O početku in zgodovini beležniške naprave.
Študija dra. Vladimira Pappafave, odvetnika v Zadru, (Dalje.)
Nasprotno so tabulariji, kateri so bili ustanovljeni pod Markom Avrelijem, „civitatum et provinciarum rationes tracta-bant." (V. Gothofred. ad tit. 4, lib. II. Cod. Theod) Oni so bili osobito poklicani za upravo davkov, pisanje hipotečnih knjig (tabularia civitatum), itd. (Gothofredus ad Leg. 3 Cod. Theod. De Dečur.). Natančnost, s katero so izvrševali te naloge in pisali te knjige, pridobila jim je veliko zaupanje mej narodom, kateri se je včasih nanje obračal za sestavljanje pravnih listin, v kar so v nekaterih slučajih bili po zakonu pooblaščeni kakor na primer, kedar jedna stranka ni bila vešča pisanja, ali kedar je kak slepec hotel razpolagati o svoji imovini, ali kedar so se na-pravljale zastavne pogodbe, itd.
Tabulariji razlikovali so se v tem od tabelijonov, da so bili javni sluge: „erant servi civitatis aut rei publicae" (Cuja-ccio, loc. cit.) ... „erant servi puhlici, pravi Peretius (loc. cit.), rei publicae et fisco adscripti et deputati ad rationes conficiendas et supputandas." Z zakonom 3 cod. de tab. bilo je ustanovljeno, da morejo v to službi biti vsprejeti le slobodni ljudje. „Generali lege sancimus, ut sive solidis provinciis, sive singulis civitatibus, necessarii fuerint tabularii, liberi homines ordinentur, neque ulli deinceps ad hoc officium patescat aditus qui sit obnoxius servituti, sed et si quis dominorum servum suum sive colonum chartas publicas ageret permiserit (con-sensum enim, non ignorantiam volumus obligari), ipsum quidem, in quantum interfuerit publicae utilitati, pro ratiociniis, quae servo sive colono agente tractata sunt, obnoxium altineri, servum autem competentibus affectum verberibus fisco addici. In
13
194 o početku in zgodovini beležniške naprave.
praeteritum quoque decernimus, cura dominorum praesentari eos qui ratiocinia tractaverint, quorum interfuit ab initio providere, ne publicis actibus privata servitia imraiscerentur, ut temporis sui quisque rationem positus in quaestione depromat." (Cod. Theod. VIII, 2, 5; Cod X, 69, 3).
Cesarja Arkadij in Honorij počastila sta tabelijonski stan (beležništvo) s tem, da sta ga uvrstila med občinske čine (L. uit. D. De municip. et honor.); a dolžan je bil vsaki pošteni in razsodni meščan, da ga izvršuje, kakor one poslednje, brezplačno. Ker je pa bil ta poklic združen z velikim trudom in z zamudo časa, dogajalo se je včasih, da so se nekateri meščani trudili, da bi se ga oteli ali se ga oprostili s tem, da so stopili v vojake ali mej častnike imperatorskega doma; ker je vsled tega nastala resna neprilika, rešila sta se tega najprvo car Konstantin in za njim cesarja Konstancij in Konstant, da so se temu zoperstavili z zakoni 18 in 20 Cod. de Dec. et fil. cor.
Tabelijoni bili so pri Rimljanih zelo uglednega stanu in Suida nam je opisuje kot „vire.s fide et virtute conspicui."
Tudi cesarja Lev I. in Justinijan I. obračala sta svojo skrb na tabelijonski stan in ga povzdignila v veliko važnost in ugled.
Tabelijoni bili so zasebna korporacija, kateri je stal na čelu jeden predsednik imenovan primicerius (quasi primus in cera), in iz korporacije izbirali so se kolegijalno ostali tabelijoni znani radi svojega poštenja in izvežbani v pismu in govoru. „Certum" pravi Cujaccio, znan prvak historijske šole, „certum tabellionum corpus sub primicerio, a quo ex collegii sententia tabelliones quique creabantur non nisi homines probae fidei et scribendi loquendique peritissimi (Ad Lib. X. Cod. et Exposit. Nov. 44, vol. II, col. gob E et 1092 D).
Volitev tabelijonov oglasiti se je morala najprej mestnemu prefektu. Dotični kandidat priti je moral predenj v svečani togi in tam morali so tabelijoni — volilci priseči, da jih na to volitev ni navedla niti preširnost, niti podmitljivost niti kak drug zaseben interes. Ko so tako prisegli, sledilo je imenovanje kandidata in prefekt vročil mu je prstan s ploščo, podobno pečatu, da bi se ga posluževal pri pismih, katera bi imel sestavljati.
o početku in zgodovini beležniške naprave. ' 195
13*
Tabelijoni imeli so svoja sodišča ali urade po javnih mestnih trgih in tu namestil jih je svečanim načinom predsednik davkov ali mestni prefekt.
Oni napisavali so s skrajšanim zlogom pred svedoci dogovorjene članke svojih listin in sicer v matico imenovano scheda (Isidorus, lib. VI, cap. XIV), iz katere so pozneje prepisavali na čisto in to se je imenovalo: „in purum seu in mundum instrumenta redigere" ali z drugimi besedami „completio contractus."
Listine „in purum et mundum redacti" prečitali so se na to svedokom, kateri so jih podpisali in za njim dodala se je formula: „post roboratam a testibus traditam complivi et ab-solvi," ravno tako podpisal se je tabelijon in udaril na njo svoj uradni pečat.
Listina ni bila obvezna, niti se ni zmatrala kot dovršena, dokler ni bila prepisana na čisto in ni dobila podpi.sov strank, kar se razvidi iz zakona contractus v Kodeksu de fide instr.
Vsaka listina začeti je morala s pozivom imena Božjega, naznačenjem imena cesarjevega in leta njegovega vladarstva ter časa, katerega se je listina sestavila in sicer po mesecu, dnevu in po redovni številki.
Opomnimo mimogrede, da se je številka ponavljala vsakih petnajst let, katero je začelo pri Rimljanih s prvim januvarijem in pri Grkih s prvim septembrom. Prvo izmed teh petnajst let naznačili so s prvo številko, drugo z drugo številko in tako naprej do petnajstega leta, za katerim se je številka ponovila. Številka je delo cesarja Avgusta, kateri je razdelil rimske pokrajine v tri dele, da bi mu vsakih petnajst let plačale davek, in naznanil in zapovedal, katera izmed njih bode vsako leto plačala tri davke javnim pobiračem, in ker je bila ta naredba izdana tri leta pred Kristusovim rojstvom, treba bi bilo deliti, da bi se izvedelo, katera številka je v veljavi, s petnajst in dodati tri in ona številka, katera je nadkriljevala petnajst, odgovarjala bi vladajoči številki.
„Si per quindenos Domini diviseris annos His tribus adjectis indictio certa notatur."
196 O početku in zgodovini beležniške naprave.
>) Glede filologiškega in zgodovinskega izvira besede protokol glej: Eschriche, Diccionario sazonado de Legislation y Jurisprudencia, in Morcillo y Leon, Manual de teoria y practica notarial st. 112.
=) Comes sacrarum largitionum, kateri se je ustanovil v drugi polovici četrtega stoletja z nekim ukazom cesarja Dijoklecijana, bilo je ono, kar bi se reklo procurator fisci ali upravitelj državne bla-gajnice (fiscus). Glej: Marcjuardt, Romische Staatsverwaltung, V, II, str. 298-300.
Cesar Justinijan izdal je s svojo Novelo 44 nekoliko modrih odredeb v pogledu beležniške naprave.
Le-ta odredil je, da nobeden tabelijon ne sme poslati v svrho sestavljanja pravniških listin svojega namestnika ali kake druge sebi podrejene osebe, in da take osebe ne morejo sestavljati strankam listin razun v njegovi navzočnosti. Ravno tako je odredil, da tabelijonom ni dovoljeno, prepisavati listine, katere so sestavili, na papir različen od onega, katerega so se posluževali pri sestavljanji matice, imenovane, kakor se je že reklo, scheda. Na običajnem papirji bil je na čelu ali pri dnu prve strani pritisnen kolek, kateri se je imenoval protokol (-ptoro-y.ol>.ov)») in katerega je bilo zabranjeno odtrgati.
Na njem zabeležilo se je ime tako imenovanega comes sacrarum largitionum^j, kateri je nadzoroval pripravljanje papirja, potem dan, mesec in leto, katerega se je papir izgo-tovil .... „Ut tabelliones non in alia charta scribant docu-menta, nisi in illa, quae in initio iquod vocatur protokolum) per tempora gloriosissimi Cumitis sacrarum nostrarura largi-tionum habent appellationem; et tempus, quo charta facta est, . . .
et ut protocolum non incidant sed insertum relinquant.....
idioque licet aliqua sit charta (nam et hoc sancimus) habens protocollum non ita conscriptura, sed aliam quamdam scripturam gerens, neque illam suscipiant, tam quam adulteram, et ad talia non opportunam; sed in sola tali charta, qualem dudum di-ximus, documenta scribant„ (Nov. 44, Cap. 2). Protokol ni bil, kakor so nekateri trdili, neka vrsta indirektnih davkov, ampak sredstvo namenjeno, da ovira pon arejevanje, kakor se to jasno
razvidi iz vzroka, kateri je bil povod njegovi ustanovitvi.....
„novimus enim multas falsitates et talibus chartis ostensas, et prius et nune . . . non dare occasionem  quibusdam falsitatem
o početku in zgodovini Ijeležniške naprave. 197
committere itd." Cujaccio veli v tem pogledu: „Ut hodie chartae habent notam ali(|uam, ex qua dignoscitur quis eam chartam preparaverit, ita habebant olim chartae brevem adnotationem, quae declarabat quo comite largitionum (sub ejus cura erant chartariae), quo tempore at a quo preparatae fuissent chartae. — Ex eo arguebatur saepe falsitas, sicut Lutetiae audivi accidisse, ut Senatus suspectum chirografum ex die in eo adscripto, quo nondum ejus notae charta ulla erat in rerum natura, certissimo argumente quasi falsum improbaret. Et hac ratione Justinianus non vult in chartis abscindi protocoUa."
Ker si je bil Justinijan bolj v svesti o važnosti tabelijon-skega stanu nego so to bili njegovi predniki, zahteval je, da so bili tabelijoni izvežbani tudi v pravoznanstvu (Nov. 66, cap. I, et nota 24 Gothof).
Odredil je dalje, da se njihovi namestniki in pomočniki ne bodo mogli imenovati več v sporazumu z magister census ngestis solemniter celebratis" (Nov. 44, cap. I, § 4); dal je tabelijonom oblast, da se podpisujejo v imenu svojih namestnikov (Nov. 73, cap. Vil, § 1); odredil je, da morajo prisostvovati pri sestavljanji inventarjev (L. 22, § 2, Cod. de iure delib.); da morajo podpisovati prijave, učinjene z namenom, da se prekini zastaranje, v krajih, kjer ni sodnikov (Nov. 73, cap. VII, § 1), in je zapretil z kaznijo onim tabelijonom, kateri bi sestavljali poslednje volje (oporoke), ne da bi se držali izrecnih izjav opo-ročnikovih (L. 29, infin. de her. inst.).
Pisatelji niso soglasni o dokazni moči, katero so pri Rimljanih uživale tabelijonske listine.
Nekateri trde, da so to bile proste privatne listine, namenjene jedino, da podpro izrek svedokov, kateri bi izpovedali o njihovem sklepu in da so se jedino v slučaji smrti tabelijona in svedokov, ali kedar se poslednji iz katerega koli razloga niso mogli zaslišati, ti spisi zmatrali kot „documenta ex se ipsis credibilia."
Drugi med njimi Godelinus (De iure novissimo, lib. 4, c. 2) in Cujaccio (v Nov. 78, cap. I, pol. 524 izd. Fabrotova) mislijo, da so one imele dotlej vrednost kot prosta privatna pisma, dokler jih ni pred svedoki v svoje roke prejel censualis, apparitor
198 O početku in zgodovini beležniške naprave.
') Z nazivom censualis, apparitor censualis, magistercen-sus zaznamoval se je za prvih štirih stoletij rimskega cesarstva uradnik, namenjen, da sestavlja davčne zapisnike, kateri uradnik je imel v prvem in drugem stoletji naslov a libellis et censibus, magister a libellis, magister a censibus. Primerjaj: Marquardt, Romische Staatsverwaltung, II. knj. str. 208.
censualis, magister census') ali v obče kateri uradnik, odrejen, da jim podeli verodostojnost s tem, da je udaril nanje javni pečat in prepisal je a d acta, to je v določene registre (in publica monumenta) V potrdilo tega navajajo zakon 6, Cod. de re judicata: „Gesta quae translata sunt in publica monumenta habent firmitatem perpetuam.
Drugi slednjič, med njimi Conti trdijo, in kakor se nam dozdeva na jačem temelji, da so taki tabelijonski spisi, samo da so se izvršile neke formalnosti uživali polno verodostojnost pred sodiščem, kakor se to očitno razvidi iz Const. 17, Cod. de fide instrum. VI, 21, katera je imela sledeče odredbe:
„ Contractus venditionum, vel permutationum, vel dona-tionum, quas intimari non est necessarium: dationis etiam arrharum vel alterius cujuscumque causae, quas tamen in scriptis fieri placuit; transactionum etiam, quas in instrumentis recipi convenit, non aliter vires habere sancimus, nisi instrumenta in mundum recepta, subscritionibusque partium confir-mata, et si per tabellionem conscribantur (instrumenta), etiam ab ipso completa et postremo a partibus absoluta sint: ut nulli liceat prius, quam haec ita praecesserint, vel a scheda con-scripta (licet litteras unius partis vel ambarum habeat) vel ab ipso mundo, quod necdum est irapletum vel absolutum, aliquod jus sibi ex eodem contractu et transactione vindicare; adeo ut nec illud in hujusmodi venditionibus liceat dicere, quod pretio statuto necessitas venditori imponatur, vel contractum vendi-tionis perficere, vel id quod emptoris interest ei persolvere."
Med tem, ko se more z neko gotovostjo trditi, da so tabelijonske listine imele dokazno moč za svojo vsebino, zopet ni sumnje, da jim je manjkal oni dovršeni karakter verodostojnosti, kateri se zahteva od spisa, da zadobi izvršilno moč.
Omenili smo preje, da so se v četrtem in petem stoletji uradniki cesarske pisarne razlikovali z imenom n o t a r i i. Ta
o početku in zgodovini beležniške naprave. 199
nam je treba dodati, da so tudi oni, Icakor tudi tabelijoni, bili posebna korporacija imenovana militia. Načeloval jej je primicerius, kateri je moral voditi register, imenovan la-terculum, kamor so se vpisavale vse državne in vojaške službe in njihove plače. Dalje je treba tudi omeniti takozvane tribuni notariorum, kateri so poslovali kot prvi cesarski tajniki. O njih pravi neka konstitucija cesarja Zemona (Const. 1. Cod. Just. De Prim. Secund. et Nov. XII, 7) da: „. . . gloriosis obsequiis nonnihil Reipublicae commoditatis afferunt et decoris ..." Vrh tega nahajamo tudi takozvane notarii militantes, kateri so bili nekako vojni komisarji, pa notarii praetoriani, to je uradniki dodeljeni uradu pretorskega prefekta; notarii f r u m e n t i, dodeljeni prefektu za živež, notarii decu-rionum, kateri so sestavljali knjige o davku; notarii tako imenovani scriptuarii, kateri so imeli nalog, da so nadzorovali vzdrževanje imen mest in pokrajin. Nahajamo tudi še množino drugih beležnikov, kateri so se zvali z grškimi imeni, kakor n. pr. symbolographi, hypomnematographi, mediogrammatei, grammatophilaces itd.
Tudi v duhovniškem stanu, počenši od prvih časov krščanske vere, nahajamo neko vrsto uradnikov, kateri so se imenovali belež-niki. Bili so to posebno notarii regionarii, katere je ustanovil leta 98. papež Klement, ter je poslal po vseh sedem cerkvenih pokrajinah z nalogom, da sprejemajo spise mučenikov, da pripravljajo narodu procesije, molilne obhode itd.; potem b e 1 e ž n i k i cerkvenega blaga, imenovani tudi scriniarii, in pro-tonotarii apostolici, ustanovljeni po papežu Juliji prvem v prvi polovici četrtega stoletja. Njih nasledniki imenovali so se partecipanti, kedar so uživali neke pravice, kakor na primer pravico do jednega dela taks, katere je bilo plačevati rimski pisarni za njene odpravke, in non partecipanti, kedar so imeli ta naslov samo kot častni naslov.
Tu naj sledi formula, s katero so pričenjali odloki o imenovanji apostolskih beležnikov:
„Collegium protonotariorum SS. D. N. Papae et S. Sediš apostolicae, de numero partecipantium romanae Curiae.
Venerabili viro cuicumque in dignitate ecclesiastica con-stituto, cui praesentes nostrae litterae, extra tamen urbis di-strictum, praesentabuntur, salutem in Domino sempiternam."
2(X) O početku in zgodovini beležniške naprave.
V Šestem stoletji so preje omenjeni uradniki papežke pisarne in drugih cerkvenih uradov, imenovani b e 1 e ž n i k i (s katerim imenom so se v prejšnjih časih imenovali po iztoku uradniki cesarske pisarne) tvorili korporacijo, imenovano schola, kateri je načeloval primicerius in njemu na strani stal je s e-cundicerius. Jedno kakor drugo dostojanstvo spadalo je med najviše in najvažniše duhovniške časti.
Tabelijoni opravljali so tudi nadalje isto službo, kakor za časa cesarstva: bili so občinstvu na uslugo za sestavljanje listin, toda niso imeli stanovskega značaja. Njihovi spisi imeli so zopet jednako dokazno moč kakor pod Justinijanom.
Tudi v tej dobi so tabelijoni, imenovani tudi forenses, ammanuenses, cancellarii, tvorili korporacijo, koje predstojnik se je imenoval mesto primicerius, prototabellio, pa tudi consul, proconsul, massarius, gastaldionis ali castaldionis in v trinajstem veku major.
Po osmem stoletji, pravi Conti (Commentario della legge sul notariate italiano, knj. I, st. 31), pretopila sta se tabelijon in beležnik v jedno samo osebo, jeden sam stan; n o t a r i u s je ob jednem tudi t a b e 11 i o. Tedaj ni bilo več zasebnega tabelijona in z beležnikom .stopa v življenje javni uradnik; med tem ko tabelijon ni imel nobenega svojstva javnega činovnika, obrazuje se v beležniku notar, kakoršnega mislimo danes, namreč človek, kateri uživa javno poverenje, oni, kateri s svojo častjo podaje spisom oni karakter avtentičnosti, kateri treba, da postanejo izvršilni.
Ona važna reforma pripisuje se Karolu Velikemu, stvaritelju mnogih modrih ustanov, nanašajočih se na beležništvo.
Le-ta je odredil, da morajo beležniške listine imeti isti značaj, isto moč in iste posledice, kakor razsodbe brez priziva.
Svest si koristi dotične ustanove, naročil je svojim odposlancem (missi regii), da ustanove povsod beležnike. Odposlanci, ali ti knezi predlagali so narodu beležnike na pokrajinskih zborih, a narod jih je imenoval, kakor je imenoval podkneze, odvetnike itd. Odredil je tudi v jednem kapitularu z leta 805., da morajo tudi biskupi, knezi in opati imeti svojega beležnika: Unus quisque Episcopus et Abas, et singuli Comites suum no-tarium habeant (Cap. III).
o početku in zgodovini beležniške naprave. 201
Razven, da so beležniki sestavljali listine, prisostvovali so tudi svečanim razpravam sodišč, katera so odgovarjala de kurijonom starinskih raunicipij in katerim razpravam so predsedovali knezi ali cesarski odposlanci. Naloga beležnikov je bila, da beležijo razsodila jn ostale spise, katere so običajno podpisovali s formulo: „Ego N. Notarius ex jussione N comitis et missi et admonitione praedictorum judicum pro securitate et firmitate scripsi."
Praunuk Karola Velikega, Lotarij I., določil je razven tega, da je izdal nekatere odloke, nanašajoče se na beležnike, nagrado, katera jim pripada, namreč: „dimidialibra argentide maioribusscriptis,derainoribus infra dimidiam libram, quantum rei assimilari possit, etjudi-cibusrectum videatur." Glede bolnikov in sirot ustanovil je, da „in providentia comitissit, ut nequa-quam inde aliquid ab eis recipiant."
Neprestani boji, književna zastaja, glupost in surovost, kateri sta kraljevali v fevdalnih časih, bile so vzrok, da je v oni žalostni dobi beležništvo vršil skoro jedini duhovniški stan, ker se je leta bavil ponajveč, in morda jedini z nauki, in radi tega je tako malo starinskih listin prišlo do nas. Med onimi zaslužijo osobito, da se omenijo prastare listine na papiru z leta 471. in 491., katere je izdal Mabillon v svojem delu De re diplomati ca (Parisiis, 1701»); z leta 540. in 572., katerih se spominja Fumagalli v prvi knjigi svojih „Istituzioni diplomati che" (Milano, 1802); listine na papiru iz petega in šestega veka, katere navaja Maffei; jeden pergamen z leta 713. v neki darovščini cerkve sv. Petra v Luki in drugi z leta 812., na katerem je zapisana razsodba nekega spora med Karolom Velikim in samostanom sv. Vartolomija v Pistoji.
Od trinajstega stoletja urejeno je bilo v mnogih italijanskih mestih beležništvo po posebnih statutih pojedinih mest. To opaža se v XIII. veku v Niči in v Raveni in isto tako v Paviji, kjer so se beležniški statuti sestavili 1. 1595.; v XIV. veku v Montechiaru in v Piacenzi, a v naslednjem veku v Rimu, Bolonji, Feltru, Padovi, Veroni in Bellunu, a leta 1539. tudi v Luki, v katerem statutu je bilo določeno, da vsaki javni urad, bodisi upravni, bodisi sodni, mora imeti svoje beležnike, koji „teneantur et debeant
202 O početku in zgodovini beležniške naprave.
fideliter scribere, et in libro ponere et transferre feriatim et successive omnia et singula acta, quae in dieta curia quomo-dolibet tractarentur" in onim jedino „p]enam probationem cre-debatur".
Po pravilih, utrjenih v teh statutih, so se mogii imenovati za beležnike samo ljudje čestiti, pošteni in zakonskega rodu. Prosilec podvreči se je moral izpitu o sposobnosti ter položiti prisego, obetajoč v ostalem tudi, da bode sestavljal listine na novem in neostrganem papirji .... „non facient instrumenta in papyro, nec in charta veteri et abrasa, sed in membrana munda et nova". Na to so ga namestili svečano v njegov stan „per pennam et calamarium" (čudimo se krasni latinščini!) z besedami „accipe potestatem condendi chartas publicas secundum leges et bonos moreš" (primerjaj: Muratori, Antiquitates ita-licae maedii aevi post declinationem romani imperii, ad annum 1500 vol. I, Diss. XII, p. 122.
Vsak beležnik pripadati je moral jednemu c o 11 e g i u m notariorum. Člani takih zborov imenovali so se socii ali fratres, a njihovi predstojniki rectores. Poslednji izvrševali so nadzorovanje, katero je pripadalo tudi nekim javnim oblastvom, nad uradnim poslovanjem pojedinih članov, pazili so, da so se dobro hranili spisi umrlih beležnikov in odmerovali beležniške nagrade. Vsak zbor imel je pravico, da sestavi svoj statut in da zabrani izvrševanje beležništva v mestu svojega sedeža vsakemu beležniku, kateri ni pripadal zboru.
Od jednajstega veka naprej nahajamo na beležniških listinah naznačenje dneva ne po letih vladarjevih, nego po krščanskih letnicah in sicer s formulo: „ab incarnatione Domini nostri Jesu Christi" ali „a Christi nativitate", ali tudi „Dominicae in-carnationis".
Običaj rabe latinskega jezika v beležniških spisih vzdržal se je v Italiji do poslednjih časov, med tem," ko so se na Angleškem , Francoskem, Španskem in v Portugaliji že v trinajstem stoletji počeli rabiti pri sestavljanji takih spisov odnosni narodni jeziki,
(Konec prihodnjič.)