Shod spodnještajerskega učiteljstva v Celju. ii. Ja shodu je porooal g. Vek. Strmšek „0 položaju ™ učiteljev" tako-le: Spremimo učitelja-začetnika v njegov prvi službeni kraj: Radosti poln, da bo v kratkem začel izvrševati nalogo, katero si je že v mladosti izbral, za katero se je toliko časa pripravljal in katero so mu profesorji označili kot tako vzvišeno in sveto, je spravil že zdavnaj svoje stvari v red in težko čaka dneva, ko mu bo nastopiti službo. Vsak dan si ponavlja svoj trdni sklep, da hoče biti dober učitelj, da hoče vse svoje dolžnosti natančno izvrševati in vse svoje inoči posvetiti svojemu narodu. Sveto hoče služiti sveti domovini. V mestu, kjer se je pripravljal za svoj poklic, je sicer še nekoliko dolžan, za pot v službo si je tudi moral izposoditi pet goldinarjev, a kaj to, saj rau zagotavlja § 55. osnovnega šolskega zakona dohodke, da bo mogel brez stranskih skrbi živeti. In če so ti dohodki odmerjeni sarao s 30 gld. na mesec, mora to že dovolj biti za normalno življenje, zakaj učlteljev, teh apostolov ornike, raerodajni činitelji vendar ne bodo pustili stradati, in zakon tudi ne bo neresnice govoril. On pa hoče štediti in štediti, da kmalu poravna svoj dolg in potem podpira ljubo svojo rnamico, ki se nirna skoraj od česa živiti. Sicer pa kot dijak v mestu ni irael niti polovice toliko dohodkov in vendar je izhajal, koliko lože bo to šlo sedaj na kmetih. V take rnisli zatopljen vstopi neizkušeni mladenič s kovčgom v roki v sobico, ki mu jo je krajni šolski svet prostovoljno in brezplačno prepustil. Prazna je. Treba je kupiti posteljo, mizo, stol, omaro, zrcalo in kako podobo. Dogovori se z mizarjem in trgovcera. Dasiravno je bil v svojih naročilih jako skromen, se mu je pomnožil dolg za celih 30 gld., no, bo pač raamica morala še malo počakati na podporo. Malo tesno mu postane pri srcu, ko mu vaški krčmar neče dati hrane ceneje kakor za 15 gld., četudi mu je dvakrat povedal, da ni nikakor izbirčen. Postrežnici, ki mu bo postiljala, poraetala in obleko snažila, mora dati po 1 gld. Ziraa se obeta, treba je drv, in zopet je 8 gld. dolga več. Preden še vtakne prvo plačo v žep, rau tudi prezentirajo odredbo finančne oblasti, da mora plačati od svoje službe 6 gld. 50 kr. desetka. Drugi mesec ni nič bolje. Crevlji so obrabljeni, suknja pretenka, treba je krojača in črevljarja, dolg zopet raste in raste. Tretji raesec je treba srajc in drugega perila; raztrgan in umazan vendar ne sme biti. In tako prinese vsak mesec novih potreb, a zrneraj enako malo denarja, in preden se siromak zave, ima že nad 100 gld. dolga. Iz raesta dobiva opomin za opominom. Preti se mu s tožbo, mizar in trgovec ga postrani gledata in raanj ali bolj očitno tirjata, krojač in črevljar se mu postavljata pri vsaki priliki na pot. Vsak raesec se mora pri vseh upnikih opravičevati, vsakega potrpljenja prositi; da mu le-ti ne pustijo krajcarja v žepu, je čisto naravno. Od tod je gotovo reklo, da pravi učitelj zadnjih 25 dni raesca nima denarja. Kaj mu je storiti, da plača dolg? Treba je svoje potrebe še bolj omejiti. Odpravi postrežnico, postilja, poraeta in snaži si sam, kuriti ni več treba, saj bo zime skoraj konec, drv pa tudi ni. Dobi si tudi samovar, se dogovori s sosedo, da mu bo vsak večer poslala pol litra mleka, tega si skuha polovico za večerjcv polovico za zajutrek, samo obedovat še gre v krčmo. Tako dožene vsaj toliko, da se dolg ne množi. A kakšna izpreraemba se je izvršila z mladim učiteljem? Njegova živahnost je izginila. Šola ga nič več ne veseli, priprave za pouk so vedno krajše in povrsnejše, nič se mu prav ne ljubi. Med Ijudi ne zahaja mnogo, saj to stane denar, uoiteljskemu drustvu, kateremu je prvi raesec s tolikim navdušenjem pristopil, se je izneveril, saj niina ne denarja, ne kredita. Najrajši sedi v kakem kotu ter računa in računa, kdaj bode že te bede konec, a vedno eden in tisti zaključek: najbrž nikoli. Zdvojen sam s seboj in s svojim poklicem preklinja svojo usodo, se z nevoljo spominja onih, ki so mu učiteljski stan hvalili in kolikortoliko zakrivili, da se mu je i 011 posvetil. Ves svet se rau zdi lažnjiv. Večkrat je že pogledal v zbirko zakonov, če je tisti famozni § 55. res notri, ali so si ga sarao gg. profesorji izmislili. Torej velja tudi deželni upravi židovsko načelo: Skrbi in izžemaj, kjer in kogar moreš. Torej ne kreposten, naobražen človek, arapak oni je prvi, ki ve svoje koristi povsod varovati. Kaj pa naj uči on? Ali naj navdušuje otroke za ideale? Ali ne provzroči ž njirai največje nesreče? Res, pomilovanja vreden čiovek! In v tem stanu, v tern pomanjkanju, v tem dvomu se rau je pripravljati za drugi izpit. Hočeš, nočeš, napraviti moraš zopet novi dolg pri knjigarju. Zopet se oglasi zima z večjimi potrebami, in dolg zopet raste. To ga zdrarai, da se učenja marljiveje poprime, saj se mu po izpitu plača izboljša. Za izpit pa treba zopet 15—30 gld. na posodo vzeti. Trgovec mu jih da, a shrani plačilno polo, da si osigura obljubljene obroke. Sedaj pošilja trgovec v davkarijo po učiteljevo plačo in da učitelju kolikor raogoče raalo. Gospoda raoja, takšen je začetek službovanja pri večini slovenskih uoiteljev, ki si ne raorejo dobiti postranskih zaslužkov. A kakšen zaslužek pa naj dobi učitelj na kmetih? V trgih in mestih potrebujejo vsaj tuintarn hišnega učitelja in če drugega ni, najde se vsaj dobrosrčen advokat ali notar, pri katerem se vsaj časih s prepisovanjern kaj zasluži. Poznam advokata, dobrega moža, ki je uči- telju tako delo jako dobro plačeval. Milostinje se rau vendar ni upal ponuditi. A učitelju se godi samo na videz boljše. Stradati mu ni treba, oblaci se še tudi, a oraaguje pod duševnim in telesnim naporom. Oslabelost, bolezen sta gotovi posledici. Tako življenje je srart idealom, ono uraori vsako vzvišeno misel, in tudi najboljši talenti se na ta način uničijo. Učitelj, ki bi inoral biti zraeraj prijazen in vedrega lica, postane čmeren, posiljeno — kakor mašina — opravlja svoj posel in vedno bolj zanemarja svoje dolžnosti. On, ki bi se naj družabno naobrazil, ki bi raoral natančno poznati tudi življenje drugih slojev, se odteguje človeški družbi, ki ga prezira. Zavist do srečnejših stanov mu polni dušo. Ni se čuditi, če se marsikateri, ki si je ohranil še kaj eneržije, odpove svojim mladeniškim sanjam in se posveti drugemu poklicu, ki »svojega moža" bolje redi; ni se čuditi, če mora nekateri večkrat poskusiti z izpitom in ni se čuditi, če je duševno in telesno kretanje marsikaterega učitelja precej nerodno. — Toda pojdimo dalje in poglejmo k učitelju-očetu. 10 let po prestanem drugem izpitu, ali — če nima pretrdega tilnika — tudi malo poprej prileze učitelj na drugi klin naše triklinaste lestvice, on postane takoimenovani definitivni učitelj (poprej je bil samo podučitelj), in odkažejo mu mesečnih 50 gld. Ko bi človek ostal sam, bi se že še izhajalo. A »človeku ni dobro sarnerau biti", je rekel Bog že v raju, in izkusil je to marsikateri učitelj, ki je užival hrano raznih kuharic, ali pa si raoral sam kuhati. Izbere si toraj 4ružico in ustanovi si doraače ognjišče. Ge je pripeljala žena kaj pohištva s seboj in prinesla kaj dote, se nekaj časa še izhaja, sicer se pa bedno življenje kar nadaljuje. Kar bi zadostovalo komaj enemu, ne more biti do- volj dverna, trem Kakšno je to življenje, ve le tisti, ki ima priliko intimno občevati z učiteljškimi rodbinami, ker nam na čast moram reči, da večina učiteljev svojo bedo rada zakriva, da ohrani sebi in šoli večji ugled. A kdor je večkrat nepričakovano pogledal v kuhinjo, kjer se kuha za z otroškim blagoslovom obdarjeno rodbino, ta se je lahko prepričal, da pac želodčki ne bodo šli povsera zadovoljni od tnize. Nemara je tudi slišal, da so otroci svojega oceta in mater zaman prosili kruha, m zalotil je morebiti starše, kako so se solznih oči obrnili od nedolžnih črvičkov, katerim niso mogli te skromne želje izpolniti. Marsikdo je pri takih prilikah že segel v žep in podaril otrokom.denarja, da so si kupili kruha. Oče in raati sta se na videz branila, ali pa sta se delala, kakor ne bi videla, da se njunim otrokom milostinja deli. Da, zgodilo se je že večkrat, da sta iz ljubezni do svojih otrok le-te večkrat napotila, da so se šli igrat z otroci premožnega kmeta, da so dobili tarn vsaj kruha. Glejte, gospoda raoja, tako se godi temu imenitnerau kulturnemu činitelju, da ne more niti svojih otrok nasititi! Gorje pa, če se naseli v tako rodbino še bolezen. Oe plača ne zadostuje za navadne vsakdanje potrebe, kje se pa naj vzame denar za oddaljenega zdravnika, za zdravila, boljšo hrano itd.? Vse se vzame na kredo, če se le dobi, obenem se pa prosi za predplačilo in za podporo pri deželnem šolskem svetu. Rodbina, ki že poprej ni mogla izhajati z redno placo, dobiva potem po 10 gld. raanj. To ne zadostuje, dolg se množi, in plačilna pola potuje iz roke v roko, da si posamezni upniki po malern vračajo posojeni denar ali plačajo na up dano blago. Poznam učitelja, ki celih pet let ni irael plačilne pole v rokah in ni hodil ali pošiljal v davkarijo po denar. Drugi učitelj je pri vsi štedljivosti napravil tekom časa 600 gld. dolga. Getrti je potrosil 2000 gld. dedščine po svojem očetu k svoji plači in ko je imel sina v šoli, ni njegova rodbina imela tople večerje, razen če so jih sosedje ali prijatelji povabili na furež, gostijo, rešitvo ali kaj sličnega. Gospoda moja, to niso morebiti izjeme, ne, to se godi redno, kjer se hoče in mora učiteljeva rodbina živiti z učiteljsko plačo. Da ne raore biti drugače, izračuna lahko vsakdo, ki ve, koliko potrebuje ena oseba, oziroma rodbina. Podal bi Vam, častita gospoda, lahko še ranogo žalostnejše slike iz našega življenja, a raislira, da so že te dovolj žalostne. A na kaj naj bo ponosen, če mora vedno in vedno pri kakem robatem bahaču posojila prositi in to ponižno prositi, kako naj bo ponosen, če raora trgovcu, krčraarju, rokodelcu naprej povedati, da ima denar! Kako naj bo ponosen, če ga vse prezira radi njegove revščine, kako naj bo ponosen, če se ne raore ne dostojno živiti, ne oblačiti! Mlad uoitelj je ponosen na svoj poklic. Eako naj bo pa ponosen, če rnora od sosedov milostinjo jemati! A ne samo ponos/ tudi možatost, ki je sicer kras slovenskega naroda, je v nevarnosti. V svoji stiaki se navadi marsikateri učitelj klanjati se prazni glavi, polni mošnji ali debelemu trebuhu, samo da si pribori kak priboljšek. Lastna beda in beda nedolžnih otrok pač omehčata še tako trden značaj, in nikakor se ni čuditi, če začne kak učitelj svoj plašc po vetru obračati. Da ima šola (oziroraa tudi narod) radi takega bednega učiteljevega življenja veliko škodo, je povsem naravno. Boda je srnrt idealov, in brez idealov si uspešnega delovanja uoiteljev niti misliti ne raoremo. Iz navdušenega učitelja je postal egoističen kruhoborec, iz dobrega pastirja slab najemnik, kateremu ni mnogo mari za izročeno rau mladino. Pogosto se slišijo tožbe, da šola ne izpolnuje povsem svoje naloge, in šolske oblastnije jih hitro poberejo in pošljejo nam ukaze: storite to, storite ono, prebirajte pridno pedagoške knjige, pripravljajte se vestno za vsako uro, izdelujte podrobne načrte, bodite z vsakomur prijazni, vsakomur postrežljivi. Učitelj mora biti s svojim redom in svojim vedenjern celi občini zgled itd. Kdo pa se raeni, če je učitelju to sploh mogoče, kdo se potrudi, da bi videl, zakaj je postal ta in oni učitelj to, kar je danes! Kjer delujejo naravni zakoni, so pač človeški brezuspešni, in tudi tukaj ne morejo ničesar pomagati, ampak zbujajo le nevoljo med ueiteljstvom. Morebiti mi poreče kdo izmed Vas, cenjeni gospodje, da je že večkrat opazoval učitelje, a še nikoli ni videl te strašne revščine. Da, istina je! Skrivali smo jo, dokler se je dalo, a bi je ne kazali niti danes, da nas razmere v to ne silijo. Varali smo Vas, varali ves svet, a le malokdo ve, koliko žrtev nas je to stalo. Storili smo, kar se je dalo, napenjali vse svoje moči, da zadovoljimo svet in si priborimo boljše stanje, a nihče se nas ni usmilil, nihče izposloval poboljška nara, narodu pa boljših učiteljev. Ge tedaj šola ne izpolnuje svoje naloge tako, kakor bi želeli ti in oni, ni iskati vzroka v naši brezbrižnosti ali malomarnosti, iskati ga je temveč v naših nezadostnih, rekel bi, sramotnih plačah. A pri tem našem žalostnem življenju ima narod še tudi drugo, veliko škodo. Učitelji, v marsikaterem kraju edini izobraženci, bi raogli storiti ranogo več za probujo in naobrazbo naroda, ko bi rnogli imeti in posojevati vec casnikov, ko bi se raogli sploh bolj udeleževati narodnih podjetij. Ne da se določiti, koliko bi pridobili naši časniki, koliko druga književna podjetja, ko bi beda ne uničila pri tolikih učiteljih duševnega življenja. Koliko dopisov, spodbudnih in poučnih člankov, koliko razprav bi lahko poteklo izpod naših peres, koliko naročnikov bi bilo več! In naši otroci, ki so sedaj marsikomu v spodtiko, bi lahko bili steber slovenske inteligence. Vidite, gospoda moja, tako živi in se razvija večina slovenskega učiteljstva, tega imenitnega kulturnega činitelja. Morebiti se Vam bo to še vendar neverjetno zdelo, ko berete v zakonu, da so učiteljem odmerjene plače po 600, 700 in 800 gld. A pomisliti je treba, da so plače razvršoene po službenih krajih in sicer po načelu: čimbolj je kakšen kraj odstranjen, tem manjšo plačo iraajo učitelji, iii tako se je zgodilo, da so skoraj vse naše šole uvrščene v III. plačilni red, v II. jih je le raalo, v I. pa nobene. Nadalje dobi učitelj po dovršenem učiteljišču le 6O°/o teraeljne plače, po prestanem drugem izpitu 8O°/o in zopet po preteku 10 let, ali pa če se mu poprej posreči, uloviti sistemizirano učiteljsko službo, šele polno plačo. Od tistega dne mu rastejo tudi šele petletnice, ki znašajo po lO°/o temeljne plače. Zgodi se torej prav lahko, da mora marsikdo po 12 in več let službovati, preden doseže placo, ki se je določila pri uradnikih kot eksistenčni minimum, t. j. 600 gld. — Da razdelitev plač po krajih ni razmeram primerna, uvidi pač vsakdo, saj je ravno v oddaljenejših krajih življenje ranogo dražje in težavnejše, ko se morajo vse potrebne stvari od daleč dobivati. Vrhutega bi pa uoitelju, ki biva v taki samoti, pristojala tudi kaka nagrada za to, da se odreče raarsikateri udobnosti, ki jo ponujajo večji kraji. Učiteljem naj bi se torej odkazale povsod enake plače, krajevne razlike naj bi se pa poravnale s posebnirai prikladami. (Dalje prih.)