23 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino László Göncz Nekaj misli o pomenu prvega murskosoboškega tednika Muraszombat és Vidéke T ednik Muraszombat és Vidéke, v prevodu »Murska Sobota in njena okolica« (v nadaljeva­ nju: MéV), ki je začel izhajati skorajda pred 140­ timi leti – prva, predstavitvena številka je izšla na Božič 1884, od leta 1885 naprej pa je časopis redno izhajal vsako nedeljo v tednu – je zelo pomemben informator in najbrž najbolj celovito ogledalo pre­ teklosti murskosoboškega okraja, mesta Murska Sobota in širše prekmurske regije ter nekdanjega območja jugozahodnega dela Železne županije za skorajda 35­letno obdobje druge polovice Avstro ­ ogrske monarhije (od 1885 do avgusta 1919), in do določene mere tudi za obdobje 1941­1945. Tednik predstavlja izredno dragoceno bazo podatkov, in­ formacij in mnenj, ki se nanašajo na družbeno živ­ ljenje, socialni položaj, upravljanje, izobraževanje, gospodarstvo, kulturo, kmetijstvo in tudi prosti čas širšega murskosoboškega območja v omenje­ nem časovnem intervalu. Kot najstarejši konstant­ no izhajajoči časopis oz. tednik na območju današ­ njega Prekmurja – naslednji tednik na tem obmo­ čju, Alsólendvai Hiradó je v Dolnji Lendavi izšel v ja­ nuarju leta 1889 – pomeni tudi pomemben steber nesnovne prekmurske kulturne dediščine (še po­ sebej zaradi stalnih člankov oz. rubrik z literarno, etnografsko in kulturno tematiko). Informacije in ugotovitve v člankih tednika MéV (tudi če so v nekaterih primerih subjektiv­ ne ali tendenciozne) nemalokrat predstavljajo edi­ ni vir kakšnega pomembnega dogodka, odločitve ali ugotovitve o tedanjih razmerah, ki ga po sto in več letih ni mogoče pridobiti na drugi način, zato tovrst na dodana vrednost tednika danes pomeni veliko več kot se je to v prejšnjih desetletjih mislilo. S časovnim odmikanjem od obdobja izhajanja časo­ pisa bo njegov pomen v bodoče vedno večji. Izmed vsebin, o katerih lahko dobimo osnovne informa­ cije prav iz tednika MéV, omenjamo zgolj nekatere iz prvih številk. T akratni članki so med drugim po­ ročali o odločitvah v zvezi z načrtovanjem izgradnje železniške povezave med Mursko Soboto in Dolnjo Lendavo že leta 1885, o pomembni ugotovitvi glede potrebe po izgradnji bolnice v Murski Soboti sre­ di osemdesetih let 19. stoletja ter o organiziranju in značaju sejmov državnega ranga, ki so v zadnji tret jini 19. stoletja predstavljali pomembno obliko gospodarsko­trgovskega udejstvovanja in sodelova­ nja prekmurskih ljudi. Obdobje naglega meščanskega razvoja v času A vstro­Ogrske monarhije je bilo v primeru Murske Sobote občutno, kajti tedaj je iz do takrat manj po­ membnega tržnega naselja skrajne jugozahodne obmejne pokrajine Železne županije nastalo hitro se razvijajoče mesto, kamor je gravitirala pre­ 24 Prekmuriana cejšnja populacija širše, pretežno slovensko govo­ reče okolice. Spremenjene družbene in tudi gospo­ darske razmere so pogojevale izzive tudi na podro­ čju informiranosti prebivalstva, za kar je bilo v te­ danjih razmerah najbolj primeren lokalni časopis, bodisi v obliki tednika ali – odvisno od velikosti kra­ ja ter zainteresiranega občinstva – morebitne dru­ gačne oblike tiskanega informacijskega sredstva. Ustanovitev tednika Muraszombat és Vidéke je tipi­ čen primer odzivanja prebivalstva na zahteve teda­ njega časa, ki so bile postavljene v kontekst oz. ho­ rizont miselnih tokov in družbenega razvoja bodi­ si tedanje Madžarske, bodisi celotne A vstro­Ogrske monarhije. Regionalna povezanost prebivalstva na levi strani reke Mure je bila – kljub nekaterim ad­ ministrativnim in naravnim preprekam – usmer­ jena tudi na avstrijsko (štajersko) stran takratne pomembne in razmeroma velike srednjeevropske države, kar je predvsem z gospodarskega aspekta krepila navezanosti Prekmurcev na monarhijo. Pri tem sta bila slovenski jezik in zavedanje sorodnosti z ostalimi Slovenci pomembna dejavnika. Podobni trendi razmišljanja o ustanovitvi ča­ sopisa kot v Murski Soboti, so bili prisotni tudi v ostalih primerljivih središčih širše regije, med dru­ gim v Körmendinu, Monoštru, Radgoni, Dolnji Lendavi in Čakovcu. Koncepti in vsebinske zasno­ ve tovrstnih tednikov so se v širokih obrisih giba­ li v smeri zadovoljevanja informiranosti popula­ cije, med njimi prvenstveno novonastale, prete­ žno liberalno usmerjene meščanske elite oz. inte­ ligence (med slednje lahko prištevamo tedanje iz­ obražence pravne stroke – notarje, advokate, sod­ nike itd. –, učiteljstvo, nosilce oz. vodilne izvajal­ ce gospodarske in trgovske dejavnosti, vplivnejše obrtnike ter politične funkcionarje in uslužben­ ce v državnih ustanovah oz. podjetjih), neglede na versko, jezikovno in narodno pripadnost. Ta sloj prebivalstva se je v veliki meri poistovetil s pripa­ dnostjo madžarski državi, ki so jo, vsaj večina med njimi, dojemali kot možnost svojega strokovnega, eksistenčnega in kulturnega razvoja. Sebe so smat­ rali za člane t. i. madžarske nacije v smislu državne pripadnosti, pri čemer so se izrekali tudi za »prek­ murske Slovence« (tisti, ki so bili slovenskega po­ rekla) ter so ob odličnem poznavanju madžarskega (in tudi nemškega) jezika govorili pretežno prek­ mursko slovensko narečje. Primerjalno je šlo za podobno obliko navezanosti na večnacionalno dr­ žavo, kot je bilo nekaj več kot pol stoletja pozneje, predvsem v obdobju med 1945–1980, glede jugoslo­ vanske navezanosti, s čimer so se poistovetili tudi prekmurski Madžari. Dandanes je tovrstna drža glede državne pripadnosti samoumevna – posta­ lo je pravilo, nadgrajeno s širšo evropsko duhovno združenostjo – kar velja za večino pripadnikov na­ rodnih in etničnih skupnosti (tudi za prekmurske Madžare in porabske Slovence) s tem, da pripadni­ ki omenjenih skupnosti praviloma gojijo pozitiven odnos tudi do t. i. matične države, ki jo – eni bolj, drugi manj – dojemajo kot svojo širšo domovino. V drugi polovici 19. stoletja, predvsem zaradi razvo­ ja izobraževanja in informacijskih sredstev , se je to­ vrstna drža – integracija v družbo države oz. naci­ 25 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino jo – intenzivno pojavila tudi v srednje­vzhodnem evropskem prostoru, pred tem je bila značilna predvsem za zahodni del Evrope ter ZDA. Na območjih, kjer je v zadnjih desetletjih 19. stoletja prevladovalo prebivalstvo katere od narod­ nih manjšin, kot je bila to slovenska skupnost v Prekmurju, je bil ta vidik poudarjen tudi pri pri­ zadevanjih za ustanovitev časopisa ter pri krojen­ ju uredniške politike, in sicer kot »sredstvo za laž­ jo integracijo manjšinske skupnosti v večino«. Slednje se lahko okarakterizira kot pritisk ve­ činskega prebivalstva na narodno manjšino, kar se je dogajalo tudi pri ustanavljanju tednika MéV, ko so poudarjali »večje možnosti« pripadnikov slovenske skupnosti na področju obvladanja mad­ žarskega (tedaj državnega) jezika. Kljub temu bi bilo zelo poenostavljeno proces nastajanja in usta­ navljanja murskosoboškega tednika pripisati zgolj mad žarizaciji, ker je bil interes po širši informira­ nosti skupnosti, ne glede na narodno pripadnost, proti koncu 19. stoletja več kot potreben. Tedanja madžarizacija je seveda obsojanja vre­ den proces (kot tudi vsi ostali tovrstni pojavi), ven­ dar je, v nasprotju z današnjimi pogostimi interpre­ tacijami, v tistih razmerah, dobrih štirideset let po uveljavitvi madžarskega jezika v javnem življenju (do t. i. reformnega obdobja v prvi polovici 19. sto­ letja sta bila uradna jezika na Madžarskem latinšči­ na in nemščina), pomenila tudi večjo možnost in­ tegracije v širšo družbeno skupnost, kar je v prime­ ru sorazmerno maloštevilnih narodnih skupnos­ ti, kot so bili Slovenci, obveljalo še bolj kot pri več­ jih narodnih manjšinah (Romuni, Slovaki, Srbi). Zaradi tega se je v zadnjih dveh desetletji 19. stolet­ ja dokaj intenzivna madžarizacija Prekmurskih Slovencev, ki – vsaj na videz – ni bila zmeraj po­ gojena z grobimi pritiski, krepila vzporedno z gos­ podarsko­socialnim razvojem prekmurskega ob ­ močja. Kot taka je do določene mere – žal tudi z negativnim vplivom na oblikovanje identitete slo­ venske skupnosti – »zagotavljala« pogoj integraci­ je posameznika v tedanjo, progresivno orientira­ no državno oz. narodno liberalno elito (liberalizem tistega obdobja ne gre poistovetiti s trendi, ki jih v 26 Prekmuriana Evropi danes omenjajo kot liberalne). T ovrstni pro­ cesi resnici na ljubo tudi danes, poldrugo stoletje pozneje, niso tuji pri integraciji narodnih manjšin in etničnih skupin oz. njihovih pripadnikov v širšo družbeno skupnost, četudi so se motivi in družbe­ ne okoliščine v osnovi bistveno spremenile. Glede oblikovanja državne in narodne pripadnosti današ­ njih narodnih skupnosti oz. manjšin lahko najde­ mo več vzporednic s procesi v času Avstro­ ogrske monarhije in Jugoslavije, o katerih v tem članku ne bomo poglobljeno razpravljati. S postavitvijo omenjene problematike v širši kontekst nikakor ne želimo omalovaževati prisot­ nosti in intenziteto madžarizacije, ki se je v dru­ gi polovici dualistične države pojavila tudi na ob­ močju današnjega Prekmurja, še posebej v okvi­ ru Madžarskega prosvetnega društva sloven­ ske (»vendske«) krajine – Vendvidéki Magyar Közművelődési Egyesület, ki je bilo nekaj let tudi formalni založnik tednika MéV. Ta proces lahko zasledimo tudi v vsebinski zasnovi tednika MéV . Že pri ustanavljanju prvega murskosoboškega časopi­ sa se je, kot smo že omenili, poudarjala tudi »pot­ reba« po pospešenem obvladovanju madžarskega jezika s strani pripadnikov slovenske skupnosti, kar je občutno zagovarjal tudi velik delež mursko­ soboškega izobraženstva, ne glede na poreklo. Na območju tedanje Železne županije je bila jezikovna politika usmerjena in vodena s strani osrednjih žu­ panijskih ustanov , kjer so se – predvsem iz bojazni zaradi prisotnosti več narodnih manjšin na terito­ riju županije (Nemcev , Slovencev in Hrvatov), ki so predstavljali izdaten delež celotne populacije ome­ njene županije – zavzemali za intenzivno širitev madžarskega jezika v javnem življenju, na področ­ ju informiranja in šolstva. V ta namen so ustano­ vili tudi sklad, s pomočjo katerega so pri pridobi­ vanju denarnih sredstev različne organizacije med sabo celo tekmovale (tudi Madžarsko prosvetno društvo Slovenske krajine je na ta račun prejema­ lo denar). V začetnih številkah časopisa so objav­ ljali rubriko literarnega značaja, v kateri je v obli­ ki dialoga madžarski izobraženec nagovarjal prek­ murskega gospodarja slovenske narodnosti, da naj vztraja glede učenja madžarščine svojih otrok, ker jim bo s tem zagotovil večjo perspektivo pri dose­ ganju življenjskih ciljev in lažjo integracijo v tedaj precej intenzivno razvijajočo se madžarsko družbo. T ovrstna prizadevanja so bila z madžarskega vidika uspešna, saj je ob koncu 19. stoletja že skorajda 70% prekmurskih Slovencev obvladalo madžarski jezik (ta odstotek je bil v Murski Soboti še višji), med­ tem ko je bil ta delež sredi 19. stoletja okrog 10%. V drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja se je tudi s pomočjo MéV­a propagiralo iskanje madžarskih imen za naselja s pretežno slovenskim (ter nemš­ kim in hrvaškim) prebivalstvom. V ta namen je županijska skupščina ustanovila tudi posebno stro­ kovno komisijo. V prvih štirih letih izhajanja murskosoboške­ ga tednika so bili članki objavljeni v obeh jezi­ kih, z julijem 1889 pa se je stanje spremenilo. V zvezi s tem navajamo sporočilo tedanjega uredni­ ka časopisa bralcem v zvezi z odločitvijo o prene­ 27 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino hanju izhajanja murskosoboškega tednika tudi v slovenskem narečju. István R. Takács je v prvem delu »obrazložitve« z dne 30. junija 1889 napisal: »Prijazno sporočamo cenjenim bralcem, da bo časopis Muraszombat és Vidéke od naslednje, 28. številke naprej izhajal zgolj v madžarščini. Za to bistveno spremembo smo se odločili delno zato, ker smo iz več naslovov dobili pobude za enojezično objavo ter zaradi dejstva, da zgolj 19 naših naročnikov ne obvlada madžarščine, predvsem pa zato, da bomo lahko naše vsebine večplastno širili. Globoko smo prepričani, da smo s to odločitvijo ponov­ no naredili pomemben korak na področju madžarizaci­ je, tako se bomo še bolj približali načrtovanim ciljem ča­ sopisa. Upamo, da bodo naši cenjeni bralci to spremem­ bo z veseljem sprejeli ter nas bodo v bodoče moralno in finančno podpirali.« Razen nekaterih posameznikov se večina tedan­ jega murskosoboškega prebivalstva in prekmurs­ kih Slovencev – zaradi nekoliko ohlapne narodne zavesti – s tovrstnimi vprašanji ni ukvarjala, zato bi bila pretirana trditev, da so intenziviranje mad­ žarščine v MéV (in tudi drugje) doživljali kot pri­ tisk na nacionalni osnovi. Na območju Zalske žu­ panije, v širši okolici Beltincev, kjer je bila raven slovenske narodne zavesti v Prekmurju najvišja, so tamkajšnji Slovenci manj prebirali murskoso­ boški časopis, ker jim je bil v vseh pogledih (pose­ bej verskih) najbližji časopis Novine, ki je izhajal pod okriljem upokojenega črenšovskega župnika Jožefa Klekla starejšega. Če se ozremo na vsebino prvih številk mursko­ soboškega tednika, lahko povzamemo, da je MéV informiral bralce o vseh pomembnih političnih, gospodarskih, kulturnih in kmetijsko­agrarnih vsebinah, ki so se dogajale na območju murskoso­ boškega okraja in v širšem prostoru ob reki Muri. Poleg tega spoznamo funkcionarje mesta in okra­ ja, med drugimi tudi to, da je bil leta 1885 János Bácz župan Murske Sobote, funkcijo okrajnega gla­ varja pa je tedaj zasedal Pongrác Pollák (pozneje je svoj priimek pomadžaril v Pósfay). Pomembna in­ formacija, ki jo spoznamo ob prebiranju tednika, je bila tudi, da je imelo žensko društvo murskoso­ boške judovske skupnosti v omenjenem letu 45 čla­ nic, kar priča o dokaj močnem judovstvu v Murski Soboti ob koncu 19. stoletja. Zvemo tudi, da je leta 1885 v murskosoboškem okraju delovalo 151 različ­ nih društev , med katerimi so bile čitalnice, gasilska društva, kulturno­prosvetna društva in druge sku­ pine. Pomembna gonilna sila meščanskega družbe­ nega življenja je bil t. i. kazino, katerega predsed­ nik je 1. avgusta 1886 postal mladi murskosoboški lekarnar Béla Bölcs, tajnik je bil Jenő Csorna (na­ mestnik okrajnega glavarja) in blagajnik István R. Takács, osnovnošolski učitelj. Na koncu omenimo še, da so si na začetku leta 1919 murskosoboški socialni demokrati in nekateri drugi soboški izobraženci, ob podpori vladnega ko­ misarja Béle Obala prizadevali za to, da bi MéV pos­ tal dnevni časopis v madžarskem jeziku, obenem pa so se zavzeli tudi za prekmurski tednik v sloven­ skem jeziku, ker – zaradi strankarskih vidikov – niso bili zadovoljni s Kleklovimi Novinami, ki jih je tedaj urejal Jožef Klekl mlajši.