228
TVAR  IN LIK.
Zjutraj.
je zdelo, pa  da!
, dokaz! zaigra usten: kar se
je zdelo to računanje, a toliko pa nam je pač znano, da gre številkam časi tudi verjeti, čeprav ne vsekdar, in pa, ali nismo tudi mi sami majali z glavo ob onem sestavu? Saj se nam ; sila mora biti v prirodi, kaj Samo nekaj nas še tišči. Dokaz, Povemo ga možu. Zopet mu oni pomilovalni nasmeh okrog »To morajo biti prvine teles, v raztvori telo . . . He, he, lepo je, lepo, da vam je dal baš ta dokaz! In vas je preveril, ka-li? Zategnil vam je zadrgo! Seveda, če ga prebereš, nič mu ni posebnega reči, in v onih preperelih pregradah : Barbara. Celarent, Darii . . . mu tudi lahko poiščete krstnega lista. A kaj, ko bi mi tako-le rekli: To morajo biti prvine, v kar se raztvori telo. A telo se raztvori v molekule. Torej so molekule prvine. No, ali vidite ? S takim prorekom mi vse lahko doka-žemo. Toliko pa še vedno poznamo kemijo, da ne verujemo kar na besedo! Kemijski sestavljena telesa se raztvar-jajo v molekule. Naposled seveda bi se razkrojila vsa telesa do atomov, ko bi jih delili in delili. Prav za prav pa atomov še nikdo videl ni. Kar imenujemo atom, to so le izračunali. Pa bodi kakorkoli. Vsekakor ostaja še vprašanje, imajo-li tudi atomi še svoje prvine, zakaj nam se le zdi, da so tudi atomi še telesa. Torej to so prvine, v kar se raztvori telo končno ali kemijski ali kakorkoli. A dobro je, da vam je izročil baš ta dokaz. Vi, kaj pa da, želite, da vam tudi jaz povem svoje mnenje? No, jaz vam ne bodem razlagal in predel na dolgo in široko svojega sestava, dal vam bodem samo kvasii. Z ene strani
ste se pač preverili, da brez siL ne moremo životariti po tej zemlji. Z druge; strani pa je resnica, da so atomi še telesca. Na to ste mi pristali. To pa je uprav podlaga mojemu razmišljanju. Bodi telesce še tako majhno, razsežno je, in kar je razsežno, ima dele vsaj v vzmožnosti, in ni prekoslovja v tem, da kako više bitje razdeli del v še manjše delke. Seveda atomisti hitro pristavljajo : Se ve, po sebi, metafiziški, so atomi delni, a fiziški ne. Verjemi, kdor hoče, a meni pustite, da dvomim, dokler ne odgovore vprašanju: zakaj ? Do tedaj pa jaz tako-le sklepam: Ce ima atom delke, niso atomi prvine, marveč delki. A tudi delke še lahko delimo. Torej tudi ti še niso prvine. Dokler so delki razsežni, imajo še delčke, potemtakem pred seboj še prostejše prvine. Torej prava in prva prvina mora biti nekaj nerazsežnega, enovitega, imenujte to silo, podstat, ali kakor hočete.
Ta sestav je že sila star. V nekoliko drugi obliki ga je učil že Pitagora, Leibnitz in o. Boskovič, Kant in Her-bart, vsi se zlagajo vsaj v bistvu, le da nekateri hote imeti podstati, drugi sile.
Ce govorimo o silah, morajo biti odbojne in privlačne. Ko bi namreč ne •bilo odbojnih, prodirale bi se vse prvine v eni in isti točki. To so vedeli že stari: puneta aut non se tangunt, aut se tangunt iuxta se tota. Ko bi pa bile samo odbojne, razpršile bi se zopet prvine po vesmiru in ne bilo bi pravih teles. — Jaz mislim, da lože razložimo prirodne pojave s silami. Izvestno pa je, da so prvine enovite. Toda kakor sem rekel, jaz sem vam podal samo kvasu«.                                         (Dalje.)
&
RC^
Zjutraj.
¦i o pisanem dolu vir šumlja
Srebrnočist, Po drevju si jutranji vetrec igra, Trepeče pri listu list.
Le vetrec igraj si, in šumi v dol
Planinski vir. Dobrotno hladita človeško bol In v prša selita mir!
^
M.  O.