Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 230 Danijel Dzino, Ante Miloševi ć, Trpimir Vedriš (ed.), Migration, Integration and Connectivity on the Southeastern Frontier of the Carolingian Empire (East Central and Eastern Europe in the Middle Ages, 450-1450, 50). Leiden-Boston: Brill, 2018. XIX+365 strani Raziskovanje srednjega veka je prineslo v zadnjih desetletjih obilico metodoloških ter vsebinskih novosti. Brillova serija Transformation of the Roman World,1 ki je rezultat istoimenskega projekta med leti 1993 in 1998, ter serija For- schungen zur Geschichte des Mittelalters, ki jo izdaja Avstrijska akademija znanosti, sta med drugimi predstavili velik napredek pri prou čevanju ter razumevanju srednjega veka. Plejada vrhunskih mednarodnih zgodovinarjev – sploh iz nemško provenien čene historiogra fi je – kot so Walter Pohl, Helmut Reimitz, Michael Borgolte idr. odpira nova vprašanja in tematike na podro čju raziskovanja (zgodnjega) srednjega veka, ki temeljijo na interdisciplinarnem pristopu. Za podro čje jugovzhodne Evrope, kjer se ti postmodernisti čni metodološki in teoreti čni pristopi šele po časi uveljavljajo, je klju čna serija East Central and Eastern Europe in the Middle Ages, 450-1450, ki izhaja v angleškem jeziku pri ugledni akademski založbi Brill Academics in poskuša predstaviti širši znanstveni publiki problematiko s podro čja vzhodne in jugovzhodne Evrope v srednjem veku, obenem pa minimizirati jezikovne bariere in z njimi zvezan kulturni solipsizem,2 ki je na omenjenem podro čju – čeprav v veliko manjši meri kot pred nekaj desetletji – še vedno prisoten. Prav v tej seriji je izšel tudi pri čujo č zbornik, ki ga sestavljajo referati predstavljeni na simpoziju Croats and Carolingians – revisited: 15 years later, ki je potekal v Splitu 17. in 18. septembra 2015 in je ponovno odprl nekatera vprašanja prvi č zastavljena ob istoimeni veliki razstavi (Hrvati i Karolinzi) leta 2000 v Spli- tu, postavljeni ob 1200 letnici kronanja Karla Velikega za cesarja, in obsežnem spremljajo čem zborniku in katalogu. Dalmacija, Istra ter Panonija, obmo čja, ki so v tem delu obravnavana, so v zgodnjem srednjem veku ležala na periferij dveh politi čnih sfer – tj. bizantinske ter karolinške – in bila deležna dvojnega kulturnega ter politi čnega vpliva. Študije poudarjajo vlogo ter vpliv karolinškega imperija pri 1 Izšla je v trinajstih zvezkih med leti 1997 ter 2004. Od 2007 pa pri isti založbi izhaja serija Brill‘s Series on the Early Middle Ages, ki služi kot nadaljevanje (continuation) serije Transformation of the Roman World. 2 Chris Wickham, Framing the Early Middle Ages, Europe and the Mediterranean, 400- 800, Oxford: Oxford University Press, 2006, str. 2. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 231 družbenih spremembah na jugovzhodni meji cesarstva in s tem posežejo v tradi- cionalni zgodovinopisni narativ, ki pri tem procesu pod črtava vpliv bizantinskega cesarstva. 3 Monogra fi ja temelji na interdisciplinarnem pristopu z velikim poudarkom na arheološkem gradivu in jo sestavljajo prispevki najperspektivnejši hrvaških in mednarodnih raziskovalcev s podro čja arheologije, zgodovine in umetnostne zgodovine. Delo sestavlja 14 razprav (ter uvodna diskusija urednikov) in se deli na štiri tematske sklope – Historiogra fi ja, Migracije, Integracija ter Povezave. Prvi del monogra fi je, nanašajo č se na historiogra fi jo, poskuša re fl ektirati politi čne in ideološke diskurze, ki so kot plod jugoslovanske nacionalne ideologije mo čno zaznamovali hrvaško zgodovinopisje ter posledi čno vplivali na do danes še vedno ustaljene zgodovinske interpretacije – kot npr. »južnoslovanske paradigme« (str. 291). Sklop skuša orisati razvojno pot teh splošnih naracij, ki so nastale pod vplivom komunisti čne ideologije in s tem prikazati razlog za ta revizionisti čen pogled na starejšo hrvaško zgodovino (Dzino), v manjši meri pa razpravlja tudi o karolinškem kulturnem vplivu (Budak). De Administrando Imperio , še nedavno povsem nesporen vir za etnogenezo Hrvatov in hkrati eden prvih virov, ki se nanaša na jugovzhodnoevropske etnoge- netske procese v zgodnjem srednjem veku in dokumentira tudi sam prihod Hrvatov, je danes v hrvaški historiogra fi ji – skupaj z etnogenetsko teorijo, ki temelji na njem – dokaj marginaliziran. Postmodernisti čno zgodovinopisje se za nastanek hrvaške identitete in z njo povezano migracijo rajši osredoto ča na obdobje med koncem 8. ter za četkom 9. stoletja, ko je po koncu frankovsko-avarskih vojn nastal na podro čju propadlega avarskega kaganata politi čni vakuum, kot pa na dolgo uveljavljeno tezo Boga Grafenauerja o prihodu Hrvatov v za četku 7. stoletja. Ta kronološko nekonvencionalna teza, ki jo je prvi predstavil Lujo Margeti ć leta 1977, se je v hrvaškem zgodovinopisju z nekaj adaptacijami bolj uveljavila šele proti koncu prejšnjega oz. na za četku tega stoletja. Tri diskusije v tem tematskem sklopu (An či ć, Miloševi ć, Bilogrivi ć), imenovanem Migracije , razpravljajo torej o selitvenih procesih na obmo čju vzhodne ter jugovzhodne meje frankovske države. Ti naj bi nastali kot posledica karolinške imperialne politike in se navezujejo na tezo o prihodu Hrvatov konec 8. oz. za četku 9. stoletja, ki naj bi jo dokazovale družbene spremembe in z njimi povezana materialna diskontinuiteta. Tretja skupina razprav se nanaša na integracijske procese na obmo čju Vzhodnih Alp in Vzhodnega Jadrana ter jih zaznamuje metodološka diverziteta. Na primeru Karantancev in njihovih sosedov (Štih) so predstavljene integrativne metode, ki so zna čilne za frankovsko politiko, medtem ko je integracija Istre (Miljenko Jurkovi ć) ter Panonije (Filipec) v karolinško politi čno sfero analizirana na podla- gi arhitekturne umetnosti ter materialnih najdb. Na tem mestu se mi zdi vredno opomniti, da je prispevek Ivana Basi ća (170-209) v monogra fi ji vklju čen v sklop 3 Bizantinski vpliv na omenjeno podro čje je bolj sistemati čno diskutiran v Mladen An či ć et al. (ed.) , Imperial Spheres and the Adriatic, Byzantium, the Carolingians and the Treaty of Aachen (812), London-New York: Routledge, 2018 . Vsesplošna vloga Bizanca na tem podro čju je bila tudi tema mednarodnega simpozija Byzantium in the Adriatic, From the 6th to the 12th century , ki je potekal septembra 2018 v Splitu. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 232 Integracija , vendar sam prispevek ne razpravlja o integrativnih metodah, hkrati pa je v uvodnem nagovoru urednikov naveden pod tematiko Povezave (str. 13). Bralec, ki se bo osredoto čil torej zgolj na temo Povezave , bo zaradi te napake ostal prikrajšan za Basi ćev prispevek. V zadnjem, najobsežnejšem sklopu, imenovanem Povezave , je bralcu predstavljena povezanost obravnavanega prostora, ki ga sugerirajo ostanki besed (Basi ć), prava (Petrak), uvedbe svetnikov (Jakši ć) ter s krš čanstvom institucio- nalizirane pogrebne prakse – pokopi otrok (Curta). Paralelno je razvoj povezav predstavljen tudi na primeru Južne Italije iz gospodarske perspektive (Hodges). Sklop bralcu prikaže, da je bil prostor v času zgodnjega srednjega veka, ki je znan pod generi čno sintagmo Dark Ages , deležen pestrih komunikacijskih povezav poleg iz poudarjenega frankovskega cesarstva tudi iz Bosporja ter same Italije. Zaradi specifi čnosti bo delo bolj namenjeno specialistom, ki se ukvarjajo z hrvaško ali jugovzhodnoevropsko zgodnjesrednjeveško zgodovino. Nekatere ponujene interpretacije – kot npr. An či ćeva ter Miloševi ćeva teza o prihodu Hrva- tov konec 8. oz. na za četku 9. stoletja – ostajajo, z nekaj manjšimi adaptacijami, dokaj nespremenjene že od razstave Hrvati i Karolinzi leta 2000, vendar se te v mednarodnih vodah nikakor niso uveljavile, 4 zato se pri čujo či prispevki ob podpori internacionalne stroke ponovno dotaknejo že nekaterih znanih – ter obenem tudi novih – problemov, hkrati pa monogra fi ja, ki je napisana v angleškem jeziku, omogo ča lažjo dostopnost sodobnega lokalnega znanja hrvaške historiogra fi je tujim raziskovalcem, ki rado izostane iz ob čih sinteti čnih pregledov. V vsakem primeru, ne glede ali se s temi pogledi strinjamo ali ne, ponuja delo razlago problemov iz razli čne perspektive, kar bo zagotovo v prihodnosti odprlo poleg raznovrstnih polemik tudi mnogo novih vprašanj, obenem pa odraža zbornik tudi napredek hrvaškega zgodovinopisja, ki se je skupaj z mednarodno vpetimi raziskovalci v zadnjih desetletjih uspelo odmakniti od tradicionalnih zgodovinopisnih pripovedi. Aljaž Sekne 4 An či ć govori v svojem prispevku celo o preziru mednarodnih raziskovalcev do lokalnega znanja in je do nekaterih izmed teh avtorjev zelo kriti čen (str. 43-49). Razlog za ta »prezir« je v veliki meri metodološke narave. Namre č tako An či č (str. 43-62) kot tudi Miloševi ć (str. 63-85) svoja razumevanja predstavita na podlagi »migracijske teorije«, ki je po mnenju marsikaterega zgodovinarja smatrana kot zastarela, obenem pa »ni v skladu« s postmodernisti čnem pogledom na družbene spremembe, ki poudarja vlogo »transformacije« družb, v katerih igrajo klju čno vlogo raznovrstni socialni procesi npr. akulturacija, integracija ipd., medtem ko migracijski procesi igrajo bolj sekundarno vlogo. Poleg metodološkega izhodiš ča pa teza nima zanesljive podprtosti v virih (npr. Bilogrivi ć, str. 86-99). Za »transformacijsko tezo« na primeru hrvaške zgodnjesrednjeveške zgodovine glej npr. Danijel Dzino, Becoming Slav, Becoming Croat, Identity Transformations in Post-Roman and Early Medieval Dalmatia . East Central and Eastern Europe in the Middle Ages, 450-1450, 12. Leiden-Boston: Brill, 2010.