ANIMALES 13/'98 
OBLETNICE/ANNIVERSAR!/ANNIVERSARIES, 164-167 
OBLETNIC E 
ANNIVERSAR » 
ANNIVERSARIE S 

BOTANIK TON E VVRABER - ŠESTDESETLETNIK 
Četrtega marca 1938 seje v Ljubljani rodil slovenski botanik Tone VVraber, ki je torej letos dopolnil 60 let. Namen tega zapisa ni le, da se botanika spomnimo ob "okrogli" obletnici, marveč da resnično opozorimo na bogato in vsestransko pot slavljenca, za katerega lahko sam s ponosom rečem, da je moj botanični učitelj. 
Kot profesor VVraber sam pove, je odraščal v "ma­terialno skromnem, toda duhovno zelo bogatem bkolju". Njegov oče, znani slovenski fitocenolog profesor Maks VVraber,' ga je "okužil" z ljubeznijo do rastlinskega sveta že zelo zgodaj. Enoumje takratne politike je utesnjevalo svobodnejšega duha in drugačne nazore Tonetove družine, s tem pa morda še podžgalo Tonetovo željo k čimširši in čimglobiji izobrazbi in razgledanosti, ki jo mlajši kolegi danes tako občudujemo pri njem. Njegov vodnik po naravi pa ni bil le njegov oče, marveč je trajen pečat na njem pustil - predvsem v gimnazijskih letih - tudi njegov skavtski učitelj, profesor Pavel Ku­naver - Sivi volk. Odtod tudi posebna ljubezen do gora, ki so Tonetu še vedno zelo blizu. 
Po maturi 1956 na klasični gimnaziji v Ljubljani je v letih 1956-61 študiral biologijo na Univerzi v Ljubljani. Po diplomi se je najprej zaposlil kot kustos v Priro­doslovnem muzeju Slovenije. V tistem času je njegovo naravovarstveno zavest še dodatno oblikovala in utr­jevala dr. Angela Piskernik, ki je takrat orala ledino slo­venskega varstva narave. Že leta 1963 je izšel njegov vodnik "Naše zaščitene rastline", prvo pomembnejše delo botaničnega naravovarstva dotedaj. Leta 1968 je bil imenovan za asistenta v Botaničnem vrtu ljubljanske Univerze. To je bilo obdobje preštevilnih terenskih eks­kurzij po Sloveniji, katerih rezultat so bile nove najdbe za floro Slovenije in številna nova rastišča redkih vrst. Predvsem pa vestno in prizadevno zbiranje herbarij­skega materiala za herbarijsko zbirko ljubljanske Uni­verze. Le malo ljudi se zaveda, koliko časa, 2nanja in energije je potrebno za to, česar danes pri nas nihče ne zna prav oceniti in ovrednotiti. Leta 1973 je Tone VVraber začel univerzitetno kariero kot asistent, danes pa je redni profesor za taksonomijo rastlin in fito­cenologijo. 
Profesorju Wraberju je bogato poznavanje jezikov in stroke omogočalo daljša študijska bivanja v tujini. Naj omenim, da se je komaj triindvajsetleten mladenič že izpopolnjeval iz fitocenologije pri "očetu" srednje­evropske fitocenološke šole, profesorju Braun-Blan­quetu, v Montpellierju v Franciji. Daljši čas je deloval na univerzi v Trstu pri vodil nem italijanskem botaniku Sandru Pignattiju, pod mentorstvom katerega je leta 1972 izdelal tudi doktorsko disertacijo o vegetaciji skalnih razpok v Julijskih Alpah. Plodovita so bila tudi njegova študijska bivanja v Londonu, kjer je obdeloval botanično gradivo s svojih eksotičnih ekskurzij, Z njimi je začel že leta 1969, kot udeleženec jugoslovanske od­prave na Anapurno, leta 1972 pa tudi na Makalu, nje­gova zadnja eksotična ekskurzija, ki ji bo nedvomno sledilo še veliko število drugih, pa je bila lani - prav tako v Nepal. Med čezmorskimi ekskurzijami je bila še po­sebno uspešna tista v Centralnoafriško republiko. Pro­fesorju VVraberju ni tuja niti (pol)eksotika naše nekdanje skupne države - veliko energije in časa namreč posveča raziskovanju flore Balkana, predvsem Srbije, posebej Kosova, Makedonije in Črne gore. Zame nepozabna je bila študentska ekskurzija na Kosovo leta 1984, ki jo je vodil prav profesor VVraber. Njegovo odlično pozna­vanje tamkajšnjih razmer, tako družbenih kot naravnih^ je nam, študentom, omogočilo vpogled v pravo eksotiko Balkana. Profesor VVraber nam je odkrival botanično najslabše poznane in najbolj zakotne predele takratne Jugoslavije; vselej pa je bil tudi vir podatkov o zgo­dovini, etnologiji in kulturi območja, skozi katero-smo potovali. Njegove študentske ekskurzije na Balkan pa se niso končale npr. z osamosvojitvijo Slovenije - njegovi pogledi so bili vselej širši, kot jih je narekovala trenutna politika - letos je študente popeljal na ekskurzijo prav v Srbijo! 
Če so ena VVraberjevih ljubezni Alpe, je druga prav gotovo Mediteran. Po materi je Tone VVraber Primorec in odličen poznavalec družbenih razmer v Istri in na Tržaškem. Njegova teta, gospa Šonc, pa je bila dolgo najstarejša Koprčanka. V sedemdesetih in osemdesetih letih je botanično "ponovno odkril" Slovensko Istro: Osp, Strunjan in Ronek, Steno in Sv. Štefan v dolini Dragonje, Sečoveljske soline, Sv. Katarino pri Ankaranu, Kubed ... Njegova zasluga je tudi, da so ti enkratni ambienti danes zakonsko zavarovana območja. Njegova trenutna "morska ljubezen" sta Cres in Lošinj. Letos sem bil kak teden za njim na Osorščici, in v Osorju so do­mačini vedeli povedati, da se je zelo razburjal zaradi endemnega peteltnčka Corydaiis acauiis, ki ga s popra­vilom osorskega obzidja resno ogrožajo. Toda joj - ome­nil sem rastlinsko tatinsko ime, kar sem v začetku skle­nil, da ne bom, saj je imen rastlin, povezanih s Tonetom VVraberjem, toliko, da sem pred izborom nemočen. Tone VVraber je opisal nekaj za znanost novih taksonov (npr. Centi a na lutea subsp. vardjani, Solenanthus kras­niqii), drugim je revidirat taksonomski status, našel je desetine novih vrst za floro Slovenije in nova rastišča redkih in še bolj redkih vrst. Pri tem pa ne smemo po­zabiti na Toneta VVraberja kot izkušenega fitocenologa klasične šole, ki se ukvarja predvsem z združbami nad gozdno mejo, s skalnimi razpokami in z melišči. 
Morda še najlaže strnem misli o Tonetu VVraberju 
164 

ANNALES 13/'98 
OBLETNICE/ANNIVERSARI / ANNIVERSARIES, 164-167 
kot pedagogu, saj je bil moj mentor (in seveda tudi šte­vilnim drugim slovenskim botanikom) pri srednješolskiraziskovalni nalogi, diplomi, magisteriju in doktoratu.Njegova predavanja so vselej odlično pripravljena, pod­krepljenaz diapozitivi z vseh koncev sveta, obogatena zzanimivostmi, vendar ne v škodo podrobnostim in dej­stvom, ki so pri taksonomiji nujna. Večkrat smo študentinjegova predavanja zaključili "Pod lipo", kjer se nam jepridružil tudi on. Na terenskih vajah je vsak študent od­nesel toliko, kot ga je zanimalo, poleg botaničnih zahi­mivosti pa je profesor Wraber vselej natrosil še kup zgo­dovinskih in krajevnih zanimivosti. Posebej se zanimaza zgodovino botaničnih raziskav v Sloveniji in vse, karje povezano s tem. ....
V svoji dosedanji karieri je bil urednik ali član ured­niškega odbora Proteusa, Sčopolije, Varstva narave,Hladnikije, koprskih Annafov idr. Letos je bil imenovan za predsednika na novo ustanovljenega Botaničnegadruštva Slovenije, ki ima zametke v vsakoletnem sre­ čanju slovenskih botanikov; ta srečanja profesor VVraber  uspešno vodi že deset let, je tudi aktiven član številnih  mednarodnih združenj, njegova bogata bibliografija - če  se omejimo le na strokovno in znanstveno - pa posega v  področja floristike, taksonomije, botanične zgodovine,  fitocenologije in varstva narave. Po padcu enopartij­ skega sistema je bil lahko tudi nosilec pomembne  visoke funkcije prorektorja ljubljanske Univerze, 
 V tej predstavitvi manjka veliko stvarnih, morda tudi  pomembnih podatkov, saj zapisani poudarki iz ojego­ vega življenja odsevajo njegovo dosedanjo življenjsko  pot in delovanje, kot to vidim sam. V čast in veselje mi  je, da profesorju Tonetu VVraberju ob njegovi šest­ desetletnici zaželim enakega poleta in energije, kot ju je  imel dosedaj, predvsem pa ustvarjalnega miru, ugodnih  razmer za delo in veliko lepih trenutkov v naravi. 
 Mitja Kaligarič 
165