočila je zrušitev reakcionar­ nih režimov v Avstro-Ogrski in Nemčiji ter razvoj in raz­ mah razrednega boja v Jugoslaviji. Zato se mora KPJ najodločneje boriti proti vsem neposrednim in posre­ dnim poskusom obnovitve prejšnjega stanja in vzrokom tedanje krize v državi.1 2 1 Po Klemenčiču je tedanjo jugoslovansko državno krizo izražalo predvsem nacionalno vprašanje, o obstoju katerega ni dvomil. Menil je, da se lahko »današnja (...) epoha« označi s težnjami srbskega meščanstva po poli­ tični in gospodarski nadvladi. Le-te se vse bolj odkrito spreminjajo v srbski imperializem, usmerjen ne le proti nacionalnim manjšinam, ampak tudi proti Hrvatom in Slovencem. Zato je nasprotoval sekretarju Izvršnega od­ bora Centralnega partijskega sveta KPJ, dr. Simi Marko­ viču, ki je v svojih Tezah o politični situaciji in nalogah KPJ trdil, da ima spor med Srbi in Hrvati razredni zna­ čaj. Poudaril je, daje taka trditev v nasprotju z dejstvom, daje Hrvaški blok medrazredna nacionalna organizaci­ ja. Prav tako je zavrnil tudi njegovo trditev, daje tedanji politični položaj na Hrvaškem posledica »nacionalistič­ ne psihoze«. Dokazoval je, daje vzrok srbsko-hrvaškega spora srbski imperializem, ki se kaže v zavračanju pro­ šenj v državnih organih, če so napisane v latinici, in v zapostavljanju hrvaških institucij - akademije znanosti in umetnosti ter kulturnih, vzgojnih in političnih dru­ štev. Podobno velja tudi na slovenske razmere (zaposta­ vljanje slovenskega jezika, ljubljanske univerze).1 2 2 Na podlagi ugotovitve, da v Kraljevini SHS obstaja nacionalni problem, je Klemenčič poudaril, da ga mora KPJ upoštevati v svojem boju. Pri tem je spregovoril tu­ di o načelih, ki opredeljujejo ravnanje revolucionarnega 1 2 1 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 6. 1 2 2 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 1-3. delavskega razreda v narodnem vprašanju. Po njegovem opozorilu je »nacionalizem« v večini kapitalističnih držav pomenil samo frazo za imperializem, ki si prizadeva za nadvlado enega naroda nad drugim, zaostalim ali kolo­ nialnim. Tak nacionalizem je reakcionaren, zato mora delavski razred v vsaki državi proti njemu voditi oster boj in poudarjati mednarodno solidarnost potlačenih narodov ter razredov in internacionalizem kulture. »Na­ cionalizem« pa je lahko tudi napreden, »a samo takrat, ko pomeni težnje nacionalno zapostavljenih k samoo­ dločbi«. Njihovi nosilci so predvsem drobni buržoazni razredi in njihovi ideologi, ki lahko narodni boj vodijo na dva načina. »Ali pacifistično, s kulturno nacionalni­ mi frazami - kulturni nacionalisti - ali revolucionarno, s političnim geslom in oboroženo vstajo.« Da bi lahko de­ lavski razred zavzel pravilno stališče v narodnem vpra­ šanju, pa je treba razčleniti stopnjo družbenega razvoja države, v kateri se bo o njem opredelil.1 2 3 Klemenčič je iz različnih zornih kotov zagovarjal enak pogled na rešitev nacionalnega vprašanja. Skladno z revolucionarno marksistično doktrino je namreč opo­ zarjal, da je lahko njen dejavnik le delavski razred. Ta­ ko naj bi komunisti v državah, kjer poteka boj med t. i. meščansko demokracijo in proletarsko diktaturo, najo­ dločneje poudarjali, da se »osvoboditev nacionalno potla­ čenih lahko izvrši samo z diktaturo proletariata«. V drža­ vah, kjer vlada monarhistična meščanska diktatura, pa mora proletariat »najodločneje poudarjati fakt, da lahko samo aktivni boj z revolucionarnimi sredstvi (oborože­ na vstaja) zruši reakcionarni režim«. Tak boj je uspešen tedaj, ko ga vodijo in navdihujejo komunisti, v njem pa naj se poveže proletariat, tako mesta kot vasi. V svojem revolucionarnem narodnem boju se morajo komunisti posebej osredotočiti na razkrinkanje imperialističnih in hegemonističnih tendenc, prekritih z nacionalnimi fra­ zami, ter pacifističnih nacionalno kulturnih fraz, s kate­ rimi meščanstvo prikriva svoje razbojniške želje.1 2 4 1 2 3 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 5. 1 2 4 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 5. Potem ko je opozoril na posamezne značilnosti na­ rodnega vprašanja v Kraljevini SHS in načelna stališča, po katerih naj se ravna delavski razred, ko ocenjuje na­ cionalni problem, je Klemenčič prešel k obravnavi naro­ dnopolitičnih pogledov KPJ. Najprej je odločno nastopil proti teoriji o jugoslovanski nacionalni enotnosti in se pri tem osredotočil na njene meščanske nosilce. Pou­ daril je, da so »teorija narodne enotnosti S. H. S. in vsa gesla, ki izhajajo iz nje, samo (...) maska imperializma srbske buržoazije, reakcije in belega terorja, ki jo ona (srbska buržoazija - op. J. P.) izkorišča, da Hrvatom, Slovencem in vsem narodnim manjšinam odvzame nji­ hove, v času prevrata (obstoja Države SHS - op. J. P.) pridobljene pravice samoodločbe in samouprave«. Zato mora KPJ »najodločneje razkrinkavati to masko in lažno teorijo«. Opre naj se na »dejstvo, da je jezikovno-religio- zna in etnografsko zgodovinska razlika med Bolgari in Srbi mnogo manjša [kot] med Slovenci in Srbi«. - »In če se Srbi in Slovenci smatrajo [za] en narod,« naj poudarja (za srbsko narodno čustvo neprijeten sklep - J. P.), da »so v toliko bolj tudi Bolgari in Srbi en narod«.1 2 5 Slednje vodi tudi do njenih najodločnejših zahtev za »nacional­ ne pravice - šole in kulturne ustanove makedonskih Bolgarov - Jugoslovanov«.1 2 6 Lovro Klemenčič je bil eden od prvih voditeljev KPJ, ki je začel opažati nacionalne posebnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov.1 2 7 Z nastopom na I. državni konfe­ renci KPJ je v strankinem okviru sprožil boj za njihovo 1 2 5 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 6. - Omenjeno stališče je Klemenčič zagovarjal že leta 1921 v gradivu za preučevanje politične ekonomije ne­ razvitih držav. (AJ-507-KI-1921/17, str. 18) Kasneje gaje v svoji študiji Nacionalno pitanje u svetlosti marksizma (1923) deloma povzel Sima Markovič. Zapisal je, da so Bolgari po jeziku, veri in kulturi nesporno bližji Srbom kot Slovencem, »vendar ni Srba, ki bi si Bolgarom kot celoti javno upal odrekati nacionalno individualnost«. (Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 195) 1 2 6 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 6. - Klemenčičev poudarek, da je teorija narodne enotnosti, kot jo utemeljuje vladajoča srbska politika, samo maska imperializma srbske buržoazije, je nato našel mesto v resoluciji I. državne konference o politični situaciji in najbližjih nalogah KPJ. (Pešič, Jugoslovenski ko­ munisti i nacionalno pitanje, str. 61-62) Omenjeni poudarek glej tudi v Delavske novice, II, št. 31, 5. 8. 1922, Rudarski (Vladimir Klemenčič), Prva obletnica zakona o zaščiti države. 1 2 7 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 84-85. Glej tudi isti, Slovenački komunisti u naporima, str. 38. emancipacijo, ni pa dokončal ideje o njihovih medseboj­ nih razlikah.1 2 8 Nacionalno različnost v Kraljevini SHS je videl le v odnosu do nacionalnih manjšin, ki jim je treba odločno povedati, da se lahko osvobodijo samo z revolucionarnim bojem proti reakcionarnemu monarhi­ stičnemu režimu in vzpostavitvijo federativne delavsko- -kmečke republike na Balkanu.1 2 9 - Na vprašanje naro­ dne enotnosti je podobno gledala tudi KPJ.1301 . državna konferenca stališč o nacionalni enotnosti še ni opusti­ la, vendar jo je politična stvarnost prisilila k priznanju, da te enotnosti dejansko ni.1 3 1 S tem se je v KPJ začel proces njenega odmikanja od »vukovarskega kurza«. Le- -ta je potekal počasi, kar lahko razberemo tudi iz spo­ minjanja tedanjega člana Pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo Ivana Makuca. Kot je zapisal, je leta 1922 v Beogradu prisostvoval »žolčni razpravi« med članom na- mestniškega Izvršilnega odbora KPJ Mošem Pijadejem in Simo Markovičem o nacionalnem vprašanju.1 3 2 Podobno kot v vprašanju mnogonacionalnega zna­ čaja Kraljevine SHS Klemenčič ni dokončal tudi poglo­ bitve v vprašanje njene notranje ureditve. Kot eden pr­ vih jugoslovanskih komunistov, ki so zagovarjali pro- ticentralistično stališče, pa je zahteval, da KPJ v svoj program sprejme pravico do narodne samoodločbe. V svoji razpravi je namreč nastopil proti Simi Markoviču, kije rešitev narodnega problema videl v avtonomistični reviziji ustave. Klemenčič tedaj preureditve jugoslovan­ ske države na podlagi ustavne revizije ni več podpiral; mogoče tudi ne zaradi ostre kritike, s katero so nekate­ ri razpravljavci na konferenci nastopili proti stališčem, ki jih je zagovarjal v Delavskih novicah oktobra 1921. Markoviču je odgovarjal, da je revizija ustave parola »skrajne reakcije«, parola, s katero hočejo religiozne ka­ 1 2 8 Lukač, Slovenački komunisti u naporima, str. 38; Prim. tudi Pešič, Jugosloven- ski komunisti i nacionalno pitanje, str. 77. 1 2 9 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 7. 1 3 0 Prim. Vrčinac, Rad i zaključci Prve, Druge i Treće konferencije KPJ, str. 244; Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 240. 1 3 1 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 240. O pogledih I. državne konferen­ ce na vprašanje nacionalne enotnosti glej tudi Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 86; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 60, 62. 1 3 2 AJ-507-Partija između dva rata MG 2526, Ivan Makuc, Zakletva na čutanje, [str. 1], toliške, muslimanske in pravoslavne stranke »uspavati revolucionarne energije potlačenih narodnih manjšin in razredov«. Budijo iluzijo, da se narodno vprašanje lahko reši po parlamentarni poti, ne pa zgolj z revolucionar­ nim bojem. »Zato sem tako proti paroli - avtonomija,« je dejal. Nasprotoval ji je tudi zato, ker »referent (Sima Markovič - op. J. P.) ni poudaril nobene posebne paro­ le, s katero bi lahko razložili ali sprejeli parolo revizije ustave«. Parola KPJ v narodnem vprašanju je lahko le »popolna pravica samoodločbe in samouprave«.1 3 3 Na podlagi takega stališča je Klemenčič zahteval, naj se KPJ najodločneje bori proti avtonomističnim strankam, nasproti jugoslovanskemu centralizmu pa poudarja federacijo vseh balkanskih narodov. Obenem naj se proti »separatističnim teorijam« zavzema za kul­ turno enotnost Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov, kot nasprotje šovinistični agitaciji Velesrbov, Velehr- vatov in Slovencev pa poudarja polno enotnost delav­ cev in kmetov na Balkanu. Klemenčič, ki federativnega načela v svojem proticentralističnem, na samoodločbi narodov utemeljenem stališču ni povezal z vprašanjem državnopravnega preustroja jugoslovanske skupnosti, je še poudaril nujnost boja komunistov proti srbski, bolgarski, romunski in grški monarhiji. Bratske bal­ kanske narode navajajo v medsebojni boj in so glavna ovira na poti k njihovi federativni združitvi.1 3 4 Vzposta­ vitev Balkanske federacije je v svoji resoluciji o poli­ tični situaciji in najbližjih nalogah KPJ podprla tudi državna konferenca, ki je kot osnovo za rešitev vseh »nacionalnih in plemenskih sporov« poudarila načelo samoodločbe.1 3 5 Klemenčič je v svojem nastopu na I. državni kon­ ferenci KPJ pokazal »originalno stališče«, ki »je vredno vse pozornosti in razodeva veliko (...) intelektualno kapaciteto in njegovo samostojno politično presojo in 1 3 3 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razšiijenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 4-7. O kritiki, ki sojo o Kle­ menčičevih stališčih, objavljenih v Delavskih novicah oktobra 1921, izrekli na I. dr­ žavni konferenci KPJ, glej Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 45-46. 1 3 4 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razšiijenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 4, 6, 7. 1 3 5 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 240; Vrčinac, Rad i zaključci Prve, Druge i Treće konferencije KPJ, str. 242, 244. pozicijo«.1 3 6 Le-to je udejanjil tudi prek oblikovanja Zve­ ze delovnega ljudstva (ZDL).1 3 7 Pri tem seje oprl na stali­ šče, ki ga je zagovarjal že na I. državni konferenci, ko ni soglašal z oceno, da »ne smemo z nobeno stranko v ko­ alicijski blok. Jaz mislim,« je tedaj poudaril, »da bi naša partija v teh razmerah in pod določenimi pogoji lahko vstopila v kak koalicijski blok. Partija ni legalna in to (koalicijsko povezovanje - op. J. P.) bodo mase razume­ le. Zato mislim, daje o tem treba začeti razpravo.«1 3 8 Do nje ob ustanavljanju in po zmagovitem nastopu ZDL na občinskih volitvah ni prišlo. Proti oblikovanju ZDL, ki jo je vodstvo KPJ v Sloveniji v tedanjih razmerah razu­ melo kot edino pravo obliko politike razrednega boja,1 3 9 pa so ostro nastopili slovenska komunistična mladina ter nekateri vodilni slovenski in jugoslovanski komu­ nisti.1 4 0 Kot je opozoril France Filipič, zgodovinopisne ocene poudarjajo različne vidike pojava Zveze delovnega ljudstva. Skupno akcijo delavstva (in tudi drugih slojev) različnih političnih smeri med drugim vidijo »kot no­ vost v jugoslovanskem političnem življenju in celo kot zametek poznejše ljudskofrontne zamisli, medtem ko kot glavni negativni element ocene poudarjajo, da si je iz te zveze samo klerikalna stranka (SLS) skovala svoj politični kapital in daje bil to vsekakor, z ozirom na ta­ kratne okoliščine, prezgoden eksperiment«.1 4 1 Kot bomo videli kasneje, je taka usmeritev Klemenčiča v okviru KPJ politično pogubila. To se je zgodilo, ko je na podla­ gi svojega razumevanja enotne fronte delavskega razre­ da v začetku leta 1923 ustanovil legalno Socialistično stranko delovnega ljudstva. V času, ki je potekel od I. državne konference KPJ do oblikovanja Zveze delovnega ljudstva, so slovenski komunisti načelo samoodločbe narodov že neposredno povezali z zahtevo po federativni preureditvi jugoslovan­ 1 3 6 Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani, str. 266-267. 1 3 7 O Zvezi delovnega ljudstva glej podrobneje Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani, str. 199-228; isti, Pot krščanskih socialistov v OF, str. 61-69. 1 3 8 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razšiijenem plenumu KPJ na Dunaju, 11.7. 1922, str. 4. 1 3 9 Delavske novice, II, št. 46, 16. 11. 1922, Na pravi poti. 1 4 0 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 50-52. Glej tudi Klopčič, Dese­ tletja preizkušenj, str. 100-101, 103. 1 4 1 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 49. ske države. Izrazil jo je Vladislav Fabjančič, ki je obe­ nem opozoril na medsebojno usklajenost slovenske na- rodnoemancipacijske volje in politike, ki jo v narodnem vprašanju podpira delavski razred, združen v ZDL. Na njenem shodu 27. oktobra 1922 v Unionovi dvorani v Ljubljani je zagovarjal » načelo popolne samoodločbe na­ rodov- «. Nedvoumno je zahteval »samoodločbo naroda slovenskega, naroda hrvaškega in naroda srbskega« in opozoril, da »avtonomija in federacija spadata v okvir samoodločbe. Če večina slovenskega naroda zahteva kot neposredni, minimalni cilj avtonomijo ali federaci­ jo,« je dejal, »bo razredno-zavedni proletariat podpiral boj zanjo, ker to odgovarja njegovim načelom v nacijo- nalnem vprašanju.«1 4 2 To je bilo eno od najbolj udarnih in stvarnih javno izrečenih narodnopolitičnih stališč v tedanjem jugoslovanskem komunističnem gibanju. Nacionalni pluralizem, samoodločbo in federacijo je vodstvo KPJ v Sloveniji poudarjalo tudi v okviru Soci­ alistične stranke delovnega ljudstva, ki jo je skupaj s socialističnimi Zarjani ustanovilo 21. januarja 1923.1 4 3 SSDL je ob opozorilih na etnično raznorodnost v Kra­ ljevini SHS sicer deloma še uporabljala izraz »pleme«,1 4 4 dejansko pa je različne jugoslovanske nacionalne entite­ te razumela kot »narodnosti«.1 4 5 Ostro je nastopala proti nacionalni hegemoniji, absolutističnemu centralizmu in šovinizmu ter zahtevala narodnostno enakopravnost.1 4 6 1 4 2 Delavske novice, II, št. 44, 2. 11. 1922, Zveza delovnega ljudstva : govor s. Fa­ bjančiča na shodu v »Unionu«. 1 4 3 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Konferenca enotne fronte proletarijata Slovenije : 168 delegatov iz 42 krajev Slovenije soglasno manifestrira za skupno proletarsko »Socijalistično Stranko Delovnega Ljudstva«. 1 4 4 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Resolucija o političnem položaju v Jugo­ slaviji, št. 5, 1. 2. 1923, Hlapci absolutističnega centralizma : (»Naprejevci in ostali socijalisti«, razbijači enotne proletarske fronte), št. 12, 23. 3. 1923, Volilcem Socia­ listične Stranke Delovnega Ljudstva, št. 13, 29. 3. 1923, »Kladivar«, »Oijuna«. Glej tudi Zarja, II, št. 4, 27. 1. 1923, Manifestacija delavskih zaupnikov v Ljubljani. - V tem času so se v slovenskem komunističnem gibanju kazale še druge prvine nje­ gove prvotne usmeritve v nacionalnem vprašanju. Tako je na primer slovenski del legalne komunistične Zveze delavske mladine Jugoslavije zagovarjal nadnarodno razredno stališče, po katerem je bil »delavčev nacionalizem (...) ta, da si v interna­ cionalni fronti vseh izkoriščanih proti internacionalnemu kapitalizmu osvoji svojo domovino«. (AJ-507-Slovenija I/166 /1923/, Manifest proletarski mladini Slovenije) 1 4 5 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Prehodni Delovni Program Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva; Zarja, II, št. 4, 27. 1. 1923, Manifestacija delavskih zaupnikov v Ljubljani, prav tam, Republika in republika. 1 4 6 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Prehodni Delovni Program »Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva«, prav tam, Resolucija o političnem položaju v Jugosla­ Opozarjala je še, da se »smatra za antidržavni element« tisti, ki noče postati Srb, saj ga to postavlja izven zako­ na in ustave. K temu je pristavila, da »to govore fašisti (Srpska nacionalna omladina, SRNAO - op. J. P.)«.1 4 7 SSDL je zagovarjala »ljudsko samoodločbo in sa­ moupravo« v državi, pokrajini in občini,1 4 8 kar pomeni avtonomijo v istem obsegu.1 4 9 Ob svojih zahtevah po avtonomiji1 5 0 je opozarjala, da se je po razsulu avstro- -ogrske monarhije in centralnoevropskega imperializma jugoslovanska skupnost oblikovala na podlagi načela samoodločbe narodov. Tedaj je ljudstvo pričakovalo, da mu bosta osvoboditev in združenje v novo državo prine­ sla mir, svobodo in narodno enakopravnost. Uresničitev svojih pričakovanj je videlo v konstituanti, ki naj »kot suverena uredi predvsem narodno vprašanje na podlagi enakopravnosti in samouprave«.1 5 1 Ker se ta pričakova­ nja niso izpolnila, je SSDL terjala, naj se »iz temelja« spremeni Vidovdanska ustava.1 5 2 Z resnično revizijo, do­ seženo na podlagi razrednega boja, bi lahko vzpostavili državnopravne in politične razmere, ko »ljudstvo samo viji, št. 6, 8. 2. 1923, Socijalistična Stranka Delovnega Ljudstva : volilni manifest za enotno fronto proletarijata mest in vasi, št. 8, 23. 2. 1923, Naši shodi, št. 11, 15. 3. 1923, Glasujte za Soc. Stranko Delovnega Ljudstva; Zarja, II, št. 4, 27. 1. 1923, Manifestacija delavskih zaupnikov v Ljubljani; ARS AS 1548, t. e. 1, plakat SSDL Delovnemu ljudstvu: ročnim in duševnim delavcem, nameščencem in malim obrtni­ kom Ljubljane in industrijskih krajev! 1 4 7 Delavske novice, III, št. 11, 15. 3. 1923, Glasujte za Soc. Stranko Delovnega Ljudstva. - O SRNAO glej Milenović, Srpska nacionalna omladina, str. 358-359. 1 4 8 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Prehodni Delovni Program »Socijalistične Stranke Delovnega Ljudstva«, št. 6, 8. 2. 1923, Socijalistična Stranka Delovnega Ljudstva : volilni manifest za enotno fronto proletarijata mest in vasi, št. 9, 2. 3. 1923, SSDL in volitve; Zarja, II, št. 4, 27. 1. 1923, Manifestacija delavskih zaupni­ kov v Ljubljani. - O zavzemanju SSDL za »popolno samoodločbo narodov« oziroma »samoodločbo naroda« glej tudi Delavske novice, III, št. 11, 15. 3. 1923, Glasujte za Soc. Stranko Delovnega Ljudstva, prav tam, Delavci in kmetje za SSDL; Zarja, II, št 11, 17. 3. 1923, Manifestacijski shod Soc. Stranke Delovnega Ljudstva v Ljubljani, prav tam, Volilni oglas SSDL, V boj za zmago pravice nad krivicami!; ARS AS 1548, t. e. 1, plakat SSDL Delovnemu ljudstvu na kmetih! 1 4 9 Delavske novice, III, št. 6, 8. 2. 1923, Socijalistična Stranka Delovnega Ljudstva : volilni manifest za enotno fronto proletarijata mest in vasi. 1 5 0 Delavske novice, III, št. 5, 1.2. 1923, Glavar klerikalizma na pohodu, št. 10, 8. 3. 1923, Delovno ljudstvo Slovenije se zbira pod rdeč prapor SSDL, št. 11, 15. 3. 1923, Kmetom za volitve v premislek. 1 5 1 Delavske novice, III, št. 4, 25. 1. 1923, Resolucija o političnem položaju v Jugo­ slaviji. Glej tudi Zarja, II, št. 4, 27. 1. 1923, Manifestacija delavskih zaupnikov v Ljubljani. 1 5 2 Delavske novice, III, št. 13, 29. 3. 1923, Pašič Radič Korošec ali pa Pašič, Pribi- čevič. odloča in vrši zakonodajno in upravno oblast«.1 5 3 Njihov državni izrazje lahko le na samoodločbi narodov uteme­ ljena federativna delavsko-kmečka republika,1 5 4 ki naj jo kot avtonomne narodno-ozemeljske enote sestavlja­ jo Slovenija, Hrvaška, Srbija, Makedonija, Vojvodina in Bosna. Njihov skupni državni okvir naj bi obsegal bodisi jugoslovansko bodisi balkansko ozemlje.1 5 5 Oblikovanje SSDL je slovenskim komunistom omo­ gočilo, da so v okviru legalne politične stranke pred­ stavili svoje poglede na slovenski in jugoslovanski na­ cionalni problem. To je bilo pomembno tudi zato, ker je bila stranka ustanovljena v času pred volitvami v Narodno skupščino, 18. marca 1923. Tedaj je narodno vprašanje povsem stopilo v ospredje slovenske politike. Udeležba SSDL na volitvah je komunistom omogočila, da so na ta način javno vzdrževali kontinuiteto svojega federalističnega narodnega stališča. S tem so se posta­ vili na avtonomistično-federalistično stran tedanje slo­ venske politike, na kateri seje po skupščinskih volitvah leta 1923 zbrala in do konca prve jugoslovanske države vztrajala večina slovenskega naroda.1 5 6 Komunisti so se v tem času ob različnih narodovih, idejnih in političnih vprašanjih srečali z mnogimi preizkušnjami in izzivi, pr­ vo soočenje z njimi pa je predstavljala že ustanovitev SSDL. Tako kot oblikovanje Zveze delovnega ljudstva je namreč tudi ustanovitev SSDL izhajala iz samostoj­ ne politične presoje tedanjega sekretarja Pokrajinske­ ga sveta KPJ za Slovenijo, Lovra Klemenčiča. V svojih prizadevanjih za ustanovitev legalne politične stranke, prek katere bi se komunisti vrnili v politični prostor, je Klemenčič izhajal iz ocene, naj bi se v novi delavski stranki združil ves slovenski delavski razred, ne glede na svetovnonazorske pregrade, s čimer naj bi rešili pe- 1 5 3 Delavske novice, III, št. 12, 23. 3. 1923, Kaj pa sedaj? 1 5 4 Delavske novice, III, št. 12, 23. 3. 1923, Volilcem Socijalistične Stranke Delovne­ ga Ljudstva, prav tam, Vladislav Fabjančič, Česa uče proletarijat te volitve?; ARS AS 1548, t. e. 1, plakat SSDL Delovnemu ljudstvu na kmetih! 1 5 5 Delavske novice, III, št. 2. 3. 1923, SSDL in volitve : po referatu s. Klemenčiča na shodu v Kamniku; ARS AS 1548, t. e. 1, plakat SSDL Delovnemu ljudstvu na kmetih! 1 5 6 Prim. Perovšek, Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, str. 25-26. Lovro Klemenčič (1891-1928) (Ilustrirani Slovenec, TV, št. 33, 12. 8. 1928, str. 263) reče vprašanje enotne fronte proletariata v Sloveniji.1 5 7 Klemenčič je ustanovitev nove, zakonite delavske stran­ ke na Slovenskem, s katero bi obenem zagotovili večjo avtonomnost slovenskega revolucionarnega delavskega gibanja, zagovarjal že v prvi polovici leta 1922.1 5 8 Na po­ trebo po čimprejšnjem oblikovanju nove delavske stran­ ke - tedaj še na podlagi ohranjene idejnopolitične indi­ vidualnosti KPJ - pa je opozoril tudi na I. državni konfe­ renci KPJ.1 5 9 Njegovo opozorilo je bilo usklajeno z enako usmeritvijo vodstva KPJ v tujini (na Dunaju), s katerim seje tesneje povezal septembra 1921. Dunajsko vodstvo KPJ je namreč v drugi polovici oktobra dopustilo mo­ žnost njenega legalnega akcijskega sodelovanja z drugi­ mi strankami, v okviru katerega naj bi komunisti vodili razredni boj organiziranega proletariata.1 6 0 1 5 7 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 45, 52. 1 5 8 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 46, 47. 1 5 9 ARS AS 1551, t. e. 1, Zapisnik komisije za politično situacijo in naloge KPJ - na razširjenem plenumu KPJ na Dunaju, 11. 7. 1922, str. 4, 22. 1 6 0 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 44, 45. V procesu, ki je od I. državne konference prek obli­ kovanja Zveze delovnega ljudstva vodil k ustanovitvi SSDL, pa je pri Klemenčiču dozorela odločitev, kije bila za tedanjo prakso komunističnega gibanja zelo proble­ matična.1 6 1 Svoj cilj o političnem zlitju celotnega dela­ vskega gibanja je namreč uresničil na podlagi novega stališča, daje pri tem ilegalna in samostojna KPJ sploh odveč.1 6 2 Ta zanimiv, širok in izviren koncept, s katerimi seje slovensko komunistično vodstvo odpovedalo lastni organizaciji in lastni propagandi ter mednarodni komu­ nistični ideologiji, je v tistem času predstavljal izjemo v evropskem in jugoslovanskem komunističnem gibanju. Vzbudil je ostro obsodbo komunistov drugod po državi, ki so ravno tedaj ustanovili svojo - narodnounitaristič- no usmerjeno NDSJ -, kot tudi nekaterih komunistov v Sloveniji.1 6 3 To je slednjič privedlo do ukinitve SSDL, ko je - na strankini konferenci 15. aprila 1923 - prevladala strogo revolucionarna komunistična smer, ki je podpi­ rala oblikovanje zgolj take zakonite delavske stranke, ki bi bila pod izključnim vodstvom KPJ. Na tej konfe­ renci je bila izglasovana takojšnja vključitev dotedanje SSDL v NDSJ. Najbolj vidna predstavnika povezovanja komunističnega proletariata z nekomunističnim, Lovro Klemenčič in Vladislav Fabjančič, sta bila ob oblikova­ nju novega pokrajinskega vodstva KPJ v začetku maja 1923 razrešena svojih dotedanjih funkcij, julija pa soju iz stranke izključili.1 6 4 1 6 1 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 45. 1 6 2 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 45 (prim. tudi str. 48, 52); Ple- terski-Božič, Politična in socialna zgodovina Jugoslavije, str. 51. 1 6 3 Prunk, Politika KP v Sloveniji 1922-1923, str. 53, 54; isti, Zveza delovnega ljud­ stva v Ljubljani, str. 218; Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 52-54. O narodnounitaristični usmeritvi NDSJ glej Perovšek, Proqrami političnih strank, str. 123, 125. 1 6 4 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 54-55; Pleterski-Božič, Politič­ na in socialna zgodovina Jugoslavije, str. 5 1 .-0 nastanku in delovanju SSDL ter idejnopolitični usmeritvi, ki je tedanje slovensko pokrajinsko vodstvo KPJ vodilo k političnemu povezovanju s socialističnim delavskim gibanjem, glej v Mikuž, Razvoj političnih strank, str. 116-118; Prunk, Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani, str. 217-219; isti, Politika KP v Sloveniji 1922-1923, str. 53-54; Milenkovič, Socijalistič­ ka partija Jugoslavije, str. 164-166; Pleterski-Božič, Politična in socialna zgodovina Jugoslavije, str. 50-51; Nikolič, KPJ od Obznane do NRPJ, str. 384— 386; Filipič, Po­ glavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 111,114; Zečevič, Na zgodovinski prelomnici, str. 141-142. France Filipič je utemeljeno zapisal, da ni ne tedaj ne kasneje nihče v slovenskem komunističnem giba­ nju ocenil, »kako značilno so se zamisli, ki jih je pred­ vsem razvijal Klemenčičev ustvarjalni duh, vgrajevale v kompleks problemov, ki so se porajali ob stalni kon­ frontaciji centralističnih in federalističnih konceptov, tako v upravljanju države kot v organizaciji političnega življenja«.1 6 5 Klemenčičeva »zamisel o široki proletarski fronti je zaradi ozkih razmer v KPJ, ki so jim tudi bo­ trovale direktive kominterne, in zaradi položaja v slo­ venskem političnem življenju, v katerem se je večina političnih formacij bala kakršnega koli povezovanja s komunisti, morala doživeti zlom. Klemenčič je nerealno ocenil možnosti za uresničevanje svoje zamisli.«1 6 6 Na podlagi svojega razumevanja vprašanja enotne fronte proletariata je »žal, padel«, kot je v svojih spominih za­ pisal eden od tedanjih vodilnih članov Zveze komuni­ stične mladine Jugoslavije (ZKMJ) v Sloveniji, France Klopčič; Klopčič je tako leta 1923 kot tudi kasneje, ko se je posvetil raziskovanju revolucionarnega delavske­ ga gibanja na Slovenskem, obsojal pojav SSDL. Sicer pa je bil zanj Lovro Klemenčič »močna osebnost, z ra­ znoterimi izkušnjami, resen politik«.1 6 7 Klemenčič je po izključitvi iz KPJ svojo politično pot nadaljeval v okviru Bernotove socialistične skupine inje vse do smrti v pro­ metni nesreči z motornim kolesom leta 1928 »nenehno iskal novih poti in možnosti za organizacijo enotne de­ lavske fronte mimo strankarskih razprtij in svetovno­ nazorskih razlik«.1 6 8 Svoje narodnopolitične poglede je v kasnejših letih še dogradil in v narodnem vprašanju za­ govarjal enaka stališča kot tedanji komunisti.1 6 9 Njegov 1 6 5 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 55. 1 6 6 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 54. 1 6 7 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 103. 1 6 8 Filipič, Politično delovanje Lovra Klemenčiča, str. 60. 1 6 9 Klemenčič je sredi dvajsetih let v Napreju objavil več tehtnih člankov o nacio­ nalnem vprašanju, v katerih je opozaijal na pomembnost njegove rešitve z marksi­ stičnega vidika. Razvoj jugoslovanskih narodov je presojal s stališča zgodovinskega materializma in na tej podlagi poudaijal, da na Balkanskem polotoku živijo štiije različni, modemi slovanski narodi - Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari. Kot posebno versko skupino je opazil tudi »muslimanske Hrvate in Srbe« v Bosni in Sandžaku. Klemenčič sicer ni nasprotoval združitvi južnoslovanskih narodov v enoten narod v kasnejšem zgodovinskem razvoju, a ne na podlagi hegemonizma in centralizma. Zato je v zvezi z nerešenim nacionalnim vprašanjem v Kraljevim SHS zahteval ena­ kopravnost in suverenost Slovencev, Hrvatov in Srbov, to je pravico do njihove sa- sodrug1 7 0 Fabjančič pa je politično udejstvovanje skoraj povsem opustil. Po oblikovanju novega vodstva KPJ v Sloveniji se je zaposlil kot mestni arhivar v Ljubljani in se nato uveljavil kot avtor številnih del iz njene lokal­ ne zgodovine. Bil je tudi ploden sodelavec liberalnega časnika Jutro in med voditelji bojevniških organizacij na Slovenskem. Leta 1935 je na listi Dimitrija Ljotiča neuspešno kandidiral na volitvah v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije.1 7 1 moodločbe, vključno s pravico do odcepitve in oblikovanja samostojne nacionalne države oziroma federativne združitve z drugimi narodi. Zagotovilo za dosledno ure­ sničenje teh zahtev je videl samo v boju duhovno in organizacijsko enotnih jugo­ slovanskih delavcev in kmetov ter mednarodnega delavskega razreda, saj so za me­ ščanstvo razredni interesi vedno višji od nacionalnih. To dokazuje tudi SLS, ki pod avtonomijo razume svojo strankarsko diktaturo in diktaturo klerikalne ideologije v Sloveniji. Klemenčič je spregovoril tudi o vprašanju Združene Slovenije. Slovenski delavski razred jo mora zagovarjati »s parolo popolne nacionalne samoodločbe s pravico odcepiti se od države tlačiteljice in ustanoviti suvereno državo«. - »Prole­ tarska stranka ne sme torej nemo zreti na nacionalno zatiranje Slovencev, pa najsi to zatiranje vrše italijanski fašisti, nemški hakenkrajclaiji, srbski šovinisti ali pa prečanski oijunaši.« Ob tem mora slovenski proletariat tostran in onstran meje na pomoč pozivati tudi italijanski in nemški delavski razred. To bi posebej učinkovalo, če bi v Italiji ali Avstriji zmagala delavska demokracija, ki bi bila najboljše zagotovilo za popolno narodnostno svobodo. Celotna narodna politika delavskega razreda pa mora biti usklajena z njegovimi socialnimi interesi: odpravo kolonialnega kapitali­ stičnega izkoriščanja in ureditvijo države po socialističnih načelih. - Naprej, IX, št. 27, 4. 7. 1925, Lovro Klemenčič, Vidovdanska razmišljevanja, št. 28, 29, 31 in 32, 11. in 18. 7. ter 1. in 8. 8. 1925, Lovro Klemenčič, Nacionalna vprašanja in proletar­ ski razred v Jugoslaviji in na Balkanu; X, št. 6, 6. 2. 1926, L. K. (Lovro Klemenčič), K vprašanju nacionalnega edinstva SHS, št. 8, 20. 2. 1926, L. K. (Lovro Klemenčič), Še nekaj o nacionalnem vprašanju v SHS. 1 7 0 V dvajsetih letih so slovenski komunisti svoje strankarske tovariše in idejne so­ mišljenike imenovali sodrug, sodružica. (Prim. Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 270) 1 7 1 Šom, Vladislav Fabjančič, str. 220-222; Balkovec, »Vsi na noge, vsi na plan«, str. 165, 180. Slovenski komunisti v razpravi o nacionalnem vprašanju leta 1923 Z izključitvijo Lovra Klemenčiča in Vladislava Fa­ bjančiča iz KPJ seje končala prva stopnja v razvoju po­ gledov slovenskih komunistov na nacionalni problem. V njej so slovenski člani KPJ po njuni zaslugi prehodili pot od podcenjevanja narodnega vprašanja do njegove uveljavitve v svoji revolucionarni politični misli in pra­ ksi, utemeljeni v spoznanju jugoslovanske narodnostne različnosti, zahtevi po samoodločbi in federativni držav­ ni zvezi. To so bila prva, narode celostno uveljavljajoča stališča v KPJ. KPJ jih je sprejela šele kasneje, v že ome­ njeni razpravi o nacionalnem vprašanju, ki se je začela mesec in pol po ukinitvi SSDL. Narodnofederalistična usmeritev, ki stajo uveljavi­ la Lovro Klemenčič in Vladislav Fabjančič, je med slo­ venskimi komunisti živela tudi po njunem odhodu iz KPJ. Nadaljeval jo je njun, v drugih idejnih in politič­ nih vprašanjih najostrejši kritik, Dragotin Gustinčič,1 7 2 ki se je v tistem času začel stopnjevano poglabljati v nacionalni problem. Gustinčič je bil v tistem času eden najboljših slovenskih marksističnih teoretikov1 7 3 in naj­ vidnejša osebnost v slovenskem komunističnem giba­ nju dvajsetih let. Njegov prispevek pri razčlenjevanju narodnega vprašanja je France Klopčič označil takole: 1 7 2 O tem glej Gustinčič, Enotna fronta proletariata, str. 18-47; ARS AS 1551, t. e. 3, Bericht über den Zusammenbruch der komunistischen Bewegung in Slowenien, str. 9-10, 12. 1 7 3 Glas svobode, I, št. 15, 26. 7. 1923, uredniški uvod k članku K problemu naro­ dnega vprašanja v Jugoslaviji. »Dragotin Gustinčič je bil prvi in najmočnejši mož med nami, ki je podiral stare nazore in uveljavljal nove.«1 7 4 Z njegovo obravnavo narodne problematike se je v slo­ venskem komunističnem gibanju začela nova stopnja v oblikovanju njegovih nacionalnih stališč. Zaokrožila jo je prva velika slovenska marksistična razčlenitev na­ cionalnega vprašanja, sicer neobjavljena Gustinčičeva študija Das nationale Problem der Slowenen, ki jo je avtor dokončal leta 1933. Njeni vsebinski zametki so segali desetletje nazaj, ko seje Gustinčič na II. državni konferenci KPJ maja 1923 zavzel, naj KPJ upošteva go­ spodarske, kulturne in jezikovne razmere v Jugoslaviji in nasproti meščanskim strankam sprejme svoj širši, točno določen avtonomistični (federalistični) nacionalni program.1 7 5 Gustinčič je potrebi po oblikovanju avtonomistično- -federalističnega programa KPJ dajal največji pomen.1 7 6 Poudaril jo je v Resoluciji o vprašanju zadnjih dogodkov v delavskem gibanju v Sloveniji (pojavu SSDL oziroma Klemenčičevi politiki enotne fronte proletariata - op. J. P.), ki jo je konferenci predložil 12. maja 1923.1 7 7 V re­ soluciji, v kateri je obenem predstavil še zgodovinski, gospodarski, socialni in politični razvoj na Slovenskem od sredine 19. stoletja dalje, so bili po njegovih bese­ dah »v glavnem zajeti vsi problemi, ki zanimajo delavsko gibanje«.1 7 8 Med drugim tudi nacionalni, saj je resolucija 1 7 4 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 213. 1 7 5 ARS AS 1551, t. e. 2, Resolucija po pitanju poslednjih dogodjaja u radniškom po­ kretu u Sloveniji, str. 15, 16, 22. - Podobno stališče je na konferenci izrazil tudi se­ kretar PS KPJ za Slovenijo Jaka Žorga. Opozoril je, da KPJ/NDSJ zaradi svojega ne­ jasnega stališča v vprašanju avtonomije na skupščinskih volitvah ni dosegla večjega uspeha. V Sloveniji si stojita nasproti centralistična JDS in avtonomistična SLS. KPJ mora to izkoristiti, razširiti zahtevo po avtonomiji in se zavzeti za Donavsko- -balkansko federacijo. (Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 107; ARS AS 1551, t. e. 3, Razne beležke iz konference in koncepti poročil, m. f. LXXXIII/1100) 1 7 6 ARS AS 1551, t. e. 2, Zapisnik konference KPJ, 7.-12. 5. 1923, str. 49. 1 7 7 Besedilo resolucije je v deloma skrajšani in predelani obliki junija 1923 objavilo slovensko glasilo NDSJ Glas svobode. - Glej Glas svobode, I, št. 8, 9 in 11, 7., 14. in 28. 6. 1923, Delavsko gibanje v Sloveniji. 1 7 8 ARS AS 1551, t. e. 2, Zapisnik konference KPJ, 7.-12. 5. 1923, str. 49. - Podobno je omenjeno resolucijo ocenil tudi eden od vodilnih članov KPJ, hrvaški komunist Gjuro Cvijič. 1. 6. 1923 je iz Berlina pisal Gustinčiču na Dunaj, da bi bilo dobro, če bi celoten »material o delavskem gibanju v Sloveniji (mišljena je Resolucija o vpraša­ nju zadnjih dogodkov v delavskem gibanju v Sloveniji - op. J. P.)« poslal uredništvu Radnika v Chicagu, da bi se tiskal v Delavski Sloveniji. (AJ-507-KI-1923/117) Ali je do natisa Gustinčičeve resolucije v Delavski Sloveniji nato prišlo, nismo mogli ugotoviti, ker njenih izvodov za leto 1923 in večino leta 1924 knjižnične in arhivske opozarjala, daje avtonomistična preureditev Jugoslavi­ je nujna, posebej za Slovence, kar se - čeprav iz različ­ nih razlogov - občuti pri vseh slojih. »Toda avtonomije, kakršne zahteva slovenska, hrvaška in muslimanska kapitalistična gospoda, bi delavskemu razredu povzro­ čile še večjo škodo kot današnji strogi centralizem«. Za­ radi nevarnosti, da bi bilo odločanje o pravici do zdru­ ževanja in organiziranja v izključni pristojnosti »posa­ meznih avtonomnih ali federativnih uprav, bi [namreč] to pomenilo samo uzakonitev sedanje ilegalne prepovedi ustanavljanja delavskih organizacij za celotno državo. Avtonomistične buržoazije tudi ne povedo,« je ugotavlja­ la resolucija, »kaj razumejo pod besedo ,avtonomija’ ali ,federacija’, ta pojma pa sta lahko zelo široka in raz­ tegljiva.« Zato mora KPJ poudariti svoj avtonomistični program, v katerega bo kot posebne pokrajine vključi­ la Srbijo, Makedonijo, Kosovo z Metohijo, Črno goro s Hercegovino, Vojvodino, Hrvaško, morebiti Dalmacijo, in Slovenijo. Pri tem naj bi se bolj kot po narodnostnih ravnali po gospodarskih in socioloških merilih. To naj bi posebej veljalo glede treh glavnih narodnosti - sloven­ ske, hrvaške in srbske. Na tako izvedenem avtonomi­ stičnem preoblikovanju jugoslovanske države bi slonela tudi kasnejša vzpostavitev pokrajinskih sovjetov. Zgo­ dovinske meje bi bile pri omenjeni razdelitvi postranska stvar, pomembna pa bi bila točna razdelitev pristojnosti skupne (državne) uprave in pristojnosti lokalnih (avto­ nomnih) uprav.1 7 9 Omenjena Gustinčičeva izključitev zgodovinskega načela kot odločujočega merila za avto­ nomistično preureditev Jugoslavije je bila posebej za­ nimiva zato, ker se je - kot je dobro opazila Desanka Pešič - pri opredelitvi posameznih avtonomnih enot oprl ravno na to, kar je odklanjal - zgodovinske meje. »Tako so se zgodovinske meje dejansko pokazale kot zelo pra­ vično merilo za rešitev nacionalnega vprašanja in Gu­ stinčič je, kot sicer tudi drugi slovenski marksisti, zelo ustanove v Republiki Sloveniji ne hranijo. (O tem prim. tudi Munda, Bibliografija slovenskega marksističnega tiska, str. 21-22) 1 7 9 ARS AS 1551, t. e. 2, Resolucija po pitanju poslednjih dogodjaja u radniškom pokretu u Sloveniji, str. 15-16. Prim. tudi Glas svobode, I, št. 11, 28. 6. 1923, De­ lavsko gibanje v Sloveniji, III. - Pri objavi navedenega dela resolucije Glas svobode kot posebne avtonomne pokrajine ni omenil Kosova z Metohijo. zgodaj, ko so bili kriteriji za njeno avtonomiziranje ali federaliziranje še vedno neopredeljeni, anticipiral priho­ dnjo podobo jugoslovanske države.«1 8 0 Gustinčič je v svoji resoluciji posebej opozoril na narodno politiko SLS, ki z odločnimi avtonomističnimi zahtevami grozi, da bo še bolj zasužnjila delavski ra­ zred. Komunisti njene nacionalistične politike nikakor ne morejo sprejeti. V vprašanju avtonomije morajo za­ govarjati revolucionarno stališče in v Sloveniji, vsaj de­ loma, omejiti »vpliv klerikalcev, ki vse bolj poudarjajo to (avtonomistično - op. J. P.) parolo delavskim in kmeč­ kim masam«. Kar zadeva SLS, je še poudaril, da imamo »opraviti z zelo močno, zelo nevarno, sijajno organizi­ rano, bogato, agilno in sposobno kapitalistično stran­ ko, s katero se ne more kosati nobena druga buržoazna stranka v Sloveniji, in ki bo v revoluciji najmočnejša braniteljica sedanjega družbenega reda«. Z njo je treba stopiti v boj, ne pa v prijateljske zveze, saj to pomeni sa­ mo Burgfrieden (medsebojni dogovor strank, da ne bodo agitirale druga proti drugi).1 8 1 Gustinčič je s svojo resolucijo vplival v toliko, daje II. državna konferenca sprejela sklep, naj Centralni par­ tijski svet izpopolni in uskladi njeno resolucijo o Politič­ ni situaciji in najbližjih nalogah KPJ tudi »z ekonomsko analizo Slovenije iz referata tovariša Gustinčiča«.1 8 2 Si­ cer pa, kot je zapisal v neobjavljenih Spominih, njegova resolucija »na konferenci (...) ni doživela nobene nepo­ sredne kritike. Ustvarila pa je nekako negotovost. Ra­ zni sodrugi so izražali svoje teorije, ne da bi se dotikali mojega predloga.«1 8 3 Pozabili ga niso le v Sloveniji, saj je 1 8 0 Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 144. 1 8 1 ARS AS 1551, t. e. 2, Resolucija po pitanju poslednjih dogodjaja u radniškom pokretu u Sloveniji, str. 10, 13, 17. Prim. tudi Glas svobode, I, št. 9, 14. 7. 1923, Delavsko gibanje v Sloveniji, II. Pojasnilo o pojmu Burgfrieden glej v Gustinčič, Eno­ tna fronta proletariata, str. 16-17. 1 8 2 ARS AS 1551, t. e. 2, Beschluss der Konferenz über das Referat über die politi­ sche Situation. 1 8 3 Gustinčič, Spomini, П/Ша, str. 81. V Spominih, ki jih je pisal v letih 1959-1964, je Gustinčič kritično ocenil svoje tedanje zavzemanje za avtonomistično preureditev jugoslovanske države. Menil je, da v marksističnem smislu ni bilo dovolj radikal­ no. »Ta moja teorija je seveda bila napačna,« je zapisal, »ker je nasprotovala mar- ksistično-leninistični teoriji [o] samoopredelitvi narodov do odcepitve od države«. (Prav tam) Sicer pa se je v Spominih še večkrat ustavil tako pri nacionalni politiki KPJ, nacionalni politiki njene pokrajinske organizacije v Sloveniji in pogledih Ko­ minterne na jugoslovanski problem kot tudi pri svojih narodnopolitičnih stališčih kmalu zatem slovensko pokrajinsko vodstvo KPJ izrazi­ lo željo, naj bi sklepe, ki jih je sprejela konferenca, po­ sredovali tudi širšemu članstvu. Jaka Žorga je v pismu, ki gaje 26. maja 1923 iz Ljubljane poslal Gustinčiču na Dunaj, prosil, »da se izroči s. Bazniku (Ivan Baznik - op. J. P.) sklepe Dunajskega kongresa (II. državne konfe­ rence KPJ - op. J. P.), da lahko skličemo i.[legalne] org. [anizacije] in jih seznanimo z našimi sklepi«.1 8 4 Ko so jih prejeli, so v Sloveniji z nezadovoljstvom ugotovili, da resolucija II. državne konference o Politični situaciji in najbližjih nalogah KPJ ni usklajena z Gustinčičevo. Za­ to mu je Žorga 6. julija 1923 na Dunaj sporočil, da ome­ njena resolucija ni oblikovana tako, kot so se dogovorili, »in mi je ne moremo osvojiti kot sklep dunajske konfe­ rence«. Pristavil je še, da se je Pokrajinski svet KPJ za Slovenijo odločil izdelati svojo »tozadevno resolucijo (...) in [jo] bo predložil kot manjšinski predlog Vam (dunaj­ skemu vodstvu KPJ - op. J. P.) in C. I. O. (Centralnemu izvršilnemu odboru KPJ - op. J. P.)«.1 8 5 •k •k i e Slovenski komunisti v razpravi o nacionalnem vprašanju, ki jo je 31. maja 1923 začelo beograjsko glasilo NDSJ Radnik-Delavec,1 8 6 najprej niso sodelovali. v dvajsetih letih. Njegova predstavitev tedanjih pogledov na nacionalno vprašanje v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem komunističnem gibanju, razen posameznih značilnosti glede frakcijskih razhajanj med jugoslovanskimi komuni­ sti, povezanih z nacionalnim problemom, ne presega doslej že znanih ugotovitev, dostopnih v zgodovinopisni literaturi. Glej Gustinčič, Spomini, Il/IUa, str. 95-100, 105-116, 118-120; П/4, str. 16-19, 20-29, 24 (pravilno 34), 41, 65-68, 72-73, 81-83, 100-102, 158-160, 202-203, 205, 215-215, 220-221. - Na Gustinčičeve Spomine, ki jih hrani Biblioteka SAZU, me je prijateljsko opozoril kolega prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu najlepše zahvaljujem. 1 8 4 AJ KI 1923/31, [str. 1]. 1 8 5 AJ KI 1923/40, [str. lj. 1 8 6 Glej Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 39-42. - O razpravi jugoslovanskih komunistov o nacionalnem vprašanju leta 1923, vlogi slovenskih komunistov v njej in III. državni konferenci KPJ glej podrobneje Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 129-192; Perovšek, Slovenski komunisti in vprašanje makedonskega naroda, str. 17-43; isti, O volji po nacionalni suverenosti, str. 215-220; isti, Po­ gledi slovenskih marksistov na črnogorsko vprašanje, str. 7-20; Pleterski, Študije, str. 300-303; isti, Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 191-204; Vlajčič, Revolucija i nacije, str. 73-84; ista, KPJiproblemi revolucije, str. 87-89, 178-181; ista, Jugoslo- venska revolucija i nacionalno pitanje, str. 109-115, 141-148; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 82-197; Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 253-340; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 271-273. Izvirno teoretsko poli­ Začetna usmeritev razprave je namreč skladno z dogmo o »čistem« razrednem boju izhajala iz ocene, da so na­ cionalni problemi posledica propagande »plemenskih« buržoazij, in teorije narodne enotnosti ni načenjala.1 8 7 Izjemo je predstavljal le anonimni avtor iz Velesa, ki je poudaril, da v Jugoslaviji živi deset zatiranih narodov, in je dvomil o upravičenosti ideje o enem jugoslovan­ skem narodu.1 8 8 Taka usmeritev je vplivala na zadr­ žanost tistih sil, ki so bile sposobne videti posebnosti jugoslovanskih narodov in so se bile pripravljene za­ vzeti za njihovo emancipacijo in priznanje.1 8 9 Med slo­ venskimi komunisti je namreč dejavno obstajala volja po obravnavi nacionalnega vprašanja. Kot primer lah­ ko navedemo člane organizacije NDSJ na Jesenicah, ki so 26. junija 1923 posebej razpravljali »glede cen­ tralizma in autonomizma«.1 9 0 Dober teden dni kasneje pa je ljubljanski Glas svobode zagovarjal (balkansko) federativno zvezo, v kateri bi »vsak narod in vsako ple­ me« imelo državnopravno samostojnost (»svojo lastno državo«), federacija pa bi obsegala Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno, Makedonijo, Bolgarijo, Grčijo, Romunijo in Albanijo.1 9 1 Vstop slovenskih komunistov v razpravo je pote­ kal postopno. Najprej je narodno problematiko v pre­ davanju, ki ga je imel junija 1923 v jugoslovanskem marksističnem Dijaškem klubu na Dunaju, obravna­ val Dragotin Gustinčič; Gustinčič je na Dunaju, kamor gaje povabilo vodstvo KPJ v tujini, deloval od januarja 1923. Njegovega predavanja so se udeležili vidni jugo­ slovanski komunisti, med njimi tudi Kosta Novakovič in Pavle Pavlovič. Gustinčič je v svojem nastopu podprl federalistično usmeritev, ki sta ji Novakovič in Pavlovič odločno nasprotovala. Kot je zapisal v zaključnem delu razprave, so namreč tedaj v KPJ »imeli (...) dve tendenci: tično gradivo, nastalo v času omenjene razprave, glej v zborniku Razprava o nacio­ nalnem vprašanju, str. 39-409. 1 8 7 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 254-256. 1 8 8 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 132-133. 1 8 9 Lukač, Slovenački komunisti u naporima, str. 39. 1 9 0 ARS AS 1533, Mlakar Janez, Originali zapisnikov Nezavisne radničke partije Ju­ goslavije, podružnica Jesenice, 1923-1924. Članski sestanek, 26. VI., [str. 1]. 1 9 1 Glas svobode, I, št. 12, 5. 7. 1923, Začetek odločilnega boja. Glej tudi Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 136. srbijansko, t. j. centralistično, kateri je bilo ,narodno edinstvo’ nedotakljivi aksiom in pa izvensrbijansko: fe­ deralistično, katere se ni upal nikdo javno izpovedovati in še manj učiti«. Gustinčič je storil prav to in ob tem dokazoval, da so Slovenci, Hrvati in Srbi ravno tako na­ rodi zase kot Nemci, Madžari, Romuni, Albanci in drugi narodi v Jugoslaviji. To je »vzbudilo v diskusiji splošno skepso in seje šele počasi udomačilo«. Pavlovič pa je od Gustinčiča izrecno zahteval, da svoje predavanje objavi, »češ da ne bi pozneje oporekal svojim izvajanjem ali njih negiral«.1 9 2 Gustinčič je to tudi storil. Odzivi na Gustinčičevo predavanje in tedanja usmeritev v razpravi so pokazali, daje bila unitaristična in centralistična usmeritev v KPJ močno zakoreninjena. Njeno popolno nasprotje so zato bila stališča, ki jih je o nacionalnem vprašanju sprejel Pokrajinski svet KPJ za Slovenijo na svoji seji 22. julija 1923 v Ljubljani. Na seji, na kateri Gustinčič ni bil navzoč,1 9 3 je poročevalec k drugi točki dnevnega reda Politična situacija in nacio­ nalno ter agrarno vprašanje, Grum, kritično obravnaval odnos KPJ do narodnega vprašanja. Ocenil je, daje bila KPJ do konca leta 1920 radikalna socialnodemokratska stranka, ki v »nacionalnem vprašanju ni zavzela nigdar (nikdar - op. J. P.) pravega točno določenega stališča. Svoje stališče k temu moramo opirati na sledeče tri toč­ ke: Baselski kongres, Čikaški kongres in ustava RSF- SR. Ravno tako je važna za nas parola del.-kmeč. vlada. (...) Nacionalnega vprašanja ne moremo več študirati,« je poudaril, »moramo pred maso takoj z jasnimi odkriti­ mi parolami.«1 9 4 Na seji, ki je bila posebnega pomena ne samo za slovensko, temveč za delavsko gibanje vse Jugoslavije, so bila sprejeta stališča, ki jih je KPJ v svoji nacionalni 1 9 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 351. - Opozarjam, da seje izraz »srbijan­ ski« (tudi »Srbijanec«) pojmovno navezoval na politični prostor nekdanje Kraljevine Srbije. 1 9 3 Sprva je bilo predvideno, da bo Pokrajinski svet v posebni (7.) točki dnevnega reda obravnaval nacionalno vprašanje, poročevalec k tej točki pa naj bi bil Gustin­ čič. Gustinčič bi se moral za sejo »tozadevno pripraviti, mateijal[,] resolucije itd.«, v Ljubljani pa bi moral biti 21.7. 1923. Gustinčič očitno ni pravočasno prispel v Ljubljano. (AJ KI 1923/38, [str. 2]) 1 9 4 ARS AS 1551, t. e. 2, Protokol P. S. S. KPJ za Slov[senijo], str. 3, 4. politiki uveljavila šele nekaj let kasneje.1 9 5 Izjema je bi­ lo le spoznanje, da so Slovenci, Hrvati in Srbi posebni narodi, kar je, ob podpori federalističnemu stališču, ka­ sneje poudarila tudi III. državna konferenca KPJ. Pro­ drlo pa ni stališče slovenskih članov KPJ, ki so že tedaj zagovarjali narodno individualnost Makedoncev in pri­ znavali državnopravno zasebnost Črne gore. Pokrajin­ ski svet KPJ za Slovenijo je o nacionalnem vprašanju v svoji Politični resoluciji (njeno oblikovanje je Žorga na­ povedal v pismu Gustinčiču že 6. julija 1923) zapisal: »Pri današnjem položaju delavskih in kmečkih množic v nesrbskih pokrajinah in če sploh želimo med njimi delovati, je edino možno stališče, da zahtevamo široko federacijo v smislu ruske sovjetske ustave. Mi moramo čisto konkretno zahtevati samostojnost Slovenije, Hr­ vaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore v okviru Podonavsko-Balkanske federacije. (To zaradi tega, ker Slovenija gravitira k Trstu in Avstriji, Hrvaška, Vojvodina in sev. Srbija k Donavi; Dalmacija in del Hr­ vatske, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Južna Srbija in Makedonija na Solun). Danes se vsa ta štiri plemena čutijo kot samostojni narodi (Srbi, Hrvati, Slovenci in Makedonci) in to njihovo prepričanje mora biti danes za nas odločilno, medtem ko mi filološko razpravo o tem ali smo en ali štirje narodi, prepuščamo malomeščanskim profesorjem in politikantom. Mi tudi odklanjamo vse zgodovinske in državnopravne programe, Veliko Srbijo, Veliko Hrvaško itd., ker so v nasprotju z nacionalnim principom. Donavsko-balkanska federacija delavskih in kmečkih republik, v katerih okvirih bodo imeli po vzoru ruske federacije vsi narodi popolno samostojnost v la­ stni državi, to je edina mogoča konkretna parola KPJ.« Pokrajinski svet je obenem še obsodil nejasno dejavnost Izvršilnega odbora KPJ v narodnem vprašanju in zahte­ val, da se pred državno konferenco NDSJ, sklicano za čas od 9. do 11. septembra 1923 v Beogradu, sestane plenum KPJ. Kot prvo točko njegovega dnevnega reda je predlagal obravnavo narodnega vprašanja.1 9 6 Pismo s to zahtevo je poslal Centralnemu izvršilnemu odboru KPJ 1 9 5 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 136. 1 9 6 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 72, 71. 1. avgusta 1923.1 9 7 Pred tem, 25. julija 1923, je tako že ravnala slovenska pokrajinska organizacija NDSJ. Cen­ tralnemu komiteju NDSJ v Beogradu je predlagala, naj se na dnevni red prihodnje strankine konference, ki naj se skliče kot njen kongres, postavi tudi točka o nacio­ nalnem vprašanju.1 9 8 Obsodbi Izvršilnega odbora KPJ ni oporekal tudi Gustinčič, kije 1. avgusta 1923 z Dunaja pisal sekre­ tarju Pokrajinskega sveta Jaki Žorgi. Sporočil mu je, da bo Politično resolucijo PS KPJ za Slovenijo prevedel v nemški jezik in jo predložil (verjetno tako vodilnim orga­ nom KPJ kot pristojnim organom Komunistične inter­ nacionale - op. J. P.). Menil je, da bo na splošno napra­ vila dober vtis in daje »gotovo (...) tudi vaša kritika I. O. na svojem mestu«. Opozoril pa je, da PS zahteva »nemo­ goče stvari. Resje, da nima stranka izdelanih še vsepol- no stališč, t.[ako] n. pr.: o narodnostnem vprašanju, o agrarnem vprašanju, enotni fronti, kmetski in delavski vladi i. t. d. Toda če vi mislite, da se dajo ta stališča kar tako iz rokava stresti, se zelo motite.« Gustinčič se je očitno zavedal, da komuniste na programsko politični ravni čaka še obilo dela. Pojasnjeval je, daje »sploh ma­ lo naših strank na svetu, ki bi imele izdelana ta stališča, dasi so mnogo močnejše od naših in dasi imajo druge delovne moči v svojih vrstah kakor pa mi«. Ob tem se je posebej ustavil pri razpravi o nacionalnem vpraša­ nju, ki je že dva meseca potekala med jugoslovanskimi komunisti. »Čitaj samo članke, ki jih publicira Radnik o narodnostnem vprašanju,« je zapisal, »pa boš videl, kolika mizerija vlada v našem marksizmu in poznava­ nju jugoslovanskih razmer. Jaz gotovo srčno želim in od svoje strani tudi pomagam, da bi se ta vprašanja do pri­ hodnjega kongresa rešila, toda prav malo verujem v to mogočnost. Ako torej vi mislite, da se dajo ta vprašanja rešiti na prihodnjem plenu [mu], se vsekakor strašno motite! Mi bomo srečni, če bodo letos za silo pod streho, a prihodnje leto jih bomo gotovo popravljali.«1 9 9 1 9 7 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 109. 1 9 8 ARS AS 1551, t. e. 2, Die Vorschläge der provinziellen politischen Organisation der UAPJ in Ljubljana dem Zentralkomite der UAPJ in Belgrad, str. 1. 1 9 9 ARS AS 1551, t. e. 2, Pismo Dragotina Gustinčiča Ivanoffu (Jaki Žorgi), 1. 8. 1923, [str. 1], V dneh, ki so potekli med sejo PS KPJ za Sloveni­ jo in Gustinčičevim pismom, je za Radnikom-Delavcem razpravo o nacionalnem vprašanju začelo tudi sloven­ sko glasilo NDSJ Glas svobode.2 0 0 26. julija 1923 je pod naslovom K problemu narodnega vprašanja v Jugosla­ viji objavilo prvi del predavanja, ki gaje Gustinčič juni­ ja imel na Dunaju. Objava Gustinčičevega predavanja (odslej članek) je sovpadala z veliko zavzetostjo, ki so jo tedaj v slovenskem delu KPJ pokazali, ko je politični premislek zadeval nacionalni problem. Bralca je v Gustinčičev članek uvajal uredniški uvod, v katerem so bili navedeni glavni narodnopolitični poudarki iz Politične resolucije PS. »Za nas je merodaj­ no, in tega najbolj zagrizeni centralist zanikati ne more,« je zapisalo uredništvo, »da se danes čutijo tako Slovenci kakor Hrvatje, Makedonci in Srbi za posebne narode. Ker v narodnem vprašanju, poleg gospodarskih resnic, kulturnih in zgodovinskih momentov igra prepričanje odločilno vlogo, je za nas to prepričanje merodajno.« Po­ udarjena je bila tudi zamisel Podonavsko-balkanske fe­ deracije delavsko-kmečkih republik.2 0 1 Na začetku svojega članka je Gustinčič razpravljal o vzrokih nacionalnih bojev. Glavnega je videl v gospo­ darskih odnosih, kar najbolj nazorno kaže kapitalizem, ki mora zaradi svoje nepotešljive želje po čim večjem dobičku iskati vedno nove vire surovin in nove trge ter v svojem razvoju prehajati državne meje proti volji dru­ gih narodov. Da si utrdi nove meje, mora podjarmlje­ nim narodom kratiti njihove pravice in zahtevati njiho­ vo asimilacijo oziroma denacionalizacijo. Neizogibnost nacionalnih bojev je v kapitalizmu še toliko večja, ker je za vsako kapitalistično državo potrebna določena »eko­ nomska enota, t. j. gotov teritorijalni sistem, katerega meje se skoro nikoli ne ujemajo z mejami ene same na­ rodnosti, t. j. vseh onih ljudi, ki hočejo biti en narod«. Zato je treba za ureditev nacionalnih vprašanj odpraviti dobiček, to je ustvariti socialistični družbeni red.2 0 2 2 0 0 Za Glasom svobode - izhajal je v Ljubljani - je 9. 8. 1923 razpravo o nacionalnem vprašanju začelo tudi hrvaško glasilo NDSJ Borba, ki je izhajalo v Zagrebu. - Raz­ prava o nacionalnem vprašanju, str. 89. 2 0 1 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 74. 2 0 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 75-76. Gustinčič je menil, da bo socializem najbolj popoln, ko bo ves svet ena gospodarska enota. Ker pa ni možno skočiti v »dovršeni komunizem«, je treba preživeti dalj­ še ali krajše obdobje polkapitalizma oziroma državnega kapitalizma. Zato morajo »proletarske skupine« ustva­ riti svoje države, ki bodo čim popolnejše gospodarske enote. A ker se gospodarske enote nikoli ne ujemajo z narodnostnimi mejami, mora delavski razred najprej ustvariti take gospodarske enote, ki se geografsko in gospodarsko ujemajo v celoto, in šele nato v njih po­ skusiti urediti narodno vprašanje. To bo lahko storil, ker ne išče nobenega dobička, in zato izgubi narodno vprašanje v delavski državi svoj razredni značaj. Poleg tega pa bo imel »v svojem kmečko-delavskem sistemu, v delavsko-kmečki upravi države sposoben instrument za ureditev narodnostnega vprašanja«.2 0 3 Gustinčič se je nato vprašal, ali je Jugoslavija ta­ kšna gospodarska enota, v kateri bi lahko rešili obsto­ ječe narodnostne in gospodarske razmere. Odgovoril je, da ni, ker posamezni deli države težijo v troje različnih smeri in ker ni »gospodarska enota po svojem gospo­ darskem in kulturnem razvoju«. Nato se je vprašal, ali je Balkan taka enota, ki bi jo lahko vzeli za podlago re­ ševanja jugoslovanskih narodnostnih in gospodarskih vprašanj. Tudi na to vprašanje je odgovoril nikalno. Balkan je sicer geografska enota, če to zadeva ozemlje južno od Donave, Save in Kotorja. Njegovo najbolj na­ ravno središče bi bil Solun. Gospodarsko je enota tudi z Romunijo. Vendar »k tej gospodarski enoti ne gravitira niti Slovenija, niti Hrvatska, niti Vojvodina, a v koliko bi hotela v tako gospodarsko enoto vstopiti danes sa­ ma Bosna, je šele vprašanje«. Poleg tega je v vsej Evro­ pi gospodarsko najmanj razvito območje, in koliko je sposoben, da se v bližnji prihodnosti sam preoblikuje v federacijo socialističnih republik, bi mogla pokazati šele natančnejša gospodarska in kulturna analiza, ki jo bo vsekakor potrebno izvesti. Vprašljivo je tudi, koliko bi mogel siromašni Balkan brez delavstva v industrijskem smislu »vzdržati revolucijo in ubraniti svojo socijalistič- 2 0 3 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 76-77. no federacijo brez direktne in stalne pomoči srednjee­ vropskega industrijalnega proletarijata«.2 0 4 Za rešitev perečih nacionalnih in gospodarskih vprašanj je bila po Gustinčičevem mnenju najbolj pri­ merna Podonavsko-balkanska (Sudobska) gospodarska enota, pod katero je razumel ozemlje med Krkonoši, Karpati, Črnim, Egejskim in Jadranskim morjem in jo kratko imenoval Sudoba (Sudeti-Donava-Balkan). To bi bila federacija, ki bi obsegala tedanjo Češkoslovaško, Avstrijo, Madžarsko, Jugoslavijo, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Albanijo, grške otoke v Egejskem morju in po­ zneje morda tudi Carigrad.2 0 5 Sudobo si je Gustinčič zamišljal kot federacijo na­ cionalnih delavsko-kmečkih republik, ki bi jo na jugo­ slovanskem območju sestavljale Slovenija, Hrvaška z Dalmacijo ali brez nje, Bosna, Srbija izpred balkanskih vojn, Črna gora (morebiti še s Hercegovino in južno Dal­ macijo), Kosovo in Metohija skupaj z Albanijo ter Make­ donija. Skupne zadeve sudobskih republik bi bile težka industrija, pridobivanje industrijskih surovin, železni­ ce, vodne in suhe poti, proletarska prosveta, obramba, zunanja politika in zunanja trgovina. Druga področja družbenega in političnega življenja - ljudska prosve­ ta, kmetijstvo, socialna in verska vprašanja, policija itd. - bi bila v okviru socialističnih načel prepuščena posameznim nacionalnim republikam. Le-te ne bi bile »ustvarjene toliko po ozemljih posameznih jezikov, tem­ več po svojih naravnih gospodarskih mejah in po željah posameznih skupin, po kulturnih stopinjah itd., torej po gospodarskih in socijoloških principih«. Gustinčič je bil prepričan, da bi lahko s primerno izvedbo omenjenih načel preprečili vse narodnostne nesporazume, »ki se pojavljajo danes med buržoazijami v neprirodno centra­ liziranih kapitalističnih državicah, kakor n. pr. v Ju­ goslaviji, v Romuniji in Češkoslovaški. Taka razdelitev gospodarskih enot, ki ni nikaka razdelitev posameznih narodnosti in jezikov, ki ostanejo nepretrgane skupine na sudobskem ozemlju in torej prava komasacija naro­ dnosti in kultur, bo pravi mirotvorni faktor v notranjosti 2 0 4 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 77. 2 0 5 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 78. zveze sudobskih kmečko-delavskih republik. Posame­ zne nacije ne bodo torej nikjer pretrgane s carinskimi in kulturnimi mejami tako, da se bo lahko vsaka kulturna enota na vsem sudobskem teritoriju nemoteno po svoji lastni volji in svojem lastnem nacijonalnem okusu kul­ turno razvijala.« To bo zagotavljal institut sporazuma posameznih sudobskih narodov, ki se bodo skladno s svojimi interesi dokončno dogovorili o medsebojni oze­ meljski razdelitvi. Njen glavni cilj je, da se z njo »ubije imperijalistični duh posameznih narodov in plemen, ka­ kor n. pr. češkega v Češkoslovaški, srbskega v Jugosla­ viji itd.«2 0 6 Gustinčič se je ustavil tudi pri vprašanju narodno­ stnih manjšin v posameznih sudobskih republikah. Zatrdil je, da v Sudobi manjšinskega vprašanja ne bo, ker bo to onemogočil sistem delavsko-kmečke ustave, ki pomeni največjo in najbolj popolno avtonomijo občin in podobnih upravnih združenj. Poleg tega bo narodne manjšine posebej ščitila osrednja oblast. Predvsem pa bodo problematiziranje položaja narodnostnih manjšin preprečili socialistični družbeni odnosi, po katerih se bodo pripadniki različnih narodnosti, živeči na istem ozemlju, med seboj cenili in spoštovali. »Če bosta ob­ stojala v eni in isti nacijonalni republiki ali v delu take republike dva jezika, tedaj se mora zahtevati, da se obe narodnosti učita v enaki meri drug jezik«. Samo tedaj, ko se bodo pripadniki različnih narodnosti neposredno sporazumevali ter spoznavali kulturo in navade drug drugega, bodo izginili predsodki o kulturah manjšin, o privilegiranih in podrejenih kulturah. »Zahtevam torej, da se učijo na Češkem vsi Čehi tudi nemško in vsi Nemci v ravno isti meri tudi češko; da se učijo v Julijski Krajini vsi slovenski delavci in kmetje tudi italijanski jezik in vsi italijanski delavci in kmetje v isti meri tudi slovenski jezik; da se učijo na Kosovu vsi Srbi arbanaški (alban­ sko - op. J. P.) in vsi Arbanasi (Albanci - op. J. P.) v isti meri tudi srbski itd., itd.« Gustinčič je spregovoril še o posredovalnem jeziku večnarodne sudobske federacije. To naj bi bila nemščina, kije že sedaj posredovalni jezik v Srednji Evropi. Vendar naj ne bi imela značaja »dr­ 2 0 6 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 79, 80. žavnega« ali »uradnega« jezika. Učenje nemškega jezika bi bilo sicer obvezno v vseh šolah sudobske zveze, »ali kdor bo hotel občevati s centralo v svojem materinem ali nekem drugem jeziku, ta bo to lahko delal brez vsake težkoče«.2 0 7 Čeprav je Gustinčič na tem mestu izjavil - »in tu smo že na koncu našega problema«, je pred zaključkom svojega prispevka spregovoril še o taktiki KPJ v naro­ dnem vprašanju. Opozoril je, da rešitev jugoslovanske narodne problematike prehaja meje Kraljevine SHS, saj je vprašanje, ki zadeva Sudobsko federacijo. A dokler je srednjeevropski in balkanski delavski razred ne bo vzpostavil, mora KPJ - jasno poudarjajoč svoj (federa­ tivni) program državne ureditve - brezpogojno podpirati avtonomistična prizadevanja posameznih jugoslovan­ skih narodov (Hrvaška, Slovenija, Bosna, Črna gora) oziroma njihova prizadevanja za odcepitev (Makedonija, Vojvodina), »tudi tedaj, ka[da]r izgleda, daje to interes dotičnih lokalnih buržuazij«. Poleg tega mora prebuditi nacionalno zavest pri posameznih podjarmljenih naro­ dih, npr. pri Albancih na Kosovu in v Metohiji. Zahte­ vati mora šole v njihovem jeziku, da jih lahko »na ta način hitro civiliziramo«. Prav tako mora podpirati zah­ teve Nemcev in Madžarov za njihove šole in druge naro­ dnostne pravice. »Take naše pomoči ne smejo biti samo manever, temveč popolnoma iskrene. Ravno tako velja tudi glede Makedonije, pa naj prihajajo ta vprašanja s strani ,Makedonstvujuščih’ ali druge buržuazije, ali pa s strani kmetov samih. Seveda vse to pod sledečim po­ gojem: Da se vsa ta vprašanja vedno gledajo s stališča Sudobske federacije in ob vsaki priliki dovajajo v zvezo s to temeljno mislijo.«2 0 8 Gustinčičeva zamisel Sudobske federacije je nale­ tela na kritičen odziv, saj so mu očitali, da razmišlja o dolgoročnih in splošnih stvareh, ne govori pa o konkre­ tnih notranjih (jugoslovanskih) problemih.2 0 9 Zato je v odgovoru na kritike pred jugoslovanske komuniste po­ stavil popolnoma konkretno zahtevo: »Mi moramo kon- 2 0 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 80-81. 2 0 8 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 81, 82. 2 0 9 Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 143. statirati stvari, kakršne so v resnici, in izhajati iz njih. Ne to kar želimo - narodna enotnost - ampak to, kar ob­ staja - mnogonarodnost v Jugoslaviji - to je za našo po­ litiko merodajno. (...) Za ,narod’ a li,narodnost’ ni prava karakteristika niti jezik, niti državnost, niti vera, niti rasa, ampak je za to sigurno neizogibno potrebno eno, in to je volja.« KPJ mora upoštevati obstoječe razmere in Črnogorcem, če na primer zahtevajo svojo republiko ali avtonomijo, le-to dati, čeprav so po jeziku in krvi či­ stejši Srbi od vseh Srbov. Ustavil se je tudi pri srbskih komunistih. Menil je, da morajo posvetiti več pozornosti jugoslovanskim gospodarskim in kulturnim razmeram in se bolj poglobiti v tok federalističnih idej.2 1 0 Z vstopom slovenskih komunistov v razpravo o na­ cionalnem vprašanju je le-ta dobila širšo problemsko vsebino. Poudarjena sta bila mnogonacionalni značaj ju ­ goslovanske skupnosti in zahteva po federativni državni ureditvi.2 1 1 To stališče, ki so ga prvi zagovarjali v sloven­ skem delu KPJ, z nekajdnevno razliko pa v Radniku-De- lavcu še anonimni avtor iz Čačka,2 1 2 je med jugoslovan­ skimi komunisti prevladalo šele v drugi stopnji razprave. Utemeljila jo je študija Sime Markoviča Nacionalno pita­ nje u svetlosti marksizma, kije izšla septembra 1923.2 1 3 O študiji bomo spregovorili kasneje, pomembno pa je opozoriti, da je še pred njenim izidom oziroma v času, koje izšla, stališče o mnogonarodni federativni jugoslo­ 2 1 0 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 116, 117. 2 1 1 Zanimivo je, da so ob omenjenih stališčih slovenski komunisti menili, naj bo poveljevalni jezik Proletarskih akcijskih čet (PAČ), ilegalnih vojaških enot KPJ v Sloveniji, srbohrvaški oziroma »SHS«. Tako so 30. 8. 1923 zapisali v Pravilih PAČ za Slovenijo. To so utemeljili z naslednjimi razlogi: »1.) Ogromna večina naroda in naravno tudi proletariata je srbo-hrv. narodnosti. 2.) sodrugom ki imajo odslužiti vojaščino je s tem dana možnost napredovanja v čin in s tem prilika za čim na­ tančnejše izučenje buržuazne armade, ter vršenja antimilitaristične propagande. 3.) vsem vmivšim se iz vojaške službe je omogočeno takojšnje sodelovanje. 4.) v slučaju resnejših dogodkov je lahko zanesti zmešnjavo med vojaške sile in takojšnja skupna akcija z prestopivšim na našo stran (...). 5.) Ker se lahko poslužujemo vojne literature (...) in vojnega znanja sploh.« (ARS AS 1551, t. e. 2, Pravila organizacije Proletarskih akcijskih čet za Slovenijo, 30. 8. 1923, IX, Komandni jezik) O PAČ glej Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisju, str. 412-414; isti, Desetletja preizku­ šenj, str. 117-123; Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 116-117, 130, 131, 169-173; isti: Proletarske akcijske čete, str. 372. 2 1 2 Članek, v katerem je anonimni avtor iz Čačka zelo udarno zagovarjal jugoslovan­ ski narodni pluralizem in federativno državno ureditev, je v Radniku-Delavcu izšel 29. 7. 1923. - Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 85-89. 2 1 3 Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 86 in op. 9 na tej strani. vanski državi v Glasu svobode našlo mesto tudi v pri­ spevkih, ki niso bili vključeni v razpravo o nacionalnem vprašanju. To sta pokazala članka, ki ju je Glas svobo­ de objavil 9. avgusta in 20. septembra 1923. V prvem članku, Tišin duh in boj proti njemu, je Glas svobode Slovence in Hrvate nedvoumno razumel kot samostoj­ na naroda. O NDSJ pa je zapisal, da je edina stranka, »v kateri se bore skupno kmetje in delavci vseh narodov Jugoslavije proti današnjemu velesrbskemu centralistič­ nemu režimu za federativno zvezo balkanskih kmečko- -delavskih republik«. Sestavljale naj bi jo Slovenija, Hr­ vaška, Vojvodina, Srbija, Bosna, Makedonija, Črna gora in Bolgarija, »ki bodo popolnoma samostojne države«. Le tiste stvari, »ki so važne za vse skupaj, kakor obramba republike, zunanja trgovina, železnice itd., bo opravljala centralna vlada, ki bo sestavljena iz zastopnikov posa­ meznih republik«.2 1 4 Drugi članek, Proti fašistovskim na­ padom - delavska obramba, pa je posebej obračunaval s centralističnim in hegemonističnim beograjskim reži­ mom. Le-ta »postopa s Slovenci, Hrvati in Muslimani ka­ kor z državljani druge vrste, (...) ne prizna Makedoncem niti najosnovnejših narodnih pravic [... in] preganja naro­ dne manjšine (Nemce in Madžare)«. Zato so se mu uprla gibanja zatiranih nesrbskih narodov (ne le Slovencev in Hrvatov, temveč tudi Makedoncev in Muslimanov! - op. J. P.), ki jih hoče streti z Organizacijo jugoslovenskih nacijonalista (Orjuno) in SRNAO. Članek se je osredo­ točil na Orjuno, bojno organizacijo »monarhistično-mili- tarističnega režima beograjske porodice (vladarske hiše Karadordevičev - op. J. P.), ki zastopa cilj velesrbske Ju­ goslavije, kjer bi imela hegemonijo srbska buržoazija in bi Slovenci, Hrvati, Muslimani ter Makedonci bili skupaj z ostalimi narodnimi manjšinami - čeprav tvorijo ogromno večino prebivalstva - le nekake vrste helotje ali državljani z vsemi dolžnostmi, pa brez vsakih pravic«.2 1 5 2 1 4 Glas svobode, I, št. 17, 9. 8. 1923, Tišin duh in boj proti njemu. 2 1 5 Glas svobode, I, št. 23, 20. 9. 1923, Proti fašistovskim napadom - delavska obramba. Na narodnounitaristično in centralistično dejavnost Oijune v Sloveniji je v poročilu vodstvu KPJ na Dunaju 5. 5. 1923 opozaijal že Jaka Žorga. (ARS AS 1551, t. e. 2, Antifaschistische Bewegung in Slowenien : proletarische Aktionstru­ ppen = Pač, str. 1) - O Oijuni glej Perovšek, Oijuna, str. 157-158; isti, Programi političnih strank, str. 49-51. V Glasu svobode je 20. septembra 1923 izšel tu­ di članek, objavljen v okviru razprave o nacionalnem vprašanju. Prispeval gaje nekdanji sourednik tržaške­ ga Dela in tajnik zveze komunistične mladine za Julij­ sko krajino, Vladimir Martelanc. Nekateri mlajši slo­ venski komunisti v Julijski krajini, med njimi tudi Mar­ telanc, so se namreč tedaj že začeli zavedati pomena nacionalnega vprašanja. Začeli so iskati nova pota za rešitev slovenskega problema in postavljati v ospredje boj za pravico do samoodločbe in združitve slovenskega naroda. Za izhodišče so vzeli stališče Izvršnega komi­ teja Komunistične internacionale o nujnosti povezave razrednega boja z narodnoosvobodilnim in ga v dalj­ šem procesu prilagajali na slovenske razmere; oporo so imeli v krogu komunistov iz jugoslovanske Slovenije z Gustinčičem, Dušanom Kermavnerjem in Francetom Klopčičem.2 1 6 Martelanc je v svojem prispevku, K problemu Slo­ vencev, ki so vsled kapitalističnega verzajskega miru postali sužnji laških kapitalistov, kritično obravnaval stališče, da nacionalno vprašanje delavskega razreda ne zadeva, in poudaril, da je eden od njegovih ciljev osvo­ boditi zasužnjene male narode in narodne manjšine ter zagotoviti sožitje vseh narodov v delavsko-kmečki fede­ raciji. Zato morajo komunisti v Julijski krajini dokaza­ ti, da meščanska politika ne more rešiti problema Slo­ vencev, ki so pripadli Kraljevini Italiji. To lahko stori le proletariat, ki si mora v svojem revolucionarnem razre­ dnem boju prizadevati tudi za rešitev tlačenih narodnih manjšin v Italiji.2 1 7 Približno v tem času so o narodni politiki komunistov razmišljali tudi v Pokrajinskem sve­ tu KPJ. V poročilu vodstvu KPJ je Jaka Žorga ocenjeval, da se SLS bori za avtonomijo le z besedami, zato je na­ stopil trenutek, »ko mora naša partija s svojim geslom 2 1 6 Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 1, str. 272; ista Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 382. Kot še opozarja Milica Kacin-Wohinz, so omenjeni slovenski komunisti - izstopala sta Martelanc in Jože Pertot - do leta 1926 postopoma spo­ drinili mnenje o rešitvi narodnega vprašanja zgolj prek proletarske revolucije in po treh letih temeljitih razprav in razčiščevanja popeljali sebe in Komunistično partijo Italije na pot reševanja slovenskega narodnega vprašanja po načelu pravice do sa­ moodločbe, odcepitve od obstoječih držav in združitve v samostojno državno enoto. (Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 348, 382-384, 524) 2 1 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 206-209. o samoodločbi najti pot do množic malih kmetov, ki so doslej sledili klerikalni stranki«.2 1 8 • k - k - k V študiji Nacionalno pitanje u svetlosti marksizma je Sima Markovič na podlagi Stalinove opredelitve naro­ da (»narod je zgodovinsko nastala skupnost jezika, oze­ mlja, gospodarskega življenja in psihične konstitucije, izražene v skupnosti kulture«)2 1 9 dokazal, da so se Slo­ venci, Hrvati in Srbi neodvisno drug od drugega razvili v tri moderne narode; stališče o njihovi nacionalni indivi­ dualnosti nato v razpravi ni bilo več sporno. Slovencem in Hrvatom je načelno priznaval tudi neomejeno pravico do samoodločbe, to je pravico do samostojnega državne­ ga obstoja. Vendar je praktično ni upošteval, saj je obe­ nem trdil, da se nacionalno vprašanje - glede na to, da oboji zahtevajo pravico samoodločbe v Jugoslaviji, niso pa za odcepitev - kaže kot ustavno vprašanje. Rešitev nacionalnega problema, ki bi ustrezala KPJ, naj torej ne bi bila utemeljena v celostni odločitvi Slovencev in Hrva­ tov o njihovem narodnodržavnem položaju in odnosih z drugimi narodi, temveč v reviziji ustave, po kateri bi bil v Jugoslaviji uveden sistem pokrajinskih avtonomij.2 2 0 Markovič je avtonomistično ureditev jugoslovanske države zagovarjal v prepričanju, da bo ublažila konku­ renčni boj nacionalnih meščanstev, predvsem pa naci­ onalni boj sam. Svojega razumevanja avtonomije oze­ meljsko in državnopravno podrobneje ni opredelil, pou­ daril je le, da bi avtonomije bolj budile splošni politični interes in oživile politično zavest ljudstva. Obenem bi omogočile, da bi se najbolj izkoristila vsa naravna boga­ stva in razvile produktivne sile vsake pokrajine. Avtono­ mije bi vzpostavili na podlagi najpopolnejše demokracije in po sporazumu Slovencev, Hrvatov in Srbov o njihovih pristojnostih. Ker se je zavedal, da skoraj nobena avto­ nomna pokrajina v nacionalnem pogledu ne bi bila eno­ 2 1 8 ARS AS 1551, t. e. 3, Die politische Lage in Slowenien. 2 1 9 O Stalinovi obravnavi naroda in narodnega vprašanja glej Rizman, Marksizem in nacionalno vprašanje, str. 183-191. 2 2 0 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 133-136, 191-195, 200, 201; Pleterski, Študije, str. 300. tna, je priznaval, da bi lahko bile nacionalne manjšine v posameznih pokrajinah izpostavljene nasilju večine. Toda to ne bi bilo mogoče »v režimu polne demokracije, tj. nacionalne enakopravnosti v vsakem pogledu (jezik, šola, religija itd.).« Drugače pa naj bi v vseh spornih primerih pokrajine ozemeljsko razdelili na podlagi svo­ bodnega ljudskega glasovanja. Tako bi bile pokrajinske avtonomije »najboljša rešitev ustavnega vprašanja, ki bi popolnoma zadovoljila vse narode in nacionalne manjši­ ne, ki so izjavili, da želijo ostati v državni skupnosti«. V konkretnih političnih razmerah bi tudi najbolje ustreza­ le interesom celotnega jugoslovanskega proletariata, saj je »najvišji interes delavskega razreda, da se nacionalni boji zmanjšajo na minimum, na najmanjšo možno mero, še v okviru kapitalistične družbe«.2 2 1 Markovičeva avtonomistična zamisel, ki jo je pod­ prl tudi vidni član vodstva KPJ Filip Filipovič,2 2 2 je bila v razpravi izpostavljena ostri kritiki. Izrekli sojo hrvaški razpravljalci, zlasti dr. Ante Ciliga, in Markovičevi na­ sprotniki v srbskem delu KPJ, predvsem Kosta Novako­ vič in Rajko Jovanovič. Zavrnili so jo tudi v slovenskem delu KPJ. Markovičevi kritiki so zagovarjali federalistič­ no stališče, ki naj ga KPJ sprejme v svoj program držav­ ne ureditve. Tako je nadaljnji potek razprave označil boj med avtonomizmom in federalizmom, ki je pomembno pospešil oblikovanje novega državnopravnega progra­ ma KPJ. V tem boju Markovičevo naziranje »ni vzdrža­ lo marksistične revolucionarne kritike«.2 2 3 Čeprav so vsi razpravljalci, bodisi da so zastopali avtonomistično bo­ disi federalistično stališče, izhajali iz kritike državnega centralizma kot političnega izraza hegemonije velikosrb­ skega meščanstva, so jih namreč delile globoke razlike v razumevanju bistva nacionalnega vprašanja v Jugo­ slaviji ter narodnopolitične strategije in taktike KPJ. Avtonomistično stališče je obšlo vprašanje nacionalne 2 2 1 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 201-202. 2 2 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 235-236. 2 2 3 Pleterski, Študije, str. 300. Pleterski v zvezi z zavrnitvijo Markovičevega avto­ nomističnega stališča opozarja še na oceno Pregleda zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije iz leta 1963, ki pravi, daje tedaj »partija (...) z lastnimi silami zavrnila gledišča Sime Markoviča kot mešanico velikosrbskih in socialnodemokratskih poj­ movanj«. (Pleterski, Študije, str. 303) državnosti tlačenih narodov, ki je v tistem času postalo zelo pomembno. V položaju, ko nacionalna gibanja niso problematizirala državne enotnosti, ampak so zahtevala njeno federativno preureditev, je le koristilo centralizmu in srbski hegemoniji. Zato je v razpravi naletelo na odpor. Njegovo izpodbijanje se je spremenilo v dognano obrav­ navo federalizma kot edine možne in revolucionarne re­ šitve nacionalnega vprašanja, ki zagotavlja uresničitev pravice tlačenih narodov do samoodločbe, to je nacional­ ne državnosti in celotnost jugoslovanske države. Federa­ listično načelo, ki je v razpravi dobilo najširšo podporo, je za njegove zagovornike imelo večkraten pomen. Z njim se niso opredeljevali le proti centralizmu kot izrazu veli­ kosrbske hegemonije in avtonomističnim zahtevam me­ ščanskih političnih sil, ampak tudi proti avtonomistični koncepciji v jugoslovanskem delavskem gibanju.2 2 4 Člani KPJ iz Slovenije, ki so se v vprašanju državne ureditve opredelili že pred vstopom v razpravo in nato še ob njem, so boj med avtonomističnim in federalistič­ nim stališčem med drugimi jugoslovanskimi komunisti pozorno spremljali.2 2 5 Konec oktobra in v prvi polovici novembra 1923 je Glas svobode objavil tri članke, v ka­ terih je povzel glavna stališča zagovornikov federalizma. V prvem članku, Vzrok nacionalnega boja v Jugosla­ viji : avtonomija ali federalizem?, ki ga je Glas svobo­ de objavil 25. oktobra 1923, so bila povzeta stališča iz prispevka Anteja Cilige, objavljenega v zagrebški Borbi 11. in 18. oktobra 1923.2 2 6 Članek je bralce seznanjal, 2 2 4 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 310, 315, 318. - O teoretično po­ litičnem spopadu med avtonomizmom in federalizmom v razpravi o nacionalnem vprašanju glej podrobneje str. 309-321. Glej tudi Lukač, Radnički pokret i nacio­ nalno pitanje, str. 156-184; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 115-189. 2 2 5 Ob tem lahko opozorimo, da so posamezni vidni zagovorniki federalizma že pred tem slovenske sodruge sproti seznanili s svojimi razčlenitvami narodnega vprašanja v Kraljevim SHS. Gjuro Cvijič, v času razprave o nacionalnem vprašanju urednik zagrebške Borbe, je npr. že 23. 9. 1923 Gustinčiču na Dunaj poslal besedilo svojega Predloga resolucije o nacionalnem vprašanju za državno konferenco NDSJ (KPJ). (AJ-KI-1923/66, str. 1-7) Na podlagi njegovega predloga je nato III. državna konfe­ renca KPJ sprejela resolucijo o nacionalnem vprašanju. Cvijičev predlog resolucije je Borba objavila 4. 10. 1923 (Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 213-219), slovenski Glas svobode pa 27. 9. in 4. 10. 1923. (GZas svobode, I, št. 24 in 25, 27. 9. in 4. 10. 1923, Predlog resolucije o narodnostnem vprašanju) 2 2 6 Ciligov prispevek Za jasnoču i odlučnost u nacionalnom pitanju glej v Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 219-232. da je razprava o nacionalnem vprašanju še vedno ži­ vahna v vseh glasilih NDSJ. V zadnjih dveh številkah njenega hrvaškega glasila je svoje poglede na nacionalni problem podal sodrug Mbt. (Ante Ciliga). »Njegova iz­ vajanja prinašamo tu v skrajšani obliki, ker so mnogo pripomogla k nadaljnemu razčiščenju tega velevažnega vprašanja.«2 2 7 V svojem prispevku »polemizira sodrug s s. Simo Markovičem in pobija nekatera njegova izvajanja v nje­ govi knjigi ,Nacionalno pitanje’«, je nadaljeval članek. Sodrug odločno zagovarja federalizem, »ker avtonomija ne pomenja odstranitve srbske hegemonije, ampak sa­ mo njeno ublaženje. Napačno je stališče, da je mogoče v Jugoslaviji samo dvoje: hegemonija (nadvlada) Srbov ali Nesrbov. Če bi bila stvar taka, potem bi se morali mi kot revolucijonarji in internacijonalisti izjaviti za razpad Jugoslavije, ker mi ne moremo biti nikdar za nadvlado kateregakoli naroda nad drugim. V Jugoslaviji obstoja še tretja možnost: politična in gospodarska enakoprav­ nost vseh na podlagi federalistične ureditve države.« Do­ seči jo je mogoče le z revolucionarnim bojem, ki bo obe­ nem utemeljil republikansko obliko vladavine. Članek je navedel še Ciligovo zahtevo po oblikovanju nacional­ nih vojsk v posameznih federativnih republikah (»da je srbska vojska na srbskem ozemlju itd. Isto velja tudi za uradništvo.«) in očitek srbskim sodrugom, da se njihovo »proletarsko gibanje že izpred vojne odlikuje po svojem frazerskem radikalizmu, a s faktičnim oportunizmom, zlasti v nacijonalnem vprašanju«.2 2 8 V drugem članku, Razvoj nacionalnega vprašanja in NDSJ, objavljenem 1. novembra 1923, je Glas svo­ bode - ne da bi na to opozoril - povzel stališča iz prvega nadaljevanja članka Koste Novakoviča Nacionalno pita­ nje u Jugoslaviji, ki je v Radniku-Delavcu izšlo 28. ok­ tobra 1923.2 2 9 Članek je poudaril Novakovičevo ugotovi­ tev, da sta se hrvaški in slovenski narod v Avstro-Ogrski razvijala v smeri ustanovitve svobodnih republik, njuna 2 2 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 236-237. 2 2 8 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 237. 2 2 9 Besedilo prvega nadaljevanja Novakovićevega članka glej v Razprava o nacional­ nem vprašanju, str. 242-245. Celoten članek glej na str. 238-248. združitev v Jugoslavijo pa je bila izpeljana drugače, kot si je želelo slovensko in hrvaško ljudstvo. Namesto fe­ derativnih republik jugoslovanskih narodov je nastala država, ki ni mogla zadovoljiti Slovencev in Hrvatov ter drugih narodnosti v Kraljevini SHS. Nezadovoljstvo seje povečalo s centralistično Vidovdansko ustavo, zato seje potreba po nacionalni enakopravnosti zapostavljenih in tlačenih narodov še bolj okrepila. Ker meščanske avto­ nomistične sile dejansko zanima le sporazum z Beogra­ dom, ki bo na milejši centralistično-avtonomistični pod­ lagi zagotovil enakopravno izkoriščanje jugoslovanskega prostora, delovne množice vedno bolj čutijo potrebo po vzpostavitvi federacije. »In s temi množicami delavcev, kmetov, uradnikov in nastavljencev imamo računati.« NDSJ mora zbrati sestavne dele delovnega ljudstva, se opreti tudi na njihovo nacionalno nezadovoljstvo in kre­ niti v boj proti meščanstvu - za osvoboditev zatiranih narodnosti. Njena dejavnost se mora usmeriti v pove­ zovanje in vodenje pokrajinskih nacionalnih gibanj in oblikovanje enotne fronte proti srbski hegemoniji.2 3 0 V tretjem članku, Še o nacionalnem vprašanju, ki gaje Glas svobode objavil 15. novembra 1923, pa so bi­ la povzeta stališča iz prispevka Rajka Jovanoviča, nati­ snjenega v Radniku-Delavcu 4. in 8. novembra 1923.2 3 1 Članek je opozarjal, da sta se v razpravi o nacionalnem vprašanju izoblikovali dve stališči. Stališče Sime Mar­ koviča, ki nacionalni problem razume kot vprašanje avtonomistične revizije ustave, kar podpira tudi Filip Filipovič, ter Markovičevemu nasprotno stališče; le-to poudarja, da njuni oportunistični pogledi ločujejo na­ cionalno vprašanje od problema revolucionarnega boja proti kapitalizmu. Ustavna revizija bi namreč pomeni­ la sporazum srbskega, hrvaškega in slovenskega me­ ščanstva, z njenim podpiranjem pa bi NDSJ prepustila kmečke in malomeščanske množice vplivu meščanske avtonomistične politike in utrdila njeno razredno dikta­ turo. Najpomembnejša naloga razredno zavednega pro­ letariata pa je, »da združi nacionalna gibanja delovnih 2 3 0 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 257-258. 2 3 1 Jovanovičev prispevek Nacionalno pitanje glej v Razprava o nacionalnem vpra­ šanju, str. 282-290. množic zatiranih narodov z gibanjem proletariata proti kapitalizmu«. Zato mora NDSJ, ki ne sme zgolj platon­ sko priznavati pravice do samoodločbe, povezati delavce in kmete v boju proti hegemoniji srbskega meščanstva in kompromisni politiki nacionalnih buržoazij. Ustvariti mora delavsko-kmečke vlade na ozemlju vsakega naro­ da Jugoslavije in s tem priznati »umestnost in neobho- dnost svobodne federacije vseh narodov Jugoslavije in balkansko-podonavskih držav«.2 3 2 S poudarki, ki jih je Glas svobode predstavil v gor­ njih člankih, so se slovenski komunisti posredno še en­ krat opredelili za federativni državni program. Ob tem je Glas 8. novembra 1923 objavil še slovenski prevod fe­ deralistično usmerjenega predloga resolucije za državno konferenco NDSJ (KPJ), ki gaje pripravil sekretar KPJ Triša Kaclerovič.2 3 3 V zaključnem delu razprave pa seje v Glasu oglasil še Dragotin Gustinčič. Tako je bila tudi izpod peresa slovenskega komunista Markovičeva avto­ nomistična zamisel predmet kritične obravnave, uteme­ ljene v federalistični narodnopolitični volji slovenskega dela KPJ. Gustinčič je decembra 1923 in v začetku januarja 1924 v Glasu svobode v več nadaljevanjih objavil dvoje daljših, domišljenih in teoretskopolitično dobro podpr­ tih besedil.2 3 4 Prvo, Glose k narodnostnemu vprašanju, je namenil kritični obravnavi Markovičevega pogleda na narodno vprašanje in notranjo ureditev Kraljevine SHS. Pri tem je razčlenil tudi stališča, ki jih je Marko­ vič ob Nacionalom pitanju zagovarjal še v krajši študiji Ustavno pitanje i radnička klasa Jugoslavije. Študijo, ki je izšla konec novembra 1923, je Markovič napisal kot odgovor kritikom svoje knjige Nacionalno pitanje u svetlosti marksizma, pa tudi kot njeno dopolnilo.2 3 5 V Ustavnom pitanju je vztrajal pri svojem avtonomistič­ 2 3 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 298-300. 2 3 3 Glas svobode, I. št. 30, 8. 11. 1923, Političen položaj in neposredne naloge. (Pre­ dlog resolucije glej v Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 259-272) - Predlog je v enem nadaljevanju, 1. in 4. 11. 1923, najprej izšel v Radniku-Delavcu, 2. in 7. 11. pa gaje objavila tudi zagrebška Borba. (Radnik-Delavec, II, št. 87 in 88, 1. in 4. 11. 1923, Politička situacija i neposredni zadaci N. R. P. J.; Borba, II, št. 40 in 41, 2. in 7. 11. 1923, Politička situacija i neposredni zadaci N. R. P. J.) 2 3 4 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 350-362, 366-376. 2 3 5 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 316, op. pod črto na tej strani. nem stališču in podrobneje opredelil razmejitev pristoj­ nosti med osrednjo državno in avtonomnimi pokrajin­ skimi oblastmi. V pristojnosti centralne oblasti bi bili zunanja politika, obramba, carinska in trgovska poli­ tika, glavna prometna sredstva, civilno in kazensko pravo, politične svoboščine (svoboda tiska, zborovanja, združevanja) ter splošna načela davčne, socialne in pro­ svetne politike. Druga vprašanja nacionalnega, gospo­ darskega in kulturnega življenja bi bila v pristojnosti pokrajin, ki bi imele svoje parlamente in vlade. Vendar bi se v pokrajinskih vladah osredotočila tudi osrednja oblast na ozemlju posamezne pokrajine. Po Markoviču bi taka rešitev »ustavnega vprašanja« zagotovila najvišjo stopnjo nacionalnega miru v večnarodni jugoslovanski državi ter omogočila svoboden razmah njenih revoluci­ onarnih sil.2 3 6 Gustinčič je v Glosah najprej opozoril na razlike v zgodovinskem, gospodarskem in kulturnem razvoju Srbije in drugih jugoslovanskih pokrajin. Najvišji ideal Srbije do leta 1918 »je bil ujediniti vse Srbe v eno državo in nič več. Nikdo si v Srbiji si tega ujedinjenja ni mogel drugače predstavljati, kakor povečanje ekonomsko in kulturno zaostale kraljevine Srbije in njeno gospodar­ sko okrepitev z novimi deli srbstva. Torej centralizem. Ako se je zgodilo 1 . 1918 več, se je zgodilo to vsekakor proti čustvovanju in proti želji Srbije.« Drugače pa je bilo s Slovenijo, Hrvaško in Vojvodino, ki so se skoraj celo stoletje - četudi samo ideološko in politično - bo­ rile za svojo samostojnost in imajo svoje gospodarske in kulturne potrebe. »To vedo pri nas celo naši stari li­ beralci.« Različno pojmovanje države, avtonomizma in federalizma med Slovenci, Hrvati in Srbije torej uteme­ ljeno v njihovi zgodovini in gospodarstvu. To velja tu­ di za vprašanje državnega okvira, za katerega naj bi si prizadevali komunisti. Gustinčič je tu imel v mislih Bal­ kansko federacijo, »romantično fikcijo«, kot jo je označil že avgusta 1923, o kateri sodrugi iz Srbije govorijo kot samoumevni. A za slovenske komuniste ni, saj nočejo »o kaki balkanski federaciji sploh ničesar več slišati - vsaj za bližnjih 50 let ne več. Sodrugi iz Srbije, ki to paro­ 2 3 6 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 322, 326, 327-329, 337. lo še forsirajo,« je zapisal Gustinčič, »morajo vedeti, da bi živeli v balkanski federaciji brez Slovencev, pa tudi brez nekaterih drugih jugoslovanskih provinc, ako bi se le osnovala v centralni Evropi kaka druga socialistič­ na federacija. Slovenski smo že do grla siti ,balkanske’ Jugoslavije in res nismo pripravljeni potencirati svoje balkanizacije še s kako .balkansko’ federacijo. To so go­ tovo trpke besede, toda politična morala, njihovi osebni medsebojni boji, njihovo gospodarstvo in njihova kom­ pletna organizacijska nesposobnost nas niti najmanje ne vabi v Balkansko federacijo. Mi moramo to končno - kakor težko - vendarle odkrito povedati, zakaj ko so se pripravljala (pojavljala - op. J. P.) tudi v naši stranki če­ sto federalistična stremljenja, je [za to] v prvi vrsti kriva politična praksa naših sodrugov iz Srbije.«2 3 7 Po gornjem poudarku je Gustinčič prešel k obrav­ navi Markovičeve študije Nacionalno pitanje u svetlo­ sti marksizma, »ki je pri vseh njenih napakah vendarle prvo pomembnejše delo o tem vprašanju v Jugoslaviji in torej nujno potrebno«.2 3 8 Njegova prva pripomba je bila, da je Stalinovo teorijo naroda težko prenesti na jugoslovanske razmere.2 3 9 Ne Bosna, ne Hercegovina, ne Južna Dalmacija s Srbijo niso imele skupnega ozemlja, kulture in gospodarskega življenja, »in vendar prihaja Markoviču ravno tako malo na um, da bi odrekal Srbom teh pokrajin skupno narodnost, kakor Safarov Židom«. Poleg tega Markovič, razen nacionalnih manjšin, kot posebne narode v Jugoslaviji pozna samo Srbe, Hrvate in Slovence in previdno obide, kot sicer vsi srbski so­ drugi, narodno individualnost Makedoncev. »Naravno: ker makedonska ,nacija’ ne obstoja, a za kar se Make­ donci sami smatrajo se pri nas tudi v socialističnih (ko­ munističnih - op. J. P.) krogih ne sme javno priznavati.« Markovič nadalje - nezvest svoji teoriji (zanikanju ma­ kedonske narodnosti - op. J. P.) - avtonomijo zahteva 2 3 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 351-352, 81. 2 3 8 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 350. 2 3 9 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 353. Gustinčič je dvomil celo o Stalino­ vem avtorstvu opredelitve naroda. V opombi pod črto je opozoril, daje enako teorijo naroda kot Stalin leta 1922 v delu Nacionalny vopros i proletariat razvil tudi Georgij Ivanovič Safarov. »Toda on vidi jasno njeno nedoslednost in priznava tudi Žide kot zasebno narodnost, pa če prav nimajo ne skupnega ozemlja, ne jezika, ne skupne kulture«. (Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 353) samo za Slovenijo, Hrvaško in Makedonijo, kar odpira pot k novemu velikosrbstvu in velikohrvaštvu. Naro­ dnih bojev tako ne bi odpravili, temveč le okrepili.2 4 0 Gustinčič je skladno s svojo prvo pripombo Marko­ viču očital napačen pristop k jugoslovanskemu nacio­ nalnemu vprašanju. Zagrizel seje le v abstraktno teorijo naroda, ni pa upošteval, daje le-ta nestalen zgodovinski pojav. V zgodovini in gospodarskem razvoju se menja, zaobjela ga ni še nobena formula, menja se od države do države, od naroda do naroda, od enih do drugih go­ spodarskih razmer. Če bi torej Markovič razčlenil tudi gospodarske in zgodovinske razmere posameznih jugo­ slovanskih pokrajin, ki jih sicer slabo pozna in površno razume, bi nedvomno drugače gledal na jugoslovanski problem. V tem primeru bi bil lažje zvest svoji teoriji na­ roda in bi spoznal, da so narodova kulturna stremljenja eno, gospodarska pa drugo. Prva, ki izhajajo iz drugih, bodo močnejša, če se ne bodo posamezne nacionalne skupine medsebojno gospodarsko ovirale. V Jugoslaviji pa ni tako. »Danes mora biti vsakemu jasno, da srbska buržoazija - ker mora! - kolosalno ovira gospodarski ra­ zvoj vseh ostalih, historično nastalih provinc.«2 4 1 Drugi vidik Markovičevega napačnega pristopa k obravnavi jugoslovanskega vprašanja je Gustinčič vi­ del v njegovem »aksiomu« o obstoju Jugoslavije. Le-te- ga namreč ne zagotavlja dejstvo, da se avtonomistič- no-federalistični Slovenska ljudska stranka in Hrvaška republikanska kmečka stranka nista javno izrekli za odcepitev od Jugoslavije - bolje od Balkana. Odločilno v tem vprašanju je, kako bi se opredelili Hrvatje, Slo­ venci in Vojvodina, v kateri je komaj tretjina slovan­ skega prebivalstva, v primeru posrečene proletarske revolucije, ki bi jim zagotovila oblikovanje samostojnih republik v srednjeevropski zvezi, v kateri se jim ne bi bilo potrebno več bati za svoj narodnostni obstoj in go­ spodarski razvoj. »Markovič se ne vpraša,« je opozoril Gustinčič, »kako bi se ti narodi obnašali, ako bi se po­ stavilo n. pr. zanje vprašanje (ob popolni njihovi svobo­ 2 4 0 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 353. Markovičevo stališče o avtonomni Makedoniji glej na str. 203, 329-330. 2 4 1 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 354. di) namreč tako-le: proletarska balkanska federacija ali proletarska srednjeevropska federacija (brez Balkana)? Naj sodr. Markovič nekoliko premotri našo geografsko lego in naša gospodarska vprašanja, pa bo morda kma­ lu uvidel, koliko je vreden njegov aksiom o državotvor­ ni volji jugoslovanskih narodov.« Seveda so Slovenci in Hrvati pri današnjem političnem položaju v Evropi in kapitalističnem gospodarskem redu za Jugoslavijo, ker bi samostojnost ali kakšna druga državna zveza njihov položaj samo še poslabšala. Toda v političnih razmerah, na katere je opozoril, bi po Gustinčičevem prepričanju »sodr. Markovič najbrže lahko štel na pr­ ste tiste slovenske in hrvatske proletarce in proletarske intelektualce, ki bi glasovali za Balkansko federacijo. Mi nismo hrvatski in slovenski nacionalisti,« je zagoto­ vil Gustinčič, »mi se nočemo zapreti v ozke meje svojih provinc, toda mi računamo z gospodarskimi fakti, s ka­ terimi bo morala računati tudi proletarska država in nismo več sentimentalni, kakor je bila naša buržoazija in naše malomeščanstvo leta 1918-19. Mi nikakor ne moremo razumeti,« je pribil, »zakaj bi morali biti rajši v skupni državi s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno go­ ro, Makedonijo, Bolgarijo, Grčijo in Romunijo, kakor pa z Avstrijo, Ogrsko, Češko, Moravsko itd. V tem slučaju mora torej sodr. Markovič resno računati s tem, da bo dobil tak-le odgovor: ,Gotovo, prijatelji, mi smo z vami, z vsem Balkanom, mi hočemo z vami v skupno federa­ cijo, toda kot gospodarsko in tehnično mnogo slabši, pridite vi k nam, v srednjo Evropo! Vi rabite velike po­ moči, da se uredite in organizirate v moderno gospo­ darsko življenje in te pomoči vam mi, Slovenci in Hrva­ tje sami ne moremo nuditi. Za to je treba močnejših sil. Mi sami bi bili tudi v proletarski federaciji samo vaše žrtve, kakor smo danes žrtve radikalske Jugoslavije in bi morali gospodarsko in kulturno zaostajati, kakor se to danes godi.«2 4 2 2 4 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 354-355. - Z »radikalsko Jugoslavijo« je Gustinčič mislil na gospodarske, družbene in politične razmere, nastale po večletni vodilni vlogi srbske Narodno radikalne stranke v jugoslovanski politiki. Od obliko­ vanja prve vlade Kraljevine SHS, 20. 12. 1918, do decembra 1923 so namreč prvaki NRS (Stojan Protič, Milenko Vesnič in Nikola Pašič) oblikovali 9 (8 koalicijskih in 1 samoradikalno) od 11 dotedanjih jugoslovanskih vlad. NRS ni bila na oblasti le Dragotin Gustinčič (1882-1974) (Ilustrirani Slovenec, III, št. 152, 24. 7. 1927, str. 247) Gustinčič seje nato lotil Markovičeve avtonomistič­ ne zamisli. Očital mu je, da zagovarja načelo ljudskega glasovanja v primeru sporne ozemeljske razmejitve po­ sameznih avtonomnih pokrajin, ne vidi pa potrebe po takem glasovanju glede določitve notranjih pristojnosti avtonomnih oblasti. Sicer pa je resno dvomil o uspehu glasovanja o spornih razmejitvenih vprašanjih. »O, to bi bilo lepo delo!« je zapisal. »Posebno v Bosni in Vojvodini! To bi bilo nove nacionalistične burje v Jugoslaviji! Mar­ kovič (...) misli, daje potrebna nekaka razmejitev med Hrvati in Srbi in menda tudi drugimi narodi, dasi bi bila taka razmejitev seveda popolnoma iluzorna.«2 4 3 Glavni poudarek Gustinčičeve obravnave Marko­ vičeve avtonomistične zamisli pa je veljal njeni držav­ nopravni razsežnosti. Tu si je, kot je zapisal Gustinčič, od avgusta 1919 do februaija 1920, ko je prvak JDS, Ljuba Davidović, oblikoval koalicijski vladi brez NRS. (Prim. Kaser, Handbuch der Regierungen Südosteuropas, 2, str. 3-16) 2 4 3 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 356. Markovič dovolil »advokatsko finto«. V knjižici Ustavno pitanje i radnička klasa Jugoslavije svojim kritikom očita, da ne poznajo razlike med avtonomizmom in fe­ deralizmom in da morda s federalizmom mislijo to kar on z avtonomizmom. Po Markoviču namreč razlika med avtonomistično in federalistično ureditvijo ne bi bila bi­ stvena (esencialna), ampak stopenjska (gradualna). To pomeni, da se federalistično ureditev lahko razume kot avtonomistično s sredobežno (centrifugalno) tendenco, avtonomistično pa kot federativno s sredotežno (centri­ petalno) tendenco, ker ni nobenega merila za njuno raz­ likovanje.2 4 4 Gustinčič je tako razlago zavrnil. »Bistvena razlika tiči v tem, da so pri federativni ustavi posamezne države (dežele, kantoni) v vseh onih zadevah, ki spa­ dajo v njihovo legislativno prerogativo (v njihov parla­ ment) popolnoma suverene (švicarski kantoni, posame­ zne republike Ameriške Unije), dočim v avtonomiji to ni slučaj. V avtonomnem deželnem zboru (pokrajinskem parlamentu) sklenjen zakon ne potrebuje samo sankcije kralja ali državnega predsednika, temveč tudi odobritve osrednje vlade.« Kot primer je navedel avstrijsko pra­ kso, ko je za vsak zakon, ki gaje sprejel v deželni zbor, veljal pridržek cesarjeve sankcije. Pri tem je avstrijski notranji minister cesarju lahko predložil ali pa tudi ne v avtonomnih deželnih zborih sprejeti zakon. »Tako je sodr. Markovič!« je svoje pojasnilo zaključil Gustinčič. In dodal: »Kako bi izgledala ta (po Markoviču - op. J. P.) ,popolna ravnopravnost’ jugoslovanskih provinc, kate­ rih zakoni bi šli kralju v podpis po rokah gospoda Pa- šiča (tedanji predsednik jugoslovanske vlade - op. J. P.), si vsak slovenski kmet in vsak naš delavec prav hitro izračuna in bi bilo torej smešno misliti, da je mogoče napraviti iz avtonomije kako bojno politično parolo.«2 4 5 Za Gustinčiča je bilo seveda samoumevno, da je v vprašanju državne ureditve federalizem edino možno programsko stališče KPJ. Vseeno pa se je ustavil še pri Markovičevemu opozorilu v Ustavnom pitanju, da 2 4 4 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 356. Omenjeni Markovičevi stališči glej na str. 338. 2 4 5 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 356-357. Markovičevo stališče o »po­ polni enakopravnosti« avtonomnih pokrajin v jugoslovanski državi glej na str. 202, 326-328. avtonomistična ureditev ne bi ustvarila nobenih nepo­ trebnih pregrad in umetnih motenj v naravnem zlivanju narodov, federalistična - kot je nakazal - pa bi jih. »Naj si sodr. Markovič ogleda Švicarsko kot federacijo, ali pa Zedinjene države in bo videl koliko je opravičena ta bo­ jazen«, je odgovoril Gustinčič. »Sicer pa prepustimo fra­ ze o ,zlivanju’ naših narodnosti buržoaziji, ker to spada v njen delokrog!«2 4 6 Gustinčič se je nasproti Markovičevemu avtonomi­ stičnemu stališču zavzel za radikalnejšo narodno politi­ ko KPJ. Torej za to, da v federalističnem smislu zahteva dvostranski oziroma mnogostranski dogovor med Srbi­ jo, Hrvaško, Vojvodino, Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Makedonijo. S tem bo uničena hegemonija srbskega meščanstva, ki pomembno sloni na vojaškem in policijskem aparatu. »Kdor hoče torej zadeti hegemo­ nijo srbijanske buržoazije,« je poudaril, »ta mora hoteti razdeliti policijo in vojaštvo.« Federativni načrt KPJ mo­ ra vsebovati to zahtevo. »Zahtevati moramo torej, da se vojaški kadri do skrajne mere zmanjšajo, da se vojaštvo vrne v svoje domače province ter iztrže iz rok srbskih oficirjev. Nam seveda ne more biti vseeno, kdo ima v rokah naše domače vojaštvo. In ravno isto velja za po­ licijo, ki mora preiti v roke provincialnih uprav. Pomen vprašanja vojske razumejo slovenski klerikalci (SLS - op. J. P.) prav dobro in zato so že zdavnaj lansirali v maso parolo: slovenske vojake domov! Mi smo torej tudi tu korak za radikalno buržoazijo«.2 4 7 Zadnji poudarek je Gustinčič dobro ponazoril s tr­ ditvijo, da je »Markovičeva formula za avtonomije (...) taka, da bi je niti naši klerikalci ne mogli sprejeti«. Če pustimo ob strani Gustinčičev slabšalni odnos do SLS, je imel povsem prav. To je dokazoval njen program, oblikovan za skupščinske volitve leta 1923. Gustinčič je zato točno ocenil, da bi SLS ob avtonomistično-fede- ralistični preureditvi države kot skupno sprejela zuna­ njo in carinsko politiko ter glavna prometna sredstva. Pri državni obrambi, trgovski politiki in civilnem pravu 2 4 6 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 357. Omenjeno Markovičevo stališče glej na str. 338. 2 4 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 357. bi za avtonomne enote zahtevala določene pristojnosti, medtem ko bi enotno ureditev kazenskega prava in poli­ tičnih svoboščin, davčne (če ne bi bila avtonomna), soci­ alne in prosvetne politike gotovo zavrnila. Glede na zah­ teve meščanske avtonomistično-federalistične politike je lahko narodna usmeritev KPJ le ena: »Mi moramo biti danes bolj konkretni, kakor naše malomeščanstvo, ako hočemo napraviti iz narodnostnega vprašanja kako boj­ no parolo in ako hočemo, da pojdejo mase za nami in ne za malomeščanskimi voditelji.« In v nasprotju z Mar­ kovičem, ki je menil, da je mogoče narodno vprašanje v Jugoslaviji rešiti v okviru meščanske demokracije, je Gustinčič poudaril revolucionarno stališče: »Rešitev no­ ve ustave (narodnega vprašanja - op. J. P.) Jugoslavije se bo reševala na bojnem polju, kakor se rešavajo vsi taki konflikti.«2 4 8 Gustinčičeva prodorna in celostna razčlenitev Mar­ kovičeve obravnave nacionalnega vprašanja je dokazo­ vala njegov poglobljen teoretični pristop in domišljen praktični politični preudarek. Slovensko komunistično gibanje je s tem dobilo svojega prvega zgodovinskega strokovnjaka za nacionalni problem, kije leta 1923 sta­ lišče o jugoslovanskem narodnem pluralizmu in federa­ tivni državi pomembno poudaril v KPJ in - kar je bilo za komuniste prav tako zelo važno - tudi v slovenskem političnem prostoru. Gustinčič je svoje poznavanje na­ rodne problematike in politični preudarek o njej izrazil tudi v drugem besedilu, ki gaje decembra 1923 in v za­ četku januarja 1924 prispeval v razpravi o nacionalnem vprašanju. V omenjenem besedilu - Načrt tez o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji - je Gustinčič opazen del svoje pozornosti namenil zgodovinskemu vidiku jugoslovan­ ske nacionalne ideje. Prikazal je njen razvoj na Hrva­ škem od leta 1848 do začetka prve svetovne vojne, idejo jugoslovanskega združenja v času balkanskih vojn in narodno usmeritev jugoslovanskih političnih sil med svetovno vojno. Ugotovil je, da so balkanske vojne sicer razvile »enormno navdušenje avstro-ogrskih Jugoslova­ 2 4 8 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 358. Omenjeno Markovičevo stališče glej na str. 201-202, 326-328. nov za Srbijo, ali to ni nobeno gospodarsko računanje. Komaj se poznajo med seboj.« In tudi Srbija ni bila leta 1914 »nobena gospodarsko in politično vodilna Pruska ali Piemont. Kot tako jo gleda le jugoslovansko dijaštvo v Avstro-Ogrski, ali sama ne ve še nič o tem.« Želela si je le združitev vseh Srbov v Veliki Srbiji, drugega se je celo bala. A strah slovenske in hrvaške politike pred Vae victis (gorje premagancem) ji je omogočil, da je go­ spodarsko in tehnično zaostala in nerazvita ob pomoči tujih sil osvojila gospodarsko in tehnično naprednejše pokrajine. »Jugoslovansko nacionalno združenje ni torej sledilo dialektičnemu pravilu v Nemčiji in Italiji, ampak njega je zmotila (vodila - op. J. P.) zmaga entente nad centralnimi velesilami«.2 4 9 Kraljevina SHS po Gustinči­ čevem prepričanju ni nastala na podlagi samoodločbe narodov.2 5 0 Pogledu na zgodovinski razvoj do ustanovitve Kra­ ljevine SHS je sledil prikaz njenega gospodarskega in notranjepolitičnega položaja. Gustinčič je skladno z značilnim marksističnim stališčem ugotavljal, da je lo­ gika gospodarskih razmer srbsko meščanstvo vodila k zagotovitvi nadoblasti v novi državi. To mu je omogočila vzpostavitev centralističnega državnega ustroja, saj bi ga federalistična ureditev na demokratični podlagi ali celo samo široka avtonomistična ustava kot gospodar­ sko naj slabotnejšega takoj potisnila v ozadje. Gospodar­ sko se posledice centralizma kažejo v tem, da balkanske pokrajine (Srbija, Makedonija, Bosna in Hercegovina), ki obsegajo tri petine ozemlja in dobro polovico prebival­ stva Jugoslavije, plačujejo eno tretjino davkov, severne pokrajine (Vojvodina, Hrvaška, Dalmacija in Slovenija), ki obsegajo dve petini ozemlja in slabo polovico prebival­ stva, pa plačujejo dve tretjini davkov. Pri tem Vojvodina in Slovenija plačujeta trikrat več davkov na posamezni­ ka kot Srbija. Srbsko meščanstvo, ki ni samo neomejen gospodar pritekajočih davkov, skuša v svojo korist ome­ jevati tudi gospodarski in kulturni napredek severnih pokrajin. Tako ravnanje kažejo poraba nesorazmerno večjih proračunskih vsot za lastno pokrajino kot za se­ 2 4 9 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 367-370. 2 5 0 Gustinčič, Enotna fronta proletariata, str. 41. verne pokrajine; usmerjanje dotoka in porabe denarja iz državnih zavodov v Srbijo, kar v drugih pokrajinah ovira trgovino in industrijo; pridrževanje koncesij in s tem oviran industrijski razvoj v severnih industrijskih središčih ter njegovo pospeševanje v Srbiji; izločevanje podjetij iz severnih pokrajin pri dodeljevanju kreditov Državne hipotekarne in Narodne banke; in usmerjanje vseh državnih posojil v Srbijo. Z eno besedo, srbsko me­ ščanstvo »vrši izrazito kolonialno roparsko gospodarstvo v bolj razvitih pokrajinah. Gospodarska povzdiga Srbije in obogatenje srbske buržuazije naj se izvrši na račun razvitejših pokrajin. To tvori glavni vzrok za nacionalne boje v Jugoslaviji.«2 5 1 Gustinčič je na podlagi opisanih razmer opozoril na politične posledice beograjskega centralizma. Nji­ hov učinek je nevaren - predvsem zato, ker so zaradi centralističnega gospodarskega razvoja najbolj priza­ deti delavci in kmetje severnih pokrajin, na katere so naložena davčna bremena. »Drugojezične (Slovenija, Vojvodina, Makedonija) in drugoverske (katoliška, orto­ doksna, muslimanska) buržoazije z lahkoto torej nahuj­ skajo ne samo meščanskih in malomeščanskih elemen­ tov, ampak tudi proletarske in kmetske duhove proti srbski buržuaziji, odnosno proti vsem Srbom in razvi­ jejo centrifugalne sile.« Narodno vprašanje zato lahko reši gospodarsko in kulturno izenačenje jugoslovanskih pokrajin, ki pa ga ni mogoče pričakovati prej kot v pol stoletja. Pogoj zanj pa so uničenje srbske nadoblasti, preprečitev gospodarskega izkoriščanja severnih pokra­ jin, odstranitev militarističnega monopola v državi in razkosanje centralnega policijskega aparata. To lahko stori le delavsko-kmečka vlada, »ki uvede nesebično in brez predsodkov federalistično, zgodovinskim momen­ tom in gospodarski razvojni stopnji poedinih pokrajin odgovarjajočo ustavo v Jugoslaviji in ki bo pustila svo­ bodo onim delom dežele ali celim pokrajinam, ki si žele zveze z drugimi državami. Kot dele take svobodne fede­ racije je smatrati: Srbijo, Hrvatsko, Bosno in Hercego­ vino, Črno goro, Makedonijo, Slovenijo in Vojvodino.«2 5 2 2 5 1 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 370-371. 2 5 2 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 371. Gustinčič je ob koncu razprave o nacionalnem vprašanju oziroma med potekom III. državne konferen­ ce KPJ nedvoumno in javno poudaril pravico (narodne) samoodločbe vse do odcepitve ali združitve v federativno državno zvezo. Pri tem je spomnil tudi na svojo zamisel sudobske federacije, ki pomeni »končnoveljavno osvo- bojenje vseh narodnosti Jugoslavije«. Ustavil seje še pri vprašanju kulturne spojitve Srbov in Hrvatov, za katere je menil, da se bodo v doglednem času združili v eno kulturno enoto, a ne prek vzpostavitve centralizirane državne uprave. Pričakoval je še, da se bo iz različnih jugoslovanskih pokrajin sčasoma razvila višja gospo­ darska enota, posebej na ravni prometnih povezav.2 5 3 Dragotin Gustinčič in slovenski komunisti sploh so imeli opazno in pomembno vlogo pri oblikovanju novega, federativnega nacionalnega programa KPJ le­ ta 1923.2 5 4 V razpravi o nacionalnem vprašanju so prvi in kot organizacijsko politično zaokrožen del KPJ po­ udarili mnogonarodni značaj jugoslovanske skupnosti ter se izrekli za federativni državnopravni program. Fe­ derativna država, ki so jo zagovarjali, naj bi bila ute­ meljena na podlagi pravice narodov do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve v novo državno skupnost, njeni sestavni deli pa bi imeli sa­ mostojen državnopravni položaj. V vprašanju jugoslo­ vanskih narodnih individualnosti se niso omejili le na njihovo poudarjanje pri Slovencih, Hrvatih in Srbih, ampak so kot posebna naroda videli tudi Makedonce in Muslimane. Obenem so se prvi zavzeli za upošteva­ nje državnopravne individualnosti Črne gore, le-to pa so zahtevali tudi za Makedonijo.2 5 5 Kot smo že dejali, se 2 5 3 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 371-372. 2 5 4 Pleterski, Študije, str. 302. - Po III. državni konferenci KPJ je Sima Markovič v pismu, ki ga je poslal članu Izvršnega komiteja Komunistične internacionale, si­ cer pripadniku Komunistične partije Češkoslovaške, Aloisu Neurathu, ocenil, daje Gustinčič »glavni teoretik naših federalistov«. Obenem je - očitno na podlagi njunih idejnopolitičnih in teoretičnih razhajanj - pripisal, da je Gustinčič »tipični primer melanže, mešanice meščanskega nacionalizma in levega komunizma«. - ARS AS 1551, t. e. 3, Pismo Sime Markoviča Nerathu (Neurathu - op. J. P.) k resoluciji o nacionalnem vprašanju s kritiko federalistov, [str. 1]. 2 5 5 O tem glej Perovšek, Slovenski komunisti in vprašanje makedonskega naroda, str. 17-44; isti, Pogledi slovenskih marksistov na črnogorsko vprašanje, str. 7-20. O vprašanju narodne individualnosti Muslimanov v razpravi o nacionalnem vprašanju glej Perovšek, Vprašanje etnične posebnosti Muslimanov, str. 31-39. vsa njihova stališča na III. državni konferenci KPJ niso uveljavila,2 5 6 zgodovinski pomen konference, kije opre­ delila vsa temeljna načela nadaljnje nacionalne politike jugoslovanskih komunistov, pa je bil njen poudarek, da se Kraljevine SHS ne more razumeti kot »homoge­ ne nacionalne države z nekaj nacionalnimi manjšinami, ampak kot državo, v kateri vladajoči razred enega (srb­ skega) naroda tlači druge narode«. Posledica hegemoni­ je srbskega meščanstva so zato obrambno zbiranje hr­ vaškega in slovenskega naroda in nacionalnih manjšin ter gibanja za avtonomijo Črne gore, Bosne, Vojvodine in neodvisnost Makedonije.2 5 7 Glede na take politične razmere je III. državna konferenca v Resoluciji o nacio­ nalnem vprašanju2 5 8 poudarila pravico vsakega naroda do polne samoodločbe, to je tudi »do svobodne odcepitve in oblikovanja svoje posebne države oziroma do priklju­ čitve k svoji nacionalni državi«. Resolucija je opozorila, da KPJ s tem, ko priznava pravico do odcepitve, »ne trdi, da je odcepitev vedno tudi smotrna«. To vprašanje bo KPJ - »kot revolucionarna proletarska stranka« - »re­ ševala v vsaki konkretni zgodovinski situaciji posebej s stališča interesov napredka in razrednega boja proleta­ riata«. Ker je bilo po oceni III. državne konference obli­ kovanje jugoslovanske države zgodovinsko napredno in v interesu razrednega boja, je bil osrednji poudarek re­ solucije namenjen boju KPJ »za prostovoljno federativno (zvezno) državno združitev« jugoslovanskih narodov, ki je »najprimernejša oblika za gospodarski in kulturni ra­ zvoj tako celote kot tudi posameznih delov«. Resolucija je 2 5 6 KPJ je sprejela stališče o narodni individualnosti Makedoncev v prvi polovici leta 1940, za državnopravno individualnost Črne gore pa se je zavzela na svojem IV. kongresu, 5.-16. 11. 1928 v Dresdenu. Stališče, da so Muslimani v Bosni in Herce­ govini posebna etnična skupnost, je naslednica KPJ, Zveza komunistov Jugoslavije, podprla ter politično in pravno uveljavila šele leta 1968. Dodamo lahko še, daje KPJ črnogorsko nacionalno individualnost priznala na svoji V. državni konferenci, zbra­ ni od 19. do 23. 10. 1940 v Zagrebu, medtem ko se je že na svoji III. državni kon­ ferenci zavzela za samostojno makedonsko balkansko republiko. (Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 350-353; Perovšek, Pogledi slovenskih marksistov na črnogorsko vprašanje, str. 19, op. 57; isti, Vprašanje etnične posebnosti Musli­ manov, str. 34-35, Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 408) 2 5 7 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 400. 2 5 8 Komisijo za oblikovanje Resolucije o nacionalnem vprašanju so sestavljali pred­ stavniki obeh nasprotujočih struj v KPJ, avtonomistične in federalistične. Med predstavniki federalistične struje je bil tudi Dragotin Gustinčič. (Perovič, Od centra­ lizma do federalizma, str. 331) poleg jugoslovanske zagovarjala tudi širše federativne povezave v tem delu Evrope. Poudarila je potrebo, »da se z združevanjem delovnega ljudstva narodov v sku­ pnem boju proti kapitalizmu ustvarijo predpogoji za obli­ kovanje federativne (zvezne) delavsko-kmečke republike v Jugoslaviji, na Balkanu in v Podonavju«.2 5 9 Kot pridaja Janko Pleterski, je bilo za Slovence pomembno tudi to, daje resolucija opozarjala na tisti njihov narodni del, ki so ga imperialistične mirovne pogodbe izročile nasilju italijanskega imperializma.2 6 0 Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ je bila v tedanjem političnem trenutku zelo pomembna. Dobrega pol leta po volitvah v Narodno skupščino, marca 1923, je pokazala, da narodni problem kot eno ključnih vpra­ šanj državnega razvoja jugoslovanske skupnosti upo­ števajo vse politične sile v njej. Obenem pa je s stališči, ki so se v njej uveljavila, in stališči, sprejetimi na III. dr­ žavni konferenci KPJ,2 6 1 utemeljila enega od premikov v razmerju med centralistično in avtonomistično-federali- stično narodno usmeritvijo v prvi jugoslovanski državi. Komunisti so namreč s to razpravo in sklepi III. držav­ ne konference izstopili iz tabora jugoslovanskih unita­ rističnih in centralističnih sil in ob glavnih avtonomi- stično-federalističnih silah - Slovenski ljudski stranki, Hrvaški republikanski kmečki stranki, Jugoslovanski muslimanski organizaciji in črnogorskih federalistih - 2 5 9 Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 399-401. 2 6 0 Pleterski, Študije, str. 304. 2 6 1 Resolucijo III. državne konference KPJ o nacionalnem vprašanju ter Resolucijo o makedonskem in trakijskem vprašanju glej v Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 398-409. - Ob tem velja pripomniti, daje Gustinčič v poročilu, ki ga je o poteku konference napisal Izvršnemu komiteju Balkanske komunistične federacije, opo­ zoril na huda nesoglasja, ki so se pokazala pri obravnavi nacionalnega vprašanja. Nekateri predstavniki srbskega dela KPJ na čelu z Životo Milojkovičem so zahtevali, da se nacionalno vprašanje črta z dnevnega reda, sicer pa so menili, da bi bila za njegovo rešitev ustrezna že revizija ustave. Proti njihovi zahtevi so nastopili komu­ nisti iz Slovenije, Hrvaške in Makedonije, ki bi, če bi prodrla, konferenco zapustili. Gustinčič je v poročilu ocenil, da so omenjena nesoglasja nastala predvsem zaradi svojevrstnih gospodarskih in političnih razmer v Srbiji. Srbija namreč ne pozna nacionalnega vprašanja, poleg tega pa so Srbi v Jugoslaviji vladajoči narod. Zato je nacionalno vprašanje v Srbiji - tudi pri srbskemu delavskemu razredu - skrajno ne­ priljubljeno in precej pogumen je tisti, ki to vprašanje javno in neprikrito postavlja. To se je pokazalo tudi med potekom razprave o nacionalnem vprašanju. (ARS AS, 1551, t. e. 4, Stepanski /Dragotin Gustinčič/, Bericht über die Konferenz der K. P. Jugoslawien /vom 1. bis 4. Jänner 1924/, str. 1-2, 3 /januar 1924/. O nesoglasjih, na katera je opozoril Gustinčič, glej ARS AS 1551, t. e. 4, Protokoll der III. Konferenz der KPJ vom 1.-4. Jänner 1924, [str. 6], [list s ponovljeno paginacijo 2]) postali eden od zagovornikov zahtev po državnopravni preobrazbi jugoslovanske skupnosti. Te zahteve KPJ so uveljavljale nacionalno suverenost jugoslovanskih na­ rodov znotraj njihove skupne državne zveze, kije lahko utemeljena le na načelu prostovoljnosti in enakoprav­ nosti kot edino mogoči podlagi za njen obstoj. To je bil v tedanji jugoslovanski in slovenski politiki najbolj dosleden in javno predstavljen narodnoemancipacijski program,2 6 2 ki pa je imel temeljno politično omejitev. Zaradi svojega revolucionarnega razrednega ekskluzi- vizma in fundamentalističnega razumevanja socializma KPJ ni bila stranka demokratičnega horizonta,2 6 3 kar je topilo njeno siceršnjo narodnoprogramsko privlačnost. Tega ni spremenilo niti dejstvo, da so že tedaj in v ka­ snejših letih slovenski komunisti v svojo nacionalno misel in politiko vložili veliko iskrene narodne volje in čustvovanja. O končno veljavni utemeljenosti oziroma ustreznosti revolucionarne narodnopolitične naravna­ nosti pa je kasneje odločila zgodovina. 2 6 2 Resoluciji III. državne konference KPJ o nacionalnem vprašanju ter o makedon­ skem in trakijskem vprašanju so objavila vsa glasila NDSJ. Slovenski Glas svobode ju je objavil 24. 1. 1924. (Glas svobode, II, št. 4, 24. 1. 1924, Predlogi za referendum) 2 6 3 Deželak-Barič, Demokracija v marksistični percepciji, str. 144, 150, 151; Zver, Demokracija, str. 11. Od razprave o nacionalnem vprašanju do kraljeve diktature leta 1929 Po III. državni konferenci se je uresničila Gustinči­ čeva napoved o nadaljnjih naporih, ki bodo še potrebni, da bo KPJ utrdila svoj nacionalni program. Sklepi kon­ ference namreč niso ustrezali t. i. »partijski opoziciji«, ki se je vrnila k stališčem, značilnim za predhodni »vu­ kovarski kurz«. »Partijska opozicija« oziroma »desnica« v KPJ, ki jo je vodil protifederalistično usmerjeni Živo­ ta Milojkovič, je imela najmočnejšo oporo v njeni beo­ grajski organizaciji. Razhajanja med vodstvom KPJ (t. i. »levico«) in »desnico«, poimenovana tudi »spor v partiji«, so se leta 1924 izrazila skozi več programsko političnih stopenj, vanje pa je posegla tudi Komunistična interna­ cionala.2 6 4 KPJ je razlike v pogledih na nacionalno vprašanje najprej skušala preseči z referendumom o resolucijah, ki jih je sprejela III. državna konferenca. Radnik-Dela- vec, Borba in Glas svobode so z izjemo Resolucije o orga­ nizacijskem delu partije in protimilitaristični propagan­ di januarja 1924 objavili vse resolucije konference, da bi se o temeljnih vprašanjih politike NDSJ (KPJ) lahko opredelilo tudi članstvo. Referendum je potekal mesec dni, resolucijam pa so se najbolj upirali v že omenjeni beograjski organizaciji NDSJ (KPJ). Ko je organizacija 2 6 4 Prim. Pleterski, Študije, str. 304; Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 340-345; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 198-199. Gradivo o »sporu v partiji« in stališčih, ki jih je o njem oblikovala Kominterna, glej v IA KPJ, 2, str. 310-343, 420-442. razpravljala o nacionalnem vprašanju - razprave so se udeležili tudi nekateri najvidnejši zagovorniki federaliz­ ma, Kosta Novakovič, Rajko Jovanovič, Moša Pijade in Sima Miljuš -, je član Izvršilnega odbora KPJ in nek­ danji beograjski komunistični župan Filip Filipovič, ki je v referendumu sicer zavzel nevtralno stališče, njene člane opozoril, da ne »obstaja samo Šumadija«. Razmere so se spremenile, Srbi danes predstavljajo le 42-45 % prebivalstva v državi. »Srbijanski proletariat mora, če­ prav ni nacionalno tlačen, pokazati, daje doumel veliko Marksovo resnico: tisti narod, ki tlači druge narode, ne more biti svoboden«, je dejal. Beograjska organizacija NDSJ (KPJ) je po ostri polemiki sprejela resolucije III. državne konference. Po referendumu je Centralni odbor NDSJ konec februarja 1924 ugotovil, daje članstvo vse resolucije podprlo z veliko večino. S tem so stopile v ve­ ljavo. V Sloveniji so jih, tako kot skorajda v vseh drugih organizacijah NDSJ (KPJ) v državi, sprejeli soglasno.2 6 5 Kot je tehtno opozorila Latinka Perovič, je bil spor o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1924 samo oblika nadaljevanja starih načelnih razlik v pogledih jugoslo­ vanskih komunistov na nacionalni problem. Medtem ko je strankino vodstvo zagovarjalo zgodovinsko ute­ meljeno in stvarno dojemanje narodnega problema, si je »partijska opozicija« z žilavo upornostjo prizadevala ustaviti neizogibno dozorevanje narodne politike KPJ in posledice, ki so iz njega izhajale. To se je pokaza­ lo po referendumu, ko je opozicija nadaljevala boj proti spremembi narodne usmeritve KPJ. Zato je Centralni odbor NDSJ 28. septembra 1924 objavil Teze o sporu v Partiji. Njegova stališča je jeseni istega leta - z novim referendumom o sporu v NDSJ/KPJ - podprla večina strankinih organizacij. CO NDSJ je v svojih tezah opo­ zoril, da opozicija ne priznava stališč, ki jih je sprejela III. državna konferenca. To je 8. oktobra 1924 potrdil Odgovor opozicije, v katerem je le-ta z obrambo unitari­ stičnih stališč oziroma z zgolj formalnim priznavanjem 2 6 5 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 340-344; Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 413-426. Glej tudi Glas svobode, II, št. 12, 13. 3. 1924, Resolucija o položaju kmeta in njegovih nalogah. Prim. tudi Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 156. obstoja nacionalnega vprašanja v resnici izpodbijala njegov pomen v politiki KPJ. Odgovoru opozicije je sle­ dila Platforma sporazuma Centralnega odbora in opozi­ cije, objavljena 9. novembra 1924. V njej sta obe strani s popuščanjem v spornih idejnih, narodnih in političnih vprašanjih skušali ublažiti medsebojna nasprotja. Plat­ forma je bila zlasti v delu, kije zadeval narodno vpraša­ nje, protislovna, nejasna in nedorečena. Vodstvo KPJ v domovini jo je na plenumu njenega Centralnega sveta, od 20. do 26. novembra 1924, zaradi kompromisnega značaja zavrnilo. Spor je bil končan, z zavrnitvijo plat­ forme sporazuma so obveljala stališča »levice«, razlike v pogledih na narodno vprašanje pa so ostale.2 6 6 Eno od ključnih vprašanj, v katerih so se po III. državni konferenci KPJ razhajali komunisti, je bilo nji­ hovo razumevanje pravice do narodne samoodločbe. Spodbudo za ostro soočenje stališč v tem vprašanju je dala Kominterna, kije zaradi napetosti v KPJ na svojem V. kongresu, od 17. junija do 8. julija 1924 v Moskvi, sprejela posebno resolucijo o narodnem vprašanju v Ju­ goslaviji. Resolucija je v celoti podprla nacionalni pro­ gram III. državne konference KPJ oziroma stališča, ki jih je v »sporu v KPJ« zagovarjalo njeno vodstvo, a z zelo pomembnim dopolnilom oziroma spremembo: splošno geslo o samoodločbi narodov je konkretizirala z zahte­ vo, da se mora izraziti z izločitvijo Hrvaške, Slovenije in Makedonije iz Jugoslavije in njihovim preoblikovanjem v neodvisne republike. To stališče je nato »levica« v na­ daljnjih sporih v KPJ branila s fanatično izključljivostjo, pri tem pa je zanemarila federacijo, ki jo je kot reši­ tev jugoslovanskega nacionalnega problema zagovar­ jala v razpravi o nacionalnem vprašanju in uveljavila v programskih dokumentih III. državne konference. V tem položaju je z nasprotovanjem stališču o obveznosti odcepitve celovitost jugoslovanske države branila »de­ snica«, kar jo je krepilo predvsem v srbskem delu dela­ vskega gibanja. Priznavanje mnogonacionalnega znača­ ja jugoslovanske države na eni strani in umik zahteve 266 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 344, 346-349; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 198-207; Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 206-219. Prim. tudi Kermavner, O komunistih in socialistih, str. 271. po obvezni odcepitvi oziroma razbijanju Kraljevine SHS na drugi strani v že omenjeni platformi sporazuma sta zato pomenila poskus, da bi načelna nasprotja v naci­ onalnem vprašanju obšli. Le-ta ni bil uspešen, ker je v vodstvu KPJ prevladala usmeritev, ki ni privolila v kom­ promis z »desnico«. Plenum CS KPJ konec novembra 1924, k ije platformo obsodil, je poleg znanih stališč »le­ vice« poudaril še strankino dolžnost, da podpira gibanja zatiranih narodov s ciljem oblikovanja neodvisnih držav Hrvaške, Slovenije, Makedonije in Crne gore ter - kot je zapisal - »osvoboditve Albancev«. Ta stališča »levice« je po novembrskem plenumu CS KPJ sprejel tudi del članov »partijske opozicije«. Drugi del z Zivoto Milojko- vičem je bil izključen iz KPJ, a njegova skupina je bila še vedno dejavna. Z njo so tajno sodelovali celo nekateri člani strankinega vodstva (Sima Markovič) ,2 6 7 Pogledi na nacionalno vprašanje so bili med jugo­ slovanskimi komunisti uravnoteženi po ponovni poglo­ bitvi Kominterne v narodno politiko KPJ in jugoslovan­ ski problem. Izvršni komite Komunistične internacio­ nale je 21. marca 1925 oblikoval komisijo za rešitev spora v KPJ, ki je kritično obravnavala stališča »desni­ ce«, 30. marca pa je Stalin v jugoslovanski komisiji IK KI podal svoj znani govor o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji. V njem je jasno izjavil, da vprašanje sa­ moodločbe in odcepitve v Jugoslaviji sicer nikakor ni akademsko in da ni stvar marksistov, da bi kakemu narodu branili odcepitev, če bi se to zgodilo, a obenem je poudaril, da pravice do odcepitve tudi ni treba razu­ meti kot dolžnost, kot obveznost odcepitve. Opozoril je na popolnoma realno možnost, da se v določenih raz­ merah posamezni narodi ne bodo želeli ločiti in daje za tak primer treba v programu imeti točko o avtonomiji s pogledom na preobrazbo jugoslovanske države v fede­ racijo avtonomnih nacionalnih držav na podlagi sovjet­ skega sistema. V tem duhu je tudi resolucija V. razšir­ jenega plenuma IK KI o jugoslovanskem vprašanju (ple­ num se je zbral med 21. marcem in 6. aprilom 1925) 2 6 7 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 344-345; Pešič, Jugoslovenski komu­ nisti i nacionalno pitanje, str. 202, 207; Pleterski, Študije, str. 304; Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 215, 219; IA KPJ, 2, str. 339. zahtevala le dosledno podporo uveljavljanju pravice narodov do samoodločbe; resolucija je dopuščala vse oblike izvršitve te pravice, od pokrajinske avtonomije do odcepitve in prostovoljnega federativnega združenja nacionalnih držav. Resolucija izločitve Hrvaške, Slove­ nije in Makedonije ni omenjala, opredelila pa se tudi ni glede federacije jugoslovanskih narodov. Kot osnovno geslo nacionalne politike KPJ je postavila federacijo de- lavsko-kmečkih republik na Balkanu. Ta stališča je na­ to leto dni kasneje potrdilo še Predsedstvo IK KI, v tem smislu pa so bili oblikovani tudi sklepi III. kongresa KPJ 17.-22. maja 1926 na Dunaju. Kongres je poudaril pravico do samoodločbe s pravico do odcepitve, težišče praktične politike KPJ pa postavil na aktivno udelež­ bo v boju proti vsakdanjim konkretnim primerom in oblikam narodnega zatiranja. Resolucija III. kongresa o nacionalnem vprašanju ni vsebovala izrecne zahteve po obvezni odcepitvi, kot osnovno geslo narodne politi­ ke KPJ pa je postavila zahtevo po federaciji delavsko- -kmečkih republik na Balkanu.2 6 8 Slovenski komunisti so med soočanjem nasprotu­ jočih si narodnopolitičnih stališč v KPJ leta 1924 pou­ darjali vsa bistvena načela, ki jih je zagovarjala »levica«. Opozarjali so na mnogonacionalni značaj jugoslovan­ ske države in trdili, da nacionalno vprašanje in njegova polna rešitev nesporno sodita v okvir revolucionarnega boja delavskega razreda. Zagovarjali so tudi pravico sa­ moodločbe vse do odcepitve, a ob tem največkrat pou­ darjali še federativni državnopravni program.2 6 9 Njihovi 2 6 8 Pleterski, Študije, str. 304— 305; Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 349- 350; Lukač, Radnički pokret i nacionalno pitanje, str. 211-235; Pešič, Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje, str. 207-230; IA KPJ, 2, str. 443, 111-112. 2 6 9 Glas svobode, II, št. 3, 16. 1. 1924, Krah nacionalizma : sporazum kraljevske vla­ de SHS s fašistovsko Italijo, št. 8, 14. 2. 1924, Dopisi z dežele. Jeseniški proletarec, Kako se rešuje narodnostno vprašanje; št. 13, 20. 3. 1924, Na desno ali na levo?!, št. 15, 3. 4. 1924, Razvoj političnega položaja; Delavsko-Kmetski List, I, št. 1, 21. 8. 1924, Novi kurz v Jugoslaviji, št. 7, 2. 10. 1924, Katilina, Delavec in kmet bosta rešila tudi nacionalno vprašanje, št. 11, 30. 10. 1924, Kmetsko-delavski republi­ kanci?!, št. 16, 4. 12. 1924, Za delavsko-kmetski republikanski blok, prav tam, Vse jim je vseeno : k pogajanjem s Korunovci in Deržiči, prav tam, Samoodločba narodov in mednarodnost, št. 17, 11. 12. 1924, Zadnji Mehikanci (Mohikanci - op. J. P.) buržuazije : socialpatriotski volivni manifest, št. 18, 18. 12. 1924, Biriči vabijo jetnike, prav tam, Krinke so padle, št. 19, 25. 12. 1924, Katilina, Proletariat mora podpirati gibanje zatiranih narodov; AJ-507-CK ZKJ, 1924, Slovenija 1/172. Prim. tudi Glas svobode, II, št. 13, 20. 3. 1924, Iz sovjetske Rusije. Sovjetska Rusija in narodnopolitični pogledi namreč niso bili skrajni kot pri vodstvu KPJ, saj so nasprotovali prenašanju »spora v partiji« v Slovenijo. To je sredi oktobra 1924 jasno po­ udarila mestna organizacija NDSJ na Vrhniki. Ob tem je še opozorila, da v Sloveniji o sporu sploh niso dovolj obveščeni, ker razmer v Srbiji ne poznajo, poleg tega pa strankino glasilo izhaja v cirilici, ki je ne znajo brati. Opozorilo vrhniških članov NDSJ (KPJ) je bilo utemelje­ no, saj se je boj za novo nacionalno politiko KPJ dejan­ sko vodil samo v srbskih organizacijah NDSJ (KPJ).2 7 0 Osredinjenje »spora v partiji« v njenem srbskem delu je verjetno vplivalo na slovenske komuniste, da v vprašanju samoodločbe niso oblikovali zgolj enostran­ skih stališč. Zavzeli so se za popolno samoodločbo slo­ venskega, hrvaškega, srbskega in makedonskega na­ roda ter vzpostavitev samostojne slovenske in drugih nacionalnih delavsko-kmečkih republik, a poudarili, da se bodo Slovenci, Hrvati, Srbi in Makedonci sami odlo­ čili, kakšne zveze in odnose bodo imeli drug do drugega. Verjeli so v njihovo svobodno federativno povezavo bo­ disi v jugoslovanskem bodisi v balkanskem ali podona- vsko-balkanskem okviru. Ob tem, ko ni opaziti stališča, ki bi posebej zagovarjalo zgolj razbijanje Jugoslavije, je največ podpore imela zamisel Podonavsko-balkanske federacije.2 7 1 Vanjo naj bi po mnenju avtorja iz Primor­ Jugoslavija. (V omenjenem članku je moskovski dopisnik Glasa svobode opozoril na pisanje sovjetskega državnega glasila Izvestija, ki je obravnavalo narodni problem v Jugoslaviji in rešitev nacionalnega vprašanja v Zvezi sovjetskih socialističnih repu­ blik. Izvestija je primerjala položaj v obeh državah in ugotovila, daje ZSSR bistve­ no trdnejša državna tvorba kot Kraljevina SHS. »Sovjetska zveza je zasnovana na prostovoljni združitvi vseh njenih narodov, od katerih je dana vsakemu možnost popolnega razvoja vseh svojih nacionalnih posebnosti do odcepitve.«) - Glede na v glavnem besedilu omenjena stališča, je bila netočna trditev CK KPJ, da slovenske komuniste vodijo zgolj separatistične težnje po odcepitvi in vzpostavitvi neodvisne Slovenije, medtem ko si kot intemacionalisti ne prizadevajo za duhovno in organi­ zacijsko spojitev s srbskim in hrvaškim revolucionarnim proletariatom. (ARS AS, 1551, t. e. 4, Pismo C. K. članovima Partije u Sloveniji /1924/, prepis, str. 2) 2 7 0 Perovič, Od centralizma do federalizma, str. 344. 2 7 1 Glas svobode, II, št. 12, 13. 3. 1924, Kmetska priloga štev. 1: manifest kmetske konference Neodvisne Delavske stranke Jugoslavije, prav tam, Resolucija o položaju kmeta in njegovih nalogah, št. 15, 3. 4. 1924, Ased (Alojz Sedej), Pašič - Pribičevič, št. 18-19, 26. 4. 1924, Dragotin Gustinčič, Kmet kot revolucionarna sila na Balka­ nu, št. 20, 8. 5. 1924, Revolucionarni 1. maj v Sloveniji; Delavsko-Kmetski List, I, št. 13, 13. 11. 1924, Klerikalni manifest, št. 16, 4. 12. 1924, Za delavsko-kmetski republikanski blok, prav tam, Vse jim je vseeno : k pogajanjem s Korunovci in Deržiči, prav tam, Samoodločba narodov in mednarodnost, prav tam, J. K. (rudar- -emigrant), Pismo iz Francije, št. 18, 18. 12. 1924, Biriči vabijo jetnike, prav tam, ske kot njeno samostojno sestavno enoto vključili tudi Julijsko krajino. Tako bi rešili pereče gospodarske in narodne probleme na tem področju, saj slovenski in ita­ lijanski delavci in kmetje ne bodo imeli »interesa razbi­ jati si glav med seboj in kratiti medsebojnih jezikovnih pravic«.2 7 2 Po ohromitvi »spora v partiji« decembra 1924 in nastopu Kominterne spomladi 1925 so slovenski ko­ munisti nadaljevali svojo dotedanjo narodnopolitično usmeritev.2 7 3 Z zavzemanjem za samostojno in svobo­ dno delavsko-kmečko republiko Slovenijo so jo izrazili tudi ob volitvah v Narodno skupščino Kraljevine SHS 8. februarja 1925.2 7 4 Na volitvah so nastopili kot Delavsko- - kmečki republikanski blok (DKRB), računali pa so lah­ ko le na svoje pripadnike, saj prizadevanja za skupen nastop vseh delavskih strank in skupin niso bila uspe­ šna. Prepeluhova SRSKD jih je zavrnila, sodelovanje s komunisti pa sta zaradi njihovega republikanskega in federalističnega stališča odklonili tudi slovenska pokra­ jinska organizacija SSJ in Narodno socialistična stran- Krinke so padle; ARS AS 1477, t. e. 7, Zaplemba plakata NDSJ Vabilo na shod, ARS AS 1548, t. e. 1, letak Delavci in kmetje, združite se! Sodrugi! Delavci! Kmetje! Uradniki!, ARS AS 1548, t. e. 3, Vabilo NDSJ na (volivni) shod, ARS AS 1517, t. e. 6, Pismo pokrajinskega tajništva NDSJ v Ljubljani z dne 30. 3. 1924; AJ-507- NRPJ/107 (1924), Delavci in kmetje, združite se! Sodrugi, Delavci, Kmetje, Uradni­ ki!, [str. 4]. Glej tudi Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 239. 2 7 2 Glas svobode, II, št. 18-19, 26. 4. 1924, (Vladimir Martelanc), Vprašanje Julijske Benečije : razmišljanje Primorca potom zadnjih volitev. - Navedeni članek je Marte­ lanc najprej pod naslovom Vprašanje Julijske krajine 17. 4. 1924 objavil v tržaškem Delu. (Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 362, 385) 2 7 3 Delavsko-Kmetski List, II, št. 12, 19. 3. 1925, Komunističnim poslancem sledijo radičevski, št. 14, 9. 4. 1925, Samostojnost Slovenije!, št. 16-17, 30. 4. 1925, Pro­ letariatu Slovenije! Delovnemu ljudstvu mest in vasi!, št. 18, 7. 5. 1925, Politični položaj v Jugoslaviji po volitvah, prav tam, »Republikanski« voditelji so se združili z monarhistično SKS, št. 23, 11. 6. 1925, Radikalska mačka in radičevske miši, št. 27, 6. 8. 1925, Radikalsko-radičevska vlada in »sporazum«, št. 32, 10. 9. 1925, Rr sporazum in nacionalno vprašanje v Jugoslaviji; III, št. 4, 28. 1. 1926, Leninizem, št. 9, 4. 3. 1926, Drobiž velikosrbske buržuazije ali Slovenci, Prvi Maj 1926 : Majski spis za delavce in kmete!; Gustinčič, Program bloka narodnega sporazuma, str. 132. 2 7 4 Delavsko-Kmetski List, II, št. 4, 22. 1. 1925, Kam se bo odločilo delovno ljudstvo Slovenije? : za svobodo ali sužnost?!, št. 5, 29. 1. 1925, Če si za vlado delavcev in kmetov, prav tam, Delavci in kmetje, glasujte za Makuca!, prav tam, SRS in Dela- vsko-kmečki Republikanski Blok, št. 6, 5. 2. 1925, Slovenskemu ljudstvu! - Ob tem lahko opozorimo, da je Dragotin Gustinčič geslo samostojne slovenske delavsko- -kmečke republike označil za »ultraradikalno« (geslo jugoslovanske federacije pa je imel za »ultraoportunistično«), medtem ko je član pokrajinskega vodstva KPJ France Klopčič pogrešal geslo samostojne in neodvisne Slovenije v zvezi s samostojno in neodvisno Hrvaško ter drugimi narodi na Balkanu. (Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 113; Gustinčič, K vprašanju volilne taktike DKB, str. 107) Potul— »Uta— V rotorlul Р вИ Л О Х П gielavsko- kmetski ti st ■ ’ ile v ilh a 1 *6 1 Dm. Ne dajte te ukloniti nobenemu naalljul Ne dajte le zmetati po no­ benih InJch I Vztrajajte I Mlilltel Delajte t AflU- rajtel DcUv.ko-kmclild repubUkan& M blok mor« Id tuliti glatove v»eh de­ lavcev (n republikanskih kmetov! Dovolj Je Wlo trpljenja In hlapCevitvs » teh 6 letih. Zbudimo «el Leto 1 1 LJUBLJANA. 5. lebnmrja 19 25. Stev. 6. Slovenskemu ljudstvu 1 Zadnje, dni vas bodo hoteli zbegati z nasilji in najgorostasnejšimi lažm i in goljufijami. Ne klonite, ne nasedajte nobeni laži. Naša skrinjica na Kranjskem je peta, na Štajerskem sedma. Glasujm o vsi kot en mož za samostojno slovensko delavsko-kimčko republiko! Geslo za samostojno slovensko delavsko-kmečko republiko, s katerim so komunisti nagovarjali volivce ob volitvah v Narodno skupščino Kraljevine SHS, 8. februarja 1925 (Delavsko-kmetski list, II, št. 6, 5. 2. 1925, str. 1) ka (NSS). DKRB je na volitvah ostal brez poslanskega mandata, tako kot tudi SRSKD, SSJ in NSS.2 7 5 Slovenski komunisti so v času do III. kongresa KPJ ob poudarjanju načela samostojne delavsko-kmečke Slovenije v vprašanju njene povezanosti z drugimi na­ cionalnimi delavsko-kmečkimi republikami večinoma sprejemali balkanski federativni okvir.2 7 6 Kar zadeva ozemeljski obseg in položaj delavsko-kmečke Slove­ nije, je bilo pomembno - in tudi izstopajoče - stališče Lovra Kuharja. Ob peti obletnici koroškega plebiscita je v Delavsko-kmetskem listu, ki je avgusta 1924 na­ domestil maja istega leta ugasli Glas svobode, zapisal, »da ima slovenski narod popolno pravico do integralnega 2 7 5 Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 309-310, 283. 2 7 6 Delavsko-Kmetski List, II, št. 14, 9. 4. 1925, Samostojnost Slovenije!, št. 16-17, 30. 4. 1925, Proletariatu Slovenije! Delovnemu ljudstvu mest in vasi!, št. 18, 7. 5. 1925, Politični položaj v Jugoslaviji po volitvah, prav tam, »Republikanski« voditelji so se združili z monarhistično SKS, št. 26, 2. 7. 1925, Monarhisti požrli »republi­ kance«, št. 42, 19. 11. 1925, Velika Srbija; III, Prvi Maj 1926 : Majski spis za delavce in kmete!; ARS AS 1477, t. e. 10, Hlebec Albert, Parole za prvi maj 1926, prav tam, Prvi majnik 1926. - Za drugačen, Podonavsko-balkanski federativni okvir, sta se te­ daj med slovenskimi komunisti zavzemala le Dragotin Gustinčič in Vladimir Marte­ lanc. (Gustinčič, K vprašanju volilne taktike DKB, str. 107; Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 127, 128) (popolnega - celotnega) edinstva in popolne samostojno­ sti«. Opozoril je še, da mora delavski razred odločno na­ stopati proti ravnanju »ravno tiste slovenske nacionalne buržuazije (liberalne SDS - op. J. P.), ki preliva kroko­ dilove solze za koroškim slovenstvom, medtem ko sama deluje na potopitev celega slovenskega naroda v nekem izmišljenem Jugoslovenstvu’, ker ji to trenutno velevajo njeni spekulativni trgovski interesi«.2 7 7 Misel o slovenski narodnodržavni združitvi, ki jo je oktobra 1925 pouda­ ril Kuhar, se je kmalu uveljavila v slovenskem komuni­ stičnem gibanju. Slabih pet mesecev kasneje jo je De- lavsko-kmetski list izrekel takole: »Vprašanje enotnosti slovenskega naroda ne more tako dolgo z dnevnega re­ da, dokler ne bo ta enotnost dosežena (podčrtal J. P.).«2 7 8 Navedena zaveza je nadgrajevala poudarek iz leta 1925, ko je Delavsko-kmetski list opozoril na težak položaj Slovencev v Italiji in zahteval odpravo imperialističnih mirovnih pogodb.2 7 9 Komunisti so se narodnemu problemu Slovencev v Italiji - ob siceršnjih očitkih italijanskim sodrugom, da ne črhnejo niti besedice o Julijski krajini2 8 0 - posebej posvetili v svoji teoretsko politični reviji Zapiski Dela- vsko-kmetske Matice, kije izhajala leta 1925.2 8 1 Že pred tem pa je leta 1924 Dragotin Gustinčič v reviji Interna­ tionale Presse-Korrespondenz poudaril, da lahko reši­ tev nacionalnega in gospodarskega vprašanja v Julijski krajini dosežeta le italijanski in jugoslovanski proleta­ riat po revolucionarni poti, italijansko in jugoslovansko meščanstvo pa nikoli. Dokler bo na krmilu obeh držav, se bo namreč medsebojno povezovalo, obenem pa obo- 2 7 7 Delavsko-Kmetski List, II, št. 36, L. K. G. (Lovro Kuhar Guštanj /Ravne na Koro­ škem/), Petletnica koroškega plebiscita. Glej tudi Kuhar-Voranc, Zbrano delo, 10, str. 78. - Pripominjam, da v svojih Spominih drugače zanesljivi Dragotin Gustinčič avtorstvo navedenega članka - po naši oceni - neutemeljeno pripisuje sebi. (Gustin­ čič, Spomini, П/4, str. 81) 2 7 8 Delavsko-Kmetski List, III, št. 9, 4. 3. 1926, Drobiž velesrbske buržuazije ali Slo­ venci. 2 7 9 Delavsko-Kmetski List, II, št. 24, 18. 6. 1925, PP vlada odobrava divjaštvo Can- kovega režima. Glej tudi Delavsko-Kmetski List, II, št. 4, 22. 1. 1925, Kam se bo odločilo delovno ljudstvo Slovenije? : za svobodo ali sužnost?! 2 8 0 Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 385. Omenjene očitke so izrekli Ciril Štukelj, Dušan Kermavner in Dragotin Gustinčič. 2 8 1 O Zapiskih Delavsko-kmetske Matice in kasnejšem Zborniku Delavsko-kmetske Matice iz leta 1925 glej Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisju, str. 141-148; isti, Desetletja preizkušenj, str. 211-219. roževalo in prežalo drugo proti drugem. Zato je dolžnost KPI in KPJ, da z vso resnostjo pristopita k temu vpraša­ nju in ga poskušata rešiti.2 8 2 Odnos slovenskih komunistov do primorskih Slo­ vencev sta v Zapiskih Delavsko-kmetske Matice izrazila Dragotin Gustinčič in Vladimir Martelanc, ki sta po­ membno prispevala k nadaljnji obravnavi slovenskega narodnega vprašanja. »Vnesla sta jasnost v nacionalno politiko slovenskih komunistov v Italiji; pravzaprav sta jo utemeljila in izdelala. Pri tem so se presoje razprostr­ le na položaj Slovencev sploh ter tako vrnile in oživile staro idejo o zedinjeni Sloveniji.«2 8 3 Vprašanje Slovencev v Italiji je najprej obravnaval Gustinčič. V članku K taktiki v narodnostnem vpraša­ nju na Primorskem je obsodil »splošno oportunistično frazo« o rešitvi nacionalnega vprašanja v socializmu. Po­ udaril je, da mora delavska stranka zagovarjati rešitev narodnega problema »že danes v kapitalistični družbi in ne šele pozneje, v neki oddaljeni, bodoči socialistični«. Njena zahteva je lahko le »popolnoma svobodna samoo­ predelitev Slovencev, Hrvatov in Italijanov do eventual­ ne odcepitve teh narodov od Italije in priključitve k drugi držam, ali pa ustanovitve nove samostojne republike ali celo do ustanovitve več novih republik. To se pravi: naro­ di na tem spornem ozemlju (v Julijski krajini - op. J. P.) morajo dobiti suvereno voljo in svobodo, da razpolagajo sami s seboj.« Odločilnega pomena za komuniste torej ni »plebiscit v tem smislu, da zmaga večina prebival­ stva tega ozemlja nad manjšino in da se ji potem mora manjšina ukloniti, temveč suverena svoboda vseh treh narodov, da se ali med seboj sporazumejo za obliko na­ daljnjega sožitja, ali pa da se ločijo in priključijo svojim narodnim državam«.2 8 4 2 8 2 Gustinčič, Zur jugoslawisch-italienischen nationalen Frage, str. 510-511; Perov­ šek, Slovenski komunisti in nacionalno vprašanje v tridesetih letih, str. 29. 2 8 3 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 212. 2 8 4 Gustinčič, K taktiki v narodnostnem vprašanju, str. 30. Podrobneje prav tam, str. 30-31. - Dragotin Gustinčič je s svojim kritičnim odnosom do stališča, ki je rešitev nacionalnega vprašanja prelagalo na socializem, pomembno odstopal od to­ vrstnih pogledov, ki sojih zagovaijali starejši komunisti. Kot opozaija Milica Kacin- -Wohinz, le-ti (Ivan Regent) tedaj še niso videli možnosti rešitve slovenskega vpraša­ nja zunaj italijanske socialistične revolucije, to je na podlagi narodne samoodločbe in odcepitve od obstoječih držav. Spričo pojmovanja, da bo proletarska revolucija rešila vse in da se je treba usposabljati le za revolucijo ter hkrati ščititi jezikovne Po Gustinčiču je bila rešitev narodnega problema na Primorskem lahka, »zagonetka je samo za kapita­ listično buržuazijo, ki je ustvarila današnje stanje ne radi naroda, temveč zato, da zaščiti svoje trgovske in industrijske interese«. Komunisti morajo zato populari­ zirati njegovo rešitev med delavskimi in kmečkimi mno­ žicami v Primorju, Italiji in Jugoslaviji. Ob tem morajo pokazati, da se za osvoboditev podjarmljenih narodov ne borijo samo z besedami, ampak tudi v konkretnih vprašanjih: v šolskem vprašanju, to je proti ukinjanju slovanskih šol v Julijski krajini, proti zmanjševanju ter preganjanju slovanskega učiteljstva, proti poitalijanče­ vanju slovanskih šol in proti nastavljanju italijanskih učiteljev v slovanskih šolah v povsem politične namene. Prav tako morajo dokazati, da se zavzemajo za uporabo slovanskih jezikov pred sodiščem in državnimi oblast­ mi ter svobodno delovanje njihovih kulturnih in politič­ nih organizacij. Proti kršitvam teh elementarnih pravic morajo nastopiti tudi komunistični poslanci v rimskem parlamentu. S tem bodo ljudskim množicam pokazali, kako bodo ta vprašanja rešili delavci in kmetje, ko do­ bijo v roke državno oblast, in dokazali, da se je zanjo vredno boriti. Dokazali bodo še, d aje »,narodost’« - »za­ dnja agitacijska parola« slovanskih meščanskih strank - prazna in brez pomena, saj lahko delavcem in kme­ tom zagotovi tako malo svobode, kot so jim jo fašisti. Gustinčič je članek zaključil z naslednjim sporočilom: »Povežimo mi svojo borbo za narodno svobodo z bor­ bo za socialna in gospodarska vprašanja, za vprašanje vsakdanjega kruha in liberalni ter klerikalni nacionali­ sti bodo kmalu s svojo ,narodnostjo’ vred v političnem muzeju primorskih narodov«.2 8 5 Za Gustinčičem, ki je z omenjenim člankom »do­ ločil večji del programa in taktike slovenskih (in hrva­ ških) komunistov pod Italijo«,2 8 6 se je v Zapiskih Dela­ in kulturne pravice drugih narodov, se je Regentu kakor tudi mnogim drugim slo­ venskim in italijanskim komunistom zdela vsakršna druga rešitev meščanska in nacionalistična. Bistvo vprašanja so videli v zaščiti kulturnih in jezikovnih pravic ali v kulturni avtonomiji narodnih manjšin, ne pa v politični neodvisnosti in lastni državnosti. (Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 387) 2 8 5 Gustinčič, K taktiki v narodnostnem vprašanju, str. 31-32. 2 8 6 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 213. vsko-kmetske Matice z obsežnim člankom, K vprašanju italianske imperialistične politike na Jadranu in Bal­ kanu ter k vprašanju Julijske krajine, oglasil še Vladi­ mir Martelanc. Avtor, »Tržačan, rastoč teoretik«,2 8 7 je v prvem delu članka skozi dobro domišljeno razčlembo predstavil zgodovinsko politični in gospodarski polo­ žaj na Balkanu in v Julijski krajini pred prvo svetovno vojno, med vojno in v prvih letih po njej ter italijansko politiko v jadranskem in balkanskem vprašanju v ome­ njenem času.2 8 8 Prvi del članka je sklenil z ugotovitvijo, »da tvori vprašanje Julijske krajine, kot del celokupnega jadransko-balkanskega vprašanja, važno mednarodno vprašanje, nasproti kateremu mora slovenski proletari­ at zavzeti jasno, precizno in odločno stališče. Vsled ve­ like kompliciranosti vprašanja je poklican tudi proleta­ riat Italije, kakor tudi Jugoslavije in Balkana sploh, da uravna svojo politiko nasproti tem vprašanjem, kakor to zahtevajo njegovi interesi in nadaljni izgledi njegove revolucionarne borbe.«2 8 9 V drugem delu članka je Martelanc predstavil go­ spodarsko socialni položaj Julijske krajine, razvoj slo­ venskega narodnega gibanja na tem območju in svoje poglede na politiko delavske stranke v narodnem vpra­ šanju.2 9 0 Prikazal je slabe gospodarsko socialne razmere v Krajini, podvojeno značilne za njen slovanski del, ter slovensko narodno politiko na Primorskem v avstrijski dobi. Po njegovi oceni je slovenski »nacionalizem« pod vodstvom malomeščanstva do prve svetovne vojne »de­ generiral v brezidejnost, in malomeščanski filistrozno- sti, frazerstvu in smešnosti, konservativizmu in pasji zvestobi napram vsakemu režimu, reakcionarnosti in stavkolomstvu«.2 9 1 Po vojni je protislovenska politika 2 8 7 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 213. 2 8 8 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 49-54. 2 8 9 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 54. 2 9 0 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 118-128. 2 9 1 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 122. - Omemba stavkokaštva se navezuje na Martelančevo pojasnilo, da so slovenske delavce, ki so z dežele prihajali v mesto in tu predstavljali zaledje surove delovne sile, vanj pogosto zapeljali. »Slovenski delavec se je tako pri svojih italianskih tovariših silno osovražil in na ta način so bili narodnostni boji zanešeni v mase. Tako se je mogla tudi med proletarskimi masami popularizirati Slovencem veljajoča psovka ,ščavo’ (schiavo = suženj), kot veren izraz uloge, ki jo je igral slovenski nacionalizem v delavskem giba­ nju. Ali se je torej mogoče čuditi,« je skladno s svojim idejnim pogledom nadaljeval italijanskih vlad okrepila nacionalni odpor prebival­ stva, v katerega so se v »Julijski Sloveniji« vključile tudi kmečke množice. Le-te pričakujejo, »da bo naša politika rešila nacionalno vprašanje, to je, da bo priborila zmago nad imperializmom italianske buržuazije in omogočila organično združitev teh predelov z njihovim zaledjem, kakor gospodarsko, historično, kulturno in (glede na slovenski del) tudi nacionalno gravitirajo«. Zato mora po kapitulaciji slovenske meščanske politike pred itali­ janskim fašizmom (zagotovitvi popolne lojalnosti pred­ stavnikov slovenskega liberalnega in katoliškega tabora v Italiji Mussoliniju leta 1924 - op. J. P.) rešitev naci­ onalnega vprašanja Julijske krajine »postati - dialek­ tično - ena izmed nalog proletarskega gibanja, ena iz­ med nalog revolucionarnega socializma. Kajti edino ta zamore revolucionarnim potom udejstviti delovnemu ljudstvu pravico na nacionalno samoopredeljenje, na­ praviti konec narodnemu zatiranju obenem s socialnim in gospodarskim izkoriščanjem ter omogočiti spojitev gospodarsko in kulturno skupaj spadajočih predelov v odgovarjajoče enote, oziroma njihovo odcepitev od pri­ silno in neorganično storjenih državnih kompleksov.«2 9 2 Martelanc je posebej poudaril, da pomeni nacional­ na politika delavskega razreda zelo važno programsko vprašanje. Odločno je zavrnil socialnodemokratski po­ gled na narodni problem in opozoril na znana Leninova stališča iz njegove razprave Rezultati diskusije o samo­ odločbi.2 9 3 Na tej podlagi je, »kljub temu, da smatramo ozemlje današnje Julijske Benečije (krajine - op. J. P.) po njegovih ekonomskih interesih za nedeljivo celoto, pripa­ Martelanc, »da je nacionalna asimilacija slovenskega delavca v italianskih mestih šla vzporedno z napredkom razredne zavesti? Ali se je mogoče čuditi, ako je pri­ prosti slovenski delavec često s prvim čutom razredne solidarnosti vsrkal vase tudi sovraštvo nasproti svoji narodnosti in svojemu jeziku, neznajoč še razlikovati med nacionalizmom in internacionalizmom? Četudi leže glavni objektivni vzroki drugje, moremo vendar reči, da sojo omenjena dejstva mogla le pospeševati.« (Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 122) 2 9 2 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 123-125. O za­ gotovitvi lojalnosti slovenske meščanske politike v Italiji Mussoliniju glej Kacin- -Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 341-343. 2 9 3 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 126-127. Obrav­ navo temeljnih misli iz omenjene Leninove razprave glej v Rizman, Marksizem in nacionalno vprašanje, str. 195-196, 201-203, 216, 217-218, 219-220, 225, 226, 241. Leninovo razpravo Rezultati diskusije o samoodločbi glej v Lenjin, Izabrana dela, 10, str. 145-182. dajočo podonavsko-jadranskemu kompleksu«, zagovar­ jal »udejstuitev popolne pravice za slovansko in italijansko delovno ljudstvo tega ozemlja na vsestransko razpolaga­ nje s svojo nacionalno usodo, na odcepitev od Italije in na združitev s katerokolisibodi delavsko-kmečko enoto«.2 9 * To naj bi uresničili z nepopustljivim revolucionarnim bojem slovenskih, italijanskih, jugoslovanskih in drugih komunistov proti imperialističnim mirovnim pogodbam in posebej proti italijanskemu imperializmu.2 9 5 Rešitev nacionalnega vprašanja v Julijski krajini je Martelanc videl v odločnem razrednem boju in v z njim povezanim revolucionarnim razvojem razmer v Italiji in državah Srednje Evrope ter Balkana. Njegova zaokro­ žitev v vzpostavitvi Podonavsko-balkanske federacije bi ustvarila razmere za oblikovanje samostojne delavsko- -kmečke republike Slovenije, v katero bi bili vključeni tudi primorski Slovenci. Martelanc seje seveda zavedal, da imajo omenjeni poudarki v tedanjem trenutku zgolj propagandni značaj, sodil pa je, da se lahko, obenem z ustrezno zaostritvijo razmer, spremenijo v agitacijske ali celo akcijske. »Na to ostritev se mora proletariat re­ sno pripravljati, jasnost v vseh tozadevnih vprašanjih je prvi pogoj uspeha in zmage.« Do tedaj pa mora de­ lavsko gibanje dejavno uresničevati t. i. minimalni ak­ cijski program in se v narodnem vprašanju boriti proti nasilnemu raznarodovanju, za slovenske šole, rabo slo­ venskega jezika v uradih itn. Pri tem mora povezovati posamezne minimalne parole s splošnimi in obratno.2 9 6 2 9 4 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 127. - Sourednik Zapiskov Dragotin Gustinčič je ob tem v opombi pod črto opozoril na točno leninsko stališče o pravici narodov do samoodločbe, ki v kapitalistični dobi pripada narodu kot celoti in za njeno izvršitev ni nujna poprejšnja diferenciacija, poprejšnji obračun med meščanstvom na eni in delavskim razredom ter drugimi delovnimi ljudmi na drugi strani. »Pisatelj je prezrl,« je zapisal, »da se je ravno ruska šola borila proti onim, ki so zahtevali samoopredelitev samo za delavski razred in ne za ves narod ter ki so postavljali parolo odcepitve pogojno, t. j. v odvisnosti od ,danih razmer’ v momentu odcepitve in pridruževanja. Ta stavek bi [se] torej moral pravilno glasiti: ,udejstvitev popolne pravice za Slovane in Italiane (ali pa za pripadnike slovenske in italianske narodnosti) tega ozemlja na vsestransko razpolaganje s svojo nacionalno usodo, na odcepitev od Italije in na združitev s katerokolisibodi državno enoto’ - torej brez ,delavsko-kmečko’.« (Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 127, op. 7 /»op. G.[ustinčič]«; Pleterski, KPJ in nacionalno vprašanje, str. 169) 2 9 5 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 127. 2 9 6 Martelanc, K vprašanju italianske imperialistične politike, str. 127-128. Milica Kacin-Wohinz v enem od svojih temeljnih del, Narodnoobrambno gibanje primor­ skih Slovencev v letih 1921-1928, opozaija, daje Martelanc o neodvisni slovenski Vladimir Martelanc (1905-1944) (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Kot je dobro zapisal France Klopčič, je stališče Vladi­ mirja Martelanca o narodnostnem problemu Slovencev v Julijski krajini »leta 1925 pomenilo važen teoretični dosežek slovenskih komunistov, ki so ga v prihodnjih letih nadalje razvili in je leta 1934 prejelo v izjavi treh komunističnih partij - Jugoslavije, Italije in Avstrije - najbolj strnjeno obliko in avtoritativno potrditev«.2 9 7 Poleg Martelanca in Gustinčiča je v komunističnem gibanju na primorske Slovence opozoril še pesnik, pri­ povednik, esejist in član ZKMJ, Ivo Grahor. Ob peti oble­ tnici Rapalske pogodbe je v reviji Mladina, kije leta 1925, ko je Srečko Kosovel s svojimi ožjimi prijatelji prevzel njeno uredništvo, prešla v vplivno območje komunistič­ delavsko-kmečki republiki pisal tudi v reviji Federatione Balcanique. To ni zbudilo ogorčenja samo med italijanskimi nacionalisti, temveč tudi med komunisti. V raz­ govorih s člani CK KPI, zlasti Antoniem Gramscijem, je sicer Martelanc popolnoma prodrl s svojimi mislimi in predlogi, vendar se stranka tisti čas ni utegnila posvečati temu vprašanju. III. kongres KPI januarja 1926 je nato sprejel tudi stališče do na­ rodnih manjšin, kot gaje dotlej razvijala skupina slovenskih komunistov v Julijski krajini. (Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 387-388) 2 9 7 Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisju, str. 144. ne partije,2 9 8 prizadeto pisal o raztrganosti Slovencev po svetovni vojni - »v dobi surove sile, v dobi imperializma«. Ostro je napadel slovensko meščansko politiko v Italiji in Jugoslaviji, ki sta narodno misel podredili svojim prak­ tičnim koristim in oportunizmu. »Zato danes meščanske stranke niso več voditeljice slovenskega naroda.«2 9 9 Na Primorskem, kjer se je nanj »zrušila gnijoča imperiali­ stična Italija«, sta se obe meščanski stranki razgalili v ostudnem medsebojnem prepiru, namesto da bi si pri­ zadevali, »če bi vsaj ena zajela celotno Primorje in posta­ la voditeljica ljudstva. (...) V dobi stalne raznarodovalne politike je prizadejal primorski prepir narodu ogromno škodo. (...) Narod omaguje, fašizem gnezdi po vaseh«. Za to je kriva v prvi vrsti »naša gospoda, ki nemškutar! in lahoni, ki nikoli ni resno mislila o narodu. Tista gospoda je odložila svoje rodoljubje v državno garderobo in moli zapadno zlato tele. (...) Spoznali smo, da imperializem ni zrak za male narode,« je sklenil Grahor. »Rapallo in Že­ neva (mišljena je zadržana drža slovenskih meščanskih političnih predstavnikov, dr. Josipa Vilfana in dr. En- gelberta Besednjaka, na konferenci evropskih narodnih manjšin v Ženevi oktobra 1925 glede italijanske politike v severnih afriških kolonijah - op. J. P.) ostaneta made­ ža kapitalističnega sveta; življenje pojde preko njih. In isto življenje bo zrušilo kar je gnilega v deželi Rapalla. Mi hočemo gojiti to življenje in ga bomo branili, kakor ga brani naše ljudstvo v Primorju.«3 0 0 Če na kratko povzamemo stališča, ki so jih sloven­ ski komunisti leta 1925 oblikovali v vprašanju primor­ skih Slovencev, so le-ta izhajala iz zahteve po prizade­ vanju za rešitev njihovega nacionalnega vprašanja že v kapitalizmu. Povezovali sojo z zagovarjanjem pravice do popolne samoodločbe Slovencev, Hrvatov in Italijanov in njihove svobodne odločitve o obliki njihovega bodočega državnega življenja. Narodi na ozemlju Julijske krajine morajo torej dobiti suvereno svobodo, da bodo razpola­ gali sami s seboj. Kot opozarja Milica Kacin-Wohinz, je 2 9 8 Kermavner, O našem delu v krogu revije Mladina, str. 35. 2 9 9 Grahor, Rapallo, str. 34-37. 3 0 0 Grahor, Rapallo, str. 35-38. - O razkolu slovenskega meščanskega tabora v letih 1922-1924 glej Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 299-330. to stališče »dobilo mesto v novi Gramscijevi politiki, ki je prevladala na III. kongresu KSI januarja 1926, kar pomeni kvalitetni skok v nacionalni politiki KSI ter za­ četek nove faze v komunističnem reševanju vprašanja nacionalnih manjšin. V tezah za kongres je rečeno, da bo italijanska partija v sporazumu z jugoslovansko in avstrijsko izoblikovala akcijski program za delo med manjšinami v Italiji. KSI in KSJ da sta dolžni voditi boj za pravico do samoodločbe narodov zoper italijanski in srbski imperializem. Ta boj naj privede do odcepitve Slovencev od Italije in Srbije (Kraljevine SHS - op. J. P.) in do ,ustanovitve neodvisne slovenske republike v sklopu federacije balkanskih narodov’. Na tej osnovi so komunisti v Julijski krajini v letih 1926-1927 sestavlja­ li teze in akcijske programe za delo med slovenskimi in hrvaškimi množicami, vendar je KSI šele leta 1929 začrtala uradno svojo nacionalno politiko.«3 0 1 3 0 1 Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem, str. 26-27. Glej tudi ista, Narodnoobrambno gi­ banje, 2, str. 526. - Kot na podlagi spominov, ki jih je leta 1933 v Sovjetski zvezi napisal Vladimir Martelanc, opozarja Milica Kacin-Wohinz, pa »kljub revoluciji v nacionalni politiki italijanska komunistična stranka ,vendar še ni posvečala vpra­ šanju Julijske Benečije tiste pozornosti, ki jo je zasluževalo v zvezi s stalnim zao­ strovanjem italo-jugoslovanskih odnosov. Vodilni sodrugi so gledali na to vprašanje 'periferialno', tj. igrajoče v notranji politiki Italije drugovrstno vlogo, medtem koje v zvezi z vedno bolj aktivno imperialistično politiko Italije igralo daleč ne drugovrstno vlogo.’ To je izviralo iz dejstva, da KSI italijanskega imperializma ni ocenjevala tako ostro kot imperializme drugih držav in ni razkrivala njegove agresivnosti in ekspan- zivnosti. Ker italijanski komunisti tega dejstva niso videli in ga pred množicami niso razkrinkavali, je veljalo mnenje fašistov, namreč da je bila Italija v imperialistični vojni prikrajšana v svojih ,svetih pravicah na Dalmacijo in druga ozemlja’. Marte­ lanc je tudi ugotavljal, da so obstajale težnje po enačenju narodnega vprašanja s kmečkim vprašanjem in da seje vprašanje primorskih Slovencev postavljalo izključ­ no le kot vprašanje ,kmečke rezerve italijanske proletarske revolucije’. Zato se ,ideja hegemonije proletariata ... sprevrača ... v idejo hegemonije italijanskega proletari­ ata v odnosu do slovenskega kmeta’. Le slovenski komunisti so sodili, da mora v procesu slovenske nacionalne revolucije in odcepitve od Italije hegemonijo prevzeti slovenski proletariat, ,ne samo v okviru Julijske Benečije, marveč tudi v odnosu do bolj industrialno zaostale jugoslovanske Slovenije in avstrijske južne Koroške’. To vlogo bi moral odigrati Trst, ne glede na nacionalno pripadnost njegovega proletari­ ata, če bi italijanska stranka obravnavala rešitev slovenskega narodnega vprašanja v okviru perspektive revolucije v Evropi in na Balkanu, namesto da gaje omejevala v okvir perspektiv italijanske revolucije. V središču agitacije italijanskih komunistov bi torej morala stati pravica do odcepitve ,neodvisno od perspektiv bodoče oblike, ki jo bo zavzela samoopredelitev dane narodnosti’. Komunistična stranka Italije je stališče do odcepitve po Martelančevi sodbi dejansko omejevala v strahu, ,kaj bo z našo krajino v primeru revolucije v Italiji’. K bodočim italijanskim socialističnim republikam je štela tudi socialistično republiko Slovenijo in Južno Tirolsko, s tem pa je dajala jugoslovanskim nacionalistom orožje, da so pobijali stališča komunistov z geslom: ,Italijanski komunisti zasledujejo glede Slovencev tako imperialistično po­ litiko kakor italijanska buržoazija.’« (Kacin-Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 524-525) Martelančeve spomine oziroma njegovo besedilo o razvoju komuni­ Ob temeljnih politično programskih opredelitvah v nacionalnem vprašanju in pozornosti, ki so jo posebej namenili Slovencem v Italiji, so se komunisti leta 1925 znova poglobili tudi v teoretski vidik narodne proble­ matike. Delavsko-kmetski list je marca 1925 v enem nadaljevanju objavil daljši članek Marksizem in naci­ onalno vprašanje, v katerem je najprej spomnil, da se »razredno-zavedni proletariat« (KPJ) sprva v nacional­ nem vprašanju ni znašel. V ospredju so bili splošni ra­ zredni interesi, zato je na Slovenskem prevladal vpliv avtonomistične SLS. In ker si njegovi bralci še vedno niso povsem na jasnem v nacionalnem problemu, se je odločil, da o tako važnem vprašanju posebej pojasni »naše stališče«.3 0 2 Odločitev je bila veijetno povezana s sočasno kritično ugotovitvijo Dragotina Gustinčiča, da »smo pač imeli že delj časa prej pripravljene dobre reso­ lucije o narodnostnem vprašanju, toda te resolucije so ostale v naših miznicah in je proletariat prav malo ali pa sploh nič vedel zanje«.3 0 3 Delavsko-kmetski list je, opirajoč se na Stalinovo razčlembo, prepričljivo in z dobro izbranimi primeri po posameznih vsebinskih počelih opredelil pojav naroda (»narod je torej zgodovinsko nastala trajna skupnost jezi­ ka, ozemlja, gospodarskega življenja, duševne skladno­ sti, ki se izraža v skupnosti kulture«) in utemeljil njegov nastanek v dobi kapitalizma. Nato je skladno z marksi­ stično družbeno teorijo predstavil gospodarske vzroke narodnega vprašanja (boj meščanstva za trg) in njihove posledice na političnem področju (medsebojni nacional­ ni boji meščanstva). Članek je sklenil z opozorilom, da pomeni nacionalni problem pomembno preizkušnjo za proletariat, ki pa ob tem ne sme pozabiti na svoj ra­ zredni interes. »Delavci morajo korakati proti sovražne­ mu kapitalu v enotni bojevni internacionalni armadi. In prav zato, ker stoji delavstvo na mednarodnem stališču, se morajo boriti proti politiki zatiranja narodov in za pravico popolne samoodločbe vsakega naroda, t. j. da stične nacionalne politike v Julijski krajini glej v Martelanc, Narodno vprašanje, str. 119-129. 3 0 2 Delavsko-Kmetski List, II, št. 11, 12. 3. 1925, Marksizem in nacionalno vpraša­ nje. 3 0 3 Gustinčič, K vprašanju volilne taktike DKB, str. 106. se vsak narod sam odloči ali za popolnoma samostoj­ no državo, ali federativno zvezo z drugimi itd. Narod je suveren in vsi narodi so enakopravni.«3 0 4 To stališče je kasneje podkrepil še z objavo Leninovih člankov o sa­ moodločbi narodov.3 0 5 Delavsko-kmetski list je na podlagi marksističnega razumevanja nacionalnega vprašanja v posebnem član­ ku razčlenil tudi narodnopolitične razmere v Kraljevini SHS. Izhajal je ugotovitve, da njen celotni razvoj pote­ ka v znamenju narodnega vprašanja, k ije poleg social­ nega najbolj pereče vprašanje države. List je opomnil, da je bistvo nacionalnega vprašanja - vsepovsod, kjer se to vprašanje pojavi - »v gospodarskem, političnem in kulturnem zatiranju enega naroda s strani drugega, ki vlada v dotični državi. To zatiranje s strani vladajočega razreda gospodujočega naroda povzroča neizogibno ne­ zadovoljstvo in odporno gibanje s strani širokih množic zatiranega naroda, ki zahteva nacionalno svobodo in samostojnost.« In »kako stoji danes s tem vprašanjem v Jugoslaviji?« je vprašal List. »Kdo tu koga zatira? V čem obstoji zatiranje? Kdo se bori proti zatiranju?«3 0 6 Na navedena vprašanja je odgovoril takole: »Prvo: Kdo zatira, kdo vlada nad drugimi? V Jugo­ slaviji živi več narodov, ki se čutijo sposobne, da žive samostojno nacionalno in državno življenje. Državna oblast pa se nahaja v resnici popolnoma v rokah srb­ ske buržuazije. Vso oblast na vseh poljih izvaja ona. Ta njena nadoblast se formalno naslanja na centralistično vidovdansko ustavo. (...) Drugo: Hrvati, Slovenci, Makedonci i. dr. čutijo ve­ dno bolj na vseh poljih nadvlado srbske buržuazije. Tretje: Slovenci, Hrvati, Makedonci itd. gotovo niso zatirani na enak način in v enaki meri. Hrvatska in slo­ venska buržuazija sta n. pr. zatirani v toliko, kolikor so prisiljene bojevati konkurentski boj s srbsko buržuazi- 3 0 4 Delavsko-Kmetski List, II, št. 12, 19. 3. 1925, Marksizem in nacionalno vprašanje. 3 0 5 Delavsko-Kmetski List, II, št. 30, 31 in 32, 27. 8., 3. 9. in 10. 9. 1925, V. I. U. (Vladimir Iljič Uljanov - Lenin), Socializem in pravica narodov do samoodločbe, št. 35, 1. 10. 1925, V. I. U. (Vladimir Iljič Uljanov - Lenin), Avtonomija in samoodločba narodov : iz »Rezultati diskusije o samoodločbi«. 3 0 6 Delavsko-Kmetski List, II, št. 32, 10. 9. 1925, Rr sporazum in nacionalno vpra­ šanje v Jugoslaviji. jo, ki ima vso oblast in vse predpravice, dočim jih te ni­ majo. V tem konkurenčnem bojuje brezdvomno položaj hrvatske in slovenske buržuazije mnogo težji, ker nima­ ta nikake politične oblasti, čeprav sta gospodarsko bolj razviti od srbske buržuazije. Odtod težnja slovenske in hrvaške buržuazije po samostojnosti. A nekateri, pred­ vsem socialisti, pravijo na to, daje bistvo nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji v konkurenčnem boju poedinih buržuazij, daje torej nacionalno vprašanje zadeva bur­ žuazije in da delavstvo prav nič ne briga, da bo izginilo s površja to nacionalno vprašanje, čim se bodo buržuazije ,sporazumele’. To stališče je popolnoma napačno«, je poudaril List. »Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji je raztegnjeno da­ leč preko sfer buržuaznih interesov in obsega intere­ se širokih ljudskih množic. Nacionalno vprašanje sega daleč čez meje konkurenčnega boja buržuazij in sega globoko v množice zapostavljenih narodov. Nadoblast srbske buržuazije ogroža najbistvenejše interese kme­ tov in delavcev in ovira rešitev cele vrste gospodarskih, političnih in kulturnih vprašanj«. Ker ogromno večino hrvaškega in slovenskega prebivalstva tvorijo kmetje, je nacionalno vprašanje v bistvu kmečko vprašanje. In ne politika buržoazije, »ampak revolucionarni boj zatiranih narodov, kmetov in delavcev bo rešil nacionalno vpra­ šanje. (...) Rešili ga pa bomo le, ako se bomo strnili v or­ ganizirano bojno armado.«3 0 7 To vprašanje so komunisti že tedaj razumeli zelo resno. »Revolucija je državljanska vojna,« je tri mesece kasneje zapisal Dragotin Gustinčič. »Vojna za nov red v državi ni nič drugega.«3 0 8 3 0 7 Delavsko-Kmetski List, II, št. 32, 10. 9. 1925, Rr sporazum in nacionalno vpraša­ nje v Jugoslaviji. - Stališča o nadvladi srbskega meščanstva in odporu zatiranih na­ rodov v jugoslovanski državi glej tudi v Delavsko-Kmetski List, II, št. 12, 19. 3. 1925, Komunističnim poslancem sledijo radičevski, št. 18, 7. 5. 1925, Politični položaj v Jugoslaviji po volitvah; III, št. 4, 28. 1. 1926, Leninizem, št. 15, 15. 4. 1926, Kriza velikosrbske zunanje politike, št. 16, 22. 4. 1926, Izza kulis belgrajskih vladnih kriz, Prvi Maj 1926 : Majski spis za delavce in kmete! 3 0 8 Delavsko-Kmetski List, II, št. 45, 10. 12. 1925, D. G. (Dragotin Gustinčič), Drugo Tumovo predavanje. - Za Gustinčiča je bilo značilno zelo ostro stališče v idejnopo­ litičnih vprašanjih. Kot v svojih spominih piše njegova prva žena, Anica Lokar, je namreč ob razlagi svojih komunističnih nazorov »odločno rezoniral: Tega je treba na kandelaber, in tega pa še tega ... Tisti, ki naj bi viseli na kandelabrih, pa so bili uradno najbolj oboževani, npr. Aleksander Karadjordjevič.« (Lokar, Od Anice do Ane Antonove, str. 49). Omenjenemu odnosu se ni izognil tudi sam. Tako naj bi po poročilu Enotnosti eden od najvidnejših slovenskih socialističnih voditeljev, Melhior Poleg programskih in političnih stališč ter ugotovi­ tev so slovenski komunisti opozorili tudi na posamezne konkretne primere slovenskega vprašanja in narodne problematike v jugoslovanski državi. V tem pogledu iz­ stopa Gustinčičev odločen in idejno podkrepljen odziv na napoved prosvetnega ministra in prvaka Hrvaške kmečke stranke Stjepana Radiča, izrečeno 13. decem­ bra 1925 v Mariboru, o ukinjanju fakultet in celo uni­ verz, med njimi tudi ljubljanske. Kot je opozoril Ervin Dolenc, je tedaj Radič tisto, kar se je zdelo nemogo­ če, »sprožil mimogrede. Resolucijo ,Za avtonomijo lju­ bljanske univerze’ so skupaj podpisale organizacije in stranke, katerih zadnje sodelovanje v prevratni dobi se je zdelo že davna zgodovina. Pod resolucijo je bilo moč videti podpise ljubljanskega mestnega odbora Narodno radikalne stranke, vodstva Slovenske ljudske stranke, oblastne organizacije Samostojne demokratske stranke in vodstva Narodno socialistične stranke, Jugoslovan­ ske sokolske zveze in Orlovske zveze, UJU (Udruženje jugoslovenskih učitelja - op. J. P.) in Slomškove zveze ter še 22 drugih kulturnih in stanovskih organizacij. Resolucije niso podpisali Samostojna kmetijska stran­ ka, ki se je vezala z Radičevo HSS (Hrvaška kmečka stranka - op. J. P.), in socialisti.«3 0 9 Na komunistični strani je omenjeno Radičevo na­ Čobal, 14. 8. 1927 na shodu SSJ v Trbovljah, dejal: »Gustinčiča ne bi jaz obesil za vrat, ampak za noge, da bi mu glava dol visela. In z vami (komunisti - op. J. P.) je treba tako napraviti, kakor je Amerika s Saccom in Vanzettijem! (delavska aktivista Nicola Sacco in Bartolomeo Vanzetti, ki sta bila na podlagi lažne obtožbe, da sta storilca roparskega umora, 14. 7. 1921 obsojena na smrt in 23. 7. 1927 usmrčena na električnem stolu - op. J. P.)«. (Enotnost, II, št. 31, 19. 8. 1927, Socialpatriotični shod v Zagorju) Na tem mestu lahko opozorimo, da je znani ameriški pisatelj Irwin Shaw (1913-1984), ki seje med drugim posvečal socialni problematiki, v svojem ro­ manu Glasovi poletnega dne (1965) zapisal, da naj bi se v eni od belgijskih plemiških družin brez sramu cinično norčevali iz njune usode. Na politični škandal, kije v ZDA in po svetu izbruhnil zaradi insceniranega procesa proti Saccu in Vanzettiju in nju­ ne usmrtitve, seje - po pripovedi mlajše, z Američanom poročene Belgijke - družba, zbrana pri njenih starših, zabavala tako, da so pri igri kroketa uporabljali izraz Sac- co-Vanzettijev strel. Uporabili so ga takrat, koje igralec stopil na svojo kroglo in uda­ ril po nji, daje zbil nasprotnikovo kroglo iz smeri. »,Temu so rekli Sacco-Vanzettijev strel,’je reklo dekle. ,Zadeneš Sacca - mislim, daje bilo ob udarcu kladiva ob kroglo slišati kot 'sacco' ali 'socko' - Vanzettija pa si poslal s poti. To je bila družinska šala ...’ V sobi je potihnilo«, je še pripisal Shaw. (Shaw, Glasovi poletnega dne, str. 160) 3 0 9 Dolenc, Kulturni boj, str. 223-224; Jutro, VI, št. 292, 17. 12. 1925, Za očuvanje ljubljanske univerze : resolucija političnih strank, kulturnih, gospodarskih in sta­ novskih organizacij; Slovenec, LIH, št. 285, 17. 12. 1925, nenaslovljeno besedilo resolucije ob članku Velik dogodek. poved, ki je sprožila precej razburjenja po vsej državi in je nato niso uresničili,3 1 0 Gustinčič ocenil kot odkri­ to in jasno nasprotovanje popolni slovenski univerzi. Povezal jo je s poskusi srbske politike (Radičeva HKS je bila tedaj koalicijska partnerka NRS v deseti Pašiče- vi vladi3 1 1 ), da vpliva »v smislu svojega imperializma na slovensko šolstvo. V slovenske šole - tudi v ljudske - se je zavela cirilica in obveznost srbohrvaščine, ne da bi se v enaki meri uvedla tudi slovenščina v srbohrvaške šole. Slovenska univerza je od vsega začetka neverjetno zapostavljena in se smatra kot potrebno zlo, ki naj bi se čimprej odpravilo, ker po mnenju te gospode prihaja ves slovenski separatizem iz univerze. Toda dočim se srbska buržuazija ni upala sama nastopiti proti samostojnosti slovenske kulture, je (...) izbrala Radiča za eksekutorja v slovenskem nacionalnem vprašanju. (...) Slovensko le­ vo orientirano delavstvo«, je poudaril Gustinčič, »gleda v poskusu demontiranja slovenske univerze samo člen v dolgi verigi gospodarskih in političnih nasilstev srbskih in (v novejšem času) tudi hrvaških kapitalistov na sa­ mostojnost in suverenost slovenskega ljudstva. (...) Gre za politično, gospodarsko in kulturno demontažo Slo­ vencev«. Le-ta bi najbolj prizadela delavce in kmete, če­ prav slovensko delavstvo in slovenski kmet »nima danes skoro nobenih koristi od slovenske univerze. Ona mu kvečjem vzgaja nove priganjače. Toda slovenski delavec smatra ravnotako univerzo za svojo last, kakor tovarno. In kakor on nima namena, da tovarno, ki ga danes izko­ rišča, razbije ali zavre njen razvoj, tako on tudi ne more dovoliti, da se univerza, ki bo jutri njegova last, danes uniči ali pa zavre v njenem razvoju. Poleg tega«, je dodal, »pa se delavec in kmet okoriščujeta tudi z znanostjo, ki jo producira buržuazija zase. Delavec je največji prijatelj izobrazbe in izobraževalnih zavodov, ker ve, daje tema, v kateri ga kapital umetno drži, najhujše orožje proti de­ lavskemu razredu. Zato se bo slovensko delavstvo in slo­ vensko kmečko ljudstvo z vsemi njemu razpoložljivimi sredstvi borilo za slovensko univerzo.«3 1 2 3 1 0 Dolenc, Kulturni boj, str. 224-225. 3 1 1 Kaser, Handbuch der Regierungen Südosteuropas, 2, str. 22. 3 1 2 Gustinčič, Iz politične situacije, str. 41-42. Poleg Gustinčiča se je na grožnje o ukinitvi lju­ bljanske univerze odzval tudi revolucionarno usmerjeni književnik Vinko Košak. Opozoril je, da si ne predstavlja naroda, ki bi lahko živel brez najvišjega znanstvenega zavoda - univerze do katere imajo Slovenci kot narod pravico in jim je pogoj nacionalnega obstanka in na­ predka. »Za one pa, za katere obstoji samo ,jugosloven- ski narod’, pa je slovenska univerza nujno luksus, da, celo nepotrebna zavora pri ,zlitju vseh treh jugosloven- skih plemen v en narod’«. Pravi in edini vzrok teženj po ukinitvi slovenske univerze je torej jugoslovanski naci­ onalni unitarizem. »In gospoda ,Jugosloveni’ (rekel bi: Velesrbi)«, je posvaril Košak, »se prav dobro zavedajo, da Slovenci toliko časa ne bomo nacionalno strti, dokler bomo imeli lastno univerzo. Dokazali smo, da smo kljub temu, da se nam ne dovoli politične samostojnosti, do katere imamo prav toliko pravice, kot vsak drugi narod na svetu, kljub temu, da smo po krivdi centralizma na robu gospodarskega propada, vendar še dosti močni, da smo si ohranili našo narodno samobitnost.« Zato je naša dolžnost, »da se proti strankam in organizacijam, ki sto­ je na jugoslovanskem’ stališču (liberalni politiki - op. J. P.), borimo, in ne, da jih radi ljube fraze ,naprednost’ in borbe proti ,klerikalnemu zmaju’, ,boljševizmu’ itd. celo podpiramo. Slovenci si moramo priboriti politično avtonomijo, ki je predpogoj naši kulturni avtonomiji, našemu razvoju v vseh panogah našega kulturnega in civilizatoričnega udej stvovanja. «3 1 3 S področja narodne problematike v jugoslovanski državi so slovenski komunisti opozarjali še na »najbolj ostudno srbiziranje vseh tistih narodnosti, ki nočejo živeti v Jugoslaviji«,3 1 4 zagovarjali pouk in vzgojo pri­ padnikov narodnih manjšin v njihovem materinem je­ ziku, podpirali ohranitev nemškega osnovnega šolstva na Slovenskem in izražali svojo naklonjenost narodno­ osvobodilnim prizadevanjem Makedoncev.3 1 5 Obenem je 3 1 3 Košak, Slovenska univerza, str. 122. 3 1 4 ARS AS 1548, t. e. 1, letak Delavci in kmetje, združite se! Sodrugi! Delavci! Kme­ tje! Uradniki! (september 1924). 3 1 5 Glas svobode, II, št. 11, 6. 3. 1924, Politični pregled. V znamenju volovskih žil, puškinih kopit in špijonstva; Delavsko-Kmetski List, II, št. 10, 5. 3. 1925, Oklic, št. 25, 25. 6. 1925, Učni jezik na šolah države SHS. Prim. tudi Delavsko-Kmetski List, I, Dragotin Gustinčič z enakimi utemeljitvami kot v za­ ključnem delu razprave o nacionalnem vprašanju leta 1923 pisal o gospodarskem zapostavljanju Slovenije,3 1 6 Delavsko-kmetski list pa je, podobno kot leta 1920 že Rdeči prapor, opozoril na obravnavanje Slovencev (in Hrvatov) kot »Švabov« v južnem delu države. »Oni so tam ,preko’«, je omenjeni odnos pojasnjeval List, »to so , Švabi’, ki sicer govore hrvatski in slovenski, a so ,Švabi’«. Zato je bil prepričan, da je jugoslovanstvo za srbsko meščanstvo le ščit za lažjo nadvlado zahodne­ ga dela države.3 1 7 Enako je že januarja 1924 menil tudi Glas svobode, ki je zapisal, da je »jugoslovanski naci­ onalizem’ (...) le omamno sredstvo v interesu nadvlade srbske buržuazije nad ostalimi narodnostmi Jugoslavije in nad delavskim razredom«.3 1 8 Svoj pogled na vladajočo srbsko politiko in razmere v državi pa so pred III. kon­ gresom KPJ slovenski komunisti zaokrožili v naslednji oceni: »Pašičeva politika (predsednik NRS Nikola Pašič je bil z nekajmesečno prekinitvijo leta 1924 predsednik jugoslovanske vlade od leta 1921 - op. J. P.) napram Hrvatom in Slovencem je [bila] intransingentna, veliko­ srbska politika. Pašič in velikosrbski hegemonisti bi za male koncesije (Solun) žrtvovali in ,amputirali’ Slovenijo in tri severozapadne oblasti Hrvaške od SHS, da bi mo­ gli proklamirati Veliko Srbijo. Hrvate v Bosni, Dalmaciji in južnovzhodni Hrvatski upajo ti Pašičevi velikosrbski megalomani srbizirati. Kamarila (dvomi krogi - op. J. P.) pa nasprotno ne želi nobenega zmanjšanja današnjega državnega teritorija in upa z malenkostnimi koncesija­ mi, v glavnem pa s korumpiranjem vodilnih politikov, bankirjev in industrialcev pomiriti Srbe, Hrvate in Slo­ vence in ustvariti Veliki Sporazum SHS.«3 1 9 V okvir stališč, ki so jih slovenski komunisti obliko­ vali v nacionalnem vprašanju, je sodila tudi njihova oce­ št. 5, 18. 9. 1924, Proces proti s. K. Novakoviču; II, št. 42, 19. 11. 1925, Kat.(ilina), Makedonsko vprašanje. 3 1 6 Delavsko-Kmetski List, I, št. 18, 18. 12. 1924, Zakaj gre? 3 1 7 Delavsko-Kmetski List, II, št. 42, 19. 11. 1925, Velika Srbija. 3 1 8 Glas svobode, II, št. 3, 16. 1. 1914, Krah nacionalizma : sporazum kraljevske vlade SHS s fašistovsko Italijo. 3 1 9 Delavsko-Kmetski List, III, št. 16, 22. 4. 1926, Izza kulis belgrajskih vladnih kriz. - O Pašičevih vladah v letih 1921-1926 glej Kaser, Handbuch der Regierungen Sü­ dosteuropas, 2, str. 11-22. na narodnopolitične usmeritve drugih političnih strank. Kot zagovorniki jugoslovanskega narodnega pluralizma in federativne države so dosledno obsojali slovensko unitarnocentralistično politiko - liberalno SDS in soci­ aliste.3 2 0 Pri tem so liberalcem očitali, da niso resnični svobodomisleci, ker ne vodijo resnega boja proti »rim­ skemu klerikalizmu«. V resnici se »pod krinko kultur­ nega boja bore za uvedbo srbijanske centralistične in monarhistične vzgoje in za to, da postanejo učitelji agi­ tatorji PP (Pašič-Pribičevičevega - op. J. P.) absolutizma. Nosilec kulturnega boja«, je poudaril Delavsko-kmetski list, »more biti le razredno-zavedni proletariat, ki zahte­ va popolno ločitev cerkve od države in da upravljajo in vodijo šole sveti staršev in učencev.«3 2 1 Največ pozornosti pa so komunisti namenili vodilni slovenski avtonomistični sili - SLS. V njej so videli svoje­ ga glavnega narodnopolitičnega nasprotnika in, če se za trenutek ustavimo pri ideološkem vidiku njenega razu­ mevanja, »politično klerikalno stranko«. Sredi leta 1925 je urednik Delavsko-kmetskega lista in sekretar PK KPJ za Slovenijo Ciril Štukelj o tem zapisal, da so med Kato­ liško cerkvijo in SLS »na tako fin način spletene zveze, da človek težko vidi, kje preneha cerkev in vera in kje se začenja SLS in politika. Ti členi verige, razne spojne 3 2 0 Delavsko-Kmetski List, II, št. 1, 1. 1. 1925, Vprašajte jih, št. 4, 22. 1. 1925, Kam se bo odločilo delovno ljudstvo Slovenije?: za svobodo ali sužnost?!, št. 10, 5. 3. 1925, »Kulturni« boj demokratov in klerikalcev. - Poleg obsojanja političnih zagovor­ nikov jugoslovanskega unitarizma je v revolucionarno usmerjenem delu slovenske družbe živela tudi ostra kritika kulturnih delavcev, ki so se postavili na »nesmiselno narodno parolo jugoslovenstva«. Tako je Vladimir Premru opozarjal na predstavnike »pravih jugoslovenskih šovinistov, ki niso še nikdar občutili naravne nujnosti obsto­ ja slovenstva«. Kot primer, kako lahko kulturni delavec izgubi v sebi čut slovenstva, je navedel Alojza Gradnika in Vladimirja Levstika, medtem koje o Otonu Župančiču menil, da je kulturni ustvarjalec, ki lahko »mimo prespi čas, ko ogrožajo pereča vprašanja samostojnost slovenske kulture«. (Premru, Slovenstvo in naši kulturni delavci, str. 95-97, 177, 178-179) 3 2 1 Delavsko-Kmetski List, II, št. 10, 5. 3. 1925, »Kulturni« boj demokratov in kleri­ kalcev. - Protikatoliške kultumobojne usmeritve niso podpirali vsi pripadniki ko­ munistično usmerjenega delavskega gibanja. Tako je inž. Anton Štebi leta 1925, potem ko je po daljšem obdobju obnovil zveze s komunistično stranko, v teoretični reviji slovenskega dela KPJ, Zapiski Delavsko-kmetske Matice (revijo je tudi soure- jeval), opozoril, da se na enem od predvolilnih komunističnih shodov za volitve v Na­ rodno skupščino 8. 2. 1925 »ni slišalo drugega, kot navadna liberalna zabavljanja čez farje in klerikalce«. (Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 113, op. 4, A. St. / Anton Štebi/). Omenjenemu Štebijevemu mnenju je kasneje pritegnil tudi Klopčič, ki je še pristavil, da je tedanje vodstvo KPJ v Sloveniji neutemeljeno osredotočilo ogenj proti SLS, namesto da bi ga na režim ter režimski NRS in SDS. (Prim. Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisju, str. 145) «D fc rtc e v (katoliška, prolestaniovska, pravoslavna, ži­ dovska muslimanska — torej vsaka) — zaščitnica kapitala. Komunisti so bili dosledni nasprotniki cerkve, v kateri so mdeli tudi zaščitnico kapitala (Glas svobode, II, št. 18.-19., 26. 4. 1924, str. 9) niti od spovednice, prižnice in farovža pa do političnega vodstva SLS tvorijo neločljivo celoto. Klerikalizem lahko primerjamo z onimi neštetimi studenci in dotoki, ki se končno po vseh ovinkih stekajo v eno velereko in tvorijo: SLS.« T a je široka tudi po socialni sestavi, saj jo tvorijo pripadniki delavske, kmečke, malomeščanske, meščan­ ske in veleposestniške družbene plasti.3 2 2 Komunisti so načelno priznavali SLS kot avtono­ mistično silo, ki se je, »vsaj v besedah«, dosledno bori­ 3 2 2 Delavsko-Kmetski List, II, št. 23, 22. 6. 1925, C. Š. (Ciril Štukelj), Klerikalizem in proletariat. la proti Vidovdanski ustavi, za avtonomijo Slovenije ter enakopravnost Slovencev in slovenskega jezika v jugo­ slovanski državi.3 2 3 Prav tako so se zavedali, da ima na tej podlagi množično podporo in utrjen položaj v sloven­ ski družbi.3 2 4 A dejansko v resničnost njenih avtonomi­ stičnih prizadevanj niso verjeli, saj so opozarjali, da je zaradi političnih koristi pripravljena odstopiti od svojih narodnopolitičnih ciljev in se ukloniti vladajoči srbski politiki.3 2 5 Neupravičeno soji očitali, daje v času delova­ nja Deželne vlade za Slovenijo v letih 1919-1921 srbske­ mu hegemonizmu pomagala ustvariti centralistični sis­ tem in mu pod krinko »jugoslovanstva« prodala Sloveni­ jo.3 2 6 Tako naj bi slovenskega delavca in kmeta vpregla v jarem političnega zatiranja in nacionalnega zaposta­ vljanja, njuno nezadovoljstvo pa sedaj skuša potlačiti z geslom avtonomije.3 2 7 V resnici pa »zavira boj slovenskih delavcev in kmetov proti nadvladi srbske gospode s tem, da jih stalno tolaži, naj čakajo, da jim prinese Korošec avtonomijo iz - beograjskega parlamenta«.3 2 8 Po poudar­ ku komunistov avtonomija, ki jo je razglašala SLS, ne bi 3 2 3 Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 113; Delavsko-Kmetski List, II, št. 35, 1. 10. 1925, Klerikalci se ponujajo radikalom, št. 43, 26. 11. 1925, D.(ragotin) Gu­ stinčič, Marcel Žorga, Odgovor sodrugoma S. Markoviču in Cvijiču. O tem, daje SLS zavračala vladajoči sistem narodnostne neenakopravnosti, ni dvomil tudi eden od najvidnejših slovenskih komunistov dvajsetih let, Dušan Kermavner. (Glej Kermav­ ner, O komunistih in socialistih, str. 271) 3 2 4 Delavsko-Kmetski List, II, št. 10, 5. 3. 1925, »Kulturni« boj demokratov in kleri­ kalcev, št. 18, 7. 5. 1925, Politični položaj v Jugoslaviji po volitvah, št. 43, 26. 11. 1925, D.(ragotin) Gustinčič, Marcel Žorga, Odgovor sodrugoma S. Markoviču in Cvijiču; Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 112, 113. Prim. tudi Gustinčič, Jugoslavija, str. 84— 85. 3 2 5 Glas svobode, II, št. 15. 3. 4. 1924, Ased (Alojz Sedej), Pašič - Pribičevič; Dela­ vsko-Kmetski List, I, št. 18, 18. 12. 1924, Biriči vabijo jetnike; II, št. 35, 1. 10. 1925, Klerikalci se ponujajo radikalom; III, št. 7, 18. 2. 1926, K političnemu položaju. Prim. tudi Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 113. - Zgodovinopisno razčleni­ tev narodnoavtonomističnega programa in prizadevanj SLS v prvi polovici dvajsetih let glej v Perovšek, Oblikovanje načrtov o samoodločbi, str. 10-20; Slovenska novej­ ša zgodovina, 1, str. 227, 228, 238, 240-241, 246, 266, 267-270, 280-281. Glede na gornja stališča slovenskih komunistov, pa je bila netočna kritika CK KPJ, ki jim je leta 1924 očital, da SLS ne ocenjujejo kot omahljive malomeščanske stranke, ki se boji odločnega boja proti hegemoniji srbskega meščanstva. (ARS AS, 1551, t. e. 4, Pismo C. K. članovima Partije u Sloveniji /1924/, prepis, str. 4) 3 2 6 Glas svobode, II, št. 12, 13. 3. 1924, Resolucija o položaju laneta in njegovih nalogah; Delavsko-Kmetski List, II, št. 1, 1. 1. 1925, Vprašajte jih. - O nevzdržnosti take ocene glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 137-142; isti, »V zaželjeni deželi«, str. 44-48. 3 2 7 Glas svobode, II, št. 12, 13. 3. 1924, Resolucija o položaju kmeta in njegovih nalogah; Delavsko-Kmetski List, II, št. 1, 1. 1. 1925, Vprašajte jih. 3 2 8 Delavsko-Kmetski List, II, št. 26, 2. 7. 1925, Monarhisti požrli »republikance«. S pomenljivim vprašanjem »Kako dolgo še?«, je komunistična Enotnost podnaslovila podobo delavca, ki na svojem hrbtu nosi težo lagodnega življenja meščanske elite (Enotnost, I, št. 6, 7. 10. 1926, str. 4) izboljšala položaja slovenskega delavca in kmeta, tem­ več bi ju predala še večjemu izkoriščanju slovenskemu in srbskemu meščanstvu.3 2 9 »Zato SLS ne more biti več niti stranka kmetov, niti stranka slovenskega naroda - pač pa mora slovenski delavec in kmet obsoditi voditelje te stranke ljudskih sleparjev in biričev.«3 3 0 Ali kot je še zapisal Delavsko-kmetski list: SLS ne more biti »vodi­ 3 2 9 Glas svobode, II, št. 12, 13. 3. 1924, Resolucija o položaju kmeta in njegovih na­ logah. Prim. tudi Delavsko-Kmetski List, III, št. 7, 18. 2. 1926 (Dragotin Gustinčič), K političnemu položaju; ARS AS 1548, t. e. 1, letak NDSJ Jeseniški delavci kmetje in delavci! (13. 2. 1924). 3 3 0 Delavsko-Kmetski List, II, št. 1, 1. 1. 1925, Vprašajte jih. teljica boja slovenskega naroda proti (...) bloku odkrite reakcije, najhujšega absolutizma in srbske nadvlade«.3 3 1 To je treba posebej poudarjati in pobijati SLS.3 3 2 Stali­ šča komunistov so izražala značilni razredni odpor proti ključnemu idejnemu in političnemu nasprotniku v slo­ venskem prostoru,3 3 3 razkrivala pa so tudi revolucionar­ no težnjo po vrednostni in dejanski odpravi njegovega prvenstva v slovenski narodno emancipacijski politiki. Na njegovo mesto naj bi skladno s svojim političnim in narodnim programom stopila komunistična stranka.3 3 4 * * * Po III. kongresu KPJ slovenski komunisti niso spre­ minjali svojih osnovnih usmeritev v nacionalnem vpra­ šanju. Kongresne sklepe so pozdravili in poudarili, daje potrebno zbrati vse sile za njihovo uresničenje ter pode­ seteriti delo med delavskimi množicami in nacionalno tlačenimi narodi.3 3 5 V ospredju komunistične narodne 3 3 1 Delavsko-Kmetski List, l, št. 18, 18. 12. 1924, Biriči vabijo jetnike. 3 3 2 Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 113. Prim. tudi Gustinčič, K vprašanju volilne taktike DKB, str. 107. - Omenjena stališča je že leta 1924 kritiziral CK KPJ. Slovenske komuniste je opozarjal, da svoj boj napačno usmerjajo proti SLS kot svo­ jemu glavnemu sovražniku, namesto da bi ga proti dejanskemu - to je hegemoniji srbskega meščanstva in srbskemu imperializmu. (ARS AS, 1551, t. e. 4, Pismo C. K. članovima Partije u Sloveniji /1924/, prepis, str. 4) Kasneje, leta 1928, seje med ljubljanskimi komunisti pojavila tudi kritična ocena ravnanja slovenskega dela KPJ ob volitvah v Narodno skupščino 8. 2. 1925. V obravnavi, ki je v okviru Mestnega komiteja KPJ Ljubljana potekala o sodelovanju komunistov v občinskih svetih, so kritiki med drugim opozorili na neumestno osredotočenje vsega političnega boja ob skupščinskih volitvah proti SLS. To je SLS omogočilo, »da nas pred masami denun­ cira kot indirektne pomagače PP-režima, namesto da bi vodili boj na liniji, daje SLS kolebljiva stranka, ki se plaši pred vsakim resničnim bojem proti hegemoniji srbske buržuazije in bolj kot tak boj želi sporazuma s srbsko buržuazijo in monarhijo. Za­ dnje je ogromna politična napaka, ki nam je odvzela možnost, da uspemo z v osnovi pravilno nacionalno politiko in povzročila neuspeh pri teh volitvah.« (ARS AS, 1551, t. e. 5, Material k resoluciji Prizme /Alberta Hlebca/ in Daneta /Dušana Kermav­ nerja/, februar 1928, [str. 3]) V drugi polovici dvajsetih let so komunisti kritiko SLS spremenili v smislu navedene ugotovitve. 3 3 3 Tako razumevanje SLS je leta 1925 prepričljivo izrazil France Klopčič, koje pisal o razmerju komunistov »do klerikalne stranke, te najmogočnejše in proletariatu naj­ nevarnejše slovenske stranke«. (Klopčič, Vzroki neuspehu v volitvah, str. 112-113) 3 3 4 France Klopčič je leta 1959 napačno prikazal tedanji odnos slovenskega dela KPJ do SLS. Po njegovi oceni, ki ne vzdrži zgodovinopise kritike, bi morala »partija (...) pokazati več analize in daljnovidnosti, zapaziti, kako seje prav tedaj SLS začela izneverjati nacionalnemu gibanju slovenskega naroda. Partijska taktika bi jo mo­ rala zadeti v tem bistvenem in občutljivem preobratu. Komunisti bi morali prevzeti vodstvo boja za svobodno in zedinjeno Slovenijo.« (Klopčič, Kritično o slovenskem zgodovinopisji, str. 145) 3 3 5 ARS AS 1551, t. e. 4, Rezolucija Pokrajinskog sekretarijata KPJ Slovenije po pi- misli in politike ter nacionalnih pogledov k revolucio­ narni družbeni preobrazbi usmerjene slovenske mladi­ ne je bil še vedno boj proti »beograjskemu imperializmu« (velikosrbski hegemoniji v politiki, gospodarstvu, kul­ turi in šolstvu), za samoodločbo, narodno enakoprav­ nost ter samostojno in svobodno Združeno Slovenijo v federativni zvezi z drugimi narodi.3 3 6 V zvezi z zadnjim poudarkom je prav, da opozorimo na Klopčičevo misel o med različne države razsekanem slovenskem narodu.3 3 7 Od konkretnih federativnih zamisli je bila v ospredju balkanska državna zveza.3 3 8 tanju partijskog kongresa. V zvezi s sklepi III. kongresa KPJ, ki jih je prejela sloven­ ska pokrajinska organizacija KPJ, je treba opozoriti, da se je član njenega vodstva France Klopčič (Pavlič) v pismu Politbiroju CK KPJ z dne 4. 8. 1926 pritoževal, zakaj jih na Dunaju niso prevedli v slovenski jezik. Politibiro je tudi spraševal, ali jih bodo potem, ko bodo prevedeni, natisnili. (AJ-507-KI-1926/55) 3 3 6 Enotnost, I, št. 1, 20. 8. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Dr. Korošec govori..., št. 6, 7. 10. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Veliki katastrofi nasproti, št. 8, 21. 10. 1926 (France Klopčič), O italijanskem imperializmu, št. 11, 18. 11. 1926, Pon (France Klopčič), In vendar se sliši naš glas..., prav tam, SLS hoče v vlado, št. 14 in 16, 16. in 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvoljenih?; II, št. 2, 13. 1. 1927, Za delavsko-kmečko kontrolo v obl. skupščini, št. 3, 20. 1. 1927, Volilni govor sodr. Gustinčiča v Mariboru, št. 4, 27. 1. 1927, P. (France Klopčič), Delavstvo Slovenije se polagoma zbira, prav tam, Po volitvah, št. 8, 3. 3. 1927, Brez- oblastne skupščine prvič na tlaki, št. 10, 17. 3. 1927, Ali bo tudi SLS ščitila še neka­ znovane morilce s. Fakina?, št. 16, 27. 4. 1927, Delavci! Kmetje!, št. 17, 5. 5. 1927, Kljub vsemu naprej!, št. 21 (Dragotin Gustinčič), Desetletnica majske deklaracije, št. 25, 8. 7. 1927, Delavsko-kmečki republikanski blok (DKBR; DKRB - op. J. P.), prav tam, Popolna kapitulacija SLS, št. 27, 22. 7. 1927, Kdo je razbil skupen nastop in na katerih vprašanjih?, št. 30, 12. 8. 1927, Volilni proglas DKRB : delovnemu ljudstvu v mestu in na vasi!, št. 34, 9. 9. 1927, 40 uspelih shodov DKRB; št. 50, 30. 12. 1927, Deklaracija dekalistov v okrožni zbornici; Aleš, Slovenija - Slovencem!, str. 97-98; Košak, Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje, str. 172-173; Mrzel, Desetletnica maj­ ske deklaracije, str. 229; ARS AS 1548, t. e. 1, letak skupine ust. »Delavsko-kmečke- ga lista« Delovnemu ljudstvu Slovenije!, ARS AS 1477, t. e. 10, Globočnik Franc, do­ pis policijske direkcije v Ljubljani z dne 7. 12. 1926, ARS AS 1517, t. e. 4, [Zapisnik sestanka], 4. 8. 1926, prav tam, Shod DKRB v Lj. 14. 8. 1927; ARS AS 1548, t. e. 3, Volilcem dravograjskega in slovenjgraškega okraja!, prav tam, letak DKRB Delav­ ci in kmetje!, prav tam, Manifest Jugoslovanske socialno demokratične stranke in Kmečko-delavske zveze ob volitvah v narodno skupščino 11. septembra 1927, prav tam, letak DKRB Delavnemu ljudstvu Slovenije! : vsem, ki živijo od lastnega dela!; Klopčič, Obravnava, str. 265-266; isti, Za svobodno in Zedinjeno Slovenijo, str. 30; isti, Neravnodušni državljan, str. 86-88; Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 282-284, 286. Prim. tudi Enotnost, II, št. 13, 7. 4. 1927, Ostra obtožba režima srbske buržuazije, št. 21, 2. 6. 1927, Za bojevno enotnost delavskega razreda. 3 3 7 Enotnost, I, št. 6, 7. 10. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Veliki katastrofi na­ sproti. 3 3 8 Enotnost, I, št. 8, 21. 10. 1926 (France Klopčič), O italijanskem imperializmu; II, št. 25, 8. 7. 1927, Popolna kapitulacija SLS; Aleš, Slovenija - Slovencem!, str. 98; Košak, Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje, str. 173; Grahor, Zbližanje z Bolgari, str. 175; ARS AS 1548, t. e. 3, letak DKRB Delavci in kmetje!, prav tam, Manifest Jugoslovanske socialno demokratične stranke in Kmečko-delavske zveze ob voli­ tvah v narodno skupščino 11. septembra 1927; Klopčič, Za svobodno in Zedinjeno Slovenski komunisti so svoje ostre obsodbe beo­ grajskega centralizma ločevali od srbskega naroda, saj je Enotnost, k ije avgusta 1926 nadomestila aprila iste­ ga leta prepovedani Delavsko-kmetski list, opozorila, da je »srbski narod (...) eno, belgrajski centralistični režim pa drugo«.3 3 9 Sicer pa centralizmu niso prizanašali. »Ve­ mo, da kar Beograd enkrat vzame, ne pride več nazaj«, je pred volitvami v Narodno skupščino 11. septembra 1927 v Enotnosti, ki je postala »glasnik nacionalnega programa naše partije«,3 4 0 zapisal »Verin«.3 4 1 Nekaj časa je bila v obsodbah beograjskega centralizma (imperializ­ ma) prisotna tudi izrazito kulturnobojna prvina. Vnesel jo je France Klopčič, ki je v drugi polovici leta 1926 in v začetku leta 1927 boj proti »beograjskemu imperializ­ mu« dosledno povezoval s sočasnim bojem proti »rim­ skemu imperializmu«.3 4 2 Jasno je tudi poudaril, da je zgodovinska odgovornost marksistične stranke iztrgati delavce, kmete in malomeščanstvo vplivu SLS in stopiti na čelo narodno- in socialnoemancipacijskega boja slo­ venskega delovnega ljudstva.3 4 3 Na potrebo po vodstveni vlogi delavskega razreda pri reševanju narodnega vpra­ šanja je na shodu Delavsko kmečkega republikanskega bloka 16. januarja 1927 v Mariboru (v DKRB so se za oblastne volitve 23. januarja 1927 razen Bernotove so­ cialistične skupine povezale vse slovenske delavske po­ litične formacije, ki so, z izjemo komunistov, skupaj do­ bile štiri poslanske mandate),3 4 4 opozoril tudi Dragotin Gustinčič. »Nas se hoče demontirati kot narod«, je dejal, Slovenijo, str. 30; isti, Neravnodušni državljan, str. 87. - Opozorilo, da je »ves boj za naš narodni obstanek tako ozko vezan na osvobodilni boj in emancipacijo vseh tlačenih narodov in razredov na Balkanu, kot se v Sloveniji danes malokdo zaveda«, glej v Martelanc, Panait Istrati, str. 218. 3 3 9 Enotnost, II, št. 8, 3. 3. 1927, Brezoblastne skupščine prvič na tlaki. 3 4 0 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 256. 3 4 1 Enotnost, II, št. 34, 9. 9. 1927, Verin, 11. septembra za DKRB. 3 4 2 Enotnost, I, št. 1, 20. 8. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Dr. Korošec govori..., št. 6, 7. 10. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Veliki katastrofi nasproti; II, št. 4, 27. 1. 1927, P. (France Klopčič), Delavstvo Slovenije se polagoma zbira. 3 4 3 Enotnost, I, št. 1, 20. 8. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Dr. Korošec govori... Glej tudi Enotnost, I, št. 11, 18. 11. 1926, Pon-. (France Klopčič), In vendar se sliši naš glas ... Prim. tudi Enotnost, II, št. 21, 2. 6. 1927, Za bojevno enotnost delavske­ ga razreda, in načelni teoretsko politični premislek sekretarja ZKMJ za Slovenijo Ludvika Mrzela v Mladini. (Mrzel, Nacionalni problem, str. 175-177) 3 4 4 Mikuž, Razvoj političnih strank, str. 121; Klopčič, Neravnodušni državljan, str. 91; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 106-108. »in v teh vprašanjih proletariat ne more in ne sme biti indiferenten, ako hoče postati voditelj množic.«3 4 5 In ob drugi priložnosti dodal: »S stališča proletariata tudi na­ rodnostno vprašanje ne more biti nikak petrefakt (oka­ mnina - op. J. P.). Ono more vedno služiti njegovemu glavnemu cilju, t. j. osvoboditvi proletariata in končno vsega človeštva izpod kapitalističnega jarma.«3 4 6 Iz Klopčičevih, še bolj neposredno pa iz Gustinči­ čevih besedje mogoče ugotoviti, daje med slovenskimi komunisti živelo pristno, a z njihovim revolucionarnim ciljem neločljivo povezano narodno čustvo. V razmer­ ju revolucija-narod je imela ključni vrednostni pomen prva, narod ji je bil zgodovinsko podrejen. Vprašanje slovenskega naroda je bilo kljub spoznanju njegovega zapletenega in neobetavnega bivanjskega položaja ter dovršenim nacionalnim stališčem o rešitvi slovenskega problema za komuniste le ena od oblik in načinov, ki so jim omogočali uresničevati njihov revolucionarni napor. Narodu so prisluhnili, odločili so se izbojevati njegovo polno nacionalno osvoboditev in uveljavitev, a jo obe­ nem idejno, politično, kulturno in gospodarsko obarvati po meri »proletariata, (...) avantgarde (...) večine sloven­ skega naroda«.3 4 7 Enotnost je to izrekla takole: »HOČE­ MO RDEČO SVOBODO, HOČEMO RDEČO PEST, RDEČO OBLAST.a 3 4 8 Gornja idejna, družbena in politična zamisel je iz narodovega življenja izključevala vse druge politične subjekte, med katerimi so komunisti najbolj vztrajno napadali SLS. Osredotočili so se na narodno politiko »te strašne jezuitske slovenske stranke«,3 4 9 ki je s svojo avtonomistično usmeritvijo ob sebi zbrala večino slo­ venskega naroda.3 5 0 Član Pokrajinskega komiteja KPJ France Klopčič je oktobra 1926 menil, da bi zato ko­ munisti v Sloveniji morali izražati podporo SLS zaradi 3 4 5 Enotnost, II, št. 3, 20. 1. 1927, Volilni govor sodr. Gustinčiča v Mariboru. Prim. tudi Enotnost, II, št. 21, 2. 6. 1927, Za bojevno enotnost delavskega razreda. 3 4 6 Enotnost, II, št. 32, 27. 8. 1927, D. Gustinčič, Odgovor s. Gustinčiča. 3 4 7 Enotnost, II, št. 10, 17. 3. 1927, Ali bo tudi SLS ščitila še nekaznovane morilce s. Fakina? Prim. tudi AJ-507-Slovenija 1/10 (1926). 3 4 8 Enotnost, II, št. 37, 30. 9. 1927, Volite listo DKRB, 5. peto skrinjico! 3 4 9 Enotnost, II, št. 15, 21. 4. 1927, Nov korak k odprti diktaturi. 3 5 0 Enotnost, I, št. 1, 20. 8. 1926, Pondeljski (France Klopčič), Dr. Korošec govori...; II, št. 4, 27. 1. 1927, P. (France Klopčič), Delavstvo Slovenije se polagoma zbira. kmečkih mas in zaradi nacionalnega odpora slovenske­ ga delovnega ljudstva, ki ga SLS predstavlja. Toda to se ne sme zgoditi brezpogojno, temveč mora komunistična stranka ohraniti svojo samostojnost, svoje samostoj­ no delo in kritiko, podpora se mora čutiti in razodeti v kmečkih množicah ter mora segati prek meja gibanja za avtonomijo, po kateri stremi SLS. Tako bo mogoče zbrati kmečke množice okoli komunistične stranke in jih usmeriti v revolucionarni boj proti srbskemu impe­ rializmu in meščanstvu v zavezništvu z delavskim ra­ zredom.3 5 1 Obenem z gornjim stališčem so komunisti v prvih mesecih leta 1927 nadaljevali z očitki, da resnični boj SLS za avtonomijo ni v njenem strankarskem interesu, saj je z vstopom v vlado pokazala, daje poslušna dekla centralizma in beograjske framasonske kamarile. K te­ mu so jo navedli njena nenasitna želja po oblasti in ko­ risti slovenskega klerikalnega kapitalizma.3 5 2 Očitki so se navezovali na sodelovanje v šesti vladi Nikole Uzuno- viča, ki stajo od 1. februarja do 17. aprila 1927 sesta­ vljali srbska Narodna radikalna stranka in SLS.3 5 3 Na podlagi raziskav Miroslava Stiplovška lahko taki oceni pritrdimo le pogojno, saj je SLS po absolutni zmagi na volitvah v oblastni skupščini ljubljanske in mariborske oblasti s sodelovanjem v Uzunovičevi vladi pridobila več koristi za svoje avtonomistične cilje, kot pa bi jih lah­ ko dosegla z nepopustljivim vztrajanjem in trdoglavo konfrontacijo s centralizmom.3 5 4 SLS so ob desetletnici Majniške deklaracije tudi očitali, da v njej ni bil opre­ deljen položaj slovenskega naroda v zahtevani jugoslo­ vanski državi, zaradi česar naj bi bila »nestvor«.3 5 5 Ob tej 3 5 1 Klopčič, Neravnodušni državljan, str. 87-88. - Kar zadeva tedanje Klopčičevo delo v Pokrajinskem komiteju KPJ za Slovenijo, le-ta v svojih spominih pravi, daje »pretežni del leta 1926 praktično izvrševal posle sekretarja pokrajinskega komiteja, pod psevdonimom Pavlič«. (Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 261) 3 5 2 Enotnost, II, št. 3, 20. 1. 1927, Volilni govor sodr. Gustinčiča v Mariboru, št. 6, 10. 2. 1927, Slov. ljudska stranka v vladi, št. 10, 17. 3. 1927, Ali bo tudi SLS ščitila še nekaznovane morilce s. Fakina?, št. 15, 21. 4. 1927, Nov korak k odprti diktatu­ ri, št. 16, 27. 4. 1927, K-č. (France Klopčič), Boj demokratom! Prim. tudi Enotnost, I, št. 9, 28. 10. 1926, SLS pred kapitulacijo?; Mrzel, Nacionalni problem, str. 176, 177; Košak, Slovenska univerza, str. 30. 3 5 3 Kaser, Handbuch der Regierungen Südosteuropas, 2, str. 27-28. 3 5 4 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 106-108, 113-122 . 3 5 5 Enotnost, II, št. 21, 2. 6. 1927 (Dragotin Gustinčič), Desetletnica majske dekla­ racije. O političnem procesu, kije vodil k oblikovanju Majniške deklaracije in pred­ France Klopčič (1903-1986) (Zbornik fotografij delavskega gibanja, 1, str. 323) priložnosti so še menili, da se strankin načelnik Anton Korošec ni dovolj zavzel za slovenske narodne interese po znanem Pašičevem odstopu od Ženevske deklaracije leta 1918, in neupravičeno trdili, daje SLS v procesu jugoslovanske državne združitve leta 1918 poteptala pravico Slovencev do samoodločbe.3 5 6 Komunisti so očitke o neresničnem prizadevanju SLS za avtonomijo še glasneje poudarjali po sklenitvi Blejskega pakta, ki je bil ugoden tako za NRS kot SLS, saj jima je omogočil utrditev njunega političnega položa­ ja in ciljev v državnem in nacionalnem pogledu.3 5 7 SLS stavitvi njenih zahtev v dunajskem državnem zboru 30. 5. 1917, ter sami deklaraciji glej Pleterski, Prva odločitev, str. 76-119. 3 5 6 Enotnost, II, št. 21, 2. 6. 1927 (Dragotin Gustinčič), Desetletnica majske dekla­ racije. - O konferenci o združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije v skupno državo 6.-9. 11. 1918 v Ženevi in deklaraciji, ki jo je konferenca sprejela o njuni združitvi (Ženevska deklaracija), glej Zečevič, SLS in jugoslovansko zedinjenje, str. 140-159. O politiki SLS v času unitaristično in centralistično izpeljane jugoslovanske zdru­ žitve leta 1918 glej prav tam, str. 160-183, in Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 86-98; isti, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 130-147. 3 5 7 O tem glej podrobneje Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 301-304. po sklenitvi Blejskega pakta ni več poudarjala zahteve po reviziji Vidovdanske ustave, pakt, katerega vsebina ni bila objavljena, pa je v slovenski javnosti in tudi v vrstah SLS vzbudil viharen odziv. SLS so očitali, da je izdala svoj avtonomistični program ter interese sloven­ skega naroda. Takim pogledom in kritiki je pozneje pri­ tegnilo tudi zgodovinopisje. Poudarjalo je, da je SLS z Blejskim paktom zaplula globoko v centralistične vode in da je njena pragmatična politika škodila Slovencem kot narodu in udejanjanju njegovega avtonomističnega narodnopolitičnega programa. Toda objektivni pogled je pokazal, da je SLS za uresničitev nekaterih vidikov slovenskih avtonomističnih ciljev s sklenitvijo Blejskega pakta dosegla največ, kar je bilo v obstoječih ustavno- političnih razmerah mogoče. Temelj njihove uresničitve je bilo delovanje obeh slovenskih oblastnih samouprav in njunih najvišjih teles - oblastnih skupščin ljubljan­ ske in mariborske oblasti, v katerih so bile - kot smo že opozorili - oblikovane ključne odločitve za tedanji vidni napredek Slovenije na gospodarsko-socialnem in kul- turno-prosvetnem področju. Tako se je za smotrno po­ kazala odločitev SLS, da vključi oblastne samouprave v širši okvir svojih prizadevanj za avtonomijo Slovenije.3 5 8 Med političnimi subjekti, ki so obsodili Blejski pakt, so bili tudi komunisti. Poudarjali so, da je SLS s tem dejanjem popolnoma kapitulirala pred velesrbskimi cen­ tralisti, izdala Slovence in avtonomijo, temeljno narodno­ politično zahtevo večine slovenskega naroda, žrtvovala jugoslovanskemu imperializmu.3 5 9 Kritika komunistov je izhajala iz njihovih načelnih stališč v nacionalnem vpra­ šanju, ki pa jim jih ni bilo potrebno soočati s pogoji in 3 5 8 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, 1927-1929, str. 174, 185; Slovenska no­ vejša zgodovina, 1, str. 303. 3 5 9 Enotnost, II, št. 26, 15. 7. 1927, SLS na poti Radiča, št. 30, 12. 8. 1927, SLS, dekla radikalov, prav tam, Volilni proglas DKRB : delovnemu ljudstvu v mestu in na vasi!, št. 33, 2. 9. 1927, Zagorski proletariat protestira, št. 34, 9. 9. 1927, Verin, 11. septembra za DKRB, prav tam, 40 uspelih shodov DKRB, št. 37, 30. 9. 1927, Volite listo DKRB, 5. Peto skrinjico!, posebna izdaja, 29. 10. 1927, Vedno bližje k vojaško-fašistični diktaturi. Prim. tudi Enotnost, II, št. 35, 16. 9. 1927, geslo na čelu Enotnosti z navedenega dne (omenjene poudarke je Enotnost natisnila tudi ne­ posredno p^-cd sklenitvijo Blejskega pakta; Enotnost, II, št. 25, 8. 7. 1927, Popolna kapitulacija SLS), št. 50, 30. 12. 1927, Deklaracija dekalistov v okrožni zbornici; ARS AS 1548, t. e. 3, letak DKRB Delavci in kmetje!, prav tam, letak DKRB Vsem delavcem, revnim kmetom in obrtnikom v Tržiču in okolici! zahtevami realnega političnega odločanja v državi. Javno ogorčenje nad politiko SLS jim je tako neovirano rabilo kot sredstvo v prizadevanjih za njeno politično oslabitev ter sočasno širjenje svoje revolucionarne narodne misli. Utemeljena pa so bila opozorila, da oblastne samoupra­ ve v državnopravnem pogledu ne pomenijo avtonomije in da bo njihovo delovanje vodilo k novim davčnim obre­ menitvam slovenskega prebivalstva.3 6 0 Komunisti so vprašanju upravne razdelitve države in delovanju oblastnih samouprav namenili opazno po­ zornost. Primerjali so ga z osrednjim ustavnopravnim, narodnoemancipacijskim in političnim problemom Slo­ vencev v avstrijski dobi - deželno razbitostjo slovenske narodne skupnosti. »Slovenci smo narod«, je zapisala Enotnost, »in kakor smo z gnjevom in odporom prena­ šali dunajsko politiko razkosanja Slovencev v Štajerce, Kranjce, Istriane in Goričane, tako ne moremo peti hva­ lo belgrajskega posnemanja te za nas škodljive politike ,divide et impera’. In zato smo protestirali leta 1921, ko se je razkosanje Slovencev pripravljalo, in protestiramo danes, ko je razkosanje v dve oblasti izvršeno. Ne po­ znamo Štajercev, ne Kranjcev,« je, podobno kot oktobra 1918 eden od zgodovinskih slovenskih narodnih borcev, politik in nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar,3 6 1 na­ daljevala Enotnost. »Slovenci smo in zahtevamo (uprav­ no - op. J. P.) zedinjeno Slovenijo! Smo za dejansko sa­ 3 6 0 Enotnost, I, št. 12, 2. 12. 1926, Pomen volitev v oblastne skupščine; II, št. 1, 6. 1. 1927, Pod rdečim praporom!, št. 8, 3. 3. 1927, Brezoblastne skupščine prvič na tlaki. - O vpetosti oblastnih samouprav v centralistični sistem Kraljevine SHS in temeljnih značilnostih njihovega delovanja glej Perovšek, Unitaristični in centrali­ stični značaj vidovdanske ustave, str. 20-25; Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 190, 191, 208-218, 222-223, 225. Na tem mestu lahko opozorimo na pozitiven odnos, ki so ga komunisti pokazali do krščanskosocialistične Krekove mladine. Le-ta se je v svojem glasilu Ogenj, ki je začel izhajati januaija 1928, zelo radikalno zavzemala za socializem in razredni boj, obsojala SLS kot kapitalistično in njeno politiko sodelovanja z beograjsko vlado označila kot izdajo slovenskih naro­ dnih interesov. (Prunk, Pot krščanskih socialistov v OF, str. 89) Komunisti so Kreko­ vi mladini priznavali, da gibanje, kot si ga zamišlja, »hoče biti proletarsko (...). Ako je danes tu razcepljeno delavsko gibanje in vsak del trdi, da stremi v socializem,« so pojasnjevali, »tedaj izvrši zločin, kdor svojih sil ne uporabi za to, da se to gibanje združi. Ne mislimo tu na kakšno absolutno idejno združitev, v kateri bi se morali katoličani odpovedati Bogu ali materialisti Marksu. Tudi brez take idejne združitve je mogoč, je nujno potreben skupen nastop delavstva in vseh delavskih organizmov. Imamo vtis, da so se mladi krščanski socialisti lotili delavskega in socialističnega vprašanja s tisto resnostjo in ljubeznijo, ki jo stvar zasluži.« (Enotnost, III, št. 24 in 25, 15. in 22. 6. 1928, m. o., Razredni boj in krščanski socializem) 3 6 1 Prim. Slovenec, XLVI, št. 237, 15. 10. 1918, Ivan Hribar, Uprava Jugoslavije. moupravo Slovenije, z brezoblastnimi skupščinami in odbori pa se ne zadovoljimo.« Enotnost je pojasnila, kaj je mislila s pojmom »brezoblastnih skupščin«. Merila je na omejene pristojnosti oblastnih samouprav, ko je »iz­ voljenim pooslancem (...) pač dovoljeno sestavljati pro­ šnje in pritožbe (,molbe’ in ,žalbe’), želje in načrte, več pa ne«. Ustavila se je tudi pri uporabi srbskega izraza oblast v slovenskem političnem življenju. »Nič se ne ču­ dimo,« je opomnila, »da nobena ,slovenska’ stranka ni niti poskusila dati tej korporaciji (oblastna skupščina - op. J. P.) slovensko ime, saj leže pred režimom vse na trebuhu: ... ,zgodi se Tvoja volja, kakor na Dunaju tako v Belgradu’ ... sprejele so molče naziv ,oblasten’«.3 6 2 Vprašanje jezika so komunisti obravnavali tudi ob drugih priložnostih. Obsodili so uporabo srbskega jezi­ ka v pisnem občevanju ene od slovenskih občin s sodi­ ščem, ki je delovalo na slovenskem ozemlju. »V Avstriji so se patriotični podrepniki prilizovali režimu z nemšči­ no,« se je zgražala Enotnost, »danes pa hauzirajo (kro- šnjarijo - op. J. P.) s srbščino.«3 6 3 Sicer pa so se v naci­ onalni problematiki še naprej zavzemali za narodnostne pravice Nemcev in Makedoncev (»Makedonci nimajo da­ nes nobenih pravic, kolje se jih kot živino brez sodišča, v Makedoniji je žandar nad carjem in nad bogom«, je za­ pisala Enotnost)3 6 4 in opozarjali na zasmehujoč ter grob odnos srbskih orožnikov na Slovenskem do delavcev, za katere so domnevali, da pripadajo komunistom, »,ki hočejo samostojno Slovenijo in samoodločbo’«.3 6 5 Zavze­ mali so se tudi za ohranitev univerze kot enega od ključ­ 3 6 2 Enotnost, II, št. 8, 3. 3. 1927, Brezoblastne skupščine prvič na tlaki. Prim. tudi Enotnost, II, št. 50, 30. 12. 1927, Deklaracija dekalistov v okrožni zbornici. 3 6 3 Enotnost, I, št. 10, 11. 11. 1926, Pod režimom posebnih zakonov. 3 6 4 Enotnost, II, št. 3, 20. 1. 1927, Volilni govor sodr. Gustinčiča v Mariboru, št. 39, 14. 10. 1927, Makedonstvujušči. - Za upoštevanje in spoštovanje narodnostnih pravic Makedoncev sta se v Mladini zavzela tudi Vinko Košak in njeno uredništvo. Košak je poudaril, »da imajo Macedonci prav toliko eksistenčne pravice, prav toli­ ko pravice do svoje samostojnosti, kakor mi ali Hrvati, Srbi, Bolgari, oziroma kak stomilijonski narod«. Uredništvo Mladine pa je v uvodnih besedah k članku make­ donskega študenta Rista Petrovskega K vprašanju Makedonije podprlo organiziran boj makedonskega naroda proti zatirajočemu šovinizmu. (Košak, Jugoslovansko- -bolgarsko zedinjenje, str. 173; Petrovski, K Vprašanju Makedonije, str. 22. Glej tudi Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, str. 12-13.) 3 6 5 Enotnost, II, št. 29, 5. 8. 1927, SLS gre po poti PP. režima, št. 30, 12. 8. 1927, SLS, dekla radikalov. nih znakov slovenske narodne samobitnosti.3 6 6 O tem sta, ko so se konec leta 1927 pojavili ponovni poskusi, da bi okrnili ljubljansko univerzo, pisala dr. Milan Le- mež in še enkrat Vinko Košak.3 6 7 Pri tem je Lemež, tako kot pred njim že Gustinčič, obrambo slovenske univerze povezal s prepoznavnim idejnim sporočilom. V svoji obrambi celovitosti slovenske univerze je Le­ mež izhajal iz ocene, da so v Jugoslaviji »Slovenci (...) pač narod druge vrste« - »redukcija univerze je samo najnovejši izmed cele vrste napadov srbske hegemonije na osnovne gospodarske in kulturne interese slovenske­ ga ljudstva. Demontaža industrije, gospodarsko upro- paščanje slovenskih kmetov in delavcev z nesorazmer­ nim obdavčenjem, redukcije, redukcija prosvete - vse to so udarci z enim in istim orožjem in to je: nadvlada imperialističnega srbskega meščanstva nad slovenskim narodom. Napad na univerzo je najnovejši napad na su­ verenost (svobodo samoodločbe) slovenskega naroda.«3 6 8 »Slovenski delavci in kmetje«, je nadaljeval Lemež, »so prokleto malo deležni kulturnih dobrin, ki jih daje univerza. Toda slovenski delavci in kmetje imajo trdno vero, da bodo nekoč gospodarji v svoji deželi in da bodo tedaj padli tudi zidovi, ki jih zdaj ločijo od univerze. Da jo bodo tedaj osvojili, jo morajo zdaj braniti. In ohraniti jo morejo samo delavci in kmetje, ker so samo delavci in kmetje zmožni borbo za politično osvobojenje sloven­ skega naroda bojevati do konca.«3 6 9 In ko bo doseženo, bo dokončno rešeno tudi vprašanje slovenske univer­ ze. To je ponovno poudaril Vinko Košak, ki je uspešen razvoj narodovih kulturnih ustanov dosledno povezoval z njegovo samostojnostjo. Zato morajo Slovenci posta­ ti političen narod, in »naša dolžnost je, da to javno in glasno povemo, da bo čul tudi Beograd, da si hočemo sami rezati svoj kruh«. Do tega imajo Slovenci pravico kot narod. In ker so narod, kulturen narod, ne pa del 3 6 6 Enotnost, II, št. 3, 20. 1. 1927, Volilni govor sodr. Gustinčiča v Mariboru. 3 6 7 O ponovnih poskusih konec leta 1927 in v začetku leta 1928, da bi okrnili lju­ bljansko univerzo (namere nato niso uresničili), glej Dolenc, Kulturni boj, str. 246- 250. 3 6 8 Enotnost, II, št. 46, 2. 12. 1927, L. M. (Lemež Milan), Borba za slovensko uni­ verzo. 3 6 9 Enotnost, II, št. 46, 2. 12. 1927, L. M. (Lemež Milan), Borba za slovensko uni­ verzo. nekega imaginarnega jugoslovanskega naroda, imajo tudi »pravico do lastne univerze. Zato jo zahtevamo in moramo zahtevati, dolžnost države pa je, da naše zahte­ ve izpolni, kajti narod je višji od države, njegova pravica je višja od države, njegov obstoj je trajnejši, ker narod je živ organizem, država pa je le organizacijska tvorba, ki lahko ovira ali pospešuje njegov razvoj.«3 7 0 Ob avtonomističnih prizadevanjih SLS in unitari­ stičnih napadih na Univerzo je bila predmet kritične komunistične obravnave tudi narodna politika teda­ njih zagovornic jugoslovanskega unitarnocentralistič- nega programa na Slovenskem, liberalne Samostojne demokratske stranke in Socialistične stranke Jugo­ slavije. Očitali so jima, da nočeta »poznati narodno­ stnega vprašanja«.3 7 1 Demokrati so bili zanje hlapci centralizma,3 7 2 socialisti pa »anakronističen (zastarel) kadaver, po svoji državni teoriji obešen na centralistič­ no velesrbsko buržuazijo, ki se v svojem brezmejnem oportunizmu prav nič ne ozira na to, kar se okrog njega dogaja«.3 7 3 Socialisti, ki so jih komunisti imenovali tudi podrepniki velesrbstva,3 7 4 pa so komunistom neupravi­ čeno oponašali, da so samoodločbo, ki je le »oglodana kost«, v svojo politiko vključili šele po tem, »ko so jo klerikalci proč zagnali«.3 7 5 V vprašanju samoodločbe je med socialisti in komunisti nasploh prišlo do ostrih raz­ hajanj. Komunisti so socialistom kot pogoj za skupno sodelovanje v okviru DKRB na skupščinskih volitvah le­ ta 1927 postavili zahtevo, da se odrečejo centralizmu in sprejmejo zahtevo za samoodločbo vseh zatiranih naro­ dov, tudi slovenskega, kar so socialisti zavrnili. Zato so se na podlagi omenjene zahteve v DKRB povezali zgolj z Bernotovo JSDS in na volitvah ostali brez poslanskega mandata. V Narodno skupščino Kraljevine SHS pa je bil izvoljen predstavnik slovenskega dela SSJ Josip Pete- jan, kije bil tedaj edini socialistični poslanec v državi.3 7 6 3 7 0 Košak, Slovenska univerza, str. 29. 3 7 1 Enotnost, II, št. 8, 3. 3. 1927, Brezoblastne skupščine prvič na tlaki. 3 7 2 Enotnost, II, št. 6, 10. 2. 1927, Antikloštrov (France Klopčič), Socialna (sociali­ stična - op. J. P.) stranka - liberalni privesek buržuazije. 3 7 3 Enotnost, II, št. 4, 17. 1. 1927 (Dragotin Gustinčič), Po volitvah. 3 7 4 Enotnost, II, št. 4, 17. 1. 1927 (Dragotin Gustinčič), Po volitvah. 3 7 5 Enotnost, II, št. 28, 29. 7. 1927, Razbijaški manever voditeljev SSJ - razkrinkan. 3 7 6 Pleterski, Študije, str. 308; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 308, 310. Tudi v zadnjem letu pred uvedbo kraljeve diktatu­ re so slovenski komunisti z nezmanjšano pozornostjo obravnavali nacionalni problem.3 7 7 K temu jih je poleg drugih vzrokov navedlo dejstvo, daje leta 1928 prišlo do znanih usodnih strelov v Narodni skupščini Kraljevine SHS. Leta 1928 je med 3. in 15. novembrom v Dresdenu zasedal še IV. kongres KPJ, ki je pomenil eno od ključ­ nih prelomnic v nacionalni politiki KPJ. Izhodiščni poudarek narodnopolitičnih pogledov slovenskega dela KPJ se je, skladno z dotedanjimi oce­ nami, v letu 1928 prav tako navezoval na ostro obsod­ bo velikosrbske nadvladovalne politike.3 7 8 Komunisti so opozarjali, da je njen glavni sovražnik revolucionarni delavski razred, »kije poklican po pogojih, v katerih živi, k nalogi, da se zveže z masami kmečkega ljudstva in za­ tiranimi narodi ter se loti v svojem razrednem boju reše­ vanja svojega socialnega vprašanja, agrarnega in sploh kmečkega ter nacionalnega vprašanja«.3 7 9 Prevzem vo­ denja nacionalnega boja zatiranih narodov je zgodovin­ ska naloga proletariata, saj sta leto 1918 in razvoj po njem (italijanska zasedba Primorske, dogodki na Koro­ škem, razmere v Jugoslaviji) pokazala, da meščanstvo ni sposobno rešiti slovenskega narodnega vprašanja, nacionalna svoboda v sistemu kapitalizma in imperia­ lizma pa je laž. Delavski razred zato ne sme ponoviti po­ litične napake tistega časa, ko tedanjih revolucionarnih razmer ni izkoristil za svojo akcijo proti imperializmu 3 7 7 Drugače oceno je podal France Filipič, ki je menil, da je zlasti v obdobju pred IV. kongresom KPJ, novembra 1928, »stopila nacionalna problematika v ozadje«. Filipič, Povezava nacionalnega in socialnega, str. 90. 3 7 8 Enotnost, III, št. 6, 10. 2. 1928, K vladni krizi, št. 10, 9. 3. 1928, Politični polo­ žaj in naloge dekalistov, št. 27, 6. 7. 1928, Ljubljanski občinski svet, št. 34, 14. 9. 1928, Koroščev režim - režim nezakonitosti in nasilja, št. 36, 28. 9. 1928, SSJ - od­ krita zaveznica režima, št. 39, 19. 10. 1928, Proletariat - centralna sila v boju proti hegemoniji in reakciji, št. 41, 2. 11. 1928, Klerikalno-demokratska koalicija duši svobodno besedo v ljubljanskem občinskem svetu ob obletnici »osvobojenja«, št. 43, 16. 11. 1928, Nacionalistična ulica in proletariat, št. 46, 7. 12. 1928, Zagreb za po­ litične pravice hrvaškega naroda!, št. 49, 28. 12. 1928, Logična pot reakcijonamega režima. Prim. tudi Enotnost, III, št. 1, 5. 1. 1928, - -z, Kako je v Macedoniji; Bebler, Joca Jovanovič in Slovenci, str. 112-113; Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 333. 3 7 9 Enotnost, III, št. 49, 28. 12. 1928, Logična pot reakcij onamega režima. Prim. tudi Enotnost, III, št. 42, 9. 11. 1928, 7. XI. 1917 - 7. XI. 1928. in kapitalizmu ter se povzpel na oblast. Danes mora to svojo družbeno, politično in nacionalno nalogo izpeljati v bojni revolucionarni zvezi delavcev in kmetov.3 8 0 Eno­ tnost je poudarila, daje njeno oblikovanje najbolj odvi­ sno »od pravilnega in energičnega delovanja avantgarde proletariata! (KPJ - op. J. P.)«3 8 1 Po Gustinčiču seje le-ta morala vedno ravnati po Leninovem epohalnemu nau­ ku o »izkoriščanju nacionalnih bojev za osvobodilni boj proletariata«.3 8 2 Na podlagi tako ideološko in politično pogojene­ 3 8 0 Enotnost, III, št. 29, 20. 7. 1928, Po enem mesecu. Prim. tudi Enotnost, III, št. 28, 13. 7. 1928, »Nevtralna« vlada?, št. 36, 28. 9. 1928, SSJ - odkrita zaveznica režima, št. 40, 26. 10. 1928, Opozicionalstvo KDK- slepilo za ljudstvo, št. 41, 2. 11. 1928, Po desetih letih, prav tam, Klerikalno-demokratska koalicija duši svobodno besedo v ljubljanskem občinskem svetu ob obletnici »osvobojenja«. - Kar zadeva leto 1918 oziroma prehod Slovencev iz avstro-ogrske monarhije v Kraljevino SHS in vlogo me­ ščanske politike v njem, lahko opozorimo na mnenje Ludvika Mrzela, kije v Mladini zapisal: »V množicah je kipelo, meščanski politični predstavnjiki pa so iz habsbur­ škega hiteli v vidovdanski okvir.« (Mrzel, Desetletnica majske deklaracije, str. 228) V zvezi z letom 1918 velja omeniti še podatek, na katerega je malo pred desetletnico slovenske samoodločbe, 29. 10. 1918, opozorila Enotnost. Po njej naj bi na znani vsenarodni manifestaciji, ki je tega dne potekala na Kongresnem trgu v Ljubljani, med malomeščanskim delom zbrane množice vladal »entuziazem (navdušenje), v delavskih vrstah pa je vladala po govorih frazerjev ,nacionalne svobode’ tišina. Le en krik je prerezal ozračje, zaklican pogumno, mimo, z iskreno vero: ,Živel Lenin! Živel Trocki!’ Užil je mrmrajoče odobravanje delavskih stotin. (Zabeležen ni bil tedaj v časopisju,« je pripisala Enotnost, »naj dobi v tem članku skromen spomenik.)« (Eno­ tnost, III, št. 40, 26. 10. 1928, Ob desetletnici prevrata. O manifestaciji 29. 10. 1918 in drugih na njej poudarjenih geslih glej Pleterski, Prva odločitev, str. 264— 267.) 3 8 1 Enotnost, III, št. 49, 28. 12. 1928, Logična pot reakcijonamega režima. 3 8 2 Enotnost, III, št. 3, 20. 1. 1928, An. (Dragotin Gustinčič), Trije Leninovi nauki. - Na tem mestu lahko kot zanimivost navedemo oceno vodje pripadnikov NRS na ljubljanski univerzi, Ljube D. Jurkoviča, ki je tedaj že dalj časa polemično obrav­ naval vprašanje narodne politike komunistov. Svoje polemične članke je januarja 1928 zbral za knjižno objavo v brošuri Komuniste i nacionalno pitanje. V njej je poudaril, da se komunisti v resnici ne borijo za rešitev nacionalnega vprašanja, saj ne priznavajo narodov, temveč le socialno revolucijo, ki naj na njihovih ruševinah zgradi internacionalno komunistično družbo. Poleg tega je zagovarjal tudi nevzdr­ žne, v »teoriji zarote« in ne v stvarnih razmerah ter zgodovinskem razvoju utemeljene ocene. Na podlagi protisemitskega narodnosocialnega razumevanja jugoslovanske­ ga »nacionalizma«, usmerjenega tako proti mednarodnemu revolucionarnemu de­ lavskemu gibanju kot proti mednarodnemu kapitalizmu, ki je močno spominjalo na ideje nemškega narodnega socializma oziroma idejni sistem Adolpha Stöckeija in Adolpha Wagnerja (le-ta je anticipiral kasnejšo nacistično teorijo in prakso), je trdil, daje bila oktobrska boljševiška revolucija izvedena na zahtevo mednarodnega židovskega kapitala in v njegovo korist. Komunisti naj bi bili v službi kapitalistične »reakcije«, kar pomeni, da se morajo »nacionalisti« boriti tako proti imperialistične­ mu kapitalizmu kot proti mednarodni komunistični akciji. (Jurkovič, Komuniste i nacionalno pitanje, str. 19, 26, 33, 35-37; prim. tudi Rizman, Marksizem in naci­ onalno vprašanje, str. 104) Sicer je Jurkovič v svojih člankih zagovarjal jugoslo­ vansko unitaristično nacionalno stališče nasproti slovenski narodni samobitnosti in zahtevi po popolni samoodločbi, ki so ju v polemiki proti njemu spomladi 1927 poudarjali marksisti, zbrani ob reviji Mladina. (Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje, str. 128, 381) ga odnosa do nacionalnega vprašanja, a tudi - njemu podrejenega - slovenskega narodnega čustva, so ko­ munisti zahtevali narodno samoodločbo s pravico do odcepitve, osvoboditev in enakopravnost slovenskega, hrvaškega in drugih nesrbskih narodov, Združeno Slo­ venijo, ter svobodno (balkansko) federativno delavsko- -kmečko državno zvezo.3 8 3 V zvezi s perečim vprašanjem primorskih Slovencev3 8 4 so v svoje federativne zamisli vključevali še povezavo z Italijo. Omogočila naj bi jo sočasna zmaga italijanskega delavskega razreda nad imperializmom, fašizmom in kapitalizmom Italije ter jugoslovanskega delavskega razreda nad beograjskim kapitalizmom. Svobodna Združena delavsko-kmečka Slovenija bi v tej povezavi povsem naravno zaživela.3 8 5 3 8 3 Enotnost, III, 10, 9. 3. 1928, Politični položaj in naloge dekalistov, št. 17, 1. 5. 1928, Delavci! Kmetje!, št. 25, 22. 6. 1928, DKRB in nettunske konvencije, št. 26, 29. 6. 1928, Po atentatu v parlamentu, št. 27, 6. 7. 1928 (Ivan Regent), Kaj in kako?, prav tam, Ljubljanski občinski svet, št. 28, 13. 7. 1928, »Nevtralna« vlada?, prav tam, Deklaracija delavsko-kmečkega republikanskega bloka, št. 29, 20. 7. 1928, Po enem mesecu, št. 31, 3. 8. 1928 (Dragotin Gustinčič), Jugoslovanski Aventino?, št. 35, 21.9. 1928 (Dušan Kermavner), Kruh, svobodo in mir si more delovno ljudstvo le v razrednem boju izvoljevati!, št. 36, 28. 9. 1928, SSJ - odkrita zaveznica režima, št. 39, 19. 10. 1928, Proletariat - centralna sila v boju proti hegemoniji in reakciji, št. 46, 7. 12. 1928, Zagreb za politične pravice hrvaškega naroda!; Košak, SAZU in usoda njenih prošenj, str. 45; ARS AS 1477, t. e. 14, 1928, Rojc Rudolf, letak MK KSJ in MK ZKMJ Delavstvu Ljubljane!, ARS AS 1548, t. e. 1, letak PK KSJ Delavcem in revnim kmetom Slovenije!; AJ-507-KI-1928/87, Delavci in kmetje Slovenije!, AJ- 507-KI-1928/256, izlaganje Rogiča (Jakoba Žorge) na 6. seji VI. kongresa KI, 23. 7. 1928 (srbh. prevod), str. 4; AJ-507-Slovenija 1/12 (1928), Cirkular Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo vsem okrožnim in mestnim komitejem, AJ-507-Slovenija 1/13 (1928), Resolucija (PK KPJ) k Poročilu, Prim. tudi Filipič, Poglavja iz revolucio­ narnega boja, 1, str. 334. - Kar zadeva položaj slovenskega naroda v Kraljevini SHS, je komunistična Enotnost zapisala tudi naslednje: »V Jugoslaviji pod centralizmom, pod hegemonijo Slovenci nimajo nobenih nacionalno-političnih pravic, razen da se omenjajo v oficijelnem imenu države, njih teritorij je razdeljen na dvoje ,oblasti’, na dvoje izmed 33 provinc in režim stalno ogroža njihove nacionalno-kultume pravice (n. pr. univerza itd.) vkljub temu, da jih gospodarsko najhujše izmozgava.« (Eno­ tnost, III, št. 41, 2. 11. 1928, Po desetih letih) 3 8 4 O tem glej Enotnost, III, št. 22, 1. 6. 1928, m. o., Usoda Slovencev in Hrvatov v Italiji, št. 41, 2. 11. 1928, Po desetih letih, prav tam, Klerikalno-demokratska koa­ licija duši svobodno besedo v ljubljanskem občinskem svetu ob obletnici »osvobo- jenja«, št. 43, 16. 11. 1928, Nacionalistična ulica in proletariat, prav tam, Obupen položaj slovenskega ljudstva v Italiji. 3 8 5 Enotnost, III, št. 43, 16. 11. 1928, Nacionalistična ulica in proletariat, prav tam, Obupen položaj slovenskega ljudstva v Italiji. - Zanimivo stališče o rešitvi vprašanja Slovencev v Italiji je v Svobodni mladini zagovarjal avtor I. R. (Ivan Regent?). Načel­ no marksistično stališče, da lahko njihov položaj reši le delavski razred, je podkrepil z odgovorom na vprašanje, ali je »mogoče vprašanje slovenske manjšine v Italiji rešiti tudi potom vojne med Italijo in Jugoslavijo, iz katere bi ta poslednja izšla kot zmagovalka«. Menil je, da »je mogoče!«, le da bi se tedaj pojavilo vprašanje italijanske manjšine v Jugoslaviji, »vsled česar bi bili zopet pri starem in ves problem narodnih manjšin (...), bi ostal nerešen. Rešitev je mogoča samo po proletarijatu.« Uredništvo Pred tem so slovenski komunisti izpovedali tudi svojo vero v mednarodno solidarnost in politično načelnost italijanskega delavskega razreda. »Misel, da v boju za narodne pravice Slovencev in Hrvatov v Italiji moramo gledati enako na italijanski kapitalizem kakor na itali­ janski proletariat, je docela zgrešena in interesom slo­ venske in hrvatske narodne manjšine v Italiji skrajno škodljiva«, je v Enotnosti zapisal avtor »m. o.«. »Trditev, da italijanski proletariat nastopa proti Slovencem in Hr­ vatom enako kakor italijanski kapitalizem, je neresna in brez najmanjše podlage. Italijanski proletariat se še ni nahajal v položaju, da bi praktično dokazal, da mu boj za samoodločbo narodov ni prazna beseda, ampak živa potreba, princip, preko katerega ne sme, ako hoče izvršiti svoje veliko poslanstvo.«3 8 6 Leta 1934 je navede­ ne besede načelno potrdila znana Izjava Komunistične Stranke Jugoslavije, Komunistične Stranke Italije in Komunistične Stranke Avstrije k slovenskemu vpraša­ nju. Kar zadeva Italijo, so komunisti v bran svojega fe­ derativnega stališča zavrnili še bojazen, da bi v primeru federativne preureditve Jugoslavija oziroma njeni deli postali italijanski plen. »Mi ne živimo več v letu 1918, temveč v letu 1928«, je izjavil Gustinčič. In vprašal: ali bi bile ZSSR, ZDA in švicarska konfederacija močnejše, če bi bile centralistično urejene?3 8 7 Omenjena narodnopolitična stališča slovenskih ko­ munistov je leta 1928 v daljši teoretsko politični obrav­ navi posebej utemeljil član tedanjega ožjega vodstva slo­ venskega dela KPJ, Dušan Kermavner. Vzrok za njegov teoretsko politični nastop so bili sodni postopki, ki sta jih proti njemu v letih 1927-1928 vodila okrožno sodi­ šče v Novem mestu, stol sedmerice v Zagrebu in ponov­ no okrožno sodišče v Novem mestu. Do njih je prišlo zaradi Kermavneijevega članka Kaj bomo zahtevali od izvoljenih?, ki gaje pred volitvami v oblastne skupščine 16. in 30. decembra 1926 objavila Enotnost.3 8 8 Svobodne mladine je k temu stališču v opombi pod črto zapisalo, da po njegovem mnenju vojaška rešitev vprašanja slovenske manjšine v Italiji ni mogoča. (I. R., Raz­ mišljanja o narodnih problemih, str. 28) 3 8 6 Enotnost, III, št. 22, 1. 6. 1928, m. o., Usoda Slovencev in Hrvatov v Italiji. 3 8 7 Enotnost, IV, št. 1,4. 1. 1929 (Dragotin Gustinčič), KDK in državni program. 3 8 8 Enotnost, I, št. 14, 16. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvo­ V omenjenem članku je Kermavner poudaril, da bodo delavci in kmetje od izvoljenih poslancev zahteva­ li, »da se izjavijo proti centralizmu, (...) za samoodločbo narodov do odcepitve, da zahtevajo za Slovence v Ju­ goslaviji in Italiji pravico do samostojne države, da za­ govarjajo samostojno in zedinjeno Slovenijo«.3 8 9 Zaradi teh poudarkov je bil obtožen, daje vzbujal mržnjo zoper državo kot celoto, širil »plemenski« razdor ter storil zlo­ čin zoper domovino, vladarja in ustavo. Na vseh (treh) sodnih razpravah, na katerih se je sam zagovarjal, je bil oproščen, svoj zagovor pa je izkoristil za marksistič­ no utemeljitev pravice slovenskega naroda do samoo­ dločbe. Glavne misli iz svojih zagovorov je po končni oprostilni obsodbi aprila 1928 objavil v članku Pravica samoodločbe slovenskega naroda pred sodiščem, ki je spomladi 1928 izšel v Svobodni mladini. Kermavner se je za nastope na sodišču dobro pripravil in učinkovito zagovarjal ter nato v Svobodni mladini predstavil pogle­ de komunistov na nacionalni problem.3 9 0 Kermavnerje v članku Pravica samoodločbe sloven­ skega naroda pred sodiščem najprej poudaril, da obtož­ ba proti njemu »pravzaprav inkriminira misel, parolo, geslo samoodločbe narodov, geslo, v znamenju katere­ ga so se razvijala in se razvijajo vsa nacionalno-osvo- bodilna gibanja, v znamenju katerega je stal ves pro­ ces formiranja modernih narodov in narodnih držav«. Opozoril je, da je francoska revolucija, najradikalnejša od meščanskih revolucij, razglasila človeške pravice - svobodo, enakost, bratstvo. Ta načela revolucionarne meščanske demokracije so v prenosu na narodnostna vprašanja ustvarila idejo narodnih pravic - svobode, enakopravnosti in bratstva narodov -, z drugo besedo idejo suverenosti, to je samoodločbe narodov. Ko so se slovanski narodi začeli nacionalno prebujati, je bilo nji­ hovo prebujanje utemeljeno v znamenju zahteve po na­ rodnih pravicah, v znamenju načela samoodločbe. Ko ljenih?, št. 16, 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? 3 8 9 Enotnost, I, št. 14, 16. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvo­ ljenih?, št. 16, 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? 3 9 0 Perovšek, Dušan Kermavner in slovenski problem, str. 106-107. so se balkanski narodi v 19. stoletju borili proti turške­ mu fevdalnemu absolutizmu, so se borili in zmagovali v znamenju načela samoodločbe narodov. Prav tako so se v znamenju tega gesla prebujali ,nezgodovinski narodi’ na ozemlju carske Rusije. Razvoj kapitalizma in v njem utemeljen razvoj meščanske demokracije je začel pre­ bujati tudi kolonialne narode.3 9 1 »Dosledno uresničenje načel meščanske demokra­ cije, med njimi tudi načela pravice narodov do samoo­ dločbe, ki jih je postavila in proglasila buržuazija, pa je zadelo kmalu na celo vrsto ovir, ki jih je ustvaril sam razvoj kapitalistične družbe.« Načelo samoodločbe na­ rodov in v njem utemeljena naloga osvoboditve narodov sta postala utvara v okviru sistema kapitalizma in impe­ rializma. Načelo samoodločbe je za meščanstvo postalo orožje v rokah enih imperialistov proti drugim, kar je zlasti očitno pokazala imperialistična svetovna vojna.3 9 2 Na podlagi gornje ugotovitve je Kermavner kot de­ javnik dejanske uresničitve samoodločbe navedel dela­ vski razred, ki je samoodločbo vzel za svoje načelo in »ni zainteresiran na nobenem nacionalnem zatiranju, na nobenem imperializmu, temveč [je] nasprotno zelo zainteresiran na odpravi vseh nasprotstev med narodi, vsega razcepljevanja in izigravanja slabejših in malih narodov, vsega imperialističnega sistema, ki povzroču- je mrzlično oboroževanje in krvava obračunavanja med imperialističnimi državami: imperialistične vojne«. V tem smislu je pojasnil tudi sporno stališče, naj se iz­ voljeni poslanci »izjavijo (...) za samoodločbo narodov do odcepitve«.3 9 3 Opozoril je, da je to »izjava, da stoji­ mo na dosledno demokratičnemu stališču, da ne šči­ timo nobene nadvlade enega naroda nad drugim, da se borimo proti vsem političnim privilegijem vladajočih narodov, za to, da ima vsak narod sam pravico odlo­ čati o svoji usodi. Pojasnilo ,do odcepitve’ je tu zaradi jasnosti. Kajti kakšna samoodločba bi bila to, če bi bila odcepitev nemogoča? To bi sploh ne bila samoodloč­ 3 9 1 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 105-106. 3 9 2 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 106. 3 9 3 Enotnost, I, št. 14, 16. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvo­ ljenih?, št. 16, 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? ba. Samoodločba za vse narode pomeni enakopravnost vseh narodov in enako pravico vsem, velikim in malim, močnim in slabim, da se odločijo svobodno glede svoje pripadnosti k taki ali drugačni zvezi s tem ali drugim narodom.«3 9 4 »Pravica samoodločbe, pravica do odcepitve pa še dolgo ne pomeni dejanske odcepitve, dolžnosti do odce­ pitve«, je nadaljeval. »Kajti, kateri narod bo stremel po odcepitvi, ali tisti, kije zatiran, ali oni, kije popolnoma enakopraven, ker mu je s pravico samoodločbe enako­ pravnost popolnoma zagarantirana?« Zato more »le do­ sledno uresničenje pravice samoodločbe za vse narode (...) spraviti s sveta nacionalna trenja in ustvariti zvezo enakopravnih narodov«. Taka država pa Jugoslavija ni, saj v njej srbsko meščanstvo uveljavlja »svojo vladajočo pozicijo in režim hegemonije srbske buržuazije dela rav­ no nasprotno od priznavanja samoodločbe Slovencem in drugim narodom«.3 9 5 Kermavner je nato pojasnil stališče, naj izvoljeni poslanci »zahtevajo za Slovence v Jugoslaviji in Italiji pravico do samostojne države«.3 9 6 Znova je opozoril na razliko med dejansko odcepitvijo oziroma »pravico do samostojne države in dolžnostjo do nje. Samo o pravi­ ci je govor«, je zatrdil. »Ta pravica pomeni šele resnič­ no ali - če hočete - maksimalno svobodo Slovencev in resnično enakopravnost Slovencev z vladajočim naro­ dom.« Njeno zagovarjanje namreč izraža nasprotovanje delavskega razreda vsaki nacionalni nadvladi in vsake­ mu nacionalnemu zatiranju. Zato proletariat »brani in zahteva pravico narodov do samoodločbe, t. j. zahteva edino faktično garancijo nacionalne svobode, enako­ pravnosti in bratstva«.3 9 7 Na končuje Kermavner pojasnil še stališče, naj po­ slanci »zagovarjajo samostojno in zedinjeno Slovenijo«.3 9 8 3 9 4 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 106. 3 9 5 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 106-107. 3 9 6 Enotnost, I, št. 14, 16. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvo­ ljenih?, št. 16, 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner): Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? 3 9 7 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 107. 3 9 8 Enotnost, I, št. 14, 16. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvo­ ljenih?, št. 16, 30. 12. 1926 (Dušan Kermavner), Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? Dušan Kermavner (1903-1975) (Zbornik fotografij delavskega gibanja, 1, str. 321) Opozoril je, da gre pri tem za »vprašanje notranje ure­ ditve države, vprašanje spremenitve centralistične Ju­ goslavije v federacijo samostojnih nacionalnih držav. In zagovarjanje drugačne ureditve še ne more pomeniti vzbujanja mržnje proti državi. Ena izmed nepopolnosti te formulacije našega stališča slovenskega naroda tiči v tem, da ni dovolj jasno in krepko povdarjena zahteva po federaciji.« Kermavner je v zagovoru pred sodiščem to popravil in poudaril, da »mi stremimo za federacijo ne samo s hrvatskim in srbskim narodom, temveč tu­ di z vsemi drugimi narodi, ki se otresajo imperializma (s čemer priznajo slovenskemu narodu popolno pravico samoodločbe)«,3 9 9 Narodnopolitični cilj, ki so ga slovenski komunisti zelo jasno zagovarjali v drugi polovici dvajsetih let, je bila, kot je zapisal Dušan Kermavner, popolna osvobo­ ditev z imperialističnimi mirovnimi pogodbami med štiri države razkosanega slovenskega naroda - to je samo­ 3 9 9 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 107. stojna in združena Slovenija, »ki bo samostojno sklepa­ la o svoji zvezi s sorodnimi in prijateljskimi narodi«.4 0 0 Kermavnerje ob tem izpovedal tudi svoje revolucionar­ no prepričanje, saj je v članku, ki ga je napisal ob de­ seti obletnici oktobrske revolucije, poudaril, da »v dobi imperializma, ko je proletariat začel rušiti kapitalistični sistem, ne more buržuazija zatiranih narodov nacional­ nega osvobojenja teh narodov izvesti do konca. Buržu­ azija ne predstavlja več nobene revolucionarne, ustvar­ jajoče sile. Ona je nositeljica kapitalističnega sistema in nujno orijentirana na imperializem.«4 0 1 Narodno osvo­ boditev lahko uresniči le »najrevolucionarnejši od vseh v zgodovini nastalih razredov, proletariat, razred, ,ki se ne more osvoboditi, ne da bi osvobodil zatirane narode’ (Engels)«. Prvi tak primer v zgodovini je bila ruska re­ volucija, ki je »porušila bastiljo devetnajstega stoletja, ,ječo narodov’, caristično Rusijo. Izvršila je nacionalno emancipacijo vseh v njenem območju živečih tlačenih narodov in to ne v znamenju nacionalnega sovraštva ter spopadov med narodi, temveč v znamenju njihovega medsebojnega bratskega zbližanja. (...) Ruska revolu­ cija je dvignila visoko zastavo boja zatiranih razredov in narodov proti imperializmu in predstavlja mogočno oporo vseh njihovih osvobodilnih pokretov.«4 0 2 Skladno z temi poudarki je Kermavner zagovarjal usmeritev Slovencev »na revolucijonarno, protiimperia- listično Rusijo ne le glede socialnega, temveč tudi gle­ de našega nacionalnega osvobojenja!« Kajti proletariat, ki ima zgodovinsko nalogo razbiti kapitalistične spone, oživlja ideal svobode, enakosti in bratstva narodov tam, »kjer se uveljavlja (...) kot vladajoči razred. (...) Od tu izhaja pomen ruske revolucije in Unije socialističnih sovjetskih republik za vsako osvobodilno nacionalno gi­ banje«. Poudaril je še, da ruska revolucija uči »združitve zatiranih množic vseh narodov, skupnega boja zatira­ nega naroda s proletariatom vladajočih narodov«. Zato je zagovarjal boj slovenskega naroda v povezavi »s pro­ letariatom Jugoslavije, Italije, Avstrije, imperialističnih 4 0 0 Kermavner, Pravica samoodločbe pred sodiščem, str. 104. 4 0 1 Kermavner, Rusija in mi, str. 67. 4 0 2 Kermavner, Rusija in mi, str. 24. velesil in z zatiranimi narodi ter razredi vsega sveta! Ne stopnjevanje nacionalne sovražnosti do italijanskih itd. delovnih množic, temveč skupen boj proti sistemu ka­ pitalizma-imperializma, v katerem je izvor nacionalnega zatiranja!«4 0 3 Poleg Kermavnerja je o vprašanju narodne samoo­ dločbe v Mladini in Svobodni mladini zelo tehtno pisal tudi Jože Dolenc. Kot je dobro opozoril France Klop­ čič, je z vso skrbnostjo in znanstveno erudicijo študi­ ral Lenina in nacionalno vprašanje in napisal »spis, ki šteje med bisere takratne marksistične publicistike«.4 0 4 Izhodišče Dolenčevega prispevka Pravica samoodloč­ be do odcepitve je bilo dejstvo, da »slovensko politično življenje spremlja že od njegovega početka do danes, še vedno nedosežena zahteva po svobodni in zedinjeni Sloveniji«. Slovencem v nobeni od držav, med katere so razkosani, niso priznane temeljne narodne pravice - enakopravnost in suverenost -, zato je upravičena trdi­ tev, da so v svoji celoti nesvoboden narod. Iz tega izha­ ja, da je povsem nesmiselno vezati slovenski problem na katero koli od teh držav oziroma ga iz nje reševati. »Odklanjamo radi tega misel, da bi n. pr. iz kraljevine SHS z vojno hoteli osvoboditi Slovence v Primorju, na Koroškem in v Porabju.« Slovenski problem je mogoče 4 0 3 Kermavner, Rusija in mi, str. 66, 67. - Kermavnerje v članku Rusija in mi zapi­ sal še nekaj zanimivih misli o slovenskem narodnem položaju po prvi svetovni vojni. Poudaril je, da je z zmago Antante in oblikovanjem Kraljevine SHS »Srbija dobila priliko, da izvrši svojo nacionalno misijo v dveh tretjinah Slovenije. Eno tretjino si je vzel za plačilo italijanski imperijalizem. Pravica samoodločbe slovenskega naroda je bila pogažena. Slovenska buržuazija se je naslonila brezpogojno na srbsko, si pustila od nje oktroirati monarhijo in nadvlado in tako sta dve tretjini Slovenije postali provinca pod krinko ideje »narodnega edinstva’ ustanovljene centralistične kraljevine SHS. Italijanski imperijalizem je najbrutalnejše potlačil vse nacionalne svoboščine slovenskega ljudstva. Srbska buržuazija je degradirala Slovenijo na polkolonijalno provinco. Rezultati niso potrdili optimizma jugoslovanskega pokreta slovenske mladine (pred prvo svetovno vojno - op. J. P.) in njegove orijentacije.« (Kermavner, Rusija in mi, str. 24) Dotaknil se je tudi jugoslovanske združitve 1. 12. 1918 in zapisal tedaj in tudi kasneje dolgo časa uveljavljeno trditev, značilno za publiciste, teoretike in politike, ki so pripadali komunističnemu gibanju oziroma KPJ (ZKJ). Po poudarku Dušana Kermavneija (1928) naj bi se leta 1918 »slovenska buržuazija v strahu pred socialno revolucijo brezpogojno podredila srbski. Nauk je zopet jasen: Buržuazije zatiranih narodov raje prodajo vso nacijonalno svobodo, kot pa da bi se odpovedale svojim privilegijem, svojemu gospostvu in s tem svojemu obstoju (kar je sicer naravno!).« - Kermavner, Rusija in mi, str. 67. (O procesu ju­ goslovanske državne združitve leta 1918 oziroma oblikovanju Kraljevine SHS 1. 12. 1918 glej podrobneje Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 86-99; isti, Slovenska osamosvojitev 1918, str. 133-147) 4 0 4 Klopčič, Desetletja preizkušenj, str. 280. rešiti bolje in uspešneje - s pravico samoodločbe do odcepitve.4 0 5 Dolenc je na podlagi temeljnih načel demokracije zahteval, da se Slovencem prizna »iz narodne suvere­ nosti izvirajoča pravica samoodločbe, ki gre kot zahteva politične demokracije lahko celo do odcepitve in priklju­ čitve k drugi (ali pa nazaj k stari) državi. Pravica samo­ odločbe in priključitve je izraz borbe proti narodnemu zatiranju in narodni enakopravnosti, uspešno sredstvo za uničenje vseh privilegijev vladajočega naroda in sred­ stvo za dosego priznanja enakopravnosti vseh narodov. Kulminira ta pravica v zahtevi po odcepitvi in stvoritvi lastne narodne države; dosledno sprovedena bi nudi­ la možnost mirnega sožitja narodov, kot ga predstavlja Švica ali pa sovjetska Rusija.«4 0 6 Kasneje je Dolenc v članku Rusija in nacionalni problem na primeru bolj- ševiške nacionalne politike dokazoval, da »pravica sa­ moodločbe predstavlja ono najvišjo točko, v kateri se izčrpajo vse nacionalne zahteve«.4 0 7 Po Dolencu so Slovenci seveda imeli nesporno pra­ vico do samoodločbe. »Narod smo«, je jedrnato poudaril. Kot narod smo se »priključili na podlagi samoodločbe kraljevini SHS, zato smo upravičeni, da zahtevamo lah­ ko tudi odcepitev in ponovno priključitev na principu federacije. Mi zahtevamo pravico samoodločbe, ker hoče­ mo kot narod sami odločati o svojih zadevah. Mi zahteva­ mo več kot avtonomijo: samoodločbo, zato da bomo tako o načinu državne oblike, glede sožitja z drugimi narodi in državami sami lahko odločali. To pravico zahtevamo za vse Slovence, ne glede na to v kateri državi prebivajo.« Ob tem je pomenljivo pristavil: »V kraljevini SHS bomo praznovali letos desetletnico sanj in hrepenenja po Ju­ goslaviji. Ali ne bi mogla kraljevina SHS lepše proslaviti te desetletnice, kot da da vsem narodom popolno pravi­ co samoodločbe ter na ta način ustvari namesto trhlega in mrtvega narodnega edinstva, trdno in živo edinstvo narodov? Jasno je, da bi se poedini narodi ne hoteli po­ služiti pravice samoodločbe do njene skrajne meje, do 4 0 5 Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve, str. 5-6. 4 0 6 Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve, str. 6. 4 0 7 Dolenc, Rusija in nacionalni problem, str. 54. odcepitve, marveč bi upoštevali koristi, ki jih nudi ve­ lika država malim narodom. Tak akt bi bil v največjem interesu vseh narodov brez izjeme, z njim bi pridobili v notranje in zunanje političnem oziru. Napravili bi prvi veliki korak v novo dobo človeštva ,..«4 0 8 Svoje razmišljanje je Dolenc sklenil z opozorilom, da se današnja (komunistična) mladina zaveda potrebe po radikalnem in neoportunističnem boju za slovenstvo, ki gaje treba voditi obenem z bojem za vzpostavitev no­ ve družbe. V tem se loči od slovenskih političnih strank, ki jim v vprašanju naroda ne zaupa. A »proti bajone­ tom, puškam, plinom, tankom in topovom« pa zaupa v »idejo o samoodločbi narodov. Naravnejše, humanejše in uspešnejše sredstvo je to. Toda oni mrmrajo«, se je ustavil pri ugovoru, ki se je ob tem pobujal, »,z beseda­ mi se vendar ne da nič spremeniti’. Mi nasprotno hoče­ mo vse prav z besedami in mislimi spremeniti«, je odgo­ voril Dolenc. In to »prav radi tega, ker večina današnjih ljudi veruje v ideale, ne da bi verjeli v njihovo moč, pa bi jim lahko dali moč sami, če bi hoteli. (Barbusse.)«4 0 9 S tem humanističnim sporočilom je Dolenc pripeljal svoje razmišljanje o samoodločbi do konca. Pravico do samo­ odločbe je sistematično razložil in popolnoma stvarno povedal, kaj pomeni za Slovence.4 1 0 •k it Kot smo že večkrat poudarili, je bila sestavni del politike komunistov v narodnem vprašanju tudi ne­ pretrgana kritika socialistov in predvsem meščanskih strank. Socialistom so tudi v letu 1928 očitali jugoslo­ vansko unitaristično nacionalno stališče in jih obsojali, da so privesek velesrbskega hegemonizma.4 1 1 Prav tako so vztrajali pri obsodbah »izdajstva in verolomstva«, ki naj biju SLS storila svojemu avtonomizmu,4 1 2 ter ji zno­ 4 0 8 Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve, str. 8-9. Glej tudi str. 10-11. 4 0 9 Dolenc, Pravica samoodločbe do odcepitve, str. 9-10, 11. 4 1 0 Prim. Pleterski, Študije, str. 308. 4 1 1 Enotnost, III, št. 28, 13. 7. 1928, Repek buržuazije ali kako razumeva SSJ seda­ nji politični položaj in nacionalno vprašanje. 4 1 2 Enotnost, III, št. 34, 14. 9. 1928, Koroščev režim - režim nezakonitosti in nasilja. Glej tudi Enotnost, III, št. 8, 24. 2. 1928, Dr. Korošec, SLS in Glavnjača, št. 9, 2. 3. 1928, Naše stališče : niti »klero-« niti »demo-komunizem«, za samostojno razre­ va neupravičeno očitali, daje leta 1918 »hitela izročiti narod Slovencev Belgradu in monarhiji«.4 1 3 Ob tem pa so odločno nastopili tudi proti novemu protihegemoni- stičnemu dejavniku v jugoslovanski politiki - Kmečki demokratski koaliciji (KDK), ki sta jo novembra 1927 ustanovila voditelj Hrvaške kmečke stranke Stjepan Radič in voditelj vsedržavne Samostojne demokratske stranke Svetozar Pribičevič.4 1 4 KDK je bila tedaj naj­ močnejša opozicijska in centralističnemu režimu naj­ bolj nevarna politična sila v državi. V tem pogleduje za komuniste predstavljala resnega političnega tekmeca v postavljanju zahtev po narodni enakopravnosti in su­ verenosti v Kraljevini SHS. Zato so ji skozi ozko razre­ dno stališče očitali, da se ne bori proti hegemoniji in za narodno enakopravnost, temveč le za svoje buržoazne interese proti srbijanski buržoaziji, to je za kompromis z beograjskimi oblastniki in »ENAKOPRAVNOST PRI DE­ LITVI PLENA, KIJE ODRT IZ HRBTA DELOVNEGA LJUD­ STVA VSEH NARODOV JUGOSLAVIJE, A HRVATSKEGA IN SLOVENSKEGA ŠE POSEBEJ«,415 Voditelji KDK zato tako »radikalno frazarijo«, da bi protihegemonistično razpoloženje v državi čim bolj izkoristili za uresničitev omenjenih ciljev. »Ob tem frazarjenju pa dejansko samo ovirajo in preprečujejo boj delovnega ljudstva proti hege- monističnemu režimuZ «4 1 6 V KDK je bila vključena tudi slovenska liberalna politika, ki jo je najbolj značilno predstavljal slovenski del SDS. Komunisti so spominjali, da je le-ta pomagal utemeljiti centralistično ureditev države,4 1 7 in opozarjali dno proletarsko politiko!, št. 10, 9. 3. 1928, Politični položaj in naloge dekalistov; AJ-507-Slovenija 1/13 (1928), Resolucija (PK KPJ) k Poročilu; Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja komunistov, 1, str. 327. 4 1 3 Enotnost, III, št. 8, 24. 2. 1928, Dr. Korošec, SLS in Glavnjača. 4 1 4 Podrobneje glej o ustanovitvi KDK ter njenem idejnem in narodnopolitičnem pro­ gramu Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 260-264. 4 1 5 Enotnost, III, št. 35, 21. 9. 1928 (Dušan Kermavner), Kruh, svobodo in mir si more delovno ljudstvo le v razrednem boju izvoljevati! Glej tudi Enotnost, III, št. 6, 10. 2. 1928, K vladni krizi, št. 10, 9. 3. 1928, Politični položaj in naloge dekalistov, št. 25, 22. 6. 1928, Proti vojaško-fašistični diktaturi za svobodo zatiranih narodov, št. 28, 13. 7. 1928, »Nevtralna« vlada?, št. 29, 20. 7. 1928, Po enem mesecu, št. 31, 3. 8. 1928 (Dragotin Gustinčič), Jugoslovanski Aventino?, št. 40, 26. 10. 1928, Opozicionalstvo KDK - slepilo za ljudstvo, št. 42, 9. 11. 1928, Shod KDK v Celju, št. 47, 14. 12. 1928 (Dragotin Gustinčič), Vojaška diktatura. 4 1 6 Enotnost, III, št. 40, 26. 10. 1928, Opozicionalstvo KDK - slepilo za ljudstvo. 4 1 7 Enotnost, III, št. 9, 2. 3. 1928, Naše stališče : niti »klero-« niti »demo-komunizem«, na njegov zgolj besedni boj proti beograjski vladi.4 1 8 Ute­ meljeno so še poudarjali, da zlasti voditelji slovenskega dela SDS (Gregor Žerjav) v svojih izjavah zelo zaostajajo za radikalnostjo drugih vodilnih predstavnikov njihove vsedržavne stranke in »očitno kažejo, da niso zapustili svojega ,jugoslovenskega’, t. j. srbsko nadvlado opravi­ čujočega stališča ter da nočejo nastopiti za samoodločbo hrvaškega in slovenskega naroda«,4 1 9 To je pokazal tudi Žerjavov nastop na shodu KDK 28. oktobra 1928 v Ce­ lju.4 2 0 Kljub temu pa je Enotnost tedaj izrečeni Žerjavovi kritiki hegemonizma priznala, da se »slovenska SDS po­ časi preorijentiruje od svoje desetletne jugoslovensko-vi- dovdansko-srbsko-hegemonistične ideologije k svoji novi ideologiji razžaljenega slovenstva! Počasi se preoblači v to novo obleko, a vztrajno, kajti po načrtu in računu njenih voditeljev, ki se pripravljajo na dalj časa trajajo­ čo opozicijo, bo le z novo slovensko orijentacijo mogla v malomeščanskih in kmečkih masah Slovenije utrditi svo­ je politične pozicije na škodo SLS. To utrditev političnih pozicij pa potrebuje seveda za to, da bo mogla napraviti bolj ugoden sporazum s hegemonističnim režimom.«4 2 1 Kot se je kasneje pokazalo, se tak domnevni račun slo­ venskih liberalcev ni izšel, saj je dobra dva meseca ka­ sneje, koje kralj Aleksander uvedel svojo osebno dikta­ turo, k oblasti pritegnil SLS, celoten slovenski liberalni tabor pa seje vrnil k dosledni jugoslovanski unitaristič­ ni in centralistični narodnopolitični usmeritvi.4 2 2 Razvoj političnih razmer v državi po oblikovanju KDK, njenem ostrem parlamentarnem napadanju he­ gemonije vladnih srbskih strank in strelih, ki jih je poslanec NRS Puniša Račič 20. junija 1928 v Narodni za samostojno razredno proletarsko politiko! - O tem glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 124— 151, 187-197. 4 1 8 Enotnost, III, št. 28, 13. 7. 1928, Deklaracija delavsko-kmečkega republikanske­ ga bloka. Prim. tudi Enotnost, III, št. 41, 2. 11. 1928, Klerikalno-demokratska koali­ cija duši svobodo besede v ljubljanskem občinskem svetu ob obletnici »osvobojenja«. 4 1 9 Enotnost, III, št. 47, 14. 12. 1928 (Dragotin Gustinčič), Vojaška diktatura. - O vztrajanju slovenskega dela SDS pri unitarističnem in centralističnem stališču tudi po oblikovanju KDK glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 264- 266. 4 2 0 O tem glej Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, str. 268. 4 2 1 Enotnost, III, št. 42, 9. 11. 1928, Shod KDK v Celju. 4 2 2 Perovšek, Nekdanja SDS in nacionalno vprašanje 1929-1931, str. 182; isti, Libe­ ralizem in vprašanje slovenstva, str. 274-275. skupščini sprožil proti hrvaškemu narodnemu voditelju Stjepanu Radiču ter poslancem federalistične HKS, so komuniste navedli, da so svoja stališča v nacionalnem vprašanju posebej poudarili tudi zaradi prelite hrvaške krvi. Zločin v Narodni skupščini - dva od hrvaških po­ slancev, Pavle Radič in Đuro Basariček, sta pod streli umrla, trije pa so bili ranjeni, med njimi tudi Stjepan Radič, ki je 8. avgusta 1928 podlegel poškodbam - je skrajno zaostril jugoslovanski notranjepolitični polo­ žaj.4 2 3 Komunisti so opozarjali, da sta s streli v Narodni skupščini na dnevni red stopili vprašanji federacije in revizije ustave.4 2 4 Kot je zapisal Ivan Regent, bo dela­ vstvo morebitno ustavno revizijo, to je »konec belgraj- skega banketa«, podprlo, a obenem pazilo, da nanj ne bodo pozabili. Sicer pa je bil prepričan, da lahko ustav­ no revizijo sebi v prid izpelje le proletariat.4 2 5 S tem je načelno dopuščal tudi revolucionarno presojo tedanjega političnega položaja.4 2 6 Izrazila jo je Enotnost, kije pou­ darila, da se lahko krizo kapitalističnega režima pravil­ no reši »le po proletariatu za proletariat«. Ne more se je »reševati po starih metodah parlamentarne demokracije in da bodo po rešitvi ostala nerešena vsa velika vpraša­ nja proletarskih in narodnih pravic, katere more rešiti in bo rešila le akcija delavsko-kmečkega republikanske­ 4 2 3 O parlamentarni politiki KDK, strelih v Narodni skupščini in njegovih političnih posledicah glej podrobneje Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 312-318. Prim. tudi oceno Gustinčiča, kije avgusta 1928 v Enotnosti zapisal, da se »narodno vprašanje v Jugoslaviji (...) zaostruje s hitrimi koraki«. (Enotnost, III, št. 31, 3. 8. 1928 /Dra­ gotin Gustinčič/, Jugoslovanski Aventino?) 4 2 4 Enotnost, III, št. 26, 29. 6. 1928, Po atentatu v parlamentu, št. 27, 6. 7. 1928 (Ivan Regent), Kaj in kako? 4 2 5 Enotnost, III, št. 27, 6. 7. 1928 (Ivan Regent), Kaj in kako? 4 2 6 Omenjene možnosti ni opazil France Klopčič, kije 9. 6. 1928 od vojakov - služil jih je v Ljubjani - Pokrajinskemu sekretariatu KPJ za Slovenijo napisal ogorčeno kritiko Regentovega članka. Avtorjevo oceno, da bo delavski razred težnjo po reviziji ustave podprl, a poskrbel, da se pri tem nanj ne bo pozabilo, je zavrnil kot refor­ mistično špekulacijo, po kateri naj bi buržoazija delavstvu vrgla le nekaj drobtinic. Klopčič je opozarjal, da takšno pojmovanje problemov povsem nasprotuje boljševi- škim stališčem v nacionalnem vprašanju. Menil je, da Regentov članek izloča nacio­ nalno vprašanje iz okvira revolucije, proletariatu odvzema vodstvo nacionalno-revo- lucionamega boja in ga prepušča meščanstvu ter nacionalno vprašanje spreminja v ustavno vprašanje. Poudaril je še, da članek rešitev nacionalnega vprašanja omejuje na okvir Jugoslavije, ki bi jo bilo treba samo federalizirati; geslo delavsko-kmečkih republik posameznih narodov na Balkanu, združenih v federativni skupnosti, naj bi se torej umaknilo geslu o federativni ustavi Jugoslavije. (Filipič, Poglavja iz revoluci­ onarnega boja komunistov,!, str. 348-349) ga bloka«.4 2 7 KPJ je torej edina stranka, ki lahko zbere okrog sebe široke mase slovenskega delovnega ljudstva, tako v boju za njihove neposredne razredne interese kot za nacionalno samostojnost.4 2 8 Eden od pomembnih in vidnih odzivov komunistov na skupščinski atentat je bilo tudi njihovo, kot se je pozneje izkazalo, pravilno poudarjanje, da razmere v dr­ žavi vodijo k »odkriti diktaturi«.4 2 9 Na njeno nevarnost je Enotnost opozarjala že pred atentatom,4 3 0 po njem pa je s poudarki o prehajanju v »ODKRITO DIKTATURO VELESRBSKE HEGEMONISTIČNE BURŽUAZIJE«,4 3 1 »nastopanju fašistično-militaristične diktature«4 3 2 in od­ prti poti k »vojaški diktaturi«4 3 3 opominjala slovensko javnost, da so »streli v belgrajski skupščini (...) razbili zadnje tradicije meščanskega parlamentarizma v Jugo­ slaviji (ki itak niso bile velike) in zadnje ostanke me­ ščanske demokracije«.4 3 4 Na nevarnost - najverjetneje vojaške - diktature sta opozarjala tudi komunistična člana ljubljanskega občinskega sveta Dragotin Gustin­ čič in Milan Lemež v pismu, ki sta ga poslala ljubljan­ skemu županu dr. Dinku Pucu 2. julija 1928.4 3 5 V njem sta protestirala, da Puc, sicer pripadnik SDS oziroma KDK, po dogodkih v skupščini ni sklical žalne in prote­ stne seje ljubljanskega občinskega sveta. Ob tej prilo­ žnosti sta tudi podrobneje predstavila poglede, ki so jih komunisti oblikovali o beograjskem zločinu. »Dogodki v skupščini so znak,« sta zapisala, »da je hegemonizem velesrbske buržuazije vsled obupnega 4 2 7 Enotnost, III, št. 28, 13. 7. 1928, Izhod iz krize. 4 2 8 Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja komunistov, 1, str. 327-328. 4 2 9 Enotnost, III, št. 26, 29. 6. 1928, Po atentatu v parlamentu. 4 3 0 Enotnost, III, 6, 10. 2. 1928, K vladni krizi, št. 10, 9. 3. 1928, Politični položaj in naloge dekalistov. 4 3 1 Enotnost, III, št. 25, 22. 6. 1928, Proti vojaško-fašistični diktaturi za svobodo zatiranih narodov. 4 3 2 Enotnost, III, št. 35, 21.9. 1928 (Dušan Kermavner), Kruh, svobodo in mir si more delovno ljudstvo le v razrednem boju izvoljevati! Glej tudi Enotnost, III, št. 29, 20. 7. 1928, Po enem mesecu; AJ-507-KI-1928/256, izlaganje Rogiča (Jakoba Žorge) na 6. seji VI. kongresa KI, 23. 7. 1928 (srbh. prevod), str. 2; Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 1, str. 359. 4 3 3 Enotnost, III, št. 26, 29. 6. 1928, Po atentatu v parlamentu; IV, št. 1, 4. 1. 1929 (Dragotin Gustinčič), Kriza. Glej tudi Enotnost, III, št. 28, 13. 7. 1928, »Nevtralna« vlada?, št. 31, 3. 8. 1928, Jugoslovanski Aventino?; ARS AS 1548, t. e. 1, letak PK KS J Delavcem in revnim kmetom Slovenije! (december 1928) 4 3 4 Enotnost, III, št. 26, 29. 6. 1928, Po atentatu v parlamentu. 4 3 5 Enotnost, III, št. 27, 6. 7. 1928, Ljubljanski občinski svet. gospodarskega stanja v državi in njenih šovinistično- -imperialističnih tendenc razvil svoje politične sile do takih meja, da misli, da sme brezobzirno napovedovati boj ne samo vsaki parlamentarni opoziciji, temveč tudi vsem nesrbskim narodom v Jugoslaviji in predvsem hr­ vaškem narodu. To žalostno in velepolitično dejstvo ne sme iti mimo ljubljanskega občinskega sveta. Ne sme iti mimo nas predvsem iz dveh razlogov: Naša politična usoda kot Slovencev je tesno zve­ zana s politično usodo hrvaškega naroda, zato ne sme obstojati med slovenskim in hrvaškim narodom nikaka dvoumnost. Hrvaški narod, ki je pokazal celo na bari­ kadah (množičnih protivladnih demonstracijah na Hr­ vaškem 20. junija 1928 - op. J. P.) svoj odpor proti he- gemonističnemu nasilstvu, ne sme dobiti vtiska, da smo vsi Slovenci pandurji (biriči; namig na Antona Korošca, tedanjega ministra za notranje zadeve - op. J. P.) tega hegemonizma. Če ne drugi, slovenski delavci in kmetje so najodločnejše proti vsakemu hegemonizmu in proti velesrbskemu še posebej, ker ga čutijo na lastni koži in zato so njihova srca v tem trenutku odločno na strani hrvaških delavcev in kmetov ter vsega hrvaškega na­ roda, ki se danes temu hegemonizmu upira. Če so se vodstva posameznih slovenskih strank (SLS - op. J. P.) vpregla v voz tega hegemonizma, naj se to javno na seji ljubljanskega občinskega sveta pokaže; slovenski delav­ ci in kmetje ter midva z njimi, ki sva njihova izvoljena zastopnika, pa ne moremo in nočemo prevzeti solidarno s temi strankami odija (sovraženja - op. J. P.) hegemo- nističnega pandurstva nase. V ljubljanskem občinskem svetu naj se glasno sliši, da ni res, da misli ves slovenski narod tako, kakor Slovenec - notranji minister, dr. Ko­ rošec, ki danes pretendira zase soglasje vseh Slovencev. Na drugi strani pa je potrebno, da ljubljanski ob­ činski svet kot važen glasnik vse Slovenije pove tudi srbskemu narodu, da Slovenci dobro razlikujemo njega od njegove hegemonistične militaristično-kapitalistične buržuazije ter da gojimo do srbskih delavcev in kmetov ista bratska čustva, kakor do hrvaškega in vseh ostalih 12 narodov v Jugoslaviji. Potrebno se nam le zdi, da ob tej priliki opozorimo tudi srbske delavce in kmete na ogromno nevarnost in polom, ki ga pripravlja nje­ gova hegemonistična oligarhija ravno tako njemu, ka­ kor nam vsem. Velesrbska imperialistična oligarhija, ki je mi nikoli ne istovetimo s srbskim narodom, peha nas vse in srbski narod v popolni gospodarski polom in nepregledno [e] notranje zmede. Zato moramo klicati srbski narod v skupen odpor in skupen boj proti im­ perialističnemu hegemonizmu velesrbske oligarhije.« Obenem »moramo povedati hrvaškemu narodu, da smo brez pridržkov na njegovi strani v boju proti velesrbski hegemoniji in da vidimo edini izhod iz te težke nacio­ nalne krize v popolni osamosvojitvi vseh narodov Jugo­ slavije potom svobodne samoopredelitve in združitve v federativni državi vseh narodov, ki hočejo prostovoljno živeti z nami v skupni državni enoti«.4 3 6 Na omenjena stališča je, obenem z opozorilom, da se »s streli v skupščini pričenja tudi v Jugoslaviji era odkrite fašistično militaristične diktature«, na seji lju­ bljanskega občinskega sveta 10. julija 1928 še enkrat opozoril Milan Lemež. V strnjeni obliki jih je podal v deklaraciji, ki jo je prebral v imenu Delavsko-kmečkega republikanskega bloka, in obenem pozval srbske delav­ ce in kmete na skupni boj proti velesrbski fašistični mi­ litaristični oligarhiji. O Lemeževem nastopu v ljubljan­ skem občinskem svetuje poročala Enotnost, kije obja­ vila še njegovo izjavo, daje Puceva izognitev sklicu žal­ ne seje ob beograjskih skupščinskih dogodkih na čelo celotnega slovenskega naroda vtisnila »žig sramotnega pandurstva in klečeplaztva pred velesrbsko hegemoni- stično oligarhijo«.4 3 7 Komunisti so torej leta 1928 obema meščanskima strankama očitali podrejenost beograj­ skemu režimu. To je po njihovem, že pred atentatom zapisanim poudarkom, pomenilo, da »POT SLOVENSKE BURŽUAZIJE VODI V GLAVNJAČO. TAKO DEMOKRA- TJE, KAKOR KLERIKALCI, KOROŠEC KAKOR ŽERJAV, VKLEPAJO DELAVSKI RAZRED IN NAROD SLOVENCEV V RDEČE OŠKROPLJENE ZIDOVE NEKDANJEGA TUR­ ŠKEGA HLEVA.lз suc. Jsbтс 1013. • ' 13 ~ ' v- ‘ II. • _ i; Mc.nuUorialo, Frapc in r Slsworan.wn' Jc-fre • • ”• * '1 ■ 1S1Ö Ali» 18«?.V . . . . . 2 4 - 4 4 ; • • " . 1 • .V TIT.- - '• ■C»o п-Цспв]о’:У-М?о 4«r-.SIowcP9a voh < Ј . р г p j'lH - scbim Mfforo~z1cr.'TP v1r wirr ~ ol♦v rt«rc. 3. Olo IfcreodlC fon n sIorror rl<*w>rH«i4>«r ПлиеМп^чГк » , • und Slo Crunđonp iar'prJ}.t{.*efcW p.}»totcr .... 45 - S3 \ , i ' , 1 / 2. Or.Ar.ton УчЛМб Ü V jr .s it'r - iM ^ lr - V f’w . • • 54 -OD ' ' , j 5. Dlo tclltlscn a -E ln stoIlvre 'Mrehs-fc -lioaoii ^ l t - t ; ч.., abschultt" .... v . ■ .■ . . . ,* > . • • • ^ ' r- - ■ r| , ’,|'-1 , t. 'EntvrfckcOurfv djsr notlao?3m Frjr-p Ir Slworlari su e t- nor K nw feiibctiri'f'iunp-. . . ......................................... .'73 -JJv~4. C.'bi o tilnwonl зрП о -Sobi o l'don’if* rr t ln aa*l die prticr.sl:c 4 ■ F r*po c . 'i .'•••. . . . . . . . . os - 3jj ■ - 'iv. П с пчНогчЗо Ггп^е^ог Пс-спсп n r ’ h ^ o l -I*.n Voi tur^o- [ J ' 3. D J o ro.l l’tl.X MorkitlioH^ohen Kl roh“ tnhrrnV-ir; Yrlc-os '338-103' S. Dir r-3oworlsoben birri^rl lchoh Pjrtrion ’јп4,А1« поН.тчЗо ■ ^ Prucr wölirqhd 1^ ' _v^t>rlcroo •.^. ». .' . . . . ^ 21-И-' , ■ J . .'0 1# sl огсог'|-?гсцл£ Prva stran izvirnega kazala Gustinčičeve študije Das nationale Problem der Slowenen (ARS AS 1667, t. e. 1, 2) socialno in nacionalno osvobodilo.«5 4 9 Po tej napovedi se v sklepnem delu četrtega poglavja ozre še na poglede slovenske socialne demokracije na narodno vprašanje med svetovno vojno. Poudari, da se o slovenski socialni demokraciji v tem času ne da veliko povedati,5 5 0 saj so »starini« vztrajali pri nacionalnem unitarizmu Tivolske resolucije, »mladini«, ki so sicer zagovarjali federalistič­ no državno načelo, pa so prelomili s historičnim ma­ terializmom.5 5 1 »Edino samostojno poglavje v zgodovini razvoja slovenske socialne demokracije med svetovno 5 4 9 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 71. 5 5 0 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 71. 5 5 1 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 72-73. vojno je ustvaril tovariš Dragotin Gustinčič.«5 5 2 V emigra­ ciji med vojno je v letih 1917-1918 v Švici urejal revijo La Yougoslavie, v kateri je zagovarjal federativno jugo­ slovansko državo, utemeljeno na samoodločbi južnoslo­ vanskih ljudstev in pokrajin. Obenem z oblikovanjem federativne jugoslovanske države je zagovarjal tudi iz­ vedbo socialne revolucij e.5 5 3 V naslednjih poglavjih je Gustinčič prešel k obrav­ navi sodobnih vidikov slovenskega narodnega vpraša­ nja. Peto poglavje, Die slowenische nationale Frage nach dem Ersten imperialistischen Weltkrieg (1919-1935) (Slovensko narodno vprašanje po prvi imperialistični svetovni vojni /1919-1935/), začne z obravnavo gospo­ darskih in političnih sprememb v jugoslovanski Sloveniji v dvajsetih letih. Podrobno predstavi okrepitev sloven­ skega gospodarstva in bančnega kapitala po vojni, ki jo je poimenoval »obogatitev slovenskega meščanstva«, ter preoblikovanje in razvoj slovenskega političnostrankar- skega življenja v tem času. Posebej se ustavi pri SLS, o kateri izreče enake ocene kot v besedilu Narodni pro­ blem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije, opozori pa tudi na osnovne značilnosti slovenske politike v Italiji in Avstriji.5 5 4 Poglavje nadaljuje pogled na politiko Katoliške cerkve po svetovni vojni, kije s Pijem XI. dobila »pravega fašističnega papeža«. Gustinčič poudari, da so bile na podlagi fašistične usmeritve Katoliške cerkve, k čemur je pomembno prispeval Lateranski sporazum, tako v Italiji kot v drugih državah zadušene demokratične struje v katoliških političnih strankah. Tudi SLS vodi fašistični Vatikan, zato je ta stranka glavni sovražnik slovenskega proletariata in narodnorevolucionamega gibanja.5 5 5 Gu­ stinčič nato obravnava slovensko narodno vprašanje in meščansko politiko v jugoslovanski državi. V zvezi z ju ­ goslovansko združitvijo poudarja, da bi lahko slovensko meščanstvo, namesto daje v strahu pred grozečo social­ no revolucijo privolilo v brezpogojno združitev s Kraljevi­ no Srbijo, zahtevalo samostojno nacionalno državo. Pre- 5 5 2 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 74. 5 5 3 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 74-77. 5 5 4 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 78-85. 5 5 5 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 85-88. pričan je bil namreč, da bi se Italija v tem primeru po­ kazala za prožno, saj naj bi bile take pobude, »kot vemo sedaj, slovenskim ,izvedencem’ med mirovno konferenco v Parizu po Italiji kot posredniku tudi dejansko ponuje­ ne«. Za izgubo Koroške pa je bilo predvsem krivo ravna­ nje Srbov na jugoslovanskem zasedbenem ozemlju, ki so izropali Južno Koroško in s tem Nemcem omogočili, da so med slovenskimi kmeti razvili svojo agitacijo.5 5 6 Sledi­ la je nacionalna streznitev slovenskega ljudstva, h kateri je pripomogla »meščanska južnoslovanska’ nacionalna svoboda«. Streznitev je bila plod protidelavske meščan­ ske politike (Zaloška cesta, Obznana), jugoslovanskega centralizma in izgube slovenskega ozemlja po oblikova­ nju Kraljevine SHS (koroški plebiscit, Rapalska pogod­ ba). Gustinčič predstavi še avtonomistično politiko SLS in njeno vlogo v jugoslovanskem prostoru v dvajsetih le­ tih, zaostritev jugoslovanskega unitarizma oziroma nje­ gove raznarodovalne politike po uvedbi kraljeve diktatu­ re, sodelovanje SLS v vladi šestojanuarskega režima in njen kasnejši prehod na opozicijsko stran, ki je vodil k oblikovanju punktacij.5 5 7 Gustinčič je narodni problem Slovencev v Jugosla­ viji, Italiji in Avstriji obravnaval z enako pozornostjo. Vsem trem vidikom slovenskega vprašanja je namenil tudi približno enako veliko prostora. Po obravnavi na­ rodnega položaja Slovencev v Jugoslaviji in avtonomi­ stične politike SLS predstavi razmere, v katerih so živeli Slovenci v Italiji, in razčleni njihovo meščansko nacio­ nalno politiko. V obravnavo je zajel, kot je poudaril, pro­ tirevolucionarno delovanje slovenskega meščanstva in socialne demokracije v Trstu ob razpadu avstro-ogrske monarhije, italijansko zasedbo Zahodne Slovenije po pr­ vi svetovni vojni, podpis Rapalske pogodbe (ob tem je pripomnil, daje bil zunanji minister Kraljevine SHS Mi­ lenko Vesnič »diplomatska kreatura«), »spravljivo lega- listično stališče« slovenske meščanske politike in njeno »prilizovanje« italijanskim oblastem, italijansko protislo­ vensko politiko in fašistično protislovensko nasilje, po­ jav Tigra in bazoviške žrtve. Slovensko meščansko naro­ 5 5 6 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 89-90. 5 5 7 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 90-100. dno politiko, ki se je v začetku dvajsetih let »skrčila na nekaj skromnih zahtev glede uporabe slovenskega jezika v šolah in povsem nedoločene ,politične svoboščine’« in je bila daleč od zahteve po nacionalni avtonomiji, označi za usmiljenja vredno. Zato ni čudno, da so se zaradi take politike in fašistične vojne napovedi Slovencem v Italiji pripadniki malomeščanstva oddaljili od svojih meščan­ skih voditeljev, se postavili na revolucionarno stališče in simpatizirali ter še simpatizirajo s KPI.5 5 8 Peto poglavje Gustinčič zaključi z obravnavo polo­ žaja Slovencev na Koroškem pred prvo svetovno vojno in ravnanja slovenske meščanske politike v koroškem vprašanju po vojni. Razčleni hiter potek germanizaci­ je koroških Slovencev v zadnjih treh desetletjih pred svetovno vojno5 5 9 in »roparsko usmeritev« slovenskega meščanstva v koroškem vprašanju. Po Gustinčičevem poudarku je slovensko meščanstvo s svojim stališčem o nedeljivi Koroški, to je v zahtevah po Koroški do Vi­ sokih Tur, izhajalo iz težnje po povečanju svojega oze­ mlja. Za meščanstvo in kapital je namreč »vsak nacio­ nalni problem le teritorialno-gospodarski problem, pro­ blem gospodarskega izkoriščanja nekega teritorija in na njem živečega prebivalstva, in ne problem nacionalne pravičnosti, problem nacionalne kulture, kar je vedno bil«.5 6 0 Geslo nedeljive Koroške je uspešno izrabila nem­ ška stran in pri tem navajala civilizacijske, politične, kulturne in gospodarske razloge. A po Gustinčičevem poudarku glavna krivda za izgubo Koroške 10. okto­ bra 1920 bremeni edino tamkajšnjo slovensko politično stranko, SLS, kije bila »še bolj reakcionarna kot reakci­ onarni nacionalni zatiralci slovenskega ljudstva v Nem­ ški Avstriji«.5 6 1 Gustinčič se nato ustavi še pri slovenski katoliški politiki po plebiscitu. Zavrne ocene, da naj bi bila edina nasprotnica nemškemu nacionalnemu priti­ sku, saj je po njem zavzela stališče fait accompli, prizna­ la nemško avstrijsko »socialno« republiko in prek svojih obnovljenih gospodarskih in kulturnih organizacij vodi 5 5 8 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 101-113. 5 5 9 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 113-118. 5 6 0 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 119-120. 5 6 1 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 121-124. reakcionarno in oportunistično narodno politiko. Naci­ onalni program katoliške politične organizacije vsebuje zgolj zahteve po uporabi slovenskega jezika v šolah in uradih, drugače pa izjavlja, daje narodnostni obstoj od­ visen predvsem od kulturnih in ne političnih organiza­ cij. In KPA, je pristavil Gustinčič, takih ugodnih razmer za politično akcijo, kljub svojemu legalnemu politične­ mu položaju, do danes ni znala izkoristiti.5 6 2 V naslednjem, šestem poglavju Die kommunisti­ sche Parteien und die slowenische nationale Frage (Ko­ munistične partije in slovensko narodno vprašanje), Gustinčič po opozorilu, da KPJ, KPI in KPA doslej niso oziroma so napačno obravnavale slovenski nacionalni problem, predstavi »marksistično-leninistično-stalini- stično teorijo nacionalnega vprašanja«. Njegovo »revolu­ cionarno materialistično razumevanje« povzame po Sta­ linovi obravnavi in opredelitvi naroda5 6 3 in na njuni pod­ lagi ugotovi, da so Slovenci narod. To pomeni, da imajo pravico do samoodločbe in svoje lastne države. Zato mo­ ra vsaka od komunističnih partij, ki jo zadeva sloven­ ski nacionalni problem, to pravico Slovencem jasno in naravnost priznati, saj slovensko narodno gibanje pro­ letariatu in proletarski revoluciji ne škoduje in zanju ne pomeni nobene nevarnosti.5 6 4 Gustinčič nadalje opozori, da se v nasprotju z lažnimi zagotovili meščanstva in nje­ govih protirevolucionarnih socialnodemokratskih zave­ znikov edinole komunistično gibanje resnično zavzema za osvoboditev zatiranih narodov. Spomni tudi na glav­ ne Stalinove poudarke o nujni povezanosti delavskega razreda naprednih (socialističnih) držav z narodnoosvo­ bodilnimi gibanji zatiranih narodov in kolonialnih držav ter na Leninova opozorila o pravilnem razumevanju in­ ternacionalizma v okviru delavskega razreda velikih in zatirajočih narodov ter malih in zatiranih narodov. Po predstavitvi temeljnih osnov »našega komunističnega nazora o narodnem vprašanju« preide k obravnavi dote­ danje nacionalne politike KPJ, KPI in KPA.5 6 5 5 6 2 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 125-126. 5 6 3 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 127-132. 5 6 4 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 132. 5 6 5 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 132-136. V obravnavi nacionalne politike KPJ Gustinčič pri­ kaže proces, kije stranko vodil od njenih prvotnih unita­ rističnih stališč do oblikovanja novega federativnega na­ cionalnega programa KPJ v letih 1923-1924. Opozori na federalistično usmeritev slovenskih komunistov in na z njo povezane napore, ki jih je v tem času vložil v pobijanje unitarističnih pogledov v KPJ, preseganje koncepta Bal­ kanske federacije ter sprožitev obravnave slovenskega narodnega vprašanja tako v okviru KPJ kot tudi v okvi­ ru nacionalne politike KPJ, KPI in KPA. (Pri omenjanju svoje osebe Gustinčič uporablja svoja tedanja psevdoni­ ma Anin in Stefansky.) Obenem opozori še na dejavnost različnih frakcij, ki so se na podlagi razprave o nacio­ nalnem vprašanju leta 1923 oblikovale v KPJ. Ugotavlja, da je frakcijska politika, razen v programski uveljavitvi federalističnega načela, njegova prizadevanja onemogo­ čila, pripomogla pa je tudi k temu, da KPJ do leta 1933 ni obravnavala slovenskega vprašanja.5 6 6 Gustinčič po­ udari nevzdržnost takega ravnanja (tako kot on se mu je uprl tudi tovariš Esop; pravilno Isop - Lovro Kuhar), in to v času, ko seje nacionalno vprašanje v jugoslovan­ skem delu Slovenije skrajno zaostrilo. Zato »mati jugo­ slovanskega fašizma« - Slovenska ljudska stranka5 6 7 - ponovno uspešno zagovarja slovensko narodno stališče (manifestacije ob Koroščevi šestdesetletnici maja 1932), liberalna inteligenca pa grozi liberalni unitaristični poli­ tiki, da jo bo zapustila, če se ne bo odpovedala banalni teoriji jugoslovanske nacionalne enotnosti (Vidmarjeva knjižica Kulturni problem slovenstva).5 6 8 Zanimivo je, da je Gustinčič, kije, prav tako kot Kardelj, Vidmarju očital idealistično razumevanje naroda (označil gaje za »plitko in povsem nevzdržno«), poudaril, daje Vidmarjevo »del­ ce« »kljub temu (...) naravnost epohalno v narodni politi­ ki Slovencev«.5 6 9 Gustinčič nadaljuje, da mora zato KPJ glede na razpoloženje na Slovenskem izkoristiti narodne zahteve slovenskih množic za svojo proletarsko razre­ dno revolucijo. Zahtevati mora Združeno, svobodno in 5 6 6 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 137-143. 5 6 7 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 142. 5 6 8 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 144. 5 6 9 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 144. samostojno Slovenijo, ki bo ljudskim množicam poleg nacionalne zagotovila tudi socialno odrešitev. Vpraša­ nje, v kakšno federativno zvezo bo po proletarski revolu­ ciji vstopila Slovenija, je v načelnem pogledu pustil od­ prto, saj je najpomembneje doseči zaupanje slovenske­ ga ljudstva, da mu je komunistično gibanje pripravljeno pomagati v njegovem revolucionarnem boju za nacional­ no svobodo in samostojnost. Šele nato se bo slovenska republika svobodno odločila, kateri skupini držav se bo priključila.5 7 0 Gustinčič je sicer poudaril, da Slovenija v gospodarskem in kulturnem pogledu ter na podlagi dotedanjih političnih izkušenj ne sodi na Balkan in da obstoji majhna verjetnost, da bi tik po revoluciji želela pripadati balkanski socialistični federaciji. Kljub temu pa oblikovanju take federacije načelno ni nasprotoval, saj je to »odvisno od razvoja revolucije, ki ji mora biti podrejeno tudi slovensko vprašanje. V nobenem primeru pa Slovenija ne bo hotela vstopiti v neko federacijo zgolj kot jugoslovanska provinca, ampak vedno samo kot sa­ mostojno ljudstvo in samostojna federativna republika. Komunistične partije, ki želijo v Sloveniji voditi resnično revolucionarno politiko, tega ne smejo izpustiti izpred oči. Posebej KPJ mora to strogo upoštevati, če hoče svo­ jo politiko v Sloveniji pravilno in učinkovito usmeriti in prelomiti s svojo preteklostjo.«5 7 1 Še bolj obširno kot nacionalno politiko KPJ je Gu­ stinčič razčlenil nacionalno politiko KPI in njen odnos do slovenskega vprašanja. Najprej opozori, da je s slo­ venskimi množicami veliko bolje povezana KPI v Italiji kot KPJ v Jugoslaviji. K ugledu KPI med Slovenci v Italiji sicer ni prispevala njena načrtna nacionalna politika, temveč ugodne razmere za delovanje KPI v Julijski kra­ jini (močna središča industrijskega proletariata, napre­ dujoča proletarizacija kmečkih množic, dobro delujoče strankino pokrajinsko vodstvo, odločno stališče, ki so ga vodilni slovenski komunisti v pokrajini v nacional­ nem vprašanju postavili nasproti oportunistični politiki tamkajšnjega slovenskega meščanstva). Gustinčič po­ udari, da je KPI začela resneje obravnavati slovensko 5 7 0 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 145-147. 5 7 1 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 148. nacionalno vprašanje šele leta 1929, ko so jo k temu prisilili množeči se atentati na fašistične funkcionarje v Julijski krajini in nastop Tigra, kasneje pa še prvi tr­ žaški proces ter številni drugi procesi proti slovenskim komunističnim in meščanskim revolucionarjem. Ven­ dar je KPI k obravnavi slovenskega vprašanja pristopi­ la povsem nepripravljena in je, tako kot oportunisti v KPJ, iz nje izključila slovenske tovariše.5 7 2 Gustinčič je opozoril, da je član političnega sekretariata CK KPI, ki se je tudi »največ ukvarjal s slovenskim vprašanjem«,5 7 3 Garlandi (pravo ime Ruggero Grieco), najbolj odgovoren za stališča, ki jih je stranka oblikovala o nacionalni pro­ blematiki v Julijski krajini. Zato je podrobno predstavil njegov pogled na razmere v pokrajini. Garlandi je slovenskim komunistom očital, da so nacionalistični oportunisti, ki v svojem narodnem delu sodelujejo s slovenskim meščanstvom. Ker ne razumejo strankine nacionalne politike, so le-to marsikdaj izmali­ čili v malomeščanskem nacionalističnem smislu, kar se je pokazalo skozi vse preteklo obdobje.5 7 4 Med drugim so v drugi polovici dvajsetih let med strankine simpatizer­ je prištevali tudi »,opozicijske nacionalistične skupine, ki so se tu pa tam na podlagi nejasne malomeščanske platforme povezovale z našimi, iz česar je izšla terori­ stična organizacija Tigor’ (Tigr - op. J. P.)’«.5 7 5 Garlandi je poudaril, daje delovanje Tigra med slovenskimi mno­ žicami ustvarilo občutek, da lahko nekaj sto pogumnih borcev zada odločilni udarec fašizmu, kar je zameglilo razredni značaj protifašističnega boja in ustvarilo vtis partizanske vojne. Temu se mora KPI odločno postaviti po robu, saj je Tigr zavzel njene pozicije med prebival­ stvom. Zato je treba vrste KPI očistiti malomeščanske­ ga »slovenizma« in »tigrovstva«, potem pa se bo stranka odločila, ali in pod katerimi pogoji lahko za določen čas sodeluje »,z nacionalisti iz Julijske krajine, ki se hočejo z orožjem v roki boriti proti fašizmu’«. Gustinčič je Gar- landijeve poglede zavrnil kot neleninistične in obreklji­ 5 7 2 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 148-149. 5 7 3 Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem, str. 487. 5 7 4 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 149-152. 5 7 5 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 152-153. ve, Garlandiju pa pripisal odgovornost za nedejavnost KPI v slovenskem vprašanju. Poudaril je, da razmer v Julijski krajini ne pozna, prav tako pa tudi ne politične­ ga in teoretičnega dela slovenskih tovarišev v nacional­ nem vprašanju.5 7 6 Zato je podrobno predstavil stališča, ki so jih slovenski komunisti oblikovali tako v naro­ dnem vprašanju kot v odnosu do slovenskih meščan­ skih strank. Dokazati je namreč hotel, »da Garlandi na vsej črti nima prav in da se je spustil v obrekovanje, ki se za boljševika ne spodobi«.5 7 7 Gustinčič je opozoril, da so slovenski komunisti v Italiji že leta 1920 v tržaškem glasilu Delo odločno po­ udarili, da ne priznavajo nobene državne meje, ki so jo ljudstvu vsilile meščanske vlade. Priznali bodo le tiste, za katere se bo po zmagoviti revoluciji sporazumel slo­ venski in italijanski proletariat, ki se bo za uresničenje tega cilja boril proti slovenskemu in italijanskemu me­ ščanstvu.5 7 8 Na podlagi teh stališč je Delo ostro obsodilo ravnanje slovenskega meščanstva, ki je v Gorici prire­ dilo koncert slovenskega učiteljskega pevskega društva (koncert je bil 29. aprila 1922), na katerega so povabili najvišje predstavnike italijanskih vojaških in civilnih oblasti.5 7 9 Slovenski komunisti so nadalje v Komuni­ stičnem koledarju za navadno leto 1922 poleg drugih resolucij I., II. in III. kongresa Kominterne objavili tudi resolucijo njenega II. kongresa o nacionalnem in kolo­ nialnem vprašanju.5 8 0 Delo je 21. avgusta 1924 objavilo tudi obsežno poročilo o referatu, ki gaje o nacionalnem vprašanju podal član Izvršnega komiteja Komunistične internacionale Dimitrij Manuilski na njenem V. kongre­ su, zbranem od 17. junija do 8. julija 1924 v Moskvi.5 8 1 5 7 6 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 153-156. 5 7 7 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 156. 5 7 8 O tem glej str. 46 pričujočega dela. 5 7 9 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 158. - O omenjeni obsodbi glej Delo (Trst), III, št. 132, 25. 5. 1922, Dragotin Gustinčič, Sviraj, Srečko Kumar. 5 8 0 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 158. Omenjeno gradivo - Smernice Komunistične internacionale, O buržuazni demokraciji in diktaturi pro­ letariata, Manifest na proletariat vsega sveta (resolucije sprejete na I. kongresu KI), Pogoji za vstop v Komunistično internacionalo, Nacionalno in kolonialno vprašanje, Kdaj in pod katerimi pogoji se smejo ustanavljati Soveti (resolucije sprejete na II. kongresu KI), Teze Komunistične internacionale o svetovnem položaju, Taktika ko­ munistične internacionale (resolucije sprejete na III. kongresu KI) - glej v Komuni­ stični koledar 1922, str. 73-85, 87-99, 100-150. 5 8 1 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 159. - Omenjeno poročilo Poleg tega se je »avtor te knjige« (Dragotin Gustinčič) konec marca 1924 dogovoril z enim od članov CK KPI (Gustinčič ne omenja njegovega imena) za objavo član­ ka o narodnem vprašanju v Julijski krajini v komuni­ stično usmerjenem tedniku L’Ordine Nuovo. V članku, ki nato ni bil objavljen, je predlagal pripravo skupne konference KPJ in KPI, na kateri bi oblikovali taktiko obeh strank v slovenskem vprašanju.5 8 2 Ta predlog je tovariš Stefansky (Dragotin Gustinčič) nekaj mesecev kasneje ponovil v članku K jugoslovansko-italijanske- mu nacionalnemu vprašanju, objavljenem v Internatio­ nale Presse-Korrespondenz5 8 3 (na njegov glavni pouda­ rek smo opozorili v poglavju Od razprave o nacionalnem vprašanju do kraljeve diktature leta 1929). Gustinčič je na podlagi povedanega zanikal upravičenost Garlandi- jevih očitkov. Opozoril je tudi, da se je Garlandi izognil srečanju z delegatoma KPJ, ko sta se KPI in KPJ dogo­ vorili za skupno srečanje svojih predstavnikov. »Tako presoja Garlandi pomembnost nacionalnega vprašanja za našo revolucionarno politiko in tako je tudi oviral po­ budo slovenskih julijanskih komunistov v letih, za ka­ tere jim očita pobratenje z malomeščanstvom«.5 8 4 Zato je »velik oportunizem, če tovariš Garlandi vso krivdo za to vprašanje vali na lokalne organizacije ali na slovenske komuniste, ki domnevno niso razumeli ali hoteli razu­ meti nacionalne politike KPI«.5 8 5 Gustinčič je nato opozoril na svoj članek K takti­ ki v narodnostnem vprašanju na Primorskem in Mar- telančev članek K vprašanju italianske imperialistične politike na Jadranu in Balkanu ter k vprašanju Julijske krajine, ki smo ju že predstavili v zgoraj omenjenem po­ glavju naše študije.5 8 6 Po teh opozorilih na poglede in dejavnost, ki so jo razvili slovenski komunisti v nacio­ glej v Delo (Trst), V, št. 210, 21.8. 1924, Narodno vprašanje na V. kongresu Kom. Internacionale. 5 8 2 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 159. 5 8 3 O tem glej Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 159-161. 5 8 4 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 161. 5 8 5 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 162. 5 8 6 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 162-166. Povzetek Gustin­ čičeve predstavitve omenjenih člankov v njegovem delu Das nationale Problem der Slowenen glej v Perovšek, Slovenski komunisti in nacionalno vprašanje v tridesetih letih, str. 30-31. nalnem vprašanju v prvi polovici dvajsetih let, je izrecno poudaril, daje bila le-ta vsekakor pravilna, a je žal CK KPI ni vključil v svojo akcijsko politiko. Slovenski ko­ munisti so namreč storili napako, da mu svojih stališč v nacionalnem vprašanju niso predložili v obliki posebne resolucije, tako da tega vprašanja KPI v Julijski krajini ni obravnavala kot celota. Še enkrat je tudi poudaril, da komunistične organizacije v Julijski krajini niso so­ delovale s Tigrom in da je nacionalna politika sloven­ skih komunistov trdno usmerjena proti nacionalistom in klerikalcem. Svojo trditev je podprl z navedbami iz Komunističnega koledarja za leto 1922. V njem je bilo v članku Pogovor pod lipo posebej poudarjeno, da sloven­ ske liberalce na Primorskem razen v vprašanju svojih gospodarskih koristi ne zanima noben socialni program, medtem ko se katoliška politika zavzema le za nadvla­ do duhovščine in Cerkve ter svoj nadzor nad duhovnim razvojem človeštva.5 8 7 Slovenski komunisti niso od ta­ kih ocen nikoli odstopili, kar je Gustinčič utemeljil z navedbami iz članka Ščekovstvo in njegova uloga v Jul. Krajini, objavljenim v Delu 21. avgusta 1924. Članek, upeijen proti slovenskemu krščansko socialnemu poli­ tiku in poslancu v rimskem parlamentu Virgilu Ščeku, je opozarjal, da Šček nastopa pod masko komunistič­ nih stališč, zato je glavna naloga komunističnih orga­ nizacij omejiti njegov vpliv in ljudem pojasniti, da med komunisti in njim ter njegovimi somišljeniki ne obstaja nobena prijateljska vez.5 8 8 Gustinčič se je ustavil še pri »primeru Godina«, to je vodji sekcije komunistične zveze za Julijsko krajino v Idriji, ki je leta 1921 na podlagi svojih protislovnih idej vplival na tamkajšnje komuni­ ste, da se niso udeležili tedanjih parlamentarnih volitev v Italiji. Zaradi tega, ne pa zato, ker naj bi dosegel, da bi idrijski komunisti glasovali za slovenske meščanske na­ cionaliste, kot je trdil Garlandi, je bil Drago Godina - na predlog vodilnih slovenskih komunistov v Julijski kra­ jini - izključen iz KPI. Gustinčič je Garlandijeve trditve 5 8 7 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 166-172. - Celotno besedilo omenjenega članka glej v Gustinčič, Pogovor pod lipo, str. 21-31. 5 8 8 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 172-173. - Omenjeni članek glej v Delo (Trst), V, št. 210, 21.8. 1924. označil za grob ponaredek, značilen za »neko politično linijo v nacionalnem vprašanju«, po kateri »morajo biti vodilni slovenski tovariši ožigosani za malomeščanske nacionaliste«.5 8 9 Po gornjem opozorilu je Gustinčič razčlenil uradno usmeritev KPI, kije zadevala nacionalno problematiko v Julijski krajini. Oprl se je na Shemo platforme za poli­ tično akcijo komunističnih organizacij v Julijski krajini, ki jo je KPI oblikovala novembra 1929,5 9 0 in polemiziral z njeno trditvijo, da je Julijska krajina, ki je pred tem pripadala Avstriji, po prvi svetovni vojn i»,prišla v posest Italije’«. Gustinčič seje nad to trditvijo, ki gaje spomi­ njala na stališča Živote Milojkoviča, Sime Markoviča in Triše Kacleroviča v razpravi jugoslovanskih komunistov o nacionalnem vprašanju leta 1923, zgražal. Omenjeni razpravljavci so namreč trdili, daje Makedonija osvobo­ jena srbska dežela in da so Črnogorci po svojem jeziku, pesnikih in filozofih Srbi. Nato je postavil vprašanje: »Ali je Julijska krajina dežela, ki je v svetovni vojni prišla v posest Italije, ali jo je Italija v svetovni vojni imperiali­ stično iztrgala in podjarmila? Alije Julijska krajina, kot trdi italijanski fašizem, ,osvobojeno italijansko ozemlje’, ali jo je, kot trdijo njeni ljudje, uplenil italijanski impe­ rializem?« Za Gustinčiča je bil odgovor na to vprašanje jasen, ponazoril pa ga je z ravnanjem slovenskih ko­ munistov, ki na javnih zborovanjih nikoli niso nastopali »kot ,italijanski državljani’«, kar sicer vsem slovenskim političnim predstavnikom očita Garlandi, medtem ko je meščanska politika vedno ravnala tako. V tem je tudi razlika »med nami in meščanskimi strankami glede tega ropa dežele«.5 9 1 Gustinčič je v nadaljevanju svoje razčlembe obrav­ naval poudarek iz omenjene sheme, da za KPI problem mej ne obstaja. Opozoril je, da tako izjavo KPI omogoča 5 8 9 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 174-175. - Kot opozarja Milica Kacin-Wohinz, je Drago Godina pripadal skrajni levici v KPI, t. i. astenzioni- stom, ki jih je vodil prvi sekretar KPI Amadeo Bordiga. (O tem glej Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci, str. 349, 362-363; ista, Narodnoobrambno gibanje, 1, str. 65.) 5 9 0 O omenjeni shemi glej Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem, str. 454-459. 5 9 1 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 175-176. - O stališčih, ki so jih v razpravi o nacionalnem vprašanju leta 1923 zagovarjali Života Milojkovič, Sima Markovič in Triša Kaclerovič, glej Razprava o nacionalnem vprašanju, str. 53-67, 128-205, 259-272, 290-292, 311-341, 348-350, 376-393. njeno stališče, po katerem naj bi Julijska krajina »,prišla’ pod Italijo«. Nato je zavrnil usmeritev sheme, ki je sicer zagovarjala pravico do samoodločbe slovenske in hrva­ ške manjšine vse do odcepitve od Italije, zavzemala pa se je za oblikovanje slovenske in hrvaške delavsko-kmečke republike v okviru Balkanske delavsko-kmečke federa­ cije. Balkanska federacija je bila za Gustinčiča povsem nesprejemljiva, ker Slovenci in Hrvatje iz Julijske krajine vanjo ne bi hoteli vstopiti. Prav tako je bilo zanj nespre­ jemljivo stališče, naj komunisti Slovence in Hrvate pozi­ vajo v boj proti srbskemu imperializmu, fašistični dikta­ turi in diktaturi v Jugoslaviji. Spraševal je, kako naj se slovenski in hrvaški narod v Italiji borita proti srbskemu imperializmu, ter opozoril, da vodstvo KPI nacionalne manjšine »poziva v boj proti imperializmu druge drža­ ve, medtem ko pri tem pozablja na imperializem svoje«. Podobna stališča je vseboval tudi drugi dokument KPI, Teze o položaju v Italiji in nalogah KPI, ki gaje Gustinčič vključil v svojo razčlembo. Gustinčič je taka stališča za­ vrnil s ponazoritvijo, da naj bi potem KPJ pozivala make­ donske komuniste, naj se borijo proti bolgarskemu in ne jugoslovanskemu oziroma srbskemu imperializmu, Ko­ munistična partija Francije pa naj bi pozivala posarske komuniste, naj se borijo proti nemškemu in ne franco­ skemu imperializmu. Narodnopolitično usmeritev KPI je zato označil za neleninistično, leninistična pa bi bila, če bi »italijanski Garlandisti« pozvali slovenske, hrvaške in nemške komuniste, da se borijo proti Mussolinijevemu imperialističnemu fašizmu, italijanskemu meščanstvu in meščanstvu svojih nacionalnih manjšin. Gustinčič je svojo razčlembo nacionalne politike KPI v Julijski krajini in slovenskem vprašanju zaključil z zahtevo, daje treba narediti konec garlandistični politiki. KPI mora obliko­ vati program dela med Slovenci v Italiji skupaj s sloven­ skimi tovariši, ki poznajo razmere, stranke in zgodovino tega naroda. Do prelomnice v nacionalni politiki KPI bo prišlo le, če se bo osvobodila Garlandijevih nacionalnih teorij in če bo v svojem političnem delu upoštevala vsa­ kodnevna vprašanja slovenskega naroda.5 9 2 5 9 2 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 176-180. - O odnosu KPI ter slovenskih komunistov do narodnega vprašanja in položaja Slovencev v Julijski Po razčlembi nacionalne politike KPI je Gustin­ čič razčlenil še odnos KPA do slovenskega vprašanja. Opozoril je, da KPA položaja Slovencev v Avstriji, to je slovenske manjšine na Koroškem, še ni resno obrav­ navala. Največ, kar je storila na tem področju, je bilo nekaj letakov, ki jih je natisnila na pobudo in ob po­ moči slovenskih tovarišev iz KPJ in jih ob vsakoletnih plebiscitnih slovesnostih razdelila med slovenske delav­ ce na Koroškem. Sistematičnega, stalnega in načrtnega narodnopolitičnega dela med slovensko manjšino pa ni bilo. KPA je pobudo v slovenskem nacionalnem vpraša­ nju prepustila slovenski katoliški politiki, prav tako pa ni mislila tudi na to, da bi vprašanje slovenske manj­ šine načeli v okviru nemškega delavskega razreda. To je dobro pokazal obsežni Manifest delovnemu ljudstvu mesta in dežele : naš program za nacionalno in socialno osvoboditev, ki ga je KPA izdala leta 1931. V njem ni niti besedice o slovenski manjšini na Koroškem, kar da­ je »farjem« in slovenskemu meščanstvu na Koroškem v roke močno orožje. Zato mora k obravnavi slovenskega vprašanja v Avstriji dejavno pristopiti delavski razred, saj je le on sposoben rešiti ta problem. Pri tem mora­ ta sodelovati tako avstrijski kot slovenski proletariat, avstrijsko delavstvo in njegova stranka pa naj obenem pokažeta, daje ta problem, ki za slovensko in avstrijsko meščanstvo predstavlja kvadraturo kroga, možno reši­ ti brez najmanjših težav. Koroški Slovenci so namreč lahko združeni s Slovenijo samo v sovjetskem sistemu nacionalnih držav, in to tako, da tudi nemška mesta na Koroškem ne bodo utrpela nobene gospodarske škode. Gustinčič se je v svoji kritiki odnosa KPA do slo­ venskega vprašanja ustavil še pri kmečkem vprašanju. Opozoril je, da v slovenskem delu Koroške poleg nem­ ških in na pol ponemčenih slovenskih veleposestnikov in kulakov živi še številčna plast nacionalno in gospo­ darsko izkoriščanih slovenskih malih kmetov. Zato bi morala KPA nacionalno vprašanje slovenskih kmečkih množic povezati z agrarnim in kmečkim vprašanjem ter slovenskim kmetom pojasniti, da jih lahko nacionalno krajini glej podrobneje Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje, 2, str. 501-526; ista, Prvi antifašizem, str. 448-507. osvobodi samo proletarska revolucija, ki bo velepose­ stnikom in velikim kmetom odvzela zemljo. Pojasniti bi jim morala še, da se morajo boriti tudi proti duhovšči­ ni, ki se sicer do njih obnaša narodno, gospodarsko pa sodeluje z nemškimi veleposestniki in kulaki. Toda KPA je to vprašanje izpustila izpred oči, tako kot tu­ di ni izoblikovala niti enega slovenskega, na Koroškem rojenega propagandista in voditelja. Če so to na Koro­ škem lahko storili »slovenski klerikalci«, bi lahko tu­ di mi. Gustinčič je obravnavo narodne politike KPA na Koroškem zaključil s poudarkom, da dokler KPJ, KPI in KPA svojih pogledov na narodno problematiko ne bodo postavile na pravo in zanesljivo podlago, na Koroškem ni pričakovati pravilne nacionalne politike. Prav tako je tudi enotno, usklajeno in načrtno ravnanje vseh treh partij temeljni pogoj za njihovo pravilno politiko v slo­ venskem vprašanju.5 9 3 V sklepnem, sedmem poglavju svoje študije, Zu- sammenfasung und Schlussfolgerung (Povzetek in sklep), seje Gustinčič še enkrat ustavil pri glavnih idej­ nih in političnih poudarkih svojega dela. Opozoril je, da je fašizem v vseh treh državah - Jugoslaviji, Itali­ ji in Avstriji - slovensko vprašanje zaostril do vrelišča in sprožil močan odziv slovenskih ljudskih množic. V Jugoslaviji se kaže v močnem narodnem gibanju, ki ni zajelo le delavcev, kmetov in srednje plasti, temveč tudi socialno nedejavno plast intelektualcev, v Italiji se ka­ že s pojavom revolucionarnih organizacij srednje pla­ sti, ki se približujejo protifašističnim strankam in tudi KPI, v Avstriji pa z revolucioniranjem slovenske vaške revščine. Objektivni položaj v slovenskem vprašanju torej dopušča vse možnosti za delo resnično revolucio­ narne partije. Gustinčič se je zato zavzel za medstran­ karsko razpravo o tem vprašanju. Tako bi se partijski aktivi seznanili s slovenskim vprašanjem, stranke, ki jih to vprašanje zadeva, pa bi oblikovale skupno pod­ lago za delo med slovensko nacionalno manjšino. In danes, ko v svetu lahko vsak trenutek izbruhne nova vojna, lahko velja le naše splošno izhodišče: nič več kot pravica do samoodločbe vse do odcepitve. Zato je treba 5 9 3 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 181-185. slovenskemu ljudstvu zagotoviti upanje na izpolnitev njegove stare zahteve po Združeni Sloveniji. Naše pr­ vo geslo za uresničitev tega cilja mora biti »samostojna, združena slovenska delavska in kmečka republika, ki se bo lahko svobodno priključila tisti ljudski federaciji, ki bo najbolje ustrezala njenim gospodarskim in kulturnim potrebam«.5 9 4 Gustinčič je nato poudaril, da je na podlagi ome­ njenega gesla predvsem potrebno razkrinkati hinavsko in protirevolucionarno politiko Slovenske ljudske stran­ ke, slovenskega klerikalizma in Katoliške cerkve. Slo­ venskim delavcem, kmetom in tistim delom srednjega razreda, ki si v resnici želijo osvoboditev Slovenije iz krempljev jugoslovanskega, italijanskega in avstrijske­ ga fašizma ter so se za to pripravljeni boriti, je treba razložiti, da je to možno doseči samo z revolucionar­ nim uničenjem sedanjih kapitalističnih držav in moči meščanstva. Zato morajo komunisti pozvati slovensko ljudstvo v boj proti vladajočemu meščanstvu v vseh treh državah: v Jugoslaviji proti SLS, v Italiji proti italijan­ skemu meščanstvu na Primorskem in proti fašizmu ter njegovi širitvi v Slovenijo in Dalmacijo, v Avstriji pa pro­ ti nemškemu meščanstvu, veleposestnikom in ponem­ čenim kulakom na Koroškem. Gustinčič se je posebej ustavil pri nalogah KPJ v tem boju. Slovensko ljudstvo naj bi povezala v boj proti velikosrbskemu meščanstvu, njegovi ekspanziji proti Bolgariji, Solunu, Albaniji, Tr­ stu, Reki in severni jadranski obali ter proti fašizmu združenega srbskega, hrvaškega, slovenskega in musli­ manskega meščanstva. Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da SLS vodi duhovščina in da jo neposredno usmerja Vatikan. Vrhovno vodstvo te stran­ ke je Katoliška cerkev, zato je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le »proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri«. Toda komunisti v svojem boju ne bodo uporabljali malome­ ščanskega svobodomiselstva, temveč bodo ljudstvu po­ kazali, »kako zna klerikalizem svoje izkoriščanje delav­ cev in kmetov skrivati za religiozni plašč, in kako Cer­ kev s svojim ,solidarističnim’ učenjem hlini socializem 5 9 4 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 185-189. in s tem daje kapitalizmu najboljšo zaščito«. - »Brez du­ hovnega podjarmljenja delavcev in kmetov kapitalizem sploh ne more več obstati«, je pribil Gustinčič. Poleg bo­ ja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80 % slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitari­ stično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji in jo je treba pobiti brez milosti.5 9 5 Gustinčič se je posebej ustavil tudi pri vprašanju, kako naj delujejo KPJ, KPI in KPA, če resnično želijo re­ šiti slovenski problem. Opozoril je, da morajo najprej k obravnavi vprašanja nacionalnih manjšin pritegniti ko­ muniste, ki so njihovi pripadniki, obenem pa se nobe­ na od teh partij ne sme več zadovoljiti zgolj z oblikova­ njem in objavo lepo oblikovanih resolucij o nacionalnem vprašanju. To je oportunistično, saj s tem še zdaleč niso opravile svojega dela. Naloga vsake od njih je, da svoje člane in vse delavstvo ter kmečke množice seznani s po­ ložajem nacionalnih manjšin. Delavske in kmečke mno­ žice vladajočih narodov morajo podpreti njihove zahteve tako, da bo imela nacionalna politika omenjenih par­ tij značaj množičnega boja za vsakodnevna življenjska vprašanja tlačenih narodov. Tako bo preseženo stanje, ko se vsaka odločna zahteva tovariša, ki pripada nacio­ nalni manjšini, tolmači kot »nacionalizem«. Gustinčič je nato nastopil proti trditvi, ki se »pri nas« pogosto postavlja pred slovenske delavce, češ da je slovenski narod premalo številen za ustanovitev svoje lastne države. Po mnenju »kratkovidnih oportunistov« naj namreč slovenska država ne bi imela sposobnosti za življenje. Po Gustinčičevi oceni ta trditev ni imela nič skupnega z leninistično nacionalno politiko, saj so Slo­ venci še vedno številčnejši od Turkmencev (1,137.000), Tadžikistancev (1,174.100) in Armencev (1,032.700), ki tvorijo posebne sovjetske socialistične republike, svo­ bodno združene v Zvezi sovjetskih socialističnih repu­ blik.5 9 6 Prav tako so Slovenci številčnejši od vrste drugih manjših ljudstev v ZSSR, ki tvorijo lastne avtonomne sovjetske socialistične republike. »V konkretnem slo­ 5 9 5 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 189-192. 5 9 6 Podatke o razvoju prebivalstva na slovenskem ozemlju v času med svetovnima vojnama glej v Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 177-180. venskem primeru je taka propaganda protirevolucio­ narna propaganda.« V povzetku in sklepu se je Gustinčič ustavil še pri vprašanju številnih slovenskih izseljencev (industrijskih in poljedelskih delavcev) v Zahodni Evropi ter Severni in Južni Ameriki, katerih število je ocenil na 250.000. Opo­ zoril je, da so v večini držav organizirani pod vodstvom slovenske katoliške duhovščine. Zato si morajo vse tri partije prizadevati, da onemogočijo njen vpliv in izse­ ljence pridobijo za naše revolucionarno delo. Za dosego tega cilja morajo sodelovati s komunističnimi partijami držav, v katerih živijo slovenski izseljenci, slovenskim komunističnim aktivistom pa omogočiti, da jim zagoto­ vijo potrebno literaturo in politično izobrazbo.5 9 7 Po opozorilu na problematiko slovenskih izseljen­ cev je Gustinčič zaključil svoje delo. Njegov končni po­ udarek je bil, da lahko vse tri komunistične partije, če bodo pravilno razumele slovensko narodno vprašanje, lepo razvijejo revolucionarno gibanje med Slovenci. Pri­ hodnost je torej obetavna. Narodno podjarmljeno, raz­ očarano in gospodarsko težko preizkušeno slovensko ljudstvo lahko postane zvest zaveznik proletarske revo­ lucije. Zato je posebna dolžnost tovarišev iz vseh treh partij, da se »ukvarjajo z našo študijo o slovenskem na­ rodnem vprašanju (...), jo vzamejo resno in v pospešitev svetovne proletarske revolucije v kratkem času prema­ gajo odkrite napake«.5 9 8 * * * Gustinčičeva, v odličnem in vsebinsko polnem nemškem jeziku napisana študija Das nationale Pro­ blem der Slowenen je razkrivala dosledno revolucionar­ no obravnavo slovenskega narodnega vprašanja, v ka­ teri je izrazito izstopalo odklonilno vrednotenje narodno družbene vloge meščanstva ter idejnega, političnega in socialno gospodarskega delovanja Katoliške cerkve. Gustinčičeva poglobitev v slovenski problem je teme­ ljila v dobrem poznavanju tedanje relevantne zgodovi- 5 9 7 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 192-194. 5 9 8 Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 195. nopisne in teoretičnopolitične marksistične literature ter virov,5 9 9 iz njegovega besedila pa se vidi tudi velik ustvarjalni napor, da bi, skladno s svojim idejnopolitič­ nim izhodiščem, utemeljil svoj pogled na slovenska na- rodnoemancipacijska prizadevanja in odločilni pomen komunistične stranke za njihovo polno zgodovinsko uresničitev. Vendar pa prizadevanj, ki jih je Gustinčič vložil v svoje delo, v mednarodnem in jugoslovanskem komunističnem gibanju niso upoštevali. Potem ko ga je predložil vodstvu KPJ in Balkanskemu sekretariatu Kominterne, dolga časa z nobene strani ni dobil odgo­ vora. Za svoje delo je skušal vzbuditi zanimanje tudi pri posameznih poznavalcih narodnega vprašanja v Ko­ minterni (Kornejčuk, Kunsinin), a so mu odgovorili, da se njegovi študiji ne morejo posvetiti, in mu jo vrnili. Gustinčič je nato posredoval pri sekretarju Balkanske­ ga sekretariata Poljaku Vasilskem in ta mu je odgovoril, daje njegovo delo prebral, »da pa je mnenja, da jaz ta­ kih stvari ne znam napisati, da so v delu napake - ka­ kšne ni povedal - in da je najbolje, da predam študijo Sekretariatu kot material in da bo on našel človeka, ki bo delo napisal«. Tak odgovor je bil za Gustinčiča seve­ da porazen in nesprejemljiv. Vasilski mu je še dejal, da je njegovo delo prebral tudi član Balkanskega sekreta­ riata Bohumir Smeral, s katerim se je Gustinčič dobro poznal. Ko gaje Gustinčič obiskal, mu je Šmeral dejal, da je njegovo delo »,lepo in dobro, toda pri nas bodo 5 9 9 Gustinčič se je pri pisanju svojega dela oprl na prispevke, razprave in študije Cankaija (Slovenci in Jugoslovani), Demetroviča (Nova faza jugoslovenskog pitanja i socialna demokracija), Erjavca (Zgodovina katoliškega gibanja), Garlandija (Su al- cune deviazioni dalla linea leninista), Hribarja (Moji spomini, 1-3), Lenina (Rezultati diskusije o samoodločbi), Lončarja (Politično življenje Slovencev', Dr. Janez Bleiweis in njegova doba; Hrvaško državno pravo in Slovenci), Mahniča (Kaj uči o narodnosti zdrava pamet in sv. pismo), Mala (Zgodovina slovenskega naroda), Markoviča (Naci­ onalno pitanje u svetlosti marksizma), Prijatelja (Janko Kersnik, njega delo in doba; Ob ilirizmu), Sforze (Gestalten und Gestalter des heutigen Europa), Stalina (Mar­ ksizem in nacionalno vprašanje; Narod in narodno gibanje; Vprašanja leninizma), Tume (Naprej, I, št. 120-127, 4.-7., 10.-13. 12. 1917, Jugoslovanska deklaracija), Vidmarja (Kulturni problem slovenstva), Wutteja (Kärntens Freiheitskamp j), gradi­ vo iz publikacije La Venezia Giulia durante la occupazione e Vannesione italiana, prispevke Murija (Naša Koroška), Lovrenčiča (Slovenci v Italiji), Hohnjeca (O usta­ vi naše države), Pivčeve (Programi političnih strank), Slokarja (Valutne razmere) iz zbornika razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine Slovenci v dese­ tletju 1918-1928, časopise in revije Л Lavoratore, La Yougoslavie, Lo Stato operaio, Slovenec, Slovenski narod ter na članke in programsko-teoretično gradivo, na katero smo opozorili v op. 579-581, 587, 588. najbrž težave. Delo ima nekaj nebistvenih napak, toda te se dajo lahko odpraviti. Svetujem vam, da greste s to stvarjo v Akademijo znanosti, tam se bo stvar predisku- tirala in uredila. Jaz poznam vaše slovenske probleme. Vi ste jih dobro očrtali in delo zaslužuje, da zagleda luč sveta. V Akademiji imam človeka, ki vam bo pomagal. Oglasite se čez nekaj časa!’«6 0 0 Ko se je Gustinčič po približno dveh tednih ponov­ no oglasil pri Šmeralu, pa je le-ta, ob tem ko je bilo videti, da mu je neprijetno, »na kratko izjavil: ,Dragi so- drug G.[ustinčič], nič ne morem napraviti.’« Gustinčič je sprevidel, »da zadržek, da se o moji knjigi razpravlja in da izide ni v tekstu, niso kake principielne napake v njem, marveč da tiči zadržek nekje drugje«. To ga je spodbudilo k nadaljnjim prizadevanjem, da Balkanski sekretariat razpravlja o vprašanjih, ki jih je poudaril v svojem delu. Končno je dosegel, da se je razprava zače­ la. Razprava o slovenskem narodnem vprašanju je po Gustinčičevem spominu v Balkanskem sekretariatu Ko­ minterne potekala 17. decembra 1933. Udeležili so seje Gustinčič, sekretar KPJ Milan Gorkič (Josip Čižinski), sekretar KPI Palmiro Togliatti, član KPI Ivan Regent, se­ kretar KPA Johann Koplenig, nekateri predstavniki Ko­ munistične partije Bolgarije in drugi člani sekretariata. Vodiljo je sekretar sekretariata Vasilski.6 0 1 V razpravi na Balkanskem sekretariatu Kominter­ ne je prvi nastopil Gustinčič in je govoril dobri dve uri. Opisal je politične razmere in politiko KPJ, KPI in KPA v slovenskem vprašanju, njegovim besedam pa so navzo­ či z zanimanjem prisluhnili. »Očividno so slišali mnoge stvari prvič in jim marsikaj ni bilo znano. Njihovo za­ nimanje se je stopnjevalo,« se spominja Gustinčič, »ko sem začel razvijati svojo kritiko dela med slovenskimi nacionalnimi manjšinami in postavljati svoje teze in zahteve v smislu zgoraj razloženega (Gustinčič je pred tem v svojih Spominih na kratko očrtal vsebino svoje študije - op. J. P.) za naše nadaljno politično delo na 6 0 0 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 21-23. 6 0 1 Gustinčič, Spomini, III/II, str. 23-24, 38. - Na omenjeno razpravo na seji Bal­ kanskega sekretariata 17. 12. 1933, o kateri pa podrobneje ne piše, opozaija tudi France Filipič. Glej Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 116. tem poprišču.« Po Gustinčičevem nastopu so se v raz­ pravi oglasili Togliatti, Gorkič in Koplenig ter pritrdili njegovim ocenam o napačni nacionalni politiki KPI, KPJ in KPA v slovenskem vprašanju. »Tako sem doživel prvo zadoščenje za svoje delo in ker so drugi soudeleženci malo poznali vprašanje, kije bilo v diskusiji, je pal pre­ dlog, da se splošna diskusija zaključi in izvoli komisija, ki naj v naslednjih dneh izdela platformo za delo vseh treh strank v slovenskem narodnem vprašanju«. V dneh po sestanku je Gustinčič omenjeni komisiji predlagal, da bi oblikovali še eno komisijo (sestavljali bi jo pred­ stavniki KPJ, KPI in KPA), ki bi do naslednjega kongre­ sa Kominterne zbrala gradivo o slovenskem vprašanju. Komisija tega predloga ni sprejela, sklenila pa je, naj se ob prihodnjem kongresu Kominterne sestane kon­ ferenca KPJ, KPI in KPA, ki bo razpravljala o sloven­ skem vprašanju. Ker je Gustinčič obenem vztrajal, daje potrebno ustanoviti organ, ki bo obravnaval slovensko vprašanje, je komisija sprejela še sklep o ustanovitvi slovenske propagandistične revije (revija seje imenova­ la Rdeča zvezda), ki bo objavljala gradivo o slovenskem narodnem problemu. »Naročeno je bilo, da naj vsaka komunistična stranka pripravi svoje materiale in svojo resolucijo o slovenskem vprašanju v svoji deželi.« Kot piše Gustinčič, naj bi omenjena komisija oblikovala tu­ di Izjavo KPJ, KPI in KPA k slovenskemu vprašanju, ki, kot je upravičeno zapisal, »sloni v celoti na podatkih in tezah, ki sem jih obdelal v svojem delu ,Das nationale Problem der Slowenen’ in obrazložil v svojem referatu na skupni seji 17. decembra in v komisiji«.6 0 2 6 0 2 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 37-40. - Gustinčič ne piše, kdo so bili člani ome­ njene komisije, iz nadaljnjega besedila njegovih Spominov pa je razvidno, daje bil njen član. V uredništvo Rdeče zvezde, ki jo omenja Gustinčič, so bili imenovani Gustinčič, Garlandi, Regent in »menda Kerže za KPAv.« Rdeča zvezda je izšla samo enkrat (številka za junij - julij 1934; Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank, str. 376), saj je »že po prvi številki utonila v večnost«. Gustinčič piše, daje bila revija tedanjemu vodstvu KPJ trn v peti, saj bi zbiranje podatkov o slovenskem narodnem vprašanju pomenilo nadzor nad njegovim delom. Sekretar KPJ Gorkič, Kamilo Horvatin in Grgur Vujovič so se zato »takoj potrudili (Gustinčič piše, daje pri tem sodeloval tudi Ivan Regent - op. J. P.), da ,Rdečo zvezdo’ v kali zadušijo«. Ker je vse gradivo za prvo številko pripravil Gustinčič, naj bi bil to »,dokaz’, da slovenski komunisti v emigraciji nismo bili sposobni, da literarno vzdržujemo tako publika­ cijo. Kakor mije sporočil neki moj prijatelj so v vodstvu naše stranke po izidu prve številke izjavili, da za Gustinčiča ne bodo vzdrževali posebne revije. (...) Zadušilo jo je likvidatorstvo in nacionalizem v vodstvu KPJ, morda pa (...) tudi še kaj hujšega«. Obravnava vprašanj, ki jih je na podlagi svojega de­ la na sestanku v Balkanskem sekretariatu Kominterne decembra 1933 predstavil Dragotin Gustinčič, je torej imela določen politični učinek, medtem ko z njegovo objavo Gustinčič ni imel sreče. Poleg nepripravljenosti v Balkanskem sekretariatu Kominterne in tudi širše v Kominterni, da bi Gustinčičevo delo izšlo, je svojo vlogo pri tem imelo tudi tedanje vodstvo KPJ. Kot je 8. maja 1933 Lovro Kuhar pisal Gustinčiču, so tedaj v stran­ kinem vodstvu o njegovem delu že razpravljali. Ker pa je Kuhar, ki so mu poverili nalogo, da je delo prebral, ocenil, da še ni končano, vodstvo pa je medtem izvede­ lo, da ga prireja v končno obliko, »smo ga takoj dali na varno. Moji prijatelji (strankino vodstvo - op. J. P.) so imeli potem namen, izdati ga, ker so mislili s tem zama­ šiti vrzel, ki v pogledu našega materiala vlada. Skušaj torej tudi to čimprej končati, da bo pravočasno prišlo na svetlo.«6 0 3 A kot je leta 1963 zapisal Gustinčič, je bilo tedaj njegovo delo že dokončano, »in če sem se jaz kdaj izrazil ali če je Kuhar prenesel take moje besede, da ni dokončano, na strankino vodstvo, je moglo to imeti sa­ mo ta smisel, da sem hotel počakati s publikacijo do te­ daj, ko bo delo prediskutirano v kakem višjem forumu, v CK KPJ ali v Balkanskem sekretariatu. Samo v toli­ ko je bilo nedokončano. In ker na seji BS v decembru 1933. nisem dobil nikakih bistvenih pripomb, ga po­ zneje nisem nikoli dopolnjeval ali popravljal.«6 0 4 Kuhar­ jevo sporočilo oziroma sporočilo »Gorkičevega stranki­ nega vodstva, je bila samo zvijačna tolažba meni. V re­ snici pa ni bilo nobenega namena, da se [delo] izda.«6 0 5 (Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 40-41, 45-47; Gustinčičev povzetek njegove študije glej prav tam, str. 24-37) 6 0 3 ARS AS 1667, t. e. 1, fasc. 1, pismo Lovra Kuharja Dragotinu Gustinčiču z dne 8. 5. 1933, str. 1. 6 0 4 ARS AS 1667, t. e. 1, fasc. 1, Komentar k dopisovanju med Prežihovim in D. Gustinčičem o sporu glede značaja slovenskih političnih strank, str. 10. - Kot piše Anica Lokar, v Gustinčičevih mislih leta 1936, ko je odhajal v Španijo, »o njegovem delu Slovensko narodno vprašanje ni bilo ne duha ne sluha več«. - »Dragotin Gu­ stinčič je odhajal, ne premišljujoč mnogo o svoji knjigi, v katero je vložil toliko truda. Tako prepričan je najbrž bil, da je v najzanesljivejših rokah.« (Lokar, Od Anice do Ane Antonove, str. 108) 6 0 5 ARS AS 1667, t. e. 1, fasc. 1, Komentar k dopisovanju med Prežihovim in D. Gustinčičem o sporu glede značaja slovenskih političnih strank, str. 10. - Na tem mestu lahko opozorimo, da obstoj Gustinčičeve študije vsaj do srede tridesetih let, dejansko pa tudi več desetletij kasneje ni bil znan širšemu članstvu slovenskega Dali so ga »,na varno’ in ,na varnem’ počiva vse do danes.«6 0 6 komunističnega gibanja. Kot piše Janko Pleterski, je namreč Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo v poročilu CK KPJ iz sredine septembra 1935 ugotavljal, da nam »,manjka (...) temeljna knjiga o nacionalnem vprašanju. Imamo Anti-Dühringa za filozofijo, Kapital za ekonomijo, za nacionalno vprašanje pa nič drugega kot Simo Markoviča (mišljena je Markovičeva knjiga Nacionalno pitanje u svetlosti marksiz­ ma iz leta 1923 - op. J. P.) in Brodarjev članek’«. (Pleterski, Študije, str. 315) 6 0 6 ARS AS 1667, t. e. 1, fasc. 1, Komentar k dopisovanju med Prežihovim in D. Gustinčičem o sporu glede značaja slovenskih političnih strank, str. 10. - Ko mi je Ilija Gustinčič predal en izvod Gustinčičevega dela Das nationale Problem der Slowenen (glej op. 533), sem mu ob zahvali za njegovo prijazno dejanje potožil, da ne vem, kdaj se bom lahko zaradi drugih obveznosti raziskovalno posvetil študiji njegovega očeta. Ilija Gustinčič pa meje z umirjenim in življenjske modrosti polnim glasom potolažil z besedami: »Veste, ta voda ne gori.« Avtor pričujoče študije upa, da »ta voda«, čeprav ni »gorela« inje bila »na varnem« 79 let, vsaj skozi tu opravljeno obravnavo Gustinčičeve študije ne bo poniknila. Nekatere podrobnosti o pogledih Kominterne in KPJ na slovensko vprašanje sredi tridesetih let Dogajanje, povezano z Gustinčičevim delom Das nationale Problem der Slowenen, in njegova usoda od­ pirajo tudi vpogled v širše dogajanje znotraj Kominter­ ne in KPJ, na katero se je v prvi polovici oziroma sredi tridesetih let navezoval slovenski nacionalni problem. Ponujajo ga njegovi Spomini, saj v njih Gustinčič opo­ zarja še na tri zanimive dogodke iz tega časa. Prvi zade­ va vprašanje ustanovitve samostojne slovenske komu­ nistične stranke, drugi obravnavo slovenskega vpraša­ nja na t. i. slovenski konferenci KPJ, KPI in KPA, ki se je sestala po VII. kongresu Kominterne (kongres se je zbral med 25. julijem in 21. avgustom 1935 v Moskvi), tretji pa obravnavo slovenskega problema na sestanku nekaterih vodilnih članov KPJ in slovenskih komuni­ stov, ki so septembra 1935 delovali v Moskvi. Po našem mnenju je omenjeni del Gustinčičevega spominskega besedila vsekakor zanimiv prispevek, morda celo ute­ meljen izziv za nadaljnje obravnave zgodovine jugoslo­ vanskega komunističnega gibanja in njegovega odnosa do slovenskega vprašanja in zasluži, da se ustavimo tudi pri njem. Ko Gustinčič piše o delu in stališčih že omenjene komisije, ki so jo oblikovali na podlagi razprave v Bal­ kanskem sekretariatu Kominterne 17. decembra 1933, se spominja »tudi dogodka, ki je bil tedaj za našo KP zelo važen. Med razpravo v komisiji je neki član Bal­ kanskega sekretariata - mislim, daje bil neki bolgarski sodrug, katerega pa sem slabo poznal in njegovo ime pozabil - izjavil, da se mu po vsem tem, kar je slišal v mojem referatu (mišljen je Gustinčičev nastop na se­ stanku Balkanskega sekretariata 17. decembra - op. J. P.) in na naši seji, vsiljuje vprašanje, če ne bi kazalo reorganizirati KPJ tako, kakor je organizirana VKP(b), t. j. sovjetska komunistična stranka. Mnenja je bil, da bi taka specifična vprašanja, kakor nacionalno in kmečko vprašanje, najbolje reševali slovenski, hrvaški itd. so- drugi v svoji deželi sami. Zato naj bi se v okviru KPJ or­ ganiziralo slovensko in druge nacionalne komunistične stranke. Tako reorganizirana KPJ da bi odstranila s poti marsikatero težavo v KPJ, ki se pojavljajo v nji.«6 0 7 »To mnenje je palo kakor bomba v našo komisijo«, nadaljuje Gustinčič. »Zdelo seje, daje vsem vzelo sapo. Nikdo ni hotel zavzeti stališča k temu vprašanju. Po ne­ kaj trenutkih molka pa seje oglasil predsednik komisije Vasiljski in menil, daje to vprašanje še nepripravljeno, da tudi ne spada v okvir nalog naše komisije in daje za reševanje takih vprašanj kompetentna samo ,Politična komisija pri Kominterni’. Istočasno je pal predlog naj se to vprašanje odstopi ,Politični komisiji’. Vsi smo se strinjali s tem predlogom. In res, Politič­ na komisija Kominterne se je s tem vprašanjem bavila že v februarju 1934 in sklenila, da se KPJ priporoči, da se reorganizira po vzorcu VKP(b).«6 0 8 6 0 7 Gustinčič, Spomini, III/Д str. 41. 6 0 8 Gustinčič, Spomini, III/П, str. 41-42. Kot je znano, je sklep o ustanovitvi posame­ znih nacionalnih komunističnih strank (KP Slovenije, KP Hrvaške in /v bodočnosti/ KP Makedonije) KPJ sprejela na svoji IV. konferenci, ki se je zbrala 24. in 25. 12. 1934 v Ljubljani. Po opozorilu Janka Pleterskega pa je načelni sklep o ustanovitvi KPS in KPH obstajal že od julija 1934, »verjetno [pa je bil] še nekaj mesecev starej­ ši«. (Pleterski, Študije, str. 315, 317. Prim. tudi Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 118-120; Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank, str. 381. Podrobneje glej o procesu, kije vodil k ustanovitvi KPS in KPH leta 1937, Filipič, Po­ glavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 155-157, 169-171, 174— 177, 190-191, 193- 196; Pleterski, Študije, str. 317-319, 324, 326-327.) Kot opozarja France Filipič, pa se zamisel o ustanovitvi slovenske nacionalne komunistične stranke veže tudi na določene pobude v zvezi z obravnavo slovenskega narodnega vprašanja, ki jih je leta 1932 sprožilo uredništvo revije Slovenska delavsko-kmečka republika, kije izhajala v Heerlenu v Belgiji, urejala pa stajo Albert Hlebec in Aleš Bebler. (Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 113) Iz obdobja pred ustanovitvijo KPS pa so znane tudi težnje po oblikovanju samostojne slovenske nacionalne komunistične stranke, ki bi bila neposredno vezana na Komunistično internacionalo. (O tem glej Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 88-93, 181-182; Vodopivec, Moč in nemoč, str. 38-39; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 387; Dolenc, Med kulturo in politiko, str. 233) - Kar zadeva kasnejšo ustanovitev KPS, 17. in 18. 4. 1937 na Čebinah nad Zagorjem, Gustinčič v nadaljevanju svojega besedila pravi, daje do takega časovnega zamika Na obravnavo slovenskega vprašanja v okviru Ko­ minterne se navezuje tudi Gustinčičevo pričevanje o že omenjeni »slovenski konferenci« KPJ, KPI in KPA. Gustinčič ne piše, kdaj točno se je konferenca sestala, navaja pa njene udeležence. Iz KPJ so se je udeležili Kuhar, Gustinčič in »še nekoliko drugih Jugoslovanov z Gorkičem (Čizinskim) in Kardeljem vred«, iz KPI Ivan Regent, Stane Vilhar in Garlandi, iz KPA pa član njene­ ga politbiroja, Slovenec, doma iz Roža, Gregor Kersche. Poleg njih se je konference udeležilo tudi nekaj članov KP Nemčije.6 0 9 Gustinčič piše, da je bila konferenca slabo pripra­ vljena. Poročevalci (Kuhar, Regent, Kardelj), ki so go­ vorili največ 15 do 20 minut, niso konferenci predložili nobenega gradiva in nobene resolucije o slovenskem vprašanju (Kardelj je na konferenci nastopil z referatom o tisku - op. J. P.), referati niso bili napisani, skriti se ni dalo, da »vsi trije referenti (...) smatrajo svojo nalo­ go za golo formalnost. (...) Bilo je splošno mlatenje pra­ zne slame brez najmanjšega poskusa konkretiziranja kakega nacionalno-političnega vprašanja.« Tudi udele­ ženci v razpravi (Garlandi in Gorkič) niso povedali nič novega.6 1 0 Gustinčič je zato protestiral in opozoril, da prišlo zaradi več vzrokov, »ne zadnji med njimi pa je bil ta, daje vodstvo naše stran­ ke sprejelo to priporočilo Kominterne (iz februaija 1934 - op. J. P.) zelo nejevolno. Na KUNMZ (Komunistična univerza narodnih manjšin Zahoda - op. J. P.) so razla­ gali delavskim študentom, da se s to reorganizacijo v naši stran[ki] pravzaprav ne bo nič spremenilo, češ nacionalne stranke ne bodo imele nobene druge vloge kakor dotedanji Pokrajinski sekretariati.« Gustinčič nadaljuje, da se je seveda »valila vsa krivica za te ,nepotrebne novotarije’ name, dasi se ni nikdo upal meni odkrito kaj očitati za to, tedaj zelo potrebno reorganizacijo. Ni dvoma,« pristavlja Gustinčič, »da bi bila ta reorganizacija, če bi bila pravilno, boljševiško izvedena, predvsem v veliki meri (...) vplivala na razvoj naše politike kadrov in pa omejila nezdrave frakcionaške intrige v KPJ.« (Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 42-43) 6 0 9 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 47-48. 6 1 0 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 48-49. - Gustinčič piše, da seje Garlandi »izmotal s tem, daje ugotovil, da se na tej konferenci ni bilo mogoče dotakniti vseh vprašanj, ki se tičejo politike slovenskega problema, toda da se bo to dopolnilo v komisiji. Slovensko vprašanje, da se je popolariziralo (populariziralo - op. J. P.) v časopisju, kadrov pa da KPI ni mogla poslati v šolo, ker da so tisti, ki so bili določeni, pali na političnem delu. Treba daje spremeniti način dela in polaga v tem oziru velike nade na KPJ.« Gorkič pa je »naglašal, da je treba pridobiti množice SLS, brez katerih da ni enotne ljudske fronte. Evharistični kongres v Ljubljani (II. evharistični kongres za Jugoslavijo, 28. do 30. 6. 1935 v Ljubljani - op. J. P.), daje bila demonstracija proti vladi. Govoril je še o ,Boju’ (unitaristično gibanje, organizirano v okviru slovenskega liberalnega tabora - op. J. P.), ki daje bil organiziran kot fašistična organizacija in o Jožetu Vidmaiju (Josip Vidmar - op. J. P.), ki daje klerikalec in temen element.« Gustinčič opozarja še na razpravo Gregorja Kerscheta, ki je dejal, »da je enotna brez konkretnega gradiva konferenca ne more sprejeti nobenega stališča. V dokaz, da je gradiva, o katerem je potrebno razpravljati, več kot dovolj, je konferenci predložil svoj elaborat Ein Beitrag zur Vorbereitung der slowenishen Konferenz (Prispevek k pripravi slovenske konference).6 1 1 Obenem je predlagal, da konferenco pre­ kinejo, dokler referenti ne predložijo svojih resolucij. Konferenca je njegov predlog sprejela. Svojo resolucijo je nato dan ali dva kasneje Gustinčiču pokazal samo Kuhar, a je bila »tako revna, da ni vredno govoriti o njej. Delegati so potem odšli iz Moskve in konferenca se ni več sestala.« Gustinčič svoje pričevanje zaključi s pou­ darkom: »Ne vem, kako bi mogel tako konferenco dru­ gače nazvati, kakor organizirano sabotažo slovenskega narodnega vprašanja tedanjega (Gorkičevega) vodstva KPJ? To pa nam tudi pove, kako in zakaj je zatonila ,Rdeča zvezda’ že po prvi številki.«6 1 2 Najbolj podrobno pa je Gustinčič opisal obravnavo slovenskega problema na sestanku nekaterih vodilnih članov KPJ in slovenskih komunistov septembra 1935 v Moskvi. O tem poroča takole: »Svoj epilog pa je našlo vprašanje naše tedanje narodne politike na neki seji v Moskovskem ,Luxu’ (hotel Lux, v katerem so prebivali vi­ dni tuji funkcionarji Kominterne - op. J. P.), ki jo je orga­ niziralo vodstvo KPJ 14. septembra 1935. in ki jo je vodil Josip Broz, član CK KPJ.«6 1 3 - »Na tej seji smo bili sodrugi Broz, Kardelj, Regent, jaz in še nekateri drugi člani na­ še stranke. Ker nam daje ta seja, ki sem jo jaz krstil za ,prijateljski sestanek’, dobro pojasnilo tedanjega stanja fronta na Sp. Koroškem že v teku in vprašal, če ne bi bilo koristno na Koroškem zopet organizirati slovensko stranko, da bi komunisti lahko delali v nji.« (Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 49, op. 2) 6 1 1 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 49. - Gustinčič piše, daje elaborat obsegal 31 strani tipkopisa, in opozarja, daje pridan besedilu njegovih Spominov v Prilogi 2. Omenjene priloge med Gustinčičevim gradivom ni. 6 1 2 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 49-50. 6 1 3 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 50. - Glede na gornji Gustinčičev podatek, naj bi vodilni jugoslovanski komunisti sredi septembra 1935 dvakrat razpravljali o slo­ venskem narodnem vprašanju, saj je bilo le-to obravnavano tudi na 11. sestanku delegacije KPJ na VII. kongresu Kominterne, 17. 9. 1935. Omenjenega sestanka seje udeležil tudi Josip Broz. Seje z dne 14. 9. 1935 (Kronologija k Zbranim delom Josipa Broza Tita je ne omenja) po našem mnenju ne gre zamenjevati s sestankom delegacije KPJ na kongresu Kominterne 17. 9. 1935, saj od glavnih razpravljavcev na njej Gustinčič in Kardelj nista bila člana delegacije, Regent pa je bil član KPI. (Prim. Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 47; Tito, Zbrana dela, 3, str. 259-260) narodnega vprašanja v naši stranki, pa tudi še marsikaj drugega vse do današnjega dne, se hočem s tem ,prija­ teljskim sestankom’ pobaviti nekoliko obširneje. Kakor sem že zgoraj povedal se je bila ,Slovenska konferenca[’] razšla brez sklepov in brez kakoršnjega koli načrta za poznejše delo na torišču narodnega vpra­ šanja med Slovenci. Ni dvoma, daje za ta neuspeh no­ sila največjo odgovornost KPJ, oziroma njena delegacija na VII. kongresu Kominterne. Zato je moral politični od­ bor (Politbiro CK KPJ - op. J. P.) poskrbeti za to, da od­ govornost za ta neuspeh ne pade nanj, oziroma na ves CK naše stranke. V ta namen se je sklicala gori imeno­ vana seja, ki naj bi bila razpravljala o slovenskem naro­ dnem vprašanju in sestavila ustrezno resolucijo odno­ sno načrt za delo naše stranke v narodnem vprašanju Slovencev. Ko smo se sestali v privatnem stanovanju enega izmed navzočih sodrugov, sem takoj opazil, da na seji ni nobenega italijanskega ne avstrijskega zasto­ pnika stranke. Seveda sem takoj, ko se je otvorila seja in ko je predsednik s. Broz razložil njen namen izjavil, da ta seja ni kompetentna, da razpravlja o politiki slo­ venskega vprašanja in zahteval, da se v smislu sklepa Balkanskega sekretariata iz decembra 1933 in poznejše naše politike, povabi na sejo tudi predstavnika KPI in KP Av. Na moj ugovor je odgovoril Kardelj, ki je izja­ vil, da je slovensko narodno vprašanje samo vprašanje KPJ, da je samo zadeva naše stranke in nobene druge in daje zato naš CK popolnoma kompetenten, da sklepa v vseh vprašanjih naše narodne politike. Moj predlog, da se povabi na to sejo tudi italijanska in avstrijskega zastopnika, je Kardelj in za njim vsi udeleženci odklonil. Tedaj sem izjavil, da bi moral smatrati tako stališče v naši nacionalni politiki ne samo protislovno vsej naši dosedanji politiki v tem vprašanju, marveč tudi za na­ cionalistično in da zato jaz na tej seji ne bom sodeloval. Moja izjava je seveda napravila mučen vtis na zbra­ ne člane seje. Nastalo je neprijetno prerekanje med me­ noj in Kardeljem ter Regentom. Poslednji, ki tu ni zasto­ pal KPI, seje tudi tu postavil čvrsto proti moji tezi in za Kardeljevo mnenje. V tem prerekanju so se med mojimi in Kardeljevimi ter Regentovimi stališči razodele nasle­ dnje zanimive razlike (po mojih zapiskih). 1. Po Kardeljevih in Regentovih trditvah je bila te­ daj Slovenska ljudska stranka demokratična stranka. 2. Na moje vprašanje, da li s tem, daje vstopil dr. Korošec v vlado (fašistično seveda)6 1 4 rešujejo slovenski klerikalci slovensko narodno vprašanje, ali svoje denar­ ne zavode, svoje gospodarske interese, je Kardelj odloč­ no odgovoril: ,Slovensko narodno vprašanje.’ 3. Kardelj je trdil, da oznaka ,demokratična’ in ,re­ akcionarna’ stranka ne daje nič politično bistvenega, ker reakcionarna da je tudi Hrvatska seljačka stranka (Hrvaška kmečka stranka dr. Vladimirja Mačka - op. J. P.). Na moje vprašanje, zakaj? je odgovoril, da zato, ker je kmet, kije njen glavni sestavni del, reakcionaren. 4. SLS daje isto, kar je bila Brünningova stranka v Nemčiji (mišljena je stranka Katoliškega centra, ki jo je vodil Heinrich Brüning - op. J. P.) v obdobju pred fašiz­ mom (hitlerizmom). 5. Broz je ves večer, t. j. ves čas seje in našega pre­ rekanja molčal in ni k nobenemu vprašanju zavzel svo­ jega stališča. Po teh prerekanjih sem zapustil ta .prijateljski se­ stanek’ in se pozneje teh diskusij nisem več udeleže­ val. Komentar zgoraj navedenih točk, kakor tudi rešitev spora o tem, kdo je pravilno gledal na slovensko naci­ onalno vprašanje, pa z mirno dušo prepuščam svojim političnim naslednikom - marksistom.«6 1 5 6 1 4 Gustinčič, Spomini, III/II, str. 50-53. - Z omembo Koroščevega vstopa v »fašistič­ no« vlado je mišljeno njegovo sodelovanje v vladi dr. Milana Stojadinoviča. Vladaje bila oblikovana 24. 6. 1935, Korošec pa je bil v njej minister za notranje zadeve. 6 1 5 Gustinčič, Spomini, 1П /П , str. 53-54. Nacionalno vprašanje v misli in politiki slovenskih komunistov v domovini Ob tem, ko je komuniste, ki so delovali v tujini, v prvi polovici tridesetih let najbolj izrazito zaposloval slovenski nacionalni problem, pa so se mu stopnjeva­ no začeli posvečati tudi tisti, ki so delovali v domovini. Njihovo poudarjeno pozornost narodnemu vprašanju je napovedal že Kardeljev članek Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje, medtem ko je komunistična or­ ganizacija na Slovenskem celovito pristopila k razčlem­ bi slovenskega problema na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo, zbrani 16. septembra 1934 v Goričanah pri Medvodah. O slovenskem narodnem vprašanju je na konferen­ ci poročal Edvard Kardelj. V referatu Delo pokrajinske organizacije v kmečkem in nacionalnem vprašanju je uvodoma poudaril, daje »ta stran strankinega dela (...) kljub vsej svoji silni važnosti do sedaj najbolj zanemar­ jena, tu na tem polju si mora pokrajinska organizacija KSJ v Sloveniji od pokrajinskega komiteja pa do posle­ dnje celice navzdol temeljito izprašati vest in opraviti nad seboj najtemeljitejšo avtokritiko«. Po oceni, da se je v odnosu slovenskih komunistov do nacionalnega vprašanja pokazala »zločinska malomarnost«, je Kardelj opozoril na štiri glavna napačna stališča, ki so v tistem času zaznamovala narodnopolitične poglede komuni­ stov na Slovenskem: stališče, da KPJ kot delavske in internacionalne stranke nacionalno vprašanje ne zade­ va; stališče, da se nacionalno vprašanje ne more rešiti v kapitalistični državi in ga bo rešila šele socialistična revolucija; stališče, da geslo o odcepitvi in združitvi slo­ venskega naroda od versajske Jugoslavije ne more imeti nobenega uspeha, saj bi v tem primeru takoj prišlo do oboroženega posega drugih kapitalističnih držav in no­ vega nacionalnega podjarmljenja Slovencev; in stališče, da nacionalno vprašanje ni revolucionarno vprašanje, ker zadeva tudi meščanstvo, ki ga bo slej ko prej moralo rešiti ustavno. - Kardelj je ta stališča zavrnil z naslednji­ mi utemeljitvami: neupoštevanje nacionalnega vpraša­ nja bi pomenilo, da komunisti soglašajo z izkoriščanjem slovenskega kmeta in delovnega ljudstva, ki ga izvaja velikosrbski kapital; izvedba socialistične revolucije je nemogoča brez predhodnega dokončanja meščanske demokratične revolucije, katere cilj je tudi rešitev kmeč­ kega nacionalnega vprašanja, kajti kmet ni socialističen element; delavski razred bo v svojem revolucionarnem boju za nacionalno osvoboditev in združitev slovenskega naroda v zrelem revolucionarnem trenutku zrušil tako notranjega kapitalističnega nasprotnika kot odbil vse zunanje posege kapitalističnih držav; niti domače, kaj šele velikosrbsko meščanstvo nimata interesa za resnič­ no rešitev nacionalnega vprašanja. Zato »osvoboditev in združitev slovenskega naroda ni možna na noben drug način, kakor edinole z revolucionarno borbo«.6 1 6 Kardelj seje nato ustavil pri družbeni ter idejnopo­ litični vsebini nacionalnega vprašanja. Opozoril je, daje po svojem značaju ostanek nedokončane meščansko- demokratične revolucije, ki je porodila nastajanje naci­ onalnih držav, v kasnejšem razvoju pa je narodnoosvo­ bodilnim težnjam meščanstva sledilo njegovo zasužnje- vanje drugih dežel. Kardelj je poudaril, da lahko »okoli vprašanja nacionalne osvoboditve (...) delavski razred mobilizira malomeščanske in kmečke sloje za revoluci­ onarne borbe proti istemu sovražniku, proti kateremu se sam bori, proti voj[aško] faš[istični] diktaturi, da reši z njihovo pomočjo nerešena vprašanja meščansko de­ mokratske revolucije (...). Potem, ko bo proletariat re­ šil to (nacionalno - op. J. P.) vprašanje,« je nadaljeval Kardelj, »ko bo rešil in nadaljeval meščansko revolucijo v proletarsko, takrat se bodo mnogi od prejšnjih zave­ 6 1 6 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 289-293. znikov morda obrnili v odkrito borbo proti delavstvu, drugi se bodo nevtralizirali, mnogi pa se tudi priključili delavskemu razredu v borbi za odstranitev kapitaliz­ ma, kar je vse odvisno od sposobnosti kom[unistične] stranke, od razmerja razrednih sil, od splošnih pogojev, v katerih se bo razvijala proletarska revolucija.« Socia­ listična revolucija ima tako v svoji prvi stopnji meščan- skodemokratični značaj, nacionalno vprašanje pa je njen sestavni del, »kajti buržoazija ni v stanju, da bi ga rešila, ga neče rešiti in ne more rešiti, proletarijat pa je pod današnjimi pogoji zgodovinskega razvoja prisiljen, da ne rešuje samo socialistična, marveč tudi meščan- skodemokratična vprašanja«. V tem smislu je Kardelj zavračal načelo »čiste« socialistične revolucije, saj bi to pomenilo odbiti od sebe vse tiste revolucionarne sile, »ki bi mogle služiti delavskemu razredu kot zavezniki na prvi etapi revolucije in bi mogle pojačati pozicije revolu­ cionarnega proletariata ter pospešiti proces preraščanja proletarske revolucije v socialistične«.6 1 7 V nadaljevanju svojega referata je Kardelj podrobno razčlenil težak socialni in gospodarski položaj sloven­ skega kmeta in obrtnika ter gospodarsko in davčno iz­ žemanje Slovenije. Svojo razčlembo je sklenil z ugotovi­ tvijo, daje položaj slovenskega kmeta tako strašen, »da ga vse to nujno revolucionira in ga tira v enotno fronto z delavskim razredom. Prisotni so torej najboljši pogoji za to, da postane kom[unistična] str[anka] v kratkem času tudi voditeljica slov[enskega] kmečkega ljudstva v borbi proti izkoriščevalskemu razredu vseh narodnosti. Pred­ vsem pa v njegovi nacionalni revolucionarni borbi proti velesrbskim zatiralcem in izkoriščevalcem.« Ti ob gospo­ darskemu zatiranju Slovenije izvajajo še »kulturno zati­ ranje, ki se kaže v fašizaciji mladine, v zatiranju jezika, v srbizaciji šolske mladine in vsega javnega življenja, v zapostavljanju kulturnih ustanov, šol, univerze, gleda­ lišč, znanstvenih institutov«.6 1 8 Kardelj je posebej razčlenil tudi tedanjo slovensko meščansko politiko in vlogo komunistične stranke v re­ ševanju nacionalnega vprašanja. Glede meščanske po­ 6 1 7 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 293-295. 6 1 8 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 295-304. litike je poudaril, da po eni strani izraža interese slo­ venske veleburžoazije (liberalnega tabora - op. J. P.), ki je povezana s srbskim kapitalom ter vojaško fašistično diktaturo in je največji nasprotnik vsakega nacionalno osvobodilnega boja, medtem ko po drugi strani izraža interese male industrije, kije »največ naslonjena na kle­ rikalne banke« in ni sposobna dovolj močno tekmovati z neslovensko industrijo. Zadnje je tudi vzrok za avto­ nomistično politiko SLS in njeno t. i. sporazumaštvo z velikosrbsko diktaturo.6 1 9 Sporazumaško politiko kato­ liškega meščanstva, za katero je bila, kot je na drugem mestu dejal Kardelj, značilna tudi »zavest absolutne moči nad kmetom«, torej vodita razredna korist in »se­ veda tudi strah pred sleherno revolucionarno akcijo«. Zato je ta del meščanstva, ki je do tedaj predstavljal hegemona v narodnoosvobodilnih težnjah slovenskega delovnega ljudstva, tako zaradi svojega gospodarskega položaja kot tudi strahu pred delavskim razredom so­ vražen vsaki revolucionarni rešitvi slovenskega vpraša­ nja. Vse to je dokaz, da je edinole od komunistov in njihove pravilne dejavnosti odvisno, kdaj bo delavski razred v Sloveniji zajel večino kmečkih množic in po­ stal voditelj nacionalno revolucionarnega boja. »Danes ni razreda in nobene stranke razen prave proletarske - kom[unistične] stranke, ki bi mogla postaviti iskreno in pravilno parolo revolucionarne borbe za osvoboditev in združitev slov[enskega] naroda.« Toda pri tem komu­ nisti ne smejo pozabiti, da je kmet po svojem socialno gospodarskem položaju kapitalistični element, lastnik proizvajalnih sredstev, zato ga »ne moremo v masovnem obsegu mobilizirati na naših geslih, ampak na meščan- 6 1 9 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 304-305. - Z izrazom »sporazumaštvo« je bila mi­ šljena tedanja pripravljenost SLS in njenega voditelja Antona Korošca po ponovnem sodelovanju z režimom kralja Aleksandra. (Podrobneje o tem glej Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 210-223) Kot opozaija Janko Pleterski, je Edvard Kardelj v primerjavi s stališči vodstva KPJ v tujini drugače ocenjeval značaj »sporazumaške« politike tedanje meščanske politike. Vodstvo v tujini je »kot osnovni dokaz in kri­ terij, po katerem naj bi bila dosežena ločitev množic od ,sporazumaških’ vodstev, poudarjalo predvsem to, da nacionalne buržoazije nočejo odcepitve od Jugoslavije, v tem (Kardeljevem - op. J. P.) referatu pa je težišče na dokazovanju izdajstva me­ ščanskih vodstev in njihovega sporazumevanja z diktatorskim režimom na račun čisto konkretnih in vsakdanjih interesov slovenskega, posebej še kmečkega ljudstva in zaradi strahu pred njegovim demokratičnim gibanjem«. (Pleterski, Študije, str. 316) skodemokratičnih«. Tu pa ima velik pomen »novo zave­ zniško masovno gibanje SNR, ki tvori most, preko ka­ terega vodi kom[unistična] frakcija kmečke množice za osvoboditev in združitev slov[enskega] naroda, za zruši­ tev v[ojaško] f[ašističnega] režima, za kmečko delavsko vlado. To je pot k meščanskodemokratski revoluciji, ki jo bo moral delavski razred nadaljevati v proletarsko. Brez osvojitve kmečkega delovnega ljudstva,« je še do­ dal Kardelj, »brez hegemonije delavskega razreda v na- cionalnorevolucionarni borbi, brez močnega in v kmeč­ ke mase ukoreninjenega SNR gibanja ni proletarske revolucije.«6 2 0 Zaključni del svojega referata je Kardelj namenil kritiki dotedanjega dela slovenske pokrajinske organi­ zacije KPJ med kmeti ter konkretnim nalogam sloven­ skih komunistov v kmečkem in nacionalnem vprašanju. Delo med km etije ocenil kot neznatno in sektaško, prav tako pa je opozoril, da so komunisti v Sloveniji premalo popularizirali svoje stališče o nacionalnem in kmečkem vprašanju med malomeščanskimi in kmečkimi množi­ cami, intelektualci, študenti ter srednješolsko mladino. To je »rodilo posledico, da se stališče kom[unistične] stranke v javnosti razumeva čisto napačno in kontra­ revolucionarno«. Zato je treba po vseh strankinih or­ ganizacijah izvesti živo kampanjo za spoznavanje njene prave usmeritve v nacionalnem in kmečkem vprašanju (v ta namen bi bilo nujno potrebno oblikovati dobro agi­ tacijsko propagandno komisijo) in z njo seznaniti vse ljudske plasti. Komunisti bi pri tem morali izkoristiti vse legalne možnosti v slovenski družbeni strukturi in z vztrajno politično dejavnostjo uveljavljati stališče o po­ trebi revolucionarnega reševanja nacionalnega in kmeč­ kega vprašanja. Oživiti bi bilo treba tudi akcijo proti voj­ ni in fašizmu.6 2 1 Kardelj je svoj referat, v katerem - kot smo že opozorili - presenetljivo »ni omenjena izjava treh partij o slovenskem vprašanju, sprejeta komaj pet me­ secev poprej«,6 2 2 zaključil z opozorilom, da je lahko iz njega »dovolj razvidno, kako silne važnosti je nacionalno 6 2 0 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 305, 306, 308-309. 6 2 1 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 309-313. 6 2 2 Pleterski, Študije, str. 3 16.-0 vprašanju datiranja Izjave glej pojasnilo v op. 524. in kmečko vprašanje za uspeh ali neuspeh proletarske revolucije, in da bo ta korak pomenil obenem preobrat v naši kmečki in nacionalni politiki«.6 2 3 Z Edvardom Kardeljem so slovenski komunisti dobili še enega tehtnega marksističnega analitika na­ rodnega vprašanja. Pri tem je bilo pomembno, da je Kardelj deloval v domovini in je lahko na podlagi ne­ posrednega poznavanja aktualnih političnih razmer ter vpetosti v delo slovenske pokrajinske organizacije KPJ tvorno zaznamoval proces njene idejne in politične pre­ nove ter ponovne organizacijske vzpostavitve, ki je po­ tekal v letih 1931-1934. Važen mejnik v tem procesu je pomenila prav konferenca v Goričanah, ki je bila »ne­ kak zaključek prve faze organizacijskega in političnega razvoja obnovljene Komunistične partije v Sloveniji«.6 2 4 Pomembno pri tem je, da je bila obnova partijskih or­ ganizacij v Sloveniji predvsem delo mladih ljudi, ki so ob redkih starejših revolucionarjih, kolikor niso bili v zaporu, zoreli v preizkušnji nasprotovanju šestojanuar- skemu režimu in iskanju poti iz začetne idejne in orga­ nizacijske ožine pokrajinske organizacije k delu z mno­ žicami in k prebijanju obroča ilegalnosti.6 2 5 Mladost je tvorcem obnove KPJ v Sloveniji dajala prednost, da so, čeprav se je njihovo delovanje seveda navezovalo na dolgoletno delo jugoslovanskih komuni­ stov, lažje dojemali utrip časa in se hitreje prilagaja­ li naglo si sledečim spremembam in prehitevajočim se 6 2 3 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 313. - Kot opozarja France Filipič, je CK KPJ Kar­ deljev referat ocenil kot izvrsten. Strinjal pa se ni s formulacijo, da je proletarska revolucija nemogoča brez predhodne stopnje meščanskodemokratične revolucije, ki mora najprej rešiti kmečko nacionalno vprašanje. Centralni komite (izražena so bila verjetno mnenja Blagoj a Paroviča) je zavzel stališče, da sta možni dve poti: prva, da v srednje razvitih državah proletarska revolucija spotoma uresniči meščansko, in druga, da meščanskodemokratična revolucija preraste v proletarsko. Filipič ob tem opozarja, da so »vse te podrobnosti mnogih ocen (...) same po sebi, ko jim sledimo v širšem obdobju ob razvoju in delovanju partije, včasih komaj omembe vredne, v svojem množičnem pretoku pa izpričujejo, kako živa in dejavna je bila kritična mi­ sel. Postopoma morda lahko sledimo nekemu toku prizadevanj, da postaja partija vse bolj občutljiva tako za dogajanja okrog sebe, kakor tudi za spremembe v sami sebi, da vse bolj dojema ozračje svojega časa, da ocenjuje družbene pojave v njihovi globlji povezanosti in da razbira globlje smisle med videzom dogajanj in njihovo re­ alnostjo«. (Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 131-132; o Kardeljevem referatu na t. i. Goričanski konferenci glej še str. 103-105, 113, 133 in Pleterski, Študije, str. 315-316) 6 2 4 Kardelj, Po petindvajsetih letih, str. 45. 6 2 5 Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 105-106. družbenim procesom tako v domačih kot v mednaro­ dnih razmerah; vodstvo KPJ in nekateri vodilni sloven­ ski komunisti so medtem že dalj časa delovali v tujini in niso več dobro poznali domačih razmer. To dejstvo je bi­ lo zlasti pomembno v času, ko se je pričel krhati sistem diktature in so, deloma pod vplivom razdejanja, ki ga je zasejala svetovna gospodarska kriza, ob skrajni zao­ stritvi družbenih nasprotij, nemalo tudi iz odpora proti centralizmu in unitarizmu (pa tudi za njuno utrditev), vzniknila razna politična gibanja, ki so bila programsko znatno usmerjena v reševanje nacionalnega vprašanja. Zasluga vodilnih nosilcev obnove komunistične organi­ zacije v Sloveniji je bila, da so zgodaj spoznali pomen poglobljene študijske obravnave najbolj perečih družbe­ nih vprašanj tistega časa, seveda izpeljane na marksi­ stičnih temeljih.6 2 6 Obravnavi nacionalnega vprašanja je v pokrajinski organizaciji KPJ v Sloveniji največ pozornosti namenil Edvard Kardelj, ki se je v drugi polovici tridesetih let izoblikoval v vodilnega poznavalca slovenskega naro­ dnega vprašanja med komunisti.6 2 7 K razčlenjevanju slovenskega vprašanja se je vrnil kmalu po konferenci v Goričanah, saj je že 2. decembra 1934 v poročilu CK KPJ vsebinsko in problemsko dopolnil ter poglobil svoja 6 2 6 Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 106, 109. 6 2 7 Dotedanji vodilni slovenski komunistični poznavalec narodne problematike Dra­ gotin Gustinčič je v letih 1936-1939 zaradi sodelovanja v španski državljanski vojni prekinil poglabljanje v nacionalno problematiko. Po vrnitvi v Moskvo je, kot pravi v svojih Spominih, v letih 1940-1941 pripravil še nekaj krajših besedil oziroma razprav o slovenskem narodnem vprašanju in zgodovini Slovencev, ki jih je obja­ vil bodisi v revijalnem znanstvenem tisku bodisi kot samostojne brošure, nekatera besedila pa je napisal v polemičnem dopisovanju s članom vodstva KP Bolgarije in IKKI, Vasilijem Kolarovom. Njegova glavna pozornost pa je veljala raziskovalnemu delu na Zgodovinskem inštitutu Akademije znanosti Zveze sovjetskih socialistič­ nih republik, kjer je preučeval zgodovino narodnega vprašanja na Balkanu pred prvo svetovno vojno, predvsem narodno politiko socialnodemokratskih strank. Iz omenjene teme je pred Znanstvenim svetom Inštituta 5. 4. 1943 v Taškentu, kjer je tedaj deloval Inštitut, ubranil disertacijo za dosego akademske stopnje kandida­ ta (magistra) zgodovinskih znanosti. (Gustinčič, Spomini, Ш/IV, str. 29-37, 39-40; Brecelj, Gustinčič Dragotin, str. 514; Gustinčič, Prispevek k zgodovini narodnega vprašanja na Balkanu, str. 2; pismo Ilije Gustinčiča predsedniku Združene liste so­ cialnih demokratov mag. Janezu Kocijančiču z dne 15. 9. 1996, [str. 1]. Omenjeno pismo je Janez Kocijančič leta 1996 posredoval kolegu dr. Zdenku Čepiču, ki me je nanj prijateljsko opozoril. Kolegu dr. Zdenku Čepiču se za to opozorilo najlepše zahvaljujem. Fotokopijo pisma hranita dr. Zdenko Čepič in avtor študije.) Po vrnitvi v domovino leta 1945 Gustinčič vprašanja narodne politike slovenskih komunistov ni več obravnaval. Edvard Kardelj (1910-1979) spoznanja, ki jih je o slovenskem problemu predstavil na konferenci.6 2 8 Kot pravi Janko Pleterski, ima to poro­ čilo (po našem mnenju pa prav tako tudi njegov referat na konferenci v Goričanah) v raziskovanju idejnega ra­ zvoja in spoznavnega procesa, ki je pripeljal do zrelega Speransa (pod tem psevdonimom je Kardelj leta 1939 objavil svoje znano delo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja), posebno mesto. »Gotovo je, da pomeni iz­ raz dozorelosti pogledov in spoznanj, ki jim sledimo od Brodarja (Kardeljeve razprave Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje - op. J. P.) naprej.«6 2 9 Kardelj je svoje poročilo razdelil na osem sklopov. V prvem in za nas najbolj zanimivem je razčlenil splo­ šni politični položaj v Sloveniji. Poudaril je, daje Slove­ nija nacionalno zatirana dežela s številnimi fevdalnimi ostanki, kar pomeni, da meščanskodemokratična revo­ 6 2 8 Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 133; Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 477; prim. tudi str. 320, op. 2. - Kardelj je poročilo CK KPJ napisal na Dunaju, kjer seje ustavil na poti v Moskvo. (Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 133) 6 2 9 Pleterski, Študije, str. 316. lucija še ni končana. To omogoča tri vrste izkoriščanja na Slovenskem: kapitalistično, nacionalno in fevdalno. Vse tri oblike izkoriščanja se med seboj prepletajo in tvorijo objektivno bazo, na kateri se opredeljuje sloven­ sko delovno ljudstvo v svojem političnem stališču. In ker te baze ne moremo ločiti od vprašanja vodstva tega ljudstva v boju za njegove gospodarske in politične cilje, je treba posebej pojasniti vprašanje razrednih sil in raz­ merja med njimi na Slovenskem.6 3 0 V odgovoru na gornje vprašanje je Kardelj na pod­ lagi marksistične metode sociološko podrobneje pred­ stavil nastanek slovenskega industrijskega in finančne­ ga kapitala ter meščanskih političnih strank. Tako kot v referatu na konferenci v Goričanah6 3 1 je poudaril, da je slovenska liberalna politika predstavnica velike indu­ strije, katoliška politična stran pa predstavnica konser­ vativnega katoliškega veleposestniškega meščanstva, ki je znalo v svoje vrste pritegniti tudi kmete. Liberalna politika zaradi svojih gospodarskosocialnih interesov (konkurenčne moči na jugoslovanskem trgu) podpi­ ra centralistično jugoslovansko državo in velikosrbsko diktaturo ter pobija sleherno slovensko narodnoosvo­ bodilno gibanje, katoliška politika pa kot zastopnica male in srednje industrije ter agrarnega kapitala, ki ne moreta konkurirati hrvaškemu in srbskemu kapitalu, zahteva avtonomijo. Njen ideal sta slovenski trg brez konkurence, a z odprtimi vrati proti jugu, ter pridobitev velikega deleža državnih dohodkov, ki bi ga omogočila avtonomija Slovenije. Tako kot liberalno tudi katoliško politiko vodi v naročje velikosrbske vojaško fašistične diktature strah pred povečano močjo delavskega razre­ da in nevarnostjo nadaljevanja meščanskodemokratič- ne revolucije pod vodstvom delavskega razreda oziroma komunistov v proletarsko revolucijo. Zato nobena od meščanskih strank nima interesa za rešitev nacional­ nega in kmečkega vprašanja. Prav to pa delavskemu razredu daje možnost za pritegnitev kmečkih in malo­ 6 3 0 Kardelj, Zbrana dela, J, str. 320-321. 6 3 1 Kardelj je na začetku svojega poročila opozoril, da je k »temu referatu (poročilu - op. J. P.) ... treba priključiti tudi moj referat na pokrajinski konferenci partije o kmečkem in nacionalnem vprašanju«. - Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 320. meščanskih množic v revolucionarni boj proti diktaturi in prehod meščanskodemokratične revolucije v prole­ tarsko. Kardelj, kije vztrajal pri oceni, daje proletarska revolucija nemogoča brez predhodne meščanskodemo­ kratične revolucije, je nato opozoril: »V nacionalnem in agrarnem vprašanju leže globoke revolucionarne sile, ki jih je znala slovenska buržoazija doslej pod vodstvom klerikalcev (SLS - op. J. P.) uspavati, onemogočati njih izbruh. Komunisti imajo nalogo, da te sile prebude v življenje in da jih organizirajo.« To lahko izvedejo sa­ mo z revolucionarnim bojem, v katerem je zgodovinska naloga »delavskega razreda s kompartijo (komunistič­ no partijo - op. J. P.) na čelu, da osvoji hegemonijo v boju kmetov in malomeščanskih množic za njihova v bistvu buržoaznodemokratična vprašanja, da popelje te množice v meščanskodemokratično revolucijo in da to podaljša v proletarsko revolucijo. Proletariat mora torej izvesti tisto, česar buržoazija noče izvesti, a proletariat mora izvesti, kajti če proletariat ne reši teh vprašanj, ne more izvesti proletarske revolucije.«6 3 2 V nadaljevanju razčlembe političnega položaja v Sloveniji je Kardelj obravnaval vprašanje vzpostavitve hegemonije delavskega razreda v tedanjih slovenskih narodnoemancipacijskih prizadevanjih. Spomnil je na prvotna zgrešena stališča KPJ v nacionalnem vprašanju in ocenil, da so komunisti šele v zadnjih dveh letih za­ čeli popularizirati svoj federativni program med kmečki­ mi in malomeščanskimi množicami.6 3 3 Ta ocena ni bila točna, saj so, kot smo že opozorili, slovenski komunisti že v dvajsetih letih (od leta 1921 oziroma 1922) javnost nepretrgoma in na različne načine opozarjali na svoje zahteve po samoodločbi slovenskega naroda in federa­ tivnem preoblikovanju jugoslovanske države. Utemelje­ na pa je bila trditev, da SLS še vedno uživa sadove svoje avtonomistične politike, ki jo je začela voditi kmalu po nastanku Kraljevine SHS. Toda zaradi »sporazumaške« politike so se od nje začeli odvračati kmetje, kar med njimi krepi položaj komunistov. Kardelj je ocenil, da dejavnost komunistične stranke za osvojitev kmečkih 6 3 2 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 321-326, 331. 6 3 3 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 332. množic sicer še zdaleč ni organizacijsko ustrezna, »med kmeti je še prav redko zasidrana - vendar je njen poli­ tični ugled med kmeti že dokaj velik, to pa je zadostno znamenje, da se partija lahko v kratkem času organi­ zacijsko zasidra. Proletariat se je začel torej polaščati hegemonije v boju za nacionalno osvoboditev zatiranega slovenskega naroda.«6 3 4 Kardelj je v svojem poročilu po­ novno opozoril tudi na konkretne oblike tega zatiranja: posrbljanje državnega aparata na Slovenskem, služenje vojaškega roka slovenskih rekrutov zunaj Slovenije ter neslovenskih rekrutov v Sloveniji, popolna centralizacija državnega aparata, sistematično posrbljanje slovenske­ ga naroda v šolah (čedalje manjša uporaba slovenskih učnih knjig in vse več srbskih), zniževanje kulturne rav­ ni slovenskega naroda (prenehanje odpiranja novih šol, ukinjanje srednjih šol, nevarnost za ukinitev Univerze), prizadevanja režima, da prek različnih jugofašističnih organizacij vpliva v smeri prisilne asimilacije.6 3 5 Vendar je glede omenjenih organizacij menil, da zaradi terorja, ki ga je izvajal diktatorski režim, le-temu ne bo uspelo ustvariti fašističnega množičnega gibanja kot svoje so­ cialne baze na Slovenskem.6 3 6 Sliko političnega položaja v Sloveniji je zaokrožil s prikazom težkega socialnega in gospodarskega položaja kmeta in delavca, pri tem pa opozoril, da je bil gospodarski boj delavcev v letu 1934 kvalitativno in kvantitativno veliko močnejši kot leto pred tem. Tedanje razmere v Sloveniji so ga vodile k sklepnemu poudarku, daje »od sposobnosti KP (...) odvisno, v kakem tempu bo osvojila delavski razred in hegemonijo v boju kmetov in malomeščanov za njihove ekonomske in politične zahteve, tj. v nacionalnorevolu- cionamem boju«.6 3 7 V naslednjih sklopih svojega poročila je Kardelj po­ drobno obravnaval še druga tedaj aktualna vprašanja komunističnega gibanja na Slovenskem: organizacijsko vprašanje, delovanje komunistične partije med sloven­ skimi množicami, delovanje Revolucionarne sindikalne 6 3 4 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 332-334. 6 3 5 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 329. 6 3 6 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 335-337. 6 3 7 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 337-344. opozicije, gibanja SNR, Zveze komunistične mladine Jugoslavije v Sloveniji, slovenskega Pokrajinskega ko­ miteja KPJ in vprašanje policijskih vdorov v slovensko organizacijo KPJ. Svoje obsežno ter problemsko in vse­ binsko celovito poročilo je zaključil z oceno, da je KPJ v Sloveniji »vendarle že toliko zrasla z množicami, pri­ dobila si je toliko simpatij, da je noben teror ne more zlomiti«.6 3 8 • k - k - k Kardeljevo poročilo CK KPJ je bilo napisano v ča­ su tik pred IV. državno konferenco KPJ, ki je, kot smo že opozorili, sprejela sklep o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Hrvaške ter (v bodočnosti) tudi Komunistične partije Makedonije.6 3 9 Z ustanovitvijo nacionalnih partij naj bi se v narodni pro­ blematiki okrepil boj komunistov proti meščanskim po­ litičnim silam in pospešil razvoj lastnih kadrov iz dela­ vskih vrst zatiranih narodov.6 4 0 V njihovi idejni, teoretič­ ni in politični rasti, v katero so bili vpeti tudi intelektual­ ci, so na Slovenskem v tem času in nato sredi tridesetih let ob Kardelju nastopili tudi drugi marksistični (komu­ nistični) avtorji, ki so se poglobili v slovensko vprašanje. Značilnost njihovega nastopa je bila pritegnitev zgodo­ vinske razsežnosti kot temeljnega metodološkega pri­ stopa v preučevanju aktualne problematike slovenske družbe. Ta pristop, ki so ga delili s Kardeljem, je uteme­ ljil družbeno zavzeto, angažirano zgodovinopisno obrav­ navo slovenskega vprašanja, katerega posledica je bila uveljavljenje metode zgodovinskega materializma v slo­ venskem zgodovinopisju. Marksistično zgodovinopisje, ki se je tedaj razvilo na Slovenskem, je, ob upoštevanju strokovnih, znanstvenih meril, razčlenjevalo vprašanja, ki so se pojavljala ob reševanju konkretnih družbenih problemov, in se ni omejilo na obravnavo ter poudarja­ nje splošnih političnih ciljev in programskih usmeritev. Vprašanja, ki so pritegnila pozornost tedanjih marksi­ 6 3 8 Kardelj, Zbrana dela, 1, str. 344-364. 6 3 9 Glej op. 608. 6 4 0 Kronologija naprednega delavskega gibanja, str. 125. stičnih preučevalcev narodnega problema Slovencev, so bila: nastanek in obstoj slovenskega naroda, dokaz nje­ gove individualnosti in samostojne odgovornosti do svo­ je prihodnosti. - Problem revolucionarnega slovenskega narodnega programa. - Ugotovitev prelomnih situacij v slovenski zgodovini. - Opredelitev zgodovinske alter­ native med revolucijo in njenim nasprotovanjem, med svobodoljubjem in fašizmom. - Identifikacija socialnih sil napredka v slovenskem narodnem razvoju. - Dokaz nezmožnosti slovenskega meščanstva rešiti narodno vprašanje. - Obravnava razmerja med delavskim razre­ dom in njegovo politično organizacijo ter nacionalnim gibanjem. - Opredelitev zgodovinskih osnov, ki vodijo k družbeni preusmeritvi katoliških množic. - Utemeljitev razrednih bojev kot temeljne vsebine zgodovine naroda, ki ga sicer gibanje za samoodločbo povezuje v politično celoto. - Ugotavljanje in uveljavljanje interesa delavske­ ga razreda kot interesa naroda. Avtorji, ki so se poglobili v razčlembo teh vprašanj - Mirko Košir, Ivo Grahor, Du­ šan Kermavner, Joža Vilfan, Vladimir Martelanc (svo­ je prispevke je napisal v Zvezi sovjetskih socialističnih republik), Vlado Vodopivec, Boris Ziherl, Boris Kidrič, Bratko Kreft so poleg Kardelja s svojimi obravnavami teoretsko osmislili novo stopnjo v razvoju subjektivnih sil delavskega razreda, t. i. novi kurz v partijski politiki. V njegovem okviru je med slovenskimi komunisti kot pereča družbena naloga dozorela misel o marksistični utemeljitvi globalnega zgodovinskega samospoznanja Slovencev.6 4 1 T. i. novi kurz oziroma novo politično usmeritev slovenskih komunistov je začrtala že konferenca v Go­ ričanah, s katero sta nacionalno in kmečko vprašanje stopila v ospredje njihovega delovanja. Prav ob tem vprašanju je tedaj tudi potekala diferenciacija v sloven­ skem strankarskem in političnem življenju. Komunisti so se v obdobju po Goričanski konferenci usmerili k vsemu slovenskemu narodu in prešli iz dotedanje oži­ ne ter idejnega in političnega sektaštva v svojem delu k povezovanju z množicami in političnimi skupinami, ki so izražale enake težnje kot revolucionarno delavsko 6 4 1 Pleterski, Študije, str. 370-377, 379-380. gibanje: boj za samoodločbo ter afirmacijo gospodarske, politične in narodnokultume samostojnosti slovenske­ ga naroda. Ta boj so komunisti uresničevali v okviru t. i. ljudskofrontnega gibanja, kije vidno zaznamovalo slo­ vensko politično življenje od sredine leta 1935 do konca prve jugoslovanske države. Ljudskofrontno gibanje, ki gaje vzpodbudila in organizirala komunistična stranka v Sloveniji, je teklo nepretrgoma pod različnimi imeni, z vzponi in upadi, z izstopanjem enih in vključevanjem drugih skupin. Najvidnejši politični subjekti, ki so se srečali v tem gibanju, so bili komunisti, krščanski so­ cialisti in demokratično preobraženo slovensko sokol­ stvo.6 4 2 Med ljudskofrontnimi zavezniki so sicer obstaja­ le precejšnje razlike v pojmovanju demokracije in soci­ alne svobode, precej različno je bilo njihovo pojmovanje konkretnih političnih ukrepov za dosego skupnih ciljev, različne so bile predlagane in uporabljene strategije in taktike, a najbolj enotni oziroma blizu so si bili glede vprašanja slovenske narodne samoodločbe.6 4 3 Komunisti, ki so bili najbolj dinamičen in odločen subjekt ljudskofrontnega gibanja, so leta 1935 zaradi novega mednarodnega političnega položaja opustili svoj tedanji program »razbijanja Jugoslavije« in izločanja posameznih nacionalnih delavsko-kmečkih republik iz njenega okvira.6 4 4 Ljudskofrontna strategija komunistov je namreč temeljila v oceni, da je lahko Jugoslavija jez proti fašistični in nacistični napadalnosti. Zato je treba Jugoslavijo okrepiti, to pa je mogoče storiti le, če bodo narodi v njej zadovoljni. Potrebno jim je torej zagotovi­ ti uresničitev samoodločbe v federativni jugoslovanski državi.6 4 5 Prizadevanja komunistov, da z bojem za sa­ moodločbo postanejo vodilni nacionalni dejavnik v ure­ sničevanju temeljnih interesov slovenskih množic, so 6 4 2 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 52-55, 87; Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 272. - Podrobneje o ljudskofrontnem gibanju glej Nedog, Ljudskofrontno giba­ nje, str. 47-285; Nedog-Stiplovšek, Značilnosti družbenopolitičnega razvoja 1918- 1941, str. 20-30; Pleterski, Študije, str. 321-324; Stiplovšek, Pregled značilnosti, str. 24-26; Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 272-278; Slovenska novejša zgo­ dovina, 1, str. 371-373. 6 4 3 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 272. 6 4 4 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 273. 6 4 5 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 273-274. Glej tudi Pleterski, Študije, str. 319-321. v razvoju ljudskofrontne akcije krepila širši vpliv KPJ. To je bila tudi vsebina prizadevanj za izvršitev sklepa o ustanovitvi nacionalnih komunističnih strank v okvi­ ru KPJ.6 4 6 Sklep je bil uresničen leta 1937, ko je bilo z ustanovitvijo KPS sklenjeno obdobje, v katerem se je na Slovenskem izoblikovala in uveljavila ljudskofrontna politična usmeritev, kije ustrezala življenjskim koristim širokih plasti slovenskega naroda.6 4 7 Temeljni poudarek, ki gaje ustanovni kongres KPS navedel v odgovoru na vprašanje, »Zakaj ustanavljamo slovensko komunistično stranko?«, je izhajal iz ocene, da se morajo komunisti, ki so se dotlej ukvarjali pred­ vsem z vprašanji razredne politike delavstva, zavzeti za problem vsega slovenskega naroda. Ustanovitev KPS bo zato izpodbila trditve nasprotnikov, da komunisti niso resnični branilci svojega naroda in daje njihova politika glede narodnega vprašanja zgolj propagandni manever. Pospešila bo tudi rast slovenskega partijskega član­ stva, ki mora poznati svoj narod, njegovo preteklost in njegove posebnosti, saj mu le tesna povezanost z njim zagotavlja verodostojnost v delu med slovenskimi lju­ dmi. V tem duhu je bil oblikovan Manifest ustanovne­ ga kongresa KPS Delavci! Delovno ljudstvo! Slovenci!, v katerem so se komunisti zavezali, da se bodo bojevali za življenjske koristi vsega slovenskega naroda, za nje­ govo združitev, svobodo in napredek.6 4 8 Manifest, ki ga odlikuje kratek in jedrnat ter lep slovenski jezik, je po predhodnem posvetovanju z Lovrom Kuharjem in dru­ gimi vodilnimi komunisti na Dunaju in v Parizu napisal Edvard Kardelj.6 4 9 Manifest ustanovnega kongresa KPS je po eni stra­ ni pomenil potrditev smeri, sprejete že na konferenci v Goričanah, ki se je v ljudskofrontnem gibanju v le­ tih 1935-1936 že uveljavljala, po drugi strani pa se je poglobil v razčlenitev takratnega položaja slovenskega 6 4 6 Pleterski, Študije, str. 321. 6 4 7 Nedog-Stiplovšek, Značilnosti družbenopolitičnega razvoja 1918-1941, str. 24. - O ustanovnem kongresu KPS, 17. in 18. 4. 1937 na Čebinah, in ocenah kongresa v okviru KPS in KPJ glej podrobneje Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 196-203. 6 4 8 Nedog, Ljudskojrontno gibanje, str. 93-94. 6 4 9 Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 274. naroda.6 5 0 Manifest je uvodoma ugotavljal, da slovenski narod v vsej svoji zgodovini še nikoli ni bil v tako veliki nevarnosti, v kakršni je bil tedaj, saj je med tistimi na­ rodi, ki ga osvajalna in vojna politika fašistične Italije in nacistične Nemčije najbolj ogrožata. Pred to nevarnostjo je popolnoma nezavarovan, kajti Stojadinovičeva vlada, v kateri sodeluje tudi SLS, ščiti velikosrbsko nadvlado in s svojo notranjo in zunanjo politiko podpira najve­ čje sovražnike slovenskega naroda v njihovih pripra­ vah za bodoča osvajanja. Medtem pa Anton Korošec in SLS nadaljujeta staro politiko slovenskih meščanskih strank, politiko izkoriščanja nasprotij med srbskimi in hrvaškimi strankami, politiko »jezička na tehtnici«, »po­ litiko drobtinic«, ki ovira boj slovenskega ljudstva proti narodnemu zatiranju. Zato se morajo združiti vse sile, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda, da bo­ sta zagotovljena njegova bodočnost in narodni obstoj v svobodni zvezni jugoslovanski državi. O obliki bodočega sožitja jugoslovanskih narodov naj odloči ustavodajna skupščina. Slovenski narod mora v novi jugoslovan­ ski skupnosti dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament, obenem pa mu morajo biti zagotovljene vse demokratične svoboščine ter gospodarska obnova in socialni napredek. Zagotovi naj se tudi podpora boju slovenske narodne manjšine v Italiji, Avstriji in drugod za njene narodne pravice, kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpovedati svojemu staremu cilju Zdru­ žene in svobodne Slovenije. Manifest je nato poudaril, da med katoliškimi množicami, ki vedo, da so njihovi glavni sovražniki velikosrbska nadvlada in fašizem, ter med vsemi drugimi demokratičnimi silami slovenske­ ga naroda ne more in ne sme biti nobenih pregrad in zaprek, ki bi ovirale bratsko združitev vsega svobodo­ ljubnega slovenskega ljudstva v boju proti skupnemu sovražniku, skupnemu zatiranju in skupnemu izkori­ ščanju. Obenem je zagotovil, da sleherni borec za svo­ bodo slovenskega naroda, predvsem pa vsak komunist, spoštuje versko prepričanje sobojevnika. Kajti tisti, ki v tem trenutku, ko gre za obstanek slovenskega naro­ da, seje s tem vprašanjem razdor med slovenskim ljud­ 6 5 0 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 93. stvom, izdaja interese slovenskega naroda. V sklepnem delu je manifest poudaril, da zgodovinsko odgovornost za prihodnost slovenskega naroda nosi delavski razred, ki predstavlja eno tretjino naroda in obenem njegov naj­ bolj zavedni, napredni in organizirani del. Poudaril je tudi, da ustanovni kongres KPS izraža neomajno zve­ stobo slovenskemu narodu in trdno voljo slovenskih komunistov, da svojemu ljudstvu dajo na razpolago vse svoje sile. KPS se bo zato borila ramo ob rami z vsemi demokratičnimi silami slovenskega naroda, da odbije nevarnost, ki mu preti od fašizma, in da se uresničijo demokratične težnje svobodoljubnega slovenskega ljud­ stva. »Zato v boj za rešitev slovenskega naroda! Zato v boj za pobratenje slovenskega ljudstva!«6 5 1 Manifest ustanovnega kongresa KPS je pokazal zre­ lost pogleda na slovensko narodno vprašanje inje bil ob zagotovilu o spoštovanju demokratičnosti in svobode iz­ povedovanja svetovnega nazora popolnoma sprejemljiv za ljudskofrontne zaveznike. Opredelil je tudi nosilca uresničitve narodnega programa, ki so ga zagovarjali komunisti - delavski razred in njegovo revolucionarno stranko, kar mu je dalo posebno družbeno relevantnost oziroma težo. Komunisti so namreč bili edini subjekt ljudskofrontnega gibanja, ki so imeli konkretno politič- noorganizacijsko zaledje, Komunistično partijo Sloveni­ je, z izrazito izdelano revolucionarno strategijo in takti­ ko.6 5 2 Na tej podlagi so nato prešli h konkretnim priza­ devanjem za uresničitev narodnopolitičnega programa, oblikovanega v Manifestu ustanovnega kongresa KPS. Na političnem področju je to storila I. konferenca KPS, zbrana 17. aprila 1938 v Šmiglovi zidanici v Grajski va­ si pri Celju. Konferenca je sprejela podroben program politične akcije na vseh področjih družbenega življenja, s poudarkom na združitvi vseh sil, ki so pripravljene braniti obstoj slovenskega ljudstva in se boriti za nje­ govo osamosvojitev izpod velikosrbske hegemonije, za demokratizacijo Jugoslavije in njeno preoblikovanje v državno skupnost enakopravnih narodov ter za obram­ 6 5 1 Zbornik ob štiridesetletnici KPS, str. 274— 279. 6 5 2 Pleterski, Študije, str. 326; Prunk, Slovenski narodni vzpon, str. 275, 282. bo pred fašistično nevarnostjo.6 5 3 Komunisti so zahtevo po avtonomiji Slovenije poudarjali tudi v okviru predvo­ lilnega delovanja legalnega Kmečko-delavskega gibanja za volitve v Narodno skupščino Kraljevine Jugoslavije 11. decembra 1938.6 5 4 Na teoretičnem področju pa so bile sestavni del uresničevanja manifesta ustanovnega kongresa KPS že omenjene marksistične zgodovinske poglobitve v slovenski nacionalni problem,6 5 5 ki so dose­ gle svoj vrh v znanem Speransovem (Kardeljevem) delu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939. Delo se je porodilo iz premisleka, ki je v avtorju dozo­ reval v času od ustanovnega kongresa do I. konference KPS. Ključno izhodišče Kardeljevega premisleka je bi­ lo, da je potrebno globlje obdelati stališče komunistov do narodnega vprašanja, do vprašanja slovenstva, do zgodovinskih nalog, ki jih mora prevzeti nase delavski razred zaradi zaščite obstanka in svobode slovenskega naroda.6 5 6 Preden bomo predstavili Speransovo obravnavo slovenskega narodnega vprašanja, pa kaže opozoriti še na odziv, ki ga je imelo komunistično narodnofederativ- no stališče v tedanjem slovenskem političnem prostoru. Usmeritev komunistov v narodnem vprašanju je posebej bodla nosilko jugoslovanskega unitarizma na Sloven­ skem, liberalno Jugoslovansko nacionalno stranko, ki jo je ustanovitev nacionalne KPS navedla k ideološkemu napadu na slovenski revolucionarni subjekt.6 5 7 Liberal­ ci so sicer glavnega idejnega in političnega nasprotnika jugoslovanskega narodnega in državnega unitarizma videli v avtonomistični SLS in katoliškem gibanju, ven­ dar so v svojem vodilnem političnem glasilu, dnevniku Jutro, konec novembra 1937 kot izrazitega sovražnika 6 5 3 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 94; Zbornik ob štiridesetletnici KPS, str. 298. 6 5 4 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 112. O Kmečko-delavskem gibanju glej Fili­ pič, KDG, str. 112. 6 5 5 Prim. Pleterski, Študije, str. 327. 6 5 6 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 94-95. - O okoliščinah in posameznih vse­ binskih stopnjah, ki so zaznamovale nastajanje Kardeljevega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja, glej Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 368-378; Mikuž, Časovni okvir nastanka Speransove knjige, str. 19-23; Stiplovšek, O tiska­ nju Speransovega »Razvoja«, str. 39-40; Marušič, O datumu izida Speransove knji­ ge, str. 41. 6 5 7 O tedanjih narodnopolitičnih stališčih in politiki slovenskih liberalcev glej Perov­ šek, JNS in narodno vprašanje 1936-1939, str. 7-24. jugoslovanske narodne misli navedli tudi komuniste. Ob tem so še poudarili svojo protikomunistično usme­ ritev6 5 8 in na tej podlagi nastopili proti slovenskemu na­ rodnemu ter avtonomistično-federalističnemu stališču. V daljšem uvodniku, objavljenem 28. novembra 1937, je Jutro naprej opozorilo, da je komunistična dejavnost vedno usmerjena proti »močnim nacional­ nim edinicam«, prav tako pa tudi pri vseh narodih in v vseh državah »z vnemo podpira vsako separatistično stremljenje«. Tako je tudi v Jugoslaviji, kjer komunisti »ščuvajo na nadaljnji razdor in se vneto udejstvujejo pri vseh akcijah za razbijanje našega narodnega edinstva. Zato so (...) najbolj vneti glasniki nauka, da Slovenci, Hrvati in Srbi nismo eno. (...) Da se njihov razdorni po­ sel olajša, je celo dosedaj enotna ilegalna komunistična stranka Jugoslavije (vsaj na papirju) izvršila reorgani­ zacijo ter se razdelila v tri stranke slovensko, hrvatsko in srbsko (skupno KPJ - op. J. P.). V tajnih okrožnicah razlaga komunistično vodstvo, da se je odločilo za preu­ reditev organizacije zato, da podpre ,politiko obrambe in interesov slovenskega, srbskega in hrvatskega naroda v borbi proti fašizmu in za narodno osvobojenje Pod fašizmom razume komunistična akcija vse, kar je obče narodno in nacionalno«, je nadaljevalo Jutro. »Jugoslovenski nacionalizem ji je ,pojav nacionalne re­ akcionarne buržoazije’, ki ga smatra za svojega glavne­ ga sovražnika. V tem ima prav. (...) Zdrava nacional­ na misel [je] najmočnejša obramba proti boljševiškemu razvratu.«6 5 9 Jutro je nato primerjalo skupne točke komunizma in »separatizma« (avtonomistične politike SLS). »Trdi­ tev, da narodnega edinstva ni,« je zapisalo, »je natančno to, kar smatra tajno komunistično vodstvo za najboljše sredstvo, da se oslabi odporna moč našega naroda pro­ ti prevratnim idejam. Tako se najdeta separatizem in komunizem na skupni poti. Separatist morda misli, da bo s svojo politiko ojačal silo svoje neposredne narod­ ne sredine, komunist pa ve, da bo ta politika, ako bi 6 5 8 O protikomunističnih stališčih slovenskih liberalcev med svetovnima vojnama glej Perovšek, Napoti v moderno, str. 125-130; isti, nVzaželjeni deželi«, str. 184-186. 6 5 9 Jutro, XVIII, št. 278, 28. 11. 1937, Jugoslovenska ideja in komunizem. zmagala, odprla na široko vrata razdiralnim silam, ki služijo njegovim skrajnim ciljem.« Na slovenskem pri­ meru jih je Jutro pojasnilo takole: »Še posebej vidimo pri nas v Sloveniji komunistično akcijo vedno na strani vsakega separatističnega podviga. Kjerkoli v našem jav­ nem življenju se pojavlja samoslovenstvo kot negacija jugoslovenske misli, povsod so vse simpatije skrajno levičarskih elementov in vsa njihova pomoč na njegovi strani. Oni, ki iz skritega ozadja vodijo komunistično taktiko in ki so jim slovenski interesi tako tuji in ravnodušni kakor srbski ali hrvatski, imajo pri tem še posebne namene.« Slovenija je namreč »siromašna dežela in ne daje mnogo prirodnega bogastva. Njen ob­ stanek, razvoj njenega prebivalstva, njene prosvete in njenega socialnega napredka je odvisen od zaslužka slovenske roke in slovenskega uma. Slovenci, ki smo s proizvodi svoje delovne sile toliko navezani na svobodno udejstvovanje v široki jugoslovenski nacionalni državi, mi, ki izhajamo za silo, ker naša industrija, obrt in trgo­ vina štejejo med svoje odjemalce vse dele našega naroda in vse njegove pokrajine in ki imamo okoli 80 000 svojih sinov, to je več nego desetino celokupnega našega za delo sposobnega rodu zaposlenih južno od Kolpe in Sot­ le širom Jugoslavije, bi postali prva žrtev one slovenske samozadostnosti, o kateri znajo demagogi tako ognje­ vito govoriti in pisati. Tu pa se začenja veliko upanje boljševiške kominterne. Že danes Slovenci težko živimo. Odrezani od svoje narodne skupnosti in potisnjeni, če tudi v Jugoslaviji, v svoj slovenski kot, bi nezadržno sto­ pili na beraško pot popolne proletarizacije, ki je za ko­ munistične sejalce pripravljena in pognojena njiva.«6 6 0 V skladu z gornjimi poudarki je Jutro opozarjalo, da je jugoslovanska misel »naša glavna obramba pro­ ti razkroj e valni sili komunizma, ki v svojih posledicah ogroža naš obstoj, a tudi tiste dobrine, kijih marsikateri separatist meni najboljše braniti, kadar zasmehuje in napada jugoslovenske nacionaliste«.6 6 1 Navedeni Jutrovi pogledi kažejo, da sta bila naro­ dno vprašanje in boj za njegovo družbeno vrednotenje 6 6 0 Jutro, XVIII, št. 278, 28. 11. 1937, Jugoslovenska ideja in komunizem. 6 6 1 Jutro, XVIII, št. 278, 28. 11. 1937, Jugoslovenska ideja in komunizem. ena od odločilnih prvin tedanjega idejnega in politič­ nega razvoja na Slovenskem. V razmerju komunizem - protikomunizem so v tem boju kot predstavniki pro­ tikomunistične strani in nasprotniki slovenskega naro- dnoemancipacijskega napora nastopili liberalci, ki jih je komunistični revolucionarni narodni program zadel v srčiko njihovega političnega smisla. Speransov Razvoj slovenskega narodnega vprašanja Kardelj je v svojem Razvoju slovenskega narodne­ ga vprašanja, ki ga je vsebinsko razdelil na predgo­ vor in devet poglavij, najprej poudaril, da je narodno vprašanje odločilno povezano s celotnim družbenim problemom, to je s socialnimi vprašanji, ki jih poraja družbena stvarnost. Zato je treba pri razčlenitvi na­ rodnega problema razlikovati njegovo socialno bistvo, gibalne sile in socialnega voditelja na posameznih sto­ pnjah družbenega razvoja. Od medsebojnega razmerja teh dejavnikov v vsakokratni družbeni stvarnosti so na­ mreč odvisne oblike narodnega boja. Pri tem je treba na slovensko vprašanje gledati z dveh vidikov: v njegovi mednarodni povezanosti na eni ter v razmerju s stopnjo razvoja njegovih notranjih gibalnih sil na drugi strani. Družbena in politična stvarnost, ki je tedaj opredelje­ vala položaj slovenskega naroda, je bila po avtorjevem opozorilu izredno zapletena. »Njegovi štirje deli v štirih raznih državah žive v presečišču evropskih nasprotij. Na njegovih mejah sta dva velika imperija - šele v začet­ ku realizacije svojih velikih zunanjepolitičnih načrtov, ki naj bi popolnoma spremenili podobo sveta - usmer­ jena proti jugu in jugovzhodu in očividno mera trpljenja slovenskega naroda še ni zvrhana. Danes je torej treba odkriti one osnovne tokove v današnji družbi, od ka­ terih bo odvisna bodočnost slovenskega naroda in jih razlikovati od trenutnih formacij, katerih precenjevanje lahko zelo škodljivo vpliva na postojanke slovenskega naroda v današnjem svetu.« Prav zato je potreben kri­ tični pregled razvoja slovenskega narodnega vprašanja na posameznih stopnjah slovenske družbe in vse dote­ danje slovenske politike ter na podlagi spoznanj take teoretične razčlenitve graditi perspektivo za sedanjost in prihodnost. K tem uvodnim pojasnilom je Kardelj še pripisal: »Avtor nikakor nima pretenzij, da bi bilo to de­ lo izčrpna obravnava našega narodnega vprašanja. Na­ robe, zaveda se, da je to delo samo nepopolen uvod v raziskovanje tega vprašanja, napravljen na podlagi zelo omejenega materiala, pri čemer je ostala cela vrsta pro­ blemov samo površno in hipotetično obdelanih. Če ho­ čemo torej Slovenci svoje politično prizadevanje graditi na teoretičnih spoznanjih a ne zgolj na politikantskem empirizmu, tedaj bi bilo potrebno, da bi vsi ti komaj dotaknjeni problemi doživeli izčrpnejšo obravnavo, ki bi nam omogočila izgraditev pravilne politične smeri v bo­ ju za naše narodne cilje.«6 6 2 Že sedaj lahko rečemo, daje Kardelj, kljub gornje­ mu pridržku, s katerim je bralca napotil k branju svoje knjige, napisal »izjemno pomembno slovensko zgodovi­ narsko delo in ne le delo, ki bi zgodovinarju pomagalo, kot marsikatero drugo«.6 6 3 To velja kljub temu, daje bil po avtorjevih kasnejših besedah »,Razvoj’ - kar se slo­ venske zgodovine tiče - bolj politično-teoretsko-analitič- ni komentar k splošno znanim zgodovinskim dejstvom oziroma splošno sprejetim zgodovinskim domnevam ka­ kor pa raziskovalno delo na zgodovinskem področju«.6 6 4 Ni naš namen, da bi ob tej priložnosti razpravljali o vzdržnosti ali spornosti posameznih Kardeljevih do­ gnanj in delovnih podmen, saj je bilo to vprašanje že predmet kritičnega strokovnega pretresa in razčlenitve tako predvojne kot povojnih pregledanih in dopolnjenih izdaj Razvoja slovenskega narodnega vprašanja.6 6 5 V 6 6 2 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 5-10. 6 6 3 Grafenauer, Ob štirih izdajah »Speransa«, str. 32. 6 6 4 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), str. LXXVI. 6 6 5 Grafenauer, Kardelj - Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 312-333; isti, Ob štirih izdajah »Speransa«, str. 31-37; Lukan, Zur nationalen Frage eines kleinen Volkes, str. 397-420. O Kardeljevem delu glej tudi Pleterski, Študije, str. 377-379 in Rizman, Marksizem in nacionalno vprašanje, str. 278-285. naši študiji se bomo zato osredotočili na Kardeljev na­ por slovensko zgodovino »politično teoretično tolmačiti, kar naj bi bilo v tistem času prispevek k odločitvi slo­ venske narodne politike na zgodovinskem razpotju«. Pri tem bomo skozi glavna stališča in poudarke v njegovem delu sledili ugotovitvi, daje Kardelj »izdelal samostojen koncept slovenskega zgodovinskega razvoja in gaje tudi prvi, če odštejemo popularne poskuse in enciklopedične članke, izdelal za celo časovno obdobje slovenske zgodo­ vine, od začetkov, do dni, ko je knjigo pisal. Izpolnil je ravno tisto nalogo, kije specifična za zgodovinsko vedo, ki jo ta vedno kot takšna mora in more opraviti, na­ mreč, obseči celoto dogajanja, tako časovno kot tudi po področjih človekovega delovanja, združiti v svojem sin­ tetičnem zajemanju vse vidika družboslovja, od gospo­ darstva, politike, sociologije in prava, do jezikoslovja, literarne vede in kulturne zgodovine. Izpolnitvi te naloge zgodovinopisja se je Kardelj v svoji knjigi najbolj pribli­ žal. Knjiga je sinteza, ki v svoji celotnosti daje celovit odgovor na zastavljeno vprašanje.« Ob tem so z vidika Kardeljevega idejnega, političnega in teoretičnega izho­ dišča, ki ga je vzpodbudilo k pripravi Razvoja sloven­ skega narodnega vprašanja, »enako pomembne vse tri lastnosti dela: poglobitev v snov, metoda historičnega materializma, ustvarjalnost duha«.6 6 6 Kardelj je svojo obravnavo slovenskega vprašanja začel s teoretično razčlenitvijo narodne ideje in naro­ dnostne problematike. V prvem poglavju, Splošne pri­ pombe k narodnemu vprašanju, ugotavlja, da je narod zgodovinski pojav, in pri tem nastanek naroda ter na­ daljnji razvoj narodne problematike v kapitalizmu po­ drobneje pojasni na enak način, kot je to storil že v raz­ pravi Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje. Obenem predstavi tudi najbolj značilne moderne teorije naroda: rasno teorijo, teorije, ki so narod utemeljeva­ le v skupnosti zgodovinske usode, kulture in religije, Gumplowiczevo, Renanovo, Krekovo, Mahničevo, Bau- erjevo (avstromarksistično) teorijo naroda ter Tumov, Cankarjev in Prijateljev pogled na narod. Omenjene te­ orije označi za preozke, kot dovolj široko in pravilno pa 6 6 6 pleterski, Študije, str. 377. S P E R A N S : RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA N A Š A Z A L O Ž B A LJU B L JA N A 1939 Prvo izdajo Razvoja slovenskega narodnega vprašanja je Edvard Kardelj objavil pod psevdonimom Sperans (Upajoči) znova navede Stalinovo opredelitev naroda. Nato pou­ dari, da so Slovenci narod, saj jih je gospodarski razvoj povezal v enoto, ustvarili so si svoj literarni jezik, zgra­ dili so svojstveno kulturo in se izluščili kot samostojen narod s svojo narodno zavestjo na lastnem povezanem ozemlju. Kardelj je kot glavno vprašanje slovenskega naroda poudaril problem njegove samoodločbe, vključ­ no s pravico do odcepitve in oblikovanjem lastne držav­ nosti. Delavski razred to pravico dosledno zagovarja s tem, da pravica do samoodločbe še ne pomeni dolžnosti do državne odcepitve posameznega naroda. Odločitev o tem je namreč odvisna od vsakokratne razdelitve sil na­ predka in imperialistične reakcije v mednarodnem poli­ tičnem položaju.6 6 7 V drugem poglavju, Stoletja tlačanstva, Kardelj predstavi položaj alpskih Slovanov od njihovega priho­ da na današnje slovensko ozemlje in njihove kasnejše vključitve v germanski fevdalni sistem do reformacije in kmečkih uporov. Oceni, da so reformacija in kmeč­ ki upori položili temelj slovenskemu narodu in spočeli prvo slabotno iskro zavesti slovenske skupnosti, ki je nato v 19. stoletju prodrla na površje.6 6 8 Njeno postopno oblikovanje razčleni v poglavju Slovensko narodno pre­ bujenje. V njem obravnava narodno buditeljski proces v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja in s po­ drobno analizo zgodovinskih, gospodarskih, družbenih in političnih razmer ugotovi, da je tudi v slovenskem primeru potrjena sočasnost procesa nastajanja kapita­ lizma s procesom konstituiranja naroda.6 6 9 V četrtem poglavju, Slovenski narod v meščansko-demokratični revoluciji, predstavi politični in socialni okvir slovenske­ ga narodnega gibanja v predmarčni dobi in skozi pogled na razdelitev socialnih in političnih sil pojasni vzroke za politično šibkost tedanjih, sicer idejno zelo močnih, slovenskih revolucionarno demokratičnih teženj. V tem utemelji svoje nadaljnje ocene o nerevolucionarnosti vodstva slovenskega narodnega gibanja v revolucijskem letu 1848, kije ob edino pravilnem in ljudskem geslu Združene Slovenije izolirala slovensko narodno gibanje od osnovnih slovenskih množic in ga v glavnem omeji­ la na malomeščanstvo po mestih.6 7 0 V naslednjem po­ glavju, Notranja diferenciacija slovenskega narodnega gibanja, obravnava slovensko narodno politiko v drugi polovici 19. stoletja in z njo povezano prerazporeditev vodilnih političnih in gibalnih sil slovenskega narodnoe- mancipacijskega napora. Le-to prikaže v dveh stopnjah: v odcepitvi meščanskih liberalcev od konservativnega 6 6 7 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 11-38. - O ka­ snejših Kardeljevih pogledih na Stalinovo koncepcijo nacionalnega vprašanja, na katero se je avtor oprl v času pisanja prve izdaje Razvoja slovenskega narodnega vprašanja, glej Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), str. LXIX- LXXV. 6 6 8 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 39-63. 6 6 9 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 64-97. 6 7 0 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 98-136. vodečega političnega tabora in njihovem vodenju naro­ dnega boja ter v oddaljevanju delavsko-kmečkega ele­ menta od meščansko veleposestniškega vodstva v obeh slovenskih taborih, kije konec stoletja preneslo težišče in bistvo narodnega gibanja na demokratično opozicijo, oblikovano v njunem okviru, ter socialno demokracijo.6 7 1 Njihovi obravnavi se Kardelj posveti v šestem poglavju Slovenci v imperialističnem obroču. Ko ugotovi, da je Avstro-Ogrska v imperialistični dobi postala zamotan vozel imperialističnih, narodnih in socialnih nasprotij, poudari, da je glavno vprašanje med njimi postal na­ cionalni problem. Staro slovensko vodstvo katoliškega in liberalnega tabora zaradi svojih razrednih interesov ni bilo sposobno za vodenje revolucionarne narodnoo­ svobodilne politike, ki bi edina lahko uresničila osvo­ bodilne cilje zatiranih narodov. To bi lahko storila no­ va demokratična politična gibanja, vendar le-ta še niso bila sposobna dokončno spremeniti splošne politične smeri slovenskega narodnega boja. Socialna demokra­ cija je podcenjevala revolucionarne energije kmečkega ljudstva in precenjevala vlogo meščanstva v narodnem boju, zaradi svojega reformističnega bistva pa seje tudi ogibala revolucionarnega reševanja narodnega vpraša­ nja. Krek, kije s svojo krščansko socialno akcijo dvignil slovenskega kmeta v politično silo, pa ni bil dovolj odlo­ čen, da bi uresničil svoje politične cilje. Njegov primer je pokazal, daje v narodnem boju vsa demokratična iskre­ nost zaman, če ni zvezana z odločno pripravljenostjo k boju proti nazadnjaškim elementom v lastnem taboru, ki se ogibajo odkritemu spopadu zatiranega naroda s svojim zatiralcem. Tako kot socialni demokrati je tudi Krek načelno odklanjal revolucionarno reševanje naro­ dnega vprašanja. Zagovarjali so ga samo preporodovci in Ivan Cankar, medtem ko je v vodstvu slovenske prak­ tične politike tudi v tem času še vedno odločala nede­ mokratična smer. Slovenski narod je nato iz svetovne vojne izšel bolj razkosan, kot je bil kdaj poprej.6 7 2 Zaključni del svoje knjige je Kardelj namenil vpra­ šanju tedanjega zgodovinskega položaja slovenskega 6 7 1 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 137-172. 6 7 2 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 173-204. naroda. V sedmem poglavju, V povojnem zatišju, opozo­ ri, da leto 1918 in nastanek jugoslovanske države nista rešila osnovnih problemov, ki jih je postavilo leto 1848. Slovenci so bili z versajskim mirom razdeljeni med šti­ ri države, vprašanje njihove združitve pa je bilo s tem vpeto v razvoj celotnega povojnega imperialističnega sistema. Obenem je v Jugoslaviji prodrla centralistična smer, kije narodno vprašanje postavila v središče vsega notranjega političnega življenja. Vodilni slovenski politični dejavniki so v vseh dr­ žavah, med katere so bili razdeljeni Slovenci, podprli socialno konservativne sile, kar je vodilo k porazu nji­ hove nacionalne politike. Na Primorskem in Koroškem se je le-ta izrazil v platoničnem upanju na združitev z Jugoslavijo, kar je bilo tudi programsko bistvo vodilnih slovenskih strank v Jugoslaviji. Slovenska politika v Jugoslaviji, ki je pač za usodo vsega slovenskega naro­ da najpomembnejša, je skrb za pol milijona Slovencev izven jugoslovanske države prenesla na razvoj zunanje­ političnih dogodkov in jo tako izločila iz svoje dejavno­ sti. To pa je v nasprotju s spoznanjem, da je združitev slovenskega naroda stvar njega samega in njegovega boja na njegovem ozemlju proti vsakokratnemu kon­ kretnemu sovražniku. Poleg tega sta obe smeri sloven­ ske politike v jugoslovanski državi - centralistična in avtonomistična - v obdobju pred kraljevo diktaturo dali enake rezultate, to je utrjevanje centralizma. Zato mora vodstvo slovenske narodne politike, ob dejstvu, »da je zdrav instinkt slovenskega ljudstva kot fino čuteč in­ strument pravilno spoznaval večjo ali manjšo škodlji­ vost oficialne politike«, preiti na druge sile. Slovenci na­ mreč v jugoslovanski državi še niso oblikovali na daljše obdobje premišljenega bojnega strateškega načrta, ki bi združil vse pozitivne in napredne sile slovenskega naroda v prizadevanju za rešitev njegovega vprašanja. Meščanska politika tega ni storila, delavstvo pa je v tej smeri napravilo šele prve korake. Pri tem sta ga ome­ jevala zapiranje delavske politike v ozek krog zgolj de­ lavskih zahtev in nepovezanost z njegovim najbližjim zaveznikom - slovenskim kmečkim ljudstvom. Sloven­ ski narodni boj bo zato lahko uspešen le tedaj, če se bo delavstvo (KPS oziroma KPJ - op. J. P.) uveljavilo kot dovolj samostojen in narodnega cilja zavedajoč se dejavnik.6 7 3 Potem ko je odgovoril na vprašanje, kdo naj bo v tedanjih zgodovinskih okoliščinah nosilec slovenskega narodnega boja, se je Kardelj ustavil pri sočasnih te­ meljnih značilnostih slovenskega narodnega problema. V osmem poglavju, V objemu novih tokov, je posebej poudaril, da ima slovenski problem predvsem medna­ rodni značaj. To pomeni, da njegovo reševanje ne more potekati ločeno v Jugoslaviji, Italiji in Avstriji, temveč mora biti izvedeno v skladu s splošnimi razmerami v evropskem in celo svetovnem obsegu. Le-te je odločil­ no zaznamoval nastop fašizma, ki je postal glavni so­ vražnik neodvisnosti malih narodov in najnevarnejše ognjišče nove vojne. Slovenski ter drugi slovanski in mali narodi, ki se bore proti isti nevarnosti, morajo zato stopiti v tabor demokracije in napredka in svoj narodni boj uskladiti s težnjami človeštva po miru, demokra­ ciji, svobodi in blaginji. Pri tem pa se ne sme pozabiti, da je slovensko vprašanje eno in enotno ter da njegova rešitev ni samodejno odvisna od razpleta mednarodnih dogodkov, temveč od samostojne slovenske narodne ak­ cije na lastnih tleh. Jugoslovanski Slovenci imajo v njej nalogo, da postanejo matica, zbirališče vseh sil sloven­ skega naroda v boju za zahteve, ki jih je postavilo že leto 1848. Jugoslavija, ki ni več opora versajskega sistema in danes v obrambi svoje neodvisnosti brani mir ter s tem predstavlja oviro za uresničenje imperialističnih načrtov avtoritarnih držav, bo tako tudi za primorske in koroške Slovence postala privlačna in najuspešnejša obramba njihovega obstanka.6 7 4 V zadnjem, devetem poglavju Bodočnost slovenske­ ga naroda je Kardelj še enkrat opozoril, da so glavni za­ veznik malih narodov napredne in demokratične druž­ bene sile, in sicer delavstvo, kmetje in osnovne plasti srednjih slojev, ki že po svoji socialni vlogi izključujejo narodno zatiranje in so legitimni dedič demokratične narodne misli, spočete v revolucionarnih vihrah 18. in 19. stoletja. Narodna misel torej v širokem demokra­ 6 7 3 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 205-224. 6 7 4 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 225-233. tičnem ljudskem gibanju doživlja svoje prerojenje, v fa­ šizmu pa svojo smrt. Boj malih narodov za neodvisnost in svoboden razvoj je zato lahko uspešen, če se opre na progresivne sile, tudi v mednarodnem življenju, inje neločljivo povezan z vprašanjem demokracije. To velja tudi za slovenski narod, katerega najbolj pereča vpraša­ nja so: vprašanje nacionalne državnosti, vprašanje go­ spodarske samostojnosti, agrarno vprašanje, vprašanje političnih svoboščin in pravic, vprašanje svobodnega razvoja narodne kulture in vprašanje zunanje politike. Ta vprašanja zadevajo vse plasti slovenskega naroda. Zato slovensko narodno gibanje ne more biti drugačno kot demokratično splošno ljudsko gibanje, ki izhaja iz dejavnega sodelovanja delavcev in kmetov, pridobivanja malomeščanstva za narodni boj in povezanosti inteli­ gence z delavstvom, kmečkim ljudstvom in srednjimi sloji v narodnem boju. V tem boju bi moralo biti dela­ vstvo kot nosilec narodovega napredka dedič vseh po­ zitivnih tradicij slovenskega naroda, njegove kulture in duhovnega bogastva. Prav tako bi moralo braniti intere­ se svojih demokratičnih zaveznikov, kmetov in srednjih slojev. Zakaj samo resnično demokratično slovensko narodno gibanje lahko pravilno reši temeljno vprašanje, ki stoji pred slovenskim narodom. In to je združitev ter popolna osvoboditev slovenskega naroda. Kardelj je v devetem poglavju še enkrat spomnil, da je imperialistični pritisk slovenski narod razkosal med štiri države. Na omenjeno opozorilo je navezal pouda­ rek, da imajo vsi štirje deli slovenskega naroda skupen končni narodni cilj in skupnega glavnega sovražnika - imperializem, konkretna pota slovenske narodne poli­ tike pa morajo biti drugačna za vsak del slovenskega naroda posebej. V Italiji, Nemčiji in na Madžarskem je poglavitna neposredna naloga slovenskega narodnega gibanja boj za najbolj osnovne kulturne, gospodarske in politične zahteve, medtem ko si morajo Slovenci v Jugoslaviji priboriti tak položaj, ki bo okrepil jamstvo za njihovo svobodo in svobodni narodni napredek. S tem bodo postali središče, voditelj in pomočnik drugim Slovencem v njihovem boju za svobodo. To pa pome­ ni, da ima Jugoslavija pomen za Slovence samo toliko in do tedaj, dokler bodo v njej in z njo zavarovani slo­ venski narodni interesi. Ob tem pa bosta o zgodovinski prihodnosti slovenskega naroda odločala dva dejavnika: objektivni mednarodnopolitični položaj in subjektivna pripravljenost Slovencev samih upreti se zunanjemu pritisku. Vprašanje, ki se torej postavlja pred Sloven­ ce, je naslednje: ali naj slovenski narodni boj naposled postane sestavni del splošnega demokratičnega boja za napredek človeške družbe ali pa bo potegnjen na stran protidemokratičnih sil in bo postal ovira družbenega napredka. Kardelj je na to odgovoril, da bo slovenski narodni boj uspešen samo tedaj, če bo ostal zvest ide­ alom napredka, svobode, človečnosti in miru, ki jih je človeštvo dvigalo na svoje zastave v svojih največjih ča­ sih in bojih. Kardelj je svojo knjigo končal z razmislekom o vpra­ šanju narodne samobitnosti v sodobnem svetu, ki ka­ že težnje po vedno večjem povezovanju in zbliževanju narodov. Ocenil je, da odpor demokratičnih narodno­ osvobodilnih gibanj proti imperializmu ustvarja tiste moralne pogoje za razvoj iskrene internacionalistične miselnosti, ki ne predstavlja zanikanja posameznih na­ rodov, temveč njihovo najbolj dosledno obrambo. Ko­ likor razkošnejše bo razcvetanje nacionalnih kultur, toliko bogatejša bo splošna človeška skupnost. Pot do nje torej ne vodi in ne more voditi v smeri umetne sla­ bitve individualnosti posameznih narodov ali celo na­ silnega spajanja, ampak v smeri krepitve samobitnosti slehernega naroda in njegove kulture. V takih razmerah bo odpravljen tudi problem malega naroda. »Osvobojen imperialističnega pritiska«, je sklenil Kardelj, »bo postal mali narod resnično enakopraven član v zboru narodov, kjer bo moč duha in kulture odločala namesto nasilja, kije svojstveno današnji , nacionalistični’ dobi.«6 7 5 6 7 5 Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 234-255. 260 Gustinčičeva in Speransova obravnava slovenskega nacionalnega vprašanja Kardeljevo delo je historično osmislilo in utemeljilo tedanja revolucionarna narodnopolitična prizadevanja slovenskih komunistov. V strnjeni obliki jih je izražal poudarek o zgodovinski odgovornosti delavskega ra­ zreda, da na demokratičnih temeljih poveže in vodi vse narodne sile, ki so se iz svoje lastne moči in kot člen splošnih demokratičnih in protifašističnih prizadevanj v svetu pripravljene bojevati za samoodločbo ter združi­ tev in osvoboditev slovenska naroda. Glavnino tega boja bodo morali prevzeti komunisti oziroma Slovenci v Ju­ goslaviji, ki naj kot federativna država krepi in pritegne narodnoemancipacijsko voljo in usmeritev Slovencev izven njenih meja. Pri tem je bil pomemben poudarek, da je za Slovence Jugoslavija sprejemljiva le kot sku­ pnost enakopravnih in svobodnih narodov. Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je predstavljal samostojno zgodovinsko in teoretskopo- litično poglobitev v slovenski problem. Razen v krajši kritični obravnavi slovenske meščanske politike v Pri­ morju leta 1918, načelnega stališča o vodilni vlogi dela­ vskega razreda v reševanju nacionalnega vprašanja in zagovarjanju federativnega državnopravnega programa, nima stičnih točk s prvim velikim marksističnim delom o slovenskem vprašanju iz tridesetih let - Gustinčiče­ vim Das nationale Problem der Slowenen.6 7 6 Kar zadeva 6 7 6 O Kardeljevi obravnavi slovenske meščanske politike v Primorju leta 1918 glej Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1939), str. 211-212. - Pripomi­ Kardeljevo in Gustinčičevo študijo, lahko ugotovimo, da gre za dve različni deli, ki pa obravnavata isti problem in ga, a ne enako poglobljeno, v glavnem razčlenjujeta v istem časovnem okviru. Zato niso utemeljene govori­ ce, po katerih naj bi Kardelj pri pripravi svoje študije prepisoval iz Gustinčičevega dela.6 7 7 Prav tako tudi ni­ so merodajni poudarki, da naj bi bile »cele strani« obeh besedil istovetne,6 7 8 čeprav lahko sklepamo, da je Kar­ delj Gustinčičevo delo poznal6 7 9 oziroma, če povzamemo po izjavi njegovega starejšega sina, Jurija Gustinčiča, o tem ne more biti nobenega dvoma.6 8 0 Ob domnevi, da se je Gustinčič po vrnitvi v domovino najbrž seznanil s Kardeljevim Razvojem slovenskega narodnega vpraša­ nja, lahko še dodamo, da Gustinčič v svojih Spominih, ki so nastajali po drugi izdaji Razvoja, ne opozarja, da naj bi Kardelj prepisoval iz njegovega dela.6 8 1 To poka­ že tudi primerjava obeh del. Gustinčičevo je zasnovano v treh temeljnih vsebinskih sklopih: prvem, v katerem ob že omenjeni kritiki meščanske politike in Katoliške njam, da sta Gustinčičevo besedilo in razčlenitev omenjenega vprašanja obširnejša (Gustinčič, Das nationale Problem der Slowenen, str. 102-105), v sozvočju pa sta Gustinčičev in Kardeljev način izražanja in izpeljava sklepov. 6 7 7 Na omenjene govorice je leta 2001 opozorila Alenka Puhar. - Delo, XLIII, št. 198, 29. 8. 2001, Alenka Puhar, Ali bi k Speransu sodil še Anin, Alfa, mogoče Bor?; Delo, XLIII, št. 228, 3. 10. 2001, Alenka Puhar, Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo. V informacijo glej tudi Cenčič, Titova poslednja ispovijest, str. 255; Slovenska panorama, št. 33, 16. 8. 2001, Marijan F. Kranjc, Slo­ venija in Slovenci v Titovi politični oporoki; Delo, XLIII, št. 204, 5. 9. 2001, Marijan F. Kranjc, Kdo naj bi bil »Martinčič«? 6 7 8 Lokar, Od Anice do Ane Antonove, str. 109, 139. - Na omenjene trditve Anice Lokar opozarjajo tudi Žarko Petan, Jurij Gustinčič (v intervjuju, ki gaje z njim sep­ tembra 2001 opravil Janez Čuček) in Alenka Puhar. Glej Slovenec, LXXVI, št. 276, 28. 11. 1992, Žarko Petan, Kardeljeva knjiga na podlagi ukradenega rokopisa?; Nedeljski dnevnik, XL, št. 250, 16. 9. 2001, Janez Čuček, O politiki, ne za politiko!; Puhar, Avtoportret s strašno krajino v ozadju, str. 178. Alenka Puharje ob tem, ko je pričevanje Anice Lokar preoblikovala »v bolj direkten jezik« in zapisala, da naj bi se Kardeljeva knjiga »zgledovala po Gustinčičevi ali iz nje celo prepisovala«, leta 2002 opozorila, da zaradi neopravljene primerjalne analize Gustinčičevega in Kardeljevega besedila o omenjenem vprašanju še ni »mogoče reči nič določenega«. (Puhar, Avtoportret s strašno krajino v ozadju, str. 178, 179) 6 7 9 Pleterski, Študije, str. 373. 6 8 0 O tem je Jurij Gustinčič v že omenjenem intervjuju (glej op. 678) dejal: »,Okoli­ ščine, kolikor so mi znane, so takšne: Edvard Kardelj je rokopis knjige o slovenskem narodnem vprašanju, ki jo je pisal in dokončal v Moskvi moj oče, preden je odšel v Španijo, to se pravi nekje leta 1935 ali 1936, [iz Moskve] odnesel s seboj v Slovenijo. Čez nekaj časa seje pojavila Speransova knjiga na to temo.’« (Nedeljski dnevnik, XL, št. 250, 16. 9. 2001, Janez Čuček, O politiki, ne za politiko!) 6 8 1 Glej Gustinčič, Spomini, III/II, str. 20-54, kjer avtor piše o svojem političnoteore- tičnem delu v nacionalnem vprašanju v Moskvi ter usodi svoje knjige Das nationale Problem der Slowenen. cerkve po obstoječi zgodovinopisni literaturi predstavi slovenski zgodovinski razvoj in glavne značilnosti slo­ venske narodne politike v 19. stoletju in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja, drugem, v katerem predstavi na­ rodno politiko in položaj Slovencev v Jugoslaviji, Italiji in Avstriji po letu 1918, in tretjem, v katerem obravnava politiko KPJ, KPI in KPA v narodnem vprašanju in njiho­ ve poglede ter naloge, ki zadevajo slovenski nacionalni problem. S stališča zgodovinarja sta zanimiva predvsem drugi in tretji sklop. V drugem izstopa Gustinčičevo do­ bro poznavanje položaja Slovencev v Italiji, v tretjem, v katerem je čutiti tudi največ avtorjeve ustvarjalne bliži­ ne do obravnavane problematike, pa seveda dobro po­ znavanje razmer in nacionalne politike v KPJ, KPI in KPA. Oba sklopa sta glede na tedanje marksistične, zgo­ dovinopisne in publicistične razčlembe slovenskega na­ rodnega položaja po eni strani pritrjevala že dognanim ocenam, po drugi strani pa sta prinašala sveže, čeprav nekatere lahko razumemo predvsem ob upoštevanju avtorjevega razrednobojnega stališča. Le-to tudi omeju­ je vsebinsko dinamiko in kompleksnost Gustinčičeve­ ga besedila, ki je vpeto v sorazmerno ozek strukturni okvir. Taje najmanj očiten v razčlembi odnosa KPJ, KPI in KPA do slovenskega nacionalnega vprašanja, kar je dejansko tudi glavni vsebinski poudarek Gustinčičeve knjige. Na to je v svojih Spominih opozoril tudi njen av­ tor, kije zapisal: »Osnovna misel tega mojega dela pa je: Slovensko narodno vprašanje pred drugo svetovno voj­ no ni bilo zadeva ene same komunistične stranke, mar­ več zadeva treh komunističnih strank: jugoslovanske, italijanske in avstrijske. Vse tri so ga mogle in morale ugodno in s pridom izkoriščati za svojo revolucionarno politiko. Zato pa je bila potrebna koordinacija revolu­ cionarnega dela, revolucionarne nacionalne propagan­ de, skratka revolucionarne nacionalne politike na vsem slovenskem teritoriju. V ta namen pa je bila potrebna skupna komisija, ki bi bila to delo koordinirala, doba­ vljala vsem trem strankam za propagando in agitacijo potrebni material. Enotna, koordinirana, medsebojno korigirajoča in spopolnjujoča se dejavnost vseh treh ko­ munističnih strank v slovenskem narodnem vprašanju je temeljni pogoj za pravilno politiko vseh treh komuni­ stičnih strank na slovenskem ozemlju.«6 8 2 Kot smo vide­ li, Gustinčičevo delo žal ni doživelo objave, z njegovimi glavnimi poudarki pa se tudi ni seznanilo širše članstvo omenjenih komunističnih strank. Tako smo prikrajšani za strokovni in idejni odmev, na katerega bi naletelo v slovenski javnosti, KPJ in širšem komunističnem giba­ nju, kar bi nedvomno popestrilo »slovensko intelektual­ no zgodovino«6 8 3 in posamezne vidike idejnopolitičnega razvoja KPJ v slovenskem in jugoslovanskem okviru. Seveda pa je Gustinčičevo delo že s tem, koje nastalo in je bralcu dostopno, sestavni del slovenske intelektualne in revolucionarne zgodovine in zasluži, daje prepoznav­ no vpeto v slovenski narodni zgodovinski spomin. Usoda Kardeljevega delaje bila drugačna, v sloven­ sko zgodovinopisje je za daljše obdobje celo prineslo »bi­ stven nov (marksistični - op. J. P.) prijem s celotnim na­ činom svoje analize kot sistemom dela«.6 8 4 V primerjavi z Gustinčičevim pa je drugačno tudi samo Kardeljevo de­ lo. Kot smo že opozorili, je Kardelj svojo razčlenitev slo­ venskega vprašanja umestil v njegov celotni dotedanji zgodovinski lok in obenem vseskozi upošteval celovitost njegovih družbenih, gospodarskih, političnih, mednaro­ dnih, idejnih in narodnokulturnih počel. Svoj metodo­ loški način je tudi spoznavno teoretično utemeljil, kar mu je omogočilo, daje oblikoval vsebinsko dinamično in zanimivo besedilo, ki ga sicer obvladujeta kritična mar­ ksistična ost in z njo povezano vrednotenje zgodovine. To, če ni v nasprotju s splošno uveljavljenimi spoznanji sodobne zgodovinske vede, skozi racionalen pretres av­ torjevih ugotovitev ne vpliva na prepričljivost njegovega dela. Le-to je plod avtorjevega samostojnega preudarka slovenske zgodovine in slovenskega narodnega vpraša­ nja, ki mu Gustinčičeva študija ni bila vir, kvečjemu vzpodbuda, da to problematiko obdela skladno s svo­ jim razumevanjem njenega razvoja. Kardelj je obenem opravil tudi prvo sintezo dotedanje slovenske zgodovine in jo nato označil kot »poskus marksistične osvetlitve 6 8 2 Gustinčič, Spomini, Ш/П, str. 36-37. 6 8 3 Delo, XLIII, št. 228, 3. 10. 2001, Alenka Puhar, Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo. 6 8 4 Grafenauer, Kardelj - Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 313. nekaterih momentov naše nacionalne zgodovine, ki so jih v slovenskem zgodovinarstvu pod vplivom vladajočih reakcionarnih ideologij subjektivno tolmačili, podce­ njevali ali precenjevali«.6 8 5 Gustinčičevo spoštovanja in upoštevanja vredno ter v prvih poglavjih tudi sintetično, a doktrinarno delo je nasproti Kardeljevemu tudi pro­ blemsko manj bogato in po svoji zgodovinski poglobitvi in vsebinski razčlenjenosti manj ambiciozno. Kardeljevo delo je intelektualno močnejše, tudi zajem uporabljene literature in virov, ki se v obeh delih razumljivo delno podvaja, je očitno širši kot pri Gustinčiču.6 8 6 Pri Karde­ lju je očiten tudi osredotočen, sistematičen in dosleden študijski napor v spoznavanju problematike ter družbe­ nih, gospodarskih, političnih in kulturnih gibalnih sil, ki so opredelile posamezna obdobja občega in sloven­ skega zgodovinskega razvoja, ki jih je obravnaval v Ra­ zvoju. To med drugim potrjuje tudi ohranjeno gradivo, nastalo pri njegovi pripravi.6 8 7 Zato po našem mnenju 6 8 5 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), str. LXXVI-LXXVII. 6 8 6 Kardelj se je pri pisanju svojega dela oprl na predavanja, prispevke, razpra­ ve in študije Apiha (Slovenci in 1848. leto), Beneša (Der Aufstand der Nationen), Cankarja (predavanji Slovenci in Jugoslovani 12. 4. 1913 v Ljubljani ter Očiščenje in pomlajenje 20. 4. 1918 v Trstu), Charmatza (Österreichs innere Geschichte, 2), Dolenca (Pravna zgodovina za slovensko ozemlje), Grudna [Zgodovina slovenske­ ga naroda), Gumplowicza (Das Recht der Nationalitäten), Henrya [Le probleme des nationalites), Horvata [Najnovije doba hrvatske povijesti), Kidriča [Zgodovina sloven­ skega slovstva), Kocbeka (Slovenski človek), Kreka [Črne bukve kmečkega stanu; Socijalizem), Lebna (Kam gre pot), Logarja (Levstik v boju s prvaki), Lončarja [Dr. Janez Bleiweis in njegova doba), Mala [Zgodovina slovenskega naroda), Masaryka [Svetovna revolucija), Mathieza [Francoska revolucija), Prepeluha [Pripombe k naši prevratni dobi; Pregled (Socializem); poudarke iz članka Socializem je Kardelj, ne da bi na to opozoril, navajal iz Kermavnerjeve študije Albin Prepeluh - Abditus, obja­ vljene v navedeni Prepeluhovi knjigi), Prijatelja [Janko Kersnik, njega delo in doba; Borba za individualnost slovenskega jezika), Šukljeta [Iz mojih spominov, 1-3), Tu­ me [Iz mojega življenja; Preporod; poudarke iz članka Preporod je Kardelj, ne da bi na to opozoril, navajal iz Kermavnerjeve študije Urednikove dopolnitve, objavljene v navedeni Tumovi knjigi), Vošnjaka [U borbi za ujedinjenu narodnu državu), Vrhovca [Ljubljanski meščanje), Ziherla (Vloga slovanstva), zbornikov Korespondenca dr. Jos. Muršca in Slovenski protestantski pisci ter časopisa Kmetijske in rokodelske Novice. Poleg tega je navajal še dela slovenskih pesnikov (Levstikovo pesnitev Molčimo, Pre­ šernovo Zdravljico, Stritarjeve Dunajske sonete, Vodnikovo Dramilo mojih rojakov) in misli vidnih tujih in domačih osebnosti iz političnega in znanstvenega življenja (Otta Bismarcka, Karla Kadleca, Karla Kautskega, Jana Kollärja, Vladimirja Mačka, Javaharlala Nehruja in Louisa Antoina de Saint-Justa). 6 8 7 Glej ARS AS 1521, t. e. 33, 34. Omenjeno gradivo v skupnem obsegu zajema 0.2 t. m. v glavnem rokopisnih izpiskov iz del, kijih Kardelj navaja v Razvoju. Med izpiski so tudi povzetki iz del, ki v Razvoju niso navedena, iz njihove vsebine pa je razvidno, da so avtorju rabila pri njegovi pripravi. Največ izpiskov je napisanih na listih formata A6, so pa tudi na listih formata A5 in A4. - O omenjenem gradivu glej tudi Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja, 2, str. 373-374. vprašanje o morebitnem spornem avtorstvu Kardeljeve­ ga dela ali celo Kardeljevem prepisovanju iz Gustinčiča ni umestno, pač pa je umestna ugotovitev, da je med tedanjimi maloštevilnimi slovenskimi komunisti živelo toliko teoretičnopolitične in ustvarjalne moči, da sta bili v njihovih vrstah v dobrih desetih letih opravljeni dve samostojni obravnavi slovenskega narodnega vpraša­ nja.6 8 8 V tem smislu sta obe deli, kot je sicer za svoje ka­ sneje zapisal Kardelj, »dokument naporov revolucionar­ ne generacije med obema vojnama, da se afirmira tudi na področju idejne borbe in kulturnega napredka«.6 8 9 Za zaključek naj k vprašanju odnosa med Gustinčičevim in Kardeljevim delom opozorimo še na mnenje Franceta Filipiča, ki ga je v svojem članku iz leta 2001 navedla Alenka Puhar: »,Gre za dva popolnoma različna teksta. Gustinčič je v svoji obravnavi narodnostnega vprašanja izrazit politik, medtem ko je Kardelj širši in tudi sega dlje. Dragotin Gustinčič se veliko posveča Slovencem v Italiji in se ustavlja nekako pri prvi svetovni vojni, med­ tem ko seže Kardelj prav do dobe pred drugo svetovno vojno. A to je le del razlik. O vseh ne morem takole na kratko, brez potrebne natančnosti nič reči, bom pa to v kratkem storil, v spisu, ki ga bom objavil. Lahko pa zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.’«6 9 0 6 8 8 Kar zadeva številčnost komunistične organizacije na Slovenskem, je ta v legal­ nem obdobju svojega delovanja štela dobrih 12.000 članov. Po izključitvi KPJ iz jugoslovanskega političnega sistema na začetku dvajsetih let se je število njenih članov v Sloveniji gibalo od nekaj deset do približno 200 oziroma 250 povezanih čla­ nov (s kratkotrajnima vmesnima dvigoma na 600 oziroma 400 članov v letih 1933 in 1934). Oktobra 1940 je KPS imela okoli 900 članov, na začetku druge svetovne vojne na Slovenskem pa več kot 1200 oziroma blizu 1300 članov. (Filipič, KPS, str. 233; Deželak Barič, KPS 1941-1943, str. 29-30; Perovšek, Dušan Kermavner in slovenski problem, str. 105; Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 387) 6 8 9 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957), str. LXXVII. 6 9 0 Delo, XLIII, št. 228, 3. 10. 2001, Alenka Puhar, Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo. - France Filipič napovedanega prispevka o vprašanju avtorstva Kardeljevega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja nato ni objavil. Ob tem pripominjam, da na strukturno in vsebinsko različnost Gustin­ čičevega in Kardeljevega dela opozarjata tudi Janko Pleterski in Jože Pirjevec, ki se je tako izrazil 9. 4. 2008 v razgovoru po predstavitvi svoje knjige »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. (Glej Pleterski, Študije, str. 373; Delo, L, št. 83, 10. 4. 2008, Marijan Zlobec, O Slovencih v Trstu) Od Sperans ove knjige do druge svetovne vojne na Slovenskem Po izidu Kardeljeve knjige je notranja nuja slo­ venskih revolucionarjev po zgodovinskem pisanju po­ pustila.6 9 1 Delo se je sicer nadaljevalo, tudi nacionalno vprašanje je bilo še vedno predmet obravnave sloven­ skih komunistov,6 9 2 a njihova pozornost se je preusme­ rila na evropsko in notranje dogajanje v Jugoslaviji in KPJ, zaznamovano s paktom Hitler-Stalin in začetkom druge svetovne vojne. V tedanji široki politični in idejni dejavnosti in razčiščevanju vrste aktualnih vprašanj v komunističnem gibanju pa je v času do druge svetovne vojne KPS še enkrat, in sicer zelo odmevno, opozorila na svoje poglede v slovenskem narodnem vprašanju. To je storila v razglasu Kaj hočemo?, ki ga je novembra 1939 izdala Zveza delovnega ljudstva Slovenije (ZDLS) in ga prek svojih zaupnikov, v glavnem komunistov, razširi­ la po številnih slovenskih krajih. Oblikovanje ZDLS, v katero se je preimenovalo dotedanjo Kmečko-delavsko gibanje, je kot posebno obliko ljudskofrontnega gibanja vzpodbudila in organizirala KPS, omenjeni razglas pa sta pripravila Mirko Košir in Edvard Kardelj.6 9 3 Razglas je zahteval popolno narodno svobodo in ljudsko demo­ 6 9 1 Pleterski, Študije, str. 379. 6 9 2 Pleterski, Študije, str. 379-380. 6 9 3 Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 147, 148, 150, 157, 158, 160-164, 176, 181-186, 189; Filipič, KPS, str. 234; isti, Zveza delovnega ljudstva Slovenije, str. 242. O zbiranju podpisov za razglas Kaj hočemo? glej tudi Kreft, Spori in spopadi, str. 370-371. Več o ZDLS in njenem razvoju glej Nedog, Ljudskofrontno gibanje, str. 143-231. Glej tudi Slovenska novejša zgodovina, 1, str. 391-392. kracijo, to je politično, gospodarsko in kulturno osa­ mosvojitev slovenskega naroda. Poudaril je, da lahko o načinu in obliki upravljanja Slovenije in slovenskega narodnega gospodarstva odloča le slovenski parlament, neposredno izvoljen na svobodnih volitvah. Razglas je odločno nasprotoval gospodarskemu zapostavljanju in davčnemu izžemanju Slovenije ter zahteval vrnitev vseh slovenskih denarnih sredstev, ki so v času centra­ lizma prišla v beograjske roke. Nadalje je zahteval po­ polno samoupravo slovenskih občin in svobodni razvoj ljudskega zadružništva ter se zavzel za povezanost in enotnost vseh delovnih slojev v boju za dosego njihovih ciljev. Razglas jih je strnil v naslednjih poudarkih: boj za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda, boj za demokratične pravice delovnega ljudstva in za pra­ vo ljudsko državo, boj proti vojni in vojnim hujskačem, boj za mirovno zvezo balkanskih držav, naslonjeno na ZSSR, ter boj za vzpostavitev diplomatskih in trgovskih odnosov z ZSSR.6 9 4 KPS oziroma slovenski komunisti so kasneje še dvakrat posebej poudarili zahtevo po dosledni nasloni­ tvi na ZSSR in boj za demokratične pravice delovnega ljudstva kot edini način, ki zagotavlja obrambo naci­ onalnih interesov slovenskega naroda. Izpolnitev teh zahtev so razumeli tudi kot pogoj za njihovo sodelova­ nje pri obrambi jugoslovanske države. Ta stališča sta poudarila III. konferenca KPS, ki seje zbrala 29. in 30. junija 1940 v Vinjah nad Dolskim,6 9 5 in Edvard Kardelj na V. državni konferenci KPJ, zbrani od 19. do 23. ok­ tobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu. Na V. državni kon­ ferenci, ki se je v svoji resoluciji zavzela za »resnično rešitev nacionalnega vprašanja Hrvatov in Slovencev in proti zločinskemu dogovarjanju in sporazumevanju med srbsko, hrvaško in slovensko buržoazijo na račun delovnega ljudstva teh pokrajin«,6 9 6 je Edvard Kardelj - ob opozorilu, da KPJ želi ohraniti samostojnost jugo­ slovanskih narodov - o ravnanju komunistov v primeru napada sil osi na Jugoslavijo spregovoril takole: »Če bo 6 9 4 ARS AS 1548, t. e. 2, razglas Zveze delovnega ljudstva Slovenije Kaj hočemo? 6 9 5 Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 277, 542. 6 9 6 Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 239. boj za obrambo Jugosl[avije] napreden - kar bomo oce­ nili - se bomo borili in tolkli buržoazijo zato, ker se ne bori dovolj dosledno«. Po Kardelju je bila pripravljenost komunistov braniti domovino tedaj odvisna od tega, »če bo to v interesu revol[ucije] in ZSSR«.6 9 7 V kasnejšem po­ teku razprave se je oglasil še član CK KPS Boris Kidrič in opozoril, daje Slovenija »nac[ionalno] potl[ačena]«.6 9 8 Slovenski komunisti so v zadnjem letu pred začet­ kom druge svetovne vojne v Jugoslaviji narodni pro­ blem ter neodvisnost in samostojnost slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov obravnavali predvsem kot vprašanje svojega revolucionarnega interesa ter po­ litičnih in državnih interesov ZSSR. Čeprav so dobro po­ znali zgodovinsko, civilizacijsko, kulturno, politično in gospodarsko vsebino slovenskega narodnega problema in na njeni podlagi osmislili zahteve po njegovi federa­ tivni državnopravni rešitvi, niso upoštevali povezanosti razrednega in nacionalnega načela, ki so jo sicer po­ udarjali v svojem teoretičnem in političnem delovanju. K temu pogledu na nacionalno politiko komunistične stranke so se vrnili v letih 1941-1945, ko sta revolu­ cionarna strategija in taktika KPS omogočili, da ji je »v vojnem času uspel premet v vodilno in sčasoma v mo­ nopolno politično silo«.6 9 9 Ta premet pa je temeljil tudi v celoti odnosa slovenskih komunistov do nacionalnega vprašanja v času med svetovnima vojnama oziroma v prvi jugoslovanski državi. Vezivo komunističnega razu­ mevanja nacionalnega vprašanja je namreč bilo vedno enako, na koncu naše obravnave pa se nam za obdobje, ko komunisti še niso prišli na oblast, pokaže takole: Vprašanje naroda je bilo skoraj vse omenjeno obdo­ bje trdno vpeto v revolucionarno teoretično in politično dejavnost, ki je bila edino resnično vodilo komunistič­ nega bitja in žitja. Vrednotenje revolucije kot absolu­ tne rešitve vseh vprašanj je slovenske komuniste sprva navedlo k odmišljenju narodnega problema, saj so bili zaradi osredotočenosti na svoj zgodovinski cilj prepriča­ ni, da ne sodi v celoto njihovega revolucionarnega na­ 6 9 7 Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 204. 6 9 8 Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 212. 6 9 9 Deželak Barič, Organizacijsko vprašanje KPS 1941-1945, str. 445. pora. Kasneje so komunisti spoznali pomen ranjenega narodnega čustva Slovencev po prvi svetovni vojni (raz­ delitev slovenskega naroda med štiri države in njegovo nacionalno tlačenje v njih) za svoj revolucionarni načrt. Zaznali so narodni problem kot eno od glavnih vpra­ šanj tedanjega slovenskega razvoja. Odločili so se za »srečanje z narodom« in njegovim problemom, ki je te­ meljilo v priznavanju slovenske narodne samobitnosti, njene polne uresničitve v samoodločbi in oblikovanju vseslovenske nacionalne državnopravne enote (Združe­ ne Slovenije) v širši federativni državni zvezi. Omenjeno priznavanje je izražalo tudi soglasje k pripadanju ko­ munistov slovenski narodni skupnosti. Komunisti so se odločili prisvojiti si družbeno in politično moč nacional­ nega vprašanja, ki s tem zadeva tudi delavski razred in ne zgolj, kot so sprva poudarjali, buržoazijo. Na tem pomembnem področju ji niso bili več pripravljeni pre­ pustiti pobude. Komunisti so na podlagi revolucionarnega odkla­ njanja meščanske in delavske reformistične politike tr­ dili, da ta ni ne sposobna ne odločena rešiti slovenskega nacionalnega problema. Njen unitarnocentralistični del ga ni sposoben in odločen rešiti, ker zagovarja načelo slovenskega samozanikanja, njen avtonomistično-fede- ralistični del pa ne zato, ker mu je nacionalno vprašanje le idejno sredstvo za politično in gospodarsko obvlado­ vanje ter izkoriščanje temeljnih ljudskih množic. SLS, ki ga pooseblja, v resnici sklepa le škodljive kompro­ mise in z njimi zasipava narodovo osvobodilno emanci­ pacijsko pot. Komunisti so meščanski avtonomistično- -federalistični politiki (SLS) odrekali iskreni nacionalni značaj. Kot zgodovinsko utemeljeni napredni in s tem odrešenjski dejavnik naj bi ga uresničevala le revolucio­ narna delavska stranka, ki bo dejansko rešila nacional­ ni problem. Komunisti so zato v položaju, ko KPJ ni bila povezana z obstoječim političnim sistemom, saj je bila iz njega izključena, skozi svoja narodna stališča izničevali politiko avtonomistično-federalistične SLS in poudarja­ li revolucionarni smisel rešitve slovenskega vprašanja. Pogoj resnične nacionalne svobode je torej bila revoluci­ ja, ki je s tem narod vrednostno vsrkala vase. Po komu­ nističnem nazoru je bila narodova bivanjska razsežnost odvisna od nje, vprašanje naroda pa je postalo sestavni del njene izvršitve. Politična uporaba narodnega vpra­ šanja je bila torej eden od načinov vodenja revolucio­ narnega razrednega boja. Ker je bila revolucija nadrejena vsem drugim obli­ kam življenjskega izražanja, narodnostno čutenje ko­ munistov - ob hkratnem spoštovanju proletarskega in­ ternacionalizma - ni omejevalo njihove revolucionarne zavezanosti. V tem okviru so bili komunisti narodni, nji­ hovo zavzemanje za svobodo in enakopravnost ter polno suverenost Slovencev v odnosu do drugih narodov pa jim je dajalo značaj enega od političnih subjektov, ki je ši­ ril vsebinsko polje tedanjih slovenskih emancipacijskih zahtev. In tako kot druge slovenske avtonomistično-fe- deralistične sile je bila narodna tudi najmočnejša med njimi - SLS, ki je kot politična predstavnica slovenske­ ga katoliškega gibanja v svojem idejnem, družbenem, kulturnoprosvetnem, gospodarskem in političnem de­ lovanju izhajala iz krščanskega svetovnega nazora, ute­ meljenega v božjem primatu in kristocentričnosti vse­ ga sveta, uresničenega po totalnem krščanstvu.7 0 0 Oba omenjena slovenska politična dejavnika sta si bila kot narodna, vsak s svojo idejno posebnostjo, enaka tudi v ideološkem integralizmu in političnem ekskluzivizmu,7 0 1 skozi katera sta poudarjala prepričanje o svoji odre­ šenj ski družbeni, politični in etični vlogi v narodu in za narod. Svoje zgodovinsko videnje so po potopu Kralje­ vine Jugoslavije leta 1941 na podlagi pristne osvobo­ dilne volje slovenskega naroda,7 0 2 katerega del so bili tudi sami, v letih druge svetovne vojne na Slovenskem uresničili do tedaj maloštevilni komunisti.7 0 3 Skozi po­ litično in vojaško polastitev slovenskega odporniškega gibanja in njegovo zmago so udejanjili tedanjo sloven­ 7 0 0 Prim. Perovšek, V »zaželjeni deželi«, str. 208. 7 0 1 O prizadevanjih SLS po popolni oblastni dominaciji na Slovenskem v času med svetovnima vojnama glej Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, str. 275-276; isti, Iskrena ali pragmatična demokracija?, str. 85-91. Prim. tudi Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929, str. 126, 141, 331, 338; isti, Banski svet 1930-1935, str. 269-274, 317-318. 7 0 2 Prim. Bučar, Usodne odločitve, str. 38-39. 7 0 3 Maloštevilčnost slovenskih komunistov je po poudarku glasila radikalne organi­ zacije Katoliške akcije Mi mladi borci iz leta 1934, ki gaje za slovenski zgodovinski spomin prispeval Egon Pelikan, bila taka, da bi »vse skupaj (...) lahko stlačili v eno majhno umobolnico«. (Pelikan, Pokrajinska konferenca KPJ, str. 391) sko narodnoemancipacijsko voljo in obenem utemeljili oblikovanje posebne slovenske državnopravne enote - Ljudske republike Slovenije (s priključeno Primorsko) - v drugi jugoslovanski državi. Dosežek za narod je bil očiten. Očiten pa je bil tudi njegov »presežek« - sočasno uresničenje komunističnega revolucionarnega bistva. Če se zgledujemo po eni od političnih prispodob Lovra Kuharja,7 0 4 je tedanji slovenski narodni položaj omo­ gočilo šele vlitje revolucije v žile slovenskega naroda. V razmerju revolucija - narod je bila odločujoča prva, kije na ramo Slovencev in njihovo bivanjsko kvaliteto polo­ žila svojo roko. Revolucija seje nato po letu 1945 z raz­ lično gostoto pretakala po večinskem delu slovenskega narodnega telesa, njena potisna sila pa je presahnila s procesom demokratizacije Slovenije konec osemdesetih let 20. stoletja in vzpostavitvijo slovenske nacionalne države Republike Slovenije leta 1991. 7 0 4 Prim. Kuhar-Voranc, Zbrana dela, 10, str. 28. Povzetek Slovenski komunisti nacionalni problematiki v pr­ vi jugoslovanski državi najprej niso posvečali posebne pozornosti. Svoje poglede nanjo so oblikovali skladno s stališči Socialistične delavske stranke Jugoslavije (ko­ munistov), od leta 1920 Komunistične partije Jugosla­ vije (KPJ), ki je na svojem I. in II. kongresu, 21.-23. aprila 1919 v Beogradu oziroma 20.-24. junija 1920 v Vukovarju, utemeljila prvotni komunistični unitaristič­ ni in centralistični nacionalni program. Le-ta je temeljil v doktrini »čistega razrednega boja«, po kateri naj bi na­ rodna problematika zadevala izključno politiko meščan­ skih družbenih sil. Njeno obravnavanje bi zato le hromi­ lo družbeno in politično akcijo delavskega razreda, kar ni v interesu celovitega uresničevanja njegovih revolu­ cionarnih namer. Vneslo bi le zmedo v jasna razredna stališča komunistov in posredno postavilo pod vprašaj enotnost samega jugoslovanskega proletariata. Na pod­ lagi takih idejnih izhodišč je KPJ zagovarjala načelo na­ cionalno enotne jugoslovanske države, po katerem naj bi bili zgodovinsko že izoblikovani jugoslovanski narodi le »plemena« namišljenega enotnega (jugoslovanskega) naroda. Obenem z načelom jugoslovanske nacionalne enotnosti je zagovarjala tudi centralistično obliko dr­ žavne ureditve. Unitarnocentralističnemu narodnemu programu KPJ so pritrjevali tudi slovenski komunisti. Vendar so prav oni prvi v KPJ poudarili, da mora jugo­ slovansko komunistično gibanje v svoji teoriji in politiki upoštevati tudi nacionalni problem. Že konec oktobra 1921 so opozorili na nevzdržnost centralistične državne ureditve v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in zah­ tevali njeno federativno preoblikovanje, februarja 1922 pa so pod idejnim vodstvom tedanjega sekretarja Po­ krajinskega sveta KPJ za Slovenijo Lovra Klemenčiča in njegovega tesnega sodelavca Vladislava Fabjančiča za­ čeli zagovarjati mnogonacionalni značaj jugoslovanske države, pravico Slovencev, Hrvatov in Srbov do samoo­ dločbe in njihovo federativno ljudsko delavsko-kmečko državno zvezo. Omenjena stališča so slovenski komunisti v letih 1923-1924 poudarili tudi v okviru celotne KPJ, ko je jugoslovanska revolucionarna stranka uvidela, da mora zaradi hudih narodnopolitičnih nesoglasij v državi na novo preudariti svoje poglede, s katerimi je ocenjevala nacionalni problem. KPJ je svoje nove poglede na naro­ dno vprašanje oblikovala v široki javni teoretsko poli­ tični razpravi o nacionalnem vprašanju, ki so jo komu­ nisti vodili v tisku legalne Neodvisne delavske stranke Jugoslavije od 31. maja 1923 do III. državne konference KPJ, zbrane med 1. in 4. januarjem 1924 v Beogradu. III. državna konferenca je na podlagi stališč, uveljavlje­ nih v tej razpravi, postavila zgodovinske temelje vse nadaljnje nacionalne politike KPJ. Poudarila je, da je Jugoslavija mnogonarodna država, v kateri obstaja na­ cionalni problem, saj vladajoče srbsko meščanstvo tlači druge narode. Konferenca je podprla načelo nacionalne suverenosti jugoslovanskih narodov in njihovo pravico do samoodločbe, v vprašanju državne ureditve pa se je zavzela za federativni državnopravni princip. Svoj novi federativni nacionalni program, ki ga je vključila v boj za revolucionarno družbeno preobrazbo, je KPJ podkre­ pila še s stališčem, da je lahko federativna skupnost jugoslovanskih narodov utemeljena le na načelu prosto­ voljnosti kot edini mogoči podlagi za njen obstoj. Slovenski komunisti so v času razprave o nacio­ nalnem vprašanju pomembno prispevali k oblikovanju novih narodnopolitičnih pogledov KPJ. Pod vplivom vo­ dilnega slovenskega marksističnega teoretika in naj­ vidnejšega člana slovenskega komunističnega gibanja v dvajsetih letih, ing. Dragotina Gustinčiča, so prvi v razpravi zavrnili tezo o obstoju enega jugoslovanskega naroda, poleg Slovencev, Hrvatov in Srbov pa so že le­ ta 1923 kot poseben narod upoštevali še Makedonce. Bili so tudi prvi, ki so poudarili, daje federalizem edini način oziroma edina pot, po kateri je mogoče rešiti naci­ onalni problem. Opozarjali so, da mora KPJ prisluhniti nesrbskim narodom in zahtevati samostojno Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Vojvodino, Črno goro in Makedonijo, ki naj se na podlagi svoje lastne držav­ nopravne individualnosti povežejo v skupno federativno zvezo. Prav tako so prvi zahtevali, naj KPJ v svoj fede­ rativni državni načrt kot posebno državnopravno enoto vključi tudi Črno goro. Vsa ta stališča so poudarili v politični resoluciji pokrajinskega sveta KPJ za Slovenijo 22. julija 1923 in jih v nadaljnjem poteku razprave še dopolnjevali. Slovenski razpravljavci so pri utemeljevanju svo­ jih federalističnih pogledov poudarjali tudi nekatere za tisti čas precej nenavadne zamisli. Tako je Drago­ tin Gustinčič zahteval oblikovanje nacionalnih vojsk v okviru vsake posamezne nacionalne federativne države in izključno nacionalno, ne pa srbsko sestavo njihove­ ga poveljniškega kadra. Zagovarjal je tudi stališče, naj se Srbi na Kosovu učijo albanskega jezika, Albanci pa srbskega. Veliko je še razmišljal, v kakšen federativni državni okvir bi Slovenci in Hrvati sploh hoteli vstopiti. Srbske člane KPJ je opominjal, da bi - zaradi svoje po­ litične morale, osebnih medsebojnih bojev in popolne organizacijske nesposobnosti, pa tudi zaradi splošnih gospodarskih, kulturnih in zemljepisnih razlogov - Srbi morali živeti brez Slovencev in Hrvatov v južnoslovanski ali balkanski federaciji, če bi se le v Srednji Evropi obli­ kovala neka druga socialistična federacija. Poleg slovenskih komunistov so federalistično sta­ lišče v razpravi podprli še komunisti iz Hrvaške in tisti pripadniki srbskega dela KPJ - Moša Pijade, Kosta No­ vakovič, Triša Kaclerovič in Rajko Jovanovič -, ki so do­ bro razumeli povsem izoblikovane nacionalne zahteve nesrbskih narodov po narodnopolitični samostojnosti. S tem je bila ustvarjena podlaga, da je federalistično stališče zaživelo v okviru celotne KPJ. Slovenski komunisti so od leta 1924 federalistič­ ne poglede KPJ na narodno vprašanje izražali ob raz­ ličnih priložnostih, poudarjeno pa pred volitvami v Na­ rodno skupščino Kraljevine SHS 8. februarja 1925, ob prvi obletnici nettunskih konvencij julija 1926, pred volitvami v oblastno skupščino ljubljanske in oblastno skupščino mariborske oblasti 23. januarja 1927, pred volitvami v Narodno skupščino 11. septembra 1927, ob enajstletnici oktobrske revolucije 7. novembra 1928, de­ setletnici nastanka jugoslovanske države 1. decembra 1928 in v vsakoletnih prvomajskih razglasih. Opozarjali so na mnogonacionalni značaj jugoslovanske države in trdili, da nacionalno vprašanje in njegova polna rešitev nesporno sodita v okvir revolucionarnega boja delavske­ ga razreda, kajti meščanska politika ga ni sposobna in ga tudi noče rešiti. Zagovarjali so pravico samoodločbe slovenskega naroda vse do odcepitve in združitve z dru­ gimi narodi. Na tej podlagi so zahtevali združitev Slo­ vencev v svobodni, prek tedanjih državnih meja Združe­ ni delavsko-kmečki republiki Sloveniji, federativno po­ vezani s sosednjimi narodi. Skladno z usmeritvijo KPJ so največkrat zagovarjali balkanski federativni okvir. Pri oblikovanju in vodenju federalističnih narodnopoli­ tičnih prizadevanj KPJ v Sloveniji so izstopali Dragotin Gustinčič, Lovro Kuhar, Dušan Kermavner in France Klopčič. Kar zadeva vodilno slovensko avtonomistično silo v prvi jugoslovanski državi - katoliško Slovensko ljudsko stranko -, pa so menili, da se v resnici ne bori za slovensko avtonomijo, saj so opozarjali, da je zaradi političnih koristi pripravljena odstopiti od svojih naro­ dnopolitičnih ciljev in se ukloniti vladajoči srbski poli­ tiki. Stališča komunistov so izražala značilni razredni odpor proti ključnemu idejnemu in političnemu naspro­ tniku v slovenskem prostoru, razkrivala pa so tudi re­ volucionarno težnjo po vrednostni in dejanski odpravi njegovega prvenstva v slovenski narodnoemancipacijski politiki. Na njegovo mesto naj bi skladno s svojim revo­ lucionarnim političnim in narodnim programom stopila komunistična stranka. Komunisti, ki so na Slovenskem delovali v dvaj­ setih letih, so bili, kljub potisnjenosti KPJ v ilegalo od leta 1921, v izražanju svojih nacionalnih stališč jasno prepoznavni v slovenskem prostoru. Njihove napore za uveljavljenje narodnopolitične misli na samoodločbo slovenskega naroda in vzpostavitev federativne države pa je prekinila uvedba diktature kralja Aleksandra Ka- radordeviča 6. januarja 1929. Tedaj se je začelo novo obdobje v razvoju KPJ, obenem z njim pa je nastopila tudi nova stopnja v obravnavanju nacionalnega vpraša­ nja v slovenskem komunističnem gibanju. V tridesetih letih so slovenski komunisti v pro­ gramskem pogledu izhajali iz že domišljenih federativ­ nih stališč, ki so jih o narodnem vprašanju oblikovali komunisti v dvajsetih letih. Pri tem je izstopal Dragotin Gustinčič, ki je svoja teoretična in politična prizadeva­ nja v nacionalnem vprašanju nadaljeval tudi v tridese­ tih letih, ko je bival v Moskvi, kjer je leta 1933 napisal neobjavljeno brošuro Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije. Istega leta je tudi dokončal svoje obsežno, že v dvajsetih letih začeto in neobjavljeno delo, Das nationale Problem der Slowenen. V obeh študijah je ponovno poudaril zahtevo po samoodločbi in obliko­ vanju samostojne slovenske federativne enote v državni zvezi, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokul- turnim in socialnopolitičnim interesom. Gustinčič je ob tem dosledno zagovarjal uresničitev programa Združene Slovenije, to je rušenje obstoječih državnih mej in zdru­ žitev primorskih in koroških Slovencev z narodno mati­ co iz jugoslovanske države. Zato je zahteval, da morajo slovensko vprašanje obravnavati vse tri komunistične stranke, kijih to vprašanje zadeva - Komunistična par­ tija Jugoslavije, Komunistična partija Italije in Komuni­ stična partija Avstrije. Na tej podlagi je v okviru Komu­ nistične internacionale dosegel, daje slovensko vpraša­ nje dobilo mednarodni pomen, saj je odločilno prispeval k oblikovanju Izjave KPJ, KPI in KPA k slovenskemu narodnemu problemu iz leta 1934. Izjava je podprla pravico slovenskega naroda do odcepitve od Italije, Ju­ goslavije in Avstrije ter njegovo celostno državnopravno združitev. Stališče, da slovensko vprašanje lahko rešijo edinole komunisti, je izhajalo iz Gustinčičeve ocene na­ cionalne politike meščanskih strank in socialne demo­ kracije. O teh političnih dejavnikih je menil, da se za­ radi svojih razrednih, ideoloških in političnih interesov niso pripravljeni boriti za resnično rešitev slovenskega narodnega problema. To lahko ob hkratni izvedbi soci- alne in nacionalne revolucije stori le komunistično de­ lavsko gibanje. Poleg Gustinčiča so slovensko vprašanje obravna­ vali tudi drugi vidni slovenski komunisti, ki so v tem ča­ su delovali v tujini - Lovro Kuhar, Ivan Regent in Karel Hudomalj. Skupaj z Gustinčičem so za KPJ oblikovali več predlogov resolucijskih besedil. V njih so podrobno obravnavali nacionalni, gospodarski, socialni in politič­ ni položaj slovenskega naroda v Jugoslaviji, Italiji, Av­ striji in na Madžarskem ter poudarili zahtevo po sloven­ ski samoodločbi in vzpostavitvi samostojne Združene Slovenije v revolucionarno utemeljeni federativni dela- vsko-kmečki državni zvezi. Med njimi pa so bile opazne razlike v ocenjevanju najmočnejše slovenske politične stranke, katoliške avtonomistično usmerjene SLS. Med­ tem ko je Gustinčič v njej videl največjega sovražnika slovenskih narodnoemancipacijskih prizadevanj v ju ­ goslovanski državi, so drugi menili, da je to predvsem velikosrbski sistem kraljeve diktature ali pa niso sogla­ šali z Gustinčičevo izredno ostro kritiko SLS. Omenjene razlike so bile najbolj opazne v soočanju Kuharjevih in Gustinčičevih stališč o nacionalni politiki KPJ. Sicer pa med njima ni bilo razhajanj v pogledih na slovenski pro­ blem. Kuharje svoje posebej predstavil v brošuri Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda : program in zahteve Slovenskega Nacionalnega Revolucionarne­ ga Gibanja, ki je izšla leta 1933. V njej se je prav tako zavzel za revolucionarno uresničenje slovenske samo­ odločbe in oblikovanje samostojne Združene Slovenije, dosežene v zavezništvu z narodnorevolucionarnimi gi­ banji drugih zatiranih narodov na Balkanu in v Srednji Evropi. Pri tem je bil pomemben njegov poudarek, da se lahko v boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda vključita vsak Slovenec ali Slovenka, ne glede na politično pripadnost, versko prepričanje in socialni položaj. V njem ne more biti prostora le za ozek krog »bogatašev, izkoriščevalcev in izdajalcev slovenskega naroda«. Kuharjeva brošura je imela širši družbeni in politični učinek, saj je Pokrajinski komite KPJ za Slo­ venijo maja 1934 ugotavljal, dajo ljudje hlastno bero, da posamezni izvodi potujejo iz rok v roke in daje našla odmev tudi v t. i. malomeščanskih krogih. Zgodovin­ ska vrednost prispevka, ki so ga slovenski komunisti v tujini dali v tedanji obravnavi slovenskega narodnega vprašanja, je, daje bilo v okviru KPJ prvič celovito raz­ členjeno in da je prek komunističnega gibanja dobilo mednarodni značaj. S slovenskim nacionalnim vprašanjem so se ukvar­ jali tudi komunisti, ki so delovali na Slovenskem. Nji­ hov vodilni teoretični in politični predstavnik Edvard Kardelj je že v letih 1932-1933 v legalni komunistični reviji Književnost objavil širše razmišljanje Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje. V svojem razmi­ šljanju, ki gaje vzpodbudila knjiga liberalno usmerjene­ ga literarnega kritika Josipa Vidmarja Kulturni problem slovenstva (1932), je zavrnil Vidmarjevo »metafizično statično pojmovanje« sveta, to je obravnavo problema slovenstva ločeno od političnih in gospodarskih vpra­ šanj slovenskega naroda. Poudaril je, da je slovensko vprašanje socialni in ne kulturni problem in kot tako orožje revolucionarnega delavskega razreda, ki se ve­ dno bolj uveljavlja kot hegemon slovenskega narodnega boja. Na tej podlagi je zagovarjal tudi pravico sleherne­ ga naroda do samoodločbe ter samostojnega nacional­ nega življenja. Sicer pa je Vidmarju priznal slovensko narodnoemancipacijsko stališče in opozoril, da njegova kritika ni bila uperjena proti cilju, ki gaje imel Vidmar pred seboj, temveč proti načinu, kako je le-ta obravna­ val slovenski problem. Kardelj je svoje poglede na nacionalno vprašanje, ki da ga zaradi nenačelne meščanske in socialnodemo­ kratske politike lahko reši le revolucionarni proletariat, nadgradil v referatu na pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo 16. septembra 1934 v Goričanah pri Medvo­ dah, v poročilu Centralnemu komiteju Komunistične partije Jugoslavije iz 2. decembra 1934 in v Manifestu ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije, zbranem v noči s 17. na 18. april 1937 na Čebinah nad Zagorjem. Svoje teoretične in politične poglobitve, ki jih je izražalo stališče o zgodovinski nujnosti socialne osvoboditve delavskega razreda, z njo povezane revolu­ cionarne uresničitve samoodločbe in vzpostavitve no­ ve za Slovence sprejemljive federativne (jugoslovanske) države, je posebej dopolnil še z obširno študijo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, kije izšla leta 1939. V njej je podrobno sociološko, zgodovinsko in politično utemeljil komunistični nacionalni program in revolucio­ narnemu delavskemu gibanju na Slovenskem prispeval še eno temeljno in tudi najbolj dovršeno delo o sloven­ skem narodnem problemu. Iz njegovega besedila se da razbrati tudi stališče, da sta v okviru mednarodnega komunističnega gibanja KPJ oziroma KPS tisti, ki jima pripada odločilna vloga za uresničenje programa Zdru­ žene Slovenije. Kardeljevo delo Razvoj slovenskega na­ rodnega vprašanja razen načelnih stališč o vodilni vlogi delavskega razreda v reševanju nacionalnega vprašanja ter zagovarjanju federativnega državnopravnega načela nima stičnih točk s prvim velikim marksističnim delom o slovenskem vprašanju - Gustinčičevim Das nationale Problem der Slowenen. To pomeni, daje med tedanjimi maloštevilnimi slovenskimi komunisti obstajalo toliko teoretičnopolitične in ustvarjalne moči, da sta bili v nji­ hovih vrstah v dobrih desetih letih opravljeni dve samo­ stojni obravnavi slovenskega narodnega vprašanja. Pri tem je treba dodati, da so se od srede tridesetih let poleg Kardelja v slovensko narodno vprašanje poglabljali tu­ di drugi marksistični (komunistični) avtorji. Značilnost njihovega nastopa je bila pritegnitev zgodovinske razse­ žnosti kot temeljnega metodološkega pristopa v preuče­ vanju aktualne problematike slovenske družbe. V tem času so se komunisti na podlagi svojega nacionalnega programa tudi tvorno zavzeli za povezovanje s širšimi plastmi slovenskega prebivalstva. S tem so širili svoj narodnopolitični program in vpliv v slovenski družbi. Po izidu Kardeljeve knjige je notranja nuja sloven­ skih revolucionarjev po obravnavi narodnega problema popustila. Delo se je sicer nadaljevalo, a pozornost ko­ munistov seje preusmerila na evropsko in notranje do­ gajanje v Jugoslaviji in KPJ, zaznamovano s paktom Hi­ tler-Stalin in začetkom druge svetovne vojne leta 1939. To se je pokazalo v zadnjem letu pred začetkom druge svetovne vojne na Slovenskem, ko so komunisti narodni problem ter neodvisnost in samostojnost slovenskega in drugih jugoslovanskih narodov obravnavali predvsem kot vprašanje svojega revolucionarnega interesa ter po­ litičnih in državnih interesov Zveze sovjetskih sociali­ stičnih republik. Čeprav so dobro poznali zgodovinsko, civilizacijsko, kulturno, politično in gospodarsko vsebi­ no slovenskega narodnega problema in na njeni podlagi osmislili zahteve po njegovi federativni državnopravni rešitvi, niso upoštevali povezanosti razrednega in naci­ onalnega načela, ki so jo sicer poudarjali v svojem te­ oretičnem in političnem delovanju. K temu pogledu na nacionalno politiko komunistične stranke so se nato vr­ nili v letih 1941-1945, ko sta revolucionarna strategija in taktika KPS omogočili, da ji je v vojnem času uspel premet v vodilno in sčasoma monopolno narodno poli­ tično silo. Summary Seif Determination and Federation: Slovenian Communists and the National Question 1920-1941 Initially Slovenian communists in the first Yugoslav state did not pay special attention to the national issues. Their views of this were formed in accordance with the standpoints of the Socialist Workers’ Party of Yugosla- via (the communists), and since 1920 the Communist Party of Yugoslavia (hereinafter KPJ). KPJ established its initial communist unitarian and centralist national Programme at the l s t and 2n d congresses, which, respec- tively, took place between 21 and 23 April 1919 in Bei­ grade and between 20 and 24 June 1920 in Vukovar. This programme was based on the doctrine of a »pure dass struggle«, according to which the national issues were related exclusively to the politics of the bourgeois social forces. Focusing on these topics would thus only impede the social and political action of the working dass, which would not be in the interest of the com- prehensive realisation of its revolutionaiy intentions. It would only introduce confusion into the clear-cut class-oriented standpoints of the communists, indi- rectly making the unity of the very Yugoslav proletariat questionable. On the basis of such ideological founda- tions, KPJ argued for the principle of a nationally Unit­ ed Yugoslav state, according to which the Yugoslav na- tions, already formed historically, were supposedly only various »tribes« of the imagined single (Yugoslav) nation. Apart from the principle of the Yugoslav national unity, KPJ also argued for the centralist form of the state re- gime. The Slovenian communists agreed with the uni- tarian-centralist national programme of KPJ. However, they were the first within KPJ to emphasise that in its theory and politics the Yugoslav communist movement should also take the national problem into account. As early as in the end of October 1921 they brought the at­ tention to the unbearable nature of the centralist state regime in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (Kingdom of SHS), and called for its transformation into a federation. In February 1922, under the ideological leadership of Lovro Klemenčič, the secretaiy of the Re­ gional Council of KPJ for Slovenia at the time, and his close co-worker Vladislav Fabjančič, the Slovenian com- munists started to argue for the multi-national charac- ter of the Yugoslav state, the right of Slovenians, Croats and Serbs to self-determination, and their own federal state alliance of people and peasants. The Slovenian communists also emphasised these standpoints in 1923 and 1924 in the context of the whole KPJ, when the Yugoslav revolutionary party re- alised it had to reconsider its standpoints with regard to the national problem due to severe national-political disagreements within the state. KPJ formed its new outlooks on the national question through a wide pub­ lic theoretical-political discussion about the topic un­ der consideration, led by the communists in the press of the legal Independent Workers’ Party of Yugoslavia between 31 May 1923 and until the 3rd National Confer­ ence of KPJ, organised in Beigrade from 1 to 4 Janu- aiy 1924. On the basis of standpoints, argued in this discussion, the 3rd National Conference established the historical foundations for all the subsequent na­ tional policies of KPJ. It emphasised that Yugoslavia was a multi-national state with a national problem, since the prevalent Serbian bourgeoisie oppressed the other nations. The Conference supported the principle of national sovereignty of Yugoslav nations and their right to self-determination, and it argued for the fed­ eral state-legal principle as far as the state system was concerned. KPJ supported its new federal national Pro­ gramme, which it included in its struggle for revolu- tionaiy social transformation, with the opinion that the federal community of the Yugoslav nations could only be established on the basis of free will as the only pos- sible grounds for its existence. During the discussion about the national question the Slovenian communists made important contribu- tions to the formation of new national-political view- points of KPJ. Under the influence of the leading Slo­ venian Marxist theorist and most visible member of the Slovenian communist movement in the 192Os, engineer Dragotin Gustinčič, the Slovenian communists were the first to reject the theoiy of the existence of a single Yu- goslav nation, and apart from Slovenians, Croats and Serbs they also deemed Macedonians as a separate na­ tion as soon as in 1923. They were also the first to em- phasise that federalism was the only way the national problem can be solved. They wamed the KPJ that it should listen to the nations other than the Serbs and demand the independence of Slovenia, Croatia, Bos- nia and Herzegowina, Vojvodina, Montenegro and Mac- edonia, which should be joined together in a common federal alliance on the basis of their own national-legal individuality. The Slovenian communists were also the first to demand that KPJ should also include Montene­ gro in its plans for a federal state as a separate state-le- gal unit. All these standpoints were underlined in the political resolution of the KPJ Regional Council for Slo­ venia on 22 July 1923, and they were also amended in the further course of the discussion. In their arguments in favour of their federalist opinions, the Slovenian participants in the discussion also brought up some ideas, quite extraordinary for that time. Thus Dragotin Gustinčič called for the establish- ment of national armies in the context of each individu­ al national federal state and an exclusively national, not Serbian, makeup of its commanding structures. He also believed that Serbs in Kosovo should learn the Alba- nian language, while Albanians should learn Serbian. He also paid considerable attention to the nature of the federal state framework that Slovenians and Croatians would want to join in the first place. He warned the Serbian members of KPJ that due to their political mo- rality, personal struggles among themselves, their com- plete organisational incompetence, and also due to the general economic, cultural and geographic reasons, the Serbs would have to live without Slovenians and Croats in a South-Slavic or Balkans federation, should another socialist federation happen to form in the Central Eu­ rope. Apart from the Slovenian communists the federal­ ist standpoints in the discussion were also supported by the Croatian communists and those members of the Serbian part of KPJ (Moša Pijade, Kosta Novakovič, Triša Kaclerovič and Rajko Jovanovič) who understood veiy well the already established national demands of the non-Serbian nations with regard to their nation- al-political sovereignty. Thus a suitable foundation was formed for the federalist standpoint to come to life in the context of the whole KPJ. After 1924 the Slovenian communists expressed the federalist outlooks of KPJ on the national question at various occasions, but emphasised them particular- ly before the elections for the National Assembly of the Kingdom of SHS on 8 Februaiy 1925; the first anniver- saxy of the Nettuno Conventions in July 1926; before the Ljubljana and Maribor Administrative Unit Assembly elections on 23 Januaiy 1927; before the National As­ sembly elections on 11 September 1927; at the eleventh anniversaiy of the October Revolution on 7 November 1928; at the tenth anniversary of the establishment of the Yugoslav state on 1 December 1928; and every year during the First of May announcements. They brought the attention to the multi-national character of the Yu­ goslav state and claimed that the national issue and its final solution undoubtedly belonged into the sphere of the revolutionaxy struggle of the working class, since the bourgeois politics were incapable and unwilling to solve it. The Slovenian communists argued for the right of the Slovenian nation to self-determination, including secession and unification with other nations. On this basis they called for the unification of Slovenians in the free united worker-peasant republic of Slovenia, ex- ceeding the state borders at the time, united in a federa­ tion with the neighbouring nations. In accordance with the KPJ orientation they usually supported the Balkans federal framework. As far as the formation and manage-' ment of the federalist national-political efforts of KPJ in Slovenia was concerned, Dragotin Gustinčič, Lovro Kuhar, Dušan Kermavner and France Klopčič were the most outstanding politicians. With regard to the leading Slovenian autonomist force in the first Yugoslav state - the Catholic Slovenian People’s Party (SLS) - they be- lieved that in reality SLS did not strive for Slovenian au- tonomy. They emphasised that due to its political agen­ da SLS was prepared to renounce its national-political goals and submit to the domineering Serbian politics. The communists’ standpoints expressed the charac- teristic dass resistance against the key ideological and political opponent in the Slovenian space as well as re- vealed their revolutionaiy aspirations for its devalua- tion and actual abolishment of its dominant position in the Slovenian national-emancipation policy. The com- munist party should replace it in this role in accordance with its revolutionaiy political and national programme. Despite KPJ being illegal since 1921, the commu­ nists, operating in Slovenia in the 1920s, were clearly recognisable in the Slovenian space as far as the ex- pression of their national viewpoints was concerned. However, their efforts for the assertion of national-po­ litical considerations of the self-determination of the Slovenian nation and the establishment of federal state were hindered by the introduction of King Alexander Karadorđevič’s dictatorship on 6 January 1929. At that time a new period in the development of KPJ started, simultaneously initiating a new stage in the considera- tion of the national question in the Slovenian commu- nist movement. In the 1930s the Slovenian communists based their programme on the already well-established federal standpoints, which the communists had formed with regard to the national question in the 1920s. Dragotin Gustinčič was quite notable for his persistent theoreti- cal and political efforts to solve the national question, also in the 1930s when he resided in Moscow, where in 1933 he wrote the unpublished pamphlet Narodni prob­ lem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije [Slovenian National Problem and Dr. Korošec’s Slovenian Declara­ tion]. In the same year he also completed his extensive and also unpublished work, already undertaken in the 1920s, entitled Das nationale Problem der Slowenen. In both studies he re-emphasised the demand for self-de- termination and establishment of an independent Slo- venian federal unit within the state union, which would best suit the Slovenian national-cultural and socio-po- litical interests. Gustinčič argued consistently for the realisation of the United Slovenia programme: that is, for the dissolution of the existing state borders and the unification of the Coastal region (Primorska) and Carin- thian Slovenians with their nation of origin in the Yu- goslav state. Therefore he demanded that all three com- munist parties concerned by this issue - the Communist Party of Yugoslavia, Communist Party of Italy and Com­ munist Party of Austria - should consider the Slovenian question. On this basis, in the context of the Commu­ nist International, he succeeded in ensuring that this issue gained international significance, since he made a decisive contribution to the Statement with regard to the Slovenian national question, drawn up in 1934 by the Communist Parties of Yugoslavia, Italy and Austria. The Statement supported the right of the Slovenian na­ tion to secede from Italy, Yugoslavia and Austria as well as the right to its complete national-legal unification. The opinion that the Slovenian question could only be solved by the communists stemmed from Gustinčič’s evaluation of the national policy of the bourgeois par­ ties and social democracy. He believed that these po- litical actors, due to their class-related, ideological and political interests, were not prepared to fight for the true resolution of the Slovenian national question. Only the workers’ communist movement could address this is­ sue during the simultaneous realisation of the social and national revolution. Besides Gustinčič other prominent Slovenian com­ munists, who at that time operated abroad - Lovro Ku­ har, Ivan Regent and Karel Hudomalj - also focused on the Slovenian question. Together with Gustinčič they prepared several resolution proposals for KPJ. In these texts they focused in detail on the national, economic, social and political Situation of the Slovenian nation in Yugoslavia, Italy, Austria and Hungary, emphasising the demand for the Slovenian self-determination and the establishment of the independent United Slovenia in the revolution-based federal worker-peasant national union. The differences in the evaluations of the strong- est Slovenian political party - the Catholic and autono­ mist Slovenian People’s Party - were significant. While Gustinčič saw this party as the worst enemy of the Slo­ venian national emancipation efforts in the Yugoslav state, others either deemed the Greater-Serbian system of the King’s dictatorship as the worst enemy or disa- greed with Gustinčič’s extremely severe criticism of the Slovenian People’s Party. These differences were most notable if we compare Kuhar and Gustinčič’s stand­ points with regard to the national policy of KPJ. Other- wise they did not differ in their outlook on the Slovenian problem. Kuhar presented his views individually in the pamphlet Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda: program in zahteve Slovenskega Nacionalnega Revolucionarnega Gibanja [Struggle for the Liberation and Uniflcation of the Slovenian Nation: the Programme and Demands of the Slovenian National Revolutionaiy Movement], published in 1933. In this pamphlet he also argued for the revolutionaiy realisation of the Slovenian self-determination and the formation of the independ­ ent United Slovenia in alliance with the national-revo- lutionaxy movements of other oppressed nations in the Balkans and Central Europe. His emphasis on ali Slo­ venian men and women, regardless of their political ad- herence, religious conviction and social position, being able to join the struggle for the liberation and unifica- tion of the Slovenian nation, was veiy important. This struggle should not only be restricted to a small circle of »the rieh, exploiters and traitors of the Slovenian na­ tion«. Kuhar’s pamphlet had a wider social and politi­ cal impact, since in May 1934 the Regional Committee of KPJ for Slovenia established that people read it ea- gerly, that individual copies were distributed among the people, and that it also resounded within the so-called petty bourgeoisie. The historical contribution of the Slo­ venian communists working abroad lied in their effort to ensure that the first comprehensive analysis of the Slovenian national question in the context of the KPJ was carried out and that through the communist move­ ment it attained an international character. The Slovenian national question was also focused on by the communists who operated in Slovenia. Their leading theorist and political representative Edvard Kardelj already published his extensive deliberation Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje [Na­ tional Question as a Scientific Question] as early as in the 1932-1933 in the legal communist magazine Književnost. In his article, encouraged by the book of the liberally-oriented literaiy critic Josip Vidmar, Kul­ turni problem slovenstva [Cultural Problem of Sloveni­ an Identity] (1932), he rejected Vidmar’s »metaphysical- ly static attitude« to the world, that is, his exploration of the Slovenian identity separately from the political and economic issues of the Slovenian nation. Kardelj emphasised that the Slovenian question was a social and not a cultural problem, and as such it was a weap- on of the revolutionaiy working dass, asserting itself progressively as the hegemon of the Slovenian nation­ al struggle. On this basis he also argued for the right of every nation to self-determination and independent national life. However, Kardelj acknowledged Vidmar’s national-emancipation standpoint and underlined that his criticism was not aimed at the goal which Vidmar pursued, but at the manner in which Vidmar explored the Slovenian problem. Kardelj enhanced his views of the national ques­ tion, which could only be solved by the revolutionary proletariat due to the unprincipled bourgeois and so­ cial democratic politics, in his paper at the regional conference of KPJ for Slovenia on 16 September 1934 in Goričane pri Medvodah, in the report to the Cen­ tral Committee of the Communist Party of Yugoslavia of 2 December 1934, and in the Manifesto of the In- augural Congress of the Communist Party of Slovenia, which took place on 17 and 18 April 1937 in Čebine nad Zagorjem. Kardelj’s theoretical and political analy- ses, expressed by his opinion on the historical neces- sity of the social liberation of the working dass, the related revolutionaiy realisation of self-determination and the establishment of a new federal (Yugoslav) state, acceptable to Slovenians, was supplemented most no- tably by his extensive study Razvoj slovenskega narod­ nega vprašanja [Development of the Slovenian National Question], published in 1939. This publication repre- sented a detailed sociological, historical and political substantiation of the communist national programme, providing another fundamental and also most perfected work about the Slovenian national problem for the revo- lutionary workers’ movement in Slovenia. Kardelj’s text also reflected his opinion that in the context of the in­ ternational communist movement the communist par- ties of Yugoslavia and Slovenia were the ones to play a decisive role in the realisation of the United Slovenia Programme. Except for the basic standpoints with re- gard to the leading role of the working dass in the solv- ing of the national question and arguments in favour of the federal national-legal principle, Kardelj’s work Razvoj slovenskega narodnega vprašanja [Development of the Slovenian National Question] did not share any common points with the first great Marxist work about the Slovenian issue - Gustinčič’s Das nationale Prob­ lem der Slowenen. That means that among the small number of Slovenian communists at that time so much theoretical-political and Creative power could be found, that in slightly more than ten years two independent explorations of the Slovenian national question were carried out by their ranks. Here it should also be noted that since the 1930s other Marxist (communist) authors besides Kardelj have focused on the Slovenian national question. One of the distinctive features of their work was to resort to the historical dimensions as the ba­ sic methodological approach to the exploration of the Contemporary issues of the Slovenian society. At that time the communists, on the basis of their national Pro­ gramme, also strived actively to establish connections with the broader strata of the Slovenian population. In this manner they expanded their national-political Pro­ gramme and influence in the Slovenian society. After Kardelj’s book was published, the inherent urge of the Slovenian revolutionaries to focus on the national problem diminished. The work may have con- tinued, but the attention of the communists was drawn to the European and internal developments in Yugosla- via and KPJ, in light of the pact between Hitler and Sta­ lin and the onset of World War II in 1939. This became clear in the last year before the beginning of World War II in Slovenia, as the communists dealt with the national problem, independence and autonomy of the Slovenian nation as well as other Yugoslav nations especially from the viewpoint of their revolutionary interest and the po- litical and state interests of the Union of Soviet Socialist Republics. Even though they were thoroughly familiar with the historical, civilisational, cultural, political and economic aspects of the Slovenian national problem and although they formed the demands for a federal national-legal solution on the basis of this knowledge, they did not consider the links between the class-re- lated and national principle, otherwise emphasised in their theoretical and political activities. This view of the national policy of the Communist Party was revisited in the years from 1941 to 1945, when the revolutionary strategy and tactics of the Communist Party of Slovenia enabled the communists to transform into the leading and gradually the monopoly national political force. Seznam kratic BS - Balkanski sekretariat CIO - Centralni izvršilni odbor CK - Centralni komite CK KPI - Centralni komite Komunistične partije Italije CK KPJ - Centralni komite Komunistične partije Jugo­ slavije CO NDSJ - Centralni odbor Neodvisne delavske stranke Jugoslavije CS KPJ - Centralni svet Komunistične partije Jugosla­ vije DKB - Delavsko-kmečki blok DKRB - Delavsko-kmečki republikanski blok DSSS - Delavska socialistična stranka za Slovenijo Država SHS - Država Slovencev, Hrvatov in Srbov FRJ - Federativna republika Jugoslavija HKS - Hrvaška kmečka stranka HRKS - Hrvaška republikanska kmečka stranka IO - Izvršilni odbor IK KI - Izvršni komite Komunistične internacionale Inprekorr - Internationale Presse-Korrespondenz JDS - Jugoslovanska demokratska stranka JNS - Jugoslovanska nacionalna stranka JRKD - Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija JSDS - Jugoslovanska socialnodemokratska stranka KDG - Kmečko-delavsko gibanje KDK - Kmečko demokratska koalicija KI - Komunistična internacionala KP - Komunistična partija KPA (KPAv) - Komunistična partija Avstrije KPH - Komunistična partija Hrvaške KPI - Komunistična partija Italije KPJ - Komunistična partija Jugoslavije KPS - Komunistična partija Slovenije Kraljevina SHS - Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev KSI - Komunistična stranka Italije KSJ - Komunistična stranka Jugoslavije MK KSJ - Mestni komite Komunistične stranke Jugo­ slavije MK ZKMJ - Mestni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije NDSJ - Neodvisna delavska stranka Jugoslavije NRPJ - Nezavisna radnička partija Jugoslavije NRS - Narodna radikalna stranka NSS - Narodno socialistična stranka NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica O rjuna- Organizacija jugoslovenskih nacijonalista PAČ - Proletarske akcijske čete PK - Pokrajinski komite PK KPJ - Pokrajinski komite Komunistične partije Ju­ goslavije PK KSJ - Pokrajinski komite Komunistične stranke Ju­ goslavije PP - Pašič-Pribičevič PS - Pokrajinski svet PS KPJ - Pokrajinski svet Komunistične partije Jugo­ slavije PSS - Pokrajinski strankin svet SDS - Samostojna demokratska stranka SDSJ (k) - Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) SHS - Srbi, Hrvati, Slovenci SKS - Samostojna kmetijska stranka SLS - Slovenska ljudska stranka SNR - Slovenski narodni revolucionarji SRNAO - Srpska nacionalna omladina SRS - Slovenska republikanska stranka SRSKD - Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev SSDL - Socialistična stranka delovnega ljudstva SSJ - Socialistična stranka Jugoslavije SZ - Sovjetska zveza Tigr - Trst, Istra, Gorica, Reka UAPJ - Unabhängige Arbeiterpartei Jugoslawiens (Ne­ odvisna delavska stranka Jugoslavije) VKP (b) - Vsezvezna komunistična partija (boljševikov) VLS - Vseslovenska ljudska stranka ZDA - Združene države Amerike ZDL - Zveza delovnega ljudstva ZDLS - Zveza delovnega ljudstva Slovenije ZKJ - Zveza komunistov Jugoslavije ZKMJ - Zveza komunistične mladine Jugoslavije ZSSR - Zveza sovjetskih socialističnih republik Viri in literatura Arhivski viri AJ — Arhiv Jugoslavije AJ 507 — Centralni komite Komunistične partije Jugo­ slavije. AJ 507 — Komunistična internacionala. AJ 507 — Nezavisna radnička partija Jugoslavije. AJ 507 — Partija između dva rata. AJ 507 — Slovenija. ARS — Arhiv Republike Slovenije AS 350 — Višje državno tožilstvo v Ljubljani 1918-1945. AS 1477 — Zbirka sodnih spisov o komunistih in dela­ vskem gibanju. AS 1517 — Bernot Zvonimir, 1886-1951. AS 1521 — Kardelj Edvard-Krištof, 1929-1979. AS 1533 — Mlakar Janez, 1923-1945. AS 1548 — Zbirka letakov ZA CK ZKS. AS 1551 — Zbirka kopij Kominterna. AS 1667 — Gustinčič Dragotin. Biblioteka Slovenske akademije znanosti in ume­ tnosti Ljubljana Šk. R 105/11 — Gustinčič, Dragotin. Spomini (rokopis). Ljubljana, 1959-1964. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisna zbirka, s. f. 312, fasc. 1-9, Letaki do 1937. Periodični tisk Borba. Zagreb, 1923. Delavske novice. Ljubljana, 1921-1923. Delavsko-Kmetski List. Ljubljana, 1925-1928. Delo. Ljubljana, 2001, 2008. Delo. Pariz, 1934. Delo. Trst, 1922, 1924. Demokracija. Ljubljana, 1918. Domovina. Ljubljana, 1926. Enotnost. Ljubljana, 1926-1928. Glas svobode. Ljubljana, 1923, 1924. П Lavoratore. Trst, 1920. Internationale Presse-Korrespondenz. Berlin, 1924, 1934. Jutro. Ljubljana, 1923, 1924, 1926, 1933, 1935. Kmetijske in rokodelske Novice. Ljubljana, 1848. La Correspondance Internationale. Pariz, 1934. La Yougoslavie. Ženeva, 1918, 1919. Lo Stato operaio. Pariz, 1930. Naprej. Ljubljana, 1917. Naši zapiski. Gorica, Ljubljana, 1907, 1912, 1913. Nedeljski dnevnik. Ljubljana, 2001. Radnik-Delavec. Beograd, 1923. Rdeča zvezda. Moskva, 1934. Rdeči prapor. Ljubljana, 1920. Slovenec. Ljubljana, 1914, 1931, 1932, 1992, 1941. Slovenec. Ljubljana, 1992. Slovenska panorama. Ljubljana, 2001. Slovenski narod. Ljubljana, 1885, 1914. Sodobnost. Ljubljana, 1938. Ujedinjenje. Ljubljana, 1920. Zapiski Delavsko-kmetske matice. Ljubljana, 1925. Zbornik Delavsko-kmetske matice. Ljubljana, 1925. Zarja. Ljubljana, 1923. Literatura Aleš, Franjo. Slovenija - Slovencem! Mladina, III, 1926- 1927, št. 4-5, str. 97-98. Apih, Josip. Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani: Matica slovenska, 1888. Atlagić, David. Klasno i nacionalno : klasni smisao naci­ onalnog pitanja i medjunacionalni odnosi u Jugosla­ viji. Beograd: Komunist, 1973. Atlagić, David. Nacija u klasnim i socijalističkim odnosi­ ma. Beograd: Centar za društveno-političko obra­ zovanje Radničkog univerziteta »D. Salaj«, 1969. Balkovec, Bojan. »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša« : volilna teorija in praksa v prvi ju ­ goslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011. Bebler, Aleš (Baebler, Aleksij). Joca Jovanovič in Slo­ venci. Svobodna mladina, I, 1928, št. 4— 5, str. 112- 113. Beneš, Eduard. Der Aufstand der Nationen : der Welt­ kriege und die tschechoslowakische Revolution. Berlin: Bruno Cassirer, 1928. Berberih-Slana, Aleksandra. Stjepan Radić in republi­ kansko gibanje v Sloveniji : od nastanka Kraljevine SHS do volitev v Narodno skupščino leta 1923. Pri­ spevki za novejšo zgodovino, XLV, 2005, št. 1, str. 37-60. Brecelj, Marijan. Gustinčič, Dragotin. Primorski sloven­ ski biografski leksikon : 6. Gorica: Goriška Mohor­ jeva družba, 1979, str. 514. Brglez, Franček (ur.). Zbornik ob štiridesetletnici usta­ novnega kongresa KPS : razprave in dokumenti. Ljubljana: Komunist, 1977. Broz, Josip Tito. Zbrana dela : tretja knjiga : marec 1935- november 1937 / Damjanovič, Pero (ur.) ; redakcija slovenske izdaje Franček Brglez ... [et al.]. Ljublja­ na: Komunist ; Borec, 1979. Bučar, France. Usodne odločitve. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti, 1988. Cankar, Ivan. Slovenci in Jugoslovani. Demokracija, I, 1918, št. 23-24, str. 293-298. Cenčič, Vjenceslav. Titova poslednja ispovijest. Cetinje: Grafos ; Beograd: Orfelin ; Kraljevo: ADM grafika, 2001. Charmatz, Richard. Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, I I : der Kam pf der Nationen. Leipzig: B. G. Teubner, 1912. Čepič, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Slove­ niji : 1945-1948. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Čepič, Zdenko. Slovenija, moja država : država in držav­ nost v mislih in dejanjih slovenske politike : dejstva in mnenja. V: Mitja Ferenc (ur.), Jurij Hadalin (ur.), Blaž Babič (ur.). Osamosvojitev 1991 : država in demokracija na Slovenskem v zgodovinskih razse­ žnostih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, str. 5-36. Čulinovič, Ferdo. Državnopravna historija jugoslaven­ skih zemalja XIX. i XX. vijeka : druga knjiga : Srbi- ja -C m a Gora-Makedonija, Jugoslavija 1918.-1945. Zagreb: Školska knjiga, 1954. Čulinovič, Ferdo. Državnopravni razvitak Jugoslavije. Zagreb: Školska knjiga, 1963. Čulinovič, Ferdo. Jugoslavija između dva rata : I. Za­ greb: Jugoslavenska akademija znanosti i umje­ tnosti, 1961. Demetrović, Juraj. Nova faza jugoslovenskog pitanja i socialna demokracija. Naši zapiski, X, 1913, št. 7-8, str. 193-204. Deželak Barič, Vida. Demokracija v slovenski marksi­ stični percepciji 1918-1921. = Democracy in the Slovenian Marxist Perception 1918-1921. V: Bal- kovec, Bojan (ur.). Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države. = Ninety years since the formation o f the first state o f Yugo- slavia. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa­ kultete, 2009, str. 143-158. Deželak Barič, Vida. Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana: Inšti­ tut za novejšo zgodovino, 2007. Deželak Barič, Vida. Organizacijsko vprašanje Komuni­ stične partije Slovenije 1941-1945 : doktorska di­ sertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1999. Deželak Barič, Vida. Politični vzpon in zaton Lovra Ku­ harja - Prežihovega Voranca v Komunistični partiji Jugoslavije v tridesetih letih. V: Gabrič, Aleš (ur.). Prežihov Voranc - Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patri­ ot. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino ; na Du­ naju = Wien: Slovenski znanstveni inštitut = Slowe­ nisches Wissenschaftsinstitut, 2010, str. 85-106. Dolenc, Ervin. Kulturni boj : slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918-1929. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996. Dolenc, Ervin. Med kulturo in politiko : kulturnopolitič­ na razhajanja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2010. Dolenc, Ervin. Med slovenstvom in jugoslovanstvom : Borko in kulturna politika med dvema svetovnima vojnama. V: Jesenšek, Marko (ur.), Vrbnjak, Viktor (ur.): Borkov zbornik : referati s simpozija. Maribor: Slavistično društvo, 1996, str. 379-392. Dolenc, Jože. Pravica samoodločbe do odcepitve. Svobo­ dna mladina, I, 1928, št. 1-2, str. 5-11. Dolenc, Jože. Rusija in nacionalni problem. Svobodna mladina, II, 1929, št. 2-3, str. 48-54. Dolenc, Metod. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Dragosavac, Dušan. Nacionalno i internacionalno. Zagreb: Centar za kulturnu djelatnost SSO, 1978. Đukić-Veljović, Zlatija. Sovjetski federalizam i njegov razvitak. Beograd: Institut za uporedno pravo, 1971. Đurovski, Lazar. KPJ u borbi za rešenje nacionalnoga pitanja izmedju dva svetska rata. V: Dragičević, Adolf (ur.). Klasno i nacionalno u suvremenom soci­ jalizmu : knjiga prva. Zagreb: Naše teme, 1970, str. 246-263. Erjavec, Fran. Zgodovina katoliškega gibanja na Sloven­ skem. Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928. Ferenc, Tone ... [et al.] (ur.). Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem : (1868-1980). Ljubljana: Delavska enotnost, 1981. Filipič, France. Kmečko-delavsko gibanje. V: Javornik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alen­ ka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 5. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1991, str. 112. Filipič, France. Komunistična partija Slovenije. V: Ja­ vornik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Derma­ stia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 5. Lju­ bljana: Mladinska knjiga, 1991, str. 232-234. Filipič, France. O življenju in delovanju Dušana Ker­ mavnerja med leti 1903-1929. V: Luthar, Oto (ur.), Perovšek, Jurij (ur.). Zbornik Janka Pleterskega. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 331-347. Filipič, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugo­ slovanskih komunistov 1919-1939 : 1-2. knjiga. Ljubljana: Založba Borec, 1981. Filipič, France. Povezava nacionalnega in socialnega v dokumentih pokrajinskih konferenc Komunistične partije v Sloveniji med leti 1920-1941. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XXII, 1982, št. 1-2, str. 85-99. Filipič, France. Prispevki k osvetlitvi političnega delo­ vanja Lovra Klemenčiča. V: Adamič, France (ur.). Zbornik občine Grosuplje : 14. zvezek. Grosuplje: Skupina občanov, 1986, str. 27-67. Filipič, France. Proletarske akcijske čete. V: Javornik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alen­ ka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 9. Ljubljana: Mla­ dinska knjiga, 1995, str. 372. Filipič, France. Zveza delovnega ljudstva Slovenije. V: Voglar, Dušan (ur.), Ivanič, Martin (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 15. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 243-244. Fischer, Jasna, Prunk, Janko ... [et al.] (ur.). Viri za zgo­ dovino Komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919-1921. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980. Gašparič, Jure. Iskrena ali pragmatična demokracija? : Slovenska ljudska stranka in vprašanje političnega sobivanja. Prispevki za novejšo zgodovino, LI, 2011, št. 1, str. П -92. Gašparič, Jure. SLS pod kraljevo diktaturo : diktatu­ ra kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. Ljubljana: Modrijan, 2007. Godeša Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Grafenauer, Bogo. Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. DZS, Ljubljana 1970. 496 + II. str. Tretja, pregledana in dopolnje­ na izdaja. Zgodovinski časopis, XXIV, 1970, št. 3-4, str. 312-333. Grafenauer, Bogo. Ob štirih izdajah »Speransa« : pri­ merjalna študija. V: Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljubljana: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1980, str. 31-37. Grahor, Ivo. Rapallo. Mladina, II, 1925-1926, št. 1, str. 34-38. Grahor, Ivo. Zbližanje z Bolgari. Mladina, III, 1926- 1927, št._8, str. 173-175. Grahor, Ivo. Življenje in smrt. Ljubljana: Cankarjeva za­ ložba, 1968. Grdina, Igor. Kratka zgodovina Slovenske zemljoradni- ške in Slovenske republikanske stranke Antona Novačana. Zgodovinski časopis, XLIII, 1989, št. 1, str. 77-95. Grieco, Ruggiero - Garlandi. Su alcune deviazioni dalla linea leninista nella politica nazionale. Lo Stato ope- raio, 1930, št. 11-12. Gruden, Josip. Zgodovina slovenskega naroda. V Celov­ cu: Družba sv. Mohorja, 1910-1916. Gumplowicz, Ludwig. Das Recht der Nationalitäten und Sprachen in Österreich-Ungarn. Innsbruck: Wa­ gner, 1879. Gustinčič, Dragotin. Das nationale Problem der Slowe­ nen (računalniški prepis tipkopisa). Moskva ; Lju­ bljana: ARS AS 1667, Gustinčič Dragotin, t. e. 1, fasc. 2, 1933, 1993. Gustinčič, Dragotin. Enotna jronta proletariata v Slove­ niji. Dunaj: Arbeiterbuchhandlung, 1923. Gustinčič, Dragotin (D. A.). Iz politične situacije v Ju­ goslaviji. Zbornik Delavsko-kmetske Matice. Ljublja­ na: Delavsko-kmetska Matica, 1925, str. 41-42. Gustinčič, Dragotin (G.). Jugoslavija. Zapiski Delavsko- -kmetske Matice, 1925, št. 2, str. 84-85. Gustinčič, Dragotin. K taktiki v narodnostnem vpraša­ nju na Primorskem. Zapiski Delavsko-kmetske Ma­ tice, 1925, št. 1, str. 27-32. Gustinčič, Dragotin. K vprašanju volilne taktike Dela- vsko-kmečkega bloka v Sloveniji. Zapiski Delavsko- -kmečke Matice, 1925, št. 3, str. 102-109. Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za na­ vadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922. Gustinčič, Dragotin. Narodni problem Slovencev in Dr. Koroščeve punktacije (tipkopis). Moskva: ARS AS 1667, Gustinčič Dragotin, t. e. 1, fasc. 1, 1933. Gustinčič, Dragotin (G.). Pogovor pod lipo. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 21-31. Gustinčič, Dragotin. Prispevek k zgodovini narodnega vprašanja na Balkanu (računalniški prepis tipko­ pisa). Moskva ; Taškent ; Ljubljana: ARS AS 1667, Gustinčič Dragotin, t. e. 1, 1941, 1943, 1958. Gustinčič, Dragotin (G.). Program bloka narodnega spo­ razuma in ljudske demokracije. Zapiski Delavsko- -kmetske Matice, 1925, št. 3, str. 131-132. Gustinčič, Dragotin. Spomini (rokopis). Ljubljana: Bibli­ oteka Slovenske akademije znanosti in umetnosti, šk. R 105/11, 1959-1964. Gustinčič, Dragotin (Stefanski). Zur jugoslawisch-itali­ enischen nationalen Frage. Internationale Presse- -Korrespondenz, IV, 1924, št. 23, str. 510-511. Henry, Paul. Le probleme des nationalites. Paris: A. Co­ lin, 1937. Hohnjec, Josip. O ustavi naše države. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik raz­ prav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: »Leonova družba«, 1928, str. 295-338. Horvat, Rudolf. Najnovije doba hrvatske povijesti. U Za­ grebu: Matica Hrvatska, 1906. Hribar, Ivan. Moji spomini : 1-3. Ljubljana: Merkur ; J. Blasnika nasl., 1928, 1932. I. R. Razmišljanja o narodnih problemih. Svobodna mla­ dina, I, 1928, št. 1-2, str. 25-28. Jurkovič, Ljuba D. Komuniste i nacionalno pitanje. Lju­ bljana: »Slovenski Jug«, 1928. Kacin-Wohinz, Milica. Narodnoobrambno gibanje pri­ morskih Slovencev 1921-1928 : 1-2. Koper: Založba Lipa ; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1977. Kacin-Wohinz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor: Založba Obzorja ; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1972. Kacin-Wohinz, Milica. Prvi antifašizem v E vropi: Primor­ ska 1925-1935. Koper: Založba Lipa, 1990. Kandić, Ljubica. KPJ i zajednica jugoslovenskih naro­ da 1918-1941. Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, XVII, 1969, št. 5-6, str. 513-522. Kardelj, Edvard. Josip Vidmar in naša revolucija. V: Ocvirk, Anton (ur.). Josip Vidmar. Ljubljana: Dr­ žavna založba Slovenije, 1975, str. 7-15. Kardelj, Edvard. Po petindvajsetih letih. Ljubljana: Can­ karjeva založba, 1959. Kardelj, Edvard. Problemi naše socialistične graditve : 8. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Kardelj, Edvard (Sperans). Razvoj slovenskega narodne­ ga vprašanja : druga, pregledana in dopolnjena iz­ daja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957. Kardelj, Edvard. Zbrana dela : 1. knjiga / Vratuša, An­ ton ... [et al.l (ur.). Ljubljana: Državna založba Slo­ venije, 1989. Kaser, Karl. Handbuch der Regierungen Südosteuropas : 1833-1980 : II. Graz: Institut für Geschichte der Universität Graz, 1982. Kdaj in pod katerimi pogoji se smejo ustanavljati Soveti. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljud­ skega odra, 1922, str. 96-99. Kermavner, Dušan. Albin Prepeluh - Abditus : njegov idejni razvoj in delo. V: Prepeluh, Albin. Pripombe k naši prevratni dobi : z zemljevidoma Koroške in Primorja. Ljubljana : Založba Univerzitetne tiskarne J. Blasnika nasl., 1938, str. 295-562. Kermavner, Dušan. O komunistih in socialistih v dvaj­ setih letih. Prispevki za zgodovino delavskega giba­ nja, VIII-IX, 1968-1969, št. 1-2, str. 267-293. Kermavner, Dušan. O našem delu v krogu revije Mla­ dina. V: Liška, Janko (ur.). Slovenski visokošolci v boju za narodno osvoboditev in socializem : ob 40-le- tnici Tita na čelu KPJ in ustanovnega kongresa KPS na Čebinah. Ljubljana: Univerzitetna konferenca ZKS Ljubljana, 1977, str. 34-38. Kermavner, Dušan. Pravica samoodločbe slovenskega naroda pred sodiščem. Svobodna mladina, I, 1928, št. 4-5, str. 104-107. Kermauner, Dušan. Rusija in mi. Svobodna mladina, I, 1928, št. 1-2, str. 22-25, št. 3, str. 64-67. Kermavner, Dušan. Urednikove dopolnitve. V: Tuma, Henrik. Iz mojega življenja : spomini, misli in izpo­ vedi. Ljubljana: Naša založba, 1937, str. 419-473. Kešetovič, Muhamed. Nacija u socijalizmu. Beograd: Pres Kliping, 1978. Kidrič, France. Zgodovina slovenskega slovstva : od za­ četkov do marčne revolucije : razvoj, obseg in cena pismenstva književnosti in literature. V Ljubljani: Slovenska matica, 1929. Klopčič, France. Desetletja preizkušenj : spomini. Lju­ bljana: Državna založba Slovenije, 1980. Klopčič, France. Kritično o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1977. Klopčič, France. Neravnodušni državljan : razčlembe in zamisli. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Klopčič, France. [Obravnava]. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VI, 1966, št. 1-2, str. 265-267. Klopčič, France. Velika razmejitev : študija o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920. Lju­ bljana: Državna založba Slovenije, 1969. Klopčič, France. Vzroki neuspehu v volitvah. Zapiski De- lavsko-kmetske Matice, 1925, št. 3, str. 109-114. Klopčič, France. Za svobodno in Zedinjeno Slovenijo. V: Adamič, France (ur.). Zbornik občine Grosuplje : III. Grosuplje: Skupina občanov, 1971, str. 25-34. Kobsa, Leopold. [Diskusija]. V: Dragičevič, Adolf (ur.). Klasno i nacionalno u suvremenom socijalizmu: knji­ ga druga. Zagreb: Naše teme, 1970, str. 696-701. Kobsa, Leopold. Prilog istraživanju stajališta KPJ o nacionalnom pitanju u Jugoslaviji u razdoblju od kongresa ujedinjenja 1919 do lipanjskoga plenuma CK KPJ 1935. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VII, 1967, št. 1-2, str. 343-354. Kobsa, Leopold (ur.), Koprivnjak, Vjekoslav (ur.), Ša- škor, Ines (ur.). Nacionalno pitanje u djelima klasi­ ka marksizma i u dokumentima i praksi KPJ-SKJ. Zagreb: Centar društvenih djelatnosti Saveza soci­ jalističke omladine Hrvatske, 1978. Kocbek, Edvard. Slovenski človek. Dejanje, I, 1938, št. 1, str. 1-3. Koprivica Ostrič, Stanislava. Udio Augusta Cesarca u diskusiji o nacionalnom pitanju u KPJ 1923. godi­ ne. Putovi revolucije, IV, 1966, št. 6, str. 109-119. Korespondenca dr. Jos. Muršca : ponatis iz »Zbornika Matice Slovenske« za l. 1904 in 1905 / priobčil Fran Ilešič. Ljubljana: Narodna Tiskarna, 1905. Košak, Vinko. Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje. Mladina, III, 1926-1927, št. 8, str. 172-173. Košak, Vinko. Slovenska Akademija znanosti in ume­ tnosti in usoda njenih prošenj pri vladi za ustanovi­ tev. Svobodna mladina, I, 1928, št. 1-2, str. 44-45. Košak, Vinko. Slovenska univerza - pravica slovenskega naroda. Mladina, IV, 1927-1928, št. 2, str. 28-30. Košak, Vinko. Slovenska univerza v Ljubljani. Mladina, III, 1926-1927, št. 6, str. 121-122. Kranjec, Silvo. Slovenci v Jugoslaviji. V: Lavrič, Jože (ur.), Mal, Josip (ur.), Stele, France (ur.). Spominski zbornik Slovenije : ob dvajsetletnici kraljevine Jugo­ slavije. Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 66-108. Kreft, Ivan. Spori in spopadi v spominih in dokumentih : 1. Maribor: Založba Obzorja, 1981. Krek, Janez Evangelist. Črne bukve kmečkega stanu : jedro kmečkega vprašanja. V Ljubljani: [samozal.], 1895. Krek, Janez Evangelist. Socijalizem. V Ljubljani: Sloven­ ska krščansko-socialna zveza, 1901. Kremenšek, Slavko. Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Krešič, Andrija. Medjunacionalni odnosi u FNRJ. Sara­ jevo: Radnički univerzitet, 1960. Kuhar, Lovro - Voranc, Prežihov. Zbrano delo : deseta knjiga : politični spisi : ocene leposlovnih del : do­ datek / uredila Drago Druškovič in Jože Koruza ; opombe napisal Drago Druškovič. Ljubljana: Dr­ žavna založba Slovenije, 1983. Kuhar, Lovro - Voranc, Prežihov. Zbrano delo : enajsta knjiga : pisma I / uredila Drago Druškovič in Jože Koruza ; opombe napisal Drago Druškovič. Ljublja­ na: Državna založba Slovenije, 1989. Leben, Stanko. Kam gre pot. Sodobnost, II, 1934, št. 5, str. 193-198. Lenin, Vladimir Iljič. Rezultati diskusije o samoodločbi. V: Dela : zv. 19 (ruska izdaja). Moskva. Lenjin, Vladimir Iljič. Rezultati diskusije o samooprede- ljenju. V: Davidovič, Radivoj (ur.). Lenjin, V. I. Iza­ brana dela u 16. tomova : tom 10. Beograd: Kultura, I960, str. 145-182. Lewin, I. (ur.), Velikovsky, V. M. (ur.). Narodno vpraša­ nje : hrestomatija (ruska izdaja). Moskva, 1931. Logar, Janko. Levstik v boju s prvaki. V: Logar, Janez (ur.), Ocvirk, Anton (ur.). Levstikov zbornik. Ljublja­ na: Slavistični klub na Univerzi, 1933, str. 133-275. Lokar, Anica. Od Anice do Ane Antonove. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. Lončar, Dragotin. Dr. Janez Bleiiveis in njegova doba : postanek in razvoj narodno-političnega programa Slovencev do razcepljenja v konservativno in liberal­ no stranko. V Ljubljani: Konsorcij »Naših Zapiskov«, 1910. Lončar, Dragotin. Hrvaško državno pravo in Slovenci. Naši zapiski, IX, 1912, št. 12, str. 353-354. Lončar, Dragotin. Politično življenje Slovencev. V Lju­ bljani: [samozal.], 1906. Lovrenčič, Jože (Chronista Sontiacus). Slovenci v Italiji. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: »Leonova družba«, 1928, str. 62-117. Lukač, Dušan. O učešću predstavnika iz Slovenije u di­ skusiji u NRPJ o nacionalnom pitanju 1923. godi­ ne. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XI- XII, 1971-1972, št. 1-2, str. 295-300. Lukač, Dušan. Radnički pokret u Jugoslaviji i nacional­ no pitanje 1918-1941. Beograd: Institut za savre- menu istoriju ; NIP Export-press, 1972. Lukač, Dušan. Slovenački komunisti u naporima za nacionalnu afirmaciju južnoslovenskih naroda u teoriji i praksi KPJ 1921-1924 godine. V: Ferenc, Tone (ur.), Mikuž, Metod (ur.). Revolucionarno dela­ vsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924 : referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 6. in 7. junija 1974. Ljubljana: Partizanska knjiga - Znanstveni tisk, 1975, str. 35-45. Lukač, Dušan. Učesnici iz Hrvatske u diskusiji o naci­ onalnom pitanju u NRPJ 1923. godine. Časopis za suvremenu povijest, IV, 1972, št. 3 (10), str. 31-42. Lukan, Walter. Zur nationalen Frage eines kleinen Vol­ kes : Edvard Kardelj s Darstellung zur Entwiklung der nationalen Frage bei den Slowenen. Österreichi­ sche Osthefie, XV, 1973, zv. 4, str. 397-420. Mahnič, Anton. Kaj uči o narodnosti zdrava pamet in sv. pismo. Rimski katolik, I, 1889, str. 56-61, 179- 186, 281-289. Mal, Josip. Zgodovina slovenskega naroda : najnovejša doba. V Celju: Družba sv. Mohorja, 1928-1939. Manifest na proletariat vsega sveta. V: Gustinčič, Dra­ gotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 82-85. Marjanovič, Jovan. Iz istorije Komunističke partije Ju­ goslavije : povodom II toma Istoriskog arhiva. Istori- ski glasnik, 1949, št. 3, str. 3-23. Markovič, Sima. Nacionalno pitanje u svetlosti marksiz­ ma. Beograd: Grafički institut »Narodna misao«, 1923. Markovič, Sima. Ustavno pitanje i radnička klasa Jugo­ slavije. Beograd: Grafički institut »Narodna misao«, 1923. Martelanc, Vladimir. K vprašanju italianske imperiali­ stične politike na Jadranu in Balkanu ter k vpra­ šanju Julijske krajine. Zapiski Delavsko-kmetske Matice, 1925, št. 2, str. 49-54, št. 3, str. 118-128. Martelanc, Vladimir. Narodno vprašanje v naši politiki v Julijski Benečiji (1923-1927) : iz spominov. Pri­ spevki za zgodovino delavskega gibanja, XX, 1980, št. 1-2, str. 119-129. Martelanc, Vlado. Panait Istrati, glasnik Balkana. Mla­ dina, III, 1926-1927, št. 9-10, str. 217-224. Marušič, Branko. O datumu izida Speransove knjige. V: Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovino­ pisje. Ljubljana: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1980, str. 41. Masaryk, Tomas Garrigue. Svetovna revolucija : za voj­ ne in v vojni 1914-1918 : spomini in razmišljanja. V Ljubljani: Naša založba, 1936. Mathiez, Albert. Francoska revolucija. V Ljubljani: Naša založba, 1938. Mikuž, Metod. Časovni okvir nastanka Speransove knji­ ge. V: Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovi­ nopisje. Ljubljana: Zgodovinsko društvo za Sloveni­ jo, 1980, str. 19-23. Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugosla­ viji: 1917-1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Mikuž, Metod. Razvoj slovenskih političnih strank (1918 do zač. 1929) v stari Jugoslaviji. Zgodovinski časo­ pis, IX, 1955, št. 1-4, str. 107-139. Milenkovič, Toma. Socijalistička partija Jugoslavije : 1921-1929. Beograd: Institut za savremenu istori- ju ; NIP export-press, 1974. Milenovič, M. Srpska nacionalna omladina (SRNAO). V: Stanojevič, St. (ur.). Narodna enciklopedija Srpsko- -hrvatsko-slovenčaka : IVknjiga. Zagreb: Bibliograf­ ski zavod d. d., 1929, str. 358-359. Mrzel, Ludvik. Desetletnica majske deklaracije. Mladi­ na, III, 1926-1927, št. 9-10, str. 228-229. Mrzel, Ludvik. Nacionalni problem. Mladina, III, 1926- 1927, št. 8, str. 175-177. Munda, Jože. Bibliografija slovenskega marksističnega tiska : 11. april 1920 - 26. marec 1941. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1969. Muri, Ignacij (Korotanec). Naša Koroška. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik raz­ prav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana: »Leonova družba«, 1928, str. 1-62. Nacionalno in kolonialno vprašanje. V: Gustinčič, Dra­ gotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 91-96. Nedog, Alenka. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji : od leta 1935 do 1941. Ljubljana: Borec, 1978. Nedog, Alenka. O nastanku izjave treh komunističnih strank v slovenskem narodnem vprašanju. Prispev­ ki za zgodovino delavskega gibanja, VII, 1967, št. 1-2, str. 365-383. Nedog, Alenka, Stiplovšek, Miroslav. Značilnosti druž­ benopolitičnega razvoja 1918-1941. V: Klanjšek, Zdravko (ur.). Narodnoosvobodilna vojna na Sloven­ skem 1941-1945. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978, str. 7-30. Nikolič, Miroslav M. Komunistička partija Jugoslavije od Obznane do osnivanja NRPJ. Beograd: Rad, 1979. O buržuazni demokraciji in diktaturi proletariata. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudske­ ga odra, 1922, str. 81-82. Pelikan, Egon. Pokrajinska konferenca KPJ v Goriča­ nah. V: Drnovšek, Marjan (ur.), Bajt, Drago (ur.). Slovenska kronika XX. stoletja : knj. 1 : 1900-1941. Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 391. Perovič, Latinka. Od centralizma do federalizma : KPJ u nacionalnom pitanju. Zagreb: Globus, 1984 Perovšek, Jurij. Dušan Kermavner in slovenski nacio­ nalni problem v dvajsetih letih. V: Žižek, Aleksan­ der (ur.), Perovšek, Jurij (ur.). Med politiko in zgo­ dovino : življenje in delo dr. Dušana Kermavnerja (1903-1975). Ljubljana: Slovenska akademija zna­ nosti in umetnosti ; Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005, str. 103-111. Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1933-1935. Studia Hi- storica Slovenica, VIII, 2008, št. 2-3, str. 633-649. Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1935-1936. Prispevki za novejšo zgodovino, XLIV, 2004, št. 1, str. 1-16. Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1936-1939. Prispevki za novejšo zgodovino, LI, 2011, št. 3, str. 7-24. Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in vprašanje slovenske banovine 1939-1941. Prispev­ ki za novejšo zgodovino, XLII, 2002, št. 3, str. 49- 59. Perovšek, Jurij. Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski problematiki 19. in 20. stoletja. Prispevki za novejšo zgodomno, XXXIX, 1999, št. 2, str. 7-24. Perovšek, Jurij. Liberalizem in vprašanje slovenstva : nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918- 1929. Ljubljana: Modrijan, 1996. Perovšek, Jurij. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovi­ ne evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Perovšek, Jurij. Nekdanja Samostojna demokratska stranka in nacionalno vprašanje v letih 1929-1931. V: Nečak, Dušan (ur.). Stiplovškov zbornik. Lju­ bljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2005, str. 179-188. Perovšek, Jurij. O volji po nacionalni suverenosti : ob sedemdesetletnici razprave o nacionalnem vpraša­ nju v KSJ leta 1923. Prispevki za novejšo zgodovi­ no, XXXIII, 1993, št. 1-2, str. 215-220. Perovšek, Jurij. Oblikovanje programskih načrtov o na­ cionalni samoodločbi v slovenski politiki do usta­ novitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 - april 1923). Zgodovinski časopis, XXXVIII, 1984, št. 1-2, str. 5-27. Perovšek, Jurij. Orjuna. V: Voglar, Dušan (ur.), Derma- stia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 8. Lju­ bljana: Mladinska knjiga, 1994, str. 157-158. Perovšek, Jurij. Pogledi slovenskih revolucionarno usmerjenih marksistov na črnogorsko vprašanje leta 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVI, 1996, št. 1-2, str. 7-20. Perovšek, Jurij. Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS : 1918-1929. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1998. Perovšek, Jurij. Slovenska osamosvojitev v letu 1918 : študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan, 1998. Perovšek, Jurij. Slovenski avtonomizem socialistične smeri v letu 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIV, 1994, št. 2, str. 163-176. Perovšek, Jurij. Slovenski komunisti in nacionalno vprašanje v tridesetih letih. Prispevki za novejšo zgodovino, L, 2010, št. 2, str. 5-66. Perovšek, Jurij. Slovenski komunisti in vprašanje ma­ kedonskega naroda leta 1923. Prispevki za zgodo­ vino delavskega gibanja, XVIII-XIX, 1978-1979, št. 1-2, str. 17-44. Perovšek, Jurij. Slovenski liberalci in narodno vpraša­ nje v letih 1931-1933. Prispevki za novejšo zgodo­ vino, XLVI, 2006, št. 1, str. 255-276. Perovšek, Jurij. Unitaristični in centralistični značaj vi­ dovdanske ustave. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIII, 1993, št. 1-2, str. 17-26. Perovšek, Jurij. »Vzaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Ljublja­ na: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Perovšek, Jurij. Vprašanje etnične posebnosti Muslima­ nov v razpravi jugoslovanskih komunistov o naci­ onalnem vprašanju leta 1923. Prispevki za novejšo zgodovino, XLI, 2001, št. 1, str. 31-39. Perovšek, Jurij. Županič, Niko. V: Javornik, Marjan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 15. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 387. Pešič, Desanka. Jugoslovenski komunisti i nacionalno pitanje 1919-1935. Beograd: Rad, 1983. Peta zemaljska konferencija K P J : (19-23. oktobar 1940) / priredili Pero Damjanovič, Milovan Bosič, Dragica Lazarevič. Beograd: Komunist, 1980. Petranovič, Branko. Istorija Jugoslavije 1918-1978. Be­ ograd: Nolit, 1980. Petrovski, Risto. K vprašanju Makedonije. Mladina, IV, 1927-1928, št. 1, str. 22-23. Pijade, Moša (ur.). Istorijski arhiv Komunistične partije Jugoslavije : kongresi i zemaljske konferencije KPJ 1919-1937 : tom II. Beograd: Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja Komunistične partiie Jugo­ slavije, 1950. Pijade, Moša. Izabrani spisi : I. tom : 5. knjiga / izbor i redakcija Branislav Ilič, Vojislav Čirkovič, Besa Hadžič. Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta, 1966. Pijade, Moša (ur.). Zgodovinski arhiv Komunistične par­ tije Jugoslavije : socialistično gibanje v Sloveniji 1869-1920 : tom V. Beograd: Zgodovinski oddelek Centralnega komiteja Komunistične partije Jugo­ slavije, 1951. Pirjevec, Jože. »Trst je naš!« : boj Slovencev za morje (1848-1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. Pivec, Melita. Programi političnih strank in statistika volitev. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospo­ darske in politične zgodovine. Ljubljana: »Leonova družba«, 1928, str. 357-373. Pleterski, Janko. Komunistička partija Jugoslavije i na­ cionalno pitanje 1919-1941. Beograd: Komunist, 1971. Pleterski, Janko. Komunistična partija Jugoslavije in nacionalno vprašanje. V: Brglez, Franček (ur.). Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS : razprave in dokumenti. Ljubljana: Komunist, 1977, str. 167-191. Pleterski, Janko. Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljublja­ na: Komunist ; Državna založba Slovenije, 1986. Pleterski, Janko. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavi­ jo : politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1971. Pleterski, Janko. Študije o slovenski zgodovini in naro­ dnem vprašanju. Maribor: Založba Obzorja, 1981. Pleterski, Janko, Božič, Branko. Politična in socialna zgodovina Jugoslavije. Maribor: Založba Obzorja, 1975. Pogoji za vstop v Komunistično internacionalo. V: Gu­ stinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar: za na­ vadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 87-91. Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije. Lju­ bljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1963. Premru, Vlado. Slovenstvo in naši kulturni delavci. Mla­ dina, III, 1926-1927, št. 4-5, str. 94-97, št. 8, str. 177-179. Prepeluh, Albin (As.). Pregled. Socializem. Naši zapiski, V, 1907, št. 5, str. 71-72. Prepeluh, Albin. Pripombe k naši prevratni dobi : z ze­ mljevidoma Koroške in Primorja. Ljubljana: Založba Univerzitetne tiskarne J. Blasnika nasl., 1938. Prijatelj, Ivan. Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 do 1857. Časopis za slovenski jezik, književnost in kulturo, V, 1926, št. 2, str. 15-67. Prijatelj, Ivan. Janko Kersnik, njega delo in doba. V: Jan­ ka Kersnika zbrani spisi, zv. 6, seš. 1, 2-3. V Lju­ bljani: L. Schwentner, 1910, 1914. Priiateli, Ivan. Ob ilirizmu. Naši zapiski, VII, 1910, št. 8, str. 231-240. Promitzer, Christian. Niko Zupanič in vprašanje jugo­ slovanstva : med politiko in antropologijo (1901— 1941). Prispevki za novejšo zgodovino, XLI, 2001, št. 1, str. 7-30. Prunk, Janko. Idejnopolitični nazor Edvarda Kardelja v okviru evropskega socializma. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVII, 1997, št. 2, str. 105-116. Prunk, Janko. Politika KP v Sloveniji v času Zveze delovnega ljudstva v Ljubljani, oktober 1922 - april 1923, posebnost v razvoju KPJ. V: Ferenc, Tone (ur.), Mikuž, Metod (ur.). Revolucionarno dela­ vsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924 : referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 6. in 7. junija 1974. Ljubljana: Partizanska knjiga - Znanstveni tisk, 1975, str. 47-56. Prunk, Janko. Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno jfonto slovenskega naroda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977. Prunk, Janko. Punktacije. V: Voglar, Dušan (ur.), Der- mastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 17. Prunk, Janko. Radič in Slovenci 1919-1928. Zgodovin­ ski časopis, XXXIX, 1985, št. 1-2, str. 25-34. Prunk, Janko. Slovenske predstave o avtonomiji (ozi­ roma državnosti) in prizadevanja zanjo v Kraljevi­ ni Jugoslaviji. V: Grafenauer, Bogo (ur.), Gestrin, Ferdo (ur.), Pleterski, Janko (ur.), Vilfan, Sergij (ur.). Slovenci in država : zbornik prispevkov z znan­ stvenega posveta na S A ZU : od 9. do 11. novembra 1994. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 135-142. Prunk, Janko. Slovenski narodni vzpon : narodna poli­ tika 1768-1992. Ljubljana: Državna založba Slove­ nije, 1992. Prunk, Janko. Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 1922. Prispevki za zgo­ dovino delavskega gibanja, XI-XII, 1971-1972, št. 1-2, str. 199-228. ~ Puhar, Alenka. Avtoportret s strašno krajino v ozadju. V: Lokar, Anica. Od Anice do Ane Antonove. Ljublja­ na: Mladinska knjiga, 2002, str. 171-184. Rajh, Bernard. Božidar Borko med ilirizmom in jugo­ slovanstvom. V: Jesenšek, Marko (ur.), Vrbnjak, Viktor (ur.). Borkov zbornik : referati s simpozija. Maribor: Slavistično društvo, 1996, str. 361-371. Razprava o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923 : do­ kumenti o oblikovanju federativnega nacionalnega programa KPJ / zbral in uredil ter opombe napisal Jurij Perovšek v sodelovanju z Jankom Prunkom in Jankom Pleterskim ; uvodno študijo napisala La­ tinka Perovič. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1990. Regent, Ivan. La Venezia Giulia durante la occupazione e Vannesione italiana e sotto il terrore e le violenze del regime fascista. Paris: Edizioni di cultura sociale, 1929. Regent, Ivan. Poglavja iz boja za socializem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1958. Repe, Božo. Jutri je nov dan : Slovenci in razpad Jugosla­ vije. Ljubljana: Modrijan, 2002. Rizman, Rudi. Marksizem in nacionalno vprašanje : razvoj temeljnih koncepcij o narodu v marksistič­ ni družbeni misli. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Rupel, Mirko (ur.). Slovenski protestantski pisci. V Lju­ bljani: Tiskovna zadruga, 1934. Sforza, Carlo. Gestalten und Gestalter des heutigen Eu­ ropa. Berlin: Fischer, 1931. Shaw, Irwin. Glasovi poletnega dne. Ljubljana: Mladin­ ska knjiga, 1967. Slokar, Ivan. Valutne razmere, devizna politika in ban­ karstvo. V: Mal, Josip (ur.). Slovenci v desetletju 1918-1928 : zbornik razprav iz kulturne, gospo­ darske in politične zgodovine. Ljubljana: »Leonova družba«, 1928, str. 552-574. Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992, 1. Ljubljana: Mladinska knji­ ga, 2005. Smernice Komunistične internacionale. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 73-81. Sodite po delih! : vsem, ki so dobre volje! : kažipot slo­ venskim volivcem v boju za slovensko samostojnost. Ljubljana: samozaložba, 1923. Sperans (Edvard Kardelj). Razvoj slovenskega narodne­ ga vprašanja. Ljubljana: Naša založba, 1939. Stalin, Josif Visarionovič. Marksizem in nacionalno vprašanje. V: Velikovsky, M. (ur.), Lewin, I. (ur.). Narodno vprašanje : krestomatija (ruska izdaja). Moskva, 1931. Stalin, Josif Visarionovič. Narod in narodno gibanje. V: Velikovsky, M. (ur.), Lewin, I. (ur.). Narodno vpraša­ nje : krestomatija (ruska izdaja). Moskva, 1931. Stalin, Josif Visarijonovič. Vprašanja leninizma (ruska izdaja). Moskva, 1931. Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, I. knjiga. Beograd: [s. n.], 1921. Stiplovšek, Miroslav. Banski svet Dravske banovine 1930-1935 : prizadevanja banskega sveta za omili­ tev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno- -kultumih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev sa­ moupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Lju­ bljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav. Die verfassungsrechtliche Lage und die Autonomiebestrebungen Sloweniens im jugoslawischen Staat 1918-1941. Österreichische Osthefte, XXXIX, 1997, zv. 1, str. 5-42. Stiplovšek, Miroslav. O tiskanju Speransovega »Razvoja slovenskega narodnega vprašanja«. V: Edvard Kar- delj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Ljublja­ na: Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 1980, str. 39-40. Stiplovšek, Miroslav. Pregled značilnosti družbenopolitič­ nega razvoja na Slovenskem in vloge partije v njem. V: Brglez, Franček (ur.). Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS : razprave in dokumenti. Ljubljana: Komunist, 1977, str. 5-34. Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja banskega sveta Drav­ ske banovine za udejanjenje banovinske samou­ prave in decentralizacije uprave ter za razširitev svojih pristojnosti leta 1933. Zgodovinski časopis, LV, 2001, št. 2, str. 231-253. Stiplovšek, Miroslav. Prizadevanja za avtonomijo Slove­ nije od ustanovitve jugoslovanske države do kralje­ ve diktature (1918-1929). Časopis za zgodovino in narodopisje, LXV, 1994, št. 1, str. 77-95. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927- 1929 : avtonomistična prizadevanja skupščin lju­ bljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-social- ni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za ude­ janjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Stiplovšek, Miroslav. Ukinitev oblastnih samouprav in oblikovanje banske uprave Dravske banovine le­ ta 1929. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXVII, 1997, št. 2, str. 89-104. Strobl, Majda, Kristan, Ivan, Ribičič, Ciril. Ustavno pra­ vo SFR Jugoslavije. Ljubljana: Univerzum, 1981. Škerbec, Matija. Šenčurski dogodki. Kranj: Tiskovno društvo, 1937. Šmicberger, Djuro. Ljudska pravica. V: Javornik, Mar­ jan (ur.), Voglar, Dušan (ur.), Dermastia, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije : 6. Ljubljana: Mladin­ ska knjiga, 1992, str. 288-289. Šorn, Jože. Vladislav Fabjančič. Zgodovinski časopis, IV, 1950, št. 1-4, str. 220-222. Štebi, Anton. 29. oktober. Maribor ; Ljubljana: Sloven­ ski tisk v Mariboru, 1939. Šuklje, Fran. Iz mojih spominov : I-III. V Ljubljani: Jugo­ slovanska tiskarna, 1926-1929. Taktika Komunistične internacionale. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični koledar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 120-150. Teze Komunistične internacionale o svetovnem položa­ ju. V: Gustinčič, Dragotin (ur.). Komunistični kole­ dar : za navadno leto 1922. Trst: Socialna Matica Ljudskega odra, 1922, str. 100-120. Trampuž, Lilijana. Odmevi na komunistično revijo Knji­ ževnost v sočasnem tisku. Prispevki za novejšo zgo­ dovino, XXXII, 1992, št. 1-2, str. 47-62. Trampuž, Lilijana. Polemika o narodu v slovenskem ti­ sku leta 1932. V: Troha, Nevenka (ur.), Šom, Mojca (ur.). Evropski vplivi na slovensko družbo. Ljublja­ na: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2008, str. 281-294. Tuma, Henrik. Iz mojega življenja : spomini, misli in izpo­ vedi. Ljubljana: Naša založba, 1937. Tuma, Henrik. Preporod. Naši zapiski, X, 1913, št. 5-6, 9-10, str. 129-136, 264-272. Ude, Lojze. Slovenci in jugoslovanska skupnost. Mari­ bor: Založba Obzorja, 1972. Uradni list deželne vlade za Slovenijo. Ljubljana, 1921. Vidmar, Josip. Kulturni problem slovenstva. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1932. Vlajčič, Gordana. Jugoslovenska revolucija i nacionalno pitanje : 1919-1927. Zagreb: Globus, 1987. Vlajčič, Gordana. KPJ i problemi revolucije : rasprave o idejnom i organizacijskom razvitku KPJ između dva svjetska rata. Zagreb: Centar za kulturnu djela­ tnost Saveza socijalističke omladine Zagreba, 1979. Vlajčič, Gordana. Revolucija i nacije : evolucija stavova vodstava KPJ i Kominterne 1919-1929. godine. Za­ greb: Centar za kulturnu djelatnost Saveza socijali­ stičke omladine Zagreba, 1978. Vodopivec, Peter. Moč in nemoč ideje in politike ljudske fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, XLI, 2002, št. 2, str. 31-42. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države : slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Vošnjak, Bogumil. U borbi za ujedinjenu narodnu drža­ vu : utisci i opažanja iz dobe svetskog rata i stvara­ nja naše države. Ljubljana [etc.]: Tiskovne zadruge [etc.], 1928. Vovko, Andrej. Politični profil La Yougoslavie, revije ju ­ goslovanske federalistične emigracije v Švici 1917- 1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XIII, 1973, št. 1-2, str. 117-131. Vrčinac, Julijana. Rad i zaključci Prve, Druge i Treće konferencije KPJ : prema zapisnicima, rezolucija­ ma i drugim materijalima sa ovih konferencija. Isto- rija XX veka : zbornik radova : I. Beograd: Kultura, 1959, str. 235-284. Vrhovec, Ivan. Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih : kulturhistorične študije zajete iz ljubljanskega me­ stnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska, 1886. Vujošević, Ubavka (ur.), Kovačev, Vujica (ur.). Drugi (Vu­ kovarski) kongres KPJ (20-24. jun 1920) : Plenarne sednice CPV KPJ (februar-decembar 1920). Beo­ grad: Komunist, 1983. Wutte, Martin. Kärntens Freiheitskampf. Klagenfurt: Ferd. Kleinmayr, 1922. Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti Ko­ munistične partije na Slovenskem 1867-1941 : 1. knjiga : november 1867 - december 1934 / [uredni­ ški odbor Milica Kacin-Wohinz ... et al.]. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja ; Muzej ljudske revolucije, 1964. Zečević, Momčilo. Na zgodovinski prelomnici : Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1929 : 1. knji­ ga. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Zečević, Momčilo. Neki pogledi u Srbiji na političku de- latnost dr. Antona Korošca 1918-1940. Prispevki za novejšo zgodovino, XXXI, 1991, št. 1, str. 55-74. Zečević, Momčilo. Slovenska ljudska stranka in jugo­ slovansko zedinjenje 1917-1921 : od majniške de­ klaracije do vidovdanske ustave. Maribor: Založba Obzorja, 1977. Ziherl, Boris (Poljanec, A.). Vloga slovanstva v preteklo­ sti in sedanjosti. Sodobnost, VI, 1938, št. 7-8, str. 318-329, 431-441. Zorn, Tone. Napredne orientacije v slovenskem politič­ nem gibanju na Koroškem v letih 1921-1938. Pri­ spevki za zgodovino delavskega gibanja, VI, 1966, št. 1-2, str. 127-131. Zver, Milan. Demokracija v klasični slovenski politični misli. Ljubljana: Orbis, 2002. Imensko kazalo A A. H. — > Hlebec, Albert Aleš, Franjo 138 Alfa — > Gustinčič, Dragotin An. — * Gustinčič, Dragotin Anin — > ■ Gustinčič, Dragotin Antikloštrov — > Klopčič, France Antonova, Ana — > Lokar, Anica Apih, Josip 265 As. — > Prepeluh, Albin Abditus Ased — * ■ Sedej, Alojz A. St. — > Štebi, Anton Atlagič, David 44 B Baebler, Aleksij — > Bebler, Aleš Balkovec, Bojan 71 Barbusse, Henri 159 Basariček, Đuro 162 Bauer, Otto 253 Baznik, Ivan 7 6 Bebler, Aleš (Baebler, Aleksij) 148, 180, 225 Benedikt XV. 200 Beneš, Eduard 265 Berberih-Slana, Aleksandra 57 Bemot, Zvonimir 20, 70, 139, 147, Besednjak, Engelbert 124 Bismarck, Otto 265 Bleiweis, Janez 219, 265 Bor 262 Bordiga, Amadeo 212 Božič, Branko 69 Brecelj, Marijan 236 Brodar, Tone — * ■ Kardelj, Edvard Bronštejn, Lev Davidovič (Trocki) 149 Broz, Josip Tito 227, 228, 229, 262 Brüning, Heinrich 229 Bučar, France 271 C Cankar, Ivan 200, 219, 253, 256, 265 Cankov, Aleksander 117 Cenčič, Vjenceslav 262 Charmatz, Richard 265 Ciliga, Ante (Mbt., Mt.) 90, 91, 92 C. Š. — > Štukelj, Ciril Cvijič, Gjuro 73, 91, 135 Č Čepič, Zdenko 22, 182, 236 Čižinski, Josip (Gorkič, Milan) 220, 221, 222, 226, 227 Čobal, Melhior 129 Čuček, Janez 262 Čulinovič, Ferdo 43, 54 D Dane — > Kermavner, Dušan Davidovič, Ljuba 99 Demetrovič, Juraj 219 Deržič, Ivan 113,114 Deželak Barič, Vida 47, 108, 266, 269 D. G. — > Gustinčič, Dragotin Dolenc, Ervin 129, 130, 146, 174, 225 Dolenc, Jože 157, 158, 159 Dolenc, Metod 265 Dragosavac, Dušan 44 Dühring, Karl Eugen 223 Džugašvili, Josif Visarionovič (Stalin) 89,96, 112, 126, 178, 205, 219, 254, 255, 267, 280, 292 Đ Đukić-Veljović, Zlatija 51 Đurovski, Lazar 44 Б E. K. — ► Kardelj, Edvard Engels, Friedrich 156 Erjavec, Fran 219 Esop — > Isop F Fabjančič, Vladislav (V. F.) 53-58, 65, 67, 69, 71, 72, 274, 284 Fakin, Franc 138, 140, 141 Filipič, France 49, 53, 63, 64, 68-70, 77, 86, 110, 138, 148, 150, 160, 162, 163, 165, 166, 174, 176, 177, 180, 193, 194, 220, 225, 235-237, 244, 247, 265-267 Filipovič, Filip 90, 93, 110 F. S. 49 G Gabrič, Aleš 12 G. — > Gustinčič, Dragotin Garlandi — * Grieco, Ruggero Gašparič, Jure 27, 28, 180, 233, 271 Globočnik, Franc 138 Glonar, Joža 198 Godeša, Bojan 8 Godina, Drago 49, 211, 212 Gorkič, Milan — > Čižinski, Josip Gosar, Andrej 35 Gradnik, Alojz 133 Grafenauer, Bogo 252, 264 Grahor, Ivo 123, 124, 138, 174, 242 Gramsci, Antonio 123, 124 Grdina, Igor 21, 57 Grieco, Ruggero (Garlandi) 208-213, 219, 221, 226 Gruden, Josip 265 Grum 78 Gumplowicz, Ludwig 253, 265 Gustinčič, Dragotin (Alfa, An., Anin, D. G., G., Stefan- ski, Stefansky, Stepanski) 8, 44, 49-52, 72-85, 88, 91, 94-107, 109, 114-119, 122, 123, 126, 128-132, 135-142, 145-147, 149-151, 160-163, 168, 172-174, 180-186, 189, 190, 193, 194, 197- 227, 229, 236, 261-266, 274-278, 280, 285, 287, 288, 289, 291 Gustinčič, Ilija 197, 223, 236 Gustinčič, Jurij 262 H Habsburžani 200 Henry, Paul 265 Hitler, Adolf 267, 280, 292 Hlebec, Albert (A. H., Prizma) 54, 116, 137, 225 Hohnjec, Josip 219 Horvat, Rudolf 265 Horvatin, Kamilo 221 Hribar, Ivan 144, 219 Hudomalj, Karel 180, 185, 189, 190, 278, 288 I I. R. 150, 151 Isop — > Kuhar, Lovro Istrati, Panait 139 Ivanoff — > Žorga, Jakob J Jovanovič, Joca 148 Jovanovič, Rajko 90, 93, 110, 275, 286 Jurkovič, Ljuba D. 149 K Kacin-Wohinz, Milica 46, 49, 88, 115, 117-119, 121- 125, 173, 185, 194-196, 208, 212, 214 Kaclerovič, Triša 94, 212, 275, 286 K-č. — > Klopčič, France Kadlec, Karel 265 Kandič, Ljubica 44 Karadordevič, Aleksander 18, 19, 28, 33, 128, 161, 172, 233, 277, 287 Karadordeviči 87, 172, 200 Kardelj, Edvard (Brodar, Tone; E. K.; Sperans) 8, 42, 44, 174, 176-180, 189, 191, 192, 206, 223, 226- 242, 244, 247, 251-256, 258-262, 264-269, 279, 280, 290, 291 Kaser, Karl 54, 99, 130, 132, 141 Katilina 113, 132 Kautsky, Karl 265 Kazianka, Johan 172 Kermavner, Dušan (Dane) 88, 111, 117, 124, 135, 137, 138, 150-157, 160, 163, 242, 265, 266, 276, 287 Kersche (Kerže), Gregor 221, 226 Kersnik, Janko 219, 265 Kerže — » Kersche, Gregor Kešetovič, Muhamed 44 Kidrič, Boris 242, 269 Kidrič, France 265 Klemenčič, Lovro (Obelčan; L. K. Rudarski) 49, 51-55, 57-64, 67-73, 274, 284 Klopčič, France (Antikloštrov, K-č., P., Pavlič, Pondelj- ski) 47, 64, 70-73, 86, 88, 115, 117-120, 123, 133, 134, 137-142, 147, 157, 162, 172, 173, 276, 287 Kobsa, Leopold 39, 42, 44 Kocbek, Edvard 265 Kocijančič, Janez 236 Kolarov, Vasilij 236 Kollar, Jan 265 Konte, Vili 193 Koplenig, Johann 220, 221 Koprivnjak, Vjekoslav 44 Kornejčuk 219 Korošec, Anton 27, 28, 33, 34, 66, 135, 138-140, 142, 148, 159, 160, 164, 165, 180, 181-184, 186, 202, 206, 229, 233, 245, 277, 287 Korotanec — > ■ Muri, Ignacij Korun, Milan 113, 114 Kosovel, Srečko 123 Košak, Vinko 131, 138, 141, 145-147, 150 Košir, Mirko 242, 267 Kramer, Albert 25 Kranjc, Marijan F. 262 Kranjec, Marko 173 Kranjec, Silvo 27 Kreft, Bratko 242 Kreft, Ivan 267 Krek, Janez Evangelist 144, 200, 253, 256, 265 Kremenšek, Slavko 149 Krešič, Andrija 44 Kristan, Ivan 15 Kuhar, Lovro (Isop; L. K.; Voranc, Prežihov) 47, 48, 116, 117, 173, 180, 181, 183-193, 206, 222, 223, 226, 227, 244, 272, 276, 278, 287, 288, 289 Kumar, Srečko 209 Kunsinin 219 L Leben, Stanko 265 Lemež, Milan (M. L.; -ž.) 53-55, 146, 163, 165 Lenin, Vladimir Iljič 121, 127, 149, 157, 205, 219 Levstik, Fran 265 Levstik, Vladimir 133 Ljotič, Dimitrij 71 L. K. — ► Kuhar, Lovro L. K. — > Klemenčič, Lovro L. K. Rudarski — > Klemenčič, Lovro Logar, Janko 265 Lokar, Anica (Antonova, Ana) 128, 197, 198, 222, 262 Lončar, Dragotin 20, 219, 265 Lovrenčič, Jože (Sontiacus, Chronista) 219 Lukač, Dušan 42, 43, 58, 61, 62, 73, 76, 77, 79, 80, 85, 91, 106, 111-113, 167 Lukan, Walter 252 M Maček, Vladko (Vladimir) 229, 265 Mahnič, Anton 199, 219, 253 Makuc, Ivan 62, 115 Mal, Josip 219,265 Manuilski, Dimitrij 209 Marjanovič, Jovan 44 Markovič, Sima 59, 61-63, 86, 89, 90, 92-102, 105, 112, 135, 212, 219, 223 Marks — > Marx, Karl Martelanc, Vladimir 49, 88, 115, 116, 118, 120-123, 125, 126, 139, 210, 242 Martinčič 262 Marušič, Branko 247 Marx, Karl 144 Masaryk, Tomäs Garrigue 265 Mathiez, Albert 265 Mbt. — > Ciliga, Ante Metarnik, Anton 47 Mikuž, Metod 27, 28, 69, 139, 247 Milenkovič, Toma 69 Milenovič, M. 66 Miljuš, Sima 110 Milojkovič, Života 107, 109, 112, 212 M. L. — > Lemež, Milan Mlakar, Janez 77 M. O. 151 Mrzel, Ludvik 138, 139, 141, 149 Mt. — > Ciliga, Ante Munda, Jože 74 Muri, Ignacij (Korotanec) 219 Muršec, Josip — ► Muršec, Jožef Muršec, Jožef (Muršec, Josip) 265 Mussolini, Benito 121, 213 N Nedog, Alenka 185, 193, 194, 221, 225, 243-245, 247, 267 Nehru, Džavaharlal 265 Nerath — > Neurath, Alois Neurath, Alois 105 Nikolič, Miroslav M. 69 Novačan, Anton 20, 21, 57 Novakovič, Košta 77, 90, 92, 110, 132, 275, 286 O Obelčan — > Klemenčič, Lovro P P. — » Klopčič, France Parovič, Blagoj e 235 Pašić, Nikola 16, 51-54, 66, 98, 100, 114, 130, 132, 133, 135, 142 Pavlič — > Klopčič, France Pavlovič, Pavle 77 Pelikan, Egon 271 Perovič, Latinka 62, 63, 76, 77, 91, 106, 109, 110- 114 Perovšek, Jurij 12, 15, 16, 18-25, 28, 29, 35, 45-47, 50, 54, 56, 67, 69, 76, 87, 105, 106, 118, 135, 142, 144, 152, 157, 160, 161, 174, 182, 210, 247, 248, 266, 271 Pertot, Jože M. 52, 88 Pešič, Desanka 40, 52, 61, 62, 74-76, 86, 91, 109, 111-113, 167 Petan, Žarko 262 Petejan, Josip 147 Petranovič, Branko 44 Petrovski, Risto 145 Pij XI. 202 Pijade, Moša 44, 62, 110, 275, 286 Pirjevec, Avgust 198 Pirjevec, Jože 266 Pivec, Melita 219 Pleterski, Janko 8, 9, 39-42, 50, 69, 76, 89, 90, 105, 107, 109, 112, 113, 122, 142, 147, 149, 159, 167, 174, 175, 180, 191, 192, 194, 223, 225, 233-235, 237, 242-244, 246, 247, 252, 253, 262, 266, 267 Pohlin, Marko 8 Poljanec, A. — > ■ Ziherl, Boris Pon-. — ► Klopčič, France Pondeljski — > ■ Klopčič, France Premru, Vladimir 133 Prepeluh, Albin - Abditus (As.) 20, 265 Prešeren, France 176, 265 Prežihov, Voranc — > Kuhar, Lovro Pribičevič, Svetozar 53, 54, 66, 114, 133, 135, 160 Prijatelj, Ivan 29, 219, 253, 265 Prizma — > Hlebec, Albert Promitzer, Christian 54 Pro tič, Stojan 98 Prunk, Janko 8, 34, 57, 64, 69, 144, 174, 180, 181, 186, 188, 243, 244, 246 Puc, Dinko 163, 165 Puhar, Alenka 197, 262, 264, 266 R Račič, Puniša 161 Radič, Pavle 162 Radič, Stjepan 57, 66, 129, 130, 143, 160-162 Rajh, Bernard 174 Regent, Ivan 118, 119, 150, 162, 173, 180, 185, 189, 190, 220, 221, 226-229, 278, 288 Renan, Albert Marie 253 Repe, Božo 8 Ribičič, Ciril 15 Rizman, Rudi 40, 89, 121, 149, 177, 252 Rogič — ► Žorga, Jakob Rojc, Rudolf 150, 168 S Sacco, Nicola 129 Safarov, Georgij Ivanovič 96 Saint-Just, Louis Antoine de 265 Sedej, Alojz (Ased) 114, 135 Sforza, Carlo 219 Shaw, Irwin 129 Slokar, Ivan 219 Sontiacus, Chronista — > Lovrenčič, Jože Sperans — > Kardelj, Edvard Stalin — » Džugašvili, Josif Visarijonovič Starčevič, Ante Stefanski — > ■ Gustinčič, Dragotin Stefansky — > Gustinčič, Dragotin Stepanski — > Gustinčič, Dragotin Stiplovšek, Miroslav 15, 27, 32-35, 139, 141, 143, 144, 243, 244, 247, 271 Stojadinovič, Milan 229, 245 Stöcker, Adolph 149 Stritar, Josip 265 Strobl, Majda 15 Š Šaškor, Ines 44 Šček, Virgil 211 Škerbec, Matija 28 Šmeral, Bohumir 219, 220 Šmicberger, Djuro 192 Šorn, Jože 71 Štebi, Anton (A. St.) 133, 181, 198 Štukelj, Ciril 117, 133, 134 Šuklje, Fran 265 Šušteršič, Ivan 200 T Tisa — » Tisza, Istvän Tisza, Istvan 87 Tito — > Broz, Josip Togliatti, Palmiro 220, 221 Trampuž, Lilijana 174 Trocki — > Bronštejn, Lev Davidovič Tuma, Henrik 49, 128, 219, 253, 265 U Ude, Lojze 29, 145, 174 Uzunovič, Nikola 141 V Vanzetti, Bartolomeo 129 Vasiljski — > Vasilski Vasilski (Vasiljski) 219, 220, 225 Verin 139, 143 Vesnič, Milenko 98, 203 V. F. — » ■ Fabjančič, Vladislav Vidmar, Josip (Jože) 29, 171, 174-177, 179, 206, 219, 226, 279, 290 Vilfan, Josip (Joža) 124, 242 Vilhar, Stane 226 Vlajčič, Gordana 40, 41, 44, 76 Vodnik, Valentin 265 Vodopivec, Peter 8, 76, 225 Vodopivec, Vlado 242 Vošnjak, Bogumil 265 Vrčinac, Julijana 62, 63 Vrhovec, Ivan 265 Vujovič, Grgur 221 w Wagner, Adolph 149 Wilson, Woodrow 48 Wutte, Martin 219 Z Zečević, Momčilo 34, 35, 52, 57, 69, 142 Ziherl, Boris (A. Poljanec) 242, 265 Zlobec, Marijan 266 Zorn, Tone 173 Zver, Milan 108 Ž - ž. — s - Lemež, Milan Žerjav, Gregor 24, 161, 165 Žorga, Jakob (Jaka) (Ivanoff, Rogič) 49, 73, 76, 79, 80, 87, 88, 150, 163, 168 Žorga, Marcel 135 Župančič, Oton 133 Županič, Niko 54 O avtorju Dr. Jurij Perovšek (1954), znanstveni svetnik za področje sodobne zgo­ dovine, na Inštitutu za no­ vejšo zgodovino v Ljubljani raziskuje slovensko naro­ dno vprašanje ter politični, idejni in državnopravni ra­ zvoj od nastanka modemih političnih strank konec 19. stoletja do leta 1941. Naj­ več svoje pozornosti name­ nja zgodovini slovenskega liberalizma. Objavil je pet monografij (eno v soavtor­ stvu), več zbornikov virov in skoraj 600 znanstvenih, strokovnih in drugih zgodovinopisnih razprav ter član­ kov. Z referati od konca sedemdesetih let 20. stoletja sodeluje na znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini. Študijsko seje izpopolnjeval na Institut für europäische Geschichte v Mainzu (1988-1989) in v okviru Deutsher Akademischer Austauschdienst (1995). Leta 2000 je prejel Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene do­ sežke na področju zgodovinopisja, v letih 2000-2002 pa je vodil Zvezo zgodovinskih društev Slovenije. Od leta 1999 na Inštitutu za novejšo zgodovino vodi raziskovalni program iz politične, idejne in kulturne zgodovine Slo­ vencev v 19. in 20. stoletju. 1 l' V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo­ vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn: Življenje Ljubljančanov med drugo sve­ tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič: Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevič, Aleksander Lorenčič (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju­ bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku­ šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju­ bljana 2009. 10. Žarko Lazarevič: Plasti prostora in časa : iz gospo­ darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole­ tja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo­ litična razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj­ nama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin: Boj za Albanijo : propad jugoslovan­ ske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač: “Modni pele mele” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally: Slovenski odpor: Osvobodilna fronta slo­ venskega naroda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič: Prelom s starim in začetek no­ vega : tranzicija slovenskega gospodarstva iz soci­ alizma v kapitalizem (1990-2004). Ljubljana 2012. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http: //www.inz.si/razpoznavanja.php