Fr. Rojec Junak
Rajko naš konjiča jaha in se ziblje sem in tja, s sabljico po zraku maha, a pod njim bobnijo tla.
Vzpenja se konjič in skače in jahalčku se zazdi, da skoz kraje že domače 7. njim v prostrani svet drui.
Mimo njega bliskooito miga vse in bega v kraj; tu je mesto slikovito, tam oasica, d dalji gaj!
.    Že predirjal je raonine ter zapustil za seboj Ijube znane pokrajine — zdaj in zdaj prične se boj!
Rajko čaka, da sovraga bi zagledal, planil nanj ... Kot bi trenil, ga premaga —¦ slaven dan napoči zanj.
Silna besnost v Rajka dahne, vedno bolj se mu mudi. .. ah, tedaj pa konj omahne — naš junak na tieh leži.
Ga je morda pihnil z griča iop sovražen? Kje je dim? Ali noga se konjiča je pohabila pod njim?
Rajko vstane, konja zgrabi, ko pa kri na roki vzre, na junaštoo ose pozabi in se cmeriti začne.