delavska enotnost
29- IV. 1977 - ŠT. 17 - L. XXXVI. - CENA 4 DIN
GLAVNI UREDNIK:	ODGOVORNI UREDNIK:
v°jko Černelč	bojan samarin
Iz besede predsednika Tita
... Vsi, ki smo tisti čas aktivno delovali v KPJ, se spominjamo onih dramatičnih dni, ko sta bili ustanovljeni tudi slovenska in hrvaška komunistična partija. Na srečo smo tudi pri tej stvari pravi čas storili tisto kar je bilo nujno —ustanovili hrvaško in slovensko komunistično partijo, saj je bilo to lesno povezano z našo politiko urejanja nacionalnega vprašanja. Če tega ne bi takrat storili, bi se v našem osvobodilnem boju veliko teže bojevali in veliko teže bi ga tako uspešno končali. V vojni je tako prišla do izraza popolna samoiniciativnost vseh komunističnih partij, tudi pokrajinskih, pri njihovem vodenju bojev, ki so potekali na območju vse Jugoslavije. To ni bila le ena fronta, temveč vrsta bojišč, in pokazalo se je, kolikšnega pomena so bile komunistične partije z vso pobudo. Znale so poiskati izhod iz. najtežjih situacij, to pa je izviralo iz tega, da je bila komunistična partija Jugoslavije tisti čas enotna, da smo iz nje odstranili vse nasprotnike prave revolucionarne organizacije...
Tovariši, ki so bili že-leta 194 J na posvetovanju v Stolicah pri Krup-nju, zelo dobro vedo, kaj smo tedaj sklenili. Sklenili smo, da bomo ustanovili glavne štabe na posameznih območjih države, v današnjih republikah in pokrajinah. Z eno besedo, že vnaprej smo imeli jasno začrtano pot, kakršno naj bi si izbrali komunisti vseh narodov Jugoslavije za ta boj. Kaj bi se zgodilo, če tisti čas ne bi bilo komunističnepartije, povezane z ljudstvom, če bi partija pričakala te usodne dni neenotna in od znotraj frakcionaško razcepljena? V takem primeru komunisti ne bi mogli popeljati ljudstva nad sovražnika, nad okupatojra. A bili smo pripravljeni in uspelo nam je...
Želel bi, da bi enotnost, ki se je rodila med vojno in že pred njo, ne le enotnost komunistov, temveč tudi ljudstva, še nadalje oplajala ne samo
zdajšnje, temveč tudi prihodnje generacije. Brez enotnosti komunistične partije ni enotnosti ljudstva. Uspelo nam je, kot je znano, začeti vojno z 12.000 komunisti, od katerih jih je pozneje večina padla. Iz te krvi pa so rasle vedno nove generacije-komunistov.
Danes imamo v ZKJ milijon in pol članov, torej velikansko število. To je milijon in pol partijskih vojakov in nasploh vojakov proti kateremukoli sovražniku, ki bi napadel našo državo. Želel bi, da bi vsi vedeli, kaj bomo v prihodnje delali, da imamo vnaprej pripravljen načrt. In imamo ga. Vse to pa mora preiti v kri in meso naših ljudi, vsakdo mora vedeti, kaj mora storiti.
Čakajo nas velike naloge. Naša revolucija ni končana. Pri graditvi socializma še nismo dosegli vsega tistega, za kar si prizadevamo in kar bomo uresničili. Na tej naši poti se nam bo zoperstavilo še veliko sovražnikov, tako notranjih, kot zunanjih.
Zlasti mednarodni položaj je danes zelo težaven in komunisti moramo biti pripravljeni na vse. Pripravljeni moramo biti, če bo treba, tudi na to) da branimo pridobitve, ki smo jih izbojevali med vojno, kar je tudi naš dolg tistim, ki so padli v tem boju. Tudi v prihodnje moramo biti torej pripravljeni, pa najsi se zgodi karkoli. In prepričan sem, da se nam ne bo nič zgodilo, če bomo pripravljeni. Kos bomo temu, da ubranimo našo državo. Vendar moramo tudi danes v takem duhu vzgajati nove in nove generacije. Zato mora naša mladina, naša najmlajša generacija poznati vsa ta dejstva in dogodke iz naše zgodovine, saj bo jutri prevzela vlogo tako ustvarjalcev kot branilcev socializma v naši državi...
IZ GOVORA FRANCETA POPITA NA SLAVNOSTNI SEJI CK ZK SLOVENIJE OB 40. OBLETNICI USTANOVNEGA KONGRESA KPS, 40, OBLETNICI PRIHODA TOVARIŠA TITA NA CELO KPJ TER OB NJEGOVEM 85. ROJSTNEM DNEVU
Komunistična partija je bila edina sila, ki je bila sposobna organizirati boj za obstoj in osvoboditev slovenskega narodi
Izročilo ustanovnega kongresa KPS smo in bomo dosledno uresničevali - Vodilna idejna in politična družbena vloga zveze komunistov v naši družbi je ena bistvenih funkcij samoupravnega socialističnega družbenega sistema - Titova osebnost predstavlja resnično izkristaHzacijo ustvarjalnosti, borbenosti in smisla za resničnost, kar je zgodovinska nujnost delavskega razreda našega časa
Ko razmišljamo o ustanovnem kongresu komunistične partije Slovenije kot izhodišču naše sedanjosti, se hkrati zavedamo, da je bil plod dotedanjega dolgotrajnega boja delavskega gibanja, je povzel predsednik CK ZKS France Popit na slavnostni seji ob 40. obletnici ustanovitve KPS. »Doba, ko je komunistična partija zavestno prevzela odgovornost za usodo naših narodov, je tesno povezana z delom tovariša Tita in njegovih sodelavcev, v Sloveiji še posebej tovarišev Kardelja, Kidriča ter njunih sodelavcev. Partija je tedaj krepila svoj vpliv s tem, da je na marksistični teoretični osnovi oblikovala svoja stališča do dnevnih problemov ob sočasnem vodenju akcije delavskega razreda in delovnih množic za njihovo razreševanje. Tako je premagovala frakcionaštvo, sestaštvo in oportunizem, pa naj so izvirali iz slabosti v lastnih vrstah ali iz nepravilnih ocen in direktiv Kominterne., Opirajoč se v akcijah na množice, je komunistična partija prebijala okvire ilegalnosti in oblikovala zavest komunistov, da so odgovorni svojemu delavskemu razredu in narodu.«
— IDEJNA IN AKCIJSKA V ODITELJIC A SLOVENSKEGA NARODA
Delavski fazred Slovenije se danes lahko s ponosom spominja svojih številnih borbenih akcij za boljše mezde, za uveljavljanje pravic delavskih zaupnikov, za znosnejše delovne razmere, za pravice javnega političnega delovanja ter proti fašističnemu nasilju in vojni. V teh akcijah in pod silovitim pritiskom reakcionarnih režimov se je kovala enotnost slovenskega delavskega razreda. Hkrati s prizadevanji za akcijsko enotnost delavstva pa je partija pritegovala k sodelovanju napredne politične skupine in društva, ki
so se zavzemala za mir, za demokratične svoboščine, za socialno pravičnost in za enakopravnost jugoslovanskih narodov ter za obrambo pred fašizmom. Program ljudskofrontnega gibanja je tako združeval zahteve delavcev, kmetov in izobražencev različnih sve-
tovnonazorskih skupin, ki so nastajale z diferenciacijo v slovenskih političnih strankah. Borbenost je naraščala v akcijah za samoupravno šolstvo, za volivno pravico žensk, predvsem pa v mezdnih gibanjih in stavkah.
»Množične stavke, protirežimske demonstracije, velike manifestacije enotosti delovnih slojev, nemiri kmetov in akcije študentov in mladine sploh,« je nadaljeval France Popit, »vse to je pričalo o preusmeritvi slovenskih množic v levo, o njihovi množični vključitvi v politično areno in je napovedovalo globoke revolucionarne pretrese v naši družbi. Borbeno jedro tega gibanja je bil delavski razred, ki je pod vodstvom komunistične partije preraščal v vodilno politično, idejno in organizacijsko silo, ki je mogla in morala prevzeti odgovornost za usodo slovenskega naroda. Ugled komunistične partije je močno porastel, saj je odločno izpovedovala potrebe in zahteve vseh resnično progresivnih sil in se za njihovo izpolnitev nezadržno bojevala. Tako je partija postala ne samo revolucionarna avantgarda delavskega razreda, marveč resnično ljudska partija, idejna in akcijska voditeljica slovenskega naroda.«
Ko je komunistična partija gradila notranjo politiko, je hkrati upoštevala tudi mednarodne odnose ter tako povezovala svoje nacionalne in internacionalne dolžnosti. Pritisk fašizma v svetu je naraščal, svet je bil pred novo svetovno vojno, ki ni ogrožala samo neodvisnosti narodov, temveč celo njihov obstoj, kar je še posebej veljalo za Slovence. V teh razmerah je komuni-
stična partija znala povezovati vsakodnevne socialne in ekonomske boje delovnih ljudi z njihovimi političnimi zahtevami za mir in obrambo demokracije, proti fašizmu. In čeprav je Kominterna po podpisu nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju v avgustu 1939. leta opustila politiko ljudskih front, je naša partija vztrajala v boju za mir, proti fašizmu in imperializmu ter v boju za neodvisnost in obrambo domovine ob naslonitvi na Sovjetsko zvezo.
POD VODSTVOM PARTDE SI JE SLOVENSKI NAROD IZBORIL
SVOJO DRŽAVNOST
»Odpor proti povečanemu političnemu pritisku in gospodarskim težavam ob začetku druge svetovne vojne se je izražal v številnih demonstracijah proti draginji, v mezdnem gibanju in stavkah, v demonstracijah proti nasilju vlade in proti koncentracijskim taboriščem, v katera je oblast pošiljala komuniste in druge demokrate ter protifaši-ste, v zahtevah za pomoč žrtvam fašističnega nasilja, za vrnitev španskih prostovoljcev iz francoskih taborišč in v podobnih akcijah,« je nadaljeval predsednik CK ZKS. Da bi se izognili aretacijam, 'se je kakih trideset slovenskih komunistov umaknilo v ilegalo in se povsem posvetilo partijskemu delu med množicami, s čimer se je še hitreje spreminjalo razmerje političnih sil v tedanji slovenski družbi. »Polarizacija sil je postajala vse očitnejša. Na enem bregu so se našli zagovorniki proti ljudskega profašističnega režima in tisti, ki so bredli vse globlje v fašistične vode ter v naslednjih letih, braneč svoj privilegirani družbeni položaj, postali orodje fašističnih okupatorjev; na drugem bregu pa so se zbirali bojevniki protifašističnega gibanja, ki so se združevali na temelju političnega programa usanov-nega kongresa KPS in delovali v duhu njenih političnih pobud. Ta proces v slovenskih ljudskih množicah se je vse bolj širil ter štiri leta po kongresu dosegel vrh z ustanovitvijo Osvobodilne fronte.«
' Osvobodilni boj slovenskega ljudstva se je končal s popolno zmago. Y
bratski, demokratični in enakopravni skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti je dobil slovenski narod prvič svojo lastno državnost. V vsem tem dolgoletnem boju pa je bila komunistična partija edina sila na Slovenskem, ki je bila sposobna organizirati boj za obstoj in osvoboditev slovenskega naroda. Njena moč je bila v marksistični idejni jasnosti, v realnem presojanju razmer in dogodkov, v pripravljenosti na usodna dogajanja, v tesni povezanosti z množicami, v zaupanju tisočev aktivnih borcev, ki so sledili njenemu klicu. »V letih najtežjih preizkušenj je pobuda ustanovnega kongresa KPS prepojila slovenski narod in njegovo ogromno večino,« je poudaril predsednik CK ZK Slovenije.
MEDNACIONALNI ODNOSI SO BILI IN BODO SESTAVNI DEL BOJA ZA SOCIALIZEM
Obdobje ustanovnega kongresa je že zaradi ogroženosti slovenskega narodnostnega obstoja postavljalo v ospredje rešitev nacionalnega vprašanja. Zato je tudi reševanje nacionalnega vprašanja postalo v političnem delovanju KP Slovenije sestavni del boja za socializem. Ta usmeritev je dobila polno potrditev v narodnoosvobodilni revoluciji, v njeni narodnoosvobodilni in socialistični vsebini.
Zatem pa je France Popit povzel: »Popolno nacionalno uveljavljanje narodov in narodnosti v socialistični Jugoslaviji je s samoupravljanjem dobilo novo razsežnost. Delovni ljudje sami razpolagajo z rezultati svojega dela v delovni organizaciji, v republiki in federaciji. Kljub temu ne mislimo, da vlada pri nas popolna socialna homogenost, da ni razlik v položaju in interesih tudi med narodi in narodnostmi. Toda zato ne ustvarjamo administra-tivno-ideoloških konstrukcij, da bi jih zakrili, marveč iščemo oblike in načine samoupravnega dogovarjanja, da bi jih presegli. Popolno uveljavljanje narodov in narodnosti v naši deželi in v naših razmerah jih tako hkrati Vse bolj zbližuje.«
Po besedah Franceta Popita življenje vsak dan dokazuje, da je nacionalno
vprašanje v sodobnem svetu še ^jj kako smo še daleč od tega, da b* .p rešeni vsi mednacionalni odnosi t** socialističnih deželah in med Njihovo reševanje pa je tako kot r p štiridesetimi leti sestavni del boj* v socializem, ta boj pa vodijo mnoz> lastnem interesu.
DOSLEDNO IZPOLNJUJE^?
SVOJO INTERNACIONAL^1' ODGOVORNOST .j
V nadaljevanju svojega gov0.r*ja ranče Popit poudaril, da je Komunistična partija Jugoslavije p",
podpore vsem protifašističnim njem za svojo glavno internacion odgovornost preprečiti fašizacijo j slavije, kar je bila hkrati tudi njena pf3, dolžnost do lastnega delavskega ^ zreda in jugoslovanskih naI°^0 Ponosni smo lahko, da smo s usmeritvijo veliko prispevali k mf ^ rodnemu delavskemu gibanju. . prispevku zgovorno pričajo de\. K preprečili smo pristop Jugosla^J jp fašističnemu trojnemu paktu, najp''pi najmočneje smo v okupirani E Ai organizirali oborožen upor ■.$(> velike fašistične vojaške sile. v se uspešno uprli stalinistični p0}1 premagovanju etatističnega sodarji' gradimo sistem samoupravnih s0tbp stičnih odnosov. Jugoslavija p pobudnik gibanja neuvrščenih -jt dejavnika boja za mir in neod^s^j narodov ter za hitrejši e^°nteriia' napredek dežel v razvoju. Naš m ^ cionalizem je bil vnovič potri^jSp^' lanski berlinski konferenci komu nih in delavskih partij Evrope- ,e\0'
Na teh osnovah temelji naše s pp!1 vanje s komunističnimi in dela partijami ter naprednimi gibahJ^ te ploh. Prepričani smo namreč, osnove ustrezajo sodobnim ra ijavl? ko se socializem čedalje bolj uve Ugpi kot svetovni sistem. Internacion ^0. je potreben delavskemu gibanj -jtvf da pospešuje procese osvon delovnega človeka!
Zatem je predsednik CK ZK-Š.^tfi!1 govoril tudi o naših odnosih do ‘"Ljelf v zamejstvu. V interesu miru *n » vanja smo se sporazumeli s s°
Dnhi° in smo sopodpisniki državne od^0^^e Z ^vstr'j°> toda s tem se nismo _ Povedali skrbi za nemoten nacio-j^il’11 razv°j naših manjšin v zamejstvu, doti ne ‘,omo zaradi naše želje po br_ rkenJ sodelovanju s sosedi postali doZbrižni do zamejskih Slovencev in obvZP°ln^Vanja me(inarodno sprejetih
lJSTAX7 izročilo 'Kovnega kongresa KPS:
ENOTNOST komunistov V AKCUI
nov^*°Venski komunisti smo na usta-kongresu poudarili, da bosta „0v ^nost slovenskega naroda in nje-sod Laro^n' obstoj zagotovljena le v S1 ?. n' zvezi bratskih narodov Jugo-'te,<< je nadaljeval France Popit. §1 to Ustanovitev komunistične partije
v ®niie ni smela oslabiti vezi s Nar llnislično partijo Jugoslavije, miv; C’ neposredna nevarnost in eri nost izhoda iz nje je terjala trdno,
neBart fPJ in KPSkot njenega sestav-stj j de‘a> terjala je veliko samostojno-na t Sporazumevanja, terjala je odnose zrnaemel* demokratičnega centrali-je biVa e Času ustanovnega kongresa katerim notn°st komunistov kljub ne-
že dosežena al’ljivCem in ^Padnikom Vani« cna> kar je omogočilo povezo-pe n h Vseh svobodoljubnih sil za sku-k0mboi >n skupne cilje. Brez enotnosti d »nistov ne bi dosegli ničesar. »Tudi nadar - ko z zaupanjem gledamo na )>sa: s]ni' razvoj,« je dejal tovariš Popit, liberar10 P0 Političnem porazu pojavov zavm -lzma’ ozkega nacionalizma in jim nCmia ysakršne ideologije, ki so delavk nekateri vodilni partijski kom,,dosegli veliko enotnost zveze danda"1SJ0Y Jugoslavije.« Seveda jejo aaSnJe odnose še vedno označu-utriev„n°gi negativni pojavi, toda z nih nf,anlem samoupravnih socialistična st,-11080^ čedalje bolj potiskamo zve2e,anski tir.. »Varovati enotnost °d s 0niunistov v akciji, tudi to je eno konem0^1 ’n navodil ustanovnega ŽKs Sa,<< Je pribil predsednik CK
I^JUNISTI morajo biti £JNA in gibalna sila
0 ^^MOlJPRAVLJANJA
vloog1^113 funkcija vodilne družbene p° bes jZe komunistov v našem času se kuje vtr, Pranceta Popita ne razli-časa 'ko 0C1 tiste, ki jo je imela za zvezg astanoynega kongresa. Vpliv nja je j^nlstov na družbena dogaja-sn,o kr, VlSen Predvsem od tega, koliko benj jJ111111*5.1! sposobni povezati druž-razreda ■ Petični interes delavskega Zmool i;ln delovnih ljudi z ustvarjalnimi samo„' Stmi družbe za socialistični
2atePraVni razvoi-
»Očb Pa le France Popit nadaljeval: ki Se no Je> da mora biti v naši zvezi, sociaiisJ®ansko oblikuje na temeljih kujoče rCne8a .samoupravljanja, odlo-Stc'vPrav VO UC'onanl0 mesto komuni-? drueri v.samoupravnemtnehanizmu. ramo h,?1 Sosedami, komunisti modalna s*i notranja idejna in politična Poma 'la samoupravljanja, s tem, da carn niih,,° °dkrivati delovnim množi-'Uterese tVe prave današnje in jutrišnje bov° Ur erP0gojo in sredstva za nji-korrmnkf Sn!cevanje. Tako bo zveza V*0goiHp:OV uajuspešneje opravljala °rganizirine ter politične pobudnice pri uističnjh n?Ju. demokratičnih in humana0 Drpr,KCl za revolucionarno druž-
preobrazbo.«
?animanip dr"unistov mora razširjati jaterese jn delavcev za njihove lastne
.do znair.VZ®a]at' delovne množice, da ?zjih poHr„ae. e ruzreševati probleme k°V in deW1J’udelovanja posamezni-b°do obvl '?lh skupnosti, temveč da toprodukri;. 0 jale oolotno družbeno 1 > da se bo krepil nepo-
sredni vpliv delavcev na celotno družbenopolitično življenje. Samoupravljanja delovnega človeka v naši družbi ni več mogoče utesnjevati v njegovo organizacijo združenega dela; samoupravljanje je sistem, v katerem mora delovni človek vplivati na vse pomembnejše odločitve v občini, republiki in federaciji, na vseh področjih delovanja in ustvarjanja, na celoten razvoj družbenega življenja.
ZAČELI SMO
ODPRAVLJATI	RAZLIČNE
OBLIKE
LASTNINSKEGA SISTEMA
Zakon o združenem delu in celoten sklop sistemskih zakonov pomenita kontinuiteto v samoupravljanju in našem razvoju ter poglabljata preverjene vrednote naše socialistične družbe. Z njuno pomočjo uveljavljamo združeno delo in samoupravljanje kot odločilna dejavnika za osvoboditev delavskega razreda in ustvarjanja svobodne asociacije proizvajalcev.
France Popit je poudaril:
»Z zakonom o združenem delu zavračamo tezo o nujnosti državnolast-ninskega monopola nad usklajevanjem in načrtovanjem družbenega razvoja kakor tudi tezo, da je samo strokovno upravljavski aparat v združenem delu sposoben razpolagati z družbenim kapitalom, češ da samo on razpolaga z znanjem in strokovnimi sposobnostmi za opravljanje te funkcije. S pomočjo tega zakona bistveno zožujemo možnosti za nastanek takšnih monopolov in tez, hkrati pa — kar je glavno in odlo-5ilno — gospodarsko ter politično oblast nad celotno novo ustvarjeno vrednostjo prenašamo na delavce v temeljnih organizacijah združenega dela. Po določilih zakona o združenem delu ne more s sredstvi za proizvodnjo in reprodukcijo v družbeni lastnini nihče posamično razpolagati — ne kot posameznik, ne kolektivno kot skupina in ne kot državni organ, niti si kakega njihovega dela ne more prilaščati brez odgovornosti do enakih pravic drugega. Tako postaja družbena lastnina tudi pravni odraz socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov in splošni pogoj, ki omogoča in jamči posameznemu delavcu v združenem delu, da uresničuje svojo pravico dela z družbenimi sredstvi oziroma da na podlagi svobodnega izkoriščanja tega pogoja lahko pridobiva svoj osebni dohodek sorazmerno s tem, kar je s svojim tekočim in minulim delom prispeval k skupnemu rezultatu in produktivnosti družbenega dela.«
S takšnim sistemom odnosov smo začeli odpravljati različne oblike lastninskega sistema. Družbena lastnina se kaže kot lastnina vsakega delavca in vseh delavcev, z nadaljnjim razvojem proizvajalnih sil in z rastjo produktivnosti dela pa bo še bolj omogočala delitev po potrebah. Način in merila, kako ustvarjati družbene dobrine, kako deliti novo ustvarjeno vrednost, koliko vlagati v enostavno in razširjeno reprodukcijo, bodo oblikovali delavci v organizacijah združenega dela s pomočjo neposrednega samoupravnega dogovarjanja/sporazumevanja in planiranja. Ob tem postajajo država in njeni organi orožje in poroštvo sistema in delovanja socialistične samoupravne družbe.
»Obsežne in težavne naloge, ki izhajajo iz načel nove ustave in zakona o združenem delu in ki jih uresničuje naš delavski razred pod vodstvom svoje komunistične partije,« je dejal France Popit, »pričajo, da vodilna idejna in politična družbena vloga zveze komunistov v naši družbi ni le potrebna, marveč je tudi ena bistvenih funkcij samoupravnega socialističnega družbenega sistema.«
ZAVEST O POTREBI VSESPLOŠNEGA KULTURNEGA DVIGA
RASTE IZ PRAKTIČNE IZKUŠNJE DELOVNIH LJUDI
Zatem je predsednik CK ZKS opozoril, da mora zveza komunistov, da bi lahko v praksi potrjevala svojo vodilno revolucionarno idejnopolitično vlogo v razvoju naše družbe, skrbeti tudi za svojo teoretično rast in zorenje. Potrebo po marksističnem znanju in usposabljanju komunistov je poudaril že ustanovni kongres KPS in njegov manifest.
S ponosom lahko poudarimo, da je bilo delavsko gibanje v človeški zgodovini doslej najbolj množični nosilec znanstvene misli o družbi. Samo tako delavsko gibanje je lahko vplivalo in vezalo nase tudi druge sloje, ko je v boju za lastno osvoboditev razkrivalo lepšo perspektivo človeštvu. Pri tem se je delavsko gibanje na Slovenskem opiralo in črpalo svojo moč iz tradicije puntarske misli kmetov in napredne humanistične misli vrhov slovenske kulture od Prešerna in Levstika do Cankarja. Z razvojem našega delavskega in nasploh družbenega samoupravljanja nenehno raste pomen, ki ga ima za našega delovnega človeka njegova obča kulturna raven.
France Popit je ugotovil:
»Zavest o potrebi vsesplošnega, množičnega kulturnega dviga, o potrebi "znanja in izobrazbe, o potrebi višje kulture medčloveških odnosov dandanes ni več zgolj zavest redkih prosvet-
svojo oblast nad njim. »Zato bo treba še novih naporov za izobraževanje z delom in ob delu,« je ugotovil predsednik CK ZKS in dodal: »Več moramo napraviti za razvoj in smotrno usmeritev lastne raziskovalne dejavnosti kot potrditev naše svobode in neodvisnosti, afirmacije v svetu in za spodbujanje ustvarjalnih sposobnosti in naporov mladih generacij.«
KAR JE BISTVENO NOVEGA V MARKSISTIČNI MISLI IN PRI SOCIALISTIČNI GRADITVI,
JE TESNO POVEZANO Z DELOM TOVARIŠA TITA!
Ob koncu svojega govora na slavnostni seji CK ZKS je predsednik Popit dejal, da se v celoti zavedamo tega, kako bi lahko bila naša resničnost bistveno drugačna, če ne bi imeli idejno, politično in organizacijsko trdne komunistične partije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije, če ne bi bili na njenem čelu ljudje, kot je tovariš Tito. Svoj govor pa je France Popit sklenil z naslednjimi mislimi:
»Titova osebnost predstavlja resnično izkristalizacijo ustvarjalnosti, borbenosti in smisla za resničnost, kar je zgodovinska nujnost delavskega razreda našega časa. Bežen pogled na nekatere mejnike v našem razvoju kaže, koliko je Titova misel ustvarjalna, kako mu je tuja vsakršna dogmatič-nost. Že sama zahteva, da dela vodstvo partije v domovini, je pomenila odpor proti pisarniškim idejnim konstrukci-
Ijencev in tudi ne samo komunistov, ki so v svoj program zapisali, da mora kultura postati v resnici last ljudstva, da mora kulturna ustvarjalnost graditi na najvrednejših kulturnih pridobitvah preteklosti in sodobnosti. Zavest o potrebi vsesplošnega kulturnega dviga raste danes iz neposredne praktične izkušnje delovnih ljudi v našem socialističnem samoupravnem sistemu...«
Ne gre le za poznavanje modemih tehnoloških procesov, ki terjajo od proizvajalca višjo delovno kulturno, višjo strokovno kvalifikacijo, gre za probleme, ki daleč presegajo meje strokovne kvalifikacije in s katerimi se samoupravljavci nenehoma srečujejo v svoji vsakdanji samoupravni praksi. Ti problemi zahtevajo široko razgledanost že v temeljni organizaciji združenega dela. Zaostalost, neznanje in nekulturnost so namreč še vedno zelo močni, če ne celo glavni zavezniki birokrata in tehnokrata v njunem prizadevanju, da bi omejila samoupravne pravice neposrednega proizvajalca in uveljavila
am, ki ne izvirajo iz družbene resnič-lOsti naših narodov in njihovega delav-kega razreda. Le tako smo se pod Jtovim vodstvom lahko uspešno borili iroti okupatorju, se osvobodili in rvedli socialistično revolucijo. Razvit ut za tisto, kar novega prinaša čas, vodi 'itovo pot pri premagovanju protislo-ij sodobnega sveta in socialistične raditve. Z njim smo premagali biro-;ratski koncept socialističnega razvoja Iružbe in razvijamo samoupravne so-ialistične odnose. Z njim se trudimo za nir in enakopravnost v svetu, proti 'saki hegemoniji in blokovni delitvi veta, za politiko neuvrščenosti. To, kar e danes bistveno novega v marksistični nisli in pri socialistični graditvi, je tesno

Veseli in ponosni smo, da je tovariš Tito danes med nami; da se mu lahko neposredno zahvalimo za delo, ki ga je opravil, za 40-letno vodstvo komunistične organizacije v Jugoslaviji, in da mu ob 8 5-letnici zaželimo še dolgo in plodno delovanje in osebno srečo.«
O slavnostni seji CK ZKS v počastitev 40. obletnice ustanovnega kongresa komunistične partije Slovenije bi bilo moč pisati na nešteto načinov. Zmanjkalo nam bi prostora, če bi poskušali zapisati imena vseh, ki so peli, recitirali... Podobno bi se nam primerilo ob naštevanju imen, ki so spremljali presednika Tita —rečemo samo »najdražjigost« in že vsi vemo, kdo ima edini pravico nositi to od ljudstva skovano medaljo — se rokovali z njim, spregovorili besedo, dve...
In kam naj bi zapisali imena vseh sto, dvesto tisoč ljudi in več, ki so iz spomina na obletnico—v drugačnih družbenih razmerah bi lahko ostala le slovesnost rojstnega dne v družinskem krogu — napravili veličastno ljudsko zborovanje. Menda se je neprekinjen človeški zid na obeh straneh cest in ulic začel že kar v Medvodah. Ne bi smeli pozabiti na Petra v Šentvidu, Mojco na Celovški, Jakca na Prešernovi, Irene s Šubičeve, Toneta ob Dalmatinovi, Jožice z vogala Miklošičeve... in še vseh, ki se s ponosom spominjajo: »Bil sem zraven!«
Sam predsednik Tito v svoji priložnostni besedi na slovesni seji CK ZKS v unionski dvorani ni mogel mimo tega, da ne bi izrazil spoštovanja do veličastnega vtisa, ki ga človek lahko doživi le nekajkrat v življenju ali le enkrat ali sploh nikoli:
»Kaj takega, kot je bilo danes v Ljubljani, še nisem videl. Zbrala se je velikanska množica ljudi. Na ulicah in ob vsej poti, kilometre in kilometre dolgi. Tudi leta 1945 se je tu zbralo veliko ljudstva, vendar precej manj kot danes. In kaj to pomeni? To pomeni, da naše ljudstvo vidi, kam stopa, da so si komunisti pri ljudstvu pridobili zaupanje in da morajo paziti, da bomo ohranili to zaupanje, ki nam ga je ljudstvo izkazalo.« '
Presenetljivo, kako malo besed in prvinska preprostost v izražanju sta dovolj za oblikovanje in popolno razumevanje velike misli. Take, ki ni samo za en dan...
Ko bodo kronisti čez desetletja pisali o štiridesetih letih Čebin, bodo vsekakor naredili napako z ugotovitvijo, kako je bila slavnostna proslava v unionski dvorani. Pravi »zvezdni trenutek« je bil med deseti-soči na ljubljanskih ulicah, ne samo zaradi moderne tehnike, ki je vsako slavnostno izgovorjeno besedo in mogočno zapeto pesem napravila še tisto sekundo za last vseh sodelujo-. čih. Prava »osrednja prireditev« je bila med stotisoči na planem zaradi Živega občutenja z besedami hlapca Jerneja in krčevitim upanjem Klopčičevega trboveljskega rudarja, da bo le prišel dan, ko bo le kopal prekleti črni premog tudi zase. »Ni hudič!«
Poskušajmo praznični utrinek zaokrožiti z anekdoto: Ponoči se je nad Ljubljano razdivjala nevihta s silovito točo, zjutraj pa se je razcvetel kristalno čist in pomladansko bleščeč sončni dan. Tak, kakor je lahko samo enkrat v letu. Vsi šo si oddahni-- //, saj slavnost ne sestavljajo samo besede, pesmi, pozdravi gostom in stotisoči udeležencev... »Pravi dan« mora biti stkan iz kompletnega doživetja. Da lahko potem rečemo: Bilo je nepozabno!
TIG
v ___________________________________J
Pogovor z Vido Tomšič
Ogledalce ženske — ogledalo družbe
Družina nas ne sme zanimati zaradi odnosov med zakoncema, temveč kot zdravo in ljubeče okolje za otroka - Doklej in zakaj dvojnost vloge ženske: v službi in doma? - Vsakršno iskanje novih in boljših rešitev v družbi se vedno znova vrača k delu
smo natančni, v bistvu omejevanje »pravic« staršev. Seveda, če »pravice« pojmujemo kot del lastnine... Deklaracija prav tako skuša stopiti na prste zlorabi »pravice«. Žalostno je, čeprav je res, da nemalokrat srečujemo zlorabo starševskih pravic. Veliko ljudi je biološko sicer zrelih za spočetje otroka, niso pa dovolj zreli, da bi ustvarili do otroka odnos s polno odgovornostjo. Lahko rečemo, da niso sposobni za polne družinske odnose. Za nas je pa prav zaradi omenjenih problemov družina v središču pozornosti in smo prav
»Krajevne skupnosti bi lahko organizirale ustanove, ki bi skrbele za otroke, bolnike in invalide. Rdeči križ že sem in tja daje pobudo in prav krajevne skupnosti so pravo okolje za uresničitev te zamisli.
Ko že govorimo o tem, se mi zdi, da sindikat stoji preveč ob strani. Ne prizadeva si dovolj, da bi krajevna skupnost postala razširjena družina. To je skupnost, v kateri samoupravno podružbljamo del družinskih in gospodinjskih opravil.«
— Mar ne gre za »problem« socialističlne zveze?
»Res, toda ni prav, če se vedemo preveč »sektorsko«. Človek ni razdeljen na sektorje. Delavec ustvarja dohodek, ki ga »prinese« v krajevno skupnost. Delavskemu razredu ne bi smelo biti vseeno, kaj se dogaja naprej z njegovim dohodkom. Res, krajevna skupnost je »problem« socialistične zveze, vendar — ali ni SZDL fonta organiziranih družbenih sil, znotraj katere deluje tudi sindikat?«
Uredništvo beograjskega sindikalnega časnika »Rad« in »Delavska enotnost« sta se odločila za sodelovanje pri tematsko zasnovanem pogovoru z Vido Tomšičevo, članico sveta federacije, predsedstva SR Slovenije in predsedstva zvezne konference SZDL	Jugoslavije,
ugledno družbenopolitično delavko doma in v svetu.
Izbor sogovornice nikakor ni bil naključen; le-ta sodi med najvidnejše iskalce poti do pravih, naših, sodobnih, socialističnih odnosov med družbo in družino, med možem in ženo in — morda bi to morali postaviti na prvo-mesto — med starši in otroci.
Družina, otrok, družba (in še veliko misli o vlogi matere, žene, ženske in proizvajalke v družbi) — pomenijo trikotnik, znotraj katerega se je sukal naš pogovor.
Vsekakor je prav, če povemo, da je bil pogovor izredno živahen, polemičen, nemalokrat zabeljen s svojevrstnimi mislimi in — obsežen. Prav zadnjo posebnost poudarjamo še posebej, ker smo za objavo lahko pripravili le nekatere posebej izbrane dele pogovora, pač tako, kakor smo ga vsebinsko razumeli, in ne dobesedno, čeprav ga prinašamo v pretežni večini med narekovanji.
V ___________________________
Za začetek pogovora se je Vida Tomšič ustavila ob znani Engelsovi misli, da emancipacija in enakopravnost ženske ni mogoča v okvirih individualnega gospodinjstva. »Feministke so mnenja, da patriarhalno družino lahko spremenimo ali jo ukinemo brez globljih družbenih sprememb. Največkrat poudarjajo, da je treba v največji možni meri podružbiti gospodinjstvo in tako dati ženskam možnost, da lahko neposredno sodelujejo v združenem delu. No, s tem se strinjamo tudi mi, vendar vemo, da moramo spremeniti položaj človeka v delu, v proizvodnih odnosih. Čeprav naše ženske že pomembno sodelujejo v združenem delu, pa se odnosi v družini in gospodinjstvu spreminjajo zelo počasi. Prepočasi...
Pri razporeditvi dela v družbi in gospodinjstvu ženska še vedno »vleče kratko«. Natančneje povedno, kot da pričakujemo, da bodo še naprej ženske delale na dveh delovnih mestih, ker si premalo prizadevamo za po-družbljanje vseh tistih dejavnosti
družine in gospodinjstva, ki so danes že anahronizem. Razvoj proizvajalnih sil in odnosi v družbi — kljub vsemu, čeprav stihijsko — vplivajo na preobrazbo razmer. Vzemimo za primer šolanje otrok; vse bolj postaja skrb družbe in nihče zaradi tega ne protestira. Razburjamo se
/	N
»Vsi naši družbeni napori veljajo temu, da bi ustvarili pogoje, v katerih bi lahko uresničili čim več srečnih zakonskih in družinskih odnosov. Vendar mislim, da pri nas pogosto mešamo zakon in družino. To predvsem ovira družbeno politiko, ko skušamo zavarovati interese otrok, kadar zakonski od-j nosi niso uspešni.
Družino razumem kot odnos dveh generacij. Starejši skrbe za mlajše... Pri tem ni pomembno, če v zvezi Z družino govorimo samo kot o krvni zvezi. Otrok lahko živi polno družinsko življenje tudi brez pravih staršev. Kar je za otroka najpomembnejše, česar ni moč nadomestiti, je individualna ljubezen in skrb konkretne osebe zanj. Nekaj takega mu seveda ne more dati družbena ustanova. Otrok mora nekoga imeti. »Imeti osebno.. .« To ni nujno roditelj, je lahko adaptivni roditelj ali kdo drug. Poznamo primer, ko je otrok v bolnišnici hiral zaradi pomanjkanja ljubezni. Potem se je nekdo spomnil, poklical kuharico in ji rekel: »Skrbi za otroka, sam je...« Kuharica je otroka vzljubila in — vse je šlo vidno' na bolje...
\_____________________________/
samo zato, ker nimamo dovolj šol, bolnišnic, zdravstvenih ustanov in še kaj... Vsekakor pa je treba imeti akcijo podružbljanja bolj načrtno v rokah...«
— Nekateri sociologi trde, da je družina vse bolj osamljena, da družba premalo skrbi zanjo. Koliko je resnice v tem?
— S takimi mnenji se ne morem strinjati! Naša družina ni osamljena in še manj »izven« družbene skrbi, ker družba ni država. Delovni človek je nosilec
družbenih odnosov. In katera družba naj bi se, na primer, vmešavala v odnose med moškim in žensko ali naj bi komurkoli reševala zakon? V družbeni skupnosti moramo vsi ustvarjati pogoje za organiziranje strokovnega usmerjanja, posvetovanja... Prav zato smo v Sloveniji v nov zakon o zakonski zvezi in družinskih odnosih »vgradili« obveznost, da morata bodoča zakonca najprej v posvetovalnico. Vidite, preden dobite v roke vozniško dovoljenje, morate preskočiti vse strožji izpit, o rojstvu otroka in odnosih v družini pa vemo prej manj kot preveč. V šoli se o tem komajda govori, drugje še manj... Res, seksolo-ške literature nam ne manjka, vendar smo siromašni v vzgoji odgovornosti do človeka drugega spola in še posebej do »tretjega človeka«, ki se bo komaj rodil...
— Vse se torej vrti okoli zakona, družine...?
— Za socialistično družbo je zakonska zveza zanimiva predvsem kot osnova za družino, zaradi otrok, in ne kot ustanova privatne lastnine. Družba se mora vmešati v zakonske odnose, če ugotovi, da gre za izkoriščanje človeka po človeku. Že Marx je o tem vedel veliko povedati... Torej, ne skrbimo za zakon zaradi zakona! Prizadevamo si predvsem za to, da bi imel vsak človek pravico do dela — ne glede na spol. Prav nikakršen poklic ni — imeti moža! V tem smislu se z žensko emancipacijo tudi moški osvobajajo! Tudi ženska naj gradi svoj položaj na delu v združenem delu. In če najde pravega življenjskega tovariša, bo toliko srečnejša. Da pa bi ohranila svojo srečo, mora z možem vzpostaviti odnos med-
sebojnega tovarištva in zaupanja, kar ji bo laže uspelo, če bo imela svoj poklic in svoje delo. Oba zakonca skupaj pa, seveda, morata imeti vsaj najbolj osnovno znanje o odnosih med zakoncema in o tem, kakšne dolžnosti in odgovornosti rasto iz tega odnosa. Zakonska zveza nikakor ni kompromis, temveč stalna skrb za tovarištvo in prijateljstvo ...
— V takem ozračju je prav gotovo tudi otrok srečnejši?
—- Seveda! Saj se otrok ne rodi le kot potomec staršev, kot njuna »lastnina«. V interesu družbe je, da otrok raste v okolju, ki je poln ljubezni in zaupanja. Prav zato je OZN že davno tega sprejela Deklaracijo o pravicah otrok. Deklaracija je, če
zato v ustavi zapisali, da velja družini vsa zaščita družbe. Sociologi pa, ki vztrajajo na »osamljenosti družine«, ne razumejo, da se prava zaščita izraža skozi nov položaj delavcev — staršev, ki lahko vse bolj vplivajo na celotni dohodek in odnose v družbi.
— Pomeni, da si želimo kar največjo stopnjo podružbljanja družine in skrbi za otroka?
— Naše želje se mi zde logične, saj bomo le tako lahko opravili z dvojnostjo žene, ki dela praktično na dveh delovnih mestih in ima dvojno obveznost. Vendar le moramo vse skupaj ocenjevati v povezavi z našimi celotnimi odnosi v združenem delu. Marx je — naj se spet vrnem k njemu — govoril o osvobajanju delavskega razreda in dela tudi skozi bitko za skrajšanje delovnega dne. Mislim, da prav o tej bitki danes malo govorimo in malo razmišljamo.
— In vendar smo — še ni dolgo tega — skrajšali delovni teden!
— Prav gotovo smo s tem napravili veliko, vendar zdaj o dvainštirideseturnem tedniku govorimo kot o nespremenljivem dejstvu. Prav gotovo bomo morali začeti razmišljati drugače, ker se že zdaj srečujemo z docela nesprejemljivimi razmerami. Številni so primeri delavcev v najrazličnejših panogah, ki si prizadevajo za skrajšanje delovne dobe. Poznamo pa tudi številne primere, ko delavci preveč »izgorevajo« na delovnem mestu. Gre seveda za nehumane delovne razmere, katerih vsakdanja posledica je naposled invalidnost. Res pa je, da hkrati vemo povedati tudi to, kako v resnici delamo učinkovito le pet ali šest ur na dan. In vendar se vztrajno oklepamo osemur-
»Po legendi je bog pregnal Adama in Evo iz raja in ju preklel. Adam naj bi živel v potu svojega obraza, Eva pa naj bi rodita v mukah. Pravzaprav lahko govorimo o dokaj nehumanem bogu. No, šalo na stran! Sreča ljudi je tako v delu kot v ustvarjanju novega življenja. Vsega tega
pač v raju ni in — raja brez tega si niti ne želimo!
Toda kako spremeniti ‘delo v srečo? Kaj storiti, da ne bo suženjsko, da bi človek v delu skupaj z drugimi delal zase in za svojo skupnost? Prav v tem je tudi bistvo odpravljanja izkoriščanja, bistvo podružbljanja proizvodnih sredstev, samoupravljanja... Odprava privatne lastnine kot osnove patriarhalne družine je tudi začetek osvobajanja ženske, tako da ji lahko delo in rojstvo prineseta srečo in zadovoljstvo. Ženska se potrjuje kot osebnost, če je obenem delavka in mati. V naši družbi vsi skupaj ustvarjamo pogoje za -svobodno in odgovorno planiranje poroda. Obenem to tudi pomeni, da dajemo ženski možnost, da se kot proizvajalka, samoupravljavka in mati počuti kot subjekt.«
nega delavnika! Ali ne bi bil1 pametneje, da bi se vsa družb* j
sporazumela za delavnik, znotrf
katerega bi bili sposobni v resni1* učinkovito delati?
— Zakaj postavljate vpraš-' nje delovnega časa tako v osp*1' dje?
— Vsekakor — poleg dV gega — nikakor ne moren11
mimo tega, da imamo v Jugosl* vi ji precejšnje število nezaposl* nih. Družba prav gotovo ne ^ uspela zdržati daljši čas v tak® razmerah brez hujših pretres0* Rešitve bomo morali najti,11 posebej, ker jih imamo na volj0 Najprej, velike možnosti govorimo o zaposlovanju —
daje na voljo kmetijska pr°'
zvodnja. Z drugimi besedami11
tudi pomeni, da ne smemo
Vp
dopuščati hitro in nekontrol* rano preseljevanje z vasi mesto. Delavski razred Jugosl*' vije mora vsekakor zelo zanii»a' ti, kaj se dogaja v kmetijstvu, s°; se vse bolj zavedamo, da je hran1 strateško vprašanje vsake dež°l{ in del njene prihodnosti. In kmetijstvo daje zanimive ^ pomembne možnosti za zaposl0-vanje. Prav gotovo ne smen*0 brezbrižno opazovati, kako sC! praznijo prav tiste vasi, kjer s°| dobri pogoji za delo in življenj1 j
Dobro, to je ena plat medalj1 Še huje je, ker je nezaposlen0 družbeno zlo, ki ne prizade03 živo samo nezaposlene, temv tudi zaposlene, torej vso družb0 Nezaposlenost za prizadeli* človeka in za nas pomeni svj vrstno degeneracijo. Že veČs*
smo doslej slišali predloge, d8
Di
skrajšali delovni čas zaposl01'
in tako dobili prostor za nez8^’<,
iti'
slene. Predlog prav gotovo V haja vse bolj v ospredje in je bolj vprašanje načina, kako **
uresničiti.
ti
Poudariti moram, da sem ikrajšanje delovnega dne, n° f udi za zmanjšanje delovnih d®1 ednu. V tem, slednjem primofl1 >i si pravzaprav prizadevaliz! >ddih treh do štirih dni, venda*^ :ato morali delati po deset uf ^ lan. In kaj naj bi ta čas p0°e Uroki, ki bi ostali brez starše0 P Ivanajst in več ur?
— Če razmišljanje razum01^. prav, bi lahko pričakovali ^
podaljševanje delovnega sta:
vse tiste, ki lahko delajo? — Poglejte si
stara. Pravimo pa — še zdale°11
samo mi! — da se skrb za os'
Ha F
lega človeka začne s tem,
da
Združb
sta:
vs°
morali prizadevati za to, delali dlje. Seveda se bo vedno sporazumela za not tivno določen delovni Zanimivo je, da zdaj na ^ koncih in krajih srečujemo P^ zadevanja za beneficiranje
lovne dobe, namesto da bi hd j1 cilj, kako bi človeka obdržali v delovnem okoljm ^ se razumemo prav, taka vanja »vlečejo« za seboj . večjo prožnost in prilag0"^ ^ pri določanju delovnega ^ njegovega začetka in konca-bi skrajšali delovni dan, h‘ ^ kakor imeli boljšo fizično cijo, kakor zdaj in bi se izboljšali pogoji za daljše Ži° nje.	‘
Prav gotovo je res, da dela, mora ustvarjati tu nezaposlenega. Mar ne hi

statisti00*
podatke! Naša družba se vse h0
tar°'
ne izločimo iz delovnega okj Prav zato si bomo v prihod0
k01 je. če bi vsi delali — časovno na ^an — malo manj, vendar bi tahko delali vsi in bi vsak lahko Ustv.aril dovolj zase? Slej ali prej b°mo prišli do spoznanja, da so ludi taka vprašanja in odgovori nanje del našega standarda.
Pričakujem, da bo ta ali oni ob em začel govoriti o uravnilovki ' Pa o iskanju poti v skupno s,r°maŠtvo. Vseeno ostajam pri av°jem mnenju. Če želimo dvig-nitl družbeno produktivnost, aroraino pripraviti vse delavce k° tega, da bodo delali več in ® Je in da bomo obenem odpi-fa * nova delovna mesta. Kot ajrimivost omenjam, da imamo ^ Aveniji velik primanjkljaj v seh servisnih dejavnostih, kar je v v žot°vo nenormalno za de-e °. ki se otepa s tako veliko
Zaposlenostjo.
~~ Velikokrat slišimo govoriti ^moških« in »ženskih« opravi-Poleg tega srečujemo še J1'®0’ resnejšo delitev na ^rooške« in »ženske« industrij-
^ Panoge, dejavnosti_____
akšna je vaša razlaga?
7~ ^ omenjenem fenomenu le v roednarodnem letu žensk ®0v°rilo p0 vsem svetu. Zakaj bila tekstilna industrija 'Pično ženska«? Po vsej ver-gnesti zato, ker gre za nadalje-žatJje miselnosti, češ, če so že Zske bile dobre tkalke doma, °tudi dobre v tekstilni indu-^akor da bi bilo delo v :	krilni tovarni lahko in tisto v
moramo pre-boijj1^’ ie za otroka naj-
PoivetT, 56 ^ P0P°ln0ma
Prav h 6 nieniu- Resnica je Kladi r^81e' Zanimivo ie> da
Kejo delavci naibolj razu-in ■ Rednost skupne vzgoje Poi^Jf^^ja- Jemljejo jo socini^?°Sl za Premagovanje oben 10 razdk med otroci in
ljenjem ^ boljŠi Štart v živ' najvr-c^0^^' rnalomeščani
Kroka ra‘. menii°’ da je ra s p naibolje, če ga obdajo
ta »°rn0stj° v hiši. In prav UstvQriZOrnost<< nemalokrat ga, nesreenega, razvajene-osiroZ^0’ duševno nega aSeneSa, nesocializira-tlučan' tr0^a’ ki išče izhod v dobrika ^ Potrošniškim in v h -0171’ V dra8ih igračkah bolj ^nern standardu... Vse
^avnelT-iT °d SVOiega
Ija, od 8a ztvl}enjskega oko-k0v y ružbe svojih vrstni-krogiij	ntalomeščanskih
naiPro/JPaZam° tud' največje Prav ^nje celodnevni šoli. Pogledi 0meščanski vplivi in
VZ8°ji oZka°g0 ^ ^
°vira n v. 1 so precejšnja do 5(-	Prizadevanjem,
°blike d'7?6 ustvarili višje Krogg užbene skrbi za vse
»Žena na porodniškem dopustu ne sme biti izključena iz življenja kolektiva. Počutiti se mora kot njegov član, kolektiv pa bi moral njenega otroka sprejeti za svojega. Ko samo skrb matere za otroke ni
\
dovolj, mora priti na plan družbena skrb v najrazličnejši oblikah, o čemer sta veliko povedala že Marx in Engels.
Če govorimo o neobhodni in izključni materini skrbi — nekateri menijo, da bi morala trajati do petnajstega leta ali še dlje, pri nas pa mislimo, da je mati v resnici nenadomestljiva le nekaj mesecev po rojstvu otroka. Po teh prvih mesecih lahko tudi oče vzame del porodniškega dopusta, da bi lahko skrbel za otroka, saj je takrat porodniška le še oblika skrbi za otroka in ne za mater, ki si je že opomogla od poroda. Skrb za otroka moramo torej porazdeliti... Treba je reči, da smo doslej očeta vse prevečkrat pehali stran od očetovske sreče...«
_____________________________y
Vemo, da so prenekatera dela težka. Namesto da bi iskali rešitve v modernejših strojih in tehnologiji, se raje odločimo, za to, da odstranimo ženske s takih del, moški bodo pa menda že kako... Moški seveda tako »reševanje« krepko plačuje, dobesedno z življenjem. Zaradi prepričanja, da moški lahko prenese vse, tudi krajše živi...
— Torej smo tudi moški, vsaj v nečem, zapostavljeni!
— Kar sami presodite! Neka raziskava v nordijskih deželah je pokazala, da so predsodki, zaradi katerih ženska ne bi smela opravljati »težkih« del — moški pa seveda lahko delajo vse — huda obremnitev za moške. Po vsej verjetnosti tudi zaradi tega ženske v vseh evropskih deželah žive v poprečju za šest do sedem let dlje kot moški. Roko na srce, v resnici je le malo delovnih mest, na katerih ženska ne bi mogla delati. Bistvo problema je torej le v tem, da naj bi vsa delovna mesta humanizirali s pomočjo moderne tehnologije.
— Vendar pa največkrat slišimo, da takšna usmeritev zahteva izredno velike denarje. Še posebej, če si obetamo hitre izboljšave...
— Za kaj pa pravzaprav delamo? Za kaj živimo? Kdo naj bi imel dobiček iz takega odnosa do dela? Mar lahko govorimo o dobičku, če »proizvajamo« invalide in nesrečneže. V delu ne vidim pravega pomena, če se pehamo za dohodkom zaradi dohodka. Italijanski komunisti so zadnje čase začeli raziskovati, kaj je pravzaprav to standard. Ali je to samo to, kar prvega . dobimo na roke? Ali ni sestavni del standarda tudi to, da bomo dlje živeli, dlje delali v boljših razmerah? In da se bomo ob tem na delovnem mestu bolje počutili? Saj vendar tretjino svojega življenja preživimo na delovnem mestu!
Zakaj naj bi delali v hladnih in mračnih tovarniških halah? Ali ne bi bilo bolje, če bi v njih prinesli več toplote in svetlobe, namesto da ugotavljamo nekaj sto dinarjev več mesečnega pribitka? Prepričana sem, da delamo napak; ker ljudi usmerjamo v razmišljanja, »koliko bom prvega dobil na roko«, nakar je vsa »umetnost«, kako potrošiti denar, tudi za vsemogoče malo-vrednosti... Delovne razmere so močno odvisne od skupnih vlaganj in glede tega bi delavski razred, ki je zgradil našo deželo,
moral imeti jasno izoblikovano stališče. Zakaj naj bi imel samo direktor lepe prostore? Zakaj ne bi bile lepe tudi tovarniške hale?
Razumimo se prav, ne mislim, da so nove tovarne slabe, vendar smo kljub vsemu še vedno premalo pozornosti posvetili delovnim razmeram.
— O nočnem delu nasploh, še posebej pa o nočnem delu žensk, s,o si mnenja močno deljena. Kaj bi lahko dejali o tem?
— Ves čas sem bila proti temu, da bi stvari poenostavljali in se opredelili za stališče: ženske ne smejo delati ponoči! Mednarodna konvencija, ki zadeva nočno delo žensk, je bila na-
tujejo temu, da jim ne pustimo delati ponoči. Zakaj? Najprej moramo upoštevati, da zaradi tega izgube delovno mesto blizu svojega doma, poleg tega so pa še ob nagrajevanje nočnega dela. Zaradi tega in še kaj moramo natančneje ovrednotiti vse konvencije, ki na videz varujejo žensko, v prenekaterem primeru jo pa spravijo v neenakopraven položaj. Sicer pa je Mednarodna organizacija dela sama sklenila pregledati te vrste konvencije.
— Kadar govorimo o ženski v združenem delu, ne moremo mimo »obvezne« teme — porod in porodniški dopust. Zanimivo je, da se dolžina porodniškega dopusta precej razlikuje, tudi po republikah in celo med posameznimi organizacijami združenega dela. Na vseh koncih in krajih slišimo na to temo hude besedne spopade, čeprav se nam zdi, da ne gre za »temeljno« vprašanje?
— Pravzaprav res ne. V nekaterih državah so na primer ženske lahko v porodniški tri leta — zadnji dve leti brez nadomestila — vendar posežejo po tej pravici v veliki večini samo nekvalificirane in polkvalificirane delavke. Večina žensk si ne more privoščiti in niti ne zamisliti tako dolgo ločitev od delovnega mesta, ker je izgubljeni čas izredno težko nadomestiti. Mislim, da bi bila lahko pri nas porodniška največ leto dni, vendar tako, da bi jo lahko dobil tudi oče, kot lahko ostane doma tudi zaradi nege otroka. Morda pri vsem tem niti ne gre za najboljši izhod... kajti, če vso skrb za otroka prepustimo
»S položajem ženske lahko merimo napredek družbe!
Misel je prvi povedal Fou-rier pred več kot sto leti. Rada jo ponavljam, ker je resnična. Ženska v najštevilnejših primerih deli usodo delavcev in najmanj priviligiranih slojev
družbe. Seveda imam v mislih delovne žene in ne tistih iz gornjih deset tisoč... Tudi v naši družbi je usoda ženske usoda delavskega razreda. Če ima le-ta zgodovinsko priložnost, da skozi delegatski sistem poveže delo z upravljanjem družbe, mora to priložnost izkoristiti tudi ženski del tega razreda. Delegatski sistem in samoupravljanje naposled nakazujeta pot k uskladitvi materinstva, starševske odgovornosti in upravljanja. Za tak cilj se mora pošteno potruditi tudi sindikat in vse družbene organizacije, da bi sestav delegacij bil v skladu s sestavo volivcev. Prizadevati si pač moramo, da omogočimo dejavnost vsem delavcem in delavkam v skladu z zakonom o združenem delu.«
očetu in materi — naša praksa še posebej poudarja vlogo matere, torej ženske, ki je rodila otroka in je poleg tega še v službi — bo ta ženska destimulirana, da bi se uveljavila na delovnem mestu in v družbenem življenju. Če ima srečo, da ima otroka v otroškem vrtcu, zaradi tega še ni brez skrbi, saj vsak čas lahko zapoje telefon z novico: »pridite po otroka, ker je zbolel...« Vzemimo za primer, da gre za žensko, ki mora kot zdravnik skrbeti za dvesto bolnikov. Vse skupaj mora pustiti, da bi lahko šla domov skrbet za svojega bolnega otroka. Dobro? Kako lahko ženska v takih razmerah prevzame odgovorno dolžnost? Ali smo ob vsem tem še lahko začudeni nad podatkom, da je na odgovornih položajih tako malo žensk?
Realnost je neusmiljena: ker se postavljamo na stališče, da je skrb za otroka stvar posameznika — ob delni denarni udeležbi družbe — večje družbene obveznosti prav gotovo ne morejo sprejemati matere z majhnimi otroci. Še teže je, kadar otrok zboli, mati bi pa morala na pot kot funkcionar ali delegat v skupščini...
— Vprašanje je vsakdanje banalno: je izhod?
— Morda bi lahko našli sprejemljivo rešitev v tem, da bi ob različnih družbenih ustanovah za otroke zbirali in usposabljali ženske — ki bi bile po'potrebi pripravljene paziti in skrbeti za tujega otroka, pri sebi doma ali pa v domu staršev otroka. Poleg tega, da bi odpirali nova delovna mesta, bi bila za družbo taka rešitev seveda bolj sprejemljiva od sedanje, ko — kot rečeno — ženska odhaja z dela domov pazit otroka ne glede na to, kakšno in kako odgovorno delo opravlja. Omenjene oblike družbene skrbi za otroke bi lahko organizirali na podoben način kot ob otroških vrtih in tudi v TOZD. Starši bi naj plačali za tako varstvo pri sebi doma po določeni skali kot v vrtcih.
Pri nas zdaj nekaj podobnega dela cerkev. Skrbi za bolnike in preslabo preskrbljene otroke. Vsekakor take prakse ne bomo mogli le administrativno prepovedati, saj bi se nam lahko primerilo nekaj podobneg kot v mestecu ob morju, kjer je občina prepovedala cerkveni otroški vrtec, nakar so zaposlene matere pripeljale otroke na občino in rekle: »Tukaj jih imate, zdaj pa pazite nanje!«
Občutek imam, kadar že govo-. rimo o omenjenih novih ustanovah, da sploh ne gre za vprašanje denarja. Trši kamen je predvsem organizacija...
— Ko smo že pri varstvu... Največkrat so v vrtcih otroci staršev z nizkimi osebnimi dohodki. Je tak pristop — kar vse poprek — vedno na pravem mestu?
— V načelu — da! Dogovorili smo se pač za to, da bodo imeli v vrtcih prednost predvsem starši z nižjimi osebnimi dohodki, matere samohranilke... skratka, v vrtce naj bi najprej prišli otroci, ki so na tak ali drugačen način socialno ogroženi. Če pa se tega pravila oklepamo in ga spreminjamo v politiko, ne more biti dobro.
Spominjam se, denimo, profesorice, ki je vsa ogorčena dejala: »Zakaj je pravzaprav družba porabila zame toliko denarja, da bi me izšolala, zdaj me pa »noče videti«? Živim v srečnem zakonu, otroka pa ne morem spraviti v vrtec ali pa da bi zanj dobila negovalko na dom, čeprav sem pripravljena plačati, kolikor bi bilo treba. Če ocenjujem pogoje za sprejem otroka v vrtec, bi se morala najprej ločiti, da bi dobila dokaz o socialni ogroženosti...«
Seveda je res, da taka merila v praksi delujejo destimulativno. Že predstava sama, da je otroška ustanova v prvi vrsti namenjena socialno ogroženim otrokom, prej zavira kot podpira prizadevanja za boljšo varstveno ustanovo za otroke.
Nekaj podobnega se dogaja tudi s celodnevno šolo, ki se v Sloveniji uveljavlja izredno težko. Predvsem me preseneča, da se v prizadevanjih zanjo ni močneje angažiral sindikat. In pokazal večjo borbenost . Naposled je le res, da je celodnevna šola pot do tega, da premagamo socialne razlike med otroci. Celodnevna šola ne sme biti selektivna. Ne sme biti namenjena samo socialno ogroženim otrokom! Videti je, da bomo morali pri tem opraviti še s prenekaterim predsodkom. Slišala sem na primer za mnenje žene nekega zdravnika: zakaj bi moral njen otrok v celodnevno šolo, ko pa ona vendar ni zaposlena in lahko skrbi zanj?
Tako ne razmišlja samo zdravnikova žena, temveč kar lep sloj ljudi... Elitistični sloj? Ali sodi v »elitno« mišljenje tudi to, naj bo žena predvsem gospodinja.. ..?
KRSTO BIJELIČ IGO TRATNIK
predno dejanje takrat, ko se je bilo treba boriti proti izkorišče-vanju. Zanimivo pa je, da konvencija ni »metala ven« žensk s tistih del, ki jih sploh ne bi smeli opravljati ponoči, ampak jih je »odstranjevala« kar avtomatično. V tekstilni industriji — naj jo vzamem za primer — bi bilo treba odpraviti nočno delo nasploh in ne samo nočno delo-žensk. Torej, strinjam se — v načelu — da se nočno delo ukinja. Kjer pa že mora biti — bodimo enakopravni! Izjeme bodo seveda vedno in povsod. Na primer noseče ženske, matere z majhnimi otroki, vendar — tudi bolehni moški!
Vsekakor je zanimivo, da prenekatere naše ženske naspro-
GI2ELA GUMILAR, KIK Pomurka
Človek ni rojen, da bi živel sam
GIZELA GUMILAR, stara 46 let, osmi otrok malega kmeta iz Ženavelj, samohranilka dveh sinov, že 14 let rejka plemenskih svinj na farmi KIK Pomurka na Jezerih pri Rakičanu. Skromna in pridna že leta, z uspehi pri delu • močno odstopa od poprečja in sodi med najboljše delavce na farmi.
ČAS, KO SO BODOČNOST PISALI NA KOŽO
Kilometer naprej od letališča, kjer je asfalt pregnal večno blato tega dela sveta ob Muri, se razteza ulica. Nekaj hiš in tam ob koncu vrsta dolgih zgradb, domovi delavcev farme Jezera pri Rakičanu. V rumenkasti zgradbi je dom GIZELE GUMILAR. Pred okni je s šibjem ogradila svoj mali oral in ga zasadila s cvetjem. Mnogo cvetlic je tam.
V majhni kuhinji je slišati ropot posode. Malo pred tem je končala delo. Zdaj pripravlja kosilo zase, za tistega, ki pride z dela, in tistega, ki pride iz šole. Dva sina ima, dve sreči.
»Fanta bosta lačna, ko prideta. Moram se obrniti, da me s prihodom ne presenetita,« pripoveduje in nemočno stiska prste na roki. Ni navajena tujcev. Tu živi s svojima otrokoma, sem se vrača z dela, tu preživlja večino praznikov, dopust, pomlad in zimo.
»Prej, ko sta bila otroka še manjša in jaz mlajša, nisem imela možnosti, da bi hodila okrog, zdaj mi pa ni do tega. Komaj čakam, da imam kašno urico prostosti. Takrat se tu sprostim, spočijem. Zakaj bi hodila ven? Televizija mi je prinesla v dom film, igro, novice. Več ne potrebujem.«
Leto po koncu druge vojne se je z materjo dogovorila, da se priključi palirju, ki je novačil delavce za Srem. Čez leto bi zaslužila toliko, da bi imela velika družina dovolj žita za zimo. In šla je. »Hudo je bilo le to, da si s tem delom nisem mogla ničesar prihraniti. Za plačo smo dobivali nekaj denarja, drugo v zrnju. To smo zvozili domov in
pojedli. Vsi enako: tisti, ki so ostali doma, in jaz, ki sem prihajala le prezimovat. S pomladjo smo krenili nazaj na ravna, v nedogled razvlečena polja s sladkorno peso, koruzo ali pšenico. To so bila huda leta. Bil je čas, ko so ti z rojstvom prihodnost napisali na kožo. Če si se rodil siromaku, si postal sezonec, če bogatašu, si postal palir ali ostal doma...«
ŽIVELI SMO SKROMNO,
TODA V TOVARIŠTVU
Tako je mladost preživela po barakah kmetijskih gospodarstev Vojvodine. Ves dan je delala na polju, zvečer, ko se je od sonca in vročine prelomljena vrnila, jo je zvabila na plan harmonika.
»Včasih smo bili tako utrujeni, da smo komaj hodili. Toda harmonika ali violina sta naredili svoje. Kaj hočete, bili smo mladi...«
Potem je postala mati. Takrat ji je bilo najhuje. Sama na polju, sama z otrokom. Malo je bilo ljudi, ki bi spoštovali njeno ljubezen, materinstvo. Nikoli ni tožila, nikoli godrnjala. Delala je naprej, še bolj, še več, rušila svoje in tuje rekorde in se vračala k otroku. Zaupala je vase. Vedela je, da je ne bo nič zlomilo.
Čez tri leta je drugič postala mati.
»Življenje se je iz leta v leto spreminjalo na bolje. To nas je spodbujalo. Prvo leto si dobil na dan samo 60 dekagramov kruha. Imeli smo skupno kuhinjo, vse smo tovariško delili. Živeli smo skromno; toda kljub vsemu mi je ostalo nekaj lepih spominov.
Danes so ljudje postali drugačni. Nenehno pehanje za denarjem nas je odtujilo, osamilo. To mi ni všeč. Zato ostajam doma. Če imam več dni prosto, obiščem mater. Trije bratje so v Kanadi, drugi na delu v Avstriji...«
Pred štirinajstimi leti je izvedela, da v Rakičanu iščejo delavce. Za stalno delo. To je bilo zelo pomembno. Poleg tega so jim obljubili stanovanja. Takoj je šla v Rakičan. Vse je bilo res, zato je ostala. Večjega sina je odpeljala k materi, manjšega pa obdržala ob sebi in se zagrizla v delo. Zaradi skromnosti in pridnosti si je hitro našla tovariše. Vzljubili so jo in spoštovali. Tudi pomagali so ji. Zdaj ji materinstvo ni bilo več v breme. K sebi je pripeljala tudi starejšega, da bi živeli v družini, kot je vedno sanjala. To življenje, za katerega bi naj bila — tako je prepričana — tudi rojena.
»Kakorkoli že, nikoli si nisem upala niti sanjati, da nam bo tako lepo. Fanta sta pridna. Starejši se je že zaposlil, manjši pa se še uči. Oba sta mi v veliko pomoč in veselje. Kaj bi še več...?«
S svojim delom na farmi plemenskih svinj se je z leti tako usposobila, da so njeni predstojniki postali pozorni. Imela je največji in najboljši prirastek, najmanj pogina, najlepše živali. Skrbi za sedemdeset plemenskih svinj in njihov naraščaj.
NJE NI BILO TEŽKO IZBRATI
Naš prihod jo je vznemiril in prestrašil. Zato je prosila magistra Oskomiča, da bi ji pomagal; govoril naj bi on. Kljub vsemu mu ni bilo treba. Počasi se je razprla in zaupala.
»Gizele ni bilo težko izbrati in predlagati za nagrado,« je pozneje razlagal magister Oskonič. Istega leta sta prišla v Rakičan, vsa leta delata skupaj. Gizela je najboljša delavka. »Njena posebna vrednost je v tem, da živi s farmo. Njej ni težko priskočiti na pomoč, tudi kadar ni v službi. Saj veste, da je to delo težko in odgovorno. Tu ni strojev in žival je bitje, ki ga lahko vse prizadene.«
Gizela je že pred leti spoznala, da se ji splača, če se potrudiš — že zaradi plače. Že let a je na vrhu plačilnega seznama. Lani je celo morala prijaviti dohodek davčni upravi.
»Toda ta pridnost me je stala. Ker sem presegala poprečje, je sin izgubil štipendijo. Zdaj se je zaposlil in se bo šolal ob delu. Tudi otroških doklad ne dobivam več. Nič hudega. Toliko zaslužim, da otrokoma lahko nudim pošteno življenje. Sicer pa ju tudi nisem rodila zato, da bi družba skrbela zanju. To si govorim, ko vidim, da so drugi še bolj potrebni pomoči; tiste drobne krivice pa so nujni delež življenja. Kako pa bi lahko živeli brez krivic? Te ti vsaj popestrijo življenje, da znaš ceniti, kar imaš...«
»Gizelina skromnost se kaže tudi na naslednjem primeru,« zaupa Oskomič. »Ko je izvedela, da bo dobila nagrado in da gre za denar, ki ji pomeni mnogo, me je prosila, naj poizvem za številko tekočega računa društva za boj proti raku. Del nagrade bo razdelila...«
»Človek ni rojen zato, da bi živel sam, niti ne more živeti sam. Če si pošten, moraš priznati, da nam je dobro, da imamo toliko kot nikoli prej. Vsega pa ne moreš imeti sam...« je pojasnila Gizela.
J. SEVER
PET ŠOPKOV VRTNIC ZA DELOVNE ROKE
Velikokrat smo ugotavljali, kako pri nas sicer v številčnem pogledu ne pogrešamo nagrad, vendar nam je leta in leta nekaj manjkalo. V mislih imamo resnično elitno, »zvezno« nagrado za delavca, ki je na svojem delovnem
mestu napravil velik0' ’ k°t pa samo tisto, kar mu »je bilo treba* .
Tako smo dobili ptujsko nagrado dela. Razveselili smo se/ Posebej v sindikatih. Tudi pri Delavskif Qln°sti smo se letos
spet odločili, da podrobneje predstavimo življenje, delo, izkušnje in čustvovanje peterice delavcev, ki so si s svojo prizadevnostjo, nemalokrat tudi odpovedovanjem in z zagrizeno voljo prislužili najvišje priznanje.
Njegov svet je (zares) pod nebom
»Presenečen sem. Nikoli v življenju nisem delal zaradi priznanj in nagrad, čeprav sem jih dobil — vojaška in civilna. Trudil sem se le, da bi pošteno opravljal svoje delo, da bi mlajšim prenašal znanje in izkušnje, ki sem si jih pridobil. Upam, da sem to opravljal uspešno. In rečem vam: ponosem sem zaradi nagrade, ki jo bom prejel zdaj, kajti pomeni mi veliko več kot osebno priznanje. To je priznanje in nagrada vsem jugoslovanskim pilotom. Je priznanje našemu težkemu poklicu, ki ga lahko razume le tisti, ki ga je doživljal od vsega začetka, od poletov z jadralnjmi letali naprej.«
Tak je bil kratek komentar marca letos upokojenega šestdesetletnega kapitana in inštruktorja — pilota Branivoja Majcna iz Ljubljane, staroste naših pilotov in soustanovitelja današnjega INEX-ADRIA AVIO prometa, ko smo ga po vrsti telefonskih klicev le odkrili na obisku pri hčerki in vnukinji v Deis-slingenu v Zahodni Nemčiji in mu prvi čestitali k prvomajski nagradi dela.
Pogovor smo nadaljevali na njegovem domu v Ljubljani, polnem najrazličnih spominov z vseh koncev sveta, kar tudi ni čudno, saj je bilo prav njegovo letalo dostikrat prvo, ki je pod jugoslovansko zastavo pristalo na letališčih po vseh celinah. Zanimovost: nikjer nobene fotografije iz bogate letalske kariere, v kateri je bil tudi Titov pilot, nikjer nobenega modela letala. Le kipec Ikarja, delo akademskega kiparja Janeza Boljke. Njegov kolektiv mu ga je podelil za šestdesetletnico, ob upokojitvi »po sili zakona«.
O kapetanu Majcnu kot vrhunskemu letalcu so naši in tuji časniki pisali veliko. Menda ni pomembnejšega dogodka iz njegove življenja, ki ga tisk še ni predstavil javnosti. Zato le nekaj v telegrafskem slogu nanizanih podatkov o njegovi letalski karieri:
Za njim je 43 let, odkar je s celjskih gričev prvič poletel z jadralnim letalom. V zraku je preživel, govorimo o evidentira-
B0Ž0 EBERLINC, STT Trbovlje
Bili smo inovatorji, ko še sploh nismo vedeli
Priložnostni intervju, če je že »namenski« ali pa ne, je vedno le bežno srečanje dveh neznanih ljudi, ki naj bi s pravo mero vprašanj in odgovorov zarisala tako živ portret, da bodo kasneje lahko rekli: »No, res, to je pa pravi naš Božo!«
Kakšno naj bo uvodno vprašanje, tovariš Božo Eberliijc? Kaj menite o svojem življenju? Odnos do dela? Kaj bi še radi napravili?
Božo Eberlinc je krepak oseminštiridesetletnik, Trboveljčan, »od začetka«, sin rudarja, poročen, oče dveh otrok (hčerka študira, sin se je pa vrgel po meni in zdaj hodi v kovinarsko šolo.)... Prvi vtis lahko prevara, vendar pri Božu ne more biti dvoma, da z obema nogama trdno stoji »sredi arene življenja«, predvsem pa v svoji tovarni, ki ji pravimo Strojna tovarna Trbovlje. Kratko — STT. Takoj po vojni je začel kot vajenec, poten se je s svojima žuljavima rokama in pametjo vzpenjal po stopnicah do pomočnika, KV delavca, preddelavca, VKV delavca, tehnologa, vodje servisne dejavnosti...
»S petnajstimi leti sem bil že v partizanih, potep vem le še za delo. Mladi morda zdaj težko dojemajo čase, skozi katere smo šli, vendar se jaz zdaj — kljub vsem naporom in pomanjkanju — rad spominjam na montaže tovarniških naprav po Bosni in še kje, na brigadirsko življenje na progi Brčko—Banoviči, šamac—Sarajevo... Tudi pod revirsko zemljo, v rudniku sem v kritičnih letih v udarniških akcijah mladine
nakopal kar lepe tone premoga... Res, uradno sem že dobrih trideset let v STT, kakor nekdanji rudniški delavnici pravimo zdaj, vendar je bilo »vmes« še marsikaj...«
— Tovariši v .STT vam priznavajo, da ste s svojim nagnjenjem do novatorstva in racionalizatorstva mnogo pripomogli k razvoju STT. Tako priznanje ima veliko težo, še posebej, če upoštevamo, da vam pri šolski izobrazbi piše samo »industrijska kovinarska«.
»Včasih se tudi meni dozdeva, da sem v inovacijsko dejavnost zašel po strašanskih ovinkih in docela po naključju, pravzaprav nelogično. Vendar, če prav pomislim, vse to skupaj ni res. V moji mladosti smo pač morda živeli hitreje in bolj hlastajoče. Kaj vse je bilo treba napraviti... Za šole niti ni bilo pravega časa.
Med inovatorje sem zašel preden sem sploh vedel, kaj je to. Če se prav spominjam, smo imeli veliko opraviti s polomljenimi ali komaj uporabnimi stroji in napravami. V brigadah kaj več od krampa in lopate že nismo poznali... Treba je bilo sesti, razmisliti, v praksi preveriti nove zamisli. Skratka, znajti se je bilo treba, improvizirati...! Mislim, da sem tako počasi zajadral med novatorje in racionalizatorje. Me je pač veselilo in po prvih uspehih me je držalo pokonci osebno zadoščenje in ponos, da sem nekaj napravil. Nekaj »iz sebe«...
»Vedeti morate, da je bilo v prvih povojnih letih izredno veliko inovacijske dejavnosti, vendar takrat temu sploh nismo rekli tako. Smo pač delali in se poskušali znajti.«
— Če že govoriva o inovacijah... Na kaj ste še posebej ponosni?
»Na hitro se je težko odločiti. Morda bi lahko omenil tehnološko konstrukcijske izboljšave pri izdelavi ohišij za železnico. Veste, imeli smo velike težave. Ni in ni hotelo iti prav! Kar za polovico je bilo izmeta. Jezili smo se, da je bilo kaj. Ko se mi je posrečila nova tehnološka rešitev, smo izmet skoraj docela izločili in še izdelava je lažja, da ne govorim o prihranku materiala.«
— Stimulacija?
»V STT imamo že lepo tradicijo pri razvoju inova-torske dejavnosti. Imamo tudi pravilnike za nagrade in vse, kar sodi zraven. Sodbe o privlačnosti materialnih nagrad kar zadeva višino, si dokaj nasprotujejo, vendar bi le rad nekaj dodal: zame je bila vedno največja stimulacija občutek, da me v kolektivu cenijo kot delavca zaradi rezultatov mojega dela.
Nekaj pa je, kar me zelo moti. Glejte, v STT je veliko naše, domače pameti v proizvodnji, V izdelavi cestne mehanizacije celo do osem desetin. In vendar nam zaradi tega vsem skupaj ni lažje, saj ugotavljamo, da bolje odrežejo tisti, ki kupujejo znanje v tujini. Nekaj v tej primerjavi prav gotovo ne gre skupaj. Tudi takrat ne, če govorimo samo p stimulaciji...«
Božo Eberlinc je že ob prvem pozdravu Omenil, da bova morala pohiteti, ker ne sme zamuditi seje medobčinskega sveta sindikatov. Tako sva bila kaj hitro pri Boževem »drugem obrazu«. Sindikalnem.
»Nekateri pravijo, da je sindikat veliko, drugi, da je malo. Z razmerami v STT sem kar zadovoljen, saj je bil sindikat vedno močan. Navsezadnje pa je med nami, proletarci, še ostalo nekaj predvojne trboveljske revolucionarnosti!« se je veselo nasmejal namesto komentarja.
»Trbovlje. Res nimamo velikoprostora in kamorse obrneš, si že v hribih. Morda Trbovlje res niso privlačen kraj, če mislim samo na videz, vendar so tu ljudje, zaradi katerih se ne bi preselil drugam. Saj se skoraj z večino poznam...
Rad bi povedal, da vidim med osnovnimi nalogami trboveljskih sindikatov tudi to, da venomer opozarja vse odločujoče, kako je treba pravočasno poskrbeti za prihodnost Trbovelj. In Hrastnika in Zagorja... Premoga pač ni »za vse večne čase«. Navsezadnje se je tudi STT ravzila predvsem zaradi iskanja izhoda v prihodnost. In če je temu tako, nam ni ravno prav, če se mora STT riniti naprej, kakor ve in zna, praktično le s svojimi silami in sposobnostjo.
To razmišljanje lahko povežete tudi s tistim od maloprej, namreč o odnosih med domačo in tujo pametjo...«
L TRATNIK

BRANIVOJ MAJC^'i>(>ko*eni pilot-kapitan inštruktor	min
nih poletih, kar 19.652 uf/;še pov/~.ac*nB polet pod njegovim vodstvom, ko je steva^; ^ ^ ala, da posadka kapetana Majcna želi ugoden .Iljan0 J^arca letos na progi od Titograda prek Sarajeva Lft 7 „!•,..Se8a skupaj pa je Bra-nivoj Majcen preletel v^Trat obk 0n.°V kilometrov. To pomeni, da je kar stoosen,ya]{u ^ r°žil Zemljo in skupaj skoraj dve leti in pol preži^tevji^ J_e§'stru jugoslovanskih civilnih pilotov je zapisan ysloVan ,' njini so doživetja in bogata šola predvojne^3 .alejj £ e®a’ Pa partizanskega pilota z 61 uspešnimi bojn^ia koma ^'rn ie kariera povojnega vojnega pilota in p0111.ter šest anta za tehniko pilotiranja v bombniški diviZ>r£|sodj mer,V'S0^’h vojaških odlikovanj. Za njim, ki uPraV!jjrnjeg0Vj, P!0n'rje našega civilnega letalstva, med svetla13 štru]^ . P'*_°tov, kapitanov — pilotov, šefov — pilotov ^;a držay6V številnih generacij današnjih zmag, so tud' jijiij	0dlikovanja. Zato
lahko rečemo, da je ena	0rtlajskih nagrad dela
zares prišla v prave roke' azadn.e
Dvanajstega februarja potnic ’ , lz etu v London, pa velikokrat poprej sem h' ,/hii je e(alu, ki ga je vodil kapetan Majcen. Njegov°^ški}, dn.e eJ vlivalo zaupanje. Morda tudi zato, ker se še1 ti, ]Co ■ ^P°niinjam člankov o njegovem junaštvu in P^J1 rešil vsP	19f>l, čeprav
opečen in ranjen, pri Mu
letala, preden je eksplodiralo. Odtlej in vse do njegovega zadnjega poleta, vmes pa je štirideset let in tri mesece delovne dobe, se ni nič hudega zgodilo nikomur, ki je letel z Majcnovim letalom. Je kaj čudnega, če je njegovo ime že za življenja dobilo avreolo legende?
»Imel sem srečo, da sem lahko ne le obiskal, ampak tudi uspešno zaključil menda vse pilotske šole za vse tiste vrste vojaških in civilnih letal, kar jih je bilo v rabi v času mojega aktivnega delovanja,« se spominja Branivoj Majcen. »Naučili so me, da moraš biti strog do samega sebe, da moraš težiti k popolnosti, zahtevati od sebe in drugih vsaj za ščepec več, kot terjajo redpisi. To pomeni, da so me zgodaj navadili, da se moram temeljito pripraviti za vsak polet, da se ne smem zanašati na rutino. Morda ali pa predvsem zato sem preživel tudi najhujše preizkušnje, kot pilot dočakal tudi upokojitev. Pa mi je marsikdaj trda predla, priznam! Takrat pri Muenchnu, ne vem, kako bi bilo, če ne bi bile za menoj izkušnje partizanskega vojskovanja. Nekoč, 1944. leta, sem se z raztrganim krilom svojega hurricana komaj privlekel na Vis. Ni me zadela nemška protiletalska obramba, ampak mi je krilo razparal mitraljezec, ki je imel svoje gnezdo na cerkvenem zvoniku. Pa sem se vendarle izmuznil najhujšemu. In tiste izkušnje od takrat, ko sem bil v letalu sam, so kot blisk prešinjale možgane v DC-3 YU AB, ko so bili v pilotski kabini tudi tovariši, pa smo kot en mož reševali, kar se je še storiti dalo...«
Pilot — kapitan in inštruktor Branivoj Majcen se je zarekel samemu sebi, da vsaj letos celo kot pilot športnega letala ne bo niti »povohal« sinjih kril, ki so pomenile in pomenijo njegovo življenje.
»Enkrat samkrat v vsej delovni dobi se mi je zgodilo, da sem bil deset dni nepretrgoma na dopustu. Po navadi so me poklicali z dopusta po treh, štirih dneh... Tako si bom letos privoščil prvi pravi dopust,« pravi Branivoj Majcen.
In zares drži besedo! V Zahodno Nemčijo in k sorodnikom v Holandijo je odpotoval z avtomobilom. Njegova prva »dolga vožnja«... Tudi za delo na vrtu, pa v domači delavnici, ki si jo je uredil v kleti, bo več časa. »Kjerkoli sem bil, sem kupil, če je bila priložnost, kakšno orodje,« pravi. »Menda bo zdaj priložnost, da ga vsaj preizkusim. Da prebarvam tudi radiator v dnevni sobi — barvo sem kupil že pred štirimi leti... In še nekaj: kupil sem si čoln. Ribaril bom v tistem zalivčku pri Baški • ■
Pa še takrat Branivoj Majcen ne bo »prebolel« letalstva. Tudi nad njegovim zalivom, visoko na nebu, se bodo razpredale ‘meglice izpušnih plinov reaktivnih letal, namenjenih na letališče na Krku ali pa kam daleč v svet. In, če bo le prehudo pri srcu, so še, povsod pri nas, tudi travnate piste in doživetja v športnih letalih. Za letalce, kakršen je Majcen, vselej neponovljivi užitki.	MILAN GOVEKAR
ALOJI KIKEC, REK Velenje
Ko se vrasteš v kraj, v ljudi
ALOJZ KIKEC, pred 43 leti rojen v Sredici na Goričkem, najmlajši, šesti nezakonski sin prekmurske dninarke, zdaj rudarski poslovodja v Velenju, oče dveh otrok, pozoren mož, dober tovariš, pošten delavec, rudar.
Z IZPOSOJENIMI ČEVLJI IN KOVČKOM V SVET
Četrtek je v Velenju dan, ko nadzorniki, poslovodje, inženirji in vodje posameznih dejavnosti rudnika niso ves čas v jami. To je dan, ko načrtujejo delo za naslednji teden. Za vsako čelo, za vsakega kopača, tesarja, monterja, elektrikarja, za vsakogar, ki je zaslužen za to, da spet padajo rekordi. Devetnajst tisoč ton premoga v enem dnevu. Devetnajst tisoč ton... Koliko zamahov s krampi in lopatami, koliko obratov svedra in koliko znoja! Zdaj, ko na verigi visoko pod stropom rudniške slačilnice visijo z znojem in prahom enako natopljene rudarske bandure, ko cingljanje dvigala oznanja konec izmene, se tudi rudarji ločijo med seboj. Tam spodaj, v siju svetilke jim ne ločiš obrazov, vsi imajo enako bele oči.
Visoke rasti in plečat, kot bi ga od skale odvalili, stopa proti izhodu ALOJ Z KIKEC. O čem razmišljaš Lojze? O kubikih, tonah, o sinu, ženi, o dohodkovnih odnosih, o kosilu, ki te čaka na mizi?
Leta 1948 si se na pomlad, takrat, ko so zgodnje štorklje z vsakim zamahom utrujenih kril rezale nebo proti praznim gnezdom na lesenih dimnikih prekmurskih domačij, tisto pomlad — tebi je bila štirinajsta po vrsti — si odšel v svet. V desnici si nosil iz vrbja pleteni svakov kovček. Ob robovih je bil enako oguljen, kot so vsi kovčki sezonskih delavcev tega sveta. V njem si imel srajco, hlebec kruha, laneno brisačo in kos doma skuhanega mila. Od doma si šel obut, ko pa ti oko ni več seglo v vas, si se sezul; tiščali so te pošvedrani čevlji, Prvič si videl vlak, prvič Muro in prvič spoznal, kako neizmerno je velik ta svet. Stopil si v kolotečino, ki so jo v desetletjih izhodile noge prekmurskih sezonskih delavcev. Spremljalo te je upanje na vrnitev v jeseni in na vreče pšenice, ki jih boš v Bački zaslužil. Tiste jeseni se nisi vrnil niti naslednje ne, dve leti si ostal v Belju.
Potem ti je sosed povedal, da se dobro zasluži v gozdovih okrog Škofje Loke. Dve leti je pela tvoja sekira in treskala po starih smrekah. Ko ti dlan ni več čutila stiska druge roke in se ti je razbrazdala, da si lahko z ostrino sekire obrezoval odmrlo kožo, si slišal, da je nekje Velenje. Menil si, da bo tam nekaj, kar nisi mogel dojeti. Z istim pletenim kovčkom, zdaj je bil že mnogo težji, si odrinil na pot.
Ali zdaj, ko stopaš proti bloku v Efenkovi ulici, razmišljaš, o tem Lojze?
KAKO SI POSTAL UDARNIK
Sedimo v prostorni dnevni sobi: Lojze na sredi, na vsaki strani sin. Večji je Zdenko, zadnje leto gimnazije, manjši Iztok, ki hodi v šesti razred. Lojze si je preoblekel srajco in obleko. Njegova žena Anica iz Vitanja, hči rudarja, delavka v knjigoveznici hoče po vsej sili skuhati kavo. Pa naj jo! Ponuja pijačo. Lojze ne pije in ne kadi. Njegov starejši sin, ki je za prst ali dva prerasel očeta, nekaj menca. Potem prosi, če sme nekaj povedati.
»Rad bi povedal, da sem zelo ponosen na svojega očeta...«
Pove, da mu sicer ni povsem jasno, kako se je delalo in živelo pred dvajsetimi, tridesetimi leti, vendar je ponosen na pot, ki jo je prehodil oče, in na to, da ga danes vsi cenijo. »Mar bi ga ob dveh ponoči klicali z doma, če ne bi vedeli, da bo rad pomagal?..^«
Res je. Ko je Lojze z osemnjastimi prišel v Velenje, so ga dali v jamo. Čez tri leta je opravil tečaj za polkva-lificiranega rudarja. Potem je odšel služit vojaški rok. V armadi so ga sprejeli v zvezo komulnistov. Po vrnitvi v Velenje — zdaj je že vedel, da je tu njegov dom — so ga predlagali za politično šolo. Devetinpetdesetega je končal nižjo politično šolo v Ljubljani, takoj zatem pa je opravil še tečaj za kvalificiranega kopača. Potem so mu zaupali čelo »D« na koti plus 71 in petnajst rudarjev. Naslednje leto so ga predlagali da bi se izšolal za rudarskega nadzornika. Enajst let je bil kopač in potem je postal rudarski nadzornik.
»Ko sem prišel semkaj, Velenja še ni bilo. Živeli smo v barakah in gradili. Udarniško. Za vsak meter zelenice, za vsak meter ceste, za vsak meter zidu vem. Ni bilo pomembno, ali je bil petek ali svetek. Delalil smo. In kako delali...«
ODHAJAL Z ZORO,
PRIHAJAL Z MRAKOM
»Takrat, ko je jamo zalila voda, ga otroka nista tri mesece niti videla. Ko je odhajal, sta še spala, ko se je vračal, sta že spala,« pravi Anica. Pa tudi pozneje je še bilo tako. Po končanem delu v rudniku je odhajal na sestanke.
Saj res, kje vse se udejstvuje, Lojze? Vseh funkcij in aktivnosti ne moremo niti zapisati; preveč jih je. Najbolj je ponosen na to, da so ga rudarji predlagali za poslanca. Ko je to razlagal svoji ostareli materi v Pomurju, za katero sta z ženo vse do smrti lepo skrbela, starka ni mogla dojeti, da je to mogoče, da je to njen sin, njen najmlajši, ki je odrinil v svet z izposojenim kovčkom in z izposojenimi čevlji. »Zelo sem navezan na družino. Hudo je bilo, ko sta bila otroka še majhna, in je skoraj vsa skrb za njiju padla na ženo...«, pravi in se zazre v ženo.
»Najsrečnejši sem bil, ko mi je za rojstni dan žena podarila prvega sina. Tega, ki že od prvega razreda sanjari, kako bo bostal zdravnik. Tega, ki skupaj z bratcem in materjo vsak dan pospremi očeta na delo v nočni izmeni. »Čez dan še nekako gre, ko pa v jamo odhaja zvečer, je slovo težko. Veste, vsenaokoli je tema in on gre tja dol, v temo. Tega se ne morem privaditi. Zavestno sem se odločila za ženo knapa, toda vselej me strese, ko zazvoni telefon...«
To je tisti telefon na stopnišču. Zaprt je v leseni omari in tudi nam se zdi čuden. Njegovo poslanstvo je drugačno od drugih telefonov. To je telefon, ki še oglasi le ob nesreči. Lojze je že od začetka pri rudniških reševalcih. Doslej se je telefon vedno oglasil takrat, ko je bil k sreči doma, pravi žena. Kljub temu jo zvonjenje kateregakoli telefona vznemiri.
»Pred petnajstimi leti je prišlo v jami do izbruha plina. Bil sem še mlajši in me je mogoče tudi zato nesreča hudo prizadela. Zasulo je moje tovariše. Z lastnimi rokami sem odkopal enega. Hudo je, ko spoznaš, kako si majhen v primerjavi z fiaravo, kako nemočen... Tudi to moraš sprejeti.
Mogoče je tudi to vzrok za solidarnost med rudarji, ne vem. Vem pa, da je ni stvari, ki bi mi preprečila pomoč tovarišu. Mogoče so se nekoč možje odločali za rudarstvo zaradi zaslužka. Zdaj tega ni več. Biti rudar pomeni mnogo več. Tudi mi v Velenju bi si pred leti lahko delili dobičke, a jih nismo. Vlagali smo in vlagali. Točno vemo, koliko je premoga, doklej bomo kopali. Zato smo se odpovedali delu dobička, da bi ob rudniku razvijali še drugo industrijo. Zato Velenje ne bo nikoli doživelo usodo Idrije. Zato me ni strah prihodnosti. Naši otroci imajo lepo možnost. Upam, da se tega zavedajo. Če se, potem mi ni žal žrtev...«
J. SEVER
JOŽE SMOLE, TOZD Golonterii0
Izboljšave in izumi, saj to je moja služba!
®Jože, pridi, spet boš dal izjavo za tisk,« so se tovarišice v tajništvu podpeške Galanterije, TOŽD ljubljanske Hoje, v teh dneh že nekam navadile na obiske novinarjev, ki vprašajo po Jožetu Smoletu, po enem med sloven-skmii dobitniki letošnje prvomajske nagrade
Njemu pa — kot bi mu bilo neprijetno in bi se hotel opravičiti, »češ zakaj tako visoko priznanje prav meni, zagotovo je še kje kdo, ki bi ga bolj zBslužil« — pogovor kar noče steči. Pravi: »Saj to so vendar vsakdanje reči — nič posebnega časopisi pišejo, ja, o velikih dogodkih in P^^nibnih rečeh,« on pa samo redno hodi v ? vZ^e*a v mehanični delavnici, seveda, tudi zboljsave in kakšen izum so vmes, to pa tako in tako sodi k delu!
V mehanični delavnici, kjer mi je pokazal dele strojev in stroje, ki jih je s svojimi izumi izboljšal ali naredil nove, tam se naš Jože zares počuti doma. »Tole,« mi pokaže del, pove njegov naziv, »nam je prihranilo toliko in toliko ur dela.« Pri tem se spusti v tehnične podrobnosti, ki jim nisem kos. Z znanjem o statorju in rotorju pri elektromotorju, svečkah, sklopkah in gredeh iz motoroznanstva mu ne morem slediti. Tu je zares doma. In gledam ga v roke, ko nato sediva v sindikalni dvorani. To so močne roke delavca, ki zna poprijeti — in tudi poprime za vsako delo — zavozlani splet zil in kit, umazane dlani od strojnega olja. Pa ga vprašam, kako pride do posameznih izboljšav: s poskusi, z razmišljanjem o nastalem problemu — ali z risanjem, z načrtom na papirju. S slednjim! Ko hodi po tovarni, se med obhodom in na različnih sestankih pogovarja z delavkami in z njihovimi mojstri. Tako zve za ozka grla. »Če bi obvladali to in to, bi prihranili toliko in toliko živega dela, proizvodnjo bi lahko povečali za toliko odstotkov in s tem bi spet povečali ostanek dohodka.«
Nato o problemu premišljuje na poti iz službe, doma, ko popoldne brklja okoli hiše, največ pa zvečer. Takrat sede za mizo in riše.
»Ali se vam je že zgodilo, da načrt, ki ste ga z mize prenesli v delavnico, ni zaživel, da je med risanjem nastala napaka, da se izboljšava, ki je na papirju veliko obetala, v praksi ni obnesla?«
Ne, to se Jožetu Smoletu še ni zgodilo. Posrečeno je združil svoje znanje strojnega ključavničarja s teore-
tičnim znanjem, ki si ga je nabral med dopisnim šolanjem na tehniški srednji šoli. Še en letnik in končal jo bo!
»Pa nato,« me je zanimalo? Smeji se. O, dajejo dopuste pri Hoji, imajo razumevanje za šolanje delavcev, pravkar sta dva končala šolanje na tehniški srednji šoli. Dopust sta imela. Kako pa naj bi on zapustil svoje delovno mesto? Ne!
Jože Smole je, kot smo že zapisali, strojni ključavničar. Vso svojo delovno dobo, triindvajset let že dela v podpeški Galanteriji. Torej nemalo časa je prebil v lesni industriji — natančneje: med obešalniki, takimi, enostavnimi — ki jih pokupijo konfekcijske tovarne, v Ameriki jih pol ducata stane dolar — in boljšimi, za zimske suknje — pa okrasnimi, teh pri nas ni dobiti, ker jih trgovci ne kupujejo, v Nemčiji pa so šlager — med obešalniki za hlače, širokimi pa ozkimi, takimi s klobučevino med letvicama in brez — priznam, še nikoli nisem videl toliko obešalnikov na kupu, kot jih imajo v podpeški Galanteriji samo v svoji sindikalni sobi, v tovarni pa jih naredijo v suhih letih po pet milijonov na leto, takrat, ko so jih naredili največ, pa štirikrat toliko!
Na obešalnike je vezan Jožetov spomin na njegov prvi izum. Obešalnik pa tudi katerikoli drugi lesen izdelek, se da izrezljati z nožem, izrezati z žago in obrusiti, seveda s kopico gibov in prijemov. Da pa se ga narediti tudi strojno. Jože je izboljšal stroj, ki na mah naredi leseni del obešalnika, z utori vred!
»Ali svoje izume zavarujete pri avtorski agenciji,« me je zanimalo.
»Ne, ni potrebno,« je odvrnil, »saj jih tako uporabljamo samo pri nas. V Jugoslaviji se z obešalniki ukvarjajo, sedaj le še v majhni meri v Logatcu in v Bosni, kjer imajo nadvse moderno tovarno za obešalnike.« Pa ne, da bi v Podpeči ne imeli denarja za nove stroje, da jih morajo zato napraviti sami. Le izdelava je tako svojska, da zanje enostavno ni strojev. Nikomur se jih zaradi majhne serije ne splača delati pa jih v Podpeči Jože Smole konstruira sam. Izračunali so, da je Jože Smole podpeški Galanteriji s svojimi izumi do sedaj prihranil že skoraj pol stare milijarde.
Galanterija je bila včasih samostojno podjetje. S spremenjenim povpraševanjem po obešalnikih in z uvajanjem nove, sodobnejše tehnologije se je število zaposlenih zmanjševalo od 400 delavcev na 160.
Da se je povpraševanje po obešalnikih zmanjšalo, je deloma kriva »konkurenca« plastike. Iz zahodnega trga pa jih izrinja konkurenca z DaljnjegaAzhoda. »Tam je cenejša delovna sila, pri nas pa se vse draži, surovine, predvsem pa živo delo. Vsi bi radi dobro zaslužili!«
In koliko je že Jože Smole dobil doslej za svoje izboljšave in izume — v predlogu za podelitev prvomajske nagrade dela, so jih našteli 27, po Jožetovem mnenju pa jih je z drobnimi izumi še nekajkrat toliko. Dobil je vsega tristo starih tisočakov — in letos prvomajsko nagrado.
Najlepše priznanje, delavcu, samoupravljavcu in komunistu!
M. VIZJAK
■Mn
SINDIKAT IN SAMOUPRAVLJANJE
POMLADNI POMENKI
Nekaj minut med odmorom — sestanek delovne skupine delavcev pri plavžu
r
ISKRA — Industrija avtoelektričnih izdelkov
Nova Gorica,
n. sol. o. Nova Gorica
s temeljnimi organizacijami združenega dela:
Tovarna malih zaganjalnikov, n.sub.o. Nova Gorica
Tovarna velikih zaganjalnikov, n.sub.o. Nova Gorica
Tovarna generatorjev in elektronike, n.sub.o. Nova Gorica
Tovarna vžigalnih tuljav in druge opreme, n.sub.o. Bovec
Tovarna žarnic, n.sub.o. Ljubljana
AET — Tovarna avtoelektro in elektro izdelkov ter visokokvalitetne keramike, n.sub.o., Tolmin
Tovarna delovnih sredstev, n.sub.o. Nova Gorica
Delovna skupnost skupnih služb Nova Gorica
Iskreno čestita vsem delovnim ljudem ob prazniku dela 1. maju
Nekaj misli štorskih železarjev o njihovi samoupravi
Pred kulturnim domom v Štorah se igrajo otroci štorskih železarjev. » Ti loviš,« vpije svetlolasi fantič in punčka, ki ji je bil ta klic namenjen, se požene za svojimi vrstniki.
V tem domu sem pred kakima dvema mesecema poslušal delegate sindikalnih organizacij štorskih železarjev, ki so na letni sindikalni skupščini ocenjevali svoje delo in se dogovarjali, kaj naj bi storili v bodoče.
OCENA
DOSEDANJEGA DELA
Organizirani so v devetih osnovnih organizacijah sindikata in v njih so, kot so rekli na skupščini, lani delali »v skladu z dosedanjimi zahtevami in intencijami VIII. kongresa slovenskih sindikatov, spoštovali so statut in njegova določila, katerih vplivnost na samoupravno družbeno dogajanje pa je bila uspešna«.
Tako so ugotovili v poročilu konference osnovnih organizacij. Hkrati pa so v to poročilo zapisali:
»Ugotavljamo kvaliteten premik v delovanju osnovnih organizacij. Res pa je, da vse osnovne organizacije niso enako
tivnih zahtevah glede dejavnosti storitvenih služb, vodstvenih in vodilnih delavcev; ugotovljeno je bilo, da je bila poprečna udeležba na sejah OZD prejšnjega mandata 59-odstotna. Naleteli smo na pomanjkljivo odgovornost članov delavskega sveta, delegatov temeljnih organizacij in delovnih skupnosti skupnih služb.«
V poprej omenjenem poročilu so zapisali:
»Odnos posameznih delegatov do njihovih dolžnosti ocenjujemo kot neodgovorno vedenje. Pomanjkanje zavzetosti do pridobivanja stališč v njihovem okolju nas opozarja, da na tem področju nismo storili vsega, kar bi morali. Dogaja pa se, da se
Oliv' V 1	X	*. X . V	r ‘-' l
uspešne pri opravljanju svojega znajdemo pred vprašanji, ki ter-poslanstva. To velja še posebej	jajo od nas veliko znanja in
za prizadevanje pri organizaciji	še večjo odgovornost, pa jih ne
oitnrlJL-cilnih clcnnin «	•znumn urediti «
sindikalnih skupin.«
In dalje:
»Delovanje samoupravnih organov na ravni delovne organizacije je bilo v minuli mandatni dobi uspešno, čeprav ne brez pomanjkljivosti. V vsebinskem smislu so vsi sammoupravni organi dobro opravili svojo funkcijo pri sprejemanju odločitev, ki sodijo v njihovo pristojnost, manj učinkoviti pa so bili pri kreativni vlogi in samoinicia-
znamo urediti.«
Frido Gradišnik, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata, je med letno skupščino dejal:
»Naš sindikat je bil že doslej — v devetih osnovnih organizacijah in v 127 sindikalnih skupinah — nosilec novega in dobrega prizadevanja v štorski železarni, in je bil, hkrati s partijo, pobudnik za najboljše samoupravne rešitve.«
IN KAJ ZDAJ?
Ob tej, tolikanj pomembni pripovedi, seveda nisem mogel napisati vse resnice o njihovem samoupravljanju. Pa smo se dogovorili, da jih bom v najbližji prihodnosti obiskal in v enem od pomenkov o samoupravni dejavnosti v njihovi branži skušal zvedeti, kaj sindikat dela in s čim se ukvarja njihova samouprava-
OTROCI OGNJA
Prišel sem pred plavž, v delovno skupino Srečka Janžekoviča in tam sem se pogovarjal Z delavci dopoldanske izmene. To so bili Srečko Janžekovič, vodja delovne skupine, Stanko Košto-maj, poverjenik sindikalne organizacije ter plavžarji Anton Črniša, Stanko Šmid, Kare Pungaršek, Ivan Jelen, Karel Volasko, Miroslav Pangerh Mesud Teršič in Šimen Vodep; Dvanajst jih je v tej delovni skupini.
Takrat, ko sem prišel mednje, so prebili plavž in.šarža tekočega grodlja je stekla v »ponovco«-
V beležnico sem zapisal:
»Iskre, plin, ki vdira v pljuč3, vročina spredaj in mraz zadaj, s6 zlasti pozimi, ropot... Koliko j6 med temi ljudmi poklicnih bolezni? «
Pa jih ni.
To vprašanje sem med štor-skimi plavžarji zastavil še nekajkrat. Ze pred kakimi osemnajstimi leti, ko me je tjakaj pripe' Ijal Jože Lončarič, zdajšnji člaij predsedstva Slovenije, je stek6 ob plavžu pogovor o o satnoU'
V
S Šarža je prebita
srečanja ob prazniku
Povijanju in tudi z Janezom “arboričem, takratnim inženir-)em v Štorah in zdajšnjim pred-Sednikom slovenskih sindikatov, mi je nekaj let pozneje ponuja enaka priložnost.
Predvsem smo govorili o nji-,.0vj samoupravi, o njihovi ve-javi in o možnostih, ki jih daje ^adikat, da bi se uveljavljali kot athoupravljavci. Sedel sem na °kilah pred plavžem in zapiso-. njihovo pripoved; medtem pa Je ^kel v »ponovco« grodelj za valje in za modulirani liv.
^Naš delavec še dostikrat misli P° starem, prinaša v podjetje v°]o mezdno miselnost in obe-em željo, da bi kot proizvajalec ^javljal svoj prav.« doK ^ je ta želja, po zaslugi , 0rega dela sindikata, postala ^'jski program delavcev v
ri,^0 so se lani dodobra pogovo-_ 1 0 osnutku zakona o združe-. 'n delu, so še bolj spoznali, da samoupravljanje njihova last; ^ 11,0 toliko ga bodo imeli, koli-^si ga bodo sami ustvarili, cilfato so v nninulih nekaj mese-st toHko govorili o povečanju
Or'lnosti.
Ob plavžu smo dokaj hitro ugotovili, kaj je pri njih nesa-moupravnega in s čim se delavci ne strinjajo in med iskrami, ki so na nas padale, mi je vodja delovne skupine govoril:
»Uredili smo si takšne odnose, da je vsak od nas samoupravljavec.«
KAJ JE
SAMOUPRAVLJANJE?
Frido Gradišnik, ki je že tri leta predsednik konference osnovnih organizacij sindikata v Štorah, podpredsednik občinskega odbora sindikata kovinarjev v celjski občini in predsednik kluba samoupravljavcev, je takole ocenil delo štorskega sindikata:
»Vse te novosti, ki-sta jih prinesla ustava in zakon o združenem delu, smo skušali uresničiti v našem samoupravnem življenju. Zdaj lahko rečemo, da smo uspeli. Prej smo delali predvsem v forumih in zelo smo bili zadovoljni, če so se naša vodstva sestajala pred sejami delavskih svetov in povedala svoja stališča o gradivu, ki je bilo pripravljeno za razpravo. Zdaj, ko imamo
Anton Črnuša
delegatske odnose, in ko gre za to da bi sleherni delavec sodeloval pri odločanju, potlej pa delegatu dopovedal, kakšen je njegov sklep, še vedno dostikrat delamo po starem.
V delovni enoti pri plavžu, ki je hkrati samoupravna in sindikalna, so to predsednikovo misel še razvili.
VSI DELAVCI SMO SINDIKAT
Medtem ko je grodelj tekel v »ponovco«, smo se pogovarjali o sindikatu.
Delavci smo ustanovili sindikat zato, ker ga tako nujno potrebujemo; poprej nam je bil potreben v razrednih spopadih, nato v narodnoosvobodilnem boju, zdaj pa ga potrebujemo v samoupravljanju. Nikoli ni bil samo forum, tudi tedaj ne, ko so ga skušali urediti kot transmisijo v stalinističnem političnem delu. Dogaja se, da še dandanes ne delamo tako, kot želijo delavci; vendar ne v Štorah.
Pripovedujejo sami.
Frido Gradišnik:
»Res je, da smo poprej delali forumsko, zdaj pa že dolga leta odloča članstvo o našem delu. V 132 sindikalnih skupinah se pogovarjamo o vsem, kar zadeva našo samoupravo.«
29. aprila 1977 stran 9
In še drugo so mi pripovedovali.
Rekli so:
»Samo dvanajst nas. je in dobro smo se organizirali; imamo vodjo delovne skupine in poverjenika sindikata.«
»Velike besede o našem delu,« je dejal Stanko Koštomaj, poverjenik sindikata v tej skupini, »slišimo samo na občnih zborih. Res je, da nas sindikalna vodstva dostikrat kritizirajo in zgodi se, da imajo prav. Naš sindikat še ni dobro organiziral delavcev, čeprav se zavzemamo, da bi bil resnično delavski. To je ustanova, od katere bi želeli dobiti čimveč, pa je danes že tako samoupravno organizirana, da nam ne podarja ničesar, pač pa omogoča, da si sami kot samoupravljavci urejamo svoje življenje.
Pa še misel Srečka Janžekoviča, vodje delovne skupine:
»Vse informacije, ki zadevajo samoupravo, dobivamo pravočasno in nihče ne more reči, da naše razprave niso odkrite in poštene. Vendar bi morali še bolj kot doslej ponavljati osnovno vprašanje: »Ali vemo, za kaj gre?«
Mihael Plahuta
Torej, odločajo že, hkrati pa pošiljajo ljudi na seminarje in tečaje. Znanje, ki si ga tamkaj pridobijo, pa se v njihovi samoupravni praksi še premalo pozna.
Pri plavžu dela zdaj 108 ljudi, v temeljni organizaciji, kamor sodi tudi plavž, pa kakih 950. Ko so dodobra preučili zakon o združenem delu, so sklenili, da se bodo morali na novo organizirati. Po najnovejših predlogih naj bi iz sedanje temeljne organizacije, v kateri je tudi plavž, ustanovili štiri temeljne organizacije.
»Dinar bo bližji,« so rekli. »Pa ne samo to, laže se bomo dogovarjali o urejanju vseh naših odnosov.«
Glede stanovanjskih zadev so v tej skupini, o kateri govorimo, storili vse, kar je bilo v njihovi moči. V temeljni organizaciji in v organizaciji združenega dela so vsi delavci uresničili svoje stanovanjske zahteve.
V Štorah je tudi veliko ljudi, ki so že doslej precej storili za našo socialistično veljavo, niso se pa še organizirali tako, kot si želijo. Prej so delali forumsko, zdaj pa delavci že odločajo sami.
Okrog tega, kaj je delavec in kaj ni, so se zvrstile številne razprave. Res pa je, kar je dejal Stanko Koštomaj, da v Štorah že
Miroslav Pangerl
spoštujejo delo in ne samo izobrazbo, čeprav je res tudi to, da je dostikrat dobra izobrazba pogoj za dobro delo.
In ne samo to.
V skupini, o kateri pišem, se sestajajo zlasti med odmori; nikogar ni, ki bi na tem področju karkoli ukazoval. Ljudje se pač sestajajo, da bi se pogovorili o vsem, kar jih teži, kako urediti plače in jih uskladiti z vsemi tistimi samoupravnimi akti, ki zadevajo osebne dohodke, kaj storiti, da bi ob delitvi osebnih dohodkov upoštevali tudi minulo delo.
V BITKI
ZA NAŠO STVAR
Veliko so mi pripovedovali o svojih uspehih, težavah in slabostih in res je škoda, da ni dovolj prostora za vse, kar so mi povedali.
In tako sem zapisal samo:
»Štorski železarji so pogrun tali, za kaj vse jim je potreben dober sindikat. Z njegovo pomočjo so že uveljavili številne zahteve ter zadovoljivo uredili odnose med tako imenovanimi
Ivan Jelen
vodstvi in delavci po načelu: »Vsi smo člani sindikalne organizacije«. Toda delo v sindikatu marsikomu pomeni tudi garanje. Štorski železarji imajo radi takšne garače.
NOVA HOTENJA
V starih obratih so že leta 1956 uredili nov plavž.
Rad bi povedal, kaj vse razmišljajo in po čem hrepenijo tovariši, ki delajo v tej izmeni, pa mi je zmanjkalo prostora. Denimo o tem, kako se drug drugega spodbujajo, da bi se strokovno in politično izobraževali, kako obiskujejb slehernega bolnika iz njihove temeljne organizacije, kaj vse so že storili, da bi si zagotovili stanovanja in urejen dopust. O vsem, tudi o plači, se dogovarjajo skupno in njihova stališča so zakon. Tudi za temeljno organizacijo.
Stanko Koštomaj je zahteval:
»Napišite, da smo naredili premalo.«
Najbrž tudi to drži.
Pred kulturnim domom se igrajo otroci in svetlolasi fantič , vpije: »Ti loviš!« In tako se lovimo danes in jutri, mladi in stari, vsi samoupravljavci.
JANEZ VOLJČ
OSNOVNIM
ORGANIZACIJAM
SINDIKATA!
Iz zbirke KNJIŽNICA SINDIKATI:
Cena:
št. 2: Slavko Grčar: Organiziranost in delovanje
sindikatov	20.— din
št. 3: Olga Bručan in Slavko Grčar: Finančno
poslovanje v sindikatih	20.—din
št. 6: Samoupravno urejanje dohodkovnih
odnosov v združenem delu	40.—din
št. 7: Aktualne družbenopolitične naloge
sindikatov danes	30.—din
št. 8: Ljudska obramba in družbena samozaščita
— temeljna naloga sindikatov	30.— din
št. 9: Bogdan Kavčič: Samoupravljanje
v združenem delu	40.— din
št. 10: Roman Albreht: Nov korak pri graditvi temeljev socialistične samoupravne družbene ureditve	20.— din
SINDIKALNA LISTA 1977	4. rim
SINDIKATI ŠT. 1	5 <i'n
(priloga Delavske enotnosti št. 5)
1.	Stališča, kriterij in postopek za presojanje upravičenosti do regresiranja prehrane med delom v obliki vrednostnih bonov za živila
2.	Nekatere obrazložitve in dopolnitve postopka za uveljavitev sindikalne liste za leto 1977
3.	Enotne osnove in merila za dodeljevanje družbenih stanovanj delavcem v organizacijah združenega dela in drugih delovnih skupnostih
4.	Osnove dodeljevanj stanovanjskih posojil delavcem v organizacijah združenega dela in drugih delovnih skupnostih
5.	Zagotavljanje pogojev za hitrejši razvoj kmetijstva, uveljavljanje novih družbenbekonomskih odnosov in preobrazba vasi v srednjeročnem razvoju 1976—1980.
Navedene publikacije in priloge lahko naročite na naslov CGP Delo - TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana. Dalmatinova 4, ali kupite v naši trgovini na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
.....	odreži in pošlji---------------
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam pri ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana..izvodov............................
(naslov, oziroma številka brošure)
.......izvodov SINDIKALNA LISTA 1977
.......izvodov PRILOGA SINDIKATI ST. 1
Naročene izvode mi pošljite na naslov: .............
Poštna številka, kraj:..............................................
Datum:..............................
Čitljiv podpis naročnika:
(z žigom)
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu blaga.
ZVEZA 5INDIKAI0VSL0U1NIJ1 KRAŠKO OBALNI SVET KOPER IN OBČINSKI SVETI ZVEZE SINDIKATOV
IZOLA KOPER PIRAN SEŽANA
ČESTITAJO VSEM DELOVNIM LJOOEM IN OBČANOM ZA PRAZNIK DELA 1.MAJ
URESNIČEVANJE ZAKONA 0 ZDRUŽENEM DELU V ZDRUŽENEM PODJETJU STROJEGRADNJE
CELOTA —UBRANOST POSAMEZNIKOV
Deset tisoč delavcev v 13 OZD, članicah ZPS, povezuje delo in sredstva, da bi postali na trgu mnogo bolj prodorni in da bi z rezultati dela uveljavili
svoje samoupravne pravice
Naše gospodarstvo je na tujih trgih zvečine premalo prodorno, da bi doseglo uspehe, kakršne bi jih sicer lahko glede na kakovost izdelkov ali storitev. Za vzroke vemo, eden najpomembnejših pa je razdrobljenost posameznih dejavnosti na majhna, med seboj pogosto povsem tuja podjetja. Skratka, tujim kupcem ali partnerjem ne moremo postreči s celovito ponudbo, pa se zavoljo tega zlasti v posle, kakršni dandanes prinašajo največje dobičke, v tako- imenovane inženiring posle, lahko vključujemo celo na domačih tleh samo kot drugorazredni ali celo tretjerazredni partner, ki dobavlja del opreme ali opravlja del posla za glavnega izvajalca nekega investicijskega načrta. Dolgoročni cilj našega gospodarstva pa je prestruktuiranje proizvodnje v takšno, v katero bo vtkanega čimveč lastnega domačega znanja, ki ga bo možno prodajati tudi na tujem. Za dosego tega pa seveda potrebujemo usklajeno in medsebojno povezano proizvodnjo v vseh podjetjih iste dejavnosti z enotno politiko pri nastopu pred drugimi partnerji, z enotnim marketingom, z združenimi sredstvi za investiranje v lasten razvoj in za prodor na trg ter ustrezne dohodkovne povezave ne le med podjetji oziroma temeljnimi organizacijami v dejavnosti, pač pa tudi med vsemi členi celovite tehnološke verige.
Zakon o združenem delu je dal spodbudo in smernice za takšen razvoj gospodarstva. Prve povezave, prve združitve dela in sredstev na višjih ravneh, kot so TOZD ali delovne organizacije so nastale že pred uveljavitvijo zakona. Zdaj jih delavci pospešeno usklajajo z vsebino zakona o združenem delu, kajti sedanje sestavljene organizacije združenega dela po vsebini še zdaleč niso takšne, kakršne potrebuje naša samoupravna družba. Manjkata jim namreč dve najvažnejši komponenti: delavci v njih še niso mogli uveljaviti vseh samoupravnih pravic; povezave niso niti tako globoke niti tako trdne, da bi zagotovile večjo prodornost gospodarstva na trgu.
S temi vprašanji se prav zdaj začenja ukvarjati tudi deset tisoč delavcev v trinajstih podjetjih slovenske strojegradnje, ki so od pomladi 1974. leta povezana v Združeno podjetje strojegradnje. Tem delavcem bi kajpak
storili krivico, če bi menili, da se šele zdaj začenjajo ukvarjati z vprašanji povezave — saj so v minulih treh letih dosegli tudi na tem področju nekaj uspehov, čeprav se doslej vsebini zakona o združenem delu še niso povsem prilagodili. Po sprejetju zakona so v Združenem podjetju strojegradnje pripravili osnutek samoupravnega sporazuma o združevanju v SOZD ZPS in te dni ga začenjajo obravnavati družbenopolitične organizacije, samoupravni organi in strokovne službe članov ZPS. Po tej poti zasnovan predlog bodo obravnavali tudi delavci in sredi junija z referendumi odločili, ali so za takšen samoupravni sporazum - ali ne.
»VOLONTERSKO«
ZDRUŽENO PODJETJE
Združeno podjetje strojegradnje je na prvi pogled kaj čudna organizacija. Ima sicer vse samoupravne organe in tudi družbenopolitične organizacije,
zaposlene pa ima samo tri delavce: sekretarja, pravnika in tajnico. V strokovnih komisijah delajo sami »prostovoljci«. Delo v zvezi z razvojem, usklajevanjem programov in skupnem nastopu na trgu opravljajo brez nagrade, ob svojem rednem delu v podjetjih, kjer so zaposleni.
Kljub temu pa ne bi smeli trditi, da doslej organizacija združenega podjetja ni uspela nekaterih vprašanj, ki zadevajo sodelovanje članic, urediti tako, kot je bilo trenutno najbolj primerno. Prav tako so podjetja imela dovolj razlogov za to, da so se odločila v prvem obdobju sodelovanja organizirati združeno podjetje na takšen način — torej brez skupnih služb — kot je v navadi.
Inž. Ljubo Robnik,' predsednik izvršilnega odbora združenega podjetja je nam sedanjo organiziranost na ravni združenega podjetja takole komentiral: »Eden temeljnih vzrokov za to, da smo se odločili v združenem podjetju organizirati samo najnujnejše službe, je bil v tem, da takrat, leta 1974, namreč še nismo natanko vedeli, kako in v kakšno smer se bo razvijalo povezovanje. Bali smo se namreč, da bi velika »nadgradnja«, ki bi jo izoblikovali prej, kot bi vedeli, za katera skupna opravila jo potrebujemo, bolj ovirala nadaljnje sodelovanje in povezovanje članic združenega podjetja. Zavoljo tega smo se raje odločili, da damo združenem« podjetju najprej vsebinsko zasnovo, kasneje pa se odločimo za ustrezno obliko. Takšna odločitev se je izkazala edino pravilna.«
Drago Ambrožič, direktor Gostota iz Nove Gorice, ki ie tudi član združenega podjetja, pa je takole razložil »čudno« zasnovo ZPS: »Sprva smo imeli kajpak le malo skupnega, saj se podjetja med seboj razlikujejo v proizvodnih programih ali se le deloma prekrivajo kot pravimo, zavoljo tega je bila previdnost v začetku umestna, ker smo se morali najprej spoznati, odkrivati skupne koristi in najti razvojno usmeritev tako za ZPS kot za vsako delovno organizacijo v združenem podjetju posebej. V tem je tudi pravi razlog, zakaj je bilo v povezovanju dela in sredstev v minulih treh letih v tistem delu slovenske strojegradnje, ki je povezana v ZPS, sorazmerno malo storjenega.«
Leopold Kovačič, predsednik konference OOS v Strojnih tovarnah v Trbovljah, pa je o dosedanjih rezultatih dela ZPS menil: »Prav gotovo v prihodnje ni več možno graditi na prostovoljnem delu ljudi v strokovnih komisijah ZPS. V začetku je bilo kar prav, da smo se odločili za majhno organizacijo na ravni združenega podjetja, ker še nismo odkrili veliko skupnih koristi. Le-te so se namreč izkristalizirale v minulih dveh letih in zdaj je jasno, da mora tudi ZPS storiti korak naprej v razvoju, če hočemo od njega imeti korist.«
NAJVEČJI USPEH SKUPNA NALOŽBA
Največji uspeh združenega podjetja je skupna naložba v novo tovarno podjetja Kladivar v.Žireh, ki bo rhenda že letošnje leto nared, pomeni pa za omenjeno podjetje dolgoročno rešitev njegovih težav zavoljo slabih prostorov, neustrezne opreme in premalo obsežne proizvodnje. Za druge člane združenega podjetja — soinvestitorje pa ta
naložba pomeni lažjo pot do potrebnih deviznih sredstev, kot na primer za Gostol, in Atmos iz Hoč, ki nista direktna izvoznika. V pripravi sta tudi dve novi skupni investiciji, obe v manjši podjetji. Združeno podjetje bo soinvestiralo v proizvodnjo opreme za čiščenje odpadnih voda in naprav za čiščenje pitne vode podjetja Hidrometal iz Mengša ter v opremo, obnovo in razširitev proizvodnih prostorov Kovinta z Unca. V te namene združujejo podjetja deset odstotkov obvezne amortizacije, kar prinese skupno kakih 10 milijonov dinarjev. Združujejo pa tudi po 100 din letno na zaposlenega za počitniške domove in 100 din za delovanje služb ZPS. Poleg tega združeno podjetje že nastopa na trgu kot celota, posreduje pa tudi pri usklajevanju proizvodnih programov.
CILJ — UBRANOST POSAMEZNIKOV
Seveda pa usklajeni proizvodni programi, skupno nastopanje na trgu pred partnerji in pred bankami ter združevanje sredstev za investiranje v razvoj ali dodeljevanje dodatnih posojil za prodajo investicijske opreme na kredit — ni vse, kar članice združenega podjetja strojegra-denj želijo doseči skupaj.

dejal naslednje: »Naša želja jt doseči takšno usklajenost proizvodnje in povezanost posameznih temeljnih organizacij v delovnih organizacijah, članical ZPS, da bomo na trgu postali bol prodorni, kot smo bili doslej Naloga združenega podjetja je da nas tako kot dirigent instru mentaliste zlije v orkester,«
»Seveda je takšna organiziranost podjetij v ZPS časovno dokaj odmaknjena, čeprav smo začeli pospešeno uresničevati
zakon o združenem delu, ki takŠ' nim oblikam povezav daje vs0 podporo oziroma združeno del® celo zavezuje za takšno združb vanje dela in sredstev,« je prip0' vedoval inž. Jože Luksa iz Lit°’ stroja. »Da bi dosegli takšni ubranost, kot jo želimo, namreč treba marsikje vsa) deloma spremeniti proizvodu6 programe, to pa bo zahteval6 veliko sredstev in tudi časa, sa) večjih sprememb ni možno izve' sti čez noč.«
V Združenem podjetju stroje' gradnje so torej na razpotju. P0 starem ne gre več, potrebe člani6 so postale znatno večje o6 možnosti, ki jih nudi združen6 podjetje v takšni skromni org6' niziranosti, za to bo treba zdr11' ženo podjetje usposobiti zS naloge, ki jih nalagajo-skupn6 koristi članic združenega podje1' ja. Predvsem gre za temelje3 vprašanja, kot so usklajevanj6 proizvodnih programov, skup' nega marketinga in opravljanj6 inženiring poslov doma in e3 tujem, skupne naložbe, nakuf materiala itd. Poleg tega pa potrebno tudi širše povezovanj6 Zunaj združenega podjetja jes£ nekaj delovnih organizacij dejavnosti, ki so povezane 1 drugimi panogami. Prav tak6 bodo potrebne tudi povezave 3 dobavitelji surovin in materi3' lov, z banko in nemara tudi * specializiranimi trgovski61, organizacijami. Skratka, čin6! ZPS. razmišljajo ne le o krepi116 medsebojnih vezi, pač pa tudi dohodkovnih povezavah v c6' lotni verigi proizvodnje od suN vine do kupca. Zavedajo se, dar do ureditve vsega spleta meds6 bojnih odnosov v združene^ delu dolga in naporna pot, P,11.' pravljeni pa so jo tudi prehod61’ saj so prvi koraki že pokazali)6 bo napor bogato poplačan.
B. RUGEk-1
Metalna- Uspelo je usklajevanje proizvodnih programov z Atmosom in Litostrojem. Gostol: Sodelovali bodo pri prvem skupnem poslu ZPS,
pri gradnji tovarne sladkorja v Ormožu. V pripravah pa je še več podobnih projektov.
Atmos: Koristi od ZPS imajo za zdaj predvsem v zagotavljanju potrebnih deviznih štev. Računajo pa tudi na del združenih sredstev, denimo na posojilo za lažjo pf0 investicijske opreme na kredit.
D0
srečanja ob prazniku
29. aprila 1977
KRSTNA IZVEDBA
V dneh, ko se spominjamo dogodkov, ki so zelo pomembni za delavsko in Komunistično gibanje na Slovenskem in v Jugoslaviji, je kronist zabeležil: vTrbovIjafi, na osrednji proslavi 4o-letnice ustanovnega kongresa KPS !*a Čebinah in letošnjih Titovih jubilejev. smo slišali krstno izvedbo kantate Splavarji na ognjeni reki«, ki jo je Ponašala tud' televizija. Po pesnitvi Klinarja jo je skomponiral Rado-Van Gobec, prvič izvedli pa zbor in orkester RTV Ljubljana in solisti Ijub-Janske opere pod vodstvom dirigenta Marka Muniha.
ljubljanski kulturni prireditvi Pred dnevi v hali Tivoli, posvečeni istim godovinskim jubilejem, je bila prva ePriza te kantate.
Pako kronist. Kritiki bodo o tem uiturnem dogodku še pisali — ali 0'cali. Tudi slednje se dogaja, žal Pogosteje ob angažirani umetnosti, v atero se uvrščajo poezija in glasba Posnika in skladatelja »Splavarjev na -°gnjeni reki«.
O ROJSTVU
»S^i nastanku in vsebini pesnitve u Plavarji na Ognjeni reki« in njeni Miritvi sta književnik in publicist Goh ^'nar ter skladatelj Radovan i ,c pripovedovala lani junija na vek" tr*buni, ki jo je pod motom »Člo-občl ^e*°’ kultura« pripravil komite nasta w konference ZK Jesenice. O Ofin' • »Rapsodije o splavarjih na »Rd ”-1 reki«. njeni predhodnici lU(jj Cl kantati« pa sem se pred dnevi Mih Sama pogovarjala s pesnikom rian')m Klinarjem> ko sem ga obiskala čer Je^overn sedanjem domu na Bledu, ničavno se je Klinar vedno štel za Jese-njnina- Pravi, da ga nekateri z nekakš-jej tendenčnim proizvokom imenu-hj] Sjeseniški pesnik«. On sam pa je ni .a!° vedno ponosen, zanj to pome-"iko3 ^ °sta' zvest sebi in svojim pred-niStam’ katerih zgodovina in boj ga teli.. navdihovala le kot pesnika in pisa-cišta’ marveč uugažirala tudi kot publi-
virov^ dovoljeno, da iz teh dveh našimPhP°Vecli združim, kar se mi zdi p°ve(jay^ceni še posebej zanimivo
pesnbPre^ J6 bila »Rdeča kantata«, Ig^i ev> ki jo je pesnik zaključil do
ljučen \ devetih pesnitvah, je bila zak-Ijena v^n ^"^^inv celoti prvič objav-
»Jekl ik zvezku jeseniškega zbornika aspekt ln ljudje«. Takšen je časovni škega .nastanka tega velikega pesni-toVo nee a’. Pušnik sam bi se prav go-»zakij. vStrinjal z menoj, zakaj beseda VsakernCen<< 11111 ie tuia. kot je tuja gleda k Ut Umelniku, ki na svoje delo niške„.. 1 na neprekinjen proces umet-izjerna Us.tvarjanja- In tudi Klinar ni pesmi ’vSa Hsta P° straneh svojih drugas’Ze Pravi, kje in kako bi danes 8ase zapisa! svoj verz.
rekL^g^dija o Splavarjih na ognjeni Oljeni Pravzaprav nastajala vse moje je res i®.’ Pripoveduje Klinar. V celoti toda v n* a objavljena šele leta 1975, Primer	''Podtalni tokovi« so na
spevu« CrZl 12.1939. leta, v »Žrtvenem »Rdečpl^ rrurja partizanska lirika, v so bile' tor2u« so nekatere pesmi, ki pesnitev aP'san5 že leta 1954. Prvotna f^tisnien^doča kantata« je bila prvič ,ataloeua. bb 20. obletnici vstaje, v Jia n a h n’ ^ danem za proslavo na Po-atorjiLf,- ‘ate.n so zbor, godba in reci-, > ki jr,izvajali »Rdečo kanta-eča i , uglasbil Radovan Gobec. A pasbene , ntata« ni doživela }e svoje ipdi akad'Ue|r?retacije> inspirirala je , rkaria r slikarja in kiparja Jako
^ dustriraf V6]?eniČana’ ki ie pesni'
'^eca ir . v katalogu, svoj ciklus , ^li Veste'11?13* Pa Iudi razstavljal. t?smi iz p kje sem tiskal svoje prve
njej podobne revije. Tu so pognale prve kali moje »Rdeče kantate«, v teh uredništvih beseda angažirana umetnost ni bila tuja, niso je izganjali. Mi, ki se ukvarjamo s socialno angažirano umetnostjo — a ne samo z njo, tudi mnogo bridke lirike sem napisal, saj pesnik ni obremenjen le z življenjem drugih, tudi z lastnim življenjem — mi, ki prihajamo iz delavskih okolij, smo sicer vedno bili nekako odrinjeni. Tista leta še posebej. To je bil čas, ko so se mnogi začeli ogledovati po zahodu. Sam pa sem vedno živel in rasel v delavskem okolju in tudi če bi hotel, ne bi mogel pisati drugače, kot sem.
O PESNIKU
Pretežen del Klinarjeve poezije je angažirana lirika, partizanska, socialna in socialno-kritična, del pa tudi intimno izpoveden, ljubezenska poezija in druga osebno izpovedna, verzi, ki jih je »priviharilo« pesnikovo življenje samo. Njegova lirika je raztresena po različnih slovenskih revijah, izšla pa je tudi v zbirkah »Mrtvi bataljon« in »Zeleni torzo«.
Kako to poezijo predstaviti, preden jo pesnik sam predstavi?
Jeseniški predvojni komunist Vencelj Perko, eden šestih preživelih udeležencev kongresa na Čebinah, pravi o Klinarjevi »Rapsodiji o splavarjih na ognjeni reki«, da je ta poezija del zgodovine naše preteklosti, našega boja. In prav Perko se je močno zavzemal, da bi kantata, kot jo je uglasbil Radovan Gobec, prišla med ljudi vsaj v letošnjem jubilejnem letu.
Matej Bor uvršča Klinarjeve partizanske koroške pesmi »med najboljše, kar smo jih Slovenci med vojno in po vojni napisali«.
Poznavalci slovenske socialno-anga-žirane poezije označujejo Klinarjevo socialno poezijo kot kontinuiteto v ustvarjanju od Kosovela in Klopčiča, prek partizanske lirike do sodobne socialne poezije.
In pesnik sam?
— Vedno sem težil za tem, da bi našo zgodovino izpovedal, ne zaradi zgodovine same, temveč zaradi množice preprostih revolucionarjev, ki so težo revolucije nosili na svojih plečih... Mene v revoluciji zanimajo moralni problemi. Množice so v zgodovini človeške družbe vedno šle v revolucijo ’ zaradi etičnih gesel revolucije, za vrednote, ki so zanje pomenile odrešitev in osvoboditev, bile pa so neštetokrat ogoljufane... V naši revoluciji, narodnoosvobodilnem boju smo imeli moralne vrednote za bistvo vsake revolucije, tudi naše... Uresničevanju teh moralnih vrednot bi se morala naša družba danes bolj posvetiti — etiki
m,sc!, ki je Jvpa ladi v reviji Socialistična
'j®’žal, d
anes ni več, kot tudi ne
Rapsodija o splavarjih na ognjeni reki je navdihnila tudi akad. slikarja Jaka Torkarja
socializma... Če hočemo, da se bo revolucija razvijala, mora naša samoupravna socialistična družba težiti za tem, da bo popravila tudi tiste napake, ki jih je zagrešil administrativni socializem, birokratizem in tehnokratizem...
Še vedno so aktualna etična gesla, ki smo jih ponesli v revolucijo...
Pesnik pripoveduje, da je »Rapsodija« nastala zaradi etičnega navdiha revolucije v času, ko tudi njemu življenje ni prizaneslo z bridkim spoznanjem današnjega časa, a ostala je vera, da bodo napake popravljene. Najbolj osebno izpoveden je zato Prolog, za katerega pesnik pravi, da so trenutki, ko človek začuti v sebi svoje prednike, povezanost z ljudmi, iz katerih izhaja, in ko se živo zave prisotnosti svojih prednikov v sebi.
In iz obširnega pesnikovega razmišljanja, odkod navdih za posamezne verze, je zanimiva tudi pesnikova misel, da je zanj socialistični individualizem — altruizem, nesebičnost. Takole je zapisal v Rdečem torzu:
.. .in kar boš sejal, boš tudi požel.
A pazi, da setve ne zaduši ti plevel.
Sam veš, da to niso prazne besede,
sebičnost napada nas iz zasede: ...
O SKLADATELJU
Radovan Gobec je na Jesenicah še posebej priljubljen in spoštovan skladatelj.
— Bil sem posebno počaščen, pravi Radovan Gobec, ko so mi Jeseničani leta 1961 zaupali uglasbitev prve Klinarjeve kantate, imenovane Rdeča kantata. Takšno glasbo vedno rad ustvarjam, ker mi je socialna in revolucionarna tematika zelo blizu in sem pretežen del svojih uglasbitev tudi posvetil socialni, revolucionarni, partizanski tematiki. Za proslavo na Poljanah sem uspel uglasbiti le osem od štirinajstih poglavij kantate, druge pesmi so recitirali igralci gledališča Tone Čufar. Kantato je instrumentiral domačin Noč, sodelovalo je 200 pevcev, dirigiral pa Peter Lipar. Potem je bila izvedena še dvakrat v okviru prireditev Ljubljanskega festivala in v Kranju.
Potem je šla v pozabo; meni pa vsebina ni dala miru. Za prvo uglasbitev je bil čas prekratek, da bi vsebino kantate dojel v vsej globini. Ko se je odmaknilo dobro desetletje, sem sklenil, da jo bom še enkrat uglasbil kot celovečerno koncertno skladbo.
Klinar je začel kantato temeljito predelovati. Iz prvotnih 20 strani verzov jih je nastalo 50 strani. Za štiri do pet ur glasbe, tjb pa je vse preveč, da bi glasbena stvaritev zadržala pozornost poslušalcev. Klinar mi je dal svobodne roke, da iz njegove pesnitve, ki je bila sicer zame privlačna od besede do besede, od verza do verza, izluščim najbolj bistvene misli, vendar tako, da bi zgradba kantate še ostala celovita. Uglasbeni del vsebuje zdaj še vedno 20 strani verzov.
Klinarjevi verzi so name naredili izreden vtis, pravi skladatelj. Ta pesnitev naravnost kliče po uglasbitvi. Zato-Klinarjeve muzike ni težko komponirati, ker je že sam skomponiral, že sam tako napisal, da jo lahko samo še preli-ješ v note...
O KULTURNI POLITIKI
Skladatelj je 1974. leta kantato dokončal in instrumentiral za veliki orkester. Njena krstna izvedba naj bi bila leto kasneje, ob praznovanju obletnice samoupravljanja na Jesenicah.
Ko pa je skladatelj odnesel skladbo v Slovensko filharmonijo, se je stvar ustavila. Študij tega velikega dela res ni poceni. Skratka, pri denarju se je ustavilo — vsaj rečeno je bilo tako...
•In potem smo čakali vse do letošnjega jubilejnega leta, ko smo lahko prisluhnili krstni izvedbi »Kantate o j splavarji na ognjeni reki«.
SONJ A GAŠPERŠIČ |
Književnik in publicist Miha Klinar (portret akad. slikarja Jaka Torkarja)
Prolog
Svoje srce
rudarsko svetilko sem plaho prižgal na temnih brezcestjih noči, izgubljenih v minulost.
Prisluhnil sem pesmi krvi, ki iz mrtvih daljav skozi moje srce, se v prihodnosti zarjo pretaka za razbeljeno kapljo razbeljena kaplja.
Vaša sem pesem postal, pozabljeni predniki,
vi, ki na železnih poljanah iskali ste srečo zlatih ozar, deželo obljubljeno, pa vas življenje do smrti gonilo je v rove in k plavžem od dnine na dnino in ko vas zdrobijo je z zadnjo drobtino, v zemljo ste legli kakor po šihtu večni sirotniki k večnemu počitku.
Vaša pesem sem postal in pesnik sitornik med vami, sirotniki —
vi, ki se v moji krvi pretakate iz dedov, očeta in matere iz sive davnine kot kri praspočetja moje ognjene železne doline. Vaša sem pesem postal, pozabljeni delavci — vi, ki prišli ste od plavžev ugaslih, fužin opuščenih, topilci, livarji, valjavci, žičarji, kovači, žebljarji — rokodelski popotniki iz krajev slovenskih in iz tujine — vi, ki prišli ste
za kruhom kruhom, sirotniki,
vi, ki garali ste
za borne drobtine
vi, ki ob delu
vso kri iztočili ste
črno razpelo,
iz železa kovano
že zdavnaj brezimno,
že zdavnaj zrjavelo
nad gomilami vašimi
s ščavljem preraslimi
na pokopališih zravnanih
moje doline.
Vaša sem pesem postal, izmučeni delavci,
vi, ki se v moji krvi pretakate iz dedov, očeta in matere v pesem iz sive davnine.
Setveni spev
Moli in delaj in bodi ponižen, moli in delaj’ in bodi ponižen, moli in delaj in bodi ponižen, moli in delaj in bodi ponižen, ponižen ponižen ponižen ponižen!
Kot očeta in mater spoštuj gospodarja, za vsako drobtino mu bodi hvaležen! Kdor ni hvaležen, kdor ni ponižen, ga po božji pravici pravica posvetna kaznuje preganja z nesrečo udarja.
Moli in delaj in bodi ponižen, ponižen ponižen ponižen ponižen!
Molil si, delal si, bil si ponižen, garal kot živina v petek in svetek
v petek in svetek v svetek in petek
bogatil gospodarje, sam pa si Stradal, stradal in hiral, prenašal krivice,
a v duši, joj, v duši te žgalo je, žgalo je.
Leto za letom bič črne prašiče se ti zajedal je v razbičano dušo vse globlje, vse globlje.
Leto za letom kakor ledina se ti je duša v grudo drobila pod plugi krivice —
drobila
se v rovih, ob plavžih drobila se
leto za letom — ali nenadoma RDEČA BESEDA zrno za zrnom v dušo trpečo kakor v prst plodno ti pala je, pala je
RDEČA BESEDA zrno ob zrnu ti v duši trpeči vzkalila je
in rdečo pšenico v rovih pod zemljo, ob plavžih in strojih na železnih ozarah rodila je
in ČRNI SIROTNIK kot zmajal bi s pleči si hlapčevsko breme z duše trpeče
odvrgel, odvrgel in z rdečim ponosom gospodi in bogu se prvič, se prvič postavil po robu,
se prvič se prvič postavil
pp robu
RDEČI UPORNIK
Oj! .
zaprl si rove,
pogasil si plavže, jeklo iz martinov se je izteklo, kačam ognjenim,
razigranim od plesa črni fakir si nehal igrati. Popustile so žice razglašene strune, činele varljam so nehale peti, bobni v žebljarnah postali so gluhi. Veter nad dimniki sive vrvi je porezal, dolino zajela
je mrakobna tišina.
Tl, PUNTAR SIROTNSK. pa rdečo svetlobo si v krvi začutil
VEČNI UPORNIK.
——H
Gostolovih trideset let
TRDA,A TRDNA POT
Ko je pred 30 leti, točneje noč pred uradno priključitvijo primorske Slovenije in postavitvijo državne meje, skupina zavednih in naprednih Slovencev iz Solkana na skrivaj prenašala stroje in opremo nekdanjega lastnika in kasnejšega direktorja Gostola, pokojnega Jožeta Štruklja, prek predvidene meje na slovensko stran, gotovo ni nihče pomislil na to, da se bo iz tega zarodka razvil tako močan nosilec strojne industrije, kot je danes GOSTOL - Goriške strojne tovarne in livarne v Novi Gorici. Kronist, ki bi spremljal njegov razvoj od začetka do danes, bi sicer zabeležil pomembnejše mejnike, vendar bi menil, da je potekal povsem razumljivo in brez pretresov. Pa ni šlo vselej gladko. Do uresničitve treh proizvodnih programov (livarna sive litine, izdelava opreme za livarne in izdelava opreme za živilsko industrijo) je bilo treba prehoditi dolgo pot. Programi so oblikovani v temeljnih organizacijah, ki so sposobne ponuditi kupcu inženiring. Kvalifikacijska struktura zaposlenih, se je izpopolnjevala veš čas, ■stalno so beležili sorazmerno visoko rast celotnega prihodka in dohodka, ter nenehno razvijali samoupravne odnose. To bi bile glavne značilnosti dosedanjega razvoja naše delovne organizacije.
GOSTOL - danes
Delavci Gostola so organizirani v štirih temeljnih organizacijah:
-	TOZD Livarna
-	TOZD Livarska oprema
-	TOZD Prehrambena oprema
-	TOZD Tovarna strojev Tolmin
in v delovni skupnosti skupnih služb
Vse temeljne organizacije — z izjemo TOZD Tovarna strojev Tolmin - so programsko in poslovno zaokrožene celote, oblikovane po navedenih treh proizvodnih programih. Temeljna organizacija Tovarna strojev Tolmin se s svojo proizvodnjo vključuje v program livarske in prehrambne opreme. Delovna skupnost skupnih služb je oblikovana tako, da je sposobna opravljati skupne funkcije za več ali za vse temeljne organizacije (računovodsko-finančna, splošno-kadrov-ska in nabavna funkcija ter del funkcije investicijskega in tekočega vzdrževanja).
Gostol danes zaposluje 960 delavcev z naslednjo kvalifikacijsko strukturo:
Stopnja		Struktura			
		1965	1972	1977	1980
visoka izobrazba	38	2	2,4	3,9	5,1
višja izobrazba	31	1	2,1	3,3	5,2
srednja izobrazba	156	7,5	12	16,2	16,6
visoko kvalificirani	51	5,4	6,7	5,4	5,9
kvalificirani	368	34,9	34,3	38,3	37,8
nižja strok, izobrazba	85	7,8	10	8,8	6,4
priučeni delavci	141	5,2	11,3	14,7	12,9
nekvalificirani delavci	90	36,2	21,2	9,4	10
Podatki jasno pričajo o stalni skrbi za dvig kvalifikacijske strukture delavcev, ki bo tudi v prihodnosti tako usmerjena, saj je neposredna posledica poslovne usmeritve: vgrajevati v izdelke vedno manj pločevine, težkega fizičnega dela in vedno več strokovnega znanja. V poklicnih, srednjih, višjih in visokih šolah štipendira Gostol kakih 200 rednih in izrednih dijakov in študentov.. Razmerje med redno zaposlenimi delavci in kadri v pripravi je 5 : 1, kar je izredno ugodno in na čemer sloni tudi naša perspektiva.
GOSTOL - jutri
Kar zadeva proizvodno usmeritev Gostola v prihodnjih letih, naj povemo, da ne nameravajo spremeniti osnovne programske usmeritve, pač bodo morali pri programu livarske in
prehrambene opreme krepiti sposobnost inženiringa in now-howa, se usmerjati predvsem v izvoz (prav zdaj se odpira vzhodno tržišče — SZ, DDR, Madžarska pa tudi dežele nerazvitega neuvrščenega sveta), v livarni pa gre za razvoj tehnologije izdelkov iz specialne — obroboodporne litine, s tem pa tudi za specializacijo proizvodnje v sestavi SOZD — združenih podjetij strojegradnje Ljubljana, katere član je Gostol od njene ustanovitve.
Gostol se je že v minulih letih moral odpreti navzven; to so narekovali kadrovski in prostorski problemi v kraju. Tako se v letu 1972 začeto povezovanje s Tolminsko danes kaže vtem, j da pomeni TOZD Tovarna strojev Tolmin na Čiginjskem polju z 200 delavci (1972 leta 44 delavcev) eno najbolj perspektivnih organizacij v tolminski občini, ki še kako krepi gospodarsko moč občine in Gostola.
Gostol se povezuje tudi z idrijsko regijo, saj se vključuje v sanacijski program RŽS. Tako bodo v Gostolu že s 1. majem zaposlili 100 delavcev rudnika, s čimer bodo zagotovili idrijskim rudarjem, kasneje pa tudi delavcem iz kraja socialno in ekonomsko varnost, sami sebi pa možnost tolikšnih proizvodnih kapacitet, da bodo zagotovili domačemu in tujemu trgu tisto, kar od njih pričakuje. V nekaj letih naj bi v Godoviču zrasla nova tovarna.
Nakazana poslovna in kadrovska usmeritev se kaže tudi v ustvarjanju dohodka. Rast dohodka se sicer v planiranem obdobju do leta 1980 nekoliko umirja (predvsem s stališča stalnih cen iz leta 1975), naslednji podatki o tej rasti pa sami po sebi kažejo razvojno pot Gostola:
	Rast v obdobju			Doseženo
	1965- 1970	1975- 1975	1976- 1980	v 1.1976 v 000
Celotni prihodek	24,9%	35,8%	12,4%	395.253
Dohodek	21,7%	33,0%	13,1%	139.554
Skladi	23,1%	32,4%	13,6%	21.097
Trda, včasih prav trmasto vztrajna, je bila pot teh tridesetih let, vendar so nanjo delavci Gostola ponosni. Rezultati kažejo, da je ta ponos upravičen.
Ivan LOZEJ
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE
»GORICA«
NOVA GORICA
OB UPORABI SODOBNE TEHNOLOGIJE GRADI HITRO, SOLIDNO IN POCENI STANOVANJA, VRSTNE HIŠE, MONTAŽNE HIŠE, TRGOVSKE IN INDUSTRIJSKE OBJEKTE TER OBJEKTE ZA SPLOŠNE DRUŽBENE POTREBE.
VSEM LJUDEM ŽELIMO PRIJETNO PRAZNOVANJE 1 .MAJA
Medobčinski svet zveze sindikatov ljubljanske regije čestita v imenu
Mestnega sveta Zveze sindikatov Ljubljana
in občinskih svetov Zveze sindikatov
Domžale
Grosuplje
Kamnik
Kočevje
Litija
Ljubljana-Bežigrad Ljubljana-Center Ljubljana Moste-Polje Ljubljana-Šiška Ljubljana Vič-Rudnik Logatec Ribnica in Vrhnika
vsem delovnim ljudem in občanom za praznik dela 1. maj
__J
SVETOZARJA MARKOVIČA, socialističnega teoretika in politika, Publicista in časnikarja raziskovalci delavskega gibanja označujejo kot eno najpomembnejših jugoslovanskih osebnosti v 19. stoletju.
Rodil se je 9. septembra 1846. leta v Zaječaru, osnovno šolo obiskoval v Rekovcu in v Jagodini, sedaj Sveto-Zarevu, gimnazijo v Kragujevcu in nato še v Beogradu, zatem se je vpisal na novoustanovljeno tehniško fakul-teto visoke šole. Že v času šolanja v Beogradu se začne njegovo idejno in Politično oblikovanje. Kot štipendist srbske vlade odide leta 1866 v Petro-Srad in aktivno deluje v revolucionarnih krožkih, napiše več člankov o družbenih in ekonomskih razmerah v Srbiji. Da bi se izognil aretaciji, se Urnakne v Zitrich. V tem obdobju se loti temeljitega preučevanja znan-stVenega socializma in se odločno ,Zre(e proti Bakuninu, ki je imel velik vPdv na tedanje srbske »socialiste«. fako lahko že leto 1868 označimo kot dejanski začetek snovanja no-Vega gibanja, katerega duhovni oče je Svetozar Markovič in ki ga kasneje nadaljuje srbska socialdemokracija P°d vodstvom Dimitrije Tucoviča.
Reta 1870 se Markovič vrne v Srbijo. Kot »agent —korespondent« ruske sekcije Prve internacionale Prvi seznani napredno evropsko Javnost s specifičnimi razmerami nastajanja proletariata v ekonomsko zaostalem, toda nacionalno revolu-'^narnem okolju, kakršna je bila edanja Srbija. Svetozar Markovič razvije bogato publicistično dejavnost v Radeniku, Javnosti, Oslobo-f nju, razvije se v ideologa in prak-^'riega borca za socializem v Srbiji 'Se do nastanka objektivnih pogojev a. razvoj modernega delavskega anja. Markovič zasnuje izredno Zvirho in v tedanjem času nič manj P°8umno koncepcijo reševanja '\(lc'onainega vprašanja naših naro-?vi nedvoumno poudarja, da je r °?.no poiskati rešitev samo v fede-n ciP enakopravnih narodov in v Ceuh samouprave. Če pozorno tpHUČimo vsa vprašanja, ki jih je že Pod l^el Svetozar Markovič na Po r°^u samouprave in njenega sre!}ena Za krepitev sistema nepo-^ ne demokracije, lahko ugotovimo’ le načel pravcat splet proble-g v’ ki se neizbežno pojavljajo pri rial'ltV- s<>c‘al‘7ma- ^ svojim mate-se lačnim pogledom — v katerem ulasno kažejo vplivi Černiševskega, je r\im’ Dobroljubova in Marxa — na arkovič trajno vplival na vso odl^/120 srbsko inteligenco in imel negCl en vPl'v na nastanek napred-teijj^skega tiska: bil je ustanovi-kam a^e>bka, prvega lista na Bal-j0 z ‘Zrazito socialistično ideologi-
težki ^ekajletnem preganjanju, po reVcu ° ezni, ko jo je ječa v Poža-Trv,, Samo še pospešila, umre v yU’ s‘?r komaj 29 let. Prazn°^ast‘,ev trek jubilejev, ki jih Rjuhrleni0 ^etos’ je prav v teh dneh v SvetJan[ mzstava o življenju in delu Pravil^11 Markoviča, ki so jo pri-je, Ar j, afodna Biblioteka SR Srbi-je. 0^ *v yrbije in Arhiv SR Sloveni-Vec A Priložnosti nam je sodela-rovič Srbije dr. Dragoje Todo-osvetnJ10*1 nekaj prispevkov, ki kega m e*° dub(‘ in težnje tega veli-m°za srbskega naroda
Članki Svetozarja Markoviča v Javnosti in njegovo delovanje v Kragujevcu je v temeljih spremenilo življenje v tem delu srbskega podeželja. Prebivalci s simpatijami spremljajo pisanje Javnosti, delavci kragujevške livarne topov glasno izražajo svoje soglasje z idejami Svetozarja Markoviča, v ljudski skupščini, ki je zasedala v Kragujevcu, pa se širi val svobodomiselnosti, narašča moč opozicije.
Knez in vlada, odločena preprečiti nadaljnje širjenje tega »kužnega zla«, posežeta po ukrepih, ki onemogočijo delovanje Svetozarja Markoviča. Akcijo je začel minister za vojsko Kosta Protič s svojim znanim »Raportom« knezu. V tem svojem neslavnem aktu minister za vojsko napade kragujevško tiskamo in jo obdolži, da je kriva za razmere, ki vladajo v Kragujevcu, še posebej pa obtoži list Javnost, ki »sistematično sovražno napada vse, kar v deželi obstaja, pri čemer ne prizanaša niti ljudskemu predstavništvu niti vladarju in njegovim ustavnim pravicam, ki javno oznanja, da je največja državljanska vrlina uničevati zakoniti red v deželi.«
Minister za policijo Ačim Čumič pa izjavlja, da je namen početja in pisanja Svetozarja Markoviča zrušiti vladarja.
S tem ko vlada razširja take in podobne glasove v javnosti, načrtno pripravlja teren za uresničitev svojih naklepov. Že na začetku 1874. leta pa nastopi naravnost — izdan je nalog za aretacijo Svetozarja Markoviča. Iz policije pošljejo Svetozarja Markoviča na sodišče, ki ugotovi, da obstajajo razlogi za obtožbo, saj je Svetozar prek tiska »žalil ustavne pravice našega vladarja, žalil ljudsko skupščino, se
norčeval iz veljavnih zakonov, upravičeval in branil z zakonom prepovedana dejanja ter pozival ljudi, naj ne upoštevajo veljavne zakonodaje.«
Zadeve se odvijajo po hitrem postopku. Obtožba je bila ostra in vnaprej pripravljena. Svetozarju Markoviču ne dovolijo, da bi se branil na svobodi kljub ponujeni denarni kavciji in čeprav so zanj jamčili mnogi ugledni ljudje. Že v tem prvem mesecu je bilo treba izkoreniniti svobodo tiska in strogo kaznovati tiste, ki so se zavzemali zanjo!
S Svetozarjem Markovičem so v ječi ravnali izredno nehumano in ostro, kot da bi šlo za kakega prestopnika ali zločinca. To je bil vzrok, da je ta neutrudni borec za spoštovanje človeškega dostojanstva in za priznanje človekovih pravic naslovil oster protest na kragujevško okrožno sodišče:
»Po sklepu tega sodišča sem v priporu zavoljo tiska. Pripor se razlikuje od zapora v tem, da ne pomeni ukrepa kaznovanja, temveč zato, da bi obtožencu preprečili pobeg ali da bi z dogovarjanjem z drugimi udeleženci oviral preiskavo o kaznivem dejanju. Zato torej v priporu ni mogoče uporabljati vsega tistega, kar služi kot kazen in kar ni nujno potrebno kot varovalni ukrep, ki naj prepreči osumljencu, da bi se izognil obsodbi. Toda pri tukajšnjem sodišču je uveljavljena praksa, da z vsakim obtožencem ravna enako. Se pravi, da mu v zaporu ne dovoli pisati, da mu prepoveduje vsak stik s prijatelji. V dosedanjih zadevah, ki so prišle pred to sodišče, je tako ravnanje možno pojasniti s tem, da je sodišče hotelo preprečiti dogovor obdolženca in prič ali sodelavcev toda ko gre za zadevo v zvezi z. izdajanjem časnika, to nima nobenega smisla. Dejanje, ki je v zvezi s tiskom je je v rokah sodišča:—to je črno na belem. Z nobemim dogovorom, z nikakršnim sporazumevanjem ni možno niti za las spremeniti storjenega dejanja. Zato je torej v zadevah, ko gre za tisk, nesmiselna osamitev obdolžen-

umii!
iiiStCfiii
liiiiiiii
Padec pariške Komune je pomenil za evropsko reakcijo priložnost za obračun z vsem tistim, kar je bilo napredno in svobodomiselno, ter z vsemi tistimi, ki so na kakršenkoli način izpovedovali drugačne poglede, kot je bilo uradno, kot je bilo stališče vladajočih krogov. Pod geslom obrambe vere, lastnine, družine in morale so predstaviniki reakcije preganjali nasprotnike, s pomočjo žrtev so si ustvarjali politični kapital, si prisvajali ugledne položa--je...
V teh težkih dneh, ki jih je preživljala napredna misel Evrope, pa je imelo ostro pero mladega človeka v Srbiji dovolj poguma in moči, da se odkrito postavi v bran Komune in Internacionale. To je bilo pero, s katerim je pisala roka Svetozarja Markoviča. O tem težkem boju priča naslednja njegova zabeležka: »Med tistimi maloštevilnimi časniki v Evropi, ki so se sredi vsesplošnega laganja usodili govoriti resnico, smo bili tudi mi. Na to so težko čakali naši teroristi.«
Ti »naši teroristi« — kot jih imenuje Svetozar — si niso pomišljali izkoristiti priložnosti, ki se jim je ponudila, in so z orožjem vseh kalibrov napadli vse ožigosane in vse tiste, ki so se znašli zunaj zakona. Tako konservativni »Vidov-dan« bije plat zvona proti Internacionali:
»Internacionala,« piše, »je izrekla smrtno obsodbo sleherni veri: izganja Boga iz src in misli človeka...«
»Internacionala ne priznava nobene vlade, nobene avtoritete: nasprotuje ji, jo poskuša uničiti...«
»Internacionala zanika zakon —
uničuje družino v njenem bistvu«.
In tako naprej, obtožba za obtožbo, kleveta za kleveto, napad za napadom, dokler ne pride na vrsto grožnja: »Ko se je tako jasno pokazalo, da si Internacionala prizadeva uničiti državo, narode, vero, družino, prosveto, osebne pravice, pravico dedovanja, pravico do premoženja, se sprašujemo, kaj storiti, da bi preprečili to neznansko nevarnost, ki preti Evropi? Nič drugega ni storiti, kot da uničimo razbojniško krdelo Internacionale, in to vsaka vlada pri sebi doma. Nevarno bolezen je možno ozdraviti samo z razžarjenim železom«.
Če upoštevamo okoliščine, v katerih je bila izrečena ta grožnja, potem lahko razumemo nevarnost, v kateri so se znašli vsi tisti, ki so bili označeni kot privrženci in predstavniki Komune.
Toda Svetozar Markovič ne bi bil to, kar je bil, če ne bi vrnil milo za drago.
»Tudi pri nas,« piše Svetozar v svojem Radeniku, »je kakih deset let nazaj beli teror čedalje bolj v modi. Srbskemu občinstvu je dobro znana kom-panija klatežev brez domovine, brez znanja, brez poštenja — kompanija, ki se prodaja slehernemu oblastniku. Ta kompanija je tudi k nam zanesla modo z Zahoda, da je treba sleherno napredno gibanje in sleherno napredno misel napasti z največjo ostrino in brez sleherne vesti. Vse ljudi, ki so zahtevali celo najbolj mile popravke v našem okostenelem birokratskem državnem sistemu, so označili za rdeče, za jakobince, za anarhiste, ki hočejo uničiti deželo...«
Ko v nadaljevanju obravnava obtožbe te »kompanije« proti Internacionali, Svetozar Markovič nadaljuje v svojem članku »Beli teror«:
»Ko s takimi umazanimi lažmi in izmišljotinami blatite načela zveze, to je najbolj napredna in najbolj sodobna načela, seveda niste opazili, da ste z najbolj temnimi barvami upodobili samo svoj pokvarjeni značaj. Prav vi ste ta množica, ki ne pozna nobenega boga, ki ne ve ničesar, ki v nič ne veruje. Od nekdaj ste živeli samo za svoj želodec, od nekdaj ste služili tistemu, ki vas je
ca, ki jo sicer v drugih prestopkih opravičujemo. Da bi preprečili pobeg, zadoščajo tudi zidovi, rešetke na oknih, dobra ključavnica in straža (če je potrebno tudi okovi) toda nikakor ni potrebno uporabiti ukrepov, ki sploh niso namenjeni preprečitvi pobega. Zato zahtevam, naj mi bo dovoljeno, da se v priporu ukvarjam s svojim znanstvenim delom; da lahko delam znanstvene zabeležke in ekscerpte, ki jih potrebujem, sodišče pa naj vse to kontrolira, kot se mu zdi potrebno in prav. Zahtevam tudi, naj mi sodišče v času, ki ga bo določilo, dovoli obiske prijateljev, toda vsekakor naj mi to dovoli, kajti čeprav sem obtožen, še nisem obsojen , saj po določilih pozitivnega zakona ni mogoče zahtevati, da bi me kaznovali z
zaporom brez vzroka — to pa je zapor v pravem pomenu besede!
Sodim, da imam pravico zahtevati to, saj je v skladu z zakonom in ker tako ravnajo tudi v vseh deželah, ki težijo k civilizaciji, in to prav v tistih, pri katerih smo si sposodili naš kazenski zakon in postopek. Ker tega tu pri nas doslej nismo počeli, je vzrok v tem, da doslej ni bilo pred sodiščem še nobene zadeve v zvezi s tiskom, da je to prvi primer in da zato sodišče z njim ravna po ustaljeni praksi za navadne prestopnike in zločince. ..«
Protest Svetozarja Markoviča označuje moč argumentacije, velika odkritost, dosledna borbenost. To je obsodba vseh, ki so postavili svobodno misel na zatožno klop!
Pravijo, da ima policija velike oči in majhno glavo, velika ušesa in ozke prsi, močno pest in mehko hrbtenico; da vešče podtika in kleveta, toda vsi ti epiteti zbledijo pred tistim, kar je policija tedanjega časa podtaknila in pripisala Svetozarju Markoviču.
Po ustanovitvi Radenika leta 1871 in po objavi člankov, ki so branili pariško Komuno ter hvalili Internacionalo, v majhni Srbiji čedalje bolj omenjajo ime Svetozarja Markoviča. Njegove ideje so zbujale pozornost, njegov pogum pa je spodbujal tiste, ki so bili brez pravic in ki so jih oblasti zatirale in preganjale.
To pa seveda ni bilo všeč tedanji liberalni vladi in regentom, zato so uporabili najrazličnejše klevete in podtikanja policije na rovaš tega 25-letnega mladeniča. Policija je budno spremljala in na svoj način razlagala sleherno Markovičevo besedo, vsak njegov korak, dejanje.
Tako preberemo v dnevnem poročilu ministra za notranje zadeve Radi-voja Milojkoviča, regentom v Kiseli vodi, kjer so bili skupaj z mladim knezom Milanom na oddihu.
»Beograd, 17. julija 1871. Zvedel sem, da odide jutri tja, v Kiselo vodo, Svetozar Markovič, urednik lista Radenik. O njegovem odhodu me je včeraj dopoldne obvestil nek moj znanec in rpi razkril tudi naslednje okoliščine. Nekdo iz Pančeva, Ljubomir Nenadovič, je tesno povezan s Svetozarom, Ljočičem in pajdaši, pozna pa tudi tega mojega znanca (agenta), ki mu je pred petnjastimi ali dvajsetimi dnevi, ko je bil tukaj, zelo sovražno nastrojen govoril o naših razmerah in o osebnostih, ki so odgovorne za naše razmere, pri čemer je izrekel sodbo, da to ne bo trajalo več
bolje plačal, da bi tako zadovoljili svojemu najbolj sebičnemu materializmu. Kot črvi ste se plazili pred oblastniki, hvalili ste njihova dejanja in zamolčali njihove zločine; hvalili ste vse oblastnike po vrsti, nato pa ste jih obmetavali z obtožbami in jih blatili, ko ste izgubili službe — vse to v imenu reda, svobode, morale, patriotizma itd. To je tisto, zavoljo česar preziramo vaš »red«, vašo svobodo, vašo moralo, vaš patriotizem, vašo vero in vašo prosveto.
Rešiti hočete srbstvo prevelikega svobodnjaštva, pa mu zato grozite z ,reakcijo’! Seveda! Vi niste za reakcijo, to hočejo ,vaši prijatelji iz notranjosti'; bojite se, da ljudstvo ne bi zabredlo v reakcijo. S kom igrate komedijo? ,Vidov-dan’, njegovi prijatelji, reakcija — ali ni to eno in isto? Toda radi bi vedeh: katere liberalne ustanove naj bi ukinili v Srbiji, da bi nastopila reakcija? Pokažite nam te ustanove! Pokažite nam te reakcionarne ustanove, ki naj bi jih uvedli v Srbiji...! Srbija je preživela že veliko reakcij... Vi in vaši prijatelji ste v vseh teh priložnostih igrali vlogo
kot poldrugi mesec. Ob tej priložnosti mi je zaupnik povedal, da je dal dr. Nenadovič vedeti, kako atentanta ne bodo več poskušali izvesti z orožjem, tako kot doslej, temveč s strupom. Poleg tega, kot mi pravi zaupnik, je Svetozar Markovič včeraj naglo začel predajati neko dolžnost, ki jo ima v potrošniški družbi, pri čemer je povedal, kako namerava oditi v Kiselo vodo...
Naslednjega dne minister sporoči regentstvu:
» Zjutraj so mi potrdili, da je Svetozar Markovič odpotoval v Kiselo vodo, vendar z njim ni odšel Stevan Popovič, profesor, temveč Djura Ljočič, urednik Radenika. O njem pravijo, da bo samo nekaj časa spremljal Svetozarja, saj se je zvedelo, da sam ne gre v Kiselo vodo. Če pa bi prišel tja, potem mislim, da jima je treba posvetiti vso pozornost, saj sta sodeč po njunem značaju sposobna storiti karkšnokoli zlo dejanje. Moj znanec mi pravi: v ničemer se ne razlikujeta od Paje Radovanoviča.« (Paja Radovanovič je ubil kneza Mihajila.).
Tretjega dne minister — policaj sporoči namestništvu:
»Znanec je bil pri meni tudi danes zjutraj in spet mi zagotavlja, da Svetozar Markovič in njegovi pajdaši niso odšli tja s čistimi nameni, če bi se jim le nudila priložnost, da bi lahko kaj storili. Spet mi je zatrdil, da ne bodo poskušali z orožjem, temveč s strupom.«
Neverjetno! Svetozarju bi lahko pripisali vse, samo tega ne, kar mu je podtikala policija. Lahko bi mu rekli, da je zanesenjak, socialist, komunar, revolucionarni propagandist, toda pripisati mu, da je atentator, morilec, zastrupljevalec — to je lahko storil samo policaj brez vsakršnih predsodkov in pomislekov. Čas je demantiral policijo in dokazal, da Svetozar ni nikomur skrivil niti lasu na glavi, medtem ko je njega policija spravila v ječo in tako pospešila njegovo smrt.
Ni bolj žalostnega demantija niti bolj bolečega dokaza!
intrigantov, hujskačev, tajnih in javnih klevetnikov in ovaduhov. Ta vloga vam je všeč, saj je to najboljša priložnost, da sami sebe dobro nagradite. Kaže, da bi to želeli storiti tudi zdaj. Kaj bi sicer pomenila vaša namigovanja, da prihaja reakcije, ko ni ničesar, proti čemur naj bi reagirali?
Ne, gospoda, v Srbiji ni nikogar, ki bi imel interes porušiti moralo, uničiti družino, vero, zavest — razen vas samih. Vi to veste prav tako dobro kot mi. Veste, da vam je najbolje šlo v tistih časih, ko sta bila morala in vest najmanj spoštovani tudi pri tistih ljudeh, ki jim je bilo najmanj mar za te prostaške predsodke. Prav tako ni nihče v Srbiji zainteresiran za izgrede — razen vas samih in vaših prijateljev, lovcev na denar! <c
S tem, ko odkrito in odločno stop v bran Internacionale, Svetozar Markovič da svoj veliki prispevek solidarnosti mednarodnega delavskega gibanja, njegov ostri odgovor na klevete domače reackije pa pomeni hkrati obsodbo reakcije vseh časov in vseh barv.
7 dni v sindikatih
29. aprila 1977
stran
KAJ SMO STORILI..
Časa za odlašanje ni!
Uresničevanje novih družbenoekonomskih odnosov v slovenskem agroživilstvu kakor tudi razreševanje spleta vprašanj, s katerimi se srečujemo v proizvodnji hrane in pri preskrbi prebivalstva, v sindikatih ni stvar samo sindikata delavcev v kmetijstvu, živilski in tobačni industriji, temveč celotne organizacije. Ta misel se je kot rdeča nit vlekla v vseh razpravah o preobrazbi kmetijstva in socialistični izgradnji vasi na zadnji seji republiškega sveta zveze sindikatov.
Levji delež političnih nalog pri spreminjanju razmer v agroživilstvu bo seveda tudi v prihodnje ležal na strokovnem sindikatu. Pri ustvarjanju novih dohodkovnih odnosov v sodelovanju kmetov s kmetijskimi zadrugami, obrati za kooperacijo in žrvil-sko-predelovalnimi organizacijami združenega dela pa bodo zavzeto morale sodelovati osnovne organizacije sindikata. Še posebej zato, ker morajo politično ovrednotiti dosedanje oblike sodelovanja s kmeti, skupno z njimi oblikovati nove odnose, ki bodo sloneli na proizvodnem sodelovanju na daljši rok, na skupnih vlaganjih in predvsem na združevanju dela, sredstev in zemlje. Toda že takoj povejmo, da ne gre za neko kampanjo, temveč za strpno in trezno uveljavljanje novih odnosov. Za to pa morajo sindikalne organizacije ustvarjati tudi potrebno politično vzdušje.
Sicer pa lahko iz prakse nekaterih osnovnih organizacij sindikata povemo — gre za tiste, ki so takoj po sprejemu ustave spoznale, da je v praksi treba rešiti stare in graditi nove odnose — da so že marsikje kaj kmalu spoznali, da v prihodnje ni možno graditi kooperantskih odnosov le na komercializaciji in pogosto tudi na »življenju od provizije«, temveč da se morajo družbena gospodarstva, KZ in temeljne organizacije za koopracijo »združiti« s kmeti na dolgoročnem proizvodnem planu, kjer zemlja ostaja v lasti tistega, ki se združuje. Ustanovili
smo mnoge pašne skupnosti, imamo že skupne hleve in v vinogradništvu skorajda — ponekod seveda — prave dohodkovne odnose.
Drugi razlog za trditev, da lahko osnovne organizacije sindikata mnogo več storijo pri preobrazbi kmetijstva, pa je v strukturi zaposlenih v našem gospodarstvu. Podatki kažejo, da je vsak deveti slovenski delavec tudi kmetijski proizvajalec in da je polovica dosedanjih kmetov-kooperantov zaposlena v delovnih organizacijah. Žal osnovne organizacije v industrijskih dejavnostih — razen živilsko predelovalne — doslej niso spregovorile o kmetijstvu, čeprav je od razrešitve mnogih problemov, ki ga tarejo, odvisna boljša preskrba v bodoče. Ta čas, ko kompleksno v vseh družbenopolitičnih organizacijah iščemo najboljša pota za hitrejši razvoj kmetijstva in agroživilskega kompleksa in ko ko smo zapisali v srednjeročnem načrtu o razvoju našega gospodarstva, da sodi kmetijstvo med prednostne panoge, bo kazalo spregovoriti o tej problematiki tudi v drugih osnovnih organizacijah sindikata. Še posebej v tistih, kjer je veliko število polk-metov tudi v delovnem razmerju, saj bi lahko takšna politična akcija dala svoj prispevek hitrejšemu povezovanju kmetov.
Največ konkretnega dela v preobrazbi kmetijstva in vasi ostaja torej v osnovnih organizacijah sindikata. Časa za odlašanje z uresničevanjem novih družbenoekonomskih odnosov v agroživilstvu ni. Prav zato pa bodo morali občinski odbori sproti spremljati rezultate razprave v osnovnih organizacijah in s članstvom analizirati vse rešitve, ki se pojavljajo v praksi. Predvsem zato, da se uveljavijo takšni odnosi v kmetijskih organizacijah in obratih za kooperacijo, v katerih bodo delavci in kmetje skupno odločali o ustvarjenem dohodku in prevzeli del rizika.
M. HORVAT
PO SEMINARJU ZA PREDSEDNIKE IN SEKRETARJE OBČINSKIH SVETOV ZSS_j
Sodelovanje v konkretnih akcijah
Občinski sveti zveze sindikatov začenjajo z neposredno akcijo za hitrejše uveljavljanje določb zfl'
kona o združenem delu
Na zadnjem seminarju za predsednike in sekretarje občinskih svetov ZSS, so med drugim govorili tudi o uresničevanju svobodne menjave dela med delavci v TOZD in delavci delovnih skupnosti skupnih služb. Da ne bi ostali samo pri verbalnem ponavljanju določb zakona o združenem delu, smo v republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije že pred seminarjem organizirali razgovore v nekaterih organizacijah združenega dela. Izbrali smo trinajst organizacij: Agraria Koper, Lisca Sevnica, Lek Ljubljana, Strojne tovarne Trbovlje, Združeno kmetijsko in gozdarsko podjetje Kočevje, Tekstilindus Kranj, SOZD Pomurka Murska Sobota, Gostol Nova Gorica, Železarna Ravne na Koroškem, Novoles Novo mesto, Aero Celje, Splošna bolnišnica Maribor in trgovsko podjetje Nanos Postojna. Število organizacij združenega dela res ni bilo veliko, a razgovori so kljub temu v celoti potrdili ugotovitev s seminarja za sekretarje komitejev pri centralnem komiteju ZKS, kjer so ugotovili, da še nikjer niso uredili odnosov med skupnimi službami in delavci v
TOZD po določbah zakona o združenem delu. Razmere so sicer različne v posameznih organizacijah združenega dela, toda možna je posplošitev, v kateri skupne službe pomenijo za TOZD strošek in da niso vezane na dohodek TOZD. Zvečine tudi ugotavljajo, da ne bodo znali vrednotiti dela precejšnjega števila delavcev skupnih služb. Na vseh srečanjih smo se pogovarjali, da je potrebno takoj začeti s pripravami za sprejem samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih med delavci delovne skupnosti in delavci TOZD, ki ga predvideva zakon o združenem delu.
Na seminarju je bil sprejet dogovor, da bodo občinski sveti ŽSS takoj začeli z neposredno aktivnostjo v organizacijah združenega dela za hitrejše uveljavljanje določb zakona o združenem delu. V ta namen je bil na seji predsedstva republiškega sveta Zveze sindkatov Slovenije sprejet poseben akcijski program, ki opredeljuje naloge ter določa roke in nosilce za njihovo uresničevanje. Da bi se republiški svet zveze sindkatov
čimbolj neposredno vključil v izvajanje nalog iz akcijskega programa, predvidevamo ponovno sodelovanje v pogovorih v organizacijah združenega dela, ki jih bodo izbrali v občinskih svetih zveze sindikatov. Pričakujemo, da bodo v izbranih organizacijah združenega dela v času do pogovorov opravili naslednje naloge:
—	imenovali komisijo za spremljanje in uresničevanje zakona o združenem delu in pripravili program komisije,
—	pripravili delovni osnutek samoupravnega sporazuma o združevanju dela delavcev v TOZD in
—	pripravili delovni osnutek samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornosti med delavci delovne skupnosti in delavci v TOZD.
V pogovorih bodo sodelovali politični delavci republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije in repu-
bliških odborov sindikatov. Naša naloga je pomagati sindikalnim aktivistom v konkretni aktivnosti v organizacijah združenega dela in občinah. Po načrtu naj bi te pogovore opravili v sredini maja in bi taka pravočasno in sproti preverjali uresničevanje akcijskega programa.
Osnovna teža vseh nalog pa vendarle ostala na družbenopolitičnih organizacijah in strokovnih službah ter vodstvih organizacij združenega dela. Uspeh tudi te akcije j8 mogoče doseči samo, če bodo v organizacijah združenega dela oprav)® večji del svojih nalog, ki so jih dolži® opraviti tako, kot predvideva zakol1 o združenem delu. S tako organiziranimi akcijami pa želimo presej prazno ponavljanje že znanih resnl, in sprejetih zakonov ter prispeval1 svoj delež k hitrejšemu spreminjan)® odnosov v naši družbi.	.
IVAN GODEl-

PO OBISKU SINDIKALNE DELEGACIJE ČRNE GOR* V NAŠI REPUBLIKI __________
Koristna srečanja
' SAMOUPRAVNAl DELAVSKA! KONTROLA
Priročnik lahko naročite na naslov: CGP Delo — TOZD DE-|! LAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4/11 ali na naslov Republiška konferenca SZDL, Ljubljana, Komenskega 7. ||| Cena za izvod je 8 din.
»Obisk je bil zelo koristen, predvsem za nas,« je posebej v razgovoru za DE izjavil EMIN DOBARDŽIČ, predsednik RS ZS Črne Gore po končanem obisku sindikalne delegacije iz te republike v Sloveniji.
Črnogorski sindikalni delavci so se med razgovori na RS zveze sindikatov Slovenije seznanili z delovanjem slovenskih sindikatov in z gostitelji izmenjali mnenja o vprašanjih, ki so v tem času v središču pozornosti sindikatov pri nas. Kot je dejal Emin Dobardžič, so gosti iz Črne Gore pri tem dobili vtis, da so slovenski sindikati dobro organizirani, še posebej za uresničevanje zakona o združenem delu in v tem okviru pri snovanju sistema vrednotenja dela po rezultatih dela.
»Posebej zanimivo je bilo za nas izobraževanje sindikalnih kadrov, s čimer smo se lahko seznanili v Dolenjskih Toplicah,« je poudaril
predsednik črnogorskih sindikatov »Mislim, da se generacije, ki za® ljučujejo to šolo, dobro znajdejo' praktičnem življenju. Vsekakor g®8 za izkušnjo s področja izobraževanja, ki ni le edinstvena v državi; ampak nakazuje pot delovanja tu®1 nam, ki delamo in živomo drugod Menim, da bomo v naši republiki v*8
PODELJENI SO LETOŠNJI SREBRNI ZNAKI SINDIKATOV SLOVENIJE
PRIZNANJE IN SPODBUDA
V znak priznanja za večletno prizadevno delovanje v osnovni organizaciji sindikata oziroma v občinski organizaciji sindikata ali Zveze sindikatov Slovenije pri uresničevanju delavskih interesov so v teh dneh v vseh slovenskih občinah začeli podeljevati srebrne znake sindikatov Slovenije. Prejeli so jih številni posamezniki, ponekod pa tudi osnovne organizacije sindikata. Podelitev teh priznanj je povsod potekla ob nadvse slavnostnem vzdušju. Marsikje so jo tudi združili s praznovanjem 40-letnice prihoda tovariša Tita na čelo partije, štiridesetletnice ustanovitve KP Slovenije, obletnico ustanovitve O F slovenskega naroda in delavskega praznika — 1. maja.
Tokrat na kratko povzemamo poročila naših dopisnikov, ki smo jih prejeli do zaključka redakcije.
V občini BREŽICE so priznanja prejeli: Franc Hotko (Rudnik Globoko), Vera Požar (Beti Dobova), Jože Žabkar (Zdravstveni dom Brežice), Anton Blažič in Viktor Kostevc (Slovin Brežice), Gvido Kostevc (Posavje — TOZD 2), Josip Meglič in Krušeč Alojz (TRZ Bregana), Drago Novo-selec (Opekama Brežice), Frančiška Kranjc (Osnovna šola Globoko), Marija Knez (Pošta Brežice), Ivan Bogovič (Gozdno gospodarstvo Brežice) in Jože Držič (TOZD za vzdrževanje voz Dobova). Srebrni znak so podelili tudi konferenci osnovnih organizacij sindikata TRZ Bregana, OO sindikata Posavje TOZD 2 in OO sindikata osnovne šole bratov Ribarjev iz Brežic.
Srebrni znak SO v občini KRŠKO so prejeli konferenca OO sindikata Tovarne D j uro Salaj in OO sindikata TE Brestanica ter naslednji posamezniki: Jože Arh in Ivan Grabnar (Splošno mizarstvo Krško), Tone Unetič in Angela Kofol
(Labod — TOZD Libna), Anica Zakšek (TOZD PTT Krško), Martin Zagorc (TOZD Papir-konfekcija Krško), Anton Planinc (Kovinarska Krško), Slavka Miklavčič (Osnovna šola Podbočje), Fridi Klanjšček (DES-TOZD Elek-tro Krško), Jože Lesjak (Pionir — TOZD Krško), Ciril Puntar (Pionir — TOZD Togril Drnovo), Zoran Dular, Anton Molan in Marija Novak (Tovarna Djuro Salaj) ter Maks Pogačar (upokojenec).
V občini Ljubljana-Bežigrad so podelili 21 srebrnih znakov. Prejeli so jih naslednji sindikalni delavci: Risto Amautov-ski in Stanko Udrih (Uprava za inšpekcijske službe), Ivan Bolarič (Ardel), Drago Dovč, Janez Gubane in Pepca Ora-žem (TKG), Milan Grad (Belinka), Dušan Kaplan, Marko Kocijan in Gvido Stres (Center strokovnih šol), Radovan Kovačevič (Geološki zavod), Bojan Krašovec (Republiška skupnost za ceste), Helena Križaj in Emanuel Žagar
(IMP), Boris Senegačnik (IMKO), Rezka Strle (Osnovna šola Maksa Pečarja), Milena Štefančič (Zavod za rehabilitacijo invalidov) in Katarina Zagožen (TOZD PTT servis). Priznanje pa sta prejeli tudi osnovni organizaciji sindikata Centra strokovnih šol in Gradbenega podjetja Bežigrad.
Jože Ajd (Konstruktor — TOZD Granit), Ivan Žorman (Impol — TOZD Livarna), Ivan Ferk (VVZ), Cirila Podkrižnik (Občinski svet ZSS), Franc Javornik (INGMAG — TOZD Naravni kamen) in Franc Lukner (Skupščina občine) so letošnji dobitniki srebrnega znaka sindikatov v občini Slovenska Bistrica.
V občini ŠKOFJA LOKA so srebrni znak podelili OO sindikata Termika Škofja Loka in OO sindikata EGP Škofja Loka ter še naslednjim posameznikom: Cirilu Erznožniku in Ivanu Gluhodedovu (Alpina Žiri), Vinku Berčiču (upokojenec), Julki Sedej (Gorenjska predilnica), Janku Benedičiču in Antonu Sedeju (NIKO Železniki), Blažu Dolencu in Jožetu Demšarju (Alples Železniki) in Antonu Pintarju (TOZD Mesoizdelki).
Srebrne znake so v občini VRHNIKA prejeli:	Anton
Plahtar, Lenart Popit, Franc Vogrinčič, Joža Resnik, Justi Malič, inž. Anton Mali in Dimi-tar Božanič (IUV), Anton Voljč (Kovinarska), Anton Perpar (Sava), Ciril Garafol,
Janez Usenik, Ivan Turšič in Frank Pristavec (LIKO), Andrej Vidovič (Fenolit), Vinko Podobnik (Osnovna šola Janka Mraka), Smiljan Ogore-lec (Iskra-antene), Andrej Grampovčan (GG), Ivanka Modrijan (občinska uprava), Vika Končan (Osnovna šola Ivana Cankarja) in Lado Mole (TOZD Opekarna). Priznanje so podelili tudi osnovni organizaciji sindikata osnovne šole Janka Mraka.
V občini NOVA GORICA so podelili 50 srebrnih znakov. Prejeli so jih: Marija Batistič in Dominik Mrakič (Meblo), Simon Bavčar in Ivan Gatnik (Šampionka Renče), Vlado Birsa, Miloš Prinčič in Neva Zavrtanik (Gostol), Jožef Bremec, Livio Faganel, Mario Humar, Marija Kofol, Henrik Komic, Andrej Marušič, Štefan Prinčič, Adolf Sila, Viljem Vodopivec in Rajmond Zorn (Vozila), Edi Brumat in Franc Ferfolja (Ciciban Miren), Marjan Devetak, Jože Geren-čar, Hektor Štakul in Emil Ušaj (SGP Gorica), Franc Ferfolja (CIMOS Šempeter), Lilijana Ferfolja, Radivoj Gulin, Silvan Piščanec, Rajmund Prinčič, Rado Skočaj in Franc Štanta (Iskra Šempeter), Milka Hain, Oton Jug in Jože Kutin (Avto-promet Gorica), Boris Ipavec in Nada Orel (Ljubljanska banka), Pavel Ipavec, Avgust Križnič, Cvetko Krpan in Anica Rot (Salonit Anhovo), Mirko Kocina, Cvetko Mavrič in Slava Obljubek (Goriška
Brda), dr. Dušan Kovač (Zavod za socialno medicino in higieno), Jolanda Krušič (Skupščina občine), Anton Leban (Varnost), Ana Mokrin (ZD Nova Gorica), Srečko Pahor (Plastik Kanal), Janko Pajntar (PS Nova Gorica), Jože Ferdih (IZTOK Miren) in Peter Zorn (UJV).
Med petimi osnovnimi organizacijami sindikata, ki so v občini LJUBLJANA VIČ-RUDNIK prejele srebrni znak, so organizacije Fakultete za elektrotehniko, Iskre iz Horjula, Osnovne šole Vič, VVZ Kolezija in proizvodno-trgov-skega podjetja ZMAGA. Odličje pa so prejeli tudi naslednji sindikalni aktivisti: Jože Bregar (Občinski odbor sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja), Anica Čadonič (Osnovna šola Brezovica), Ciril Horvat in Dušan Mole (občinski svet ZSS), Ivan Klemen (Plutal), Franc Kos (PTT), Marija Lukman (ZD Ljubljana — TOZD Vič-Rudnik), Franc Majer (Tekstil — Angora), Anton Mehle (Metalurški inštitut), Maks Močnik (Utensilia), Stane Moškon (llirija-Ve-drog), Anton Ogrin (FNT-TOZD matematika in mehanika), Valter Paulič (Podjetje za urejanje hudournikov), Mija Pokeršnik (TTL — TOZD Tobak), Milan Stamejčič ( TTL — TOZD Proizvodnja), Janez Suhadolc (Iskra Horjul), Savo Trebše (EGS) in Pavel Weiss (Livarna Galjevi-
ca)-	R. N.
k I A I
Emin Dobardžič: »Obisk je ^ zelo koristen, predvsem za n« Nakazujejo se nove pobude * tesnejše sodelovanje.«
to dobro premislili in se organiziraj tako, da bi upoštevaje izkušnje DP šole v Dolenjskih Toplicah, mof že v naslednjem letu začeli na poč0 ben način izobraževati prvo gene(®' cijo črnogorskih sindikalnih aktivl stov.«	'
Z ugodnimi vtisi je črnogors®,
i tu1'
reč
sindikalna delegacija zapustila Novoles. Prepričala se je namfl
kako si v tem kolektivu resno pt'^ devajo, da bi zakon o združenL delu »spravili v življenje«. Cl^ delegacije tudi ne morejo skriv® presenečenja nad zelo dobro org8*11, zacijo dela in proizvodnje, ki s° lahko spoznali na »lastne oči«. .
»Od prej smo vedeli, da n®( lahko Slovenci marsikaj pokaže^ je za konec razgovora dejal E111 Dobardžič. »Po tem obisku, 00^ katerim smo se vnovič lahko čali o pomembnih gospodarskil1 ^ drugih dosežkih vaše republike« same po sebi nakazujejo še neka1 , pobude. Če nanje gledam z nas® zornega kota, bi bilo nadvse kod no, ko bi več naših sindikalnih cev prišlo na obiske v vaše orgao1 , cije združenega dela. Ne govori® formalnih obiskih, ampak o d«1^
nih srečanjih na katerih bi se
ljudje kaj naučili. Poudariti da bi obiski take vrste, ki jih boi®, j prihodnje spodbujali, prispeva U krepitvi sodelovanja med črnog skimi in slovenskimi OZD in s*11 j« kati, k boljšemu spoznavanj®^, predvsem k temu, da bi drug '.•) gemu — na podlagi izkušenj, P1 imamo — pomagali pri uresnic"j nju prizadevanj za doseganje rezultatov na vseh področjih, ^ Ijeno v najširšem pomenu beS,((1i Tudi zato, da bi olajšali loVf[)jst stike, smo se dogovorili za 0 f slovenske sindikalne delega®1) naši republiki.«	, C'

!>—»	«*

Čeprav so se priprave na prihodnja ^pgresa začele v naši republiki z £biski predsednika CK ZKS Fran-feta.Popita in sekretarja izvršnega omiteja Franca Šetinca ter njunih sodelavcev v občinah, pa so se endarle tudi uradno začele šele s Prvo sejo odbora za pripravo VIII. ongresa ZKS, ki ga je izvolil CK na v°ji nedavni osmi seji.
Komunist EH
Tako ta začetek priprav kakor oni, i' 0cl januarja sem teče na terenu, šteat? Predznak akcijskega pristopa k v>lnim vprašanjem in problemom, ,:v0značujejo ta naš družbeni in poli-1^. ni trenutek. O tem priča vzdušje,
JaSno Dntrini#» Ho v nrinravjih
in vrsta sistemskih zakonov, ki smo jih že sprejeli ali pa jih še bomo do naslednjih kongresov.
Brez velikih in zvenečih besed je mogoče s ponosom ugotoviti, da smo
j , *jj ampak oa do ncncnno la akcija za uveljavitev že sprejete "icne usmeritve. Z drugimi bese-ntt to pomeni, da s prihodnjima "gresoma ne bomo v ničemer j c5niali znovaš od začetka, ampak _	?m? nadaljevali s tisto ustvarjal-
07n » 'n tistimi aktivnostmi, ki so 1 , acevale in izpolnjevale naš ce-od01 ^"^iienopoUtični prostor in čas t„. . "jih kongresov sem. Ta trenu-sv Je lo,ej nova velika priložnost, da Ja pota uravnavamo in izravnale to bo ali je potrebno, da bi t^očU, doseganje še večjih rezul-ja t na zaertani smeri našega razvo-VlT ? stner P3 so zarisale resolucije Zlu k°ngrcsa ZKS in X. kongresa časi ’ Zar'sai' sta ga ustavi, v zadnjem Pa tudi zakon o združenem delu
stavbar
maribor
v minulih treh letih, ko smo nadaljevali politiko, sprejeto na 21. seji predsedstva ZKJ in 29. seji CK ZKS, ter jo vgrajevali v naš pravni in družbenopolitični sistem, dosegli velike
rezultate, tako v materialni proizvodnji kakor zunaj nje. Posebno očiten je uspeh v razvoju in poglabljanju Socialističnih samoupravnih odnosov, ki jih v tem trenutku po pravici štejemo za najvažnejši dosežek, ki nam omogoča, da se še z večjim navdušenjem lotimo nalog v stalnem boju za osvoboditev dela in človeka ter za uresničevanje življenjskih interesov in potreb delovnih ljudi. Zavoljo tega je naša vizija jasna. V teh pripravah je ne bomo iskali. Pred nami je samo naloga, da najdemo najboljša pota za njeno kar najhitrejšo in najuspešnejšo uresničitev. To vsekakor omogočajo naši nesporni dosedanji uspehi. Naša zveza komunistov je kot avantgarda delavskega razreda usmerjena zategadelj v popolno zagotovitev pogojev, v katerih bodo delovni ljudje razpolagali s sadovi svojega dela ter tako zavestno in načrtno obvladovali celotno družbeno reprodukcijo. To nam omogočajo uspehi, ki smo jih dosegli ne le v gospodarstvu, ampak tudi veliko večja socialna varnost, kakor kadarkoli doslej, stalna rast družbenega standarda, širjenje in dopolnjevanje vzgoje in izobraževanja z novimi vsebinami, stalna bogatitev kulturnega življenja kakor tudi visoka raven varnosti in obrambe naše skupnosti. Prav tako sta se povečali družbena zavest in odgovornost. To je temelj, ki nam omogoča učinkovitejše reševanje nekaterih žgočih družbenih vprašanj, ki zagotavljajo večjo politično in socialno stabilnost.
Ne gre torej za oblikovanje načelnih stališč. Nasprotno, gre za do-
lr<ut
To
-
od sobote T do sobote
SLOVESNO VZDUŠJE
o
pop !?u!' teden je potekal v znamenju pomembnih
0	manifestacij, ki so dobile svoj poseben nj ""arek na slavnostni seji CK ZKS ob štiridesetlet-.p.ci Ustanovnega kongresa KPS in prihoda tovariša
"a v vodstvo partije. Slovesnost, na kateri je govoril Predsednik CK ZKS France Popit, je počastil s svojim >skom in pozdravno besedo tudi tovariš Tito. Tradi--na>no obletnico — 27. april, dan ustanovitve OF — slovesno praznovali na slavnostni seji republiške e renče SZDL, kjer so podelili tudi zlata odličja
1	' .Slavnostni govornik je bil sekretar izvršnega ■""eja predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc.
^ V Mariboru so se minulo soboto zbrali preživeli “ukradeni otroci« na svojem tradicionalnem sreča-]JU’ ie posvečeno spominu na tragične dogodke v 1942, ko je nemški okupator otroke borcev in ivistov nasilno odvzel staršem in jih odgnal na s Zen.is!co delo v Nemčijo. Slavnostni govornik na tem pominskem srečanju je bil sekretar IK predsedstva ZKS France Šetinc.
v bližajoče se prvomajsko vzdušje se je uvrstila s Pomembno sejo vseh zborov tudi slovenska skupšči-sli h * i6 sPrejemala poročilo Predsedstva SRS in pri-nnila govoru predsednika Sergeja Kraigherja. ier°n ^"Pščine so obravnavali tudi poročilo ter spre-Zaš,S'ta^čain sklepe glede uresničevanja kompleksne noCUe ’n razvoia madžarske in italijanske narod-stne skupnosti v Sloveniji. Izvršni odbor skupnosti
no	obmejnega sodelovanja z našimi narod-
tud'n,m' manjšinami v sosednjih državah. Sprejel je kra' l,rogram za boljše usklajevanje in povezovanje lovnih skupnosti na tem območju.
svet'*1**3 Prazn'čnemu vzdušju so v organih izvršnega čišče m S*ovens*<c skupščine te dni nadaljevali s pre-sam,!>aniem *zhodišč za skupno in splošno porabo v repi u!Eravn'h interesnih skupnostih ter v občinah in bilo v ■ izVrŠilnih in.uPravnih organih. Doslej je da se PnPravah razjasnjenih veliko vprašanj, tako Popravljeni temelji za financiranje čedalje bolj
ujemajo z določili zakona o združenem delu in približujejo dejanski svobodni menjavi dela.
Odbor za družbeno samozaščito pri RK SZDL je te dni podrobneje obravnaval predvideni program dela na tem področju ter ovrednotil nekatere dragocene izkušnje in pobude, ki naj bi še prispevale h krepitvi varnostne kulture občanov in k še večji učinkovitosti vseh organpv, ki so v krajevnih skupnostih, delovnih organizacijah in občinah posebej zadolženi za to področje.
V telesih zvezne skupščine in jtrav tako v predsedstvu ZK SZDLJ so te dni namenili precej pozornosti ustanovitvi nove radijske postaje Jugoslavija. Namenjena bo predvsem zunanjemu svetu, zlasti tistim informacijam, ki bodo poskušale objektivno predstavljati naš razvoj doma, pa tudi prizadevanja naše zunanje politike in gospodarstva v svetu neuvrščenih. Nova radijska postaja, ki ima že določeno organizacijsko osnovo, bo oddajala v približno 20 tujih jezikih.
Slovenijo je te dni obiskala tudi delegacija odbora za vprašanja razvoja manj razvitih republik in pokrajin pri zboru republik in pokrajin zvezne skupščine. V gospodarski zbornici, skupščini in v nekaterih delovnih organizacijah so se člani delegacije pogovarjali o dosedanjih izkušnjah pri usmerjanju naložb gospodarstva na manj razvita področja. Ugotovljeno je bilo, da so nekatere delovne organizacije že začele s povezovanjem ter združevanjem dela in sredstev na manj razvitih območjih in da v slovenskem gospodarstvu na splošno vlada veliko zanimanje za to obliko pomoči. Zlasti so se dogovarjali o osnovah skupno dogovorjene politike pri uporabi 20 odstotkov iz sredstev sklada za manj razvite pri kreditiranju naložb. Pri tem so ugotovili tudi nekatere zakonske ovire in pomanjkljivo informiranost glede potreb in možnosti, ki se ponujajo v nekaterih nerazvitih krajih. Delegacija je lahko ugotovila, da so v Sloveniji merila in oblike pomoči gospodarstvu manj razvitih že uveljavljene in da bi veljalo to jemati kot podlago za dolgoročnejšo skupno politiko do razvoja manj razvitih republik in pokrajin.	—GOK
I
«
I
S
|
I
M
tffe
p0z I v
dela^230*!3111 zd"-iženega
in terSnTza'*0^30*4616
Kolektivni oddih
E*?Xro,eču in z*
II
i
§1
m
s
m
NUDIMO
ZASEBNE SOBE po 50
IS
c 1 I
or
m
M
il_______________________________
do 65 dinarjev (samo bivanje 0 Šiiijff za 1 osebo na dan)
M POLNI PENZION S SOBO M	PRI ZASEBNIKU	^
od 125 do 140 dinarjev HOTELSKI PENZION	0;
(B in C kategorija)
od 180 do 245 dinarjev	f
Organizacije lahko prijavijo kolektivnioddih v JULIJU in AVGUSTU. Bivanje lahko organiziramo za 7, 10 ali 15 dni (ali po dogovoru).
ROK za prijave in dogovore je do 15. 5. 1977. leta.
TURISTIČKI BIRO 52360 Poreč, Trg slobode 3 Telefoni: (053) 86-126, 86-623 Telex: 25168 turist
sledno uresničevnje sprejetih sklepov in opredelitev, torej za akcije in za spreminjanje besed v dejanja. Da bi to dosegli, nam je potrebna široka in dinamična akcija delavskih in ljudskih množic, v kateri se mora uveljaviti vodilna vloga ZK. Zato je v tem trenutku in obdobju priprav na kongresa najpomembnejše, da enkrat za vselej začnemo misliti in se obnašati na nov način, na način, ki bo v življenju in vseh njegovih tokovih manifestiral družbo ter delavski razred in zvezo komunistov v njej, ki gradi naš današnji in jutrišnji dan na temeljih najnaprednejše ustave v svetu, v duhu socialističnega samoupravljanja in neuvrščene zunanje politike Jugoslavije. To novo zahteva tudi novo vsebino dela naše zveze komunistov, kazati pa se mora v stalnem in zavestnem ustvarjalnem izpolnjevanju tekočih in dolgoročnih nalog na vsakem mestu, kjer dela in deluje komunist, od delegacije do dela v krajevnih in samoupravnih interesnih skupnostih, kjer je njegova vloga še vedno premajhna. V tej smeri se morajo razvijati priprave na oba kongresa, da bi v njih in na kongresih prišli do najustreznejših sklepov in dogovorov, ki bodo naš socialistični samoupravni sistem in našo socialistično skupnost dvignili na višjo raven ustvarjanja in blaginje.
VLAJKO KRIVOKAPIČ
ma

Jugoslovanska zunanjepolitična dejavnost je spet izredno razgibana, saj se je minule dni zvrstilo pri nas več pomembnih državniških obiskov.
Na vabilo predsednika republike Josipa Broza Tita je bila na uradnem obisku v naši državi danska kraljica Margareta II. z možem, princem Henrikom. Člani delegacije so imeli med kraljičinim obiskom (poleg Beograda si je ogledala še več krajev v Makedoniji in na Hrvaškem) uradne politične pogovore z jugoslovanskimi predstavniki. Razpravljali so o nadaljnjem razvoju sodelovanja na ' vseh področjih in se med drugim zavzeli za sklenitev konvencije o socialnem zavarovanju, na mednarodnem prizorišču pa so posebno pozornost namenili vprašanjem v zvezi z letošnjim beograjskim sestankom o varnosti in sodelovanju v Evropi ter odnosom med razvitimi in nerazvitimi, pri čemer ima Danska kot zahodna blokovna država precej prožna stališča.
Na uradnem in prijateljskem obisku v Jugoslaviji je bil tudi angolski voditelj, predsednik republike in predsednik MPLA Agostinho Neto. Na Brionih je imel izčrpne pogovore s svojim gostiteljem, predsednikom
Titom, nato pa je obiskal še Beograd in Vojvodino. Predsednika in njuni sodelavci so temeljito pretresli^ječ žgočih mednarodnih vprašanj, zlasti tista, ki zadevajo nekatera žarišča na afriški celini. Dogovorili so se tudi za nadaljevanje jugoslovansko-an-golskega sodelovanja na različnih področjih in poudarili velik pomen prijateljstva med narodi obeh držav, ki sega še v čas trdega boja angolskega ljudstva za svobodo in neodvisnost.
Predsednik Tito je za dansko kraljico in angolskim voditeljem minule dni na Brdu pri Kranju sprejel egiptovskega podpredsednika Mubaraka, ki mu je prinesel osebno poslanico egiptovskega predsednika Sadata. Ob tej priložnosti je stekla beseda o sedanjih razmerah na Bližnjem vzhodu in o različnih prizadevanjih, da bi naposled storili kaj konkretnega pri reševanju te krize, ki ogroža mir in varnost ne samo na tem območju, ampak precej širše, v bistvu v vsem svetu.
Predsednik Tito je na Brdu sprejel tudi nekdanjega mehiškega predsednika Luisa Echeve-rio Alvareza, ki je bil v naši državi na uradnem obisku pred tremi leti, ko je še imel v rokah mehiško državno krmilo.
V. B.
Letošnji dobitniki priznanj Osvobodilne fronte slovenskega naroda (Foto: Sveto Busič)
PODELJENA LETOŠNJA PRIZNANJA OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA_______________________________
NEPRETRGANOST NASE REVOLUCIJE
Stane Delane: »Dragocene izkušnje iz minulih revolucionarnih obdobij naj bodo zakoreninjene v naših mislih in dejanjih kot revolucija, ki je ostala originalna, samosvoja in neustavljiva pod Titovim vodstvom«
M
m
M
S
fl
'm
i
LJUBLJANA, 26. — Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije je letos že osmič s priznanji Osvobodilne fronte izkazala spoštovanje in zahvalo družbe osemnajstim tovarišem in tovarišicam ter dvema organizacijama, ki so s svojim neutrudnim delom in zvestobo delavskemu razredu dali in še dajejo pomemben prispevek pri graditvi naše samoupravne družbene skupnosti. Slovesnosti so se poleg vseh dobitnikov priznanj udeležile tudi najvišje osebnosti našega družbenega in političnega življenja, še živeči udeleženci ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte in mnogi drugi. Slavnostni govornik je bil sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc.
Na podlagi sklepa predsedstva RK SZDL — tega je v imenu žirije prebrala Anica Kuharjeva — je priznanja podelil predsednik republiške konference Mitja Ribičič. Letošnja priznanja so prejeli: Alfonz Grmek, Matevž Hace, Ema Hojkar, Rado Janežič, Pepca Kardelj, Zmaga Kavčič, Dušan Kolenc, Milan Lokar, Angela Miklavc, Bogdan Osolnik, Marija Pleteršek, Mirko Podbevšek, Miha Potočnik, Jože Primožič, Viktor Stopar, Lojzka
Stropnik, Milan Vižintin in Milovan Zidar. Priznanji sta dobili tudi kulturno društvo »Ivan Trinko« iz Čedada in Lovska zveza Slovenije.
Zakaj tolikšna pozornost današnjemu dogodku? Preprosto zato, ker brez požrtvovalnega družbenopolitičnega dela številnih, predanih in nesebičnih aktivistov, ki so bili v vsaki etapi naše revolucije njena gonilna sila in mobilizator ljudskih množic, tudi danes ne more biti uspešnega dela socialistične zveze.
V svojem govoru je tovariš Stane Dolanc med drugim poudaril, da jubileji, ki jih slavimo, niso le priložnostni pogled na preteklost in dragoceno pričevanje našega revolucionarnega boja, ampak tudi pogled na našo sedanjost in prihodnost ter spodbuda za učinkovito akcijo, da bi storili korak dlje na poti uresničevanja ciljev revolucije oziroma interesov naših narodov in delavskega razreda. Vsem nam in še posebej mladim naj ti praznični dnevi prikažejo enovit in nepretrgan tok ter povezanost med velikimi revolucionarnimi dejanji v minulih desetletjih in tistim, kar danes uresničujemo v naši družbi.
Slavnostni govornik je posebej
poudaril, da je slovenski narod po nekaj mesecih okupacije ustvaril državo v državi z zametki lastnega vojaškega, varnostnega in finančnega aparata z vsemi značilnostmi ljudske oblasti. To je bila naša resnična ljudska revolucija, ki se je razvijala v posebnih razmerah narodnoosvobodilne vojne. V slovenskem narodu se je začel preobrat, ki je pomenil sproščanje narodove ustvarjalnosti v smislu njegovih naprednih demokratičnih tradicij in hotenj. OF je bila v tistih dneh edini legitimni zastopnik slovenskega naroda, široko je odprla vrata vsem naprednim in svobodoljubnim nacionalnim silam, toda z jasnim razrednim poudarkom in pod vodstvom komunistične partije.
Tovariš Dolanc je nato govoril o vlogi in pomenu ljudske fronte nekoč in danes, svoj govor pa je sklenil z napotkom, naj bodo dragocene izkušnje minulih revolucionarnih obdobij zakoreninjene v naših mislih in dejanjih kot revolucija, ki je ostala originalna, samosvoja in neustavljiva pod vodstvom tovariša Tita. Kot taka nas tudi zavezuje v svoji nepretrganosti danes in v prihodnosti.
D. T.
Samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji, delovni skupnosti in »enoviti« delovni organizaciji
Piše: mag. iur. JANEZ ŠINKOVEC
RAZPOREJANJE
DOHODKA
Zadnji odstavek 53. člena poudarja, da odločajo delavci temeljnih organizacij o razporejanju dohodka skupaj in enakopravno z drugimi delavci v združenem delu v skladu z obveznostmi, ki so jih sprejeli s samoupravnimi sporazumi o osnovah plana in z drugimi samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. V tem delu sporazuma ne kaže ponavljati zakonskih določb, temveč je bistvenega pomena poudariti temeljna izhodišča, ki so sprejeta v sporazumih, h katerim je temeljna organizacija pristopila. K taki odločitvi nas usmerja tudi določba 613. člena ZZD, ki zavezuje temeljne organizacije za usklajevanje samoupravnih splošnih aktov z obveznostmi, sprejetimi v samoupravnih sporazumih, ki so jih sklenili ali k njim pristopili.
dohodkov, tako da zagotovimo osebni dohodek, ki bo odvisen od rezultatov, ki jih opredeljuje določba 126. člena ZZD. Za jasnejšo opredelitev lahko uporabimo tudi kazalce, ki jih opredeljuje ZZD glede izkazovanja dohodka. Tudi v tem primeru poudarjamo spoštovanje samoupravnih sporazumov s tega področja, ki smo jih sklenili ali h katerim smo pristopili.
RAZPOREJANJE
ČISTEGA
DOHODKA
ZZD obravnava materijo čistega dohodka v določbah 51.-II, 52., 114., 115. in 116. člena. Tudi v tem primeru ne kaže povzemati zakonskih določb, temveč predvsem navesti temeljne kriterije za oblikovanje skladov, ki praviloma izhajajo iz ustreznih samoupravnih sporazumov.
DELITEV SREDSTEV ZA OSEBNE DOHODKE
V tem delu sporazuma konkretiziramo določbe 126. člena ZZD, kajti realizacija določbe 128. člena ZZI> je materija posebnega samoupravnega splošnega akta. Opredelili bomo tedaj temeljne kazalce, od katerih je odvisno gibanje osebnih
DELOVNA RAZMERJA
Ta sporazum ne nadomešča dosedanjih samoupravnih sporazumov o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu. Glede na izjavo, ki jo dajo delavci v skladu z določbo člena 468-11 ZZD, in posledic, opredeljenih v 1. točki I. odstavka 216. člena ZZD, je potrebno v tem delu opisati predvsem tiste zadeve, ki na določen način pomenijo »delovni red«, ne pa morebitno povzemanje zakonskih določb, ki so tako ali tako prisilnega značaja. Take posebnosti bi zlasti bile: delovno razmerje za določen čas; začasna ali trajna razporeditev delavca na delo ali za opravljanje določenih nalog; posebnosti delovnega časa: izmensko delo, začetek in konec delovnega časa, morebitni deljeni delovni čas, delo na dan nedelje in praznikov, nočno delo, delo preko polnega delovnega časa (posebnosti v zdravstvu, komunali ipd.); obveznosti spoštovanja varnostnih ukrepov: opredelitev nevarnih delovnih mest, obveznost uporabe zaščitnih sredstev ipd.; opredelitev hujših kršitev delovnih obveznosti (povzetek določbe II. odst. 194 člena ZZD in dodajanje posebnosti).
Tako bo delavcu omogočeno presoditi, ali pristaja na tak delovni red, ali pa ga odklanja, kar je pomembno glede na posledice, ki izhajajo iz izjave.
(Nadaljevanje prihodnjič)
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Negativna ocena dela je lahko podana le
do konca poskusne dobe
Delavka je bila sprejeta v bančno delovno organizacijo s pogojem poskusnega dela za tri mesece. Med poskusno dobo je nihče ni obvestil, da delovnih nalog ne izpolnjuje v redu niti ni vedela, kdo so člani komisije, ki spremljajo njeno delo. Ko so minili trije meseci, je zadovoljna ugotovila, da ni prejela nobene ocene, zato je bila prepričana, da ne bo imela težav pri nadaljnjem delu. Kljub temu, da je minilo že 10 dni po poskusni dobi, je delavka dobila pismeno obvestilo o negativni oceni svojega dela med poskusno dobo, obenem pa sklep odbora za medsebojna razmerja delavcev, da ji je delo prenehalo.
Delavka s sklepom ni bila zadovoljna, zato je zahtevala varstvo pravic pri delavskem svetu, ta pa je njeno zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, da je sicer ocena res podana šele po preteku poskusne dobe, vendar komisija prej ni mogla sklepati, ker'je bila predsednica komisije v bolniškem staležu.
Prizadeta delavka je s pritožbo uspela na sodišču združenega dela, ki je ugotovilo, da ji delovno razmerje pri banki ni prenehalo. Tudi sodišče združenega dela SR Slovenije je bilo enakega mnenja, zato je pritožbo banke zavrnilo, v svoji odločbi pa je navedlo: Delavca je možno oceniti le v času poskusne dobe. Res je, kar trdi delovna organizacija, da je možno ocenjevati tudi zadnji dan dela v poskusni dobi, a tudi v tem primeru mora biti ocena podana tega dne. Sicer pa ni možno pričakovati, da bo prav zadnji dan dela odločilen za uspešnost ali neuspešnost poskusnega dela. Ni mogočle upoštevati razloga, da ocene ni bilo možno podati zaradi odsotnosti člana komisije, kajti tudi drugi člani komisije, ki spremljajo delo med poskusno dobo, morajo imeti svoje namestnike ali pa mora biti imenovana nova komisija, če prva komisija ne more izpolniti svoje dolžnosti. Poskusno delo se lahko podaljša le tedaj, če delavec zboli in ne more delati, kajti v tem primeru njegovega dela ni možno ocenjevati v času, ko je v bolniškem staležu. Če bi bilo možno delavca ocenjevati kadarkoli po poskusni dobi, bi ostal delavec v negotovosti neomejen čas, to pa bi bilo v nasprotju s členom 12 republiškega zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu. Poskusno delo je torej lahko le za točno določeno dobo, ki se podaljša samo v navedenem primeru, to je, če je delavec upravičeno zadržan in v nobenem drugem primeru.
IVAN ŽUŽEK
SPLETAJO TRAJNE VEZI
Slavje Podrinja - Nekaj tisoč občanov podrinjskega in kolubarskega območja na otvoritvi prve to* varne v Mionici pri Valjevu - Tovarno so zgradili na pobudo kolektiva TIM Laško
Kakih dve sto delavcev, nekdanjih rudarjev, pevcev in godbenikov iz TIM Laško, se je minulo soboto zlilo z večtisočglavo množico občanov Mionice in Podrinja, ko so odprli novo tovarno stiropora, ki bo delovala v okviru OZD TIM Laško. Gre za povsem novo tovapno, ki jo je v letu dni zgradil kolektiv TIM v tej nerazviti občini. Tovarna je veljala 62 milijonov dinarjev, zaposlovala bo skoraj 200 delavcev, ki so bili zvečine že na priu-čevanju v Laškem. Letno bodo proizvajali kakih 60 tisoč ton stiropora za gradbeništvo in embalažo, vrednih približno 100 milijonov dinarjev.
Kocjančič, Janez Zahrastnik in predstavniki laške občine, ki so skupaj s predstavniki Mionice, Valjeva in kolubarskih občin ter vodstvom SR Srbije razpravljali o nadaljnji možnosti sodelovanja med republikama in občinami.
PRVI VELIK KOS KRUHA
Nova tovarna stiropora v Mionici pomeni za 18.000 občanov te nerazvite občine v bistvu zametek industrije. Zato je razumljivo navdušenje občin-
bistvu minulo soboto in nedeljo večkrat slišal.
»Tudi za nas je današnji dan velik,« je rekel Bernard Potočnik, nekdanji rečiški rudar, zdaj vodja proizvodnje stiropora v Laškem, ko je prerezal trak ob vhodu v tovarno. »Z dograditvijo tovarne in s priučevanjem delavcev iz Mionice smo spletli trajo vez med občinama in republikama. V Mionico prihajam kot domov...«
»V tehnično-tehnološkem smislu ta tovarna ni velika, ven-
tesnejšega sodelovanja vnei obema občinama tudi na drug®
področjih. Tako je približa dvesto potnikov posebneg* vlaka, ki je na otvoritev tovafli* pripeljal nekdanje rudarje i* Rečice, delavce TIM Laško pevski zbor iz Laškega in godW na pihala iz Radeč, bilo prtf1 prvemu zametku sodelovanj’ tudi na kulturnem področju Tako so se občanom Podrinj’ predstavili pevci in godbenik1;
Zdaj tečejo pogovori, da t' občani Mionice in zaposleni *
GRE ZA VELIKO ZMAGO
»Zgraditev tovarne v Mionici pomeni za kolektiv TIM izredno veliko delovno zmago,« je v svojem nagovoru poudaril Srečko Šentjurc, generalni direktor TIM Laško. »Ta zmaga je tem dragocenejša, ker jo je izbojeval kolektiv, ki je bil še pred leti sam zaskrbljen za svoj obstoj. Tovarno nam je uspelo zgraditi kljub težavam, ki so se pojavljale zaradi zastarele miselnosti, da so republiške meje nepremostljive.«
»Otvoritev te tovarne, prve v občini Mionica, je tem večjega pomena, ker jo odpiramo v znamenju praznovanja izrednih delovnih zmag v štiridesetih letih partijskega vodstva tovariša Tita. Občani Mionice so danes poleg tovarne dobili še odsek nove ceste, ki bo njihovo občino približala drugim industrijskim bazenom republike Srbije. Temeljni kamen, ki smo ga danes vgradili za novi zdravstveni dom, pa pomeni korak k napredku družbenega standarda tega dela Šumadije, ki je med vojno toliko krvavel,« je med drugim poudaril Petar Kostič, podpredsednik izvršnega sveta SR Srbije.
»Ni je težave, ki je z dobro voljo ne bi bilo moč premagati,« je med pogovorom s predstavniki družbenopolitičnih organizacij, armade in vodstva republike Srbije poudaril inž. Andrej Marinc, predsednik IS SR Slovenije. Poleg Marinca so se otvoritve udeležili še Miro Potrč, Janez
stva, predvsem pa delavcev, ki so v tovarni že zaposleni. Z dograditvijo druge faze bo v tovarni dobilo zaposlitev še novih 200 ljudi. Gradnjo tovarne sta s krediti omogočili Ljubljanska banka, Jugoslovanska investicijska banka in zvezni sklad za pospeševanje razvoja nerazvitih področij.
»Danes je za Mionico tako velik dan kot takrat, ko sem se vračal kot zmagovalec v srbskem uporu ter po prvi in drugi vojni,« je razlagal 82-letni Stevan Nin-kovič, možakar, katerega prsi so nosile najvišja vojaška odlikovanja. To je bil stavek, ki si ga v
dar je izredno pomembna, ker predstavlja osnovo za razvoj nove prakse socialističnih družbenoekonomskih odnosov, » je poudaril Peter Kostič. »Nesporno je namreč, da danes, ko se močno trudimo, da bi s pomočjo samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja uredili vprašanja v zvezi z združenim delom in sredstvi ter dohodkovnimi odnosi, lahko že marsikaj realiziramo prav na tem področju.«
novi tovarni z obiskom v Laške1* seznanili Laščane s svojo kult'j ro. To izmenjavo načrtujejo tu<* s pobratenima občinama Dugf selo in Tovornik v SR Hrvašk1 Tako so nekdanji rudarji * Laškega razvejali vezi že 1,1 območje treh republik. S tem Pj so dokazali, da je delavski razre1!
sposoben v praksi uveljavi*'
TOVARNA KOT MOST
Nova tovarna stiropora v Mionici pomeni prvo obliko
načela, ki si jih je izbojeval vodstvom tovariša Tita. Ta vez j’ tem dragocenejša, ker gre ^ delavce v nerazvitih občina^ kjer družbeni standard in kultui’ doslej nista doživela večje*’ razmaha.
JANEZ SEVE!*

j
V RIK0, RIBNIŠKI KOVINSKI INDUSTRIJI, SO Sl ZAGOTOVILI NOVE MOŽNOSTI ZA ŠE VEČJE PROIZVOD^ IN POSLOVNE USPEHE	____j
ZA SAMOUPRAVO GRE
Z udarniškim delom so si zgradili vse, kar imajo: tovarniška poslopja, upravne prostore in menZ<> Zdaj pa skušajo v sodelovanju z B0MAG, tujo firmo, ki ima sedež v Zahodni Nemčiji, začeti novo p** izvodnjo, ki jim bo odprla še večje možnosti napredka_____________________________________
Izdelovali bodo cestne valjar-
je-
Prišel pa sem k njim, da bi se pogovarjali o njihovi samoupra-vi.
Takole so mi rekli:
»Razpravo o osnutku zakona o združenem delu smo dokaj dobro organizirali, ne samo v vodstvih, tudi med ljudmi. Temeljito smo preučili naš dosedanji način samoupravljanja, vse napake in slabosti pa dobrine in koristi, zlasti glede odnosov med zaposlenimi, in smo ugotovili, da v zdajšnjih razmerah, ko je naša proizvodnja tako tehnološko enovita in povezana, ni možno ustanoviti temeljne organizacije združenega dela.«
striran kot temeljna organizacija, uradno pa ga bomo ustanovili že 25. julija. V novi TOZD bo delalo najprej 60 ljudi (ustanovili smo že delovne skupine, ki naj bi zagotovile popolno samoupravno veljavo tem delavcem), kasneje pa največ 120, ki naj bi ustvarili kakih 140 milijonov starih dinarjev bruto produkta. Zdaj dela pri nas 282 delavcev, do leta 1980 pa jih bo, kot predvidevamo, kakih 550 — in obe temeljni organizaciji bosta skupaj naredili za 250 milijonov dinarjev dohodka.«
samoupravnih in sindikalnih skupinah, na zborih delavcev, na izvršnem odboru sindikata in na delavskem svetu smo se temeljito pogovorili o načinu sodelovanja s tujim partnerjem.«
to velja za dejavnost poslovnež, odbora pa še za kopico drugj* možnosti, ki predstavnike
tujega kapitala omogočajo, skozi zadnja vrata pritihotapi.)0 nam ne le svoj poslovni intefe>'
SKLENILI SO,
DA MORA BITI SAMOUPRAVE ŠE VEČ
uaiu 11v ****" a
pač pa tudi svojo politiko. Dob^ smo preučili vse njihove težnJ.^ Vemo, da z nami ne sodeluje)
RICOMAG
Po sporazumu z mednarodnim podjetjem BOMAG bodo ob koncu julija letos ustanovili svojo prvo temeljno organizacijo združenega dela, ki jo bodo imenovali RICOMAG. Dosedanji RIKO pa si bo, kot so rekli, ustanovil svoj TOZD.
O tem sodelovanju s tujim partnerjem so pripovedovali: »Pričakujemo, da bo ob koncu letošnjega leta RICOMAG regi-
Tuji partner bo dal za gradnjo novega obrata ribniškega RIKO 49 odstotkov vseh potrebnih sredstev, od tega najmanj 30 odstotkov za nakup strojev in 19 odstotkov v deviznih sredstvih, kar pomeni skupno 45 milijonov dinarjev. Torej bo dala več kot polovico sredstev ribniška kovinska industrija sama. Pri delitvi dohodka pa bodo obračunavali tudi živo delo in bo torej doma ostalo več denarja — ne samo 51 odstotkov skupnega dohodka.
»Pri sprejemanju teh načrtov sta zelo aktivno sodelovala sindikat in ves naš politični aktiv. Pa ne samo delegati v vodstvih: v
Delavci so se zavzeli za sodelovanje z BOMAG, hkrati pa so zahtevali, da zavoljo tega partnerstva ne bi bili prav v ničemer prikrajšani kot samoupravljavci. Tako so se tudi dogovorili. Čisti računi — dobri prijatelji, so rekli.
»Sindikat je bil nosilec te razprave, na kateri smo se dogovorili, kako si bomo uredili samoupravni sistem v novi temeljni organizaciji, v kateri bo sodeloval tuji kapital. Določili smo ljudi in roke, do kdaj naj naredijo vso notranjo zakonodajo, da bi naš RICOMAG registrirali ob koncu letošnjega leta. Dogovorili smo se, da prav v ničemer ne bomo kršili zakona o združenem delu, čeprav naša sedanja zakonodaja še ni usklajena s tem zakonom, vsaj kar zadeva sodelovanje s tujimi partnerji. Zlasti
zato, ker bi nas imeli radi. Dof^ vorili smo se, da bomo 75 °,|) stoikov vseh pri nas nareje1^ cestnih valjarjev prodali doflL 25 odstotkov pa v tujini io ( tega največ v dežele vzhod ^ Evrope. Na tamkajšnji trg pa tuji partner rad prišel in pr®0^ sem v tem je njegov interes sodelovanje z nami.
NOVE MOŽNOSTI
, ul
Več kot 700 Ribničanov tujini. Doma je od kakih 12-dj občanov ribniške komune
slenih 2700 ljudi. Letos se b°
3«
tujine vrnilo nekaj več ko’ j, delavcev in skoraj vsi so kvaj*11^ rani, prihodnje leto pa prišlo še več. Vsako novo ^ lovno mesto je torej v rib0’J občini izredno pomembno; Ljj zato so delavci podjetja tako zavzeto podprli predlo* sodelovanje z BOMAG. , JANEZ VOV
n ,	... .	........ I' ■» w	..
0la za spremembe se delavski razred v preteklosti ni nikoli bal, občasni neuspehi so samo podžigali bor-en°st. Na sliki: delavske demonstracije v Firencah leta 1974.
SAVSKO GIBANJE PO SVETU
Dozorelost proletarske misli
v . ne'tai minulih letih so se ljudje iz vzt .^^kenih plasti navadili, da rj^0 zahtevajo višjo življenjsko Vai®n' ®°ij počasi pa se jim je utrje-šan'Itllse' oziroma odgovor na vpra-VeJe’ 0<^ ^od naj pride denar. Naj-bo ^ °^t'rn's,i 50 bili prepričani, da Sir	do leta 2000 premostiti
mi0 PrePa^ med revnimi in bogati-jas' Qa^ *3a osveščenim množicam p„- °’ tega še lep čas ne bo mo-g°I* nresničiti.
je z 1St°’..ar ie zc*ajze mogoče storiti, a je nianPevanje prepada in osvešča-s,oril'n°^'C’ bodo zavestno čimveč sVe) e za boljši standard vseh na sVeta' delavski razred — kjerkoli na se j ! v razviti ali komaj porarajoči (ja ■ avi — mora čimprej spoznati, sam ^e®ova usoda odvisna od njega SV0>.da je treba v ta namen živeti sno ^azmeram primerno in pono-Medte 162 skrbništva kogarkoli, rije tehn^0 *’° za nekatere katego-traje , e'avcev še potreben dolgo-skora- Za Pravice, ki so drugje že dr ur, j Samoumevna stvarnost, se zeniaf 0rganizirani delavci že zav-°kor °- Za zboljšanje delovnega skepaa 'n za moderne oblike delavnega 1Zog>razevanja. Interesi delav-'dent',raZre^a vse8a sve,a 50 'n bodo Velja ni’ osrednja pozornost pa žiyjje^rob'ematiki razvoja. Vloga in cev d^3 raven evropskih delav-Čeij ®n!mo bosta namreč v marsi-'ovnem^R13 °d tega, kako bo v sve-)a> Nal °°se®u rešen problem razvo-s'ndika°tf3	razreda je, da s
Za skun' C*rzav v razvoju poišče pota bilnj^ .?° graditev pravičnih in sta-sov na ružbenoekonomskih odno-levaij j''!etU’ takšnih, ki bodo upoš-
,udi na"1 jrese ,ako delavcev kakor porodov.
nenehni]? tCga ci^a ter^a Politiko nepretrj, ’ • doP°'njevanih reform, aktivnih8anih sPrememb, politiko brez pr S*5rememb in dopolnitev 0dviseneS,an*ta v temPu> ki bi bil razrner nOC? Potreb vsakokratnih lavshj ra °^a Za sPremembe se de-^3*’ObčaZre^ V Preteklosti ni nikoli gali borb801 neusPeb'80 samo podži-P°stala P3081- Zelo propagirana je Predvsem ^ ° m'rm revoluciji, nrentajn ? državah zahodne parla-113 razv?r ern°kracije, kjer skušajo
Sttankarsk!?iah ,t0ge. 'd6010?'!6 m menda n 0ia nost' ustvariti novo, ?° htdi n r°freS'Vno koalicijo. Našli Zenske in81 Ce te mirne revolucije — Misel " riml3duin°-
veČjovi’ bl ženskam odkazali ni "ova. p Pn re°rganizaciji družbe, 'načicj p°Javlia se v vedno drugačni Car<) d’pJanC0Ski predsednik Gis-^'čakuje H*ng na Pdmer od žensk Za sPremn 3?°do kar največ storile ?bdobju p."1. 0 kulture v našem ?ahodnj p e^stvo Pa je, da je samo v
Jonov ženVv°Pi zaPoslenih 44 mili-Vtedna armS ’ kar je spoštovanja ?aj° Pop0inada deiovne sile. Zahte-Škln,i, brez ? enakopravnost z mo-
vh fnesnp P°miš|jenja.nadelov-
, erjetno m pr' izobraževanju. brošUra m—,...
F izoorazevanju. Wti kj, razlog « ie
v Sr.. zahtevala, da dekli-e"?,ke možnost,'j iSOlah omogočijo
V nekaterin ° anja kot dečkom! rnn; enh državah --------------
k!roci
kbeže
odločiti
se morajo
zi n,,nentovPki ”e pa na nekem od ^ delai^f^organi-mi8h ležali polnih
2000 let v pozabi. Zdaj postajajo tudi ti kontinenti vsebolj aktivni in terjajo skupno razmišljanje o vprašanjih, ki so lastna vsem — o pomanjkanju hrane, energetskih virov, nafte in drugih surovin. Meje niso bile nikoli ovira, da misli in ideje ne bi nezadržno potovale s celine na celino. Izkušnje kažejo, da se bodo nenehno zaostrovale zahteve delavcev po vsem svetu glede večje enakosti. Sama pripravljenost na sodelovanje in popuščanje zagovornikov starih idej in utečenih sistemov ne bo dovolj, da bi se sporazumeli. Delavcem kjerkoli na svetu ni mogoče več metati peska v oči z obljubami, čeprav je to proletarec, ki v brazilskih gozdovih gradi transameriško cesto, ali pa muslimanski ribič na filipinskem jugu, človek, razpet med suženjsko vdanost, ki jo terja islam, in med nezadržno željo, da bi živel tako, kot sluti, da bi moral in mogel. Najrevnejši tudi niso več najbolj radikalni, temveč vedno nove razvite države spoznavajo, da je zdaj primeren čas za preplah. Pogosto trdijo, da morajo industrijske države in države v razvoju izbirati samo med kooperacijo in konfrontacijo. Ne bo držalo, praksa kaže, da se uveljavlja znosna mešanica enega in drugega.
Med iskanjem svojega mesta v mednarodni delitvi dela je v naše delavce in njihove tovariše po svetu prodrla zavest, kakšnega pomena je informiranost na delovnem mestu, še posebno v tujini. Ne gre samo za to, da naš nepoučeni delavec kaj hitro postane tarča tuje propagande, namesto, da bi ponosno kazal vsemu svetu, kakšno je samoupravljanje na kraju samem. V Evropi na široko razpravljajo o udeležbi delavcev v upravljanju podjetij in na drugih področjih družbenega življenja. Vedno več je naših podjetij, ki prevzemajo naročila v tujini. S tujci so na istih delovnih mestih naši ljudje. Če so premalo seznanjeni s svojo sodobno vlogo samoupravljalca potem so tujci kaj lahko razočarani nad pojasnili o moči odločanja, ki je na voljo našim delovnim ljudem.
Samo z večjo osveščenostjo bo mogoče napovedati boj dvema teorijama, ki še sejeta svoj kvarni sloves. Gre za teoriji, ki sta pred časom pospešili gospodarski napredek in veliko storili za povečanje osebne ravni zaposlenih. Za obe teoriji je tudi značilno, da še zdaj označujeta mnenje delavcev na zahodu in ne le tam, čeprav se vsebolj potrjujeta kot problematični in nevarni:
— Mnenje, da je mogoče slabe razmere na delovnem mestu nadomestiti z višjimi mezdami in s tem s povečanjem »zasebne« življenjske ravni.
— Taylorjeva ideja o »znanstvenem vodenju podjetij«. Njegov ideal je robot, ki uboga na avtoritativne ukaze.
Medtem ko je prva teorija doživela frontalni napad z zahtevo, da je prva naloga sindikatov boj za okolje na delovnem mestu, je odgovor na drugo teorijo zajet v stališču druge generacije delavcev, zaposlenih po Taylorjevih načelih:...« od dela pričakujejo veliko več kot njihovi starejši kolegi, nočejo se več slepo podrejati navodilom, katerih smisla ne vidijo, temveč sprašujejo in hočejo slišati odgovor!«
Neka politika se ne spremeni samo zaradi tega, ker se njeni avtorji začno zavedati, da je politika teoretično nepravilna, temveč na podlagi prepričanja da bo druga politika boljša, učinkovitejša. »Ni stvar v tem, kaj gledate, temveč od kje stvar opazujete«, je tvorce idej o poslušnosti delavskega razreda opozarjal zahodni filozof. V preteklosti smo na delavski svet gledali z enega samega stališča, to je evropskega. Tudi luč je vsa prihajala samo s te strani, vse drugo je bilo v senci. V prihodnje bo luč prihajala z različnih strani, na vlogo in naloge delavskega razreda pa že dolgo gledamo drugače, kajti drugače jih tudi doživljamo.
FLORJAN LAIMIŠ
kdo je kdo
DOLORES IBARRURI -LA PASI0NARIA
predsednica KP Španije
»Nisem legendarna, tu sem, navzoča...,« zatrjuje Dolores Ibarruri. A vendar je legenda — legenda in simbol španskih komunistov, njihovega boja za republiko, njihovega boja proti Francovi diktaturi, njihovih prizadevanj za novo, demokratično in socialistično Španijo.
Dolores Gomez Ibarruri je bila rojena leta 1895 v Somorrostru v Biskajski pokrajini, v katoliški rudarski družini. Že leta 1917 je stopila na politično prizorišče kot vidna mlada članica socialistične stranke. »Tisti trenutek, ko sem se poročila z rudarjem,« pripoveduje La Pasionaria, »in ko sem se morala soočiti z vso revščino, v kateri so živeli rudarji, ko sem dobila otroke in jim nisem mogla dati tistega, kar bi rada, tedaj je v moji zavesti prišlo do upora proti razmeram, v katerih smo živeli, proti revščini, v kateri so živeli biskajski rudarji.«
Bila je med ustanovitelji Komunistične partije Španije leta 1920 in dolga leta sodelavka in urednica delavskih in partijskih časopisov. V tedniku »El minero vasco« je pred petdesetimi leti prvič uporabila psevdonim La Pasionaria. Z njim je podpisala članek v katerem je razkrinkala hinavščino cerkve, ki nikoli ni omenjala izkoriščanja rudarjev. In ker je članek izšel prav na velikonočno nedeljo, ki ji Španci pravijo tudi La Semana de Pasion, ga je podpisala z imenom Pasionaria (trpeča, strastna). Š tem imenom je zaslovela pozneje med državljansko vojno, a tovariši ji še vedno raje rečejo kar preprosto Dolores.
Članica centralnega komiteja KP Španije je postala leta 1930, dve leti pozneje je bila tudi že v politbiroju. Sodelovala je pri ustanavljanju protifašistične ljudske fronte v letih 1935 in 1936 in zmagala na volitvah v cortes (parlament), kjer je bila poslanka rudarjev iz Asturi-je. Med državljansko vojno (1936—39) se je uveljavila med organizatorji boja za obrambo republike pred Francovimi fašisti in iz tistega časa je njen sloviti izrek »No pasaran!« (ne bo šlo), ki ga je izrekla po radiu prav v času, ko so se fašistični generali dvignili proti republiki.
Od leta 1939, po porazu republikanske armade, živi v izgnanstvu v Sovjetski zvezi. Leta 1942 so jo imenovali na položaj generalnega sekretarja, leta 1960 je postala predsednica KP Španije. »Nadaljujem boj, ki sem ga začela leta 1917,« pripoveduje, »in to z enako zavzetostjo — kot takrat, ko sem imela 20 let. In zelo preprosto je bilo moje življenje. Nobenega čudeža ni, nisem intelektualka, bila sem žena delavca, delavca rudarja, bila sem navadna ženska iz ljudstva. Toda z veliko upornostjo in z veliko borbenostjo. Nikoli nisem pokleknila pred tistimi, ki so nas izkoriščali. Večkrat sem bila v zaporu, vendar je vedno vse ostalo enako, ostala sem komunist in to bom do konca življenja.«
Zdaj se La Pasoonaria vrača v Španijo, v Asturio, med svoje Baske. Uresničujejo se njene dolgoletne sanje, hrepenenje postaja resničnost — uresničujejo se besede, ki jih je izrekla, ko je 6. marca 1939 z letališča Alicante odpotovala iz domovine: »Na svidenje v Madridu!« Dolores Ibarruri je med kandidati komunistične partije na bližnjih volitvah. V Španiji se je po dolgi noči začelo daniti.
VLADO BARABAŠ
ŠPANSKA POLITIČNA PRIHODNOST
PO DOLGI NOČI SE JE ZAČELO DANITI
Letošnja pomlad prinaša španskemu ljudstvu marsikaj takšnega, kar ne bo šlo kmalu v pozabo, čeprav dežela ne sodi med tiste, ki bi lahkomiselno ocenjevale zgodovinske trenutke. Dokaj liberalna vlada Adolfa Suareza je znala zlagoma demontirati marsikatero značilnost prejšnjega režima. Zanj je sam premier dejal, da »frankizem v pravem pomenu besede niti ni bil politična ideologija«, da pa mora Španija graditi svojo politično prihodnost na sedanjem stanju, toda brez naivnega odnosa do preteklosti.
tiska ter z vedno širšim in nezadržnim ustanavljanjem delavskih komisij, to je ilegalnih sindikatov Marcelina Camacha, ki so postopoma izrinile iz delavske zavesti državne sindikate.
Nastal je spor med generacijami. Mladi, tisti, ki so zrasli po državljanski vojni, so v glavnem odobravali nastopajoče spremembe in vedno glasneje zahtevali še politično ukrepanje. Starejša generacija, obremenjena s strahotami državljanske vojne, je sicer odobravala gospodarski razvoj države, vendar pa je hotela videti v trdnosti režima in v voditelju
Eden izmed voditeljev delavskih komisij, sicer delavski duhovnik Francisco Garcia Selve govori mladim ob lanskem praznovanju prvega maja v Madridu
Medtem ko je frankizem stagniral, pa se je španska družba v minulih 15. letih, naglo razvila. Gospodarstvo je napredovalo zaradi industrializacije, temelječe na tuji tehnologiji in finančni pomoči, bistvene spremembe v španski cerkvi pa so postavile na drugačne osnove tudi prejšnji »parazitski« sistem odnosov med državo in cerkvijo. Odločilno vlogo pa je vsekakor odigral prodor idej sedanje Evrope, predvsem na socialnem in ideološkem področju, vštevši demokratične in marksistične nazore. Prodor je bil leta 1956. najprej opazen na španski univerzi, za širše množice pa je postal viden skoraj deset let kasneje z večjo svobodo
Francu potrditev, poroštvo za mir in red.
To je Adolfo Suarez dosegel brez frankizma in brez Franca, celo brez večine njegovih mogočnikov, ki so se umaknili v »franksistični bunker« in tam čakajo na »svoj čas«. Čas pa v Španiji preveč hiti, da bi frankisti, čeprav so ta čas mnogi zamenjali fašistično ideologijo z bolj demokratičnimi nazori, lahko še kdaj ujeli priložnost. Teh je vse manj, kajti predsedniku vlade je uspelo odbiti celo napade iz glavnega oporišča prejšnjega režima, španske vojske. Njen poveljniški kader, ljudje, ki so živeli za Franca in od Franca, so tudi že izgubili bitko s časom.
Že kmalu, konec januarja letos, je Jugoslavija normalizirala odnose s Španijo. S tem sta državi odprli možnosti za sodelovanje na številnih področjih, za večjo tvornost v prid sodelovanju in varnosti v Evropi ter v Sredozemlju, za katerega se Suare-zova vlada še posebno zanima, dalje za gospodarsko sodelovanje industrijskih držav in dežel v razvoju in podobno.
V	skladu s težnajmi, da bi ostala neodvisna, pri čemer pa se zaveda, da se ji prav zdaj ponuja nova priložnost, nova perspektiva, ki ji bo po tolikih desetletjih spet dala mesto v demokratičnem svetu, nova Španija že ves čas po diktatorjevi smrti dina-mizira svojo zunanjo pohtiko. Za zdaj Španija še poudarja, da ni članica blokov, da so tuja oporišča na njenih tleh stvar njenih dvostranskih pogodb, da je špansko ljudstvo v svoji zgodovini vedno zavračalo vsako daljše povezovanje s tujci. Odločnejšo besedo o vsem tem pa bo verjetno povedala šele vlada, ki jo bodo sestavili po parlamentarnih volitvah junija letos.
»Prva naloga novega parlamenta bo,« je dejal Adolfo Suarez, »izdelati novo špansko ustavo.« Novi temeljni zakon bo zanesljivo spremenil mandat predsednika vlade, vsekakor pa se proces demokratizacije v Španiji ne bo končal z volitvami. Razvijalo se bo vprašanje Baskije in Katalonije oziroma tamkajšnje avtonomije. Za zdaj še prevladuje upanje, izražajo ga vse stranke demokratične levice, da bo med člani novega parlamenta prevladala zdrava človeška pamet in da bodo politični voditelji priznali specifičnosti vsakega območja v državi in uveljavili potrebne ukrepe, da bi prebivalstvu v teh območjih zagotovili svobodo odločanja povsod, kjer se kaže njihova pradavna specifičnost.
V	Madridu prevladuje vtis, kot da je Adolfo Suarez prvi šef španske vlade, ki mu je uspelo doseči politični kompromis, pomiritev med dvema Špani jama, ki sta se vedno ogorčeno bojevali druga proti drugi. Zdaj se izgnanci prvič vračajo v domovino, jetnišnice odpirajo vrata političnim jetnikom, naprodaj so časopisi in revije z marksistično vsebino, partija je postala legalna, njen generalni sekretar Santiago Carillo je v svojem uradu izobesil tudi zastavo monarhije, predsednica partije Dolores Ibar-
ruri pa se vrača v domovino; sama pravi, da bi najraje ostala med svojimi asturijskimi rudarji, kjer tudi namerava kandidirati za poslanca.
Po mnanju Santiaga Carilla so že sedanje pohtične in družbene spremembe v Španiji tako korenite, da bo Španija kaj kmalu res demokratična dežala, če se bodo za ta proces resno in odločno zavzele vse zainteresirane strani. Predsednik vlade Suarez dobro ve, da je KP Španije organizirana, disciplinirana in dosledna politična sila španskega delavskega razreda. »Vedno znova ponavljamo, da partije danes ne sprejemajo več modelov tistih, ki so prvi udarili po kapitalističnem sistemu na svetu. Po našem mnenju države ne morejo biti partije-države in tudi ne, kot pogosto slišimo: delavsko-kmečke države. Država mora biti svetovna, brez neke uradne filozofije, ne sme biti last partije oziroma stranke temveč družbe, spoštovati mora vse kolektivne in individualne svoboščine, ki so danes uveljavljene po svetu. Pot v socializem mora biti rezultat soglasja večine prebivalstva, podrejena mora biti redni volivni kontroli, vštevši spremembe v vladi in vse značilnosti demokratičnega sistema,« je dejal sekretar Carillo.
Španski komunisti trezno presojajo položaj, kajti veliko priložnosti niso imeli, da bi se predstavili volivcem. Ankete jim na junijskih volitvah obetajo največ 10 % glasov. Že to je velik napredek v primerjavi s položajem pred nekaj meseci, ko je bilo o partiji prepovedano celo govoriti. Na referendumu 15. decembra lani je dobil Suarez prosto pot za svojo politiko družbenih reform. Polovica Špancev je bila za reforme, druga polovica pa za Adolfa Suareza osebno. Neka tajna anketa iz tistih časov, ki pa je uradno niso objavili, je pokazala, da sta na premier Suarez in kralj Juan Carlos enako priljubljena — skratka malo znana. Vendar, značilno je, da sta bila s 60 % glasov na vrhu lestvice. Tretji je bil Francov minister »strašni« Fraga Iribame, prej falangist, zdaj pa že skoraj demokrat, naslednji pa je bil levičar, voditelj socialistov Felipe Gonzales.
Od ankete je minilo že pol leta, od tedaj pa so se v Španiji zvrstili dogodki, zaradi katerih so lanski podatki vredni omembe samo še kot mejnik na poti pri demontiranju fašistične ureditve v Španiji.
DELAVSKE
ŠPORTNE IGRE — DA ALI NE?
Beležka z radijske oddaje o delavskem športu
Sredi aprila je bila na sporedu	Radia-Ljubljana
enourna oddaja, ki je bila v celoti posvečena delavskemu športu, organizirani športni rekreaciji. Med drugim so »za okroglo mizo« govorili tudi o delavskih športnih igrah in ta del pogovora tudi objavlja-
Za okroglo mizo so sodelovali Edo GASPARI — republiški sindikati, Jože RAJŠP — Maribor, Franc POLEN-ČIČ — Nova Gorica, Božo KUHARIČ — Mura, Tine HAVLINA — Javna skladišča in Andrej ULAGA — DE.
Pobuda za ocenjevanje delavskih športnih iger je bila ugotovitev, da so v delavskem ali sindikalnem športu športne igre pomemben dejavnik. V sebi nosijo toliko pozitivnih prvin, predvsem spodbujevalnih, da morebitne negativne strani (velikost, preobširnost, velika sredstva) ne kvarijo njihovega pomena.
GASPARI: Mislim, da ne smemo govoriti o sindikalnih oblikah športa, sindikalnih športnih igrah. Vedeti moramo, da gre za delavske športne igre, ki naj jih priredi čim boljši organizator. V zadnjem času je precej razprave o tem, ali delavske športne igre ustrezajo ali ne. V sindikatih menimo, da so delavske športne igre, take, kot jih mi politično opredeljujemo, izredno koristne. Ne gre nam za to, da bi imeli ne vem kakšne tekmovalne sisteme, pač pa da bi tekmovali v tem, kateri organizaciji združenega dela se posreči pritegniti v vrste redno dejavnih čim več svojih delavcev. V občinah bi morali razglašati kot zmagovalce tiste temeljne organizacije, ki so dosegle v tem pogledu največji odstotek, ne pa tistih, ki zmagujejo, denimo, v nogometu, odbojki, kegljanju... Z udeleževanjem TOZD v športnih igrah na ravni občine smo dosegli, da se je število udeležencev znatno povečalo, včasih tako, da skoraj ni mogoče dobro organizirati tekmovanja v posameznih panogah. Tam res ni važno, kdo je zmagovalec. Važno pa je, kakšen delež delavcev TOZD je zajet v načrtne športne programe. V sindikatih govorimo predvsem o tekmovanju, o »aktiv-nostni ravni« TOZD, torej o srečanjih znotraj TOZD in med njimi ter o srečanju do ravni občine. V tem vidimo področje svojega dela.
POLENČIČ: Pri nas sodi-
mo, da smo problem delavskih športnih iger rešili zadovoljivo. Za moto smo si izbrali načelo vključiti čimveč ekip in tekmovalcev. Zato smo se odločili, da potekajo igre vse leto. Najprimernejši tekmo-, valni sistem za dolgotrajno aktivnost je ligaški sistem, ki »zaposli« udeležence vse leto, le za poletni dopust napravimo dvomesečni odmor. Sprejeli smo še en sklep: vse aktivne športnike, tiste, ki nastopajo za klube in društva, smo izključili iz delavskih športnih iger. Učinek ni bil negativen, saj ni važno, kdo v panogi ali ligi zmaga, važno je, da se čim več delavcev aktivno ukvarja s športom. Celo nasprotno — učinek je bil pozitiven, saj se je neverjetno povečalo število ekip in tekmovalcev. V nekaterih naših TOZD imamo igre tudi znotraj organizacije, vendar samo tam, kjer imajo stalno zaposlene organizatorje rekreacije . Tam so rezultati vključevanja najboljši in rekreacija se odvija zelo dobro. Ponujamo tako obširne in zanimive programe, da najde v njih vsak tudi nekaj zase. Tam pa, kjer nimajo organizatorja rekreacije, se športna dejavnost odvija na ravni občinskih iger.
Belem polju v Črni gori. Če se hočemo udeležiti teh tekem s 50 tekmovalci nas bo to stalo 40.000 dinarjev. Glede na razmere, v kakršnih smo, in na potrebo po racionalizaciji tudi na tem področju, smo se dogovorili s predstavniki tekstilne in konfekcijske veje iz Maribora, Čakovca in Varaždina, da prirejamo igre, ki bodo veliko cenejše. Organizatorji iger 21. maja letos bomo mi. Predvidevali smo, da nas bo to stalo 10.000 dinarjev. Prej sem rekel, da bi Muro veljala udeležba na tekstiliadi v Belem polju kakih 40.000 dinarjev pri čemer pa nisem upošteval, da bi kakih 50 ljudi izostalo z dela štiri ali pet dni in da bi to povzročilo precejšnje motnje v proizvodnem procesu. Mislim, da bomo na nov način zbrali 400 do 450 tekmovalcev, ki bodo na prosto soboto odigrali srečanja v Murski Soboti. Izostankov z dela ne bo, stroški so manjši in učinek vsaj enak.
HAVLINA: Odločno sem proti igram, ki jih spremlja velika reklama in ki porabijo veliko denarja. Mnenja sem, da so se take igre že preživele, saj so bile pravcate male olimpijade. Zanje porabimo veliko denarja, dejal bi — preveč. Delavec sicer na lahek način dvigne roko, ne ve pa, za koliko denarja je bil olajšan. Meni se zdi, da take igre naše področje dela siromašijo. Sem pa za take delavske športne igre, ki po svojem tekmovalnem sistemu, na primer ligaškem, pomenijo trajnejšo aktivnost med delavci temeljnih organizacij.
ULAGA: Prepričan sem, da imajo delavske igre svoj pomen, če so plod celoletnega dela, celoletne aktivnosti. V primerih — in teh v Sloveniji ni malo — ko pridejo ljudje na igre enkrat na leto, vse leto pa niso nič smučali, nič igrali nogometa, košarke, odbojke, nič kegljali — v teh primerih pa igre nimajo pravega pomena. Nekateri se zelo spotikajo ob stroške za igre. Poglejte: dan smučanja v Kranjski gori velja posameznika morda 25 starih tisočakov. Če pride na igre prek tisoč ljudi, kot je bilo pri gradbincih, potem pomeni to nekaj deset milijonov. Kljub temu mislim, da se ne bi smeli spotikati ob večje stroške organizacije iger menim da bi se morali vprašati, zakaj nekateri kolektivi sploh nič ne dajejo za rekreacijo, kaj šele za igre.
KUHARIČ:	Dovolite, da
osvetlim vprašanje delavskih športnih iger s stališča OZD Mura. Doslej smo bili na področju tekstilne in konfekcijske industrije vključeni v tako imenovane »tekstiliade«, ki so sploš-nojugoslovanskega značaja. Ne odrekam manifestativnosti tem srečanjem, vendar mislim, da tekstilna in konfekcijska veja, ki se že dolga leta borita z izrednimi težavami in ki sta na repu lestvice osebnih dohodkov, ne bi smeli prirejati »tekstiliade« na ravni celotne Jugoslavije, kjer se iger udeleži tri do štiri tisoč zaposlenih in tekmujejo tri do štiri dni. Tako naj bi imeli letos tekstiliade v
RAJŠP: Delavske športne igre, kot jih poznamo v Mariboru, so v bazi, znotraj kolektivov. Tekmovanja potekajo v osnovni organizaciji sindikata, v temeljni organizaciji. Vse športne igre temelje na množičnosti in bi bile igre na ravni republike težko sprejemljiv ve. Mislim, da so v trenutnem položaju v organizirani športni rekreaciji delavske igre še vedno tisti element, ki združuje v dejavnosti še največ zaposlenih in so plod celoletnega dela. Tudi pri nas smo izbrali take tekmovalne sisteme, ki zagotavljajo dolgotrajno dejavnost. Praksa kaže, da danes v Mariboru v zimskem času dobesedno ni več telovadnice, ki je delovni kolektivi ne bi najeli vsaj za nekaj ur, da bi pripravljali svoje delavce v nekaterih športnih panogah in za splošno telesno zmogljivost.
Za tisk pripravil
STANE UREK

P0 SLEDEH DOLOČIL SINDIKALNE LISTE 0 REGRESIRANJU 'LETNIH DOPUSTOV (IV.)
Regresi niso visoki, pa tudi cene v domovih ne!
Delavci Gradisa si bedo zgradili še dva počitniška domova
Gradbeno industrijsko podjetje Gradis šteje z učenci vred že blizu sedem tisoč ljudi. Ko so delavci v številnih temeljnih organizacijah združenega dela razpravljali o določilih letošnje sindikalne liste v zvezi z regresi za letne dopuste, so prvotno želeli izoblikovati več kategorij, saj so materialne možnosti posameznikov zelo različne. Pozneje so od svoje zamisli odstopili. Imeli so občutek, da bo ugotavljanje dohodka posameznih družin in dejanskih možnosti delavcev preveč zahtevno in zapleteno.
Zato so se v Gradisu odločili za enostavnejšo pot. Domenili so se le za dve kategoriji regresov, med katerima ni kdove kolikšna razlika, in za to, da namenijo del sredstev za regresiranje dopustov za kritje izgub svojih počitniških domov, ki jih imajo na morju in na Pohorju.
na dopust v mesecu juliju in v začetku avgusta, za vse hkrati pa seveda ni prostora. Problem, ki je značilen za vse naše kolektive in ki mu, žal, še vedno nismo kos.
OD 1100 DO 1400 DINARJEV
Več o merilih za regresiranje počitnic delavcev Gradisa nam je povedal Jernej Jeršan, pomočnik direktorja kadrovsko-socialne službe.
»Na predlog osnovnih organizacij sindikata smo se odločili za dve kategoriji regresov. Delavci z najnižjimi mesečnimi osebnimi dohodki in vsi tisti, ki prejamajo otroške dodatke za svoje otroke, prejmejo za počitnice regres v višini 1400 dinarjev, vsem drugim pa gre za letni dopust 1100 novih dinarjev. Najprej smo mislili, da bi bila med regresi razlika nekoliko večja, kasneje pa smo se premislili. V delovni organizaciji imamo namreč na voljo le podatke o osebnih dohodkih naših delavcev, kako pa je s prejemki njihovih zakonskih tovarišev, pa ne vemo. Zato smo se tudi odločili za lažjo pot...«
Ker ima Gradis več počitniških domov, kjer so cene razmeroma zmerne, si tudi delavci z nižjimi osebnimi dohodki lahko omislijo desetdnevne počitnice. Poleg tega so v Gradisu poskrbeli še za izmenjavo počitniških kapacitet z več delovnimi organizacijami, zato delavci niso v zadregi, kam na letni oddih. Problem je le V tem, da želijo vsi
DELAVCI NA GRADBIŠČIH IMAJO PREDNOST
V Ankaranu, Poreču in na Pohorju imajo delavci Gradisa svoje počitniške domove, v katerih imajo 220 ležišč. Kapacitete bi še nekako zadostovale, če bi se nekateri delavci zadovoljili s počitnicami tudi pred sezono oziroma po njej. Tako pa...
»Seveda imamo številne kriterije, s katerimi si pomagamo pri dodeljevanju naših počitniških kapacitet, saj je povpraševanje vedno večje od ponudbe...«, nam je razlagal Jernej Jeršan. »Prednost imajo ljudje z družinami pa socialno šibki in zdravstveno ogroženi. Že leta pa se držimo načela, da imajo vedno in povsod prednost naši ljudje, ki delajo na gradbiščih. Če je le mogoče, in po navadi je, jim omogočamo počitnice v naših domovih...«
»Pa cene?«
» V primerjavi z minulim letom se niso spre-
menile. Za polno dnevno oskrbo odraslih bo letos potrebno odšteti 90 dinarjev, za otroke pa tretjino manj. K temu naj še dodam, da pošiljamo na brezplačne počitnice zdravstveno ogrožene delavce, v slovenska zdravilišča pa na preventivne dopuste vse, ki so tega nujno potrebni.TA: V Gradisu se zavedajo, da bo potrebno za bolj organizirano letovanje delavcev še marsikaj storiti. Zato so se odločili, da bodo svoje počitniške kapacitete razširili. V Ankaranu bodo postavili novo depandanso z bazenom, gradili pa bodo tudi v Biogradu na moru, kjer bodo postavili sodoben počitniški dom za 120 ljudi. Tudi tu bodo imeli delavci na voljo bazen z ogrevano vodo.
ANDREJ ULAGA
..-. ................... ..........___________________________________________~ .
Letne sindikalne športne igre so že v polnem teku. V marsikateri delovni organizaciji so se potrudi^ bodo športna srečanja tako rekoč na dnevnem redu, da bodo člani kolektivov čim bolj aktivni. Velik žavo pri organiziranju iger pa predstavlja pomanjkanje športnih objektov, saj se v malokaterem k™., Sloveniji lahko pohvalijo z urejenim športnim parkom. Naš posnetek je s Kodeljevega v Ljubljani! j kolektivi najraje prirejajo sklepna tekmovanja, na katerih se zbere po nekaj sto in tudi po več tisoč sp«
ti
kov hkrati.
L

ftlrilčU £|F fc.
/ A *1.4

MUTA GB DRAVI
Šteharnik 9, Javornik 5, Topolšek 11, Jerčič, Dobovičnik 18, Kralj 10.
H. JERČIČ
Zmaga domačih košarkarjev
UlfBUANIA
Košarkarji domačega Partizana so na tradicionalnem srečanju s košarkarji delovne organizacije Gorenje iz Velenja končno le dosegli svojo prvo zmago. Ekipa gostov iz Velenja je bila sicer brez Plovšaka (igralca šoš-tanjske Elektre) kljub temu pa so si domačini le s težavo priborili zmago. Sodila sta Slapnik in Eršte (Muta).
Novi poklicni organizator rekreacije
rekreacije. Zato so delavci sklenili, da že z letošnjim junijem zaposlijo strokovnjaka, ki bo skrbel za aktivno razvedrilo zaposlenih. Ni dvoma, da bo imel organizator rekreacije v Gradisu zelo veliko dela, saj ima delovna skupnost svoje temeljne organizacije po vsej Sloveniji, eno pa še v Zvezni republiki Nemčiji.
A.
kalno prvenstvo v kegljanju. Na tekmovanju, ki ga je priredila komisija za šport in rekreacijo pri OSZS in TKS Radovljica in je trajalo deset dni, je nastopilo 58 moških in 29 ženskih ekip.
Moški ekipno: 1. Elmont Bled II. 729, 2. Elmont Bled 1.720,3. Veriga Lesce 1.714,4. SGP Gorenje Radovljica II. 713,5. LIP Bled 705 kegljev.
RADOVLJICA
Strelci:	TVD Partizan Muta:
Račnik 2, Miklavc 14, Zlatar 22, Janeš 9, On uk 5, Črešnik 13, Jerčič 2, Tomis 10;
GORENJE: Velenje: Novh 113,
Čeprav so delavci Industrijskega gradbenega podjetja Gradis že marsikaj storili za svoje aktivno razvedrilo in imajo na vseh gradbiščih najnujnejše športne objekte pa tudi svoja redna športna srečanja prirejajo tako dobro, da bi jih kazalo posnemati, kolektiv doslej še ni imel svojega poklicnega organizatorja
Elmont Bled in Iskra Otoče
Moško ekipo je sestavljalo 5 tekmovalcev in so tekmovali v kegljanju na čiščenje — 10-krat po 6 lučajev. Žensko ekipo pa so sestavljale 3 tekmovalke, ki so nastopile v kegljanju na čiščenje s 6-krat po 9 lučajev. Tekmovanje, ki si ga je ogledalo mnogo gledalcev, je bilo zelo borbeno in zanimivo. Ža prijetno presenečenje sta poskrbeli moški ekipi Elmont Bled, ki sta nepredvideno premagali vse favori-
Ekipno skupaj: 1. Iskra Otoče 55 točk, 2. Elan Begunje 46, 3. Elmont Bled 45, 4. Veriga Lesce 40, 5. LIP Bled 36 točk, itd.
sindikalno prvenstvo v bali? ^ Tekmovanje je v okviru športi? i radovljiških sindikatov	f
komisija za športno rekreacij OSZS Radovljica. Ob lepei"./ menu so tekmovanje zelo izvedli člani balinarskega Lesce. Na tekmovanju je le’0.,;:!
stopilo 113 ekip, kar pred®1^ rekordno udeležbo. Do sedaj j;
V. MATIJAŠIČ
podobnih tekmovanjih v bal' (t nastopilo največ 9 ekip. Za Pr^i presenečenje je poskrbela ^ Alpetura iz Radovljice, ki rj\l! prvič nastopila in zasedla tretje mesto.
LESCE
V petek, 22. aprila, se je na kegljišču hotela Grajski dvor v Radovljici končalo prvo občinsko sindi-
Rezultati: ženske ekipno: 1. Iskra Otoče 353, 2. Elan Begunje 325, 3. Špecerija Bled 312, 4. Iskra Lipnica 290, 5. LIP Bled 276 kegljev.
Balinarji Verige najboljši
A;
Rezultati: 11. Veriga Lesc« / Veriga Lesce I, 3. Alpetur P J, promet Radovljica, 4. Elan b^lf I, 5. Društvo upokojencev R f| ca, itd.
V soboto, 23. aprila, je bilo na balinišču v Lescah 11. občinsko
V. MA
T#
P
Piše: dr.
FRANCE KRESAL
STAVKOVNI val v LETIH 1935 v , IN 1936 s, letlh 1935 in 1936 so bile ^ vke večje in tudi bolj uspešne. St„vJanuarja 1935 so šest dni 2j al> jeseniški kovinarji. Od stav,teibruarja do 5. marca so Štn u ^e'avc' tovarne šamota v njterab Pr' Celju in dosegli skle-p ^ kolektivne pogodbe, bih? ievna gladovna stavka je Od is marca v rudniku Liboje, kal' h maia S- junija so stav-caH- avc'tovarne verig v Les-(j0 ’ stavka je bila uspešna in so m 1 30-odstotno zvišanje So ' Od 22. maja do 6. junija vam3^^' ^elavc‘ tekstilne to-;e, Triglav v Kočevju; stavka Sk| 1 a usPešna in se je končala s jn nitv'jo kolektivne pogodbe
mezd Od~i0idSH0t?r zvišaniT stavk, d 1L do 12- junija je bila
ka k-3 V tekstilni tovarni Zelen-
kolek ^ končala s sklenitvijo
stot •tlVne Pogodbe in z 8-od-
juli'01111 višanjem mezd. Od 1.
splošnd° 20' avgusta Je trajala Cev Z13 stavka grafičnih delav-Usr,’, 0 se je končala z delovnim uom. Julija 1935 so stavkali
Matibn ' ^ov'na v Teznem pri v SoštarU’ v.usnjarni Woschnag .ovarn^JU 'n v ireh tekstilnih kosner o 1^ariboru (Zelenka, lavornil- . advanje). V obratu 12. jU|j. .Jfseniške Železarne so tri zafp,3 delavci zasedli tovarno jim riri1riStavV'to; 15. julija so se obratu č mzili še železarji v ka.ki ip 3Va na Jesenicah. Stav-cev,se ; ZvJela blizu 2000 delav-upr'ava 6	20' juliia’ko ie
delavsUk , sprejela večino d0 J4 h,2ahlev. Od 17. avgusta
PaPirnia vbraje bila stavka v
UsPešn0 knn° iCeV°’ kl se J6
s° Začpi- 0ncala- 12. septembra karne v r ?!avkati delavci cin-U. n e'lu- 9d oktobra do ,0varni čmbra bila stavka v UoVeml. es,r v Škofji Loki. 16.
^ Wa slavka
niku Stanovsko pri Poljčanah in v Črni. Stavkovno gibanje v rudniku Stanovsko se je uspešno končalo šele 3. februarja 1936. leta. V Škofjeloški predilnici se je 24. novembra začela stavka, ki je trajala do 15. januarja 1936. leta.
V letu 1936 sta bili največji stavki tekstilnih in gradbenih delavcev. Bilo je tudi več drugih stavk. Od 27. aprila do 19. maja so stavkali delavci tekstilne tovarne Vlah v Rušah; končala se je z delnim uspehom. Od 6. do 7. maja je bila v tovarni pocinkane posode Westen v Celju protestna stavka. 2. junija je bila stavka v tovarni Bergman in drug v Celju. Od 3. do 10. junija je bila v Sloveniji splošna stavka kakih 5000 gradbenih delavcev, ki so jih podprli tudi delavci drugih strok, nameščenci, mali trgovci in obrtniki. Stavka se je končala s sklenitvijo kolektivne pogodbe, s katero so gradbinci dosegli zvišanje mezd in boljše plačevanje nadurnega dela. V začetku julija so stavkali gradbeni delavci v Mariboru in okolici pri tistih podjetjih, ki niso podpisala kolektivne pogodbe, sklenjene v Ljubljani ob koncu splošne stavke gradbenih delavcev. Od 8. do 10. julija so stavkali rudarji v rudnikih Hrastnik in Ojstro. Dne 13. julija so stavkali v tekstilnih tovarnah Jugobruna v Kranju in Elka v Celju. Od 20. do 25. julija so stavkali delavci pri regulaciji Belce pri Bohinjski Bistrici. V tovarni barv Medič v Domžalah so stavkali delavci od 20. do 29. julija in dosegli zboljšanje delovnih razmer in zvišanje mezd. 24. julija je v steklarni Hrastnik stavkalo pomožno osebje. Julija so stavkali pragovni delavci na železniški progi Kranj—Tržič in gradbeni delavci pri KID na Jesenicah in Javorniku; ta stavka se je 11. avgusta razširila na vse gradbene delavce na Jesenicah in Javorniku ter na delavce pri gradnji elektrarne v Zasipu in na Bledu. Tl. avgusta so začeli stavkati gradbeni delavci v Celju in delavci pri regulaciji Savinje v Turnerju; stavko so končali 19. avgusta s podpisom kolektivne pogodbe.
Na Jesenicah je bila od 15. do 16. avgusta 1936. leta velika proslava ob 30-letnici podružnice SMRS, ki se je je udeležilo kakih 10.000 delavcev, zlasti kovinarjev in gradbenih delavcev iz vse Slovenije. Zborovanje, na katerem je govoril Franc Leskošek, je manifestiralo razredno solidarnost in akcijsko enotnost slovenskega delavstva. Na pobudo Franca Leskoška, ki je bil takrat predsednik Strokovne komisije, so se 18. avgusta sestali v Ljubljani delavski zaupniki iz kranjskih tekstilnih tovarn, predstavniki Delavske zbornice in centralnega tarifnega odbora. Razpravljali so o razmerah med tekstilnim delavstvom in o možnosti stavke. Naslednjega dne, to je 19. avgusta, se je v Kranju zbralo kakih 2500 do 3000 tekstilnih delavcev. Na zborovanju so delavci zahtevali takojšnje pogajanje za sklenitev enotne kolektivne pogodbe za vse tekstilne delavce v Sloveniji.
Velika tekstilna stavka se je začela 20. avgusta 1936. leta v Kranju, se nato razširila skoraj na vso Slovenijo in se končala 23. septembra. Trajala je 35 dni.
Stavkovni odbor, ki so ga dejansko vodili komunisti, se je dobro zavedal, da morajo Kranju slediti stavke v tekstilnih podjetjih vse Slovenije. Iz Kranja in Škofje Loke se je stavka razširila na Tržič in Ljubljano, 1. septembra pa v mariborske tekstilne tovarne in v Prebold. Delavci, organizirani v socialistični Strokovni komisiji, krščanskosocialistični Jugoslovanski strokovni zvezi, liberalni Narodni strokovni zvezi in neorganizirani, so nastopili enotno ne glede na svetovno nazorsko prepričanje, sindikalno in politično organiziranost. Izbrali so nov način stavke — stavko z zasedbo tovarn. Stavkajoče tekstilce so podprli delavci drugih strok, kmetje, obrtniki in mali trgovci. Tako je nastala bojna zveza delavskega razreda in drugih slojev.
To je bil največji vzpon revolucionarnega delavskega gibanja tekstilcev in tudi vsega delavstva v Sloveniji. Res ni stavka zajela vseh 14.120 zaposlenih tekstilcev in niso stavkali v Celju, Laškem, Litiji, Kočevju, Novem mestu, Grosupljem, Jaršah in še v nekaterih krajih, angažirala jih pa je: skoraj povsod so imeli solidarnostna in protestna zborovanja in so podprli stavkajoče tekstilce s svojim zaslužkom. Stavka je bila več kot mesec dni v središču pozornosti slovenske javnosti. Njenim voditeljem je uspelo stavko organizirati skoraj v vsej Sloveniji in jo uspešno izpeljati, zadržati delavstvo v zasedenih tovarnah. Skoraj 14 dni so delavci prebili v tovarni noč in dan, zelo uspešno so organizirali kolektivno življenje. To je bil velik uspeh partije v organizacijskem pogledu, še zlasti pa v političnem. Stavka se je končala s podpisom enotne kolektivne pogodbe, ki je veljala za vse tekstilno delavstvo v Sloveniji.
Lesni delavci v Škofji Loki in gradbeni delavci pri gradnji jezu ob kokrškem mostu v Kranju so stavkali 25. avgusta. Avgusta 1936. leta so stavkali rudarji v Šentjanžu. Od 2. do
3.	septembra so stavkali delavci Apnenice v Zagorju. V Ljubljani so
4.	septembra stavkali delavci električne cestne železnice. V tovarni emajlirane posode Westen v Celju 6. septembra stavka ni uspela in je podjetnik zaradi stavke odpustil vseh 554 delavcev. Od 14. decembra 1936 do 3. marca 1937. leta je trajala stavka v papirnicah Vevče in Goričane; končala se je s sklenitvijo kolektivne pogodbe.
Leta 1937 se je največji stavkovni val polegel. Z uredbo o minimalnih mezdah izdano 12. februarja 1937. leta je bila svoboda delavskih akcij precej omejena; pred vsako stavko je bil uveden poravnalni postopek, ki je delavstvu onemogočal nenadne in odločne stavke.
Stavkovni val v letih 1935 in 1936 je zajel veliko število delavcev. Leta 1935 je bilo 41 večjih mezdnih gibanj in 16 stavk, leta 1936 pa 33 mezdnih gibanj in 28 večjih stavk; večina je bila uspešnih. V poprečju je na vsakih 5 dni izbruhnila nova stavka ali večje mezdno gibanje in v tem gibanju je sodeloval skoraj vsak drugi delavec. V mezdnih gibanjih in stavkah je sodelovalo 39% vseh zaposlenih delavcev. Tako obsežno in uspešno stavkovno in mezdno gibanje, ki je imelo tudi velik političen pomen, je bilo možno izvesti predvsem s pomočjo akcijske enotnosti vsega delavstva.
'"olj,
d zborovanjem na zletu delavskih kulturnih društev Svoboda, 7. julija 1935 v Celju
-	Imate v zvezi z zelenim planom kakšne posebne želje?
-	Ja, želel bi, da ne bi ostal samo zelen, ampak da bi zares dozorel in obrodil. ..
KARIKATURA: I. ANTIČ
- Kako je kaj v vašem tozdu?
- Ne vem, nisem nič slišal! Najbrž je kar po starem ...
KARIKATURA: A. NOVAK
NAGRADNA
KRIŽANKA
Rešitve pošljite do 11. maja 1977 na naslov: ČZP Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA št. 17. Nagrade so: 200, 150 in 100 din.
DE	Cl/P LKb	MESTo na iCDSOVENl	MABŽAR,	'VAPoveb	VELETOK V 3UŽMI AMERIKI	MASKI A knjiga	NifiKIATiol ramoN tELKMPP	COp mila	JAVNA PRIREJ) ITcV	2AMA-	SLuŽbA Dftjžsajficii ojn&vcsm	fPBucisr W NOVINAR Vidmar
fibspo- bN2>J0ST												
Število, iu hiramo fMNOŽd												
Pisec. esejev								PQ€Č£ VINO				
								2Ak)IC£- VAMJt				
Siuaz-i KftRtovAC.							S0V|ETsW EJTRAbNI .PEfEC				OTE- KUNA	ULITA PEKARSKA ČRKA
Elevizija			Domača, vprežna ŽIVAL				TRANC09U SLIKAR.					
							bEUJl 210 M					
T-i sto Savi rJ			Akti >110			LASkDIU , NAVALI						
			SLAPOVI NAF>WfM									
						TmvuA MA&KA						
VZDEUHČ -WitA aSATtCD,				•STAS-A meča.					DEL OfLLEičE			
				DALMAT-ŽEL. IME								
(JAJCCJI LEVI TOloL V01SE					VRSTA				Prodnik			
									sobofcm Č.ILS.U.I PIANIST			
Gl.hesto JORTAMJfc					SoVZI SAMEC.						StbfkdPA- 80F SteDMlt	M+ČNI Dum za ?EIOA8t
					mačk.1							
BIAKO- ME£.WO GlfefvNje						tae> NAD SPLITOM						
						RIJEKA,						
domača IVORM1CA •8.U6.LJA				uroševač.			EcKpMU MlAblO					
				?*l-8.oiA								
?*E5IVA1CI JEgTIOE							Em L u AbAtčlC			SR.&KA		
										Sopranist KAFoSo		
ErJAKA VOKALA			flNPREJJ KOktr			IJUbSlLPl TcFNlKA	SJ. .MESTO lUT.foBAJ -HUPEF					
			TEKOČINA ZANARKbZC									
							EiCJKEL					
iiMJIAA OVERILE									iv4 20RKlplM			KATRAN
									TLATO			
Popevka- rica pavone					Pouotsv. GRAJVlT							
					ASTATIO							
MAkEDOKl NACOLMA IUNAKIMV’						človek v, MNOŽINI						
rRftucmj RBJOUCJO VML.UMOR 3EN0395						0’meiLL eucene			OREL V SEJRMAN. mroi£Ko			
-------------------------------------—.
REŠITEV NAGRADNE KRIŽANKE ŠTEV. 15:
Postojnčanka, osvoboditelj, Kveder, Lapad, ratar, melisa, obor, Jonas, voz, Bunc, mat, Dali, Tibera, kirasir, Onan, RL, Zelengora, internat, sak, val, Nil, Otta, OF, rik, BH, vrček, armija, EOKA, tla, Ras, RN, Ljubljana, etika, Akadem, carar, nakaza.
Izžrebani reševalci križanke štev. 15:
1.	nagrada, 200 din: Janez Vidervol, 61331 Dolenja vas, Rakitnica 3
2.	nagrada, 150 din: Vid Žura, 64000 Kranj, Zlato polje 4
3.	nagrada, 100 din: Tone Bešter, 64240 Radovljica, Roblekovo naselje 11.
Nagrade bomo poslali po pošti.
V

Prva med sogovornicami je bila Zinka Toš. Naj jo najprej predstavimo. Zinka dela v MTT že 18 let, je poročena in ima 13-letno hčerko Vesno. Stara pa je 34 let. Njeno delovno mesto je vseskozi ob stroju v sukančarni, pravzaprav v dvojilnici.
»Polnih 17 let sem delala v treh izmenah,« je dodala Zinka. Prav zato je pogovor najprej stekel o nočnem delu.
»Na srečo že leto dni ne delam več ponoči in tudi približno ne bi tega več želela. To je prenaporno, posebno za matere z majhnimi otroki. Tisti dinarji, ki jih dobiš več, prav gotovo niso toliko vredni.
Samo poglejte,« se je tistih časov spominjala Zinka. »Ko prideš zjutraj domov, lahko spiš le dve, največ tri ure. Potem pa otrok, pospravljanje, pranje, kuhanje in vse, kar pač sodi v gospodinjstvo. Le proti večeru sem našla še kako urico, da sem malo zaspala. Kako pa spiš podnevi, ko je pod oknom promet in v hiši
Življenjske zgodbe so pač različne, odvisne od okoliščin in ljudi samih. Prav zato se tudi pogledi na posamezna vprašanja razlikujejo. Kar je za nekoga nerešljiva težava, drugemu pomeni malo ali nič. Tako je, denimo, Jadranka Marič edina od štirih delavk MTT, s katerimi sem se pogovarjal, s trpkostjo v glasu obžalovala, da ni nadaljevala šolanja.
»Ko bi pred osmimi leti vedela, kako težko je delo tekstilne delavke, bi prav gotovo poslušala starše in še naprej hodila v šolo. Morda ne za zdravnico, kot so hoteli doma, za frizerko pa bi se gotovo lahko izučila. To sem si takrat najbolj želela.«
Pa se je rodil Vekoslav in začela je delati v MTT. Morala je, malo iz trme, nekaj pa iz želje po neodvisnosti. Najprej je delala v treh, potem pa v štirih izmenah.
» Po nekaj letih dela bi rada šla spet v šolo. Ni šlo. Otrok in še izmenski pouk, večerne šole pa so popoldne oziroma zvečer. Prosila sem moj-
»Doma sem blizu Murske Sobote. V družini nas je bilo pet otrok. Imeli smo malo zemlje in treba je bilo poiskati kruh drugje.« Tako je začela svojo pripoved 33-letna Olga Kompare, ki v MTT že 18 let dela na sukalnem stroju.
Olga je zagrenjena. Težko življenje ima ža seboj. Pred 11 leti, ko je v Mariboru stanovala pri svoji teti in ji za sobo in hrano pomagala pri delu, je zanosila in dobila sina Davorina. Nekaj časa je še ostala pri teti, potem pa se je poročjla in z otrokom sta živela v skromni privatni sobi. Z možem se nista razumela.
»Skrbeti sem morala zase, za otroka in še za moža,« je povedala z glasom, ki je dal slutiti vse tisto, kar se je dogajalo v letih njenega zakona in iz česar izhaja obsojanje vseh moških, zraven pa tudi občutek, da je kot ločenka vredna manj kot tiste, ki v vsakem pogovoru neštetokrat omenjajo »moj mož«.
Elizabeta Herič pravzaprav ni imela velik' povedati o svojem družinskem življenju in'
lik
ni
službi nič slabega. Čeprav dela v MTT že 32 k1
VjjjJ
Od 5. julija 1945. leta je s svojim delom in ži' Ijenjem v glavnem zadovoljna. Ker je že tak dolgo na istem delovnem mestu v isti tovarnij
nisem mogel kaj, da je ne bi vprašal oziroma/
i«
prosil, naj primerja leta po osvoboditvi s seda njimi.
»Kaj naj povem?« je premišljevala. »Kajs je spremenilo? Nič. V predilnici delam za istf strojem že 30 let. Isti stroj, isto delo. Pravit1: da je to enolično. Ne vem. Privadila sem se ga
»Prav gotovo so razlike! Morajo biti!« »No, če pomislim, je to res in te razlike so’, marsičem precejšnje. Pomislimo na matere1 otroci. Takrat, ko sem sama imela maj h®
Zadovoljstvo s priokusom grenkobe


iC.riC
I*
Delavke MTT pravijo, da ni še vse tako, kot bi moralo biti - Do kdaj bodo ženske nosile breme nerešenih vprašanj, ki zadevajo celotno družbo?
hrup, ni potrebno pripovedovati. Mimo tega v enem tednu se komaj za silo privadiš na izmeno pa se ti spet vse podre. Tako praktično vsak teden začneš znova.
»Sedaj je to za vami. Kaj pa takrat, ko je bila Vesna majhna. Kako je bilo z varstvom?«
»Ja, vrtcev takrat praktično ni bilo. Res, da jih tudi še danes ni dovolj, vendar je vseeno vse drugače. Prva štiri leta je Vesno varovala mama. Vse matere nimajo take sreče. Potem sva z možem Tonetom, ki tudi dela v MTT, delala izmenično. V tovarni so nama pomagali tako, da je bil lahko eden od naju vedno doma. No, sedaj je dekle že toliko odraslo, da z varstvom ni več težav.«
»Ko so še bile težave, vam je mož kaj pomagal?«
»Na enakopravnost mislite?« je Zinka takoj uganila vprašanje. »Mislim, da nekdo pri hiši mora 'nositi hlače’. To naj bo po mojem tisti, ki jih že tako in tako ima. Pri tem pa ne mislim, da mora vedno obveljati njegova.« Ob tem se je Zinka vidno vzravnala. Kadar sem prepričana, da imam prav, takrat je zadnja beseda moja. Sicer pa moram povedati, da mi Tone pri delu doma zelo veliko pomaga. Le kuhati in pomivati noče, raje je lačen. Sicer naredi vse.«
»Ko smo že pri enakopravnosti in soodločanju, bi lahko prešla na samoupravljanje. Kako je s tem v vaši tovarni.«
Mimogrede naj povem, da je Zinka že nekaj let članica izvršilnega odbora osnovne organizacije sindikata in članica komisije za medsebojna razmerja.
»Precej drugače kot pred leti. Vse več žensk je v različnih odborih in vse bolje smo obveščeni o gospodarjenju v tovarni, čeprav večina še vedno ne prebira našega tovarniškega glasila. Tudi pri odločanju je drugače. V sindikatu in v komisiji za medsebojna razmerja odločamo le takrat, ko smo vsi, in to res tako, kot misli večina.«
Tudi o stanovanjih sva se pogovarjala. Zinka je povedala, da je bilo prva leta težko, saj sta bila z možem in z majhnim otrokom še podnajemnika. Malo laže je postalo pred osmimi leti, ko so dobili enosobno stanovanje, čeprav samo z 29 kvadratnimi metri.
Čeprav ima danes MTT več kot 1500 najemnih stanovanj, je med zaposlenimi še vedno blizu 500 takih, ki bi potrebovali nova ali primernejša stanovanja. Kot pravijo, je 300 primerov nujnih. Kdaj jih bodo rešili, je seveda odvisno od denarja. In ker zadnja leta nekoliko bolje gospodarijo, več gradijo in med tistimi, ki bodo v kratkem dobili ključe novega stanovanja, bo tudi Zinkina družina.
stra, da bi spremenila turnus, pa mi ni dovolil. Tako bom, kot kaže, ostala delavka za strojem, čeprav na tihem še vedno nisem vrgla puške v koruzo.«
V MTT sicer imajo izobraževalni center, ki skrbi predvsem za izobraževanje ob delu. Vendar, kot pravijo, omogočajo študij le za tiste poklice, ki jih potrebuje tovarna.
»Kljub vsemu sem danes še kar zadovoljna. Pred dobrim letom smo dobili novo stanovanje. Težko bi vam opisala tisti občutek, ko človek lahko v svojem stanovanju naredi veliko korakov, da pride iz enega kota v drugega, da je v njem pozimi toplo, da noč in dan teče topla voda in da imaš kopalnico. Saj ni čudno, da je človek tako zadovoljen. Pred šestimi leti,« se je za nekaj let nazaj povrnila Jadranka, »sem se poročila in z možem sva stanovala v sobi s 16 kvadratnimi metri. Bili smo brez kopalnice, stranišča, po vodo pa smo hodili v sosednjo stavbo. Tri mesece sem bila v tistih luknji, tudi potem, ko sem rodila Sinišo. V primeri s tisto sobico, imamo zdaj prav razkošno stanovanje z 48 kvadratnimi metri. Pa tudi dosti dražje ni to novo stanovanje, le da nas trenutno obremenjujejo krediti za pohištvo. Prav na tenko gre. Ker pri hrani ne varčujemo, je pač obleka tista, za katero še dolgo ne bo dovolj denarja.
Tudi z Jadranko sva se pogovarjala o enakopravnosti ženske. Izkazalo se je, da ima o tem podobno mišljenje kot Zinka.
»Z možem doma odločava soglasno. Res pa je, da največkrat obvelja moja beseda. Žal je tudi pri domačih opravilih tako. Večino moram postoriti sama, on pa medtem počiva. Tudi za varstvo otroka ga ne morem kaj prida uporabiti.
V službi je drugače. Ženske delamo v vseh organih. Samoupravnih, sindikatih in drugje. Lahko bi rekla, da naša beseda prav toliko velja kot moška.«
Jadranka je aktivna v konferenci sindikata in delegatka v republiškem odboru sindikata tekstilnih delavcev. Tudi kot komunistka ima dolžnosti, pa še bi lahko našteval.
»Težko gre. Dobim kopico materiala in če nočem ob razpravi gledati v prazno, moram vse to preštudirati. To pa mi jemlje veliko časa in me velja precej napora. Predvsem zato, ker mi manjka izobrazbe.«
»Najbolj me moti, ker me vsi, vsaj meni se zdi, vedno zlobno sprašujejo, zakaj se zopet ne poročim.«
»Pa če bi vam tudi jaz zastavil to vprašanje?«
»Sedem let sem že sama in sama sem skrbela in skrbim za otroka. Ne bi hotela biti od nikogar odvisna, predvsem pa ne bi hotela, da bi nekdo ukazoval mojemu otroku. Navadila sem se, da sem sama svoj gospodar.«
Olga trdi, da kot samohranilka ni deležna nobenih prednosti..
»Obljubili so mi stanovanje v bloku, pa ga je dobila druga. Rekli so tudi, da bodo prišli
točkovat moje sedanje stanovanje, pa doslej ni bilo nikogar. Takrat, ko so mi dali podstrešno kuhinjo in majhno sobo, so dejali, da je to začasno. Vendar v tem stanovanju živim že štiri leta.«
Olga dela v štiriizmenskem turnusu.
»Res je, da zaradi tega zaslužim več, tudi 4000 din na mesec, vendar imam zaradi tega tudi večje izdatke, predvsem za varstvo otroka. Ker že hodi v šolo, je v celodnevnem šolskem varstvu, ob nedeljah pa moram plačati tistim sosedam, ki ga pazijo. V tovarni bi mi sicer omogočili triizmensko ali pa samo dvoizmensko delo, vendar sem se na svoj stroj tako navadila, da na drugem najbrž ne bi šlo. Poskusila sem že.«
Tudi o dopustih sva govorila z Olgo. Pravi, da še ni videla morja.
»Letos sem se odločila, da bom žrtvovala 960 dinarjev, da bo lahko šel moj Davorin v kolonijo na morje. Sama pa bom med svojim dopustom urejala stanovanje. Prejšnja leta sem hodila domov na kmetijo.«
otroke, to je skoraj pred 30 leti, ni bilo vrtce'1; Moj sin Mirko je star danes 29 let, Drago p8 26. Takrat smo se morale matere znajti, kak0' smo se vedele in znale. Imela sem mamo, P11 kateri smo stanovali, tako da je bilo tudi varstvo poskrbljeno. Druge so jih pošiljk domov k staršem ali pa so jih zapirale v stanc vanja za čas, ko so bile na delu. Danes j c drugače. Imamo vrtce, kjer je prostora za v/ čino otrok.
Tudi s porodniškim dopustom je drugac5 Včasih so imele matere po porodu dopust to
liko časa, kolikor so dojile; danes ji gre 0' glede na to 8 mesecev. Zaščitena je in opr0/ čena težjega dela. Mislim, da je novi zakon' porodniškem dopustu velika pridobitev f mater. Tudi za varstvo je veliko laže.«
Elizabeta Herič že 32 let dela v treh izfl nah. Takole pripoveduje.
»Vsa leta delam v treh izmenah, kar pomel11' da delam vsak treji teden tudi ponoči. Res jf'
nočno delo ni lahko, vendar mislim, da se ^ zdržati. Mnogo je žensk, ki ga ne zmorej(, Zato ni čudno, da imamo pri nas v tovafl1 mnogo takih, ki se upokojijo invalidsko. Za*/ lahko trdim, da se mi tako delo ni zdelo neffl1 goče in prepričana sem, da bom tri leta, kolik11, mi jih še ostane do upokojitve, zdržala na sv® jem delovnem mestu — tudi v treh izmenah-*
A. AGNlf
DE
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta, List urejajo: ANDREJ AGNIČ, VOJKO ČERNELČ (glavni urednik in direktor/. SONJA GAŠPERŠIČ, MILAN GOVEKAR, MARJAN HORVAT, RAFAEL LINDIČ (tehnični urednik), BORIS RUGELJ,
BOJAN SAMARIN (odgovorni urednik), JANEŽ SEVER, IGO TRATNIK, ANDREJ ULAGA, IVO VIRNIK in JANEZ VOLJČ. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278; uredništvo, tel.: 316-672, 323-554, 316-695 in 310-033; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5,
tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-601-11807, ^ račun pri UutJIjanski banki, št. 501-620-7-121100. Posamezb®/ vilka stane 4,00 din, letna naročnina je 200,00 din. Rokopisov n j čarno. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica«, LjuD '
—.......... • -Jk