morda še eno ali dve. Tudi izmed teli. zlasti zadnjih, so nekatere vsaj delno problematične.
Pesnikov izraz je odločilno samolasten, le tu pa tam zazveni spomin iz Župančiča in Lovrenčiča. — Kljub temu manjka večini pesmi formalne orgamč-nosti in estetske neoporečnosti. Ker se v podrobno analizo ne morem spuščati, bom navedel samo nekaj najbolj konkretnih primerov:
V  pesmi Vrnitev na str. 20 je stih
»... ali je morda sled
zapustil kdo drugi, ki zdaj obožuje te« —
konvencionalen in stilno brezobrazen, poslednji stih pa je neorganično pritaknjen ali pa je vseh pet prejšnjih kitic nepotr-ebnih. Sfinga na str. 21 je dober primer notranje neizrazitosti, ki je posledica formalne nedoraslosti dani nalogi, stih »o, tudi jaz sem žejna vod duha« pa je v kontekstu čuvstveno votel. Stiha v pesmi Človek na str. 36:
»Moje misli kot okamenele kače — ogromne
korenine — se široko plazijo pod zemljo . ..«
sta nastala mimo stvariteljske inspiracije in sta zgolj racionalni nadomestek, ki se ga je pesnik poslužil. da zakrije na tem mestu nastalo vrzel, s čimer je pesem samo presekal, namesto da bi jo zlil.
Pesem T. v ciklu Godba na potapljajoči se ladji na str. 37 je vsebinsko nekako literarno izumetničena in formalno prazna, pesem IV. pa je umetniška nemožnost. To dejstvo bi nam postalo posebno nazorno, če bi imeli pred seboj postavim sliko enake estetske kvalitete. Zadnji stih v pesmi V. na str. 42: »... smo kakor med nebom in zemljo blodeči, leteči flolandec...«, pesmi formalno nikakor ne dopolni, čeprav je kot miselna pointa na mestu. Stih ni drugega kot literarna udobnost.
Sicer lepo pesem Jesen na str. 54, ki je vsebinsko in formalno prozorna, kvarijo podobne pogreške, kakršna je na primer stih: »Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanjki svojih misli...« — podoba, ki se nasilno trga iz svojega lastnega okvira. Isto velja o teh-le dveh stihih iz pesmi Samoten na str. 55:
»Ogrnil sem se s tišino plašča srebrnega in svežega miselnega lošča.«
V  pesmi Vhod v Trento na str. 57 nas estetsko neprijetno dirne posebno dvoje mest:
»Oglata vtelešena večnost strmi.. « in pa »Brezdomna goličava, vseširjava zaokrožene vodoravnosti in
navpičnosti.. .« *
To so seveda samo nekateri izmed otipljivih, zgrabljivih primerov, ki pa so v notranji zvezi z globljo formalno nedognanostjo. Za njeno izsleditev bi bila potrebna posebna, ostrejša in tanjša analiza. Tu formalno nedostatnost samo ugotavljam.
To strogo merilo ocenjevanja pa sem izbral ne ne samo iz stvarnih razlogov, ampak tudi iz umet-nostno-pedagoških, ker že dalje časa opažam, da posebno kritika premalo upošteva svojstveno, to je for-malno-estetsko stran umetnine in da nas v tem pogledu pušča v preveliki  nejasnosti.   V  tem oziru  je
treba okrenitve, pa tudi večje previdnosti. Umetnina, ki hoče obstati, mora biti v sebi docela trdna in nepremakljiva.
Vendar pa bi teh opazk spričo kake druge, nepomembne ali diletantske zbirke ne napisal. To omenjam zaradi tega, da se izognem vsakemu nesporazumi jenju. Nikakor namreč nočem zatajiti vrlin, ki jih zbirka vsebuje, temveč mi je prav zaradi njih žal, da pesnikovo umetniško hotenje tolikokrat tako motno in slučajno-poljubno proseva iz neizbrušene oblike. Zaradi resnično dobrih, prej naštetih nekaterih pesmi mi je tem bolj žal slabih ali manj dobrih, in takih, v katerih se meša kvaliteta z nekvaliteto. Če pa bo vsaj nekaj pesmi, ki jih smatram — estetsko-praktično rečeuo — za res lepe, obstalo tudi za bodočnost, ima zbirka eksistenčno upravičenost. Na vsak način je prav, da je izšla.                Anton Vodnik.
A. Sič: Slovenske narodne noše. Ljubljana, 1927, založila Učiteljska tiskarna.
Znani naš nabiralec narodnega blaga, Ijudsko-umet-nostnih ornamentov itd. prof. Sič je s tem zadostil potrebi po večji izdaji naših narodnih noš. Njegov podlistek v »Slov. Narodu« 1. 1919., ki je izšel nekaj dopolnjen še isto leto v skromni brošurici, je prvi deloma zadostil potrebi po enotnem popisu vseh naših ljudskih noš, o katerih je avtor tedaj prvič zbral vsepovsod raztreseno literaturo in jo dopolnil z lastnimi najdbami. Obravnavano delo pomeni drugo izdajo te brošure. Druga izdaja je izšla v večjem formatu, slikar M. Gaspari jo je opremil s prikupno naslovno stranjo in z osmimi barvastimi tablami, ki so poleg ostalih fotogr. reprodukcij bistveno potrebne k popisu. Sič je izdajo tudi precej dopolnil z novejšimi najdbami in jo nekaj pregrupiral, da ima sedaj tole vsebino: 1. Ljubljana z okolico in Gorenjsko, Škofja Loka z okolico, Dolenjke, 2. Bela krajina, 3. Štajersko, 4. Prekmurje, 5. Koroški Slovenci, 6. Tržaški Slovenci, 7. Istrski Slovenci, 8. Beneški Slovenci in 9. Starejši opisi (izza XIV. do XIX. stoletja); pridejani so neki fragmenti narodnih pesmi, ki opisujejo obleko. Gasparijeve slike ponazarjajo: 1. Gorenjsko nošo, 2. Gorenjce pozimi, 3. Ljubljansko nošo, 4. Belokranjsko nošo, 5. Štajersko nošo, 6. Prekmursko nošo, 7. Ziljan-sko nošo, 8. Tržaško in okoličansko nošo. Barvastim slikam so pridejane fotografije Schreiberjeve skupine, štiri slike iz Korvtko-Goldensteinove zbirke in tabla glavnih nakitov Belokranjic.
Motivi, ki Siča izpodbujajo k njegovemu neumornemu delu pri nabiranju in objavljanju našega ljudskega blaga, so v glavnem zapopadeni v njegovi romantični želji po oživetju narodnih noš, po njih ne-popačeni ohranitvi. Namen mu je dati Slovencem, ki se hočejo za priliko kake slavnosti obleči v narodno nošo, potrebna navodila za »pravilno« nošo. Iz teh motivov so nastale tudi ostale njegove publikacije gorenjskih hiš, pohištva, orodja, vezenin in ornamentov: če si hočeš postaviti poletno vilo v »slovenskem narodnem stilu« in postaviti vanjo »pristno« pohišje, si uvesti »slovensko« blago ali če rabiš »slovenske« orna-mente, ti daje Sič zato navodil. Njegove publikacije, kakor čujemo, dobro služijo obrtnim in umetnoobrtnim šolam s svojim materialom, posebno pobudo za »oži-vetje« pa dvomimo, da bi dale. Naš čas ne prenese več noš,   hiš   in   ornamentike   v  duhu   in   okusu   noš   iz
283
XVIII. stoletja, zakaj to so tako zvane »slovenske narodne noše«.
Namenu, ki ga imajo, te publikacije torej ustrezajo; drugo vprašanje je, kaj poreče k njim narodo-pisec. Ne tiče se narodopiščeva kritika toliko Sičevega dela, vendar naj na tem mestu in v tej zvezi povemo, da nam je Slovencem nujno treba sistematično narodopisnih in ljudskoumetnostnih izdaj, kakršnih še nimamo pokazati svetu, kateri jih ima zlasti izza romantike in nacionalistično usmerjenih zadnjih dvajset let v izobilju. Temelj tem težnjam je tičal v indivi-dualizmu v našem življenjskem nazoru polpreteklega časa: narodi so grebli po svoji duševni produkciji, da izgrebejo iz nje »specifično svoje« substrate in del kakor so Sičeva, je producirala vsa Evropa dovolj Značilno je, da so si tudi države, zlasti Rusija, Češkoslovaška. Nemčija, Švica, Italija, kolikor je meni znano, zelo mnogo prizadejale za izdajanje takih nacionalnih dokumentov« v svrho nacionalne propagande.
Kakor pa so vse te publikacije, nastale iz nacionalnega  navdušenja in so večinoma  etnografu malo slu žile, je tako tudi s Sičevimi. Namen narekuje metodo in ta  je etnografu  druga, drugačni  so tudi rezultati.
Etnograf bi si seve želel zgodovinskega razvoja noš z vso nomenklaturo, Sič je zgodovinski del dejal kot zanj manj važen na konec in konstruira svoje noše zgodovinski cesto nepravilno ali jih zamenjava. Njemu je »narodna noša« enkraten vrstni pojem brez ozira na čas, je konstrukcija: Gorenjčevo nošo definira kot zmes noše srede XVIII. in zelo poznega XIX. veka, Bohinjka na prvi sliki ima meščanski »spenzar«. »Ljubljanska noša« je deloma prosta konstrukcija, belokranjskih in štajerskih, koroških in tržaških noš ne moremo s slik progfasiti za edino »pravilne« tipe, ker je poleg njih še več-istotako »pravilnih« variant itd. Dalje bi si etnograf želel etnografske razdelitve teh noš po etnografskih skupinah: alpski del pod avstrijsko bavarskim vplivom, romanistični pas, prehod v etnografsko vzhodno Evropo, ne bi pa začel z Ljubljano, ki ni tip, in smatral vse variante za tipe, vrste.
Vendar, če bi Siču zamerili, da ni etnograf. bi mu delali krivico. Soditi ga moramo po tem, kaj je hotel in kaj dosegel: očitki etnograf a ga tu ne dosežejo. In vendar mu mora biti hvaležen za delo tudi etnograf: veliko je storil i zanj, ki bo s svoje strani kritično obdelal knjigo in našel v njej velik zaklad materiala zase.                                                                       St. Vurnik.
Srbo-hrvatsko slovstvo
Školski pisci. Beograd. Geca Kon. (V cirilici.)
Št. 4, Ljub o mir P. Nenadovič: Odabrane strane. Strani 141. Priredila Paulina Lebl-Albala, profesor (!) II. ž. gimnazije u Beogradu.
Št. 5—6. V u k Štel. K a r a d ž i 6 : Odabrane strane. Strani 200. Pribrao Ljub. Stojanovič. B., 1926.
Št. 7. Janko Veselinovič: Pripovetke. Strani 106. Priredio Branislav Miljkovič. B., 1926.
Št. 8. Zmaj j o v a n Jovanovic: Odabrane pesme. Str. 142. Priredio Jasa M. Prodnnovič. B., 1927.
Št. 9. Memoari prote Matije Nenadoviča. Strani I!7. Za štampu priredio V. Čorovič. B., 1927.
Št. 1—3. Ženske narodne pesme (antologija) priredio Jasa M. Prodanovič — smo v Domu in svetu že leta 1925., str. 222, zelo pohvalno naznanili.
Slovenec, ki se hoče točno seznaniti z najboljšimi pisatelji srbske književnosti, najde v teh »antologijah« dober pripomoček: izbrane so v njih najboljše in za avtorja najznačilnejše stvari, bodisi pesmi ali povesti — ali eseji ali znanstvene razprave. Časih je seveda ozir na šolo črtal kako značilnost. Opomb bo za izobraženca najbrž preveč. Vsak pisatelj ima tudi kratek (prekratek!)  življenjepis.
Lj. Nenadovič je pisal najboljše potopise (o Švici, Nemčiji, Črni gori), a vedno z namenom, da narod ž njimi vzgaja. V tem oziru je pravi naslednik Dositeju. Izmed vseh 9 publikacij najprijetnej-š e  čtivo, polno humorja, pa tudi globokih misli.
Vuk Štef. Karadžič, najplodovitejši in najdelavnejši srbski pisatelj, je 1. narodni govor povzdignil v književni jezik (Novogrki n. pr. še danes nimajo kaj takega!), 2. opisal je narodovo vsakdanje življenje in mišljenje, 3. ustvaril je Srbom pravopis (fonetični), 4. je bil prvi zgodovinopisec obnovljene Srbije, 5. je s svojo zbirko narodnih pesmi raznesel slavo svojega naroda po vsem svetu. Za vsako prvih štirih točk so v knjigi izbrana mesta.
Zvezek 7 prinaša šest povesti Janka Veselinoviča, ki je bil po poklicu osnovnošolski učitelj. Kdor hoče spoznati srbsko zadrugo in srbsko selo, zlasti bogata sela Mačve (tam je bil V. doma), ga bo iz teh pripovedk bolj spoznal nego iz učenih razprav.
Zmaj Jovan Jovanovic, po poklicu zdravnik (umrl 1904 v Kamenici pri Novem Sadu), je eden izmed največjih srbskih lirikov. Zbirki je spisal urednik dober uvod. J. je v enih svojih pesmih pel žalost zbog prerane smrti svoje dece in žene, v drugih pa vse, kar je srbski narod v tistih letih (1870—1904) čutil in mislil, ljubil in mrzil.
Prota M. Nenadovič (1777—1854) je imel silno burno življenje: s 16. letom se je »zapopil«, leta 1804. in naslednja je bil izmed poglavitnih voditeljev prve vstaje, pa tudi drugo (1815 nsl.) je pomagal organizirati. Njegovi memoari živo opisujejo dogodke v letih 1787.—1806. in deloma leta 1813.; za tista leta so prvovrsten, neposreden zgodovinski vir.                             D.
Iz tujih literatur Češko slovstvo
Dr.   Frank    Wollman:    Slovinske   drama.   V
Bratislave, 1925. (Konec.) Edino novoromantika (str. 191—253) je dala slovenski dramatiki dela povsem originalna in trajne vrednosti in to zlasti v Cankarju, ki pomeni slov. dramatike prvi vrh. Cankar je bil čist romantik, ki mu je bil bistven razkol med življenjem in notranjim doživljanjem, kar- mu je raznetilo še bolj dunajsko vzdušje koncem stoletja (Sehnitzler!). Pa tej dunajski lahkomiselni melanholiji', ki se je razširjala izključno v erotiki, je dal Cankar slovansko vsebino, nagnil jo v tragiko, v ,strašno melanholijo': prelom dobe doživlja etično in bolj enotno. Rastoč v naturalizmu je z vso svojo umetnostno silo izražal hrepenenje iz njega in to je bistvo »romantičnih duš', glavnih dram. postav tega novoro-mantičnega genra. Cankar pomeni slovanske reakcijo na evropski materi al izem, je sodoben, brez primere v slovanski literaturi, evropsko pomemben, da, v časov-nosti ima celo prvenstvo! O razboru njegovih dram, kakor   jih   karnkterizira   Wollman,   je   prinesel   že  iz-
284