Zgodovinski arhiv Ljubljana Gradivo in razprave 30 ARHIVISTIKA - ZGODOVINA - PRAVO Vilfanov spominski zbornik ARCHIVKUNDE - GESCHICHTE - RECHT Gedenkschrift für Sergij Vilfan ARCHIVES - HISTORY - LAW Vilfan’s Memorial Volume Ljubljana 2007 Arhivistika - zgodovina - pravo Vilfanov spominski zbornik Archivkunde - Geschichte - Recht Gedenkschrift für Sergij Vilfan Archives - History - Law Vilfan’s Memorial Volume Gradivo in razprave 30 © 2007 Zgodovinski arhiv Ljubljana Izdal in založil Zgodovinski arhiv Ljubljana; Mestni trg 27, SI-1000 Ljubljana Uredniški odbor: Nataša Budna Kodrič (odgovorna urednica), Tatjana Šenk (glavna urednica), dr. Marko Kambič, dr. Katja Škrubej, Barbara Pešak Mikec (tehnična urednica) Lektorica-. Magda Lojk Prevodi: Martin Cregeen, Katarina Kambič (angleščina), mag. Niko Hudelja, Doris Debenjak (nemščina) Fotografska dela-. Tatjana Rodošek Računalniški prelom in oblikovanje: Franc Čuden, MEDIT d.o.o., Notranje Gorice Tisk: Grafika - M s.p. Naklada: 400 izvodov Izdajo so omogočili: Mestna občina Ljubljana Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 34(091)(082) 94(497.4) (082) 930.25(082) ARHIVISTIKA, zgodovina, pravo : Vilfanov spominski zbornik = Archivkunde, Geschichte, Recht: Gedenkschrift für Sergij Vilfan = Archives, history, law : Vilfan's memorial volume / [Tatjana Šenk (glavna urednica)]. - Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2007. - (Gradivo in razprave / Zgodovinski arhiv Ljubljana ; 30) ISBN 978-961-6247-21-4 1. Vzp. stv. nasl. 2. Šenk, Tatjana 235612416 KAZALO 1. Uvod Einleitung Introduction Dr. Sergij Vilfan, arhivist in pravni zgodovinar................................................... 9 Dr. Sergij Vilfan, archivist and legal historian.................................................... 11 2. Arhivi in arhivstika Archive und Archivkunde Archiven and Archive Science Jože Žontar, Ljubljana Pomen dela dr. Sergija Vilfana za razvoj arhivov in arhivistike ................... 15 Die Bedeutung der Arbeit von Dr. Sergij Vilfan für die Entwicklung von Archiven und Archivkunde Darja Mihelič, Ljubljana Vilfanove pobude za objavljanje zgodovinskih virov..................................... 41 Vilfan's Initiativesfor Publishing Historical Sources Vladimir Žumer, Ljubljana Vilfanovi pogledi na valorizacijo sodobnega arhivskega gradiva ................. 51 Vilfans Ansichten über die Bewertung des zeitgenössischen Archivguts Ferdinand Opli, Dunaj Europäische Städteatlanten — Ein Beitrag zu vier Jahrzehnten Stadtgeschichtswissenschaft in Europa ............................................................... 71 European Down Atlases — A Contribution to FourDecades of Urban Historical Research in Europe Boris Golec, Ljubljana Polihistor J. V. Valvasor, njegovi bližnji in daljni potomci — Nova odkritja iz prezrtih arhivskih zakladov..................................................... 87 Der Polyhistor J. W. Valvasor, seine nahen undfernen Nachkommen — Neue Entdeckungen aus übersehenen Archivschätgen 3 113 Žarko Bizjak, Ljubljana Smeri razvoja sodobne arhivistike ........................ Development Trends of Contemporary Archive Sciences Gorazd Stariha, Ljubljana Sodnik za prekrške, 1951—20* Der Ordnungsrichter, 1951—2005 119 3. Pravo in pravna zgodovina Recht und Rechtsgeschichte Law and Legal History Vladimir Simič, Ljubljana Sergij Vilfan in pravotvornost Slovencev ......................................................... 151 Sergij Vilfan and the Law Tormation of Slovenes Markus Steppan, Gradec Sergij Vilfan und Hermann Bald - zwei große Rechtshistoriker — getrennt und doch vereint...................................................................................... 163 Sergij Vilfan und Hermann Taltl— Two Excellent Historians ofLaw — Separated but Still United Peter Stih, Ljubljana »Čas merjen z vadom in plamo s stopinjami« — Vilfan kot kritik nekaterih zakoreninjenih predstav o slovenski zgodovini............................ 175 »Die Zeit in Ellen, die Leinwand in Grad gemessen« — Vilfan als Kritiker von einigen tief verwurzelten Vorstellungen in der slowenischen Geschichte Michael Stolleis, Frankfurt Europäische Rechtsgeschichte, immer noch ein Projekt ............................. 191 European Legal Histoiy Still as a Projekt Marko Kambič, Ljubljana »Zgodovinska pravotvornost« in odprte naloge slovenske pravne zgodovine ............................................................................................... . 205 »Historical Tormation ofLaw« and the Open Issues ofSlovenian Legal History ......................................................................... 219 Janez Kranjc, Ljubljana Toleranca kot pravni izraz ........... The Word »Tolerance« as Legal Term 4 Inge Bily, Leipzig Reichte die Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts bis nach Slowenien? ................................................................................................ 237 Alije recepcija saško-magdenburškegaprava dosegla Slovenijo? Rajko Bratož, Ljubljana Izseljevanje prebivalstva iz Zahodnega Ilirika v 5. in 6. stoletju — Vojni ujetniki in begunci v pozni antiki............................................................ 247 Die Auswanderung der Bevölkerung Westillyricums im 5. und 6. Jahrhundert— Kriegsgefangene und Flüchtlinge in der Spätantike Hans-Georg Hermann, München Geographische und normative Grenzen: Immunität und Kirchenrecht bei den Ottonischen Landschenkungen für Freising in Krain im Jahr 973 und 989 — Fragen an die Collectio duodecim partium [CDP] .................................................................... 285 Geografie and Normative Frontiers: Immunity and Canon Faw in the Ottonian Donations ofFand in Krain to the Frisingian Church a.d. 973 and 989 — Questioning the Collectio duodecim partium [CDP] Peter Urbanitsch, Dunaj Die Wahlen in die Bezirksvertretungen der Untersteiermark - Rechtliche und nationalitätenpolitische Aspekte im späten 19. Jahrhundert......................................................................................................... 307 Flections to District Assemblies in Power Styria — Fegal and National Aspects in Fate 19-th Century Emst Bruckmüller, Dunaj Die Kudlich — Legende .......................................................................................... 321 Fegenda o Hansu Kudlichu Karl Welker, Frankfurt Wurzeln des europäischen Naturschutzdenkens in Neuengland.............. 345 Foundations of European Nature Conservation thought in New England Markus Bruckmüller, Dunaj Die Lex Commissoria in der slowenischen juristischen Praxis .................. 353 Fex Commissoria v slovenski pravni praksi 5 4. Spomini na dr. Sergija Vilfana Erinnerungen an Dr. Sergij Vilfan Remembering Dr. Sergij Vilfan France Štuki, Ljubljana Osebni pogled na Sergija Vilfana kot arhivskega strokovnjaka.................. 371 My Memories of Sergij Vilfan as Archivist LLxpert Eva Gerkman Scagnetti, Ljubljana Moji spomini na dr. Sergija Vilfana .................................................................... 379 Mj/ Memories of Dr. Sergij Vilfan Seznam avtorjev ....................................................................................................... 387 Autorenregister The List ofWriters 6 1. Uvod Einleitung Introduction DR. SERGIJ VILFAN, ARHIVIST IN PRAVNI ZGODOVINAR DR. SERGIJ VILFAN, ARHIVIST IN PRAVNI ZGODOVINAR V začetku leta 2006, ko je minevalo desetletje od profesorjeve smrti, smo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana začeli razmišljati, da bi se mu bilo ob tej obletnici primerno oddolžiti in predvsem obuditi spomin nanj kot na enega najpo­ membnejših slovenskih sodobnih arhivistov, ki je dobrih dvajset let vodil nekdanji Mestni arhiv ljubljanski. Podobno so razmišljali akademikovi kolegi in učenci na Pravni fakulteti v Ljubljani, saj je v istem času minevalo prav tako desetletje od izida zadnjega profesorjevega dela Zgodovinska pravotvomost in Slovenci. Idejnemu projektu se je pridružila še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, s katero je bil akademik Vilfan prav tako tesno povezan, saj je bil od leta 1983 njen redni član. Obdobje, v katerem je dr. Sergij Vilfan služboval v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, je bilo pomembno tako za ustanovo kot za mladega znanstvenika. Vilfan se je po doktoratu, ki ga je zagovarjal leta 1942, prvič zaposlil v znanstveni ustanovi in v času vodenja arhiva opravil nekaj velikih projektov svojega življenja (v tem času sta nastali Pravna zgodovina Slovencev in Gospodarska in družbena Zgodovina Slovencev). Po drugi strani je tako fizično kot strokovno postavil arhiv na zelo trdne temelje. S svojo natančno poglobljenostjo je vodil obnovo in selitev arhiva v prostore magistrata (ob tem je nastala do danes edina monografija o ljubljanski mestni hiši), s prav tako natančnostjo se je posvetil strokovnim vprašanjem slo­ venske, jugoslovanske pa tudi evropske arhivistike ter zapustil na tem področju precej močan pečat in do danes vidne sledove svoje vsestranske praktično- znanstvene osebnosti. Iz arhiva je prof. dr. Vilfan leta 1972 odšel na ljubljansko pravno fakulteto. Tudi tu je sodelavce neprestano presenečal s svojo prodornostjo in intelektualno širino, študentom pa je ostal v spominu kot zanimiv predavatelj. S svojim zadnjim pravnozgodovinskim delom, v katerem je sistematično obravnaval pravo številnih avtonomnih skupnosti iz slovenske zgodovine, je utemeljeno zavrnil staro prepričanje, da pripadniki ljudstva, ki v preteklosti niso imeli svoje države, niso mogli biti pravotvorni. S tem je pomembno dopolnil svoje temeljno delo Pravna Zgodovina Slovencev. Po Vilfanovi zaslugi so slovensko arhivistiko in pravno zgodo­ vino spoznavah tudi v mednarodnem prostoru. Akademik Vilfan je bil izjemno razgledan strokovnjak, s pestro paleto raz­ iskovalnih področij ter izrazitim interdisciplinarnim pristopom. To njegovo širino smo zeleh poudariti organizatorji simpozija in uredniki pričujoče publikacije. Za­ 9 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK vedamo se sicer, da smo zajeli in predstavili le najpomembnejše od številnih njegovih področij, toda v kratkem času je bilo to edino mogoče. Vilfanov med­ narodni spominski simpozij je bil zelo uspešno izveden ob koncu maja 2007 na Pravni fakulteti v Ljubljani. Z izdajo pričujočega spominskega zbornika zaokrožujemo prvo interdiscipli­ narno sodelovanje med arhivisti, pravniki in zgodovinarji. V njegove tri dele, »Arhivi in arhivistika«, »Pravo in pravna zgodovina« ter »Spomini na dr. Sergija Vilfana«, smo uvrstili skrbno pripravljene prispevke, s katerimi so domači in tuji avtorji počastili spomin na svojega sodelavca, prijatelja, kolega, avtoriteto in mor­ da tudi vzornika. Ljubljana, oktober 2007 Za uredniški odbor: Nataša Budna Kodrič 10 DR. SERGIJ VILFAN, ARCHIVIST AND LEGAL HISTORIAN DR. SERGIJ VILFAN, ARCHIVIST AND LEGAL HISTORIAN At the beginning of 2006, with the passing of the first decade since the profes- sor's death, we began to consider in Historical Archives Ljubljana that it would be appropriate on the occasion of this anniversary to repay the debt to him, and above ali to remember him as one of the most important Slovene Contemporary archivists, who headed the former Ljubljana Municipal Archives for more than twenty years. The academician's colleagues and students at the Faculty of Law in Ljubljana thought the same, since at the same time a decade had passed since the professor's last work, Zgodovinska pravotvomost in Slovenci (Historical Formation of Law and the Slovenes). The conceptual project was additionally joined by the Slo­ vene Academy of Sciences and Arts, with which Academician Vilfan was similarly dosely connected, having been a füll member from 1983. The period in which Dr. Sergij Vilfan served in Historical Archives Ljubljana was important both for the institution and for the young scientist. After complet- ing his doctorate in 1942, he was first employed in the scientific institution, and during the period in which he headed the archive he performed some of the major projects of his life Pravna zgodovina Slovencev (The Legal History of the Slovenes), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (The Economy and Society History of the Slovenes) etc were created at this time). He also placed the archive on a sound basis both physically and professionally. With his precision and depth, he headed the renovation and move of the archive to the premises of the Magistrat (the only monograph to date about Ljubljana city hall was written at that time) and he de- voted himself in the same way to professional questions of Slovene, Yugoslav and also European archive studies, leaving a fairly powerful stamp on them and the traces of his all round practical and scientific personality are still visible today. Prof. dr. Vilfan moved from the archives in 1972 to the Faculty of Law in Ljubljana. Here, too, he constandy surprised his colleagues with his perception and intellectual breadth, and he is still remembered by students as an interesting lecturer. With his last legal historical work, in which he systematically dealt with the law of numerous autonomous communities from Slovene history, he funda- mentally rejected the old conviction that members of a nation which did not in the past have their own state could not have the capacity to make laws. He thus significandy supplemented his basic work The Legal History of the Slovenes. Thanks to Vilfan, Slovene archive studies and legal history were also recognised in the international sphere. 11 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Academician Vilfan was an expert with exceptionally broad vision, a wide range of research fields and an explicitly interdisciplinary approach. The organis- ers of the symposium and the editors of this publication wish to stress his breadth. We are aware that we háve covered and presented only the most impor­ tant of a number of his fields, but only this was possible in the short time avail- able. »Vilfan's« international memorial symposium was very successfully held at the end of May 2007 in the Faculty of Law in Ljubljana. With the publication of this memorial volume, we are rounding off the first interdisciplinary cooperation between archivists, legal experts and historians. We divided into three parts the carefully prepared contributions with which domestic and foreign authors honoured the memory of their collaborator, friend, colleague, authority and perhaps even exemplár. Ljubljana, October 2007 For the Organising Committee: Nataša Budna Kodrič 12 2. Arhivi in arhivstika Archiven und Archivkunde Archives and Archive Science JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE JOŽE ŽONTAR Od daleč sva se z »dohtarjem«, tako so rekli Sergiju Vilfanu v Mestnem arhivu, poznala že, ko je prihajal k očetu v Kranj na razgovor ali pa po kakšno knjigo. Na­ jino dejansko poznanstvo pa se je začelo proti koncu leta 1956, ko me je ob na­ ključnem srečanju povabil, naj le kaj pridem v Mestni arhiv na ljubljanski Magi­ strat. In tako sva se z dr. Vilfanom pogosto srečevala, kmalu sva postala v moje veliko zadovoljstvo prava sodelavca, družili so naju skupni strokovni interesi. Tedaj so se ljubljanskemu Mestnemu arhivu že nakazovali boljši časi. Ko je dr. Vilfan 1. decembra 1950 prevzel njegovo vodstvo, se je ta stiskal skupaj z Mest­ nim muzejem in Slovansko knjižnico v Auerspergovi palači na Gosposki utici. Na podlagi splošnega zakona o državnih arhivih, ki je bil sprejet tega leta, se je pre­ oblikoval v samostojno ustanovo1 in leta 1953 se je po dvajsetih letih preselil zo­ pet nazaj na ljubljanski Magistrat. Naslednje leto se je dr. Vilfan s prikazom potreb arhivov prvič predstavil v javnosti kot arhivski strokovnjak. Najprej je širšemu ob­ činstvu opisal močno neznano vlogo in pomen arhivov v javnem in kulturno­ zgodovinskem življenju, zatem pa poudaril, da imamo Slovenci arhivsko bogastvo, ki smo ga lahko veseli. »Stanje, v katerem smo ga prevzeti od prejšnjih rodov, pa nam ne more biti v ponos. Treba je prostorov in treba je tudi nekaj denarja.« Na­ daljeval pa je povsem realistično: »Slovenski arhivi nimajo ambicije, da bi čez noč dosegli pogoje, v katerih delajo arhivi v državah z bogatimi arhivskimi tradicijami. Dejansko skušajo s čim skromnejšimi sredstvi in s prilagoditvijo objektivnim mož­ nostim doseči, da bi se naši dragoceni arhivski zakladi ohraniti v čim boljšem sta­ nju dotlej, dokler ne bodo ustvarjeni pogoji za hrambo po načetih najmodernejše arhivistike.«2 Moramo pa poudariti, da se je dr. Vilfan pri vsem svojem arhivskem delovanju vseskozi po teh načetih tudi ravnal. Ko so začeti ljubljanski Magistrat obnavljati, so po perspektivnem programu za asanacijo in rekonstrukcijo njegovo levo stransko zgradbo nameniti Mestnemu ar­ hivu, od tega dvoriščni trakt za skladišče. Urejanje prostorov za arhiv je pred- SPLOŠNA OPOMBA: Kjer ni posebej naveden vir, so podatki na podlagi letnih poročil: ZAL LJU 247 (Zgodovinski arhiv Ljubljana), šk. 5, a. e. 105—109 ter šk. 6, a. e. 110. Uradni Est FLRJ, št. 12-115/1950. Sergij Vilfan, Skrita bogastva, Ljubljanski dnevnik 4, 1954, št. 234 (6. 10.), 239 (12. 10.), 245 (19. 10.), 251 (26. 10.), 257 (3. 11.). 15 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK stavljalo za dr. Vilfana velik izziv. Poleg tega so ga tehnična vprašanja vseskozi pritegovala, saj je imel tudi sam velik smisel za tehniko; po maturi se je, kot je pripovedoval, odločal med tehniko in pravom. Naj opozorimo, da je bil dr. Vilfan nasploh močno vpet v dela na Magistratu, saj je do marca 1961 skrbel za vse upravne posle v zvezi s tem, kakor tudi za historično dokumentacijo del, nakar je to prevzel Zavod za ureditev stare Ljubljane.3 V okviru investicijskih del pri ob­ novi Magistrata je bilo dvoriščnemu traktu najprej leta 1956 nadzidano eno nad­ stropje. Stari dve nadstropji pod nadzidanim sta zaradi številnih prezidkov nudili slabe možnosti za racionalno namestitev arhivskega gradiva, poleg tega pa so bili stropi konstrukcijsko prešibki in delno nagniti. Višina obeh nadstropij bi zahtevala zastarelo manipulacijo z lestvami ali pa bi bilo do 50 odstotkov izgubljenega pro­ stora. Komaj si je mogoče predstavljati, kobko naporov je bilo potrebnih, da je dr. Vilfan prepričal spomeniškovarstveno službo za rešitev, po kateri so iz dveh nad­ stropij za spomeniško obnovljeno staro fasado napravih v notranjosti zgradbe tri nadstropja, ki sicer navzven niso bila vidna. Med drugim je bilo tako ustreženo sodobni zahtevi, da so skladišča nameščena v eni vertikab, ne da bi se mešala med pisarniške prostore, in da so požarno varno ločena od drugih prostorov. Izbran je bil tudi učinkovit sistem ventilacije in gretja s topbm zrakom. Predvidene so bile instalacije za montiranje požarne signabzacije in sploh upoštevane vse možnosti za zavarovanje gradiva z modernimi tehničnimi sredstvi, kot jih je videl v Itabji in Franciji, seveda v okviru naših tedanjih možnosti. V času priprav na adaptacijo skladišča se je namreč dr. Vilfan udeležil medna­ rodnega kongresa arhivov v Firencah septembra 1956 ter kongresa francoskih arhivistov v Parizu novembra 1957. Na prvem je imel Ingvar Andersson referat o novih arhivskih napravah, to je zlasti o zgradbah, varnostnih ukrepih in pobcah. Takoj po vrnitvi domov je dr. Vilfan za Ljudsko pravico napisal zanimivo poro­ čilo o tem, kako posvečajo arhivom po svetu vebko skrb in kako so Švedi izdolbb prostore za arhiv v živo skalo.4 Na drugem kongresu — dr. Vilfan ga je ocenil za bolj strokovnega - pa so detajlno razpravljab o izvajanju načrta izgradnje novih in adaptacije ter modernizacije obstoječih zgradb za arhive v Franciji kot tudi nji­ hovo opremljanje z najsodobnejšo arhivsko opremo. Tako je lahko spoznal so­ dobne rešitve in poglede na mnoga aktualna vprašanja gradnje ter opremljanja ar- Sergij Vilfan, Josip Černivec, Zgodovina ljubljanske mestne hiše s poročilom o delih in perspektivnim programom asanacije in rekonstrukcije, Ljubljana: Knjižnica Kronike, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, zv. 4,1958,127 str. Ingvar Andersson, New installations of archives, Archivům, Paris, 6, 1956, str. 11-18; Sergij Vilfan, So ­ dobni prijemi v urejanju arhivov, Ljudska pravica 22, 1956, št. 226 (25. 9.) str. 8; Sergije Vilfan, Treći međunarodni kongres arhiva u Firenci (25-29 septembra 1956 g.), Arhivist (Beograd), 6, 1956, zv. 3-4, str. 20—27. 16 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE hivskih stavb, kar je zelo nazorno opisal v poročilu o tem kongresu. Zagotovo je ob tem dobil tudi kakšno idejo, ki jo je s pridom uporabil pri ljubljanskih skla­ diščih; v obeh poročilih je namreč še posebej opozoril na način adaptacije obsto­ ječih zgradb za potrebe arhivov po sistemu, kot smo ga opisali za ljubljanska skla- ,.vv 5 disca. Ker so bili na mednarodnem kongresu arhivov v Firencah prvič prisotni tudi Jugoslovani, so v Zvezi arhivskih delavcev Jugoslavije sklenili pripraviti informa­ tivno brošuro o jugoslovanskih arhivih Les archives de Yougoslavie, da bi jo po­ nudili udeležencem na kongresu. Z redakcijo lične brošure si je dr. Vilfan nakopal dosti dela, še posebej zato, ker so arhivi zamujali s podatki. Treba pa je poudariti, da je bil kljub vsemu to prvi uspeli poskus skupnega prikaza jugoslovanskih arhi- 6 vov. Gradbena dela na skladišču Mestnega arhiva so se začela spomladi 1959 in so bila zaključena v enem letu. »Ce bo uspelo izvesti vse predvidene instalacije, bo to arhivsko skladišče za zdaj najmodernejše v državi,« je tedaj zapisal dr. Vilfan. Sam pa je moral vložiti veliko naporov in iznajdljivosti v nabavo ustrezne opreme. V poštev so prihajale le kovinske police. Serijske police za biblioteke zaradi majhne globine niso bile uporabne, nabava tovarniških polizdelkov pa ni uspela, zato so se odločili za nabavo kovinskih polic po lastnem načrtu, izbranem na podlagi šte­ vilnih preizkusov in izvedljivem v okviru obrtniških storitev. Preizkuse so delali prav tako na opremi gradiva. Dr. Vilfan ni hotel zaostajati tudi pri opremi fotola­ boratorija. V letu 1959 so začeli s predelavo obstoječe kamere za snemanje na dolge trakove, da bi bilo mogoče mikrofilmati v večjih količinah, zlasti začeti mi- krofilmati zaradi varnosti. Ni čudno, da je v poročilu o francoskem kongresu za­ pisal, da bi bilo pri nas nujno ob obstoječih namestitvenih pogojih vložiti več skupnih naporov za uvedbo modernejše arhivske opreme. Eden med njimi je, da se ugotovi jugoslovanski standard za kovinske police, fascikle itd. in da se dobijo domači proizvajalci. Nekatere svoje izkušnje je kasneje opisal v poglavju Oprem­ ljanje in postavljanje arhivskega gradiva v priročniku Arhivska tehnika.* 6 7 Ker so bile skladiščne potrebe vedno večje — skladišče v dvoriščnem traktu je imelo kapaciteto vsega 1250 tekočih metrov —, je dr. Vilfan optimistično upal, da se bo arhiv razširil še v dve sosednji stavbi na Ciril-Metodovem trgu, in sicer naj­ prej na št. 20. Dal je izdelati načrte za adaptacijo, vendar pri mestu zaradi po­ F(ranjo) Biljan, S(ergije) Vilfan, Šesti kongres francuskih arhivista (7-10 novembra 1957 god.), Arhivist 6 (Beograd), 7/recte 8, 1958, zv. 1-2, str. 88-92. Emilija Novakovič, Drugi sastanak izvršnog odbora SDARJ, Arhivist (Beograd), 6, 1956, zv. 2, str. 111— 7 113. Sergij Vilfan, Opremljanje in postavljanje gradiva, v: Arhivska tehnika, Ljubljana: Arhivsko društvo Slo ­ venije 1972, Arhivski priročniki zv. 1, str. 83—110, 218-222. 17 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK manjkanja denarja za to niso imeli razumevanja. V Arhivistu pa je podrobno opi­ sal uspelo adaptacijo arhivskih skladišč na Magistratu.8 Komaj nekaj let potem ko je v Angliji Public Record Office vpeljal zelo znano prehodno skladišče, imenovano »limbo« (simbolično poimenovano po svetopi­ semskem kraju očiščevanja — vicah), je dr. Vilfan v poročilu Mestnega arhiva za leto 1958 sicer kot »začasno rešitev skladiščnega vprašanja« kot sprejemljivo pred­ lagal tudi kakšno skladišče v enem izmed spomeniških objektov izven Ljubljane, v katerem bi se nameščalo predvsem tako gradivo, ki še ni dozorelo za škartiranje. (V prispevku dosledno uporabljamo strokovne izraze, ki so bili v tistem času v uporabi, danes bi temu rekli odbiranje arhivskega gradiva.) V povezavi z ostalimi prizadevanji je moral to imenovati kot neko začasno rešitev, dejansko pa je šlo za pridobitev stalnega prehodnega skladišča, kjer bi se koncentrirale npr. arhivalije raznih ljudskih odborov, teh pa zaradi pogostih reorganizacij ni bilo malo. Pre­ hodnim skladiščem je pripisoval dr. Vilfan sploh poseben pomen za delovanje arhivske službe, kar je razvidno tudi iz elaborata Položaj, problemi in perspektive arhivske službe v SR Sloveniji, Ljubljana, oktobra 1964.9 Dobro se spominjam, kako vesel je bil, ko mu je leta 1968 uspelo pridobiti za arhiv grad Mala Loka pri Trebnjem. V letnem poročilu Mestnega arhiva je tedaj zapisal, da ima grad pre­ cejšnje kapacitete za skladišča — v perspektivi bi mogel sprejeti od dva do štiri tisoč tekočih metrov gradiva —, odvisno od tega, kako temeljito ga bo moč glede na razpoložljiva sredstva adaptirati, dve petini kapacitet pa bi služili za novejše ljubljansko upravno gradivo, na katerem je bilo treba izvesti še škartiranja, torej kot prehodno skladišče.10 Ob vprašanju skladišč se s hvaležnostjo spominjam pomoči dr. Vilfana tudi ob pričetku gradnje prizidka Arhiva Slovenije. Ko je bil porušen stari objekt ob Rožni ulici, je Društvo arhitektov Ljubljane napelo vse sile, da bi preprečilo novo­ gradnjo. Zato je bilo treba zelo argumentirano utemeljiti odločitev o gradnji, za kar je bil dr. Vilfan zares mojster. Kot praktik se je mnogo ukvarjal tudi z organizacijo dela v Mestnem arhivu. V sistemizaciji iz leta 1957 je predvidel razdelitev dela na oddelke po fazah arhiv­ skega postopka (zunanja evidenca, prevzem in prva ureditev, podrobna ureditev in inventarizacija itd.), torej podobno kot je bila tedaj praksa v jugoslovanskih arhivih. Poskus ni uspel zaradi zakoreninjenih navad v arhivu. Osebje ustanove se je namreč delilo na dve skupini. Večja skupina s fakultetno izobrazbo je bila za­ poslena po večini s preučevanjem ljubljanske zgodovine, druga, manjša, s sred­ Sergije Vilfan, Adaptacija zgrada za arhive, Arhivist (Beograd), 9/recte 10, 1960, zv. 2, str. 5-16. ARS 1115 (Skupščina SR Slovenije), šk. 1809, mapa 63—11. Objave Skupnosti arhivov Slovenije, Ljubljana, 3,1971, str. 21. 18 JOŽE ŽONTAK: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE nješolsko in nižjo izobrazbo pa pri strokovnem in upravnem delu. Brez delavcev s fakultetno izobrazbo je bila vsaka učinkovita organizacija arhivskega strokovnega dela nemogoča. Odsev tedanjih razmer, ne le v Mestnem arhivu, je bila diskusija dr. Vilfana na prvi redni letni skupščini Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije oktobra 1956 v Zagrebu, in sicer na referat predsednika Zveze društev arhivskih delavcev Jugo­ slavije in direktorja Državnega arhiva Srbije Ediba Hasanagiča O nekaterih vpraša­ njih arhivov in arhivske službe pri nas. Stanje v arhivih je dr. Vilfan poskušal razložiti s takratnim razumevanjem arhivistike:11 »Potrebe arhivov so prišle danes v konflikt s tradicionalnim teoretičnim pojmovanjem arhivistike, a praktično delo v arhivih dospelo je do srede med stvarnimi potrebami in tradicionalno znanostjo. Od naših ljudi se zahteva, da hranijo in urejajo gradivo, to je da opravljajo teh­ nično in administrativno delo, a del naših arhivistov sestavljajo ljudje s fakultetno izobrazbo, od katerih se zahteva samostojno znanstveno delo. Ako se po eni strani kritizira nedisciplino pri delu, ki je pripeljala do tega, da se zelo malo dela na urejanju in inventarizaciji, je to prišlo zaradi tega, ker so nekateri arhivisti izključno delali na posameznih temah. Do tega protislovja je privedel zgodovinski razvoj arhivistike, kajti arhivisti so bili predvsem zgodovinarji, toda ko je priliv sodobnih fondov prenesel pozornost na moderno zgodovino, omejenost prostorov, nove tehnične zmogljivosti, potrebe hitrejšega iskanja dokumentov itd., je to privedlo do omenjenega protislovja med novimi potrebami na eni strani in tradicionalnim pojmovanjem arhivistike na drugi strani.«12 K razjasnitvi vprašanja znanstvenega dela v arhivih je dr. Vilfanu mnogo pri­ pomogla udeležba na mednarodni konferenci Okrogle mize arhivov (Table ronde des archives) pod okriljem Mednarodnega arhivskega sveta maja naslednjega leta (1957) v Zagrebu, ki se je ukvarjala tudi s tem vprašanjem. Se danes so aktualne njegove ugotovitve o znanstvenem delu v arhivih, ki jih je kasneje zelo preudarno opredelil v publikaciji Arhivi v Sloveniji z besedami: »Čeprav se mora glavno delo arhivov usmeriti na pripravo gradiva za znanstveno uporabo, arhivi ne smejo za­ nemarjati tudi lastne znanstvene dejavnosti, ker je ta nujen pogoj za primerno raven samih arhivskih kadrov.« Med ustreznimi oblikami znanstvene dejavnosti arhivov je zlasti poudarjal pomen preučevanja strukture organov za delo arhivov. Tako se je leta 1963 zelo navduševal za upravno-historični zemljevid Slovenije s spremnim besedilom, na osnovi katastrskih občin in ki naj bi upošteval tudi naj­ novejši čas. Projekt pa žal ni bil uresničljiv, ker ni bilo mogoče zagotoviti trdnejše Izraz arhivistika so v tem času uporabljali za arhivsko poklicno delo. J. F., Sa prve redovne godišnje skupštine Saveza istoriskih društava FNRJ, Arhivist (Beograd), б. 1956, zv. 3-4, str. 5-6. 19 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK organizacijske osnove, kot jo je moglo dati arhivsko društvo. Zato je predlagal, da bi se oblikovala nekakšna odgovorna delovna skupnost arhivov, ki bi ji načeloval Državni arhiv. Tako je prvič prišel na idejo o skupnosti arhivov, ki je nato zaživela po izidu arhivskega zakona. Dejansko si je pod skupnostjo arhivov predstavljal za naše razmere prilagojeno arhivsko direkcijo, kakršne so obstajale v zahodnih dr­ žavah.13 Na skupščini Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije na Ohridu maja 1958 je dr. Vilfan kot nalogo arhivov nenazadnje poudaril tudi znanstveno obde­ lavo arhivske metodologije v okviru arhivistike kot znanstvene discipline. Sicer se ta lahko opravlja na katedrah, a ni dvoma, da morajo arhivistiko kot znanost v prvi vrsti razvijati arhivi sami, saj pri tem ni teorije brez prakse. Vrnimo se na ljubljanski Mestni arhiv. Različna stališča glede vprašanja stro­ kovnih obvez delavcev s fakultetno izobrazbo so bila načelno odpravljena s skle­ pom, sprejetim na seji upravnega odbora arhiva junija 1957, ki je bil sicer kom­ promis. V organizacijskem pogledu je bil uveden poseben referat za koordinacijo arhivskega dela, ki naj bi vodil evidenco nad gradivom pred prevzemom (t.i. zunanjo evidenco), pripravljal gradivo za obdelavo, ga dodeljeval v delo in vodil vso dokumentacijo o opravljenem delu na fondih, kakor tudi arhivske poslovne knjige. S tem je nastala centralna službena evidenca o gradivu in o delu na gradivu, preprečena je bila neenotnost in pomanjkljivost dokumentacije. Samo delo v ar­ hivu pa je dr. Vilfan kot pravnik želel kolikor mogoče urediti s poslovniki. Sicer pa je že v publikaciji 60 let Mestnega arhiva Ljubljanskega (1959) ob­ žaloval, da najidealnejši način razdelitve strokovnega dela, po katerem vsaka posa­ mezna skupina odgovarja za določen sektor gradiva (npr. oddelek za srednji vek, oddelek za dobo od 16. do 18. stoletja in oddelek za novo gradivo), v primeru Mestnega arhiva ni izvedljiva. Spoznanje o pravi razdelitvi dela se je na splošno uveljavilo v arhivih šele kasneje, toda že v sklepu Skupnosti arhivov Slovenije o nazivih delovnih mest in ugotavljanju strokovne usposobljenosti iz oktobra 1968 je pri specialnih strokovnih izpitih dr. Vilfan predvidel specializacijo glede na pod­ ročje ustvarjalcev gradiva (do 16. stoletja, od 16. do 18. stoletja, za gradivo gos­ podarskih provenienc, gradivo upravnih in sodnih provenienc od 18. stoletja dalje, gradivo socialne in zdravstvene dejavnosti, kulture in prosvete od 18. stoletja dal­ je) in s tem razločno nakazal povezavo specializacije z organizacijo dela v arhi­ vih.14 Sergij Vilfan, Jože Žontar, Arhivi v Sloveniji, Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1970, str. 58-59; ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 6, mapi 1962 in 1963. Objave Skupnosti arhivov Slovenije, 2,1968, str. 21—22. 20 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE S prenosom pravic ustanovitelja od Mestnega na Okrajni ljudski odbor Ljublja­ na leta 1955 je Mestni arhiv ljubljanski izgubil svojo dotedanjo upravno-terito- rialno podlago. Njegov status je postal do neke mere nejasen, ker okrajne ljudske odbore splošni zakon o državnih arhivih iz leta 1950 še ni mogel predvideti kot ustanovitelje mestnih arhivov. Sicer je že dalj časa trajala diskusija o tezah za novi splošni zakon, sedaj pa so prišla v ospredje nesoglasja med obstoječim arhivskim zakonom in novo ureditvijo ljudskih odborov.15 Dr. Vilfan je v časopisu Komuna zapisal, da nam sedanje spremembe v upravno-teritorialni razdelitvi ponujajo ugodno priliko, da postavimo mrežo arhivov na čvrsto organizacijsko osnovo. Skrb okrajnih ljudskih odborov bo, da se ta proces izvede pazljivo, pravilno in na tak način, da tudi arhivska služba ljudskih odborov doseže nivo, ki bi ga morala 16 imeti. Ob pričakovanju sprememb je leta 1957 dr. Vilfan kot problem Mestnega arhiva, ki ga močno ovira pri delu, opisal dejstvo, da je arhivska zakonodaja zastarela in zato pristojnosti arhiva še niso nesporne. »Smatram pa, da je brez dvoma v naši pristojnosti, da skrbimo za ves povojni arhivski material upravnih organov nižjih stopenj, kar jih je bilo na območju tedanjega okraja.« V praksi pa so takoj naleteli na pomanjkanje prostorov in na odpor Državnega arhiva. Rešitev prvega si je dr. Vilfan zaman obetal od Okrajnega ljudskega odbora. Zal je moral tudi ugotoviti, da je bila večina intervencij zaradi ohranitve arhivov brez vidnejših učinkov. V zvezi z razširitvijo zunanje evidenčne službe (v začetku leta 1957) so z Državnim arhivom brezuspešno stopili v stik zaradi razmejitve kompetenc nad podjetji. Do kompetenčnega konflikta je prišlo zopet naslednje leto, ko je Mestni arhiv pregledoval stanje arhivskega gradiva v nekaterih dolenjskih občinah ljub­ ljanskega okraja in so predvideli koncentracijo ogroženega gradiva v nekaj skla­ diščih, proti čemer je Državni arhiv vložil ugovor. Zato so tako dejavnost omejili na skrajni minimum, pričakujoč, da bo vprašanje rešeno z novim arhivskim zako­ nom. Ozadje spora je bilo različno razlaganje pristojnosti arhivov: po mnenju Državnega arhiva (davnega leta 1910 ga je zagovarjal že dr. Josip Mal) naj bi se pristojnost ravnala po pomenu gradiva, medtem ko se je na splošno že uveljavila delitev pristojnosti po stopnji ustvarjalcev arhivskega gradiva. Referat Roberta Henrija Bautierja na Okrogli mizi arhivov v Zagrebu maja 1957 o Položaju arhivov in arhivistov v državi, ki je bil osredotočen na funkcije arhiva, kakor temu sledeča diskusija, so napravili na dr. Vilfana zelo velik vtis.17 Ni Jovan Marjanovič, Diskusija o tezama za novi opšti zakon o arhivima, Arhivist (Beograd), 4, 1954, zv. 2, str. 72-79. Sergej Vilfan, Gradski arhivi i reorganizacija uprave, Komuna, Časopis Stalne konferencije gradova i gradskih opština Jugoslavije (Beograd), 2,1955, št. 6, str. 31—32. Charles Braibant, Robert-Henri Bautier, La place des archives et des archivistes dans l'Etat, v: Une Table 21 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK slučajno, da je nato tozadevno problematiko v jugoslovanskih razmerah sam po­ drobno obdelal na skupščini Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije na Ohridu maja naslednjega leta (1958) v referatu z naslovom Položaj in vloga arhivov v socialistični Jugoslaviji.18 Nastop dr. Vilfana na skupščini Zveze je bil zelo lepo sprejet in Franjo Biljan, direktor Državnega arhiva Jugoslavije, je v po­ ročilu o skupščini zapisal, da je bila to doslej najuspešnejša in najplodnejša skup­ ščina Zveze tako glede izbora tem kot glede nivoja referatov in diskusije. Kot po­ sebno pozitivno je ocenil — kar je bila splošna značilnost nastopov dr. Vilfana, — da se je, držeč se splošne problematike, osredotočil na nekaj osnovnih, bistvenih in aktualnih vprašanj, izbranih izmed številnih nalog, za katere je ugotovljeno, da se postavljajo pred arhivske delavce. Biljan je namreč hitro spoznal sposobnosti dr. Vilfana ter ga znal pritegniti, kadar so se zvezni organi obračali nanj s stro­ kovnimi nalogami. Razumljivo je, da je bil dr. Vilfan izvoljen v novi izvršni odbor Zveze (član tega odbora je bil do občnega zbora Zveze septembra 1961 na Bledu), medtem ko je bil doslej (od prve skupščine leta 1953) že član uredniškega odbora Arhivista, glasila Zveze (ponovno v letih 1969—1971). Prav tako je bil od junija 1958 tudi član izvršnega odbora republiškega društva arhivskih delavcev (do janu­ arja 1971). Moramo pa poudariti, da mu je bilo organizacijsko delovanje tuje in se nikoli ni silil v ospredje. Ko se je decembra 1959 v zvezi s prenosom sindikalnih funkcij Zveza društev arhivskih delavcev Jugoslavije reorganizirala in je nadalje delovala le kot strokovna organizacija, je za izredno skupščino Zveze pripravil nova društvena pravila.19 Ko se je dr. Vilfan vrnil s skupščine na Ohridu, je z obžalovanjem ugotavljal, da je glavni problem arhivske službe pri nas ta, da edino v Sloveniji za to nimamo še nobenih perspektiv. Vedel je, da bo mogoče kaj spremeniti edino z novim ar­ hivskim zakonom. V upanju, da bo to pripomoglo k izboljšanju razmer, je z ve­ seljem sprejel imenovanje Sekretariata Zveznega izvršnega sveta za prosveto in kulturo v komisijo za pripravo predloga novega zakona o arhivih in odslej so se vrstila številna službena potovanja v Beograd. Se v istem letu — potem ko so proučili dotedanje osnutke in pripombe — je uspel pripraviti nov osnutek zakona, upoštevajoč tudi stališča skupščine Zveze na Ohridu, toda tudi ta osnutek ni bil ronde utile a l'histoire. Paris, Direction des Archives de France, 1958, str. 63-94; Franjo Biljan, Treća međunarodna konferencija »Okruglog stola arhiva«. Arhivist (Beograd), 7, 1957, zv. 3-4, str. 83-88. Položaj i uloga arhiva u socialističkoj Jugoslaviji, Arhivist (Beograd), 7/recte 8, 1958, zv. 3-4, str. 45-61. Franjo Biljan, Treća skupština Saveza društava arhivskih radnika Jugoslavije, Arhivist (Beograd), 7 /recte 8/, 1958, zv. 3-4, str. 7-10; isti, Vanredna skupština Saveza društava arhivskih radnika Jugoslavije, Arhi ­ vist (Beograd), 8/recte 9, 1959, zv. 3-4, str. 7; Urednici i članovi uređivačkog odbora »Arhivista« od 1951. do 1961. god., Arhivist (Beograd), 12, 1962, zv. 1, str. 269. 22 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE Zapiski dr. У/ilfana na sestanku 4. maja 1961 (Biblioteka SAZU, Zapuščina Sergija Vilfana) 23 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK sprejet, marveč se je začelo razpravljati o republiški zakonodaji brez enotnega zveznega zakona.20 Dobil je tudi nove zadolžitve. Pomemben je bil delež dr. Vilfana že pri pripra­ vah za obnovo arhivskih pogajanj z Avstrijo (od januarja 1958), nato pri izdelavi elaboratov glede zahtev za izročitev registratur iz dunajskih arhivov (tudi za ce­ lotne jugoslovanske zahteve, posebej za Bosno in Hercegovino). Po nalogu Dr­ žavnega sekretariata za zunanje zadeve se je v aprilu in maju 1961 kot ekspert udeležil prvih pogajanj na Dunaju za izvedbo arhivskega sporazuma z Avstrijo, ki pa so kmalu zastala.21 Naslednje leto je sodeloval pri prevzemanju Jugoslaviji iz­ ročenih arhivalij iz Državnega arhiva v Trstu. Po obnovitvi pogajanj z Avstrijo leta 1975 je postal v mešani jugoslovansko-avstrijski komisiji član jugoslovanske delegacije, v jugoslovanskem delu ekspertnih komisij pa vodja (za gradivo iz koroških in tirolskih arhivov) oziroma član (za gradivo iz Štajerskega deželnega arhiva). Žal mu je nadaljnje neposredno delo pri teh vprašanjih preprečila promet­ na nesreča na Dunaju septembra istega leta. Za zasluge pri vračanju arhivov iz Avstrije ga je Arhivsko društvo Slovenije sprejelo za častnega člana (februarja 1984).22 60-letnici Mestnega arhiva (1959) so dali večji poudarek, saj so imeli tudi kaj pokazati. Dr. Vilfan je s sodelovanjem kolektiva ustanove objavil Splošni pregled fondov in zbirk Mestnega arhiva ljubljanskega, prvi sistematični arhivski vodnik pri nas. Ta je bil nato vzor Splošnemu pregledu fondov Državnega arhiva LRS (I960), oba pa sta bila vzpodbuda za nastanek Vodnika po arhivih Slovenije (1965), pri katerem je dr. Vilfan tudi sodeloval z nasveti.23 Zelo pa ga je to leto razveselilo povabilo profesorja dr. Frana Zwittra, da naj za Slovensko matico napiše Pravno zgodovino Slovencev, kar je brez pomislekov tudi sprejel. Seveda je tako obsežno delo zahtevalo celega človeka in razumljivo je, da arhiv nekaj časa ni mogel biti glavna skrb dr. Vilfana.24 F(ranjo) B(iljan), Rad na novom zakonu o arhivima, Arhivist (Beograd), 8/recte 9,1959, zv. 1-2, str. 73. ZAL, LJU 247 (Zgodovinski arhiv Ljubljana), šk. 34, a. e. 297. Milko Kos, Iz Državnega arhiva v Trstu Jugoslaviji izročene arhivalije, Zgodovinski časopis 15, 1961, str. 197-199; Kristina Samperl Purg, Pozdrav na slovesnosti ob sprejemu častnih članov Arhivskega društva Slovenije v Ljubljani, 8. februarja 1984, Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 7, 1984, št. 1—2, str. 76—77. V: 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959, str. 73—187; Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960,171 str.; Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965, 615 str. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, 568 str. 24 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE Austrijska delegacija: n 1) ar. Godel Korald, Sef delegacije, op. ministar LiIB-a. Pomoćnik g.ISr. odaka za Istočno odolonjo IP-n, 2) Dr.Villgrattner Christine, ravni savet PTP-a (Volkerroohtabt.) 3) ar.Sukows!^ Diet rieh, ataöe, privremeni referent za Jugoslaviju u KIP-u. 4) Dr.iíath Gebhard, gen.diraktor austrijskog Državnog arhiva, Ввб, 5) Dr. ludwig Otruba, okt ut, 1 iotarotvo prosvjete, Зеб, 6) Dr. Stanislav Hafner, Državna biblioteka, Ikič, 7) Dr. Otto Drischl, Univerzitetska biblioteka, Ввб, 0) Ur. Erhard ClasB, Univerzitetska biblioteka, Crao, 9) Dr. alter rodi, Uundesdenknalant , Веб, 10) Dr. Gerhard Eger, uzej primonjcne umetnosti, Зеб, 11) Dr. Adolf Kais, 'triolo žkl muzej, 5еб, 12) Dr. ich-rd litzingar, Gerichtshof, Justizministerium, Ввб, 13) Dr. Zatsohek Heinz, oniv-prof., kustos Vojno-istorijekog muzeja, Воб, 14) Dr. 'iausmunn, kustos, vojno-lstorijski muzej, Ввб, 15) Domdklau, savotnik, ministarstvo obrano, Зеб, 16) Зг..-Iogfrieđ chnurror, ured pokr jinske vludo tajorske,Grao, 17) Dr. Druno iindor- 'riegolstein, vl5i savetnlk pri pokrajinskoj vladi, Orne, 18) Dr. Liselotte Рогкиапп, viSi savetnlk, Grac, 19) Dr. Gritz Posch, điroktor zemaljskog arhiva, rac, 20) Dr. olfgang Uittig, arhivski viSi savetnlk, Crao, 21) Dr. Othnar iiudan, zanenik điroktora ureda pokrajlsnke vlade I oružko, Celovec, 22) Dr. Gotbcrt oro, direktor zemaljskog muzeja Poruäke, Celovec, 23) Dr. Half Unkart, savetnlk, Celovec, 24) Dr. Hans Dachnann, direktor arhiva, Pirol, Innsbruck. Jugoslovanska delegacija« 1) Uhiv-prof.Dr. Prane Cvltor, Sef delegacijo, 2) Davotnik Cvotislav Todorovič, D3XP, 3) Dranjo iJiljan, direktor Državnog arhiva РПНЈ, eksperti : 'ir. o dan Iřiznan Dr. Sergej Vilfan Početak pregovora ; 6.IV.1961 u 11 sati, cgradaxAllgenoinos Vorwaltungsarchlv (telefon: 63 32 28), len I.,. allnoretrasse 6a , sula br. 2 Sestava avstrijske in jugoslovanske delegacije na pogajanjih, 1961 (Biblioteka SAZU, Zapuščina Sergija Vilfana) 25 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Komaj je obsežno delo uspešno zaključil, mu je položaj Mestnega arhiva pov­ zročal nove težave. Maja 1962 je ugotavljal, da niso nejasne le kompetence arhiva, marveč tudi njegov status; naknadno in samo ustno je namreč izvedel, da so že od preteklega leta ustanova Mestnega sveta Ljubljane. V zvezi s spremembo sistema financiranja kulturnih ustanov je novi ustanovitelj arhiva zahteval izdelavo elabo­ rata o možnostih za prehod na samostojno financiranje. Slo je v principu za način prevzemanja delovnih obvez s pogodbo in ne po proračunskem sistemu ter za možnost ustvarjanja lastnih dohodkov. To možnost je dr. Vilfan videl predvsem 2 zaračunavanjem uporabnine za izposojanje spisov in načrtov, pri čemer je bilo treba seveda predvideti precej obsežne oprostitve, z zaračunavanjem hrambe pod­ jetjem ob izročitvi gradiva arhivu ter s prevzemanjem del za naročnike, predvsem znanstvenih elaboratov na podlagi arhivskega gradiva. Pred enak problem so bili postavljeni tudi drugi arhivi, zato so dr. Vilfana naprosili, da je imel v Društvu arhivskih delavcev LRS predavanje o problemih financiranja arhivskih zavodov in delitvi osebnega dohodka (marca 1962).25 Glavni problem je bil ta, da se je pri fi­ nanciranju Mestnega arhiva začelo čutiti nazadovanje dotacij. Nastopile so finanč­ ne težave, ki so onemogočale vsakršno resno delo na temeljnih nalogah arhiva. Zastoj v arhivski zakonodaji je bil premagan šele s sprejetjem nove ustave aprila 1963, po kateri je arhivska služba kot družbena služba v prvi vrsti temeljila na občini. Federacija je morala predpisovati za to področje le splošne zakone, s katerimi je določala načela za urejanje odnosov, ki so bili pomembni za osnovno enotnost družbenega in političnega sistema. Specifičnost jugoslovanske ureditve je bila v tem, da je občina postala primarna baza organizacije arhivske službe. Z drugimi besedami (tako je dr. Vilfan jugoslovansko ureditev pojasnjeval na med­ narodni konferenci Okrogle mize arhivov v Bukarešti septembra 1969): če nek fond kakršnega koli izvora po predpisih ni v pristojnosti zveznega ali republiškega arhiva, je za njega avtomatično pristojen arhiv, ki deluje v imenu občine. Kon­ ferenca je namreč obravnavala arhive, pristojne za gradivo lokalnih skupnosti in po naši tedanji ureditvi so bili to regionalni arhivi.26 Težišče dela na arhivski zakonodaji je prešlo na republike. Tako je na začetku leta 1964 Republiški sekretariat za kulturo in prosveto naročil Arhivskemu društvu izdelavo elaborata o stanju, problemih in perspektivah arhivske službe v Sloveniji, ki naj bi služil kot osnova za razpravo v republiški skupščini, za sestavo repub­ liškega arhivskega zakona ter sedemletni načrt razvoja kulture. V zadnjem času je bilo že nekaj napravljenega v tej smeri. Na podlagi sklepa novomeškega posve­ ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 6, mapa 1962. Sergij Vilfan, Arhivi lokalnih zajednica (komunalni arhivi) u Jugoslaviji, Arhivist (Beograd), 19, 1969, št 2, str. 3-20. 26 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE toVanja oktobra 1962, prvega posvetovanja Arhivskega društva Slovenije, smo v društvenem odboru začeli razpravljati o arhivskem omrežju. Priprava Vodnika po arhivih Slovenije se je bližala zaključku, tako da smo razpolagali že s številnimi zanesljivimi podatki, potrebnimi za analizo. Rok je bil silno kratek, dr. Vilfan se je začuda hitro lotil pisanja, tako da sem komaj sledil z zbiranjem potrebnega gra­ diva. Vzdušje je bilo dobro — zaradi občutka, da se je vendar nekaj premaknilo in da prizadevanja ne bodo zaman. Osnutek zvezne arhivske zakonodaje je bil tedaj že v razpravi v Zvezni skupščini. Iz dneva v dan se je krepil občutek, da je moč iti korak dalje od dotedanjih razprav o bodočem razvoju arhivov. V elaboratu smo poudarili, da dosedanja neusklajenost arhivskega omrežja in delovanja arhivskih zavodov terja postavitev take organizacije arhivske službe, ki bo na učinkovit in ekonomičen način zajela vse ozemlje in na njem vse historično gradivo: tisto, ki je že dozorelo za prevzem v arhiv, in tisto, ki šele nastaja. Pred­ vsem si moramo biti na jasnem, kakšni naj bodo arhivski zavodi. Treba je opustiti dosedanjo razdrobljenost, zbiranje neznatnih količin arhivskega gradiva po oma­ rah, ropotarnicah in podstrešjih, torej gradiva, ki potem leži neobdelano in brez strokovne oskrbe odvisno bolj ali manj od naključnih okoliščin. Treba je ustvariti zavode, ki bodo sami zmožni sistematičnega dela, ki bodo sproti vzdrževali stik z operativo, sistematično sproti prevzemali dozorelo gradivo in ga v ustaljenem delovnem procesu sproti obdelovali. Taki zavodi morajo imeti primerno velika, strokovno opremljena in pred požari varna skladišča, potrebne pomožne prostore, delavnice ter dovolj kadra različnih kvalifikacij. Po bodoči organizaciji arhivske službe v Sloveniji naj bi obstajal za gradivo republiške provenience republiški ar­ hiv, za ostalo gradivo pa regionalni arhivi. Pri presoji med večjim in manjšim šte­ vilom regionalnih arhivov se je pokazala — ob tedanjem družbenem vrednotenju pomena arhivskega gradiva in posledično arhivske službe — še kolikor toliko realna kot najboljša rešitev štirih regionalnih arhivov v Sloveniji: Ljubljana, Maribor, Celje in Koper ali Nova Gorica, s tem, da bi imeli ti arhivi po potrebi tudi skla­ dišča izven svojega sedeža za gradivo zadevnega območja, npr. regionalni arhiv v Ljubljani skladišči v Kranju in Novem mestu. Tako število regionalnih arhivov smo utemeljevali na dejstvu, da je skupno financiranje cenejše in da posamezne občine ne bi zmogle ustanoviti ustreznega arhiva. Prosvetno-kulturni zbor Skup­ ščine SR Slovenije je na svoji seji decembra 1964 brez pripomb sprejel predlagane rešitve in naložil Republiškemu sekretariatu za kulturo in prosveto, da pripravi osnutek arhivskega zakona.27 ARS 1115 (Skupščina SR Slovenije), vrečka 44 ter šk. 1809, mapa 63-11; ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 7, mapa 1964. 27 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Zakonske osnutke o arhivskem gradivu, o arhivih, o Arhivu Slovenije ter o Arhivskem svetu Slovenije, ki jih je pripravil dr. Vilfan, so na Republiškem se­ kretariatu predelali in združili v en zakon. Junija 1965 je šel predlog na sejo Iz­ vršnega sveta, kjer pa ni bil sprejet. Tako je bilo treba kar naprej nekaj pojasnjevati in dokazovati, pisne obrazložitve sva z dr. Vilfanom producirala kar po tekočem traku. V drugo je Izvršni svet z manjšimi popravki soglašal z osnutkom zakona in februarja 1966 je Skupščina SR Slovenije sprejela prvi slovenski zakon o arhiv­ skem gradivu in arhivih, ki je položil temelje tudi današnji arhivski službi v Re­ publiki Sloveniji.28 Da bi izrabili ugoden trenutek, smo pohiteli s pripravami za oblikovanje mreže regionalnih arhivov. V dogovoru z Republiškim sekretariatom za prosveto in kul­ turo je že pripravljalni odbor Skupnosti arhivov Slovenije, za katero je dr. Vilfan nato pripravil statut ter pristopne pogodbe, aprila 1966 poslal vsem občinskim skupščinam teze o organizaciji arhivske službe v Sloveniji. V njih so bila obraz­ ložena izhodišča glede organizacije arhivskega omrežja, glede kvalifikacije kadrov, ki jih potrebujemo v arhivih, ter glede potrebne integracije arhivske službe. Pri organizaciji arhivskega omrežja se je izhajalo iz načela, da arhivski zavodi v Celju, Kopru, Ljubljani in Mariboru prevzamejo približno območja okrajev po tedanjem stanju, upoštevajoč tudi želje občinskih skupščin, obstoječa arhiva v Piranu in Ptu­ ju pa obdržita dotedanje območje, ker sta dokazala svojo sposobnost za obstoj. Tako se je v naslednjih letih postopoma izoblikovala v republiki mreža regionalnih arhivov, kakor jo poznamo še danes.29 Za Skupnost arhivov Slovenije je dr. Vilfan pripravil še dva akta: Sklep o nazivih delovnih mest in ugotavljanju strokovne usposobljenosti v arhivih ter priporočila o temeljnih načelih za delitev osebnega dohodka (1968) ter Načela za sestavo pravilnikov o uporabi arhivskega gradiva (1971).30 Poseben problem pa se je pojavil glede treh občin severne Primorske: Nove Gorice, Ajdovščine in Tolmina, ki so želele arhivsko službo poveriti Goriškemu muzeju, ker niso imele pogojev za ustanovitev lastnega arhiva, priključitvi kopr­ skemu arhivu pa so odločno nasprotovale. Ena osnovnih intencij organizacije ar­ hivske službe — na kateri smo vztrajali — je bila ta, da sta arhiv in muzej po svojem značaju, nalogah in metodah dela dve povsem različni službi, doslej je namreč njuno združevanje vedno šlo na škodo arhivske službe. Če bi na novogoriškem primeru popustili, bi to pomenilo propad celotnega projekta, ob tem da so tudi ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 8; zakon je bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 4-24/1966. ARS 1115, (Skupščina SR Slovenije), šk. 1809, mapa 63-11; ARS 0 (Skupnost arhivov Slovenije), šk. 1; Objave Skupnosti arhivov Slovenije, 3,1971, str. 11-12. Objave Skupnosti arhivov Slovenije 2,1968, str. 8—22 ter 3,1971, str. 2-10. 28 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJzV VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE nekatere druge občinske skupščine pritiskale na združitev z lokalnim muzejem, problem je rešil dr. Vilfan tako, da smo uporabili člen arhivskega zakona, ki je določal, da dokler občinska skupščina ne organizira službe varstva arhivskega in registraturnega (danes bi rekli dokumentarnega) gradiva, opravlja to službo za nje- nO območje in na njene stroške Arhiv Slovenije. Določilo je bilo sicer mišljeno kot prisila za dosego osnovnega cilja, da bi se izvajala arhivska služba na celotnem ob­ močju republike. V tem primeru pa je omogočilo glede na specifične razmere tako rešitev, da si je Arhiv Slovenije pridržal opravljanje omejenega števila zahtevnejših opravil, za ostale pa je pooblastil Občinsko skupščino Nova Gorica, da je v soglasju z ostalima dvema zainteresiranima občinama ustanovila arhivski oddelek v Novi Gorici. Iz tega pa se je nato leta 1972 razvil samostojen arhivski zavod.31 Tako je bil dr. Vilfan še v polni meri in zelo aktivno udeležen pri prenovi arhivske dejavnosti v Sloveniji, ki se je začela sredi šestdesetih let prejšnjega sto­ letja. Vedel pa je, da v stanju, v kakršnem je Mestni arhiv glede kadrov in prosto­ rov, ne more prevzeti obveznosti po arhivskem zakonu za novo območje, ki je zajemalo vso osrednjo Slovenijo, niti si ni predstavljal, kako bi bilo to mogoče finančno izpeljati. Zato si ni prizadeval, da bi občine na novem območju arhiva prevzele soustanoviteljske pravice, marveč je skušal doseči, kar je tudi omogočal zakon, da občinske skupščine pooblastijo Mestni arhiv, da opravlja naloge arhiva na njihovem območju. Postavil pa je pogoj, da posamezna občina zagotovi lastno skladišče in tam zaposli delavca za tekočo manipulacijo. Ostala dela na gradivu v skladišču bi se porazdelila med delavce arhiva na sedežu zavoda. Nekaj občin je sicer sklenilo take načelne dogovore, vendar niso dejansko izpolnjevale dogovor­ jenih pogojev, udeležba delavcev arhiva na podlagi priložnostnih pogodb pa je vsaj za silo omogočila kritje izpada ljubljanskega dohodka. Edina svetla izjema je bila po zaslugi dr. Pavleta Blaznika občina Škofja Loka. Pod takimi pogoji seveda nikakor ni bilo mogoče začeti z resnim opravljanjem temeljnih nalog arhiva. V letu 1968 je Mestni arhiv dopolnil 70 let svojega delovanja in ob tej priliki je dr. Vilfan zapisal, da je bilo zadnjih pet let tako kritičnih in je zavod v marsičem toliko potisnilo nazaj, da večji poudarek na obletnici ne bi bil umesten. Le v Kro­ niki je objavil pregled delovanja arhiva v preteklem desetletju.32 Če se je hotelo zavodu zagotoviti eksistenco in nadaljnji razvoj, s tem pa tudi službo varstva ar­ hivskega gradiva na velikem delu Slovenije, so bile potrebne korenite spremembe, tako v organizacijskem, finančnem, predvsem pa kadrovskem pogledu, za katere Jože Žontar, Zavod za varstvo arhivskega gradiva v Novi Gorici (1966-1971), Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Nova Gorica 2002, str. 18-25. Sergij Vilfan, Sedemdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgo ­ dovino, 16, 1968, zv. 3, str. 161—164. 29 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK se dr. Vilfan ni mogel več navdušiti. Zato je razumljivo, ko je po njegovem odho­ du na Pravno fakulteto Mestni arhiv prerastel v regionalnega, da je tak razvoj sprejel z občutkom otožnosti. To je tudi povedal leta 1989, ko smo mu izročali priznanje za njegove zasluge ob 90-letnici arhiva. Kmalu po svojem prihodu v Mestni arhiv se je začel dr. Vilfan ukvarjati tudi s strokovnimi vprašanji in se vključevati v strokovne razprave Društva arhivskih delavcev LRS, kot se je tedaj imenovalo Arhivsko društvo Slovenije. Na članskem sestanku društva oktobra 1955 so dr. Maks Miklavčič, Marija Verbič in dr. Sergij Vilfan govorili o inventarizaciji arhivov. Pokazalo se je, da je terminologija v posameznih arhivih zelo različna, zato je dr. Vilfan aprila 1956 pripravil elaborat z naslovom Inventarizacija (osnovni pojmi in terminologija). Podrobno je obrazložil arhivski postopek ter poslovne knjige in pripomočke, ki jih morajo ob tem izde­ lovati arhivi. Kot kriterij za razlikovanje med poslovnimi knjigami in pripomočki je vzel funkcije, ki jih ti vršijo: prvi imajo dokumentarni značaj (npr. akcesijska knjiga, razni inventarji), naloga drugih pa je reprezentirati arhivsko gradivo ter s tem služiti obiskovalcu pri iskanju spisov (npr. repertoriji, indeksi).33 Sam se je prav v tem času veliko ukvarjal s prvo grobo ureditvijo gradiva v Mestnem arhivu, tako da je v dodatku k Arhivistu 1956 že objavil razpredelnico fondov Mestnega arhiva ljubljanskega.34 Jugoslovansko strokovno javnost je dr. Vilfan opozoril nase v istem letniku Arhivista s prispevkom Decimalna klasifikacija v arhivistiki. Vprašanje je bilo po eni strani aktualno zato, ker so začeli pri administrativnem poslovanju ljudskih odborov uporabljati decimalno klasifikacijo pri odlaganju rešenih zadev, po drugi strani pa kot vprašanje, ali je možno uporabljati decimalno klasifikacijo pri ureja­ nju fondov ter pri izdelavi arhivskih indeksov. Glede prvega je lahko presodil na podlagi lastnih izkušenj iz časa pred prihodom v arhiv, glede drugega pa se je od­ ločno postavil na stališče, da je treba uvajati moderne metode dela tudi v arhive, in poudaril: »Preden izberemo metodo, po kateri bomo delali v arhivu, posebno pa preden se odločimo za takorekoč tradicionalne (in s tem kakor koli že primitivne metode), je potrebno preučiti tudi vse možnosti, ki jih nam nudi uporaba mo­ dernih metod. Ako te možnosti obstoje, se je potrebno odločiti za moderne po­ stopke, ker bomo sicer delo naših arhivov že v začetku usmerili na stare in iz- S(ergij) V(ilfan), Inventarizacija (Osnovni pojmi in terminologija), 6. 4. 1956, 8 str. ter S(ergij) V(ilfan), širši tekst o inventarizaciji, 19. 10. 1956, 16 str.: ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 2, mapa sejni zapisniki 1955—1956 ter fasc. 3, mapa razno 1956—1957; S(ergij) Vilfan, Kurs Društva arhivskih radnika Slovenije o istoriji uprave u Sloveniji, godišnja skupština i plenarni sastanak članova, Arhivist (Beograd), 6,1956, zv. 1, str. 110. Dodatak 7 k Arhivistu (Beograd), 1956, št. 2, str. 131—136. 30 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE hl i ene kolesnice, a ravno v arhivistiki prehod s teh kolesnic zahteva ogromne napore.«35 Odslej so začeli zanimati dr. Vilfana sistemi arhiviranja v registraturah. V na­ slednjem prispevku v Arhivistu Pisarniško poslovanje in arhivska služba je podal historiat uredbe o novem pisarniškem poslovanju, pripombe na terminologijo, ki 'o je ta prinesla, prikaz šifer in novega načina urejanja spisov ter prednosti sistema šifer za škartiranje. Ocenil je, da je novi sistem pisarniškega poslovanja napreden in koristen ne le za potrebe operativne manipulacije, marveč tudi v perspektivi arhivske službe. O tem je predaval tudi upravnikom arhivov v Srbiji na seminarju, ki ga je poredil Državni arhiv LR Srbije.36 * Naslednje leto (1959) je v publikaciji Iz arhivistike, Priručnik za službenike arhiva obdelal poglavje Registratura in arhiv, v katerem je podal sistematičen pregled in razvoj sistemov arhiviranja (posebej za spise, dokumentarne knjige ter po mešanem sistemu aktov in knjig), značaj fon­ dov glede na različne sisteme arhiviranja ter delo arhiva z registraturami. Prikaz je slonel predvsem na poznavanju upravnega poslovanja v Sloveniji, moramo pa poudariti, da je predstavljala publikacija prvi poskus skupnega jugoslovanskega arhivskega priročnika. Veliko pozornost je namenil tudi terminološkim vpraša- 37 njem. I njegovo obžalovanje ter da je obdolženec storil prekršek močno vinjen ali celo izpvan in razburjen, da pa je bilpred tem družbenopolitično aktiven ali celo udeleženec NOB.«'2 1997-2002 Leta 1997 je izšel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških^ ki je vse­ boval popravke in dopolnitve Zakona o prekrških iz leta 1983 (ter vseh dotedanjih popravkov in dopolnitev). Bistveno je posegel v poglavje o organih za postopek o prekrških, kjer so črtali večino starih členov in jih nadomestili z novimi. Večja novost je bil »Svet sodnikov za prekrške«, ki naj bi med drugim predlagal državnemu zboru kandidate za izvolitev v funkcijo sodnika za prekrške, kandidate za razrešitev sodnika za prekrške in odločal o nezdružljivosti funkcije sodnika za prekrške.82 83 84 Že istega leta pa je ustavno sodišče sklenilo, da se večino novih členov, ki so urejali volitve sodnikov za prekrške in predvidevali ustanovitev posebnega organa — Sveta sodnikov za prekrške, zaradi neusklajenosti z ustavo, razveljavi. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodnikov za prekrške na podlagi ustave (in mednarodnih aktov) ni mogoče uvrščati v izvršilno oziroma upravno vejo oblasti in da zakon ni v skladu z ustavo, če obravnava občinske sodnike za prekrške drugače kot sodnike.85 Nato je še istega leta izšel nov Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pre­ krških, 86 ki je na novo določil vlogo Sveta sodnikov za prekrške ter volitve sod­ nikov za prekrške. Pri tem je v skladu z ugotovitvijo, da organi za prekrške 82 Republiški senat za prekrške v Ljubljani, Letno poročilo za 1984 leto, str. 17. 83 Ur. 1. RS, št. 35/97. 84 258. b, 258. c in 258. č člen omenjenega Zakona (Ur. 1. RS, št. 35/97). 85 Odločba Ustavnega sodišča z dne 13. 11. 1997 (Ur. 1. RS, 73/97). “ Ur. 1. RS, št. 87/97. 143 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK spadajo v sodno vejo oblasti, dobil Sodni svet vlogo, da opravi izbiro in predlaga državnemu zboru kandidate za izvolitev v funkcijo sodnika za prekrške in razrešitev sodnika za prekrške (tako kot za sodnike rednih sodišč87). To funkcijo si je prej lastil Svet sodnikov za prekrške.88 Glede pogojev za zasedbo delovnega mesta je seveda odpadlo jugoslovansko državljanstvo in samoupravljanje, bistvena novost je bila tudi trajnost mandata,89 90 drugi Zakon iz leta 1997 pa je dodal še starostni pogoj sedemindvajset let.91’ Po letu 2002 Zakon o prekrških iz leta 1983 je kljub vsem popravkom in spremembam do­ končno povozil čas. Zakon je bil napravljen za drugačne čase in razmere, za drugo družbeno-gospodarsko okolje. Z gospodarskim razvojem družbe, ki je prinesel tudi večjo konfliktnost in doslednejše upoštevanje človekovih svoboščin in pravic, je prišlo do izjemnega povečanja števila prekrškov, ki je doseglo vrh konec de­ vetdesetih let, tak trend pa se je bolj ali manj nadaljeval tudi v naslednje desedetje. Sodniki za prekrške tolikšnega povečanja niso zmogli, posledica pa je bila veliko zastaranj postopkov na prvi in tudi drugi stopnji. Takšno delo »v prazno« je le še spodbujalo vlaganje pravnih sredstev storilcev zoper vsako odločbo, ki jo je izdala policija ali inšpekcijski organ, ali pa nato sodišče; verjetnost, da bo v neki fazi postopek ustavljen zaradi zastaranja pregona, je bila zelo velika. Se tiste zadeve, ki so jih sodniki za prekrške v postopku rešili, so doživljali neslavno usodo »zasta­ ranja« na drugi stopnji, saj tudi senat za prekrške fizično ni bil zmožen rešiti to­ likšnega pripada zadev. Skratka, možnosti za »slabe razvade« so bile idealne in za to obdobje ni mogoče trditi, da je na področju prekrškov delovala pravna država. Erozija spoštovanja pravnega reda in stroški sistema, ki pa ni deloval, so prisilili zakonodajalca k ukrepanju.91 Tako je z Zakonom o prekrških leta 200292 sodnik za prekrške dokončno prešel iz uprave v sodstvo — iz izvršilne v sodno vejo oblasti. O prekrških po novem od­ ločajo okrajna sodišča kot sodišča za prekrške prve stopnje in višja sodišča kot so­ dišča za prekrške druge stopnje. Okrajna sodišča so po začetku dela v zadevah 87 28. člen Zakona o sodiščih, Ur. 1. RS, št. 19/94. 88 Člena 258 b in 258 c omenjenega Zakona (Ur. 1. RS, št. 87/97). 89 258. d člen, 258. e člen in 258. h člen omenjenega Zakona (Ur. 1. RS, št. 35/97). 90 »2. člen: V 258. d členu se v ^adnji alineipika nadomesti s podpičjem in doda nova alinea, ki se glasi: - da je dopolnil П let.« 91 Milan Petek, Redni sodni postopek na prvi stopnji (dalje: Redni sodni postopek), v: 1. dnevi pre- krškovnega prava, zbornik, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 188. 92 Ur. 1. RS, št. 7/03, Zakon se je začel uporabljati 1. 1. 2005. 144 GORAZD STARIHA: SODNIK ZA PREKRŠKE, 1951-2005 prekrškov prevzela vse nerešene zadeve dotedanjih sodnikov za prekrške z ob­ močja svoje krajevne pristojnosti. Sodniki za prekrške, ki so ob začetku dela sodišč v zadevah prekrškov v dr­ žavnem organu opravljali trajno sodniško funkcijo z imenom sodnik za prekrške in so izpolnjevab pogoje po zakonu, ki ureja sodniško službo, so nadaljevali svoj trajni mandat kot okrajni sodniki na okrajnih sodiščih za območje tistega sodnega okraja, v katerem je imel ta organ sedež. Sodnikom za prekrške, ki niso izpol­ njevali pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo po zakonu o sodniški službi, je sodniška funkcija prenehala in so se razporedili na delo, ki je ustrezalo njihovi strokovnosti, izkušnjam in delovni sposobnosti. Prelomnica je dejansko 1.1. 2005, ko se je zakon začel uporabljati. Enotni po­ stopek, ki je do takrat zvečine potekal pred sodniki za prekrške, se je razmejil, nič več ni le enega »vatla« za obravnavanje prekrškov; načeloma hitri postopek pred prekrškovnimi organi, razen v zakonsko določenih izjemah, ter uveljavitev sodne kontrole odločbe prekrškovnega organa v okviru zahteve storilca za sodno varst­ vo z omejenimi možnostmi nadaljnjega pritoževanja, sta dve radikalni prelomnici, ki sta pripomogli k izboljšanju stanja in pravne varnosti na področju prekrškov. Dodatna novost, ki je že pred sprejetjem zakona in potem še nekaj časa vzne­ mirjala (in še vznemirja) javnost, predvsem strokovno, pa je bil uklonilni zapor kot sredstvo za prisiljevanje plačila izrečenih glob. Uporabljen je bil model iz nem­ škega pravnega sistema, kjer se je izkazal kot učinkovito sredstvo; brez slednjega bi — tako v Nemčiji — sistem globe kot sankcije za prekrške padel. Ugotovitve iz naše prakse potrjujejo ustreznost odločitve zakonodajalca.93 Seveda pa sta uspešnost reforme in sprememba družbenega ozračja (slabih razvad) odvisna tudi od strokovne usposobljenosti sodnika in iznajdljivosti, ne na­ zadnje pa od strokovnega poguma, da ves procesni instrumentarij, ki mu je na voljo, tudi uporabi.94 Bistvena novost reforme prava prekrškov je torej razmejitev pristojnosti za odločanje o prekrških med prekrškovne organe in sodišča. O prekrških se sedaj odloča v hitrem postopku o prekršku in v rednem sodnem postopku.95 Za zaključek pa si poglejmo misli Alenke Selih o razvoju in stanju na področju prekrškov v današnjem času: »Danes je očitno, da praktično v vseh pravnih sistemih obstajajo poleg kazenskega sistema - v katerem gre za kazniva dejanja in njihovo obravnavanje v sodnem okviru - še drugi, dopolnilni (pod)sistemi, ki služijo določanju in obravnavanju dodatnih oblik oziroma vrst kršitev, za 93 Petek, Redni sodni postopek, str. 189. 94 Prav tam, str. 192. 3 Petra Čas, Novosti za prekrškovne organe, v: 1. dnevi prekrškovnega prava, zbornik, GV Založba, Ljub ­ ljana, 2006, str. 194. 145 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK katere so tako kot za kapniva dejanja predpisane sankcije, ki so po svoji naravi kaznovalne ац pa imajo vsaj elemente kazpovalnosti. Takšne načine določanja kršitev in njihovo obravnavanje so poznali pravni sistemi žp tako dolgo, da so se zdeli vraščeni vanje in neproblematični, p; sistemi so se praviloma vključevali v okvir policijskega prava in policijskih upravnih sankcij ter so bili sprejeti brez kritične razčlembe ali samorefleksije. Pogosto so to področje opredeljevali kot upravno-kazensko, čeprav je naziv ambivalenten: če gre zp kazenski sistem, ne more obstajati Znotraj upravnega prava, ki je pravo izvršilne oblasti; če gre za upravni sistem, pa pojmovno ne bi smel obsegati kazenskega. Sele sedemdeseta leta dvajsetega stoletja so prinesla vprašanja v Zvezi -f lem (pod)sistemom; v tem obdobju se pojavijo zamisli o potrebi primerljivosti kazenskega in (pogojno rečeno) upravno-kazenskega sistema; v naših domačih razmerah se je postavilo vprašanje, kako upravičiti predpisovanje kazni zapora za upravne kršitve in njeno izrekanje s strani organov, ki niso pravosodni. Prav ti pomisleki so spodbudili oblikovanje takšne orga­ nizacijske podobe organov za prekrške, ki se je, kolikor je bilo mogoče, približala sodni organizacijski shemi in je bila z njo primerljiva. V obdobju od sedemdesetih do devetdesetih let se je sistem prekrškov na ravni evropske sodne prakse o varstvu človekovih pravic uveljavil kot kaznovalni sistem, ZP katerega morajo biti uveljavljena načeloma enaka jamstva kot za kazniva dejanja. [...] Po mojem mnenju pomeni intervencija Evropske unije v začetku devetdesetih let neke vrste Zasuk v dotlej uveljavljajoči se usmeritvi prava o prekrških: EU je namreč na nekaterih področjih (predvsem za kmetijstvo in varstvo okolja) začela uveljavljati zp kršitve svojih predpisov predvsem upravnopravno usmeritev, saj je bilo pri tej organizaciji kazenskopravno področje načeloma ijvzpo iz njene pristojnosti. Pa razvoj, ki ga je spremljalo tudi nenehno povečevanje števila predpisov o novih in novih kršitvah prekrškovne narave, je vejetno povzročil, da smo zadnjih petnajst let spet priča večjemu usmerjanju določanja in obravnavanja prekrškov v okviru upravnih (ali njim podobnim) organov. To samo po sebi seveda ne odpravlja problema, da gre pri kršitvah te vrste (kljub takemu razvoju) zp kršitve, ki imajo kaznovalno vsebino, in sankcije, ki so take po svoji naravi. [...] Nemški sistem temelji na splošnih načelih, ki so skupna vsem področjem, na katerih se pojavljajo prekrški. Kot temeljno sankcijo pozna denarno globo, druge sankcije se zdijo po­ stranske. Po postopkovni plati omogoča tudi sodno pot in s tem izpolnjuje eno od meril kijih je Za presojo prekrškov določilo ESCP (Evropsko sodišče zp varstvo človekovih pravic). Toda ne gre prezreti, da je to pravo uvedlo tudi institut uklonilnega zapora, za katerega sicer zagotavlja, da ne gre za kazen odvzema prostosti, vendar za to težko najde prepričljive argumente. Nekateri pisci ob tem zatrjujejo, da ves sistem stoji in pade s tem ukrepom, to pa seveda pomeni, da temelji na prisilni podlagi.«6 96 96 Alenka Selih, Prekrški v primerjalnopravni perspektivi, v: 1. dnevi prekrškovnega prava, zbornik, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 175-180. 146 GORAZD STARIHA: SODNIK ZA PREKRŠKE, 1951-2005 ZUSAMMENFASSUNG DER ORDNUNGSRICHTER 1951-2005 In ihrem Verhalten stoßen die Menschen eher an die Grenzen, die das Ordnungs- recht bestimmt, als an jene, die aufgrund des Strafrechts geahndet werden. Mit solchen Sachen befassten sich bis vor kurzem die Ordnungsrichter, die in der Öffentlichkeit ihrem Amt nach, aber auch persönlich, eigentlich bekannter waren als die Richer an ordentlichen Gerichten, obwohl sich letztere mit »ernsteren« Sachen befassen. Das Bedürfnis nach Ordnungsrichtern, bzw. Gerichtsbehörden zur Bestrafung von Ordnungswidrigkeiten, ging auf deren Eigentümlichkeit zurück, begann man sie doch schon sehr früh von schweren Straftaten zu unterscheiden. Einer Differenzierung zwischen Ordnungswidrigkeiten und Straftaten begegnet man in der Geschichte schon seit der Antike, bis die Ordnungswidrigkeiten entweder in besonderen Vorschriften oder in Vorschriften der Strafgesetzgebung ihren Platz fanden. Im europäischen Raum bildete sich vor allem die deutsche Rechtstheorie heraus, die sich für eine Unter­ scheidung zwischen Ordnungswidrigkeiten und gerichtlich verfolgten Straftaten einsetzte, und die französische, die dieser Teilung entschieden entgegen trat. Unter dem Einfluss von Theoretikern des Straf- und Verwaltungsrechts, die die Unterschiede zwischen Ordnungswidrigkeiten und anderen Straftaten hervorhoben und forderten, dass die Ordnungwidrigkeiten ausgesondert werden müssten und dass Verwaltungs­ behörden über sie entscheiden sollten, standen bereits die Autoren der Gesetzes­ entwürfe über Ordnungswidrigkeiten im ersten jugoslawischen Staat. Nach dem Zweiten Weltkrieg und der Einführung einer neuen Gesell­ schaftsordnung, gehörten OrdnungsWidrigkeiten in die Domäne des Verwaltungs­ strafrechts, dieses fiel aber in die ausschließliche Zuständigkeit des Innenministeriums. Das Verwaltungsstrafverfahren der ersten Instanz wurde von Vollzugsausschüssen der Bezirksvolksausschüsse bzw. der Kommission für Ordnungswidrigkeiten bei diesen Ausschüssen geleitet. Im Grundgesetz über Ordnungswidrigkeiten (Temeljni zakon o prekrških) aus dem Jahr 1947 ist weder von einem Ordnungsrichter noch von der Ausbildung zuständiger Personen für die Durchführung eines solchen Strafverfahrens die Rede. Die Mitglieder der Kommissionen für Ordnungswidrigkeiten, der Ver­ waltungsbehörden also, hatten keine entsprechende fachliche, d.h. juridische Aus­ bildung. Die Bestrafung von Ordnungwidrigkeiten bei Verwaltungsorganen wurde von Anbeginn zur politischen und persönlichen Abrechnung missbraucht. Die Staatsmacht nahm davon Kenntnis und wies in verschiedenen Rundschreiben auf deutliche Fehler und Missbräuche hin. Dennoch ist eine klare Diskrepanz festzustellen zwischen den Forderungen nach einer gleichwertigen, gerechten Behandlung aller Gesetzesübertreter und dem Eingeständnis, »die Strafbemessung durch die Verwaltungsorgane habe unter politischem Gesichtspunkt zu erfolgen.« Bei aller Vermahnung zu gleichberechtigter 147 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Behandlung aller Gesetzesübertreter war die Staatsmacht damit einverstanden, dass »diejenigen, die nicht für unsere Sache sind« schärfer zu bestrafen seien, nur sollten die Unterschiede in der Urteilssprechung nicht allzu krass sein, damit nicht zu viele Leute die Glaubwürdigkeit der Behörden in Frage stellten. Im nächsten Grundgesetz über die Ordnungswidrigkeiten (Temeljni zakon o pre­ krških) aus dem Jahr 1951 wurde das Amt des Ordnungsrichters eingeführt. Dieses Gesetz enthielt bereits Bestimmungen hinsichtlich der Ausbildung, ebenso das Prinzip der Unabhängigkeit, das jedoch rein deklarativ war. Auch hinsichtlich der Ausbildung wurden die formalen Kriterien in der Praxis oft nicht erfüllt, vor allem in Bezug auf die bereits aktiven Amtsinhaber (z.B. genügte schon eine Grundschulausbildung, ergänzt durch die Unterstufe der Parteischule). Mit den Jahren und neuen auf der Praxis be­ ruhenden Gesetzen über Ordnungswidrigkeiten, wuchs einerseits die fachliche Aus­ bildung der Richter und andererseits ihre Unabhängigkeit. Beides sowohl formal als auch in der Praxis. Wenn auch einerseits die Forderungen nach einer fachlichen (juristischen) Aus­ bildung nicht umstritten waren und allmählich auch in der Praxis umgesetzt wurden, war es um die Unabhängigkeit der Richter (von den Forderungen der Politik) nicht so gut bestellt. Durch das Grundgesetz über die Ordnungswidrigkeiten (Temeljni zakon o prekrških) aus dem Jahr 1965 wurden die Ordnungs rieht er endgültig aus der Orga­ nisation der Verwaltungsbehörden ausgesondert und somit formal selbstständig und unabhängig. Die Politik erwartete jedoch von ihnen praktisch bis zum Zeitpunkt der Unabhängigkeit Sloweniens im Jahr 1991, dass sie sich dessen bewusst wären, Be­ standteil der Revolution zu sein. Nach dem Gesetz über die vorläufige Regelung der Organisation und Zuständigkeit der Gemeindeordnungsrichter und Gemeindevolks anwälte (Zakon o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih pravobra­ nilcev) aus dem Jahre 1994 hörten die Ordnungsrichter auf, als selbstständige Ge­ meindeorgane zu wirken und nahmen ihre Tätigkeit als selbstständige Staatsorgane auf. Der nächste Schritt war die Feststellung des Verfassungsgerichts von 1997, dass die Ordnungsrichter nicht der Vollzugs- bzw. der Verwaltungsgewalt zuzurechnen und anders als die Richter (der regelmäßigen Gerichte) zu behandeln wären. Durch das Gesetz über Ordnungwidrigkeiten (Zakon o prekrških) aus dem Jahr 2002 ging das Amt der Ordnungsrichter endgültig von der Verwaltung auf die Ge­ richtsbarkeit, von der exekutiven auf die richterliche Gewalt, über. Mit der Gesetzes­ anwendung im Jahr 2005 wurde eine Wende vollzogen. Seitdem entscheiden die Be­ zirksgerichte in Sachen Ordnungwidrigkeiten, die Ordnungsrichter setzen ihr Mandat auf Lebenszeit als Kreisrichter an den Kreisgerichten fort. Dabei muss noch auf die Abgrenzung der Zuständigkeiten bei der Beurteilung von Ordnungwidrigkeiten zwischen Ordnungsämtern (abgekürztes Verfahren bei Ordnungswidrigkeiten) und Gerichten (ordentliches Gerichtsverfahren) hingewiesen werden. 148 3. Pravo in pravna zgodovina Recht und Rechtsgeschichte Law and Legal History VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV VLADIMIR SIMIČ Naslov zadnje knjige akademika Sergija Vilfana je bil Zgodovinska pravotvor- nost in Slovenci. Z izrazom pravotvornost je avtor razumel sposobnost ustvarjati pravo, kar je jasno vidno iz naslova povzetka v nemščini Die historische Fähigkeit zur Rechtsbildung und Slowenen. Zadnja knjiga je bila zanj še posebno pomembna, ker je hotel v njej podati sintezo svojih raziskav in idej o slovenski pravni zgodovini. Nova sinteza se mu je zdela potrebna v luči novih dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije. Koliko mu knjiga pomeni, sem izvedel iz najinega zadnjega pogovora v začetku leta 1996, nekaj več kot mesec pred njegovo smrtjo. Povedal mi je, da ga samo še pisanje te knjige drži v boju s smrtno boleznijo. O bolezni mi prej ni govoril in tudi nikoli ni nič potožil, takrat pa mi je povedal, da premisli, preden naredi kak gib, da bi se izognil bolečini. Napisal je še tisto, kar se mu je zdelo najpomemb­ nejše, medtem ko časa za piljenje ni bilo več, kar se vidi v nekaterih prehodih, ki bi jih gotovo še izpopolnil, če bi imel čas. V uvodu knjige je napisal, da je, potem ko je končal svojo Pravno zgodovino Slovencev leta 1961, čutil, da ji nekaj manjka. V njej je jasno povedal, da lahko govorimo o slovenski pravni zgodovini in o slovenskem pravu, kot o pravu, po katerem so se Slovenci ravnah, čeprav je bilo le malo znanega o tem, da so Slo­ venci svoje pravo tudi sami ustvarjali. Sedanje slovensko ozemlje je bilo namreč do leta 1991 del različnih držav in večino tega časa je velik del prava za to ozemlje ustvarjala oblast, brez kakršnega koli ah z zelo malo vpliva tistih, za katere je to pravo ustvarjala. Zato je razumljivo, da se je na začetku knjige posvetil vprašanju o razmerju med državo in pravom. Tu je razložil, kako so politične razmere in pozitivistično pravno pojmovanje prava kot izdelka države prevladale v 19. stol., ki je bilo čas velikih pravnih kodifikacij. Ta pojmovanja so vplivala na prepričanje, da so ljudstva brez držav tudi ljudstva brez svojega prava in da za njih veljavno pravo prihaja od zunaj. To je povezal z nekaterimi pesimističnimi razlagami toka slovenske zgodovine, po katerih naj bi bili Slovenci podrejeni v vsej svoji zgodovini. V svoji skrajnosti je to ustvarilo nek mit o slovenskem hlapčevstvu, ki ga je odločno odklanjal. Iz teh razlag se je celo jedko ponorčeval, ko je zapisal, da bi si običajen Slovenec pa tudi kak izobraženec to svoje hlapčevstvo dal napisati kar na posetnico. 151 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Razlago takega razmišljanja je nadaljeval z oceno, kakšen vpliv je imela nanj his torično-pravna šola. Ta šola, ki poudarja narodne poteze prava, vpliva še danes. Prj tem lahko opažamo, da so pravni zgodovinarji do nje bolj zadržani kot avtorji p, pišejo o sodobnem pravu in pisanje uvajajo z zgodovinskimi uvodi. V vsakem prj_ meru je prispevek te šole v pravni zgodovini zelo velik, saj je uvedla pravno zgodo­ vino kot znanost, predvsem pa je uvedla nove metode in pritegnila v raziskovanje nove vrste virov. To poglavje je kratka zgodovina slovenskih raziskovanj na pod­ ročju pravne zgodovine. Pri tem je posebno pozornost posvetil najvidnejšemu slo­ venskemu predstavniku pravnozgodovinske šole Metodu Dolencu, ki je napisal pr­ vo slovensko pravno zgodovino z naslovom Pravna zgodovina slovenskega ozem­ lja. V naslednjih poglavjih obravnava vrsto konkretnih predmetov, povezanih s pravno platjo vsakdanjega življenja. Te je v začetku 20. stol. v obravnavo priteg­ nila pravna etnografija in posebej njena podzvrst, ki jo Nemci imenujejo pravna arheologija. Najprej je teoretsko osvetlil, kaj nam lahko ti viri povedo, potem pa je opisal vrsto primerov javnih zborovališč, mejnih znamenj in rovašev ter njihovo rabo med Slovenci. Ker se je na podlagi primerjalnega prava prepričal, da so bolj ali manj podobno ravnali tudi drugod, je sklepal, da je podobnosti prej pripisati potrebi in podobnim okoliščinam kot zunanjemu vplivu. Vse to so bila sredstva skupnosti brez pisav in je zato odklanjal razlago, da gre tu za germanske vplive, ker Germani pač ne morejo imeti monopola nepismenosti. Po dolgem poglavju o naravi običajnega prava z navedbami nekaterih primerov iz slovenske zgodovine se je posvetil okoliščinam, ki so bile posebno ugodne za na­ stajanje običajnega prava. To je bila avtonomija vaških skupnosti, katere vsebina je bilo odločanje o svetu v skupni izrabi. Več ko je bilo nerazdeljenega sveta za skupno pašo in gozda, pomembnejša je bila avtonomija. Zbori vaščanov, včasih imenovani tudi veče, so odločali predvsem o izrabi skupnega sveta, vendar pogosto tudi o dru­ gih zadevah vaške skupnosti in včasih so delovali celo kot sodišče. Tako sodišče je lahko odločalo o premoženjskih sporih in v veliko manj primerih celo o manjših ka­ zenskih zadevah. Pomembne podatke o družinskem pravu je nudilo bogato obredje v zvezi s sklepanjem zakonske zveze. To veliko pove tudi o položaju žensk in pre­ moženjskih dogovorih med zakoncema oziroma njunima družinama. Množica na­ vedenih primerov zgovorno dokazuje, da so bili kmetje povsem sposobni urejati svoja pravna razmerja brez posebnega zapletanja in so pri tem dokazali veliko do­ miselnost. Meni se zdi lep primer, ki kaže tudi, kaj so si mislili o poštenju, domnev­ no največji vrednoti Slovencev. Vaška skupnost je čez poletje gnala živino na pla­ ninski pašnik, kjer je skupni pastir iz namolzenega mleka prideloval sir. Tega so si delili v sorazmerju z mlečnostjo živali. To so ugotovili zjutraj preden so odgnali ži­ vino. Da ne bi kdo goljufal, so sosedje drug drugemu prejšnji večer pomolzli živino. 152 VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV Kot sem že povedal, je knjiga Zgodovinska pravotvornost in Slovenci sinteza in deloma nova ocena celotnega Vilfanovega znanstvenega dela. Pred tem je napisal pis vrsto besedil različnega obsega o slovenskem običajnem pravu in na samem zač etku njegovega znanstvenega dela je njegov prispevek iz leta 1944. Na pobudo ofesorja Janka Polca, ki ga raziskava te teme ni privlačila, je napisal poglavje za Narodopisje Slovencev Rajka Ložarja. Če vemo, da je le malo prej, leta 1941 diplomiral in naslednje leto doktoriral, vidimo, da je bila njegova nadarjenost opažena zelo zgodaj. To mi je potrdila tudi najina skupna učiteljica dr. Silva Trdina. Rojen je bil leta 1919. Njegov oče je bil uradnik Donavske komisije in kot so se menjala očetova službena mesta, so se menjali tudi kraji Vilfanovega šolanja: Bratislava, Dunaj, Dubrovnik, Ljubljana. To se je videlo v njegovi nadarjenosti za tuje jezike; posebno njegovo znanje nemškega jezika je vzbujalo občudovanje nemško govorečih. Pravo je doštudiral v Ljubljani in se med študijem izkazal z dvema nalogama, za kateri je dobil svetosavsko nagrado. Ena od njih je bila s področja pravne zgodovine in sicer o deželnih ročinih — k tej temi se je vračal tudi kasneje v vrsti besedil. Kot mlad pripravnik je delal najprej v odvetniški pisarni in potem kot konceptni uradnik pri Zvezi industrialcev v Ljubljani. O težavah, ki jih je imel takoj po vojni, mi ni govoril. Prof. Ferenc mi je povedal, da je našel njegovo ime na seznamu zaprtih po vojni. Razlog bi lahko bil tudi sodelovanje v katoliškem akademskem društvu Zarja ali objava nekaj člankov med vojno, ki bi lahko pomenili kršitev kulturnega molka. Pred tem je bil pred­ viden za naslednika prof. Polca, ki pa je sam imel težave, saj so ga izločili z uni­ verze. To je bilo posebno krivično, ker je bil mladi Polec v prvih vrstah tistih, ki so si prizadevali za ustanovitev slovenske univerze pred prvo svetovno vojno. V letih med 1945 in 1950 je bil Vilfan zaposlen kot pravni referent na občini Grosuplje. Potem je bil imenovan za direktorja ljubljanskega mestnega arhiva, zato se je posvetil proučevanju arhivistike in zgodovine mest. Na obeh področjih je prispeval pomembna dela in oceno njegovega arhivskega prispevka bodo podali kolegi iz arhiva. Za svoje delo je žel priznanje tudi med kolegi v tujini, kar do­ kazuje dejstvo, da je bil poročevalec na svetovnih kongresih zgodovinarjev, pred­ sednik mednarodne komisije za zgodovino mest in urednik več mednarodnih zbornikov. Leta 1961 je končal svoje prvo veliko delo: Pravna zgodovina Slovencev. Zanjo je prejel najvišje republiško priznanje za znanstveno delo in knjiga še vedno ostaja temeljno delo svojega področja. Iz knjige mi vedno prihaja v spomin njegova duhovitost, ko je na nekem mestu ugotovil, da je temo ustoličevanja raziskovalo več glav kot misli. Zal ni imel časa, da bi pripravil novo izdajo, vendar je v de­ vetdesetih letih odklonil ponatis, saj je od izdaje knjige minilo že več časa kot med 153 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK izidom Dolenčeve in njegove zgodovine. Knjigo je bilo treba po njegovi smrti vendarle ponatisniti. Pripravil je tudi nemško izdajo knjige, ki jo je primerno skrčil je pa dopolnil bibliografijo. To pomanjkanje časa razloži obseg raziskav, ki jih je opravil v tem času. Žal lahko tu omenim le najpomembnejša dela. Beograjski profesor Jorjo Tadič je Vil fanu odprl vrata v tujino in mu priskrbel polletno štipendijo v Parizu na École pratique des Hautes Études na oddelku znanega gospodarskega zgodovinarja Fernanda Braudela. Tako je dobil vpogled v literaturo, ki je v Ljubljani ni imel na razpolago. Vilfanovo zanimanje za gospodarsko zgodovino je obrodilo vrsto te­ meljnih del iz slovenske gospodarske zgodovine predvsem s področja zgodovine cen, davkov in denarja. V tem času je bil že član ožjega uredniškega odbora, ki je pripravljal pri SAZU gospodarsko in družbeno zgodovino Slovencev. V prvi knji­ gi Zgodovine agrarnih panog je bil njegov prispevek manjši,1 zato pa je bil avtor več kot polovice druge knjige, ki je izšla leta 1980. Med poglavji, ki jih je napisal bi poudaril pomen dveh, ki predstavljata najsodobnejšo slovensko obravnavo dveh ključnih plati fevdalnega reda. Gre za fevdalizem kot sistem zemljiških gos­ postev, kot organizacijo oblasti in sistem zajmov, ki je ključen za razumevanje fevdalnih premoženjskih razmerij. V knjigi je tudi poglavje o kmečkih skupnostih ki je podlaga za del o isti temi v Zgodovinski pravotvornosti. Poudariti pa je treba, da je vse navedene teme obdelal tudi za obdobje pred in po fevdalizmu. Vilfan je stike s fakulteto vzpostavil že v petdesetih letih kot izpraševalec, toda na fakulteto je prišel leta 1970 kot redni profesor. Profesor Grafenauer je njegov pozen prihod označil kot sramoto za fakulteto, a v tem, da je začel kot redni profesor, je bilo veliko priznanje. Nikoli ni bil izvoljen za dekana, ker ga to ni zanimalo, odigral pa je pomembno vlogo kot predsednik študijske komisije v času pomembnih sprememb na področju izobraževanja. Kot učitelj se je soočil s problemom učbenika, ker se mu je zdela njegova Pravna zgodovina za prvi letnik preobsežna, zato je do leta 1990 izdajal študijska gradiva. Takrat je objavil zgoščen Uvod v pravno zgodovino, ki je za prvi letnik zelo zahteven, čeprav študentje kmalu uvidijo njeno uporabnost. Knjiga je sijajen kratek pregled zgodovine Slovencev, saj je bil prepričan, da je mogoče pravno zgodovino od zgodnjega srednjega veka v večini tem ustrezno predstaviti s pri­ meri iz slovenske pravne zgodovine. V razpravi je dr. Darja Mihelič povedala, da je bil njegov prispevek na videz manjši, kar izhaja iz poglavi), ki jih je podpisal. Je pa bistveno prispeval k vsebini nekaterih poglavij, pod katera so se podpisali drugi avtorji. 154 VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV mogoče mimo njegove Jugoslavije, ki je izšla v tretji knjigi Priročnika virov in literature novejše evropske zgodovine zasebnega prava in vsebuje poleg sezna­ ma najpomembnejših virov in literature tudi kratke zgodovinske uvode k posa­ meznim temam. V sedemdesetih in osemdesetih letih je veliko objavil tudi o nekaterih drugih temah. Med njimi so pomembnejši prispevki o jezikovnem pravu v habsburški monarhiji. V zborniku primerjalnih študij o oblasti in nevladajočih narodnih skup­ nostih v Evropi med 1850 in 1940, ki je izšel leta 1993, je bil avtor poglavja in uvodne študije. Skozi vso dobo svojega znanstvenega dela se je vračal k še eni temi — zgodovini stanov in parlamentov. V več jezikih je objavil raziskave s področja zgodovine parlamentov. Posebej se je posvečal kranjskim stanovom in zvezi med financi­ ranjem Vojne krajine, gospodarskim vplivom le-tega in upadajočo vlogo stanov. Vilfan se s politiko ni ukvarjal, toda na mnoga vprašanja v pravni zgodovini ni mogoče odgovoriti, ne da bi se ozrli na vlogo politike pri ustvarjanju prava. Dej­ stvo je, da se pred politiko ne da pobegniti, saj ta najde vsakogar. Njegov namen ni bil izražati politična stališča, toda nekaterih neinteligentnih trditev o posamez­ nih vprašanjih iz pravne zgodovine, ki so se oblikovala iz političnih kalkulacij in so jih mnogi sprejemali bodisi, ker niso imeli dovolj znanja, bodisi o stvareh niso dovolj razmišljali, le ni mogel spregledati. Tako se vračamo k njegovi zadnji knjigi, v kateri je povzel svoja razmišljanja o državi in pravu. V poglavju Brez vprašaja bralca še enkrat opomni, da je večina modernih pojmovanj o državi pod močnim vplivom nacionalističnih gibanj 19. stol. in da teh pojmovanj ni mogoče brez temeljitega razmisleka prenesti na druga zgodovinska obdobja. Zato nastanek slo­ venske države ne terja, da bi na glavo obrnili slovensko etnogenezo ali zgodovino. Prav tako so nepotrebni novi miti, je pa potrebno ponovno presoditi o izhodiščih in merilih ocenjevanja dogodkov v preteklosti. Po tej plati niso Slovenci nek ved­ no trpeči in podjarmljeni narod niti izbrano ljudstvo, pač pa normalen evropski narod, ki se je ves čas prilagajal zgodovinskemu položaju in okolju. Tako smo prišli do dela, ko lahko omenimo nekaj priznanj njegovemu obsež­ nemu, inteligentnemu in pogosto duhovitemu prispevku k zgodovinski znanosti. Leta 1978 je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ko sem mu ob neki priložnosti rekel, da je akademik, me je poučil, da je med iz­ rednim in rednim članom večja razlika kot med brucem in izrednim članom. Redni član je postal leta 1983, potem pa je sledila vrsta imenovanj v akademije: leta 1987 je postal dopisni član poljske akademije, 1988 dopisni član avstrijske in 1989 dopisni član evropske akademije. Ob predstavitvi dela je bila predstavljena le ena plat osebnosti profesorja Vilfana. Bil je visok mož resnega obraza, kar so še poudarjala očala. Toda ta vtis se 155 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK je spremenil, ko se je na obrazu pojavil blag smehljaj, in blagi naravi je ustrezalo njegovo prijazno vedenje. Tudi kadar ga je kak študent presenetil z originalno mislijo, ki je izvirala iz neznanja, ni povzdignil glasu, čeprav so mu številni izpiti jemali preveč dragocenega časa. Njegova predavanja so bila brez patosa, a vendar vedno zanimiva, saj je znal jasno predstaviti resna dejstva, ne da bi ga zapustil smisel za humor. Mislim, da sam sebe ne bi označil za filozofa, vendar je v pomenu dobrega človeka to gotovo bil. Vedel je, kako vzpodbuditi študenta, da je na izpitu pokazal največ, kar zna. Toda to ne pomeni, da ni bil zahteven. Študente je vzgajal v razmišljajoče izobražence z vprašanji kot: »Zakaj je na prvem sloven­ skem denarju podoba knežjega kamna? Argumenti za in proti.« Pri diplomskih nalogah je nagrajeval trezno pisanje brez nepotrebnega intelektualiziranja oz. poze Da je bil pravi gospod, kaže ravnanje pri priznavanju izpitov, opravljenih pri drugih profesorjih na drugih fakultetah. Znal je tudi reči: »Če je izpit opravil pri njem, je moral znati več, kot če bi delal pri meni.« Za konec naj citiram kolego Kranjca: »Profesor Vilfan je prešel v zgodovino.« V vsakdanjem pogovornem jeziku ima ta trditev lahko čisto drugačen pomen, a sem prepričan, da bodo bralci ta citat prav razumeli.2 SERGIJ VILFAN AND THE LAW FORMATION OF SLO VENEŠ Vilfan's last book »Historical Formation of Law and the Slovenes« was particularly important to him because he wanted to synthesize his research and ideas about Slovene legal history which needed different stress after the creation of the inde­ pendent state of Slovenians in 1991. I learned how important this work was for him in my last conversation with him sometime at the beginning of 1996. He was already very ill and told me without complaint that he thought out every move he made in advance, in order to avoid the pain. However, the effort to finish the book drove him in his resistance to the fatal illness. He wrote what he was most interested in saying but died before he had time to polish it or better to weld the chapters, as he would have done if he had had the time. He said in the introduction to the book that he feit something was missing in his Slovene Legal History immediately after having it finished in 1961. Whereas there was no doubt that one could speak about Slovene law and therefore Slovene legal history, as about the law by which the Slovenes were governed, there was very little evidence Za bralca, ki bi želel zvedeti več o akademiku Sergiju Vilfanu, je imenitno izhodišče Vilfanov zbornik, ki je izšel pri Založbi ZRC leta 1999 v Ljubljani. 156 VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV tbat the Slovenes made their own law. Until 1991, the territory of present Slovenia was part of various States and for most of this time the powers outside this territory made most of the law that applied on Slovene territory with little or no influence of the people for whom it was created. It is therefore no wonder that he begins with the question of the relation between laW and the state, in which he explains how political thinking and a positivist view of law as a product of the state as it was conceived in the 19th Century, the Century of codification, influenced the belief that peoples without States had no law or had to have law coming from outside. He connected it to the pessimistic Interpretation of the line of Slovene history, according to which the Slovenes were under the authority of others throughout their past. This resulted in the myth of Slovene servility, which he resented and considered entirely wrong. Vilfan caricatured this myth to the extent that he claimed that even an ordinary but educated Slovene would rather have in addition to his name — »servant« printed on his visiting card. The line of discussion continues to an assessment of the influence of the historical school of law, which still influences much of the research of legal history, although it ran now be seen that it is ever less legal historians who do so, but rather authors who provide historical introductions when writing about modern law. The importance of this school has nevertheless been enormous in the development of methods and bringing new sources under scrutiny. This chapter is a short history of Slovene historical legal research, in which much attention is paid to Metod Dolenc, the man who wrote the first Slovene legal history, entided The Legal History of the Slovene Territory. The following chapters deal with objects related to the legal side of everyday life, which are important sources for legal anthropology, especially the part that is called legal archaeology in German. He begins with a theoretical consideration of the nature and scope of these sources and then lists examples of these objects, such as meeting places, boundary signs and tallies and their use among the Slovenes. Since he knew well that their use was pretty much the same elsewhere, his conclusion was that need was the main source of invention rather then foreign influence. Since they were mainly instruments of an illiterate society, he refused to accept the explanation that similarities were always due to Germanic influences, by saying that the Germans can- not claim a monopoly on illiteracy. After a long chapter on customary law, with some examples from Slovene history, he takes closer look at the circumstances that facilitated the development of custo­ mary law, with plenty of cases from the life of village communities, where it appears that their autonomous position favoured the use of customary law. What was left to the community to decide depended to a large extent on how much land was in com­ mon use, which in turn depended on the importance of cattle in the economy of the community. 157 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK The common use of land was the main topič of peasant assemblies but such assembbes often continued to make decisions also about other aspects of corntnunih life and acted as simple courts ruling on disputes in property cases and eve contracts, although far less in criminal cases. Family law is presented through rich marriage rituals, which are dosely connected with the role of women in the farnily and property arrangements between the spouses and often their families. Ali the cases show that simple peasants were quite able to regulate their simple legal relations without much fuss and that they could be very inventive in doing that. A nice example of that was a custom that also gives an interesting insight into the supposedly biggest value among Slovenes: honesty. A village community used to drive the cattle to summer pastures in the mountains, where a herdsman hired by the community made cheese. This cheese was divided according to the quantity of milk given by the cows of a respective owner. The quantity was established by milking on the morning when the catde were driven to the mountains. To prevent abuses, neighbours milked each other's cows on the previous night. As I said, his last book was a synthesis and partial restatement of his entire scientific work. Vilfan wrote texts of various length about Slovene customary law throughout his entire scientific career, so it is no surprise that one such work can be found right at the beginning of his research in 1944. On the initiative of his professor Janko Polec, who felt no inclination for this kind of research, he wrote the section on legal anthropology for the Slovene reassessment of anthropologic research Narodopisje Slovencev. Knowing that he only finished his legal studies in 1941 and became a doctor of law the following year, it can be seen that his talents were recognised very early. He was born in 1919 and due to various positions held by his father, who was employed with the Danube Commission, he attended school in Bratislava, Vienna, Dubrovnik and Ljubljana. A good side of this was his knowledge of several languages, which was very useful in his international career. He studied law in Ljubljana and proved his talent by writing two papers, which received the highest prize of St. Sava. One of them was already in the field of legal history. It was a study about provincial estates and he later returned to that subject several dmeš. As a young lawyer, he began his career as a trainee in the chambers of a counsellor and then as an intern at the Alliance of Industrial Entrepreneurs in Ljubljana. He never mentioned to me the problems he had immediately after the war but Professor Ferenc has told me that he found his name on the list of people imprisoned in 1945. This may have been because he was active in a group of catholic students, Zarja, or that publication of some articles during the war was considered a breach of the cultural silence imposed by the Liberation Front. He was supposed to succeed Professor Janko Polec, who was in trouble himself and was eventually expelled from the university. This was a tremendous shame, since Polec was in the front rank of 158 VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVOKNOST SLOVENCEV tbose who made the greatest efforts in order to found the first Slovene University in Ljubljana- ...... ßetween 1945 and 1950 Vilfan was employed as a lawyer m local administration. jje then became director of the Municipal Archive in Ljubljana. It was for this reason tbat Vilfan turned to studies in the field of archivology and the history of cities. He contributed important works in both fields and our colleagues from the archives will therefore assess his role as an archivist. His work was recognised by his peers abroad; Le was a reporter at several Conferences and presided over the international commission for the history of cities. Vilfan ftnished his first major work, The Legal History of the Slovenes, by 1961. pje received for it the highest prize for scientific work that was at that time given in the Republic of Slovenia. It still remains the basic work in the field. Unfortunately, he Jid not háve time to prepare a new revised edition and in the nineties refused a simple reprint arguing that more time has passed from the first edition than between the history written by Dolenc and his own. The book was only reprinted after his death. The Legal History of the Slovenes was adapted by Vilfan for a German edition in 1968. It was smaller in size, since many facts that were general in legal history could be omitted, but the bibliography was updated. The lack of time for a new edition of his legal history can be explained by the enormous amount of research he did instead, of which only the main works can be mentioned here. It was the Beigrade Professor Jorjo Tadič who introduced Vilfan to scientists abroad and opened the doors for him by getting him a grant to study or six months in Paris at Ecole pratique des Hautes Emdes in the section led by Fernand Braudel. He was able to gain an insight here into the literature he was lacking in the modest Situation in Ljubljana. It gave rise to his interesi in economic history and he wrote some basic Slovene works in this field, particularly about the history of prices, taxation and money. By that tirne he was already a member of the small group of Slovene historians who prepared a Slovene economic and social history for the Slovenian Academy of Sciences and Arts. In the first volume, on Agrarian History, his contribution was smaller but he wrote more than half of the second volume, which came out in 1980.1 would highlight two of the chapters he wrote because they represent the best Slovene presentation of the feudal legal systém. The chapter about manors presents the administrative side of feudalism, in which manors are the basic Organisation of government, while the chapter on property rights shows the economic side of the complex systém of tenancies. I must of course stress that the scope of all of his studies in the volume goes far beyond feudalism. Prior to that, Vilfan re-established his Connection with the law faculty. In the fifties his Cooperation had been as an examiner but in 1970 he became a full Professor at the faculty. His colleague Bogo Grafenauer wrote that it was a shame for the faculty that it only invited him at that time but the fact that he started as a full 159 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK professor proved that this was recognized. He was never elected dean of the facuk because he had neither the time nor the interest in holding this post but he played important role as chairman of the commission that decided the curriculum and ad mission criteria in the period of great changes in the systém of education. As a teacher, Vilfan was faced with the problem that there was no textbook for legal history because he thought that his Legal History of the Slovenes was too voluminous for an ordinary student. He solved the problem by issuing study notes but in 1990 wrote a short Introduction to Legal History, which stili remains the rnain textbook. As a reference book one cannot omit his Jugoslawien, which appeared in 1988 in the third volume of Hanbuch der Quellen und Literatur der neueren europäischen Privatrechtgeschichte, edited by Helmut Coing. It contains the basic bibliography with short historical introductions. In the seventies and eighties Vilfan was also active in other fields. One of the most important of his contributions was about legal language as it developed in the Haps- burg Empire. He was the author of a chapter and the introduction and the editor of a volume Comparative Studies on Governments and Non-dominant Ethnie Groups in Europe 1850-1940, which came out in 1993. He paid a great deal of attention to another topic that he studied throughout his entire career, the role of estates. He published several articles in different languages, which dealt with different aspects of the history of estates. His main concern was the estates of Carniola the central Slovene province and in particular the relation between financing the military border, its economic impact and the fading role of the estates. This brings us to the point at which it can be mentioned how this enormous and intelligent work was recognized. In 1978 he became an associate member and five years later a full member of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. This was followed by a real shower of honours: in 1987 a corresponding member of the Polish Academy, in 1988 a corresponding member of the Austrian Academy and in 1989 a corresponding member of the European Academy. One side of the personality has been presented through the work of Professor Vilfan. It needs to be said that he was tall man, whose face looked severe because of his spectacles but this changed when his kindly smile appeared and his behaviour was always in accordance with his kind nature. He never raised his voice, even when he was confronted with utter inventions of ignorance during examinations, which took too much of his precious time. His lectures were straight to the point but never boring because he knew how to choose the presented facts with wit, and his sense of humour was always there. I do not think that he would háve labelled himself a philosopher, but in the sense of a good man he was certainly that. He knew how to inspire students to give their best at an examination and was a mild examiner, although that doesn't mean he was undemanding. As an Illustration of how he wanted 160 VLADIMIR SIMIČ: SERGIJ VILFAN IN PRAVOTVORNOST SLOVENCEV 161 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Sergij Vilfan v času, ko je pisal Pravno zgodovino Slovencev, 1961 (vprivatni lasti) 162 MARKUS STEPPAN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL - ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER ... SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL - ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER- GETRENNT UND DOCH VEREINT MARKUS STEPPAN 1. Allgemeine Einleitung Im Mittelpunkt meiner Ausführungen steht die wissenschaftliche Wechsel­ beziehung zwischen den beiden großen Rechtshistorikern Segij Vilfan und Her­ mann Bald. Und hier im Besonderen der Vergleich jener beiden Werke, durch die beide Wissenschafter versucht haben, die Rechtsgeschichte ihres Landes umfass­ end darzustellen. Zum einen das Werk von Sergij Vilfan die »Rechtsgeschichte der Slowenen« von den Ansiedlungen bis zum Ende des alten Jugoslawien, welches im Jahre 1961 in Laibach erstmals erschienen ist und 567 Seiten umfasste. Zum anderen der Band von Hermann Bald »Österreichische Rechtsgeschichte«, welcher erstmals 1970 publiziert wurde und nunmehr bereits in der 10. Auflage vorliegt. Es ist mir bewusst, dass die Gegenüberstellung dieser beiden Werke nur ein Schlaglicht auf das umfassende Oeuvre beider Forscher werfen kann. Grund­ überlegung für die Auswahl dieser beiden Werke war, dass Vilfans »Rechts­ geschichte der Slowenen«, in einer komprimierten Form 1968 als Band 21 der von Hermann Bald im Jahr 1957 begründeten Publikationsreihe »Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien« in Graz, in deutscher Sprache erschienen ist. Dieses Buch wurde und wird von uns benachbarten deutschsprachigen Rechts­ historikern als Standardwerk für die slowenische Rechtsgeschichte angesehen. Als Bindeglied zwischen dem Wirken beider Rechtshistoriker in der Vergangen­ heit und der Gegenwart kann die Übernahme der Publikationsreihe »Grazer Rechtswissenschaftliche Studien«, in welcher der Band von Sergij Vilfan 1968 veröffentlicht wurde, durch meinen Kollegen Helmut Gebhardt und mich als nunmehrige Herausgeber dieser Reihe angesehen werden. Mein Kollege und ich wurden nach dem Tod von Hermann Balti im Jahre 2004 mit der Weiterführung der Reihe betraut. 2. Persönlicher Werdegang beider Rechtshistoriker In der Folge beschränke ich mich auf einige wenige Meilensteine im Leben beider Rechtshistoriker. 163 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Sergij Vilfan wurde 1919 in Triest geboren und verstarb 1996 in Laibach. Vilfans schulischer und akademischer Werdegang war geprägt von den unterschiedlichen Lebensumständen und Sprachen der Städte Pressburg, Wien, Dubrovnik und Laibach. Und gerade diese Vielfalt und die damit verbundenen ausgezeichneten Sprachkenntnisse Vilfans waren seine Stärken, wie sich aus seinem Lebenslauf eindrucksvoll nachvollziehen lässt. In Laibach schloss er sein rechtswissenschaftliches Studium ab und arbeitete anschließend als Konzipient in einer Rechtsanwaltskanzlei. Seit 1950 war er als Direktor des Laibacher Stadtarchivs und seit 1971 als Ordinarius an der Laibacher Juristischen Fakultät tätig. Als profunder Kenner der Archivszene war Vilfan an den Verhandlungen zwischen Jugoslawien und Österreich betreffend die Rücker­ stattung von Archivbeständen maßgeblich beteiligt. Vilfan war seit 1949/50 als auswärtiger Fachmitarbeiter bei der Kommission für slowenische Volkskunde und bei der Sektion für allgemeine und nationale Ge­ schichte bei der slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste tätig. 1983 wurde Vilfan als ordentliches Mitglied in die Slowenische Akademie der Wissenschaften und Künste aufgenommen. Seit 1988 war er korrespondierendes Mitglied der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Im Jänner 1991 wurde Sergij Vilfan zum Honorarprofessor an der Karl-Franzens Universität in Graz ernannt. Vilfan erhielt im Laufe seiner wissenschaftlichen Karriere unzählige Preise und Auszeichnungen.1 Hermann Bald wurde 1918 in Graz geboren und verstarb im Jahre 2004 in Graz. Bald wurde als Sohn einer angesehenen Rechtsanwaltsfamilie geboren, promo­ vierte 1939 an der juridischen Fakultät in Graz und war in der Folge mehrere Jahre als Gerichtsreferendar tätig. Bald habilitierte sich im Jahre 1946 an der rechts­ wissenschaftlichen Fakultät in Graz, baute in der Nachkriegszeit die rechts­ wissenschaftliche Fakultätsbibliothek auf und führte diese über drei Jahrzehnte. 1961 wurde Hermann Bald zum Ordinarius der Rechts- und Staatswissen­ schaften an der Universität Graz ernannt. Von 1961 bis 1988 fungierte er auch als Vorstand des Instituts für Österreichische Rechtsgeschichte. 1963 wurde auf Antrag Hermann Baltis von der Historischen Landes­ kommission für Steiermark der »Frühmittelalter Ausschuss« eingerichtet, der sich einerseits mit der Sammlung der römerzeitlichen Inschriften und andererseits mit der karantanischen Geschichte, einschließlich der Rechts-, Sozial- und Wirt­ schaftsgeschichte befasste. Ab 1974 war Bald Mitglied der philosophisch - 1 Kranjc, Janez: Universitätsprofessor und ordentliches Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste Dr. Sergij Vilfan (1919—1996) — Leben und Werk. Vilfanov Zbornik, Pravo- Zgodovina-Narod, In Memoriam Sergij Vilfan (Hrsg. Vincenc Raisp — Ernst Bruckmüller). Ljubljana: ZALOŽBA ZRC 1999, p. 31-53. 164 MARKUS STEPP AN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL- ZWEI GROßE RECHTSHISTORIKER ... historischen Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften.2 Ebenso wie Vilfan wurde auch Balti mit vielen Preisen und Auszeichnungen bedacht. Um die Gemeinsamkeiten auf den Punkt zu bringen. Sowohl Bald als auch Vilfan hatten ausgezeichnete bibliothekarische und archivarische Kenntnisse und Fähigkeiten. Beide waren nach Abschluss Ihres Studiums als Advokat bzw. bei Gericht tätig. Sowohl Bald als auch Vilfan haben sich in ihren Ländern maßgeblich für die Erschließung und Aufzeichnung des nationalen Rechts unter Einbeziehung der Wirtschafts- und Sozialgeschichte und der Volkskunde eingesetzt. Gleichzeitig damit haben sie auch die Erforschung der nationalen Rechts­ geschichte in den Mittelpunkt ihrer Tätigkeit gestellt. Gerade diese soeben er­ wähnten Bereiche haben beide Wissenschaftler durch ihre Tätigkeit in Kom­ missionen der Akademien der Wissenschaften vorangetrieben und gestärkt. Aus dem ähnlichen Werdegang heraus ist es auch zu verstehen, dass aus dem persönlichen Kontakt von Sergij Vilfan mit Hermann Bald die deutschsprachige »Rechtsgeschichte der Slowenen« entstanden ist. Im Vorwort des 1968 erschienenen deutschsprachigen Buches »Rechts­ geschichte der Slowenen« schreibt Vilfan: »Die slowenische rechtshistorische Forschung hat sich zu einer Zeit, als es noch keine slowenische Universität gab, insbesondere in Graz zu entwickeln begonnen und hat sich erst nach Gründung der (ersten) slowenischen Universität (1919 in Ljubljana) richtig entfaltet. Doch scheint man von dieser Forschung in der deutschsprachigen Nachbarschaft — gewiss auch aus Unkenntnis der slowenischen Sprache - fast keine Notiz ge­ nommen zu haben, obwohl oft gemeinsame Gegenstände behandelt wurden... Es sei nur darauf hingewiesen, dass ich mir der Schwierigkeit meiner Aufgabe nur zu gut bewusst bin, da ich mit einer Fülle von Zusammenhängen rechne, während man doch so gerne nur mit einem Kriterium (die Unterscheidung germanisch- romanisch) auskäme, nach dem man die Rechtsgeschichte so sauber zu zerlegen pflegt.«3 Bald als Herausgeber der »Rechtsgeschichte der Slowenen« wiederum schrieb in seiner Einleitung zu dem Buch: »Die Rechtsgeschichte der Slowenen ist zu einem bedeutenden Teil auch die Rechtsgeschichte Innerösterreichs«.4 Auch im Nachruf auf Sergij Vilfan, den Hermann Balti im Jahre 1996 verfasste, 2 Valentinitsch, Helfried: Hermann Bald als Forscher und akademischer Lehre. Recht und Geschichte. Festschrift Hermann Bald zum 70. Geburtstag (Hrsg. Helfried Valentinitsch). Graz: Leykam 1988, p. 11-29. 3 Vilfan Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941. Grazer Rechts- und Staats ­ wissenschaftliche Studien (Hrsg. Hermann Bald). Band 21. Graz: Leykam, 1968, p. 6. 4 Bald Hermann: Vorwort des Herausgebers. Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941, Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien (Hrsg. Hermann Bald). Band 21. Graz: Leykam, 1968, p. 5. 165 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK bezieht er sich wieder auf das Gemeinsame, das Verbindende wenn er über Vilfan schreibt: «...doch das primäre Interesse (Vilfans) galt immer mehr wohl der slowenischen und damit auch der innerösterreichischen und eben mittel­ europäischen Geschichtsforschung.«5 3. Aufbau und Systematik der »Rechtsgeschichte der Slowenen« und der »Österreichischen Rechtsgeschichte« Vergleicht man den Aufbau und die Systematik der »Rechtsgeschichte der Slowenen« mit jener der »Österreichischen Rechtsgeschichte«, so lassen sich viele Gemeinsamkeiten aber auch unterschiedliche Ansätze feststellen. Die »Rechtsgeschichte der Slowenen« von Sergij Vilfan ist in 11 Kapitel ge­ gliedert, die sich wiederum zeitlich grob in drei Abschnitte zusammenfassen lassen. Abschnitt eins liefert eine Begriffsdefinition der slowenischen rechtshistorischen Forschung, stellt die Grundlagen des altslowenischen Rechts dar und erläutert die Grundbegriffe der Feudalordnung bzw. den Frühfeudalismus und die Territorial­ grundherrschaften. In einem zweiten großen Abschnitt geht Vilfan zum Mittelalter über und stellt hier die Stadt- und Landrechte, die Entwicklung des Privat-, des Strafrecht und des dazugehörigen Verfahrensrechts dar. Den dritten großen Abschnitt dieser Darstellung bildet die Neuzeit, die zwar nicht als solche bezeichnet wird, aber durch die Bereiche Rezeption, Ausbildung des Juristenrechts und des zentra­ listischen Staates und den Weg zur einheitlichen Gesetzgebung repräsentiert wird. Abschließend wird die Lage und die Rolle der Slowenen im Rechtsleben des bürgerlichen Staates dargestellt. Jedes der soeben aufgezählten Kapitel ist wiederum in Unterpunkte unter­ gliedert. Diese Untergliederung variiert innerhalb der 11 Kapitel sehr stark. Es lässt sich jedoch ein einheitlicher roter Faden insofern erkennen, als immer auf die politischen, rechtlichen und wirtschaftlichen Umstände und deren Entwicklung eingegangen wird. Dass Vilfan ein exzellenter Archivar war, kann man auch aus dem Literatur- und Quellenregister ersehen. Vilfan hat hier mehr als 130 Quellen­ angaben verzeichnet. Hermann Bald hat in seinem Buch »Österreichische Rechtsgeschichte« einen ähnlichen, aber noch stärker systematischen, chronologischen Weg eingeschlagen. Das Buch gliedert sich in 7 Abschnitte, die von der vorgeschichtlichen Zeit, dem römischen Österreich, dem Frühmittelalter, dem Mittelalter, der Zeit des Abso­ 5 Balti Hermann: Nachruf auf Sergij Vilfan. Almanach 1995/96. 146. Jahrgang. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1996, p. 467—471. 166 MARKUS STEPP AN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL - ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER ... lutismus bis 1740, der Zeit des aufgeklärten Absolutismus und des Vormärz (1740 bis1848) und bis zur Zeit von 1848 bis 1918 reichen. Die 7 Abschnitte oder großen Kapitel sind bis auf die ersten beiden, die vorgeschichdiche Zeit und das römische Österreich, nach einem relativ einheitlichen Schema aufgebaut. So werden jeweils zu Beginn eines Kapitels die territorialen und politischen Voraussetzungen dargestellt, daran schließen sich Ausführungen zur ständischen Gliederung, zur Verwaltungsorganisation, zum jeweiligen Verhältnis von Kirche und Staat, zur Wirtschaftsverfassung und zur Rechtsfortbildung und schlussendlich zur Rechtsordnung bzw. zur Gesetzgebung an. Ähnlich wie Vilfan hat auch Balti mehr als 110 Quellenangaben seiner Arbeit zugrunde gelegt. Stellt man nunmehr die Systematik beider Bücher einander gegenüber, so ergibt sich folgendes Bild. Beide Autoren haben ihrer Arbeit einen umfangreichen Quellen- und Literaturapparat zur Seite gestellt. Sowohl Vilfan als auch Balti haben, wenn auch in unterschiedlicher Ausprägung, einen sehr ähnlichen Darstellungs­ modus der rechtlichen Geschichte gewählt. So ist jeweils eine historische Einleitung, eine zeitliche Gliederung und inner­ halb dieser Gliederung wiederum die Darstellung der politischen, rechtlichen und wirtschaftlichen Lage und deren wechselweise Verflechtung erkennbar. Auffällig ist, und darin unterscheiden sich beide Bücher deutlich, dass Bald im Gegensatz zu Vilfan die Strafrechtsentwicklung nur kursorisch darstellt und die Privatrechts­ entwicklung fast zur Gänze ausklammert. Aber auch in anderen Bereichen — außerhalb des Vergleichs der hier vor­ gestellten Werke — lässt sich wieder eine Verbindungslinie zwischen Hermann Balti und Sergij Vilfan ziehen. Beide Rechtshistoriker waren in ihrer primären For­ schungsausrichtung dem öffentlichen Recht und somit dem Verwaltungs- und Verfassungsrecht zugewandt. Ergänzend dazu haben sich aber auch beide mit strafrechtlichen Fragestellungen beschäftigt. Vilfan unter anderem mit den Befugnissen des Pettauer Landrichters, dem Arrestverfahren im mittelalterlichen Laibach, den Hexenprozessen in Krain und den Josephinischen Strafrechtsreformen.6 Bald beispielsweise mit Arbeiten über »Die Landgerichtsordnung für Wolkenstein 1478«, »Zur Geschichte der steirischen und österreichischen Strafrechtskodifikationen im 15. und 16. Jahr­ hundert«, »Zur ländlichen Gerichtsverfassung Steiermarks vorwiegend im Mittel- alter« oder mit dem Beitrag »Wasser und Brot« zur Geschichte des Strafvollzuges.7 6 Kranjc, Sergij Vilfan — Leben und Werk, p. 46, 49. 7 Hoffmann, A. - Schwab W.: Schrifttumsverzeichnis Hermann Balti. Festschrift für Hermann Balti zum 60. Geburtstag. (Hrsg. Kurt Ebert). Innsbruck: UniversitätsVerlag Wagner, 1978, p. 585-594; Gebhardt Helmut: Schrifttumsverzeichnis Hermann Bald 1988-1997. Festschrift zum 80. Geburtstag von Her ­ mann Bald (Hrsg. Kurt Ebert). Wien: Verlag Österreich, 1998, p. 389—393. 167 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Es lassen sich daher auch in diesem strafrechtlichen Bereich viele Gemein­ samkeiten und Überschneidungen der Interessen beider Forscher erkennen. Im Gegensatz zu Bald hat sich aber Vilfan — trotz seines öffentlichrechtlichen Schwerpunkts — auch intensiv mit dem Zivilrecht auseinander gesetzt. Seine vergleichende zusammenfassende Darstellung der Quellen und der Literatur zur Geschichte des Zivilrechts auf dem Gebiet des ehemaligen Jugoslawiens, welche in Coings »Handbuch der Quellen und Literatur der neueren europäischen Privat­ rechtsgeschichte« erschienen ist, hat Maßstäbe gesetzt.8 Um bei der systematischen Gegenüberstellung beider Werke zu bleiben. Auch bei der beiden Werken zu Grunde liegenden deutschsprachigen Literatur lassen sich erwartungsgemäß viele Übereinstimmungen feststellen. So haben etwa beide Rechtshistoriker um nur einige Beispiele zu nennen folgende Literatur als Basis für ihre Arbeit herangezogen: Braumüller, Geschichte Kärntens; Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains; Huber-Dopsch, Österreichische Reichsgeschichte; Luschin von Ebengreuth, Handbuch der Öster­ reichischen Reichsgeschichte; Mell, Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungs­ geschichte Steiermarks usw. 4. Konkrete Beispiele Nunmehr soll anhand von zwei konkreten Fragestellungen, dem Leiherecht an bäuerlichen Liegenschaften und der Gerichtsorganisation bzw. den unterschied­ lichen Zuständigkeiten der einzelnen Gerichtstypen exemplarisch gezeigt werden, inwieweit die Einschätzung der rechtlichen Vergangenheit beider Forscher über­ einstimmt bzw. differiert. 4.1 Leiherecht an bäuerlichen Liegenschaften Ein weiterer Punkt, der Gemeinsamkeiten an den Tag bringt, ist die Darstellung des bäuerlichen Liegenschaftsrechts und hier im Besonderen die Darstellung der unterschiedlichen Leiheformen, mit denen sich sowohl Vilfan als auch Balti, nicht nur in der »Rechtsgeschichte der Slowenen« bzw. der »Österreichischen Rechts­ geschichte«, ausführlich auseinandergesetzt haben.9 Vilfan Sergij: Jugoslawien. Handbuch der Quellen und Literatur der neueren europäischen Privatrechts ­ geschichte (Hrsg. Helmut Coing). Ш/5 Südosteuropa, München: Beck 1988, p. 323—470. Vilfan Sergij: Zur Begriffsbestimmung der Miet- und Kaufrechtsgründe. Siedlung, Macht und Wirtschaft. Festschrift für F. Posch (Hrsg. Gerhard Pferschy), Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landes ­ archivs 12, Graz: 1981, p. 497—508; Balti Hermann: Die österreichischen Weistümer I. — Studien zur Weistumsgeschichte, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 59. Graz - 168 MARKUS STEPPAN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL - ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER ... Grundsätzlich postuliert Vilfan, dass zwar in der Regel der Beliehene einer gewissen »Freiheitsbeschränkung« unterworfen war, diese aber keineswegs eine vollkommene Ausschaltung der Freiheit in rechtlicher Sicht nach sich zog.* 10 Das Recht an der Liegenschaft richtete sich in erster Linie nach der wirtschaftlichen Funktion des Bodens. Vor allem auf bebautem Land trat die vertragliche Seite der Leihe immer stärker hervor. Die Erblichkeit war abhängig von der sozialen Schicht, aber auch von zeitlichen Faktoren. Die ursprünglichste Leiheform stellte das Prekarium dar, das aber bereits relativ früh im Mittelalter in der Erbleihe aufging11. Damit ging das Bestreben einher, Rechtsvorgänge, hier im Besonderen im Bereich Jes Liegenschaftsverkehrs, sichtbar zu machen. Dies wurde einerseits durch Eintragung der Rechtsgeschäfte in Stadtbücher, denen aber wohl nur Beweis­ funktion zukam gewährleistet. Andererseits wurde die Publizität aber auch durch öffentlich vorgenommene (Rechts-) Handlungen — wie etwa das gemeinsame Ab­ schreiten der Grundstücksgrenzen, das Beiziehen von Zeugen oder durch den Leitkauf, der spätestens im 12. Jahrhundert unter diesem Namen bei den Slowenen verbreitet war, erreicht.12 Die rechtliche Position der Bauern als Inhaber und Nutzer von Grund und Boden war nicht unumstritten. Vilfan weist darauf hin, dass es in dieser Frage mitunter erhebliche Auffassungsunterschiede zwischen Bauern und Grundherrn gegeben hat. Glaubte der Grundherr in der Regel seine Bauern hätten die Güter auf Basis des Freistiftrechts inne (der Grundherr konnte praktisch jederzeit, wenn die Bebauung der Güter nicht ordnungsgemäß erfolgte, den Bauern abstiften, d.h. das bäuerliche Land entziehen);13 so waren die Bauern großteils der Ansicht ihre Güter seien auf jeden Fall erblich. Für die Überlassung der Güter zur Leihe waren entsprechende Abgaben, meist in der Höhe von einem 10. bzw. einem 20. Pfennig zu bezahlen. Die Praxis sah aber in der Regel die Vererblichkeit der Güter vor. Diese erbliche Leiheform, sofern sie institutionalisiert war, war dem Leibgedinge angenähert. Hier erhielten die Untertanen die Leihegüter auf zwei oder drei Leiber, also auf eine von vorne herein begrenzte Anzahl von Erbfällen übertragen. Die beste, aus dem Leibgeding Köln: 1951, p. 365-410; Balti Hermann: Die österreichischen Weistümer II. — Studien zu Weistums ­ geschichte. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 61. Graz — Köln: 1953, p. 38-78. 10 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 70. 11 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 148 f. 12 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 151; vgl. dazu auch Steppan, Markus: Das bäuerliche Recht an der Liegen ­ schaft. Vom Ende des 14. bis zum ausgehenden 18. Jahrhundert. Grazer Rechts- und Staatswissen ­ schaftliche Studien (Hrsg. Hermann Balti), Band 53. Graz: Leykam 1995, p. 11 ff. 13 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 124, vgl. zum bäuerlichen Liegenschaftsrecht allgemein: Vilfan: Miet- und Kaufrechtsgrunde, p. 497 ff. 169 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK entwickelte Leiheform für die Untertanen stellte das Kaufrecht dar. Hier konnte sich der Bauer durch eine Einmalzahlung eines bestimmten »Kaufpreises« oder der regelmäßigen Bezahlung eines Geldbetrages die Erblichkeit der Güter erkaufen. Nicht zuletzt führten diese »Geldbeschaffungsaktionen« der Grundherrn immer wieder zum Widerstand der Bauernschaft im 16. Jahrhundert, da durch die Ver- kaufrechtung ein vielerorts bereits stillschweigend bestehendes Erbrecht an den bäuerlichen Gütern nochmals teuer verkauft wurde.14 Balti sieht die Umwandlung vom Freistift in das Kaufrecht gegen Ende des Mittelalters primär als wirtschaftspolitische Maßnahme, um die Landflucht der Bevölkerung einzudämmen. Balti stimmt mit Vilfan bezüglich der rechtlichen Entwicklung und Abstufung der einzelnen Leiheformen (Freistift, Leibgeding und Kaufrecht) überein. Auch Bald erwähnt die nicht uneingeschränkte Zustimmung der Bauern zur »Verkaufrechtung«. Damit musste ein im Laufe der Jahre »er­ sessenes« Recht, jenes der Weitergabe des Gutes im Erbweg, nunmehr nochmals mit einer Geldzahlung an den Grundherrn erkauft werden. Auch wenn Balti darauf hinweist, dass das Kaufrecht für die Bauern die sicherste Leiheform darstellte, verschweigt er nicht, dass diese zwangsweise Verkaufrechtung in nicht wenigen Fällen zur hoffnungslosen Überschuldung der Bauern beitrug. Die persönliche Bindung des Bauern an seinen Grundherrn und die auf dem bäuerlichen Gut lastenden Verpflichtungen zu Abgaben und Robot wurden jedoch durch die rechtlich unterschiedlich ausgeprägten Leiheformen nicht berührt.15 4.2 Gerichts Organisation - Zuständigkeiten Laut Vilfan wurde zum Ende des Mittelalters die Grundherrschaft mit der Gerichtsbarkeit dergestalt verbunden, als ab diesem Zeitpunkt bis zum Ende des 18. Jahrhunderts die Patrimonialgerichtsbarkeit zur Regel wurde. Diese umfasste die Eintreibung von Abgabenrückständen, Fragen des untertänigen Grundbesitzes (Teilung, Veräußerung) und die Strafgewalt für »causae minores«, also die niedere Strafgerichtsbarkeit.16 Für die hohe Strafgerichtsbarkeit fungierten die Land­ gerichte, die für ein größeres Territorium als die Grundherrschaften zuständig waren. Dem Landrichter konnte — musste aber nicht ausnahmslos — die Befugnis zu Bann und Acht übertragen werden. 14 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 179 £; vgl. dazu auch: Kern, Anton: Ein Kampf ums Recht. Grundherren und Weinbauern in der Steiermark im 16. und 17. Jahrhundert. Graz: 1941,11 ff. 15 Balti Hermann: Österreichische Rechtsgeschichte, Graz: Leykam 1972, p. 116 und p. 169 f.; Steppan: Das bäuerliche Recht, p. 21 f. 16 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 130 f. 170 MARKUS STEPP AN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTL — ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER ... Die Hoheit des Landgerichts gewährte dem Landgerichtsherrn die Möglichkeit in den Bereich der Dachtraufengerichte und der Patrimonialgerichte einzugreifen. Zeichen dafür diente die Auslieferungsverpflichtung an das zuständige Landgericht durch das grundherrschaftliche Gericht. Sichtbaren Ausdruck fand dieses Auslieferungsverfahren vor allem durch die Übergabe des Delinquenten »wie mit dem Gürtel umfangen«.17 (Das heißt ohne jegliche Vermögensgegen­ stände. Diese durften dem angehaltenen Rechtsbrecher durch die Grundherrschaft zur Deckung der Verwahrungs- und Verpflegungskosten abgenommen werden.18) Vilfan rundet die Darstellung der unterschiedlichen Formen der Jurisdiktion mit einer Gegenüberstellung bzw. Auflistung der verschiedenen mittelalterlichen Gerichtstypen ab. Für die »Landleute«, den Adel bestanden die Land- und Hof­ rechte, als Gerichtsinstanz fungierte die Landschranne. Für die nicht privilegierten Stände war in »causae majores«, also bei strafrechtlichen Delikten wo Blut austrat, das Landgericht, zuständig. Für Bürger in »causae minores« und Zivilsachen das Stadt- bzw. Marktgericht, die auch, aber nicht zwingend, die Kompetenz für die Aburteilung von »causae majores« haben konnten. Und zuletzt für die Untertanen in Zivilangelegenheiten, sowie auch in »causae minores« die Patrimonialgerichte.19 Im späten Mittelalter waren die Stadt-, Land- und Patrimonialgerichte nicht nur rechtsprechend, sondern auch rechtsbildend tätig. Diese gewohnheitsrechtliche Rechtsfortbildung führte auch Vilfan zu der Frage, inwieweit den Weistümern formeller und materieller Rechtscharakter zukommt. Vilfan vertrat die Ansicht, dass die rechtsprechende bzw. rechtsfortbildende Funktion der Weistümer weniger im Bereich der Dorfgerichtsbarkeit, sondern vielmehr im Bereich der Land- gerichtsweistümer zu finden ist. Bald stellt die mittelalterliche Gerichtsorganisation praktisch identisch dar. Auch hier war das Landgericht für einen größeren territorialen Bereich für die Hochgerichtsbarkeit, also die »causae majores« zuständig. Für alle anderen, nicht landgerichtlichen Straftaten waren das grundherr­ schaftliche Gericht bzw. das Dachtraufengericht zuständig (wenn sich im Hause 17 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 141 f. 18 Steppan, Markus: »Einziehung« und »Verfall« als Teil des strafrechtlichen Sanktionensystems. Zur Geschichte des Rechts. Festschrift für Gernot Kocher zum 65. Geburtstag (Hrsg. Markus Steppan - Helmut Gebhardt). Grazer Rechtswissenschaftliche Studien, Band 61. Graz: Leykam 2006, p. 437; vgl. dazu auch: LGO für Krain 1535, 7: Die Landgerichtsordnung für Krain differenziert hier zwischen »angesessenen« und »streichenden« bzw. »wandernden« Tätern. Erstere werden mit dem Gürtel umfangen ausgeliefert, zweitere sind mit »Leib und Gut» verfallen; vgl. dazu auch: LGO für Steyer 1574, Erster Thail, Art. 3. 19 Vilfan: Rechtsgeschichte, p. 145. 171 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK des Bauern oder soweit das Wasser der Dachtraufen rann, geringe Straftaten vo Fremden zutrugen (Hausfrieden).20 Für die »oberen Schichten« wurden das »obere Landgericht« bzw. das Hof gericht eingerichtet. Für die Aufrechterhaltung des Landfriedens waren die »Land rechte« zuständig, deren Kompetenzen neben Landfriedenssachen auch die zivil rechtlichen Belange innerhalb des Adels bzw. des Bürgertum umfassten. Daneben bestanden für den städtischen Bereich die Stadtgerichte, die sich aus den Landgerichten entwickelten und deren Kompetenzen für den städtischen Bereich übernahmen. Auch hier, wie bei den Landgerichten, konnte der »Blutbann« vom Landesfürsten verliehen werden oder nicht. Dementsprechend bestanden privilegierte und nicht privilegierte Land- und Stadtgerichte nebeneinander21. Ein Teil dieser »nicht Privilegierung« schlägt sich auch in der Verpflichtung nieder, den Rechtsbrecher an das zuständige (Land-) Ge­ richt auszuliefern.22 Wie Vilfan erwähnt auch Bald in diesem Zusammenhang die Formulierung, dass der Rechtsbrecher »mit dem Gürtel umfangen« auszuliefern ist. 5. Schlussbetrachtung Nachdem nunmehr an Hand von zwei konkreten, zugegebenermaßen willkürlich ausgewählten Teilbereichen, die Übereinstimmung der Arbeitsmethode, der Betrachtungsweise und schlussendlich auch der Ergebnisse beider Rechts­ historiker aufgezeigt wurde, möchte ich meine Ausführungen mit einem Zitat von Hermann Balti aus dem Vorwort des Herausgebers der »Rechtsgeschichte der Slowenen« aus dem Jahre 1968 abschließen. »...es wäre eine schöne Geste, wenn die slowenische Regierung bei künftigen wissenschaftlichen Vorhaben unterstützend wirken und auch auf diese Art beitragen würde, dass zwischen der Steiermark und Slowenien lange schwelende Streitigkeiten, Missverständnisse und Ressentiments beseitigt und durch den Geist der Verständnisbereitschaft und gutnachbarlichen Zusammenlebens ersetzt wer­ den. Mit den immer dichter werdenden Beziehungen zu Slowenien, zum Küstenland und Friaul bahnt sich die Wiederbelebung einer lange verschüttet oder irregeleitet gewesenen, in ihren künftigen kulturellen und materiellen Kraft gar nicht abzuschätzenden Harmonie eines alten historischen Raumes an...«23 20 Balti: Rechtsgeschichte, p. 100. 21 Balti: Rechtsgeschichte, p. 101. 22 Balti, Hermann: Die ländliche Gerichtsverfassung Steiermarks vorwiegend im Mittelalter. Archiv für Österreichische Geschichte. Band 118. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch ­ historische Klasse. Historische Kommission. Wien: 1951, p. 171 ff. 23 Balti: Vorwort, p. 5. 172 MARKUS STEPP AN: SERGIJ VILFAN UND HERMANN BALTE - ZWEI GROBE RECHTSHISTORIKER ... Aus damaliger Sicht eine wünschenswerte Vision, aus heutiger Sicht, wie man seht und zu meiner großen Freude — gelebte Realität. Literatur Bald, Hermann: Die ländliche Gerichtsverfassung Steiermarks vorwiegend im Mittelalter. Archiv für Österreichische Geschichte. Band 118. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Philosophisch-histo- fische Klasse. Historische Kommission. Wien: 1951. Bald Hermann: Die österreichischen Weistümer I. — Studien zur Weistumsgeschichte, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 59. Graz - Köln: 1951. Bald Hermann: Die österreichischen Weistümer II. - Studien zu Weistumsgeschichte. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 61. Graz - Köln: 1953. Bald Hermann: Nachruf auf Sergij Vilfan. Almanach 1995/96. 146. Jahrgang, Österreichische Akademie jer Wissenschaften. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1996. Bald Hermann: Vorwort des Herausgebers. Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941, Grazer gechts- und Staatswissenschaftliche Studien (Hrsg. Hermann Bald). Band 21. Graz: Leykam, 1968. Gebhardt Helmut: Schrifttumsverzeichnis Hermann Bald 1988-1997. Festschrift zum 80. Geburtstag von Hermann Bald (Hrsg. Kurt Ebert). Wien: Verlag Österreich, 1998. Hoffmann, A. - Schwab W.: Schrifttumsverzeichnis Hermann Bald. Festschrift für Hermann Bald zum 60. Geburtstag. (Hrsg. Kurt Ebert). Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1978. Kern, Anton: Ein Kampf ums Recht. Grundherren und Weinbauern in der Steiermark im 16. und 17. Jahrhundert. Graz: 1941. Kranjc, Janez: Universitätsprofessor und ordentliches Mitglied der Slowenischen Akademie der Wissen ­ schaften und Künste Dr. Sergij Vilfan (1919-1996) - Leben und Werk. Vilfanov Zbornik, Pravo-Zgodovina- Narod, In Memoriam Sergij Vilfan (Hrsg. Vincenc Raisp — Ernst Bruckmüller). Ljubljana: Založba ZRC 1999. Steppan Markus: Das bäuerliche Recht an der Liegenschaft. Vom Ende des 14. bis zum ausgehenden 18. Jahrhundert. Grazer Rechts- und Staatswissenschafdiche Studien (Hrsg. Hermann Bald), Band 53. Graz: Leykam 1995. Steppan, Markus: »Einziehung« und »Verfall« als Teil des strafrechtlichen Sanktionensystems. Zur Ge ­ schichte des Rechts. Festschrift für Gernot Kocher zum 65. Geburtstag (Hrsg. Markus Steppan — Helmut Gebhardt). Grazer Rechtswissenschafdiche Studien, Band 61. Graz: Leykam 2006. Valentinitsch, Helfried: Hermann Bald als Forscher und akademischer Lehre Recht und Geschichte. Festschrift Hermann Bald zum 70. Geburtstag (Hrsg. Helfried Valentinitsch). Graz: Leykam 1988. Vilfan Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941. Grazer Rechts- und Staatswissen ­ schaftliche Studien (Hrsg. Hermann Bald). Band 21. Graz: Leykam, 1968. Vilfan Sergij: Jugoslawien. Handbuch der Quellen und Literatur der neueren europäischen Privat ­ rechtsgeschichte (Hrsg. Helmut Coing). III/5 Südosteuropa, München: Beck 1988. Vilfan, Sergij: Zur Begriffsbestimmung der Miet- und Kaufrechtsgründe. Siedlung Macht und Wirtschaft. Festschrift Fritz Posch zum 70. Geburtstag (Hrsg. Gerhard Pferschy). Graz: Veröffentlichungen des Steier ­ märkischen Landesarchives 12,1981. SUMMARY SERGIJ VILFAN AND HERMANN BALTL - TWO EXCELLENT HISTORIANS OF LAW - SEPARATED BUT STILL UNITED The scientific interrelation of the two famous historians of law Sergij Vilfan and Hermann Balti takes center of this work. 173 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK The German version of »Rechtsgeschichte der Slowenen« published in the year 1968 by Hermann Balti as well as Hermann Baltls »Österreichische Rechtsgeschicht first published in 1970 of which today the 10th edition is available build the hinda mental approaches. Balti as well as Vilfan had excellent knowledge and skills in working with docu ments which can be found in archives and libraries. Both of them began to work as a lawyer or at the court. The two men committed themselves to the coverage and recording of the national law of their countries including the economic and social aspects of the history as well as the folkloristic development. Simultaneous they focused on exploring the national history of law. Comparing the structure and the systematic approach of the »Rechtsgeschichte der Slowenen« and the »Österreichische Rechtsgeschichte« one can recognize both, sirni- larities as well as differences. Both literary works are based upon a rather similar bibliography regarding the German literature. The authors also chose a similar way of structuring the legal history of their country, even though one can recognize different characteristic elements. Each work Starts with a historical introduction followed by a detailed chronological analysis. Within this chronological structure both authors subdivided the chapters into political, legal and economical sections in order to better understand the course of history by considering different circumstances. Two significant issues, the lease-law and the Organization of the courts like the allocation of competencies of the courts, clearly demonstrate the agreement of the two scientists on the one hand and their different perception on the other hand. When Balti as the editor of the »Rechtsgeschichte der Slowenen« mentioned in the preamble of the in 1968 published literature »mit den immer dichter werdenden Beziehungen zu Slowenien, zum Küstenland und Friaul bahnt sich die Wieder­ belebung einer lange verschüttet oder irregeleitet gewesen, in ihren künftigen kulturellen und materiellen Kraft gar nicht abzuschätzenden Harmonie eines alten historischen Raumes an...« (meaning: the old historian region around Slovenia, the coastline and Friuli became really harmonized because of strong relations between the States in the past. This development offers great opportunities for all parties.) one can imagine that this was only a vision putted down to paper. However, today — to my great pleasure — this vision becomes more and more lived reality. 174 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI« Vilfan kot kritik nekaterih zakoreninjenih predstav o slovenski zgodovini PETER ŠTIH Temeljne predstave, ki jih imajo Slovenci o svoji zgodovini in ki — če odmisli­ mo avtohtonistične teorije — povezujejo njene začetke z naselitvijo Slovanov, ozi­ roma običajneje že kar z naselitvijo Slovencev in s Karantanijo, so se začele obli­ kovati v času, ko so se Slovenci konec 18. stoletja začeli oblikovati kot narod. To seveda ni naključno, kajti oblikovanje novega, nacionalnega pogleda na zgodovino je bilo sestavni del njihovega narodnega oblikovanja. Z vzpostavitvijo nacionalne zgodovine, ki je segala v čas kralja Sama in karantanskih knezov so Slovenci dobili enega svojih najpomembnejših identitetnih sider in hkrati enega od najpomemb­ nejših sredstev za svojo narodno legitimacijo, emancipacijo, integracijo in nena­ zadnje tudi za zamejitev nasproti drugim (narodom).1 Že Anton Tomaž Linhart, ki stoji konec 18. stoletja na samem začetku sloven­ skega nacionalnega zgodovinopisja, je postavil tisto temeljno ogrodje razumevanja slovenske preteklosti, ki je nato ostalo nespremenjeno dobrih dvesto let, skorajda do konca 20. stoletja. Konceptualno se je naslonil na tedaj uveljavljajoče se — in pri nas še vedno prevladujoče — razumevanje, ki je jezikovne skupnosti izenačevalo z etničnimi skupnostmi. Tako je zaradi jezikovne kontinuitete, ki povezuje sodobno slovenščino z jezikom alpskih Slovanov, lahko podaljšal tudi nacionalno zgodo­ vino Slovencev v zgodnji srednji vek in je vanjo lahko vključil tudi slovansko Karantanijo. Linhart in njegov koncept sta tako že v zgodnjem srednjem veku videla v Slovencih jasno zamejeno, od ostalih razlikujočo se zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno skupnost z nesporno kontinuiteto. S tem konceptom, ki je v ospredje postavljal jezikovne in etnološke momente, so Slovenci dobili svojo last­ no zgodovino v času, ki so ga tudi drugi evropski narodi smatrali za svojo zibelko. Da pa je bila s tem zgodovina retrogradno nacionalizirana in narodna zgodovina Slovencev projicirana nazaj v obdobja, ko Slovenci kot posebna etnična (in ne- Gl. Štih, Peter: Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ali O zgodnjesrednjeveških začetkih zgodovine Slo ­ vencev. Mlinaričev zbornik 1. Studia Historica Slovenica. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Ko ­ vačiča, 5,2005, str. 107 sl. 175 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK obstajati, tega se seveda Linhart mara tudi jezikovna) skupnost sploh še niso tudi zgodovinarji kasneje še niso zavedali. Poleg koncepta nacionalne zgodovine Slovencev pa je Linhart v svojem nem ško napisanem Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avs trije (1788, 1791) začrtal tudi že razvojno linijo taiste zgodovine, ki še danes tvori hrbtenico slovenskega pogleda na lastno preteklost in ki jo po začetnem slavnem in afirmativnem obdobju zaznamuje tisočletno trpljenje pod jarmom tujih gos- podarjev. Oboje je imelo daljnosežne posledice za oblikovanje slovenske zgodo­ vinske zavesti, še zlasti, ko je slovensko zgodovinopisje v 20. stoletju povzdignilo Linhartov koncept na piedestal edinega legitimnega koncepta slovenske zgodo­ vine.2 Skladno s temi konceptualnimi izhodišči in predstavami, ki so najprej povezale jezikovno z etničnim, oboje nato z nacionalnim in vse skupaj končno še z dr­ žavnim, je bila Karantanija, ki predstavlja najstarejšo državno tvorbo vzhodno­ alpskega prostora po koncu antike, razumljena kot država Slovencev, karantanski knezi Borut, Gorazd, Hotimir in drugi pa kot knezi (karantanskih) Slovencev (in ne Karantancev), obred ustoličevanja, s katerim so bili umeščeni v svojo kne- ževsko oblast, pa je bil razumljen kot izraz slovenske in ne karantanske državnosti. Temu odgovarjajoč je bil tudi tisti prostor, ki so ga v vzhodnih Alpah naselili Slovani in je na severu segal do Donave in še čez, opredeljen kot naselitveno področje Slovencev.3 V teh predstavah je nato podreditev Frankom v začetku 9. stoletja pomenila veliko prelomnico v zgodovini Slovencev: z njo so izgubili politično samostojnost, ki ji je sledila družbena marginalizacija. Socialne posledice teh političnih spre­ memb so bile, da je »slovenska družba izgubila vladajoči družbeni razred, ki so ga zamenjali tuji gospodarji. To je bilo odločilno za bistveno spremembo v slovenski zgodovini: Slovenci so omejeni poslej le na nižje družbene sloje. Slovenec in kmet na Slovenskem pomeni skozi dolga stoletja skoraj isto«.4 Na to politično in so­ cialno katastrofo pa se je navezovala še etnično-narodnostna. Kajti Slovenci so v Za Linhartov pomen v slovenskem zgodovinopisju gl. nazadnje Štih, Peter: Linhart kot zgodovinar. An ­ ton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej in Muzej radovljiške občine, 2005, str. 291 sl. Najbolje to percepcijo ilustrira zgodovinska karta, ki jo je 1933 prvič objavil Milko Kos in ki je kasneje doživela celo vrsto ponatisov; eden med zadnjimi je v: Zgodovina Slovencev (ur. Meta Sluga). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 105. Za kritiko te percepcije in te karte gl. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgo ­ dovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Kranj 19.—21. oktober 2006 (ur. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 34. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 21965, str. 135. 176 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI: o stoletju dosegli »svoj največji nacionalno-teritorialni obseg«, nato pa je sledila denacionalizacija slovenske zemlje od nemške strani« in v drugi polovici 10. s toletja se je začelo »veliko raznarodovanje.« Nemški gospodarji in njihovi kolo- nisti so do konca srednjega veka germanizirali skoraj dve tretjini »slovenskega na­ rodnostnega ozemlja« in slovensko-nemška etnična meja se je z Donave pre­ maknila tako rekoč na koroško Dravo.5 Slovensko zgodovino visokega in poznega srednjega veka naj bi tako opre­ deljevala zgodovina kmeta-Slovenca in jo s tem omejevala »skoraj izključno na probleme družbenega razvoja.« Njeno težišče se je tako zlasti po drugi svetovni vojni premaknilo na »gospodarski in družbeni razvoj« in na »proučevanje širokih slovenskih ljudskih množic.« V naraciji narodne zgodovine, ki je izhajala iz pod­ mene, da je bila slovenska zgodovina »v prvi vrsti kmečka zgodovina« in da je zgodovina kmeta »središče vse zgodovine slovenskega ljudstva« do 18. stoletja,6 so tako prevladovale teme, ki so govorile o družbenem, pravnem in gospodarskem položaju kmeta ter njegovem puntarstvu, upravi podeželja, poljski razdelitvi, kolonizaciji, germanizaciji, spreminjanju narodnostne meje ipd. Te in podobne teme so bile za razliko od »politične preteklosti« razumljene kot izrazito »sloven­ ske« in zato ne čudi, da so bili v takšnem konceptu kmečki upori ocenjeni kot po­ glavje, »ki sodi med najpomembnejše in najbolj naše v naši zgodovini.«7 Takšna koncepcija narodne zgodovine in na njej temelječa zgodovinska zavest sta torej zgodovinsko oblikovanje Slovencev razumeli prvenstveno genealoško in ne sociološko, v smislu, da so Slovenci skupnost istega izvora; ta pa je bil po­ stavljen v jezikovni kontekst. To je imelo za posledico, da so bili v zgodovino Slovencev kot nekaj samo po sebi umevnega vključeni vsi tisti slovansko govoreči prebivalci prostora med Donavo in Jadranom v zgodnjem srednjem veku, ki jih moderno označujemo s pojmom Alpski Slovani. Iz nje pa so bili izključeni vsi tisti prebivalci taistega prostora, ki so govorili drug(e) jezik(e), pa četudi so oboji živeli skupaj, v istih političnih, socialnih, pravnih, ekonomskih in drugih razmerah. Na podlagi jezika izpeljana etnična diferenciacija pa je imela še eno pomembno posledico za (samo) razumevanj e Slovencev: ker so v slovenskem prostoru večino kmečkega in drugih neprivilegiranih družbenih slojev tvorili ljudje, ki so govorili Kos, Milko: Kolonizacija in germanizacija slovenske zemlje. Historijski zbornik. Zagreb: Društvo za hrvatsko povijesnicu, 4, 1951, str. 9. sl.; isti, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955, str. 138 sl. Za zgornje citate gl.: Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1, 1947, str. 24; isti, Zgodovina 2, str. 260. Kos, Milko: Pregled slovenske historiografije. Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (ur. Bogo Grafenauer). Ljubljana: Slovenska matica, 1985, str. 17; isti, O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2-3,1948-1949, str. 140. 177 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK slovenski jezik, je pojem naroda v povezavi s Slovenci dobil izrazito socialno omejeno konotacijo. Tudi na podlagi zgodovinske predstave 19. stoletja, ki je raz- likovala med historičnimi narodi z razčlenjeno socialno strukturo (in lastno državo seveda) ter nehistoričnimi narodi, ki vsega tega niso imeli,8 je bil pojem sloven skega naroda omejen zgolj na del družbe, samo na nižje socialne sloje, čeprav takšno pojmovanje v bistvu ni združljivo z vsebino, ki jo pokriva pojem naroda Uspešnost naroda kot družbenega koncepta in ideologije namreč ne temelji na njegovi socialni parcialnosti ali ekskluzivnosti, ampak ravno nasprotno v njegovi socialni vseobsežnosti. Njegova moč temelji na tem, da je v eni zavesti in ideo­ logiji povezal različne sloje družbe: princip egalitarizma, ki je subsumiran v pojmu naroda, kot ga razumemo danes, ni znotraj takšne skupnosti načeloma izključeval nikogar in vsak njegov član, ne glede na svoj socialni položaj, je dobil pravico participirati in odločati v narodovem življenju.9 Zato je bilo seveda v naraciji takšne socialno ohromljene zgodovine družbenim elitam namenjena skromna pozornost. Plemstvo in meščanstvo, ki je bilo zaradi svoje jezikovne prakse opredeljeno kot nemško ali italijansko po nacionalnosti, je bilo stigmatizirano kot tuje in protislovensko. Prapor so v tem pogledu nosili zlasti Nemci oziroma nemško govoreči prebivalci slovenskega prostora, ki so bili slikani kot nacionalni in razredni sovražniki Slovencev. Zlasti negativna je bila po­ doba plemstva, katerega mesto in vloga znotraj družbe na Slovenskem v pred- moderni dobi sta bili prikazovani izrazito shematsko, skrajno poenostavljeno in hkrati zelo skromno. Temu odgovarjajoče je bila tudi državna skupnost, v katero je bila vključena večina slovensko govorečega prebivalstva in v kateri je imelo plemstvo kot »politično ljudstvo« odločilno besedo, opredeljena kot nacionalna država Nemcev, s tem pa kot tuja in sovražna do Slovencev.10 Do prve kritike tako koncipirane zgodovine Slovencev, ki je po eni strani loče­ vala, kar je spadalo skupaj, po drugi pa v svoj okvir vključevala vsebine, ki vanjo ne sodijo, je prišlo v začetku osemdesetih let 20. stoletja. Zavedanje, da z Lin­ hartovim konceptom zgodovine Slovencev ni mogoče ustrezno prikazati družbe­ ne realnosti na Slovenskem v predmodernem času, je bilo prvič javno artikulirano na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju leta 1982. Premik in kritika sta se zgodila s priznanjem potrebe po reviziji lastne zgodovinske podobe v smislu, da se 8 Gl. Zwitter, Fran (s sodelovanjem J. Šidaka in V. Bogdanova): Nacionalni problemi v habsurški mo ­ narhiji. Ljubljana: Slovenska matica, 1962, str. 42 sl. 9 Prim. Langewiesche, Dieter: Nation, Nationalismus, Nationalstaat in Deutschland und Europa. München: C. H. Beck, 2000, str. 19 sl.; Geary, Patrick J.: Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005, str. 19 sl. 10 Gl. Štih, Peter: Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje. Melikov zbornik (ur. Vinko Rajšp et al.). Ljubljana: ZRC, 2001, str. 61 sl. 178 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI. vanjo vključi tudi plemstvo. To je storil Ferdo Gestrin, ki je kot moderator okrogle mize o Celjskih grofih, ki je bila sploh prva plemiška tema na zborovanju slovenskih zgodovinarjev (sie!), izpostavil nujnost, »da sedaj korigiramo celotno stališče do fevdalnega razreda v srednjem veku in da vključimo obravnavo dejav- nosti tega razreda v našem okolju v slovensko zgodovino.«11 potrebo po reviziji socialne podobe starejše slovenske zgodovine je na isti okrogli mizi izpostavila tudi Nada Klaič, profesorica srednjeveške zgodovine na Univerzi v Zagrebu. Slovenskemu zgodovinopisju je očitala, da je imelo v svojem vizirju samo podložnika, medtem ko je plemstvu »rezalo glavo« in s tem (samo) pohabilo lastno zgodovino.12 Se ostreje je nadaljevala pet let kasneje (1987). Slovenski narod v srednjem veku je označila za »fantomski«, saj jezikovna skup- nost s katero je bil izenačevan, še ni narodna skupnost, (Linhartovo) koncepcijo zgodovine Slovencev, s katero slovenski medievisti z naracijo o prvotni svobodi in kasnejšem suženjstvu ter »trpečem Slovencu« in »črnem plemiču« še vedno »za­ strupljajo svoj narod«, pa je označila za »strupeno«. Posledice so bile po njenem mnenju »tragične«, saj ima zaradi tako koncipirane zgodovine današnja slovenska javnost zgrešene predstave o življenju svojih prednikov.13 V repliki je Bogo Grafe­ nauer, ki je bil takrat po svojem opusu najbolj prominenten predstavnik nacio­ nalnega koncepta srednjeveške slovenske zgodovine, stališče Klaičeve ocenil nič manj kot »napad na slovensko historiografijo v celoti«.14 A da je bilo v kritiki tem­ peramente profesorice tudi precej resnice, govori že dejstvo, da Grafenauer v svo­ jem odgovoru sploh ni odgovarjal na Klaičine očitke o konceptu slovenske zgo­ dovine, ampak se je osredotočil zgolj na njeno ponesrečeno in površno razlago karantanske zgodovine. V okvirno istem času kot Klaičeva je še en opazovalec od zunaj — torej z dis­ tance — problematiziral ustaljeno naracijo narodne zgodovine Slovencev. Na ok­ rogli mizi o slovenskem zgodovinopisju »danes«, ki je potekala na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu leta 1986, je na Dunaju delujoči Walter Lukan s precej bolj izbranimi besedami kot zagrebška profesorica opozoril na te­ daj še kar trajajočo nacionalno-ideološko usmerjenost in zamejenost sodobnega _________________________ \ 11 Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla mÍ2a 1. oktobra 1982 na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 37, 1983, str. 93. 12 Celjani, str. 93,111. 13 Klaič, Nada: K okrogli mizi »Zgodovinopisje na Slovenskem danes«. Prilog raspravi o današnjoj slo ­ venskoj medievistici. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 41, 1987, str. 549 sl. 14 Grafenauer, Bogo: O »(ne)znanstveni fantastiki« v Zgodovinskem časopisu. Odprto pismo prvega glav ­ nega in odgovornega urednika Zgodovinskega časopisa sedanjemu uredniku. Zgodovinski časopis. Ljub ­ ljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 42, 1988, str. 123. 179 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK slovenskega zgodovinopisja. To je namreč še vedno nadaljevalo smer »nacio nalnega zgodovinopisja, ki se je začelo z Linhartom in vidi svojo glavno nalogo v ustvarjanju in izoblikovanju nacionalne tradicije, historične zavesti kot dela nacio nalne identitete« in da se »nacionalno zgodovinski vidik pogosto pretirava, ali pa tudi prenaša v stoletja, ki še niso bila ... 'nacionalna'.« Ob tem stanju je Lukan kot postulat slovenskega zgodovinopisja izpostavil »preseganje nacionalnega zgodovi nopisja« in »širšo prespektivo«.15 Podobno kritično je deset let kasneje tudi Andreas Moritsch — torej še eden zamejski zgodovinar, ki je lahko z distance in »širše perspektive« opazoval, kaj se dogaja v slovenski historiografiji — opredelil nacionalni okvir kot preozkega za in­ terpretacijo zgodovine in s tem povezal vse večje izgubljanje verodostojnosti na- rodnozgodovinsko koncipiranih prikazov zgodovine.16 Vedno manjšo preprič­ ljivost »nacionalnih zgodovin«, ki vlečejo meje, kjer jih ni bilo in novačijo ljudi za posamezne narode, ko teh še ni bilo, je nazorno ilustriral na primeru prostora na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Glede na zgodovinske učbenike, ki jih v šoli uporabljajo otroci iz avstrijskega Podkloštra, italijanskega Trbiža in slovenske Kranjske Gore, živijo tamkajšnji ljudje v treh povsem različnih svetovih, pa čeprav je med naštetimi kraji le nekaj deset kilometrov razlike in čeprav je zgodovina tamkajšnjim ljudem stoletja dolgo tekla enako ali pa vsaj zelo podobno. Z na­ cionalno razmejitvijo in zamejitvijo zgodovine, ki sugerira, da je imel kmet v Tr­ bižu več skupnega s stanovskim kolegom v Toskani kot z onim iz Kranjske Gore, ta zopet več skupnega z onim iz Prekmurja kot s tistim iz Podkloštra in slednji zopet več skupnega s kmetom iz Weinvierda kot s svojima sotrpinoma ob zgornji Beli ali Savi, prebivalcem na tromeji ni bila samo kratena njihova skupna zgodo­ vina, temveč še huje: med seboj jih je tudi odtujevala.17 Doma, v Sloveniji, pa je imel ob koncu 20. stoletja k tradicionalni in ustaljeni naraciji slovenske narodne zgodovine največ kritičnih pripomb Sergij Vilfan. Ta ugledni pravni zgodovinar je začel na problematičnost in nevzdržnost nekaterih zakoreninjenih predstav in trditev opozarjati šele v svojih poznih tekstih, ki so bili 15 Zgodovinopisje na Slovenskem danes. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 41,1987, str. 161 sl. 16 Moritsch, Andreas: Narodna identiteta - nujnost ali anahronizem? Avstrija-Jugoslavija-Slovenija. Sloven­ ska narodna identiteta skozi čas (ur. Dušan Nečak). Historia. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filo ­ zofske fakultete, 1, 1997, str. 33 sl.; isti, »Aber schön wäre es schon, wenn es so gewesen wäre...«. Ka- rantanien — Ostarrichi. 1001 Mythos (Hg. Andreas Moritsch). Unbegrenzte Geschichte — Zgodovina brez meja. Klagenfurt/Celovec-Ljubljana-Wien: Mohorjeva družba/Hermagoras, 5, 1997, str. 11 sl. 17 Moritsch, Andreas: Einleitung. Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region (Hg. Andreas Moritsch). Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj: Mohorjeva/Hermagoras, 2001, str. 9. Podrobneje o vzrokih in posledicah teh delitev na tromeji gl. zbornik: Das österreichisch-italienisch-slovenische Dreiländereck. Usrachen und Folgen der nationalstaatlichen Dreiteilung einer Region (Hg. Tina Bahovec — Teodor D omej). Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj: Mohorjeva/Hermagoras, 2006. 180 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI: objavljeni le malo pred njegovo smrtjo ali pa celo po njej. Zlasti jasno je svoja to- zadevna stališča in mnenja izpostavil v predavanju o Slovencih kot kmečkemu narodu iz leta 1993 in prispevku o razmerju med kulturno in narodno skupnostjo jz leta 1994, nadalje v referatu o državi in deželi iz leta 1995, v nekaterih poglavjih svoje izjemne monografije o Slovencih in zgodovinski pravotvornosti, ki je leta |996 izšla le nekaj mesecev po avtorjevi smrti in končno še v prispevku o zgo­ dovinskih stereotipih v alpsko-jadranskem prostoru, ki pa je bil objavljen šele leta 2001 v kolektivni monografiji o zgodovini omenjenega prostora.18 Kdor pozna Vilfanove tekste, bo zlahka ugotovil, da se je njegovo kritično mnenje o nekaterih temeljnih potezah, ki naj bi jih imela slovenska zgodovina, izoblikovalo postopoma in da je šele na svoja stara leta to tudi jasno formuliral. Ko prebiramo njegovo monumentalno Pravno zgodovino Slovencev,19 v njej še ne bomo našli tistega duha, ki preveva približno petintrideset let mlajšo, a nič manj pomembno knjigo o zgodovinski pravotvornosti. Eno od osnovnih izhodišč te knjige, ki ga je Vilfan izrazil že kar v prvem odstavku uvoda, je, da je znanost pri obravnavi (pravne) zgodovine izhajala iz časa svojega etabliranja v 19. stoletju in da so »pojmi in izrazje, miselnost, vrednote, predstave o nacionalni pripadnosti ... in vrsta drugih okoliščin v tem stoletju postali izhodišča za presojo zgodovine in celo trajne resnice, ki so jih prestavljali iz svojih časov v bližnjo in daljno pre­ teklost.« V tem kontekstu je tudi menil, da je zahteva po jezikovno-nacionalni za­ vesti v času, ko je še ni bilo, lahko le anahronistična.20 V kolikor bi imel Vilfan ta in podobna spoznanja, ki jih srečujemo v njegovih poznih tekstih in katerih skupno sporočilo je, da so nacionalne ideologije 19. stoletja ukrojile zgodovino po lastni meri in ji s tem nadele nacionalni korzet, izoblikovana že v šestdestih letih 20. stoletja, potem je sklepati, da svoje Pravne zgodovine npr. ne bi naslovil z ozirom na Slovence in to kar od naselitve naprej. S tem naslovom, ki pa nemara ni bil povsem po njegovem okusu,21 je namreč postavil knjigo v kontekst nacionalno koncipirane zgodovine, kakršno je tedaj reprezentirala Zgodovina Slovencev Mil­ ka Kosa,22 ki se je v naslovu tudi začela že kar z njihovo naselitvijo in je tako suge­ 18 Gl. Samec, Drago: Bibliografija akad. prof. dr. Sergija Vilfana. Vilfanov zbornik. Pravo — zgodovina — narod (ur. Vincenc Rajšp - Ernst Bruckmüller). Ljubljana: ZRC, 1999, str. 55 sl. 19 Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, I960,21996. 20 Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Pravna obzorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 5, 1996, str. 17, 20. 21 Kot mi je namreč na samem simpoziju o Vilfanu, potem, ko sem predstavil svoj referat, povedal Vil­ fanov dolgoletni sodelavec prof. dr. Jože Žontar, je Vilfan svojo Pravno zgodovino leta 1959 napisal (tudi) z mislijo, da si bo z njo vendarle odprl vrata na univerzo, kamor je želel priti in je zato pristal na določene predloge Matičinih recenzentov in urednikov knjige, čeprav se z njimi ni strinjal. 22 Gl. op. 5. 181 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK rirala nekaj, česar na začetku srednjega veka ni bilo (namreč niti Slovencev, niti njihove naselitve). Vilfan je tako dal z naslovom svoji Pravni zgodovini videz nacionalnozgodovinsko koncipiranega dela, čeprav po materiji in vsebini to ni in tudi ne more biti - to je zgodovina prav(a), po katerem so živeli ljudje naj različnejših socialnih, etničnih, jezikovnih in tudi verskih skupin na širšem pro- štoru današnje Slovenije od zgodnjega srednjega veka naprej.23 A kot človek, ki je odlično poznal domače zgodovinske vire in hkrati zgo­ dovino v široki perspektivi, je moral Vilfan precej kmalu uvideti problematičnost posameznih zgodovinskih predstav, ki so opredeljevale slovenski pogled na lastno preteklost.24 Centralna med temi predstavami je tista o podrejenem, neenako­ pravnem, drugorazrednem položaju Slovencev v okviru (Svetega rimskega) Cesar­ stva (nemške narodnosti), ki da se kaže na političnem, socialnem, jezikovnem kulturnem in drugih področjih in ki je povzeta v sintagmi »hlapčevski mit.« Vilfan je v zgoraj omenjenih tekstih v različnih kontekstih neprestano opozarjal, da so trditve o večkratno zapostavljenem položaju slovensko govorečega prebivalstva (kasnejših Slovencev) v okviru Cesarstva in habsburških dežel anahronistične.25 Kajti ob trditvah, da so Slovenci večino svoje zgodovine živeli v tuji državi, v kateri je bil njihov jezik zapostavljen in v kateri so bili kot kmetje ter Slovenci hkrati še zlasti hudo izkoriščani, se v zamejenosti modernih predstav in kategorij pozablja, da v prednacionalnem, to je predmodernem času, sploh ni bilo držav, katerih politične meje bi se skušale pokriti z jezikovnimi ali etničnimi okvirji. Nacionalna država, ki je šele v 19. stoletju dobila današnji pomen vsakemu narodu pripadajoče lastne države, ni nič drugega kot produkt nacionalizma. Med zgodnje- srednjeveškimi državnimi tvorbami, ki so bile etnično opredeljene, in modernimi državami, ki so nacionalno opredeljene, pa ležijo dolga stoletja, v katerih se je država oblikovala po kriterijih, ki niso bili niti etnično-plemenski niti nacionalni: pri nas in v nemškem prostoru se je tako manifestirala v obliki dežel, v Italiji pa npr. v obliki mestnih državic. Zato je tudi tolikokrat apostrofirana kontinuiteta in 23 V tem oziru je zelo zanimiv tudi naslov njegove zadnje knjige Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, ki v nemškem povzetku zgodovinsko pravotvornost ne povezuje z etnikom, ampak prostorom (Die historische Fähigkeit zur Rechstbildung und die Slowenien) in ki je po mojem mnenju natančnejši in pravilnejši, saj je številne pravne običaje, ki jih obravnava to delo, seveda prakticiralo tudi neslovensko govoreče (kmečko) prebivalstvo slovenskega prostora. 24 Tako je že leta 1974 pokazal, da srednjeveška germanizacija ni bila nobena načrtna politika nemške eks ­ panzije, ki bi imela nacionalne cilje, ampak da je šlo za povsem naraven in običajen gospodarsko pogojen zgodovinski proces, ki nima nič skupnega z germanizacijo, kateri so bili v 19. stoletju in kasneje izpo ­ stavljeni Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Gl. Vilfan, Sergij: Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre sozialgeschichtlichen Grundlagen. Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Problem der europäischen Geschichte (Hg. Walter Schlesinger). Vorträge und Forschungen. Sig ­ maringen: Jan Thorbecke, 18,1974, str. 567 sl. 25 Najizraziteje v Vilfan: Zgodovinska pravotvornost, str. 44 sl. 182 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S -STOPINJAMI. ravna razvojna linija, ki naj bi povezovala kraljstva zgodnjesrednjeveških ljudstev z modernimi nacionalnimi državami, samo navidezna.26 Nasploh sta narodnostna pripadnost in nacionalna država kategoriji modernega sveta, ki ju srednji vek ni poznal in srednjeveški vladarji neke nacionalne politike v današnjem smislu niso nikoli vodili. Zato je Vilfan povsem upravičeno opozoril, da poenostavitve, ki jih srečujemo tudi v slovenskih tekstih in ki srednjeveško Ce­ sarstvo že od časov Karla Velikega označujejo s pridevnikom »nemške narod­ nosti«, ustvarjajo napačen vtis, »kot da gre od samega začetka za zavestno in hote­ lo nemško 'nacionalno' državo z vsemi lastnostmi nacionalnih držav 19. stolet­ ja.«27 V resnici je bilo Cesarstvo, katerega vladarji so nosili naslov rimskih (in ne nemških) cesarjev, v srednjem veku, pa tudi še kasneje večetnična in večjezična skupnost, v kateri slovenski izvor in slovenski jezik posameznika sama po sebi nista imela nobene negativne konotacije. Se več. V pravnem oziru slovenski jezik sploh ni bil zapostavljen ali postavljen na nižjo stopnjo kot nemški. Je pa hkrati tudi res, da je v Cesarstvu iz pragmatično-kvantitativnih razlogov prevladovala nemščina, a zato drugi jeziki niso bili omejevani, tudi ne iz nagibov, kakršni so bili kasneje nacionalni. Tudi ne drži mnenje, da je bil v tej državi — pa naj imamo v mislih širše Ce­ sarstvo ali pa ožje dežele — slovenski kmet še posebej ostro izkoriščan. Odnos in razmerje te države do slovenskega kmeta je bilo v osnovi enako, kot ga je imela do njegovega bavarskega ali pa češkega vrstnika, ali pa do nemško govorečega »so- deželana« na Koroškem ali Štajerskem. V tem kontekstu je nadvse izpovedno tudi dejstvo, da nimamo do 19. stoletja nobenih informacij, da bi slovensko govoreči ljudje to državo dojemali kot tujo. To oznako in to percepcijo je začela dobivati šele s pojavom nacionalnih gibanj in nacionalne diferenciacije na začetku moderne dobe, ko je bilo staro Cesarstvo, ki sta ga vzpostavila Karel Veliki in Oton I. tako ali tako že mrtvo. In tudi zgodovinske dežele, ki so opredeljevale politično-državni zemljevid slovenskega prostora skozi stoletja, so dobile negativni prizvok šele v času narodnega oblikovanja Slovencev v 19. stoletju, ker so pač postale ovira po­ vezovanju Slovencev v okvir ene politične enote, kot jo je zahteval program Zedinjene Slovenije.28 26 Vilfan, Sergij: Država in dežela od 13. do 18. stoletja. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znan ­ stvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Razprave SAZU. Ljubljana: Slovenska aka ­ demija znanosti in umetnosti, 1/17,1995, str. 47 sl.; isti, Kulturregion und Nation - Gemeinschaften und Gemeinseimkeiten. Identität und Nachbarschaft. Die Vielfalt der Alpen-Adria-Länder (Hg. Manfred Prischnig). Studien zu Politik und Verwaltung. Wien-Köln-Graz: Böhlau, 53, 1994, str. 107; prim. Stih, Peter: Državne tvorbe v srednjem veku na slovenskem ozemlju. Od držav na Slovenskem do slovenske države (ur. Ivan Kordiš). Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje, 2004, str. 13 sl. 27 Vilfan: Država in dežela, str. 57. 28 Vilfan: Država in dežela, str. 58 sl. 183 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK »Trditev, da so Slovenci pred približno letom 1800 živeli v tuji državi«, je za­ pisal Vilfan, »meri čas z vatlom in plamo s stopinjami. Po nepotrebnem goji komplekse zgodovinske manjvrednosti. Če bi že nacionalna (v današnjem sloven­ skem pomenu) nevtralnost stare države bila težko razumljiva za splošno popu­ larizacijo, se vsaj ne bi bilo treba zatekati k tako grobi poenostavitvi, kot je 'tuja' država. Res pa ne gre za 'lastno' nacionalno državo, toda kaj je masam v 13. do 18. stoletju v Evropi sploh bila lastna država? Zgodovina je med tujo in lastno državo spletla vrsto vmesnih oblik, ki naj bodo pač to, kar so bile.«29 Kompleks zgodovinske manjvrednosti pa goji tudi trditev, da so bili Slovenci v zgodovini narod kmetov oziroma celo hlapcev. Ta krilatica je nastala v 19. stoletju in širila je ni samo nemška publicistika, ampak tudi takratna slovenska politika, saj je bil poziv, da se je končno treba upreti tisočletnemu hlapčevstvu in se osvo­ boditi, zelo uspešna in rado slišana parola politične propagande. Vilfan je tej pejo­ rativno zveneči sintagmi o narodu kmetov postavil pravo mero že s preprostim vprašanjem, katero ljudstvo v Evropi v predmoderni dobi pa ni bilo kmečko. Nič manj pomembno pa ni bilo, da je povsem jasno pokazal, kako je tudi ta predstava odraz razmer v 19. stoletju, ko so Slovenci ob začetku nacionalne diferenciacije in nacionalnih bojev svoj slab socialni položaj projicirali kar na milenij slovenske preteklosti in ga s tem naredili za zgodovinsko konstanto. Na takšen način je na­ stala domnevna tisočletna specifičnost Slovencev kot kmečkega oziroma pod- ložniškega ali celo hlapčevskega naroda. Drugi pol te iste predstave in njen nič manj temeljni sestavni del pa je podoba socialno privzdignjenega Nemca, ki je kot plemič-tujec skozi celotno zgodovino izkoriščal ubogega Slovenca-kmeta. Ni treba posebej poudarjati, da so tudi tu razmere in stanja v 19. stoletju služile kot model za pretekla stoletja.30 S takšnimi in podobnimi ugotovitvami je postavil Vilfan pod vprašaj eno najbolj vseobsegajočih zgodovinskih predstav Slovencev o svoji narodni preteklosti — to je predstavo o tisočletnem trpljenju in zatiranju slovenskega naroda, ki jo simbolizira geslo o narodu hlapcev in kmetov — in jo razgalil kot mitsko.31 Mit o Slovencih kot narodu kmetov in hlapcev je zrasel na eni strani iz pomanjkanja slavne zgodovine, ki je je bilo konec že s propadom Karantanije, in na drugi strani iz potrebe, da se porajajoča narodna skupnost Slovencev definira tudi kot zgodovinska skupnost s povsem jasnim zgodovinskim lokom, ki bo povezoval najzgodnejša obdobja na­ rodove zgodovine s sodobnim časom. A ker je bila v nacionaliziranih in mitiziranih predstavah slavna zgodovina Slovencev omejena le na zgodnji srednji vek, z njo ni 29 Vilfan: Država in dežela, str. 59. 30 Vilfan, Sergij: Slovenci — kmečki narod? 29. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Folozofska fakulteta, 1993, str. 229 sl. 31 Vilfan: Slovenci — kmečki narod?, str. 230 sl.; isti: Zgodovinska pravotvornost, str. 41 sl. 184 PETER ŠTIH: »ĆAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI« kilo mogoče stkati celotnega toka narodove zgodovine. Iz kasnejših obdobij so namreč ob umanjkanju državne tradicije, ki bi si jo lahko »prisvojili«, nacionalno afirmativno nekaj veljali le še protestanski pisci, kmečki upori in deloma celjski grofje. Zato na nekdanji, že zdavnaj minuli gloriji tudi ni bilo mogoče v celoti zgra­ diti podobe, ki bo imela za narod zadosten zgodovinski identifikacijski potencial. Najti je bilo treba novo, komplementarno in po možnosti čim bolj preprosto ter udarno formulo, s katero bi lahko zapolnili in razložili tisoč let narodove zgodovi­ ne. Našli so jo v mučeništvu, v tisočletnem trpljenju slovenskega naroda — v mitu o hlapčevstvu.32 Tudi njegova podoba pri Slovencih ni nastajala izolirano. Korespon­ dirala je s pogledi, ki sta jih v nemškem prostoru o Slovanih imela npr. Linhartova sodobnika Herder ali Anton in je del širšega socialnozgodovinskega toposa, s ka­ terim je pri nas zvezan še stereotip o Nemcih kot dednih sovražnikih Slovencev.33 Prav tako je po nemškem vzoru, kjer se je zaradi zgodovinskih okoliščin in v nasprotju s francoskim primerom narodotvorne države razvil koncept državo­ tvornega naroda, nastala tudi ideja o Slovencih kot jezikovnem in kulturnem na­ rodu, se pravi predstava o skozi dolga zgodovinska obdobja obstoječi narodni skupnosti, ki jo kot takšno opredeljujeta jezik in (ljudska) kultura. Pri tem je Vilfan zlasti opozoril, da se pojma kultura (kamor v najširšem pomenu sodi tudi jezik) in narod praviloma ne pokrivata in da kulturne pokrajine oziroma kulturni krogi praviloma niso etnično pogojeni ter da se meje določenega kulturnega pojava pra­ viloma ne pokrivajo z etničnimi oziroma narodnimi mejami.34 S tem zelo po­ membnim metodološkim opozorilom, ki ga je Vilfan ilustriral tudi na slovenskem gradivu, se je še enkrat več pokazalo, do kako velikih interpretativnih zablod in zmot lahko vodi izenačevanje posameznih etničnih (narodnih) skupnosti z jezi­ kovnimi skupnostmi, kulturnimi krogi ali pa arheološkimi kulturami. Da vse nave­ deno še kako velja tudi za slovenski primer, je na dlani. Spomniti se je le treba, da temelji predstava o Slovencih kot že v zgodnjem srednjem veku izoblikovanem kulturnem in jezikovnem narodu prav na razumevanju, da so jezik, materialna in ljudska kultura etnično pogojeni in etnično (narodno) specifični. Tako se je npr. arheološko kottlaško kulturo interpretiralo kot materialno kulturo karantanskih Slovanov, v alpskoslovanski jezikovni skupnosti tistega časa (če je sploh obstajala kot posebna, od ostalih zamejena jezikovna skupnost) se je videlo že kar narodno skupnost Slovencev in v kozolcu prepoznavalo izraz ljudske kulture Slovencev. 32 Vilfan, Sergij: Historische Stereotype in der Alpen-Adria-Region. Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region (Hg. Andreas Moritsch). Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj: Mohorjeva/Her- magor, 2001, str. 46. 33 Gl. Stih: Miti in stereotipi, str. 39 sl.; isti: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku. Studia Historica Slovenica. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 1, 2001, str. 317 sl. 34 Vilfan: Kulturregion und Nation, str. 91 sl. 185 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Vilfanove razčlenitve nekaterih temeljnih predstav, ki jih imajo Slovenci o svoji preteklosti, so tako pokazale na zgodovinsko nevzdržnost uveljavljene in tradici0 nalne podobe slovenske preteklosti. Predstava, ki jo imamo o lastni zgodovini ni toliko zgodovina, ki bi opisovala, kako je nekdaj bilo, ampak prej vizija preteklosti ki jo je v času narodnega oblikovanja imela slovenska nacionalna elita v povezavi s svojimi politično-nacionalnimi ideali in ki se je v glavnem nespremenjena ohranila v naslednja obdobja vse do danes. »Ob tem so ljudem preteklih stoletij«, piše Vil­ fan, »pripisovali svoj način življenja, svoje ideale in merila, pričakovali, da so se tega nekoč držali, in nazadnje verjeli, da je človek preteklih stoletij res mislil tako kot če bi bil živel v meščanski državi. Tako so glede Slovencev presajali v stara obdobja cele sisteme svoje dobe.«35 Takšno početje je označil za nesprejemljivo- »Danes ni več mogoče vrednotiti dogajanja in njihove nosilce po kriterijih, ki jih je postavilo šele 19. stoletje, ni dopustno prenašati pojme nacij iz dobe nacionalnih bojev v obdobja, v katerih je zavest pripadnosti temeljila na drugačnih razmerjih, ni dopustno zahtevati od ljudi preteklih dob miselnosti in želje, ki jih niso mogli imeti, še manj jim je celo pripisovati tak način mišljenja in se nazadnje celo zgražati, kako da niso mislili po naše.«36 Zato je — kot je Vilfan zapisal v zadnjem tekstu, v katerem je obravnaval ustaljene mitske in stereotipne predstave, in ki je bil objavljen šele pet let po njegovi smrti — »naša naloga kot zgodovinarjev, da prinesemo v tradicionalne klišeje nekoliko več realizma, pa čeprav se (ta) ne pusti stlačiti v nekaj omejenih formul.«37 38 Verjetno se vsi ali pa vsaj velika večina strinjamo s povedanim. Vsaj na načelni ravni. Na konkretnem nivoju pa se mi zdi, da je že nekoliko drugače. V zadnjem času me v to prepričujeta nedavna polemika ob upodobitvi knežjega kamna na »slovenski« strani evrokovanca za dva centa in razprava o mitih in stereotipih v slovenskem pogledu na zgodovino, ki sta pokazali, kako težko se je v praksi odreči in odpovedati simbolom in predstavam iz mitizirane preteklosti. Argumentiran dvom v nedotakljivost nekaterih zgodovinskih ikon je dvignil valove, ki so od­ plaknili v takšnih vprašanjih običajen znanstveni diskurz in naplavili emocional­ nega. To je sicer razložljivo in razumljivo, saj vidijo nekateri v tako revidirani zgo­ dovini nevarnost za (oziroma napad na) slovensko identiteto. A zaradi tega bolj kritičnih in nacionalno manj vznesenih pogledov na slovensko zgodovino še ni treba povezovati z nič manj kot — z narodnim renegatstvom (sic!)?& danes še komajda poznanim pojmom iz slovenskega narodno-političnega besednjaka 19. 35 Vilfan: Zgodovinska pravotvornost, str. 478. 36 Vilfan: Zgodovinska pravotvornost, str. 481. 37 Vilfan: Historische Stereotype, str. 49. 38 Horvat, Eva: Pogovor s Stanetom Grando. Ločiti zrnje od plev (intervju). Ampak. Ljubljana: Nova revija, 12/7, 2006, str. 13. 186 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMA stoletja. Stoletja, ki očitno ni zaznamovalo samo slovenskega pogleda na lastno zgodovino, ampak tudi nekatere zgodovinarje, da v nestrpnem duhu tistega časa Žigosajo drugače misleče kolege kar z narodnimi odpadniki. Čisto za konec pa bi rad dodal še tole. Vilfan je menil, da zaradi treznejše, manj klišejske in stereotipne presoje še »ni treba postavljati na glavo slovenske etnogeneze in slovenske zgodovine.«39 A v resnici je naredil točno to. In sicer s tem, da je pokazal, kako je slovenski pogled na lastno zgodovino opredeljen z idejnim in pojmovnim svetom 19. stoletja in s potrebami ter željami, ki so jih tedaj imeli Slovenci; nadalje s tem, da je razkril, kako so bde vse te stvari prenašane v starejša obdobja, ki so bila tako ukrojena po sodobni meri; in končno tudi s tem, da je kot mitske in stereotipne razgalil predstave o Slovencu-kmetu, njegovem tisočletnem trpljenju v tuji državi in sploh njegovi hlapčevski zgodovini. Mislim da danes, na začetku 21. stoletja in po kritiki, ki je argumentirano pokazala na šibkost ah pa celo nevzdržnost nekaterih temeljnih predstav o slovenski zgodovini, ni več mogoče vztrajati na zgodovinskem konceptu, vzpostavljenem konec 18. in v 19. stoletju, s katerim ni mogoče ustrezno niti opisati niti razumeti socialnih dimenzij, ki so opre­ deljevale srednjeveško oziroma predmoderno družbo na Slovenskem. Slovenski položaj danes je radikalno drugačen od tistega v 19. stoletju in temu primerno se je, ali pa bi se vsaj moralo spremeniti tudi dojemanje lastne zgodovine. Literatura Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1. oktobra 1982 na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 37, 1983, str. 93-114. Das österreichisch-italienisch-slovenische Dreiländereck. Usrachen und Folgen der nationalstaatlichen Dreiteilung einer Region (Hg. Tina Bahovec - Teodor Domej). Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach- Wien/Dunaj: Mohorjeva/Hermagoras, 2006. Geary, Patrick J.: Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005. Grafenauer, Bogo: O »(ne)znanstveni fantastiki« v Zgodovinskem časopisu. Odprto pismo prvega glav ­ nega in odgovornega urednika Zgodovinskega časopisa sedanjemu uredniku. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 42, 1988, str. 121-123. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1,1947, str. 11—30. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 21965. Horvat, Eva: Pogovor s Stanetom Grando. Ločiti zrnje od plev (intervju). Ampak. Ljubljana: Nova revija, 12/7,2006, str. 11-16. Klaič, Nada: K okrogli mizi »Zgodovinopisje na Slovenskem danes«. Prilog raspravi o današnjoj slovenskoj medievistici. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 41, 1987, str. 549-555. Kos, Milko: Kolonizacija in germanizacija slovenske zemlje. Historijski zbornik. Zagreb: Društvo za hrvatsko povijesnicu, 4, 1951, str. 9-19. 39 Vilfan: Zgodovinska pravotvornost, str. 480. 187 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Kos, Milko: O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja. Zgodovinski časopis. Ljubljana: Drža založba Slovenije, 2—3, 1948—1949, str. 135-143. Kos, Milko: Pregled slovenske historiografije. Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in političn zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (ur. Bogo Grafenauer). Ljubljana: Slovenska matica, 1985, str. 7-20 Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955 Langewiesche, Dieter: Nation, Nationalismus, Nationalstaat in Deutschland und Europa. München: C. H. Beck, 2000. Moritsch, Andreas: »Aber schön wäre es schon, wenn es so gewesen wäre...«. Karantanien - Ostarrichi 1001 Mythos (Hg. Andreas Moritsch). Unbegrenzte Geschichte — Zgodovina brez meja. Klagenfurt/Celovec Ljubljana-Wien: Mohorjeva/Hermagoras, 5, 1997, str. 11-23. Moritsch, Andreas: Einleitung. Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region (Hg- Andreas Moritsch) Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj: Mohorjeva/LIermagoras, 2001, str. 7—10. Moritsch, Andreas: Narodna identiteta — nujnost ah anahronizem? Avstrija-Jugoslavija-Slovenija. Sloven­ ska narodna identiteta skozi čas (ur. Dušan Nečak). Llistoria. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1, 1997, str. 33—40. Samec, Drago: Bibliografija akad. prof. dr. Sergija Vilfana. Vilfanov zbornik. Pravo - zgodovina - narod (ur. Vincenc Rajšp — Ernst Bruckmüller). Ljubljana: ZRC, 1999, str. 55—77. Štih, Peter: Državne tvorbe v srednjem veku na slovenskem ozemlju. Od držav na Slovenskem do slovenske države (ur. Ivan Kordiš). Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje, 2004, str. 13-46. Štih, Peter: Linhart kot zgodovinar. Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250- letnici rojstva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej in Muzej radovljiške občine, 2005, str. 291-310. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije, Kranj 19.—21. oktober 2006 (ur. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slo ­ venije, 2006, str. 25—47. Štih, Peter: Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ah O zgodnjesrednjeveških začetkih zgodovine Slo ­ vencev. Mlinaričev zbornik 1. Studia Historica Slovenica. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 5,2005, str. 105-132. Štih, Peter: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku. Studia Historica Slovenica. Maribor: Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, 1, 2001, str. 313-326. Štih, Peter: Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje. Melikov zbornik (ur. Vinko Rajšp et al.). Ljubljana: ZRC, 2001, str. 61—72. Vilfan, Sergij: Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre sozialgeschichthchen Grundlagen. Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Problem der europäischen Geschichte (Hg. Walter Schlesinger). Vorträge und Forschungen. Sigmaringen: Jan Thorbecke, 18,1974, str. 567—604. Vilfan, Sergij: Država in dežela od 13. do 18. stoletja. Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znan ­ stvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). Razprave SAZU. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1/17,1995, str. 47-60. Vilfan, Sergij: Historische Stereotype in der Alpen-Adria-Region. Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region (Hg. Andreas Moritsch). Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/Laibach-Wien/Dunaj: Mohorjeva/Herma ­ goras, 2001, str. 37—49. Vilfan, Sergij: Kulturregion und Nation — Gemeinschaften und Gemeinseimkeiten. Identität und Nach ­ barschaft. Die Vielfalt der Alpen-Adria-Länder (Hg. Manfred Prischnig). Studien zu Politik und Verwaltung. Wien-Köln-Graz: Böhlau, 53, 1994, str. 91-113. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1960, 21996. Vilfan, Sergij: Slovenci — kmečki narod? 29. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1993, str. 229—243. Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Pravna obzorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 5, 1996. Zgodovina Slovencev (ur. Meta Sluga). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979. 188 PETER ŠTIH: »ČAS MERJEN Z VATLOM IN PLATNO S STOPINJAMI, .................................................................... Zwitter, Fran (s sodelovanjem J. Sidaka in V. Bogdanova): Nacionalni problemi v habsurški monarhiji. Ljubljana ; Slovenska matica, 1962. ZUSAMMENFASSUNG »DIE ZEIT IN ELLEN, DIE LEINWAND IN GRAD GEMESSEN« Vilfan als Kritiker von einigen tief verwurzelten Vorstellungen in der slowenischen Geschichte Die slowenische Auffassung von der eigenen Vergangenheit wird von folgender Vorstellung geprägt: Die Anfänge der Geschichte der Slowenen reichen in des Frühmittelalter zurück, als ihre heutige Heimat von den Slawen bzw. oft einfach schon von den Slowenen besiedelt wurde. In dieser frühesten Zeit der Nationalgeschichte seien die Slowenen ein freies Volk mit demokratischen Einrichtungen gewesen, dem es im Kampf mit äußeren Feinden gelungen sei, in Karantanien den ersten eigenen Staat zu schaffen. Bald kam es jedoch zur nationalen und sozialen Katastrophe: die Slowenen hätten sich den Deutschen unterordnen müssen: diese zerstörten Karantanien, machten die Slowenen zu (unfreien) Untertanen und beraubten sie durch planmäßige Germanisierung zweier Drittel ihres Nationalterritoriums. Das einst freie Volk mit eigenen Fürsten wurde zum Bauern- und Knechtenvolk. Die Slowenen hätten für fremde Herren arbeiten müssen und seien von ihnen aufs Äußerste ausgebeutet und unterdrückt worden. Anstatt im eigenen Staat lebten sie in einem fremden Staat, in dem die slowenische Sprache zweitrangig war und in dem sie für fremde Ziele und Interessen zu kämpfen hatten. Trotz der Unterdrückung und allen Vernichtungs­ versuchen sei es den Slowenen gelungen, zu überleben und ihren tausendjährigen Traum wahrzumachen: sie wurden eine moderne Nation — ein Volk mit eigenem Staat. Die Grundzüge dieser Vorstellung von der eigenen Geschichte gehen in die Zeit zurück, als Ende des 18. Jahrhunderts die allmähliche Herausbildung der slowenischen Nation einsetzte, sie bildete nämlich einen Bestandteil der Nationswerdung. Dieses zweiteilige, aus einer glorreichen und affirmativen Zeit und einer darauf folgenden tausendjährigen Knechtschaft bestehende slowenische Geschichtsbild wurde bereits vom Verfasser der ersten »nationalen« Geschichte der Slowenen A. T. Linhart (1788, 1791) konzipiert und von der slowenischen Geschichtsschreibung unkritisch auf­ rechterhalten und nahezu bis zum Ende des 20. Jahrhunderts weiter generiert. Die ersten kritischen Stimmen, welche diese eingefahrene Erzählung der slowe­ nischen Geschichte in Frage stellten, kamen von Außen (Nada Klaić, Walter Lukan, Andreas Moritsch). In Slowenien war es aber in erster Linie Sergij Vilfan, der in einigen seiner Spätwerke in den Neunzigerjahren des 20. Jahrhunderts den problematischen 189 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Charakter und die Unhaltbarkeit von einigen tief verwurzelten Vorstellungen und Behauptungen hinwies, welche nach seinen Worten »die Zeit in Ellen und die Leinwand in Grad messen.« In diesem Zusammenhang sind insbesondere seine Hin- weise auf anachrone Behauptungen von der mehrfach benachteiligten Stellung der slowenischsprachigen Bevölkerung im Rahmen des »Deutschen« Reiches und der Habsburgischen Länder zu erwähnen; ferner dass vornationale Zeitalter keine Na- tionalstaaten kennen und dass deshalb das Syntagma vom Leben in einem fremden Staat sinnlos ist; dass vor der Industrierevolution alle europäischen »Völker« Bauern­ völker gewesen sind und dass die Slowenen in dieser Hinsicht keine Ausnahme bilden usw. Vilfan hat mit Recht daraufhingewiesen, dass diese (und ähnliche) Vorstehungen und Behauptungen weniger die geschichtliche Realität als die slowenische Einstellung zur eigenen Vergangenheit im 19. und im Großteil des 20. Jahrhunderts widerspiegeln Jedenfalls können damit die für die mittelalterliche bzw. vormoderne Gesellschaft prägenden gesellschaftlichen Dimensionen in der Tat weder beschrieben noch be­ griffen werden; Vilfan meinte, bei diesen überlieferten Klischeevorstellungen wäre ein wenig mehr Realismus sehr vonnöten. Segij Vilfan, 1992 (v privatni lasti) 190 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT* MICHAEL STOLLEIS I. Eine »Europäische Rechtsgeschichte« ist immer noch ein Projekt. In diesen Satz lassen sich historiographischer Anspruch und heutige Lage zusammenfassen. Gemeint ist, dass es eine europäische Rechtsgeschichte als geschlossene Disziplin, mit einem festen Kanon von Inhalten, mit einem Curriculum, mit Lehrstühlen an den Universitäten Europas bisher nicht existiert. Vielleicht kann man sagen: noch nicht. Was wir europäische Rechtsgeschichte nennen, ist eher eine »Rechts­ geschichte in Europa«, also eine Addition von vielen unterschiedlichen For­ schungsaktivitäten und Traditionen. Es ist ein Blumengarten mit vielen Blüten und Früchten. Manches ist noch neu und unreif, manches ist schon wieder verwelkt. Und die Gärtner haben nicht nur zu wenig Personal, sie können sich auch nicht einigen, wie der Garten eigentlich aussehen soll.* 1 Europäische Rechtsgeschichte war seit den fünfziger Jahren des 20. Jahr­ hunderts stets eine Idee, ein gedankliches Netzwerk vieler Einzelpersönlichkeiten in vielen Ländern, nicht dagegen ein institutioneller Zusammenhang. Es gab damals keine Zeitschrift oder Schriftenreihe dieses Namens, keinen Kongress für »Europäische Rechtsgeschichte« und kein zentrales Forschungsinstitut. Das gedankliche Netzwerk wurde vor allem von den Vertretern des römischen Rechts und von den Mediävisten gesponnen. Für sie war der europäische Zusammenhang eine selbstverständliche Arbeitsvoraussetzung. Die antike Rechtsgeschichte, die auch noch die griechische, ägyptische und babylonische Welt einschloss, lebte ohnehin in einer über die Welt verbreiteten Kommunikation von Kongressen und Zeitschriften. Sie war durch Krieg, Vertreibung und Holocaust schwer ange­ schlagen, aber sie konnte ihre Verbindungen wieder rasch aktivieren und war nach dem Krieg und dem ersten schweren Jahrzehnt wieder präsent. Deutschland aller­ dings hatte einige seiner besten Romanisten verloren (Fritz Schulz, Hermann * Erweiterte Fassung eines Vortrages, der am 26. Mai 2007 an der Juristischen Fakultät der Universität Ljubljana gehalten wurde. Die Nachweise wurden auf das Nötigste begrenzt. Ich danke Frau Dr. Katja Škrubej und Prof. Vladimir Simic für die Einladung zum Symposion über den Rechtshistoriker Sergij Vilfan. 1 Siehe Schulze, Reiner (Hrsg.): Europäische Rechts- und Verfassungsgeschichte. Ergebnisse und Per ­ spektiven der Forschung. Berlin: Duncker & Humblot, 1991. 191 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Kantorowicz, Ernst Levy u.a.). Paul Koschakers Buch »Europa und das römisch Recht« (1947), so problematisch es methodisch sein mochte,2 indem es da?, aufrief, das römische Recht zur Grundlage des geltenden europäischen Privatrecht zu machen, war doch vor allem ein bewegender Appell, sich beim Neuaufbau Europas auf die historischen Grundlagen, vor allem aber auf das römische Recht zu besinnen.3 Das hieß also den Akzent auf das römische Recht des Mittelalters und auf die Wissenschaftsgeschichte zu legen. Es war ein Programm, an dem Historiker-Mediävisten und Rechtshistoriker gleichermaßen beteiligt sein konnten So wurde die Erforschung des römischen Rechts des Mittelalters aktiviert, es entstand das Gemeinschaftsunternehmen »Ius Romanům Medii Aevi« (IRMAE)4 getragen von der Überzeugung, es müsse wieder deutlich werden, dass es geistige Zusammenhänge in Europa gebe, die älter und wichtiger seien als die Zerstörungen des Krieges. Bald darauf veröffentlichte Franz Wieacker die erste Auflage seiner »Privatrechtsgeschichte der Neuzeit«, die in der zweiten Auflage von 1967 ein Klassiker werden sollte. Die europäisch vergleichende Verfassungsgeschichte, re­ präsentiert etwa durch Heinrich Mitteis' wichtiges Buch »Der Staat des hohen Mittelalters« (1940)5 blieb eine europäische Aufgabe, ebenso die Erforschung des europäischen Lehensrechts in seiner langen mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Geschichte. Auch die Kanonistik, das klassische Fach des europäischen Mittel­ alters, blieb selbstverständlich europäisch und war Gegenstand internationalen Austauschs, in den durch die Emigration deutscher Gelehrter nun auch die USA einbezogen wurden.6 Überblickt man diese Forschungsgebiete der europäischen Rechtsgeschichte nach dem Zweiten Weltkrieg, dann konnte man sich schon in den fünfziger Jahren eine Landschaft des Ius Commune vorstellen. Alles bezog sich auf Rom, das Zentrum der Welt des Rechts und der katholischen Kirche. Von hier war alles ausgegangen. Hier hatten die legendären Zwölf Tafeln gestanden, hier hatte Rom sich auf den Erdkreis ausgebreitet, und mit ihm sein Recht. In Italien war dann auch das römische Recht »wiedergeboren« worden. Von Bologna aus wurde 2 Ein fast zur Karikatur entstelltes Porträt findet sich bei Giaro, Tomasz: Der Troubadour des Abendlandes. Paul Koschakers geistige Radiographie, in: Rechtsgeschichtswissenschaft in Deutschland 1945 bis 1952 (ed., Schröder, Horst — Simon, Dieter) Frankfurt: Vittorio Klostermann 2001, pp. 31-76. 3 Zur Vorgeschichte vgl. Stolleis, Michael: Gemeinwohlformeln im nationalsozialistischen Recht, Berlin: Schweitzer 1974, p. 31 f.; Simon, Dieter: Die deutsche Wissenschaft vom römischen Recht nach 1933, in: Stolleis, Michael-Simon, Dieter (Hrsg.): Rechtsgeschichte im Nationalsozialismus, Tübingen: Mohr/Siebeck 1989, p. 161—176. 4 IUS ROMANŮM MEDII AEVI, Milano: Giuffré 1961 ff. 5 Weitere Auflagen 1943,1948,1953 und Nachdruck 1955. 6 Hetzenecker, Andreas: Stephan Kuttner in Amerika 1940—1964. Grundlegung der modernen historisch- kanonistischen Forschung, Berlin: Duncker & Humblot 2007. 192 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT Europa »römischrechtlich« geprägt, einige Länder direkt (Spanien, Frankreich, Deutschland, das Habsburgerreich, Niederlande), aber auch auf indirekte Weise wie England und Skandinavien. Insgesamt waren sie über den Austausch von Studenten an den Universitäten des Mittelalters und der frühen Neuzeit an den allgemeinen Blutkreislauf des Ius Commune angeschlossen. Wo dies Schwierig­ keiten machte, diente die Zwillingsschwester des römischen Rechts, das mittel­ alterliche Kirchenrecht, als geistige Klammer.7 Am Ende waren die Länder von Spanien bis Polen, von Sizilien bis Norwegen, Schweden und Finnland, von En­ gland bis zum Balkan durch ein Netzwerk geistiger Beziehungen der Rechts­ kulturen vereint. Nahm man noch das endgültig 1453 untergegangene Byzanz mit seiner römisch-griechischen Rechtskultur hinzu,8 dann hatte man etwa den geographischen Rahmen erreicht, den die heutige Europäische Union nach ihren südosteuropäischen Erweiterungen darstellt. Die Erklärung für die Konjunktur des Europagedankens und der Konjunktur Jer europäischen Rechtsgeschichte nach etwa 1950 ist relativ einfach. Europa hatte die größte Katastrophe seiner Geschichte erlebt, und es war nun in der Mitte ge­ teilt. Im so genannten »Ostblock« herrschte Stalin, von dem sich allerdings Titos Jugoslawien schrittweise distanzieren und seinen eigenen Weg verfolgen konnte. Die unterschiedlichen Traditionen des Baltikums, Polens, Ungarns, Rumäniens und Bulgariens wurden zunächst »eingefroren« und kamen nicht mehr zu Wort. Nicht anders ging es der Sowjetischen Besatzungszone in Deutschland. Im Westen verlief die Geschichte anders. Die Nationen suchten jeweils eigene Wege aus der europäischen Katastrophe. Diese Wege können hier nicht im Einzelnen beschrieben werden. Es mag genügen, an die stufenweise institutionelle Gründung Europas von der Gemein­ schaft »Kohle und Stahl«, Euratom bis zu den Römischen Verträgen von 1957 zu erinnern. Getragen war diese Gründung von der politischen Überzeugung der Robert Schumann, Jean Monnet, Achille de Gasperi, Winston Churchill, Charles de Gaulle, Konrad Adenauer, Walter Hallstein und vielen anderen, dass man nun Europa bauen müsse. Die Zollschranken sollten verschwinden, es sollte freien Waren- und Diensdeistungsaustausch geben, am Ende — so die Vision — sollten vielleicht die Grenzen verschwinden, eine gemeinsame Währung solle gelten, viel­ leicht sogar eine Art »Bundesgewalt« mit Regierung, Parlament und Administration über den Nationalstaaten. Die Europa-Begeisterung war groß, am größten wohl bei 7 Landau, Peter: Der Einfluß des kanonischen Rechts auf die europäische Rechtskultur, in: Schulze (Anm. 1) p. 39-57. 8 Burgmann, Ludwig -Kaufhold, Hubert: Bibliographie zur Rezeption des byzantinischen Rechts im alten Russland sowie zur Geschichte des armenischen und georgischen Rechts, Frankfurt: Vittorio Klostermann 1992. 193 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK den Westdeutschen, die hofften, über »Europa« wieder in den Kreis der zivilisierten Nationen aufgenommen zu werden, Schutz zu finden im »Kalten Krieg« und da Zeitalter der schrecklichen Nationalismen endlich verlassen zu können. Hier kamen alte pazifistische Ideen (Pan-Europa-Bewegung) ebenso zusammen wie ein europäischer kultureller Enthusiasmus auf der Grundlage altsprachlich-hurnani stischer Bildung, aber auch die Vorstellung, man müsse nun Europa gegen »Asien« an Elbe und Oder, Weichsel und Donau verteidigen. Auch alte Nationalsozialisten konnten sich da anschließen. Vor diesem Hintergrund wird verständlich, was die Generation der west­ europäischen Rechtshistoriker nach dem Zweiten Weltkrieg zusammenführte. Es war die Hoffnung, wieder im Sinne eines vereinten Europa wirken zu können und etwas von der Gemeinsamkeit wieder herzustellen, die es vor dem 19. Jahrhundert dem Jahrhundert des Nationalismus, gegeben hatte. Das Zauberwort hieß »Ius Commune«, also das allen gleiche und gleich verständliche Recht. Das waren die römischrechtlichen Fundamente, der Beginn der juristischen Universitätsaus­ bildung in Bologna, sowie die von Italien nach Frankreich, von Frankreich nach den Niederlanden und von dort nach Deutschland wandernde »gemeineuro­ päische« Rechtskultur, die — grosso modo — mit der Französischen Revolution oder mit dem Übergang der letzten europäischen Länder zu Nationalkodifikationen (Deutschland 1896, Schweiz 1910) ihr Ende fand. Natürlich waren sich die Rechtshistoriker auch damals längst einig, dass die gemeinsame europäische Rechtskultur nicht Einheit des praktizierten Rechts bedeutete. Jedes Land hatte sein nationales Recht, und jedes Land hat anders auf die vom 13. bis zum 16. Jahrhundert sich ausbreitende »Verwissenschaftlichung« des Rechts reagiert, die skandinavischen Länder anders als England, England anders als Schottland, und diese Länder wiederum anders als Mittel- und Mittel­ osteuropa sowie die romanischen Länder - etwa das in droit écrit und droit coutumier gespaltene Frankreich, das flämisch- und französischsprachige Belgien, als Italien und Spanien. Überall gab es deutliche Distanzen zwischen Rechtswissenschaft und Rechtspraxis, zwischen ius commune und iuspatrium. Dennoch war es eine »Einheit« der Rechtsbegriffe und der Sprache, eine Einheit der autoritativ geltenden Texte, des Corpus Iuris Civilis sowie des Corpus Iuris Canonici, das bekanntlich auch in protestantischen Ländern subsidiäre Geltung besaß. An diese Einheit in den fünfziger Jahren des 20. Jahrhunderts zu erinnern, war (auch) praktische Wissenschaftspolitik: Die Rechtsgeschichte wollte kon­ struktiv mitarbeiten und das internationale Netzwerk wieder festigen. In diesem Klima wuchsen große Pläne: Außer einer Literaturgeschichte des römischen Rechts im Mittelalter (IRMAE) sollte im Frankfurter Institut das bereits erwähnte Hand­ buch der Quellen und Literatur der neueren europäischen Privatrechtsgeschichte 194 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT ntstehen. Die internationalen Gesellschaften der Rechts- und Verfassungs- g eschichte, der politischen Ideengeschichte und Institutionengeschichte begannen ihren Tagungen. Das Interesse an Entstehung und Arbeitsweise der euro- p äischen Gerichtshöfe führte zu langfristig angelegten Forschungsunter- nehmungen. Die vergleichende Städteforschung nahm einen großen Aufschwung. Auch eine europäisch vergleichende Dogmengeschichte des Privatrechts schien erreichbar. In den siebziger Jahren sah man am Horizont sogar die Vision einer gemeinsamen europäischen Juristenausbildung. Nicht alle dieser Blütenträume sind gereift. Teils fehlten die Kräfte, teils haben sjch unter den kritischen Blicken der nächsten Generation die Gewichte ver­ schoben. IRMAE wurde nicht abgeschlossen. Das von Coing initiierte Handbuch, inzwischen neun monumentale Bände, ist nicht ganz beendet worden und man muss zugeben, dass es in sich inhomogen ist und Mängel aufweist.9 Helmut Coings zweibändiges »Europäisches Privatrecht« (1985, 1989) ist eine eindrucksvolle dogmengeschichtliche Synthese, aber nicht eine in den sozialen und historischen Kontext eingebettete Beschreibung der Wechselwirkungen von realer Situation und wissenschaftlichem Denken.10 Eine moderne Dogmengeschichte würde ver­ suchen, die dogmatischen Figuren funktional zu verstehen, ihren wirtschaftlichen, sozialen oder ideologischen »Sinn« zu ergründen, so dass es verständlich würde, warum in einem bestimmten kulturellen Kontext eine bestimmte Figur verwendet, eine andere aber verworfen wird. Große Felder der Rechtsgeschichte sind weiterhin fest im nationalen Kontext verankert. Europäisch vergleichende Arbeiten zum Dorfrecht, zum Recht des Bodens, zum Lehenrecht, zur Rechtsgeschichte der europäischen Städte, zur Ver­ wissenschaftlichung der Rechtskultur und zur Justiz sind immer noch recht selten. Erst vor zehn Jahren (1997) hat Antonio Padoa Schioppa mit »Legislation and Justice« (The European Science Foundation) einen vergleichenden Band für Ge­ setzgebung und Justiz in Europa vorgelegt. Aber immer noch gibt es große Lücken. Besondere Beachtung verdienen drei Gebiete: Die Geschichte des »Abweichenden Verhaltens« (Kriminalitätsgeschichte bzw. Geschichte des Strafrechts), die Ge­ schichte des öffentlichen Rechts und des Völkerrechts. In den letzten Jahren kann man beobachten, dass in vielen Ländern Europas die Initiative zur Erforschung von Verbrechen und Strafe in die Hände der Sozial­ geschichte, der historischen Anthropologie und der Mentalitätsgeschichte über­ gegangen ist. Es sind die Historiker, nicht die in den Juristischen Fakultäten sitzen­ 9 Coing, Helmut (Hrsg.): Handbuch der Quellen und Literatur der Neueren Europäischen Privat ­ rechtsgeschichte, München: C. H. Beck 1973 ff. - Zur Kritik siehe etwa Osler, Douglas: The Myth of European Legal History, in: Rechtshistorisches Journal 16 (1997) p. 393-410. 10 Siehe hierzu meine Besprechung in: Rechtshistorisches Journal 9 (1990), p. 81-92. 195 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK den Rechtshistoriker, die sich um Statistiken der Kriminalität, um Geschichte der Strafen, der Zuchthäuser und Gefängnisse gekümmert haben.11 In Finnland ist es beispielsweise Heikki Ylikangas, in Schweden Eva Österberg, in England Richard Evans, in Deutschland sind es Richard van Dülmen und eine Gruppe jüngerer Historiker in einem Arbeitskreis »Historische Kriminologie«. In Frankreich sind es die Söhne und Enkel der Gründergeneration der »Annales«, also Lucien Febvre und Marc Bloch, sowie natürlich Michel Foucault's »Surveiller et punir. La nais sance de la prison« (1975), ein anregendes und suggestives, aber historisch proble matisches Buch. Überall — so scheint es — haben die Historiker das Feld der zurückweichenden Rechtshistoriker besetzt. In Deutschland ist dies besonders deutlich: Die letzte größere Gesamtdarstellung von Eberhard Schmidt stammt aus den fünfziger Jahren. Erst in den letzten Jahren bewegt sich die Rechtsgeschichte auf diesem Feld wieder stärker. Sie wird künftig viel mehr das Nebeneinander von gesellschaftlichen und »staatlichen« Reaktionen zu beachten haben, die Durch­ dringung von rechtlichen und nichtrechtlichen Sanktionen, weiter das Phänomen der aktiven Kriminalisierung von Randgruppen durch die Staatsgewalt sowie die Diskrepanzen zwischen normativem Strafanspruch und einer niemals völlig ge­ lingenden Normdurchsetzung.12 13 Die Geschichte des öffentlichen Rechts stand lange im Schatten der do­ minierenden Privatrechtsgeschichte. Gewiss gab es seit dem 19. Jahrhundert die Verfassungsgeschichte, etwa mit derjenigen von Georg Waitz seit 1844. Aber erst seit zwei Jahrzehnten entwickelte sich die Verwaltungsgeschichte. Hier sieht es heute im europäischen Vergleich viel besser aus. Wir kennen die französischen Werke einer Histoire du droit public (— histoire des Institution?)™ Finnland hat eine Verwaltungsgeschichte geschrieben,14 Italien hat viele Einzelstudien, aber noch 11 Härter, Karl: Bettler — Vaganten — Deviante. Ausgewählte Neuerscheinungen zu Armut, Randgruppen und Kriminalität im frühneuzeitlichen Europa, in: Ius Commune 23 (1996) p. 281—321; Glöckner, Hans- Peter: Quellen zur neueren Strafrechtsgeschichte, in: Ius Commune 24 (1997) p. 249-271. 12 Hinzuweisen ist vor allem auf die Reihe der von Klaus Lüderssen, Klaus Schreiner, Rolf Sprandel und Dietmar Willoweit herausgegebenen Monographien »Konflikt, Verbrechen und Sanktion in der Gesell ­ schaft Alteuropas, Böhlau Verlag, Köln. Sie begann mit Willoweit, Dietmar (Hrsg.): Die Entstehung des öffentlichen Strafrechts, Köln: Böhlau 1999 und endet bis jetzt mit der kanonistischen Untersuchung von Kéry, Lotte: Gottesfurcht und irdische Strafe, Köln: Böhlau 2006. Parallel zu dieser Reihe läuft eine weitere mit strafrechtsgeschichtlichen Einzelstudien. Insgesamt ist der Gewinn dieses Unternehmens außerordentlich hoch, werden doch zum ersten Mal die vormodemen Erscheinungsformen der Strafe aus einem evolutionistischen Fortschrittsmodell gelöst und »historisiert«. 13 Legohérel, Henri: Histoire du droit public francais, Paris 1986 (Que sais-je? 755); Legendre, Philippe: Tresor historique de l'Etat en France, nouvelle édition augmentée, Paris 1992; Ph. Sueur, Histoire du droit public franpais, tome 1, 2. ed. Paris 1993; Gillot, Olivier Rigaudiěre, Albert Sassier, Yves: Pouvoirs et institutions dans la France medievale, 2 Bde, Paris: Armand Colin 1994. 14 J. Numminen, Das finnische verwaltungsgeschichtliche Projekt, in: Tiihonen, Seppo (ed.), Institutions and Bureaucrats in the History of Administration, Helsinki 1989. 196 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT jceine wirklich zusammenfassende Darstellung (die wegen der Zersplitterung der Territorien vielleicht auch nicht zu leisten ist)15. In Deutschland ist von 1983 bis 1987 eine große Verwaltungsgeschichte in sechs Bänden entstanden.16 17 Was noch fast ganz fehlt, sind vergleichende Wissenschaftsgeschichten des öffentlichen Rechts und des Völkerrechts.1' Versteht man unter Rechtsgeschichte auch die Geschichte der Rechts­ wissenschaft, dann erscheint diese als wichtiges und gut bearbeitetes Feld in ganz Europa. Überall werden das juristische Denken, seine Verbindung mit dem intel­ lektuellen Klima der Zeit, seine Wirkungen und Rezeptionen erforscht. Die Fülle der Untersuchungen ist gar nicht zu überblicken. Bartolus und Baldus, Beccaria und Bentham, Bodin und Bracton, Anders Oersted und Gérard Noodt, Feuerbach und Savigny, Otto von Gierke und Henry Sumner Maine, Grotius und viele hunderte kleinerer Sterne sind inzwischen mit einer reichen, oft subtilen Literatur überzogen. Es gibt Studien zur Sozialgeschichte des Rechtsstudiums und zu den juristischen Berufen, Studien zur Geschichte der Universitäten. Insofern kann man wirklich von einem europäischen Netzwerk der Forschung sprechen. Man könnte zufrieden sein und erklären, es sei eigentlich alles in Ordnung. II. Davon kann jedoch keine Rede sein. Es gibt eine Reihe von Gründen, die dafür sprechen, dass wir, was die europäische Rechtsgeschichte angeht, erst an einem Anfang stehen. 1. Zunächst gibt es erhebliche Antagonismen innerhalb der beteiligten Rechts­ historiker. Stark vereinfacht lässt sich sagen, dass die einen eine applikative Sicht der Rechtsgeschichte bevorzugen. Sie studieren die Vergangenheit, um daraus für die juristische Gegenwart Erkenntnisse zu gewinnen. Das ist die am meisten ver­ breitete und auch von Politikern akzeptierte Sicht. Ihre Abschlussfrage lautet stets: Was nützt uns diese oder jene Exkursion in die Vergangenheit für das geltende oder künftige Recht? Die anderen fassen die Rechtsgeschichte im strengen Sinn als historisches Fach auf. Eine direkte Übertragung von historischen Erkenntnissen in 15 Rotelli, Ettore (ed.): L’Amministrazione nella Storia Moderna, 2 Bde, Milano: Giuffoé 1985; Cianferotti, Giulio: Storia della letteratura amministrativistica italiana, I DalTunita alla finde deli' ottocento Auto ­ nomie locali. Amministrazione e costituzione, Milano: Giuffré 1998. 16 Jeserich, Kurt G. A. —Pohl, Hans —v. Unruh, Georg-Christoph (Hg.): Deutsche Verwaltungsgeschichte, 5 Bde u. Register, Stuttgart: Deutsche Verlags-Anstalt 1983-1988. 17 Stolleis, Michael: Geschichte des öffentlichen Rechts in Deutschland, Bd.l: 1600-1800 (München: C. H. Beck 1988), Bd. 2: 1800-1914 (1992), Bd. 3: 1914-1945 (1999). - Zur Geschichte des Völkerrechts siehe nunmehr die »Studien zur Geschichte des Völkerrechts«, hrsgg. v. Armin von Bogdandy, Michael Stolleis, Wolfgang Graf Vitzthum, 2001—2007, 14 Bde, Nomos-Verlag Baden-Baden. 197 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK das aktuelle Recht erscheint ihnen aus Gründen der Logik und der intellektuelle Redlichkeit nicht möglich. Gerade die Distanz zu Fragen des geltenden Recht scheint ihnen die Chance zu geben, die Vergangenheit des Rechts als Vergangen heit ernst zu nehmen, sie ohne Nebenabsichten zu erforschen und ihre Funktions weise anhand des Studiums der Wortverwendung zu verstehen. Man hat diese Sicht in peiorativer Absicht als »nur antiquarisch« oder als »kontemplativ« bezeichnet um das gröbere Wort »nutzlos« zu vermeiden. Ja, es ist gesagt worden, eine antiquarische Rechtsgeschichte dieser Art wisse gar nicht, welche Fragen sie zu stehen habe, wenn sie sich nicht dem Kompass des geltenden Rechts anvertraue - eine Behauptung, die sich von selbst erledigt, wenn man sich vornimmt, die Funktionsweise früherer Rechtsordnungen zu erforschen. Die Wissenschaftsgeschichte der Rechtsgeschichte des 20. Jahrhunderts zeigt auch, dass das Fach gerade dann seine wichtigsten Erkenntnisse gewann, wenn es von den Bindungen des geltenden Rechts befreit war, sich also nicht um »Appli­ kation« bemühen musste, sondern die historische Erkenntnis um ihrer selbst willen ins Zentrum stellen konnte. Das wird gerade dann deutlich, wenn das untersuchte Thema so fern und fremd ist, dass eine »Applikation« kaum möglich ist. Insgesamt scheint es evident zu sein, dass die Rechtsgeschichte im europäischen Rahmen nur erfolgreich sein kann, und zwar im wissenschaftlichen Sinn (nicht im Sinn der institutionellen Verankerung und der Gewinnung von Geldmitteln), wenn sie sich entschieden als international operierendes historisches Fach versteht, wenn sie den Anschluss an die Sozial-, Wirtschafts- und Mentalitätsgeschichte sucht, um den jeweiligen »Funktionsraum« einer Rechtsregel zu verstehen. Erst dann wird sich auch die historische Vergleichung wirklich etablieren können, ohne die eine europäische Rechtsgeschichte nicht entstehen kann. 2. Eine vergleichende europäische Rechtsgeschichte kann nur entstehen, wenn eine Generation junger Rechtshistoriker mit guten vergleichenden Lehrbüchern aufgewachsen ist, wenn also die Nationalismen der Forschung selbst zu histori­ schen Phänomenen geworden sind. Denn es ist evident: Aus all den reichen For­ schungen zur Rechtsgeschichte und zur Geschichte der Rechtswissenschaft in Europa ist bisher kein wirkliches, für Studenten verwendbares »europäisches« Lehrbuch der Rechtsgeschichte entstanden. Noch immer lernen die Juristen, wenn sie überhaupt etwas von der Geschichte ihres Faches erfahren, ein wenig nationale Rechtsgeschichte, etwa einen Grundriss von der Antike bis zur eigenen nationalen Gegenwart, etwas Vorgeschichte der eigenen Kodifikationen (wenn es sie gibt) oder ein wenig über berühmte Juristen. Die bisherigen Versuche, dies zu ändern, sind wirklich Versuche geblieben: Hans Hattenhauers »Europäische Rechtsgeschichte« ist wegen ihrer Unaus- 198 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT gewogenheit und ihrer Subjektivismen kritisiert worden.18 Uwe Wesels neues Buch "Geschichte des Rechts« ist — bei unbestreitbaren Vorzügen — keine europäische Rechtsgeschichte, sondern ein Buch, das ethnologisch beginnt, aber sich vom Mit­ telälter an auf Deutschland konzentriert.19 Wenn wir »europäische Rechts­ geschichte« lernen wollen, nehmen wir die Handbücher zum Römischen und zum Gemeinen Recht zur Hand, aber darin erschöpft sich eben die europäische Rechtsgeschichte nicht. Das erste Buch, das alle Wünsche erfüllen könnte, ist das soeben erschienene Buch von Antonio Padoa Schioppa »Storia del diritto in Europa. Dal medioevo all'etä contemporanea« (Bologna 2007). Dieses magistrale Werk reicht von der Spätantike über die Epoche des klassischen gemeinen Rechts jo die frühe Neuzeit, es behandelt Aufklärung, Revolutions- und Reformzeit, schließt das 19. Jahrhundert ein und endet mit einem Ausblick auf das Recht der Europäischen Union sowie auf ein mögliches »Weltrecht«. Besonders wichtig ist die Weite des Blicks, der nicht nur weltliches und geistliches Recht, sondern auch das Gewohnheitsrecht, die lokalen städtischen und territorialen Rechte sowie die Juristenausbildung umfasst. An diesem Werk werden sich künftige Versuche messen lassen müssen. 3. Ein schwieriges Thema der europäischen Rechtsgeschichte ist die Stellung des Fachs an den europäischen Universitäten. Paolo Grossi hat 1992 über die Frage des »Insegnamento della Storia del Diritto Medievale e Moderno« eine besonders interessante Tagung veranstaltet und die Ergebnisse 1993 publiziert.20 Was damals diagnostiziert wurde, kann heute durch die in diesem Band versammelten Beiträge bestätigt werden. Dank der Initiative der führenden italienischen Rechtshistoriker sind die Fächer im Curriculum fest verankert. Auch in Österreich sieht es für die Präsenz der Rechtsgeschichte noch relativ günstig aus. In beiden Ländern sind die Rechtshistoriker am Unterricht im geltenden Recht meist nicht beteiligt; ihre Stellung leidet darunter offenbar nicht, im Gegenteil. Ähnlich ist es in Spanien und Portugal, wenn auch dort die rechtsgeschichtliche Forschung weniger institutionell gesichert als von der Initiative einzelner Persönlichkeiten abzuhängen scheint, etwa dem unvergessenen Francisco Tornas y Valiente.21 Der Austausch insbesondere der italienischen Rechtshistoriker mit den Spaniern und Portugiesen, aber auch mit allen übrigen europäischen Kollegen ist intensiv. Die Franzosen nehmen an diesem 18 Landau, Peter: Europäische Rechtsgeschichte aus Kieler Sicht, in: Rechtshistorisches Journal 12 (1993) p. 166-191. 19 Simon, Dieter: Süddeutsche Zeitung v. 15. Oktober 1997; Kiesow, Rainer Maria: Frankfurter Allgemeine Zeitung v. 14. Oktober 1997; Stolleis, Michael: DIE ZEIT vom 17. Oktober 1997. 20 Grossi, Paolo (ed.): L'Insegnamento della Storia del Diritto Medievale e Moderno. Strumenti, Desti- natari, Prospettive, Milano: Giuffré 1993. 21 Tomáš y Valiente, Francisco: Manual de Historia Del Derecho Espanol, Madrid: Tecnos 1979, 3. ed. 1981. 199 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK europäischen Austausch weniger intensiv teil; aber es gibt höchst interessante For- schungszentren in Montpellier, Lille, Toulouse, Rouen und vor allem in Paris. Die Juristischen Fakultäten in Frankreich haben ein auf das positive Recht aus­ gerichtetes Studienmodell. Rechtsgeschichte kommt dort nur am Rande vor, und entsprechend sind die Rechtshistoriker stärker in der Forschung präsent als es in der Lehre erscheint. Geht man von Frankreich in das französisch- und flämisch­ sprachige Belgien sowie in die Niederlande, dann zeigt sich ein ganz anderes lebhaftes Bild: Eine immer noch starke Forschung und Lehre des römischen Rechts, einschließlich des mittelalterlichen und frühneuzeitlichen ius commune, intensive landesgeschichtliche Arbeiten zur Rechtsgeschichte und enge Kontakte zum französischen, englischen und skandinavischen Rechtskreis. Schließlich En­ gland und Schotdand: Beide nunmehr auch politisch wieder unterscheidbare Län­ der mit verschiedenen Rechtsgeschichten. Die Zuordnung der legal history bzw. new legal history zu bestimmten Fakultäten bzw. Curricula spielt nicht die auf dem Kon­ tinent so wichtig genommene Rolle. Der für antike Rechtsgeschichte qualifizierte Forscher kann sich dort auch im Department für Altertumswissenschaften finden, der Rechtshistoriker des Mittelalters im Department für Geschichte. Die Aus­ bildung im geltenden Recht kann in England ohnehin nicht ohne Rückgriff auf Präjudizienketten, Gewohnheitsrecht und ungeschriebenes Verfassungsrecht ge­ schehen. Trotz dieser unterschiedlichen Lagen der juristischen Curricula in den Rechts­ kulturen der europäischen Länder gibt es gemeineuropäische Faktoren, die über kurz oder lang zu einer Veränderung der Perspektiven zwingen werden. Der Latein- und Griechisch-Unterricht schwindet generell dahin. Die Welt des Huma­ nismus versinkt. Neue Sprachen, Naturwissenschaften und neue Medien sind erfolgreich im Verdrängungswettbewerb um den knappen Platz, der zwischen dem 10. und 18. Lebensjahr für die Vermittlung des Orientierungs- und Handlungs­ wissens der nächsten Generation bleibt. Vor allem der Schwund des Latein wird sukzessive den Zugang zu den älteren Rechtskulturen versperren. Für Deutschland gab es Prognosen, nach denen die romanistischen Lehrstühle im Laufe der nächsten zwanzig Jahre mehr oder weniger verschwinden würden. Doch zeichnet sich in den letzten Jahren eine Umkehr dieses Trends ab. Die Anmeldungen zum Latein-Unterricht der Oberschulen steigen derzeit signifikant an. Ebenso steht habilitierter Nachwuchs wieder zur Verfügung. Länderspezifische Schwierigkeiten kommen hinzu. Die Umstellung des Lehr­ betriebs auf Bachelor- und Masterstudiengänge, die mit großen Schwierigkeiten verbunden ist und bei der Juristenausbildung europäischen Musters auch geradezu als verfehlt angesehen wird, verzehrt Energien und wird den Grundlagenfächern insgesamt kaum gut bekommen. Ebenso wird die allmähliche Umstellung auf 200 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMERNOCH EIN PROJEKT Englisch als Wissenschaftssprache gerade die Rechtsgeschichte vor große Proble­ me stellen. Die englische juristische Fachsprache bewahrt das englische Rechts­ system in sich auf. Mit den kontinentalen Traditionen ist sie vielfach nicht kompatibel. Besonders schwierig sind diese Fragen natürlich für die Staaten des früheren Ostblocks zu beantworten. Gewiss haben Polen, Ungarn sowie die tschechische und slowakische Republik oder Slowenien ihre mehr oder weniger habsburgisch inspirierten Modelle behalten oder wieder erneuert, aber die jahrzehntelangen Unterbrechungen der wissenschaftlichen Kontakte und die ökonomischen Schwierigkeiten haben doch ihre Spuren hinterlassen. Die Regeneration braucht Zeit und Geduld, nicht nur wegen der alten Sprachen, sondern mehr noch wegen der nur langsam gelingenden Überzeugungsarbeit bei Regierungen, Ministern, Universitätspräsidenten und Kollegen, dass eine Juristenausbildung ohne Rechtsgeschichte nicht »wissenschaftlich« genannt werden kann und dass sie kul­ turell eine Barbarei darstellt. Für die zuletzt genannten Probleme gibt es wohl nur ein wirkliches Gegenmittel: enge Kooperation, Austausch und Ermutigung jüngerer Wissenschaftler. In Frank­ furt gab es hierzu drei Initiativen. Die erste betraf die Einladung junger Juristen aus der gerade untergegangenen DDR, um sie an die Rechtsgeschichte heranzuführen. Wir haben dazu zwei Tagungen in Frankfurt veranstaltet; dann wurde die Tagung in Halle (Saale) fortgesetzt. Inzwischen heißt die voluminös gewordene Einricht­ ung »Forum Europäische Rechtsgeschichte«, tagt jedes Mal in einem anderen Land und steht den wichtigsten Treffpunkt der jungen Generation dar. Im Sommer 2007 beispielsweise sahen sich die »Jungen« in Sevilla. Die zweite Initiative sind die jährlichen Sommerkurse im Max-Planck-Institut für europäische Rechtsgeschichte in Frankfurt. Sie haben nun im Sommer 2007 zum elften Mal stattgefunden und bilden ebenfalls ein Podium für junge Rechtshistoriker, die sich dort vorstellen, kennenlernen und häufig wiederkommen. Als dritte Initiative ist inzwischen eine europäische Initiative für ein »europäisches Doktorat« hinzugekommen. Die Kooperationspartner sind Rechtshistoriker in Paris, London, Florenz, Rom und Frankfurt. Finanziert wird diese europäische Doktorandenausbildung durch Marie- Curie-Stipendien der Europäischen Union. Die Stipendiaten werden drei Jahre lang gefördert. Sie wechseln in jeden Jahr in ein europäisches Land, um dort bei einem der Partner zu studieren. Am Ende legen sie ihre Doktorprüfung an den Heimat- universitäten ab, allerdings in Kooperation mit Hochschullehrern eines anderen Landes. 201 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK III. Zum Abschluss möchte ich noch vier Hoffnungen für die Zukunft aussprechen: 1. Zunächst ist es die Hoffnung auf eine gewisse Modernisierung. Die Rechts­ geschichte stand lange im Dunstkreis der Historischen Schule, der Philosophie und der politischen Kämpfe des 19. Jahrhunderts. Die Kategorien des geltenden Rechts bestimmten ihre Perspektive. So hatte man sich etwa angewöhnt, von einer »Privatrechtsgeschichte« zu sprechen und privatrechtliche Fragen aus einem historischen Material heraus­ zuarbeiten, in dem es jene kategoriale Trennung von privater und öffentlicher Sphäre gar nicht gab. So liefen und laufen die Forschungen zum ius commune oft getrennt vom gleichzeitigen ius canonicum und vom ebenfalls gleichzeitigen ius patrium. Die deutsche Savigny-Zeitschrift hat immer noch je eine Romanistische, Germanistische und Kanonistische Abteilung, obwohl eine Gliederung nach Antike, Mittelalter und Neuzeit sich geradezu aufdrängt. Schließlich gibt es - jedenfalls in Deutschland — eine ganz sachfremde Tradition, dass nämlich der Rechtshistoriker zugleich Zivilrecht lesen muss, selbst wenn ihm Strafrecht oder öffentliches Recht näher liegen. Auch die Trennungen in »Römisches Recht« und »nationale Rechtsgeschichte« (in den Ländern der Rezeption) sind eigentlich sachfremd; denn die historische Realität, also die Lebenswelt der damaligen Juristen, sah anders aus. Das könnte die Rechtsgeschichte auch dazu führen, sich gegenüber dem Strafrecht, dem öffentlichen Recht, Völkerrecht usw. mehr zu öffnen. Große Gebiete sind noch unerforscht, etwa (um moderne Beispiele zu nennen) das Recht der Industriellen und Technischen Revolution des 19. Jahrhunderts, das Recht der Eisenbahnen und der Dampfkessel, der gefährlichen Fabriken, der technischen Normierung, das Recht des Autos oder des Flugzeugs. Die moderne Arbeitswelt, der Sozialstaat und die kommunalen Leistungen sind im 19. Jahrhundert entstanden, aber die Rechtsgeschichte informiert uns recht wenig über diese Vorgänge. »Modernisierung« ist hier also sowohl in einem strukturellen Sinn als auch inhaltlich gemeint. 2. Damit verbunden ist die zweite Hoffnung, es möge sich eine mehr ausgewogene Mischung der Forschungsfelder hersteilen. Hier ist die Lage in den einzelnen Ländern sehr unterschiedlich: Manche Universitätskulturen bevorzugen die antike Rechtsgeschichte, manche das Mittelalter mit seinem ius commune, manche (vielleicht jetzt die Mehrheit) die Frühe Neuzeit mit dem \Jsus modernus, mit Naturrecht und Kodifikationsforschung. Schließlich gibt es Fakultäten, an denen fast ausschließlich zum 19. und 20. Jahrhundert gearbeitet wird, bis hin zur Juri­ stischen Zeitgeschichte. 202 MICHAEL STOLLEIS: EUROPÄISCHE RECHTSGESCHICHTE, IMMER NOCH EIN PROJEKT Diese Unterschiede sind zunächst natürlich ein Positivům, nämlich als Ausdruck der praktizierten Forschungsfreiheit und der persönlichen Orientierung. Sie bedeuten aber auch, dass die künftigen jungen Juristinnen und Juristen in Europa nirgendwo ein »ausgewogenes« Bild der gesamten Entwicklung be­ kommen, ein Bild, in dem die eigene Rechtskultur im Vordergrund steht (das wird so bleiben), in dem aber auch der gesamteuropäische Rahmen deutlicher wird als bisher. Manchmal hat man den Eindruck, die Studenten erfahren mit Erstaunen, dass vor der Französischen Revolution schon Menschen lebten, und manchmal ist es vielleicht umgekehrt, dass alles Recht nach der Antike als Ausdruck der Vulgarisierung und des großen Verfalls erscheint. Jede Epoche ist von Interesse. In der Nussschale kann das Ganze erscheinen. Und so plädiere ich (als Pädagoge) für eine Kombination von Regional- und Universalperspektive, für eine Überwindung von Einseitigkeiten und allzu starker Spezialisierung vor allem im Hinblick auf eine Harmonisierung der europäischen Juristenausbildung. 3. Meine dritte Hoffnung richtet sich auf eine Überwindung der Trennung zwischen den historischen Wissenschaften und der Rechtsgeschichte. Methodisch ist die Rechtsgeschichte ohne Zweifel ein historisches Fach. Ihr Gegenstand ist die Funktionsweise von Recht in früheren Gesellschaften. Grenzmauern zwischen Historikern und Rechtshistorikern sind sinnlos, ja schädlich. Das Gespräch funktioniert unterschiedlich gut, manchmal ausgezeichnet, manchmal aber ist es eher von Stummheit, Fremdheit und Unkenntnis der gegenseitigen Literatur geprägt. Auch dies müsste sich im europäischen Rahmen verbessern. 4. Der vierte und letzte Punkt der Hoffnung betrifft die Überwindung der nationalen Grenzen. Die europäische Union hat die Binnengrenzen offiziell abge­ schafft. Aber immer noch gibt es Grenzen in den Köpfen, teils als Sprachgrenzen, teils als Summe der Vorurteile über die »anderen«. Dass dies im Laufe der Zeit überwunden wird, bin ich sicher. Gewiss, es können Illusionen sein, die man sich macht, wenn man viele Jahre für die Rechtsgeschichte geworben und versucht hat, junge Leute dafür zu begeistern. Aber es gibt auch verlässliche Zeichen dafür, dass sich in den letzten Jahren sehr viel verbessert hat. Europa hat wieder zu sich gefunden. Slowenien ist seit dem 1. Mai 2004 Mitglied der Europäischen Union. Wir haben eine gemeinsame Währung, aber nicht nur, wir haben auch eine gemeinsame Kultur und Rechtskultur, unsere Universitäten sind fast gleich alt bzw. gleich jung. Hoffen wir also auf eine gute gemeinsame Zukunft der europäischen Rechtsgeschichte. Jeder an seiner Stelle kann dafür etwas tun. 203 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK SUMMARY EUROPEAN LEGAL HISTORY STILL AS A PROJEKT The article describes the state of European Legal History as a discipline such as it has developed since the end of the Second World War. Major determinants were the Europe-euphoria of the Fiftieth, subsequently the gradual coalescence of the Euro­ pean Union, and eventually the return of the East- and South-East-European Nations to the free world. Yet »European Legal History« as a well-defined discipline stili is but a project. Perspectives of the future could be the following: To overcome nationalistic views when investigating pre-nationalistic periods of time, furthermore to join to- gether sub-disciplines that define themselves by their respective sources (Roman Law Canon Law, ius patrium), finally to extend the traditional legal history beyond civil law to the entire territory of law including non-state Systems of norms. The aim should be twofold: To work out the particularities as well as the divergences of in­ dividual legal cultures in Europe, and to attempt at relating European and non- European legal cultures by means of historical comparison. Simpozij Pravotvomost v evropski zgodovini — Sergij Vilfan, arhivist in pravni zgodovinar, slavnostna akademija na SAZU, 25. maja 2007 (Fototeka ZAF) 204 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVOKNOST« IN ODPRTE NALOGE ... »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE SLOVENSKE PRAVNE ZGODOVINE MARKO KAMBIČ 1. Knjiga »Zgodovinska pravotvornost in Slovenci« Zadnja knjiga akademika Sergija Vilfana z naslovom »Zgodovinska pravotvor­ nost in Slovenci« je izšla že po njegovi smrti.1 V njej je odprl vprašanje slovenske narodne oziroma ljudske pravotvornosti, ki ga je v svojih prejšnjih temeljnih delih pustil bolj v ozadju. Delo se torej ukvarja z vprašanjem nastajanja prava, ki ga označuje spontanost, anonimnost in izvirnost »ljudskega« za razliko od nastajanja prava v organiziranih oblikah, značilnih za moderne države in njihovo načrtno zakonodajo. Takšno pravo bi lahko poimenovali ljudsko pravo, čeprav pri tem ne gre za pojav, kjer bi bilo ljudstvo kot individualni organizem tvorec lastnih prav­ nih sistemov. V ospredju Vilfanovega zanimanja so namreč posamezne skupine, ki ponavadi štejejo za dele ljudstva ter vprašanje, ali, kdaj in koliko so take skupine oblikovale svoja pravna pravila, včasih tudi mimo zakona ali celo v nasprotju z njim. Vsebino knjige so opredelili predvsem viri in stanje raziskav, zato je že po avtorjevih besedah zamišljena kot izbor nazornih primerov, ki osvetljujejo izbrano temo. Takšen tematsko-problemski pristop je omogočil izbor s točno določenega zornega kota, ki za razliko od pravnozgodovinskega pušča sistematiko ob strani. Avtor je izbiral snov, ki mu je bila po dotedanjem delu najbolj dostopna in obdelana, in ki jo je najlaže povezoval z zastavljenim problemom. V veliki meri se je opiral na gradivo, zbrano na terenu po ustnem izročilu in spominu domačinov, tako da so nekatera poglavja knjige pisana glede na način zgodovinskih raziskav, ki je v zadnjem času postal priljubljen pod imenom ustna zgodovina (»oral history«). Zaradi same sestave virov se knjiga bolj iz praktičnih kot iz načelnih razlogov osredotoča predvsem na agrarno okolje. Avtor že uvodoma zavrača poenostavitve, po katerih naj bi bilo pravotvorno le tisto ljudstvo, ki je državotvorno in da zato ljudstvo, ki ni imelo lastne države, ni moglo biti pravotvorno. To po Vilfanovih besedah ne drži, ker tako kot evropske države tudi slovenske dežele v skoraj tisočletnem obdobju, ki leži med plemen- Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Zbirka Pravna obzorja 5, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996 (v nadaljevanju ZPS). 205 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK skimi monarhijami in nacionalnimi državami, niso bile istovetne z ljudstvi ali na- cijami, kakršne obstajajo danes. Do pojava modernega nacionalnega načela evrop, ska država namreč ni bila po jezikovno-nacionalnem ab siceršnjem etničnem načelu zgrajena tvorba. Poleg tega pa še posebej v srednjem veku pravotvornost ni bila izključna dejavnost vrhovnih državnih organov. Ker torej državotvornost ni bila vedno nacionalna lastnost v današnjem pomenu besede, vprašanja slovenske pravotvornosti ni mogoče vnaprej zavreči z argumentom, da Slovenci niso imeli lastne države. Zato avtor odločno odklanja ponekod še danes ukoreninjeno pre­ pričanje, da so bib Slovenci narod hlapcev, ki je več kot tisoč let nepravo tvorno živel po tujem pravu, le posnemal tuje vzore ter prevzemal tuje pravne dosežke. Vilfan opozarja, da omenjene posplošitve temeljijo predvsem na nekaterih meribh za presojo slovenske zgodovine, ki so se uveljavila v 19. stoletju pod vtisom ta­ kratnih razmer v habsburški monarhiji. Položaj Slovencev v tem obdobju, ko se je obbkovala tudi zgodovinska zavest narodov, je bil namreč glede na vebkost in socialno strukturo relativno šibak, tako stanje pa se je takrat popolnoma anahro­ nistično vsiljevalo tudi pretekbm obdobjem. Vilfan duhovito ugotavlja, da so si evropske državne nacije vsaka na svojem zelniku ustvarile sistem zgodovinskih mitov, ki so služib njihovi gloriji in željam. Pravni zgodovinarji so tako kot narod­ no pravo pogosto razglašab marsikaj splošnega ab celo prevzetega. Mnogi pravni pojavi, ki so jih imeb na primer za tipično germanske, se kot relativno avtohtoni pojavljajo tudi med Slovani. Zato avtor opozarja, da je mogoče o vprašanju, kaj je domače in kaj tuje, uspešno razmišljati samo z uporabo primerjalnih metod. Pri- merjalnopravna zgodovinska veda pa dokazuje, da so poglavitne razvojne stopnje družbe in prava precej splošne, le da se pri raznih ljudstvih ne razvijajo povsod enako naglo. Res so med pravnimi pravih razbčnih ljudstev tudi na isti razvojni stopnji določeni razločki, toda ti se omejujejo praviloma na sekundarna obeležja prava. To potrjujejo tudi konkretni primeri v Vilfanovi knjigi, kjer avtor logično in trezno presoja doslej odkrito gradivo in ga vrednoti v širšem kontekstu. V svojih ugotovitvah je preudaren in previden, zavedajoč se pasti, v katere so zaradi svo­ jega vebkega navdušenja padb pripadniki romantične zgodovinopisne smeri. Na Vilfanovo kritično distanco kaže že samo dejstvo, da dela ni naslovil »Slovenska zgodovinska pravotvornost«. V knjigi jasno pokaže, da so mnogi pojavi razširjeni med Slovenci občečloveški oziroma značilni vsaj za srednjeevropski prostor, imajo pa določeno slovensko specifiko in so bib skozi stoletja sestavina ljudske pravne zavesti. Omenjenih posebnosti pa ne moremo pripisati nekemu »narodnemu duhu«, ampak predvsem steku razbčnih zgodovinskih okobščin. Kljub previdnosti v svojih sklepih pa Vilfan jasno in argumentirano ruši ukoreninjeno prepričanje o tisočletju slovenskega hlapčevstva in nesposobnosti za lastno pravotvorno živ­ ljenje. Samostojni pravni razvoj je torej lahko potekal zunaj sheme romansko- 206 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE germansko-slovansko. Avtor na podlagi mnogih primerov dokazuje, da so Sloven­ ci v svoji zgodovini živeli bogato pravotvorno življenje.2 2. Vilfanov znanstveni testament Knjigo »Zgodovinska pravotvornost in Slovenci« je Vilfan pisal že resno bolan. Kot racionalen človek se je dobro zavedal, da se mu dragoceni čas izteka. To jasno odseva tudi knjiga, v kateri avtor sem ter tja, kot slikar na platnu, s širokimi zamahi nakazuje temeljne poteze in smeri, podrobnosti pa pušča ob strani, kar pa praviloma ne vpliva na vsebinsko kvaliteto dela. Zelo moteča je le »tehnična« ne­ dodelanost knjige, ki je izraz nerazumljive, velike površnosti redaktorjev. Mnoge »tipkarske« napake, nedoslednosti pri citiranju, popolnoma zgrešeno sklicevanje na opombe znotraj knjige in nepopoln seznam literature z gotovostjo kažejo na dejstvo, da vedno izjemno »pedantni« in vestni avtor ni več imel zadnje besede pri njeni izdaji.3 S poslednjo knjigo je Vilfan zaokrožil svoje delo, podal neke vrste sintezo in v novi luči tudi končen sklep obsežnega dela svojih raziskav. Lahko bi celo rekli, da se je z njegovo smrtjo in izdajo omenjene knjige končalo določeno obdobje v slo­ venski pravni zgodovini. Tako sledi morda malce drzen sklep, da se je začela nova doba v slovenskem zgodovinopisju, ki bo gradila na podlagi Vilfanove plodne znanstvene zapuščine in njegovih dragocenih dognanj. Okoliščine, v katerih je Vilfan pisal Zgodovinsko pravotvornost, so najverjet­ neje botrovale dejstvu, da je, bolj kot bi sicer, poudaril kaj je še neodkritega, neraziskanega in nepojasnjenega, kje dragoceno gradivo še čaka po zaprašenih arhivih in drugih virih. Tako lahko tudi s tega vidika Vilfanovo zadnje delo šte­ jemo kot njegovo duhovno oporoko. Že v sklepu predstavitve tedaj sveže izdane Vilfanove knjige sem za Zgodovinski časopis napisal: »Nenazadnje predstavlja knjiga tudi svojevrsten avtorjev testament, saj na mnogih mestih pove, katera vprašanja so še odprta in kaj bo treba še raziskati, da bo naša zgodovinska slika popolnejša.«4 Prepričan sem, da je pričujoči zbornik, posvečen akademiku Vilfanu, Kambič, Marko: Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Zgodovinski časopis, št. 3, 51 (1997), str. 420 s in 423. Tu glej tudi podrobnejši prikaz vsebine knjige. Prim. tudi: Kambič, Marko: Celovit zgodovinski pregled slovenske pravotvornosti, Delo, 3. dec. 1997, leto 39, št. 279, str. 10 (Ob tem moramo opozoriti, da je v pravkar citiranem prikazu Vilfanove knjige v prilogi Znanost v časopisu Delo prišlo do grobih posegov s strani uredništva. Samovoljno so spremenili naslov, ki je popolnoma zgrešen, prav tako pa so nespretni uredniški oz. lektorski posegi delno vplivali tudi na vsebino pri ­ spevka). Morebiten ponatis Vilfanove knjige bo s tega vidika terjal dopolnitve in korenite popravke. Kambič: Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, str. 423. 207 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK ki se ga sam spominjam predvsem kot vzornega mentorja, pravo mesto za predstavitev teh odprtih nalog. Upam, da bodo spodbudili ustvarjalnost novih ge­ neracij Vilfanovih znanstvenih dedičev. 3. Odprte naloge 3.1 Odmevi historičnopravne šole - France Goršič in njegova »slovenska pravna šola« Ob kratki analizi Goršičevih raziskav gorskega prava, ki so slonele na Do­ lenčevi izdaji Gorskih bukev in njihovih slovenskih priredb ter na objavljenih izvlečkih iz zapisnikov gorskih pravd, Vilfan ugotavlja, da bo treba gorsko pravo kot zanimivo področje, na katerem so mogla prihajati do veljave tudi ljudska prav­ na naziranja, vzeti s ponovno analizo neposrednih virov še enkrat v pretres, »le tedaj bo mogoča tudi izčrpnejša ocena Goršičevih konceptov in sistemizacij«.5 I2 teh besed veje predvsem nezaupanje do Dolenčevega dela na tem področju. Vilfan je bil namreč skeptičen predvsem glede zanesljivosti Dolenčeve obdelave virov, kar je rad večkrat poudaril tudi v pogovoru s kolegi. Potrebno bi bilo torej po­ novno pregledati zapisnike zasedanj gorskih zborov in k temu pritegniti še ostalo, neobdelano gradivo. Kolikor bi se torej Dolenčevo delo v prihodnje izkazalo kot nezanesljivo, pa bo treba ustrezno korigirati tudi Goršiča.6 3.2 Pravne starosvetnosti 3.2.1 Zbiranje pravnega »narodnega blaga« Prvo sistematično zbiranje ljudskega blaga, ki je v veliki meri zajelo tudi pravno tematiko, je po iniciativi nadvojvode Janeza (leta 1811) izvedel leta 1842 Georg Göth. Potem ko je gradivo dolgo ležalo v rokopisu, je začela izhajati prevedena in prirejena objava, ki vsebuje podatke za Slovensko Štajersko (N. Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, SAZU Gradivo za narodopisje Slovencev 5, Ljubljana 1985 in nasl.). Vilfan opozarja, da bo po izidu celote, pravnika čakala naloga, da zaokroženo povzame pravno pomembne podatke.7 Nov zvezek ome­ njene edicije čakamo že od leta 1993. Morda bi z delom na obstoječem gradivu lahko začeli, še preden izide celota. 5 ZPS, str. 80. 6 Gl. še spodaj: 3.3. 7 ZPS, str. 93 z op. 118. 208 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE ... 3.2.2 Leposlovje kot pravnozgodovinski vir Zanimanje za pravno miselnost ljudstva in s tem povezane običaje se je pre­ našalo tudi na področje leposlovja. Kot ilustrativen primer Vilfan navaja pravnika in pisatelja Janka Kersnika, zlasti črtice v njegovem delu Kmečke slike. Ob tem opozarja, da je gradiva za pravne zgodovinarje še veliko, tako v literaturi avtorjev pravnikov, na primer Ivana Tavčarja in Frana Milčinskega, kot tudi v literarnih delih avtorjev, ki niso bili pravniki, na primer Janeza Trdine. Tovrstna literatura, ki se uvršča med vire o pravnem življenju ljudstva, je s tega vidika še malo izrabljena.8 3.2.3 Starejše pravniške razprave Poleg literarne zapuščine so kot pravno zgodovinski vir pomembne tudi raz­ prave, ki so, kot pravi Vilfan, pisane iz prakse in deloma za prakso, deloma pa kot zapis pravnih običajev. Mnogo jih najdemo v reviji Slovenski pravnik. Marsikateri sestavki v tej reviji so danes zastareli, mnogi pa so medtem postali zgodovinski vir. Kot primer Vilfan navaja razprave Goršiča, Milčinskega, Tume, Kociperja in Maklecova in pravi: »Spisov te vrste bi potrebovali še veliko več; koristili bi z njimi praksi in zgodovini. Obžalovati je treba, da pretežna večina praktikov ni imela nikakega smisla za ta prizadevanja in da je s svojim gotovo bogatim poznavanjem slovenskega podeželja odšla v grob. Vse preveč je bilo v strokovni literaturi uko­ reninjeno mnenje, da je pravnikova naloga v prvi vrsti abstraktna obravnava prav­ nih norm in mehanična aplikacija pozitivne zakonodaje na dnevno življenje, ne toliko tudi spoznavanje in dokumentiranje tega življenja. Zato se je naša pravna literatura sukala v visokih sferah normativnih virov, pri tem pa le prevečkrat pozabljala slovenskega človeka in njegove posebne probleme«.9 Morda še ni čisto prepozno in se bi kaj še dalo iztrgati pozabi. S tega vidika bi kazalo opozoriti prakticirajoče pravnike in jih spodbuditi k zapisovanju tovrstnih podatkov, na katere naletijo pri svojem delu. Upajmo, da bo k temu pripomogla tudi ideja, da bi s to tematiko organizirali pravnozgodovinsko sekcijo na vsakoletnih portoroških pravniških dnevih. 3.2.4 Arhitektura zborovališč Arhitektura prostora, kjer so zasedali razni organi, je za pravnega zgodovinarja lahko zelo zgovorna. Ob obravnavi knežjega kamna, kamnitih miz in kamnitih 8 ZPS, str. 95 s. 9 ZPS. str. 96 s. 209 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK sedežev na starih zborovališčih Vilfan doda: »Pravna funkcija raznih »kamnov« dopušča še marsikatere možnosti za raziskavo«.10 Razni zbori, ki so se prvotno praviloma odvijali na prostem, so se sčasoma selili najprej v pokrite, nato pa v zaprte prostore. Tako so se tradicionalne oblike zborovališč umikale novim oblikam upravljanja, ki so kmalu uvajale tudi nove oblike javnih zgradb. Ob tem Vilfan opisuje primer ljubljanskega rotovža in opo­ zarja, da bo treba več pozornosti posvetiti arhitekturi, ki marsikdaj odkriva globlji tudi pravni smisel.11 3.2.5 Rota in prisega Med dejanji, ki jih prištevamo k pravnim običajem in ki jih spoznavamo tudi s pomočjo drugih vrst izročila, je iz starejših obdobij pri Slovencih najbolj bogato dokumentirana prisega. V slovenščini je v pomenu prisega najprej izpričana staroslovenska beseda rota. Srečamo jo tudi še v zapisih iz začetka novega veka, kot na primer v ljubljanskem obrazcu za zaprisego prič. Obrazci za prevzem funk­ cije pa besede rota ne uporabljajo, zato se Vilfan sprašuje »ali je tedaj rota veljala le za asertorične prisege?«12 Na Slovenskem imajo prisege poseben pravnozgodovinski pomen. Starejši sodni zapisniki so namreč pisani v nemščini. Ker pa so pod prisego dane izjave veljale za dokaj trden dokaz, je moral prisežnik dobro vedeti, kaj prisega. Besedilo so mu torej prebrali v slovenščini, da ga je ponovil ali potrdil, kar so pogosto zabeležili tudi v spisu. Zlasti za obljube in prisege pa so imeli v slovenščini tudi stalne obrazce. Pomen teh zapisov je predvsem v tem, da gre za pravne tekste, iz katerih spoznavamo pravno izražanje in termine v preteklih obdobjih. Ohranjenih jih je kar precej, večinoma pa so objavljeni precej raztreseno in z gledišča pravne zgodovine še niso obdelani.13 3.3 Običajno pravo, obče sodbe in praksa ljudskih sodišč 3.3.1 Obče sodbe Na gorskih zborih, imenovanih gorske veče (Bergtaiding), so sogorniki pod predsedstvom gorskega gospoda sklepali o skupnih zadevah in sprejemali dolo- 10 11 12 13 ZPS, str. 130 ss. ZPS, str. 132 s. ZPS, str. 149 ss, posebno str. 153 z op. 255. ZPS, str. 156. 210 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE ... cena pravila in obveznosti, ki naj bi veljala za vso skupnost. Sklepi sodnih zborov kot avtonomnih kolegijskih organov o teh, ponavadi ne prav pomembnih zade­ vah, s° se imenovali obča sodba (Gemeinurteil)™ Slo je za odločitve sodnih zborov pot avtonomnih kolegijskih organov, s katerimi se je postavljalo ali ugotavljalo pravno pravilo. Sprejemali so jih praviloma pred sklepanjem o individualnih pravdnih in nepravdnih zadevah in jih lahko štejemo za lokalno postavljeno pravo posamezne skupnosti ter kot eno izmed glavnih zvrsti domačega prava. Po­ membne so zato, ker so izraz legalno priznane pravotvornosti laičnih sodnih zborov tudi v neprivilegiranih skupinah prebivalstva. Takih sklepov podeželskih, toda kot pravi Vilfan, glede na gospostveno strukturo komaj kje »vaških« sodišč, je ohranjena cela vrsta in samo čakajo, da jih nekdo zbere in objavi. Obče sodbe so sicer praviloma urejale neko vprašanje za prihodnje, premalo pa so preučene, da bi mogli presoditi, koliko so v njih ugotavljali tudi že obstoječe običajno pravo.14 15 16 3.3.2 Gorsko pravo Čeprav je na podlagi ohranjenih zapisnikov znanih razmeroma precej primerov sodnih izrekov gorskih pravd, je posamezne razdrobljene primere težko spraviti v sistem, ki bi mu lahko pripisovali splošnejšo veljavo. Glede na današnjo raziska­ nost zapisnikov tako ne moremo postaviti sklepa, da je tedaj obstajala nekakšna obvezna, stalna praksa. Se vedno torej velja, da sodba enega gorskega zbora ni imela precedenčnega pomena za drugo sodišče. Vendar to ne izključuje možnosti, da bi mogla dati poglobljena sistematična in tudi statistična obdelava vseh zapisni­ kov po enotni metodologiji nove, bolj zanesljive, pa tudi bolj zaokrožene rezulta- 3.4 Soseske (vaške skupnosti) — oblike samouprave Vas je na Slovenskem razvila in še do odprave zemljiških gospostev ohranila precej obsežne gospodarske in upravne funkcije, ki so zahtevale primerno sestavo in dejavnost vaških organov, v katerih je sodelovalo kmečko prebivalstvo. Tako se je lahko takoj po marčni revoluciji organizator občin v avstrijskih deželah, notranji minister grof Stadion, proti dvomom svojega uradništva o zrelosti slovenskih kmetov za občinsko samoupravo, skliceval na svoje izkušnje, ki jih je imel kot nekdanji namestnik v Trstu. Stadion je namreč, baje na lastno pest, izvedel na 14 Ta izraz srečamo tudi v okviru mestnih pravd. 15 ZPS, str. 170 s. 16 ZPS, str. 183. 211 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK ozemlju tržaškega gubernija anketo, s katero naj bi se zbrali podatki o obstoječih oblikah samouprave. Vilfan je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v tržaškem državnem arhivu ugotovil, da je ohranjenega nekaj zadevnega gradiva, ni pa utegnil pregledati, koliko so podatki izčrpni. Naloga torej še ostaja odprta Medtem so v Ljubljano verjetno prispeli tudi zadevni mikrofilmi.17 V istem poglavju Vilfan nakaže tudi, da bo potrebno vaške skupnosti še po­ drobneje raziskati: »Da segajo korenine županske organizacije v staroslovensko družbo, razodeva že sama kontinuiteta naziva župan za vaškega poglavarja, toda s to ugotovitvijo raziskava vaške skupnosti in njenega razvoja še zdaleč ne more biti opravljena.«18 V nadaljevanju še posebej opozarja na omenjeno problematiko gle­ de vloge vaških skupnosti na Goriškem, ki so bile nekaj let ob začetku 16. stoletja zastopane v goriškem deželnem zboru, podrobnosti o tem pa niso zadovoljivo obdelane.19 3.5 Skupni svet naselij — vpliv recepcije rimskega prava V srednjem veku so se pojavila razna fevdalna razmerja, podobna rimsko- pravnim služnostim. Občepravni juristi so skušali tovrstne pravice na skupnem svetu naselij prevajati v rimskopravne kategorije. Tako so zemljiškemu gospodu priznali neposredno lastninsko pravico, razne upravičenosti kmetov pa so šteli za služnosti. Vilfan trdi, da je zelo dvomljivo, da bi se bilo pred 18. stoletjem prak­ tično uveljavilo rimskopravno pojmovanje služnosti na neobdelanem svetu, če­ prav so tudi v tovrstnih pravdah gotovo poskušali uporabiti rimsko služnostno pravo, kar pa za starejšo dobo še ni raziskano.20 Presoja vprašanja, kakšne pravice ima na tem svetu neka skupnost in kakšne pravice ima v njej posameznik, je v praksi ostala prepuščena običajnemu pravu.21 Kot pravi Vilfan, je posebna ureditev pravic na skupnem svetu (npr. pravica paše) še danes široko pravno področje, na katerem bi bilo moč raziskovati kon­ kretne primere pravotvornosti, seveda ob sprotnem ugotavljanju razmerja med običajnim in postavljenim pravom.22 17 ZPS, str. 200 z op. 347. Na podlagi osnovne poizvedbe sem dobil podatek, da bi se mikrofilmi lahko nahajali v Arhivu Republike Slovenije (Zbirka dopolnilnih mikrofilmov 1309-1918; AS 1087). 18 ZPS, str. 200. » ZPS, str. 203. 20 Vilfan je svojo ugotovitev podkrepil s klicajem. ZPS, str. 243. 21 Ibid. 22 ZPS, str. 252. 212 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE ... 3.6 Ljudski zbori — veče in pravde deželskih sodišč Ker so se v srednjem veku deželska sodišča razvila iz teritorialnih zemljiških gospostev, sta se v določenih primerih pri zasedanjih takih sodišč, pogosto še dolgo v novi vek, mešala nižja uprava in sodstvo teritorialnega gospostva z višjim sodstvom. Če je pozneje deželsko sodišče obdržalo večino kmetov v svoji pod­ ložnosti, je pri taki povezavi vsaj deloma ostalo še daleč v novi vek, drugod pa je prišlo do ostrejše ločitve med višjim in nižjim sodstvom. Nižje sodstvo pa je z višjim ostalo povezano tudi tam, kjer zemljiški gospodje niso imeli patrimonial- nega sodstva, predvsem na Primorskem, tako da so bili njihovi podložniki podsodni deželskemu sodišču tudi v civilnih in malih kazenskih zadevah. Kot pravi Vilfan, pa ta na splošno nakazani razvoj pravosodja in konkretne pojavne oblike še zdaleč niso zadovoljivo raziskani.23 3.7 Premoženjskopravna razmerja 3.7.1 Splošno Ker premoženjska razmerja v sferi zasebnega prava, kot meni Vilfan, vsaj na videz zadevajo samo zasebnike, bi pričakovali, da se na tem področju pravo- tvornost neformalnih skupin lahko uveljavi v neomejeni meri. V resnici pa so bila ravno premoženjskopravna razmerja kot izraz neenakosti prebivalstva najbolj pre­ pletena z družbeno strukturo. Poleg tega zožuje možnosti za posebnosti premo­ ženjskopravnih razmerij glede na pravo tvornost širših skupin prebivalstva tudi nji­ hova splošno veljavna funkcionalnost. Predvsem obligacijske pogodbe (npr. kup­ na pogodba) nastajajo v raznih delih sveta iz podobnih vzrokov in imajo povsod podoben namen. Zato se v različnih družbah samostojno razvijajo zelo podobna razmerja. V Evropi se je zlasti od druge polovice 15. stoletja naprej tem splošnim vzrokom pridružila tudi recepcija rimskega prava, ki je prispevala k ureditvi precej generalnih pojmov in načel. Svoj pečat pa so dodale še civilnopravne kodifikacije, ki so radikalno omejile uporabo običajnega prava. Kljub temu pa moremo pri raz­ nih narodih tudi glede premoženjskih razmerij zaslediti posebnosti, ki pomenijo izjeme od splošnih šablon. Če jih pri Slovencih poznamo malo, gre to deloma tudi na račun dokajšnje neraziskanosti snovi.24 Zato se bo treba lotiti raziskav premo­ ženjskopravnih institucij, ki so posledica posebnih stekov okoliščin v slovenskem okolju. 23 ZPS, str. 281. 24 ZPS, str. 329 s. 213 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK 3.7.2 Hube Hubni sistem je uvedel premoženjska razmerja, ki jih označujemo kot odvisne zajme. Njihove temeljne oblike so si bile po Evropi podobne, po Vilfanu pa so nastajale tudi »posebne slovenske oblike«. V tem okviru v virih najdemo hube, ki se imenujejo po družbeni plasti t. i. praznikov. Prazniki so bili socialna skupina odvisnih ljudi v nadpovprečnem položaju, ki se je med Slovenci dodobra ukore­ ninila v Furlaniji še pred njihovo kolonizacijo. Omenjajo se namreč v seznamu dohodkov oglejskega kapidja v Furlaniji iz srede 12. stoletja. Prav ta, v povezavi z omenjeno problematiko še neupoštevani vir pa kaže, da bo treba vprašanje o prvotnem izvoru in posebnostih praznikov »na novo premisliti«.25 Zato pušča Vil­ fan v knjigi to vprašanje odprto. 3.7.3 Deljivost kmetij - pogodbena in oporočna svoboda Ko je v meščanski državi tudi za kmečko prebivalstvo prevladala zahteva po pogodbeni in oporočni svobodi, je to na eni strani odprlo vrata napredku, na drugi pa, predvsem tistim s slabšimi izhodiščnimi možnostmi, tlakovalo pot v zadolževanje in propad njihovih gospodarstev. Kljub dosledni uveljavitvi omenje­ nega načela, ki vsaj glede pravnih poslov med živimi ni omejevalo delitve kmetij, v večini centralne Slovenije ni prišlo do razsula kolikor toliko trdnih gruntov. Sami kmečki gospodarji so bodisi z izročilno pogodbo, redkeje pa z oporoko poskrbeli, da ne bi prišlo do škodljivih delitev. Tudi pri neoporočnem dedovanju je grunt praviloma prevzel en dedič in ostale izplačal oziroma nekatere tudi obdržal kot delovno silo pri hiši. Tako se je v praksi še dalje razvijal sistem odpravščin, ki so bile lahko določene v izročilnih pogodbah, oporokah ali dogovorih o delitvi za­ puščine. Čeprav odpravščine praviloma niso odmerjali od dejanske tržne vrednosti grunta, so pomenile veliko stalno breme kmetij, ki je včasih prispevalo k njiho­ vemu prezadolževanju in razkrajanju. Pri vsem tem je imela pomembno vlogo tradicija. Načelo nedeljivosti, nekdaj bistveno za hubni sistem, je namreč še po koncu zemljiških gospostev delovalo naprej. Zasidralo se je predvsem v pravni zavesti ljudi in postalo primer nekakšnega ponarodelega običajnega prava. Svoj delež pri vzdrževanju tradicije so brez dvoma imeli tudi notarji in zapuščinska sodišča. Opisani pojav seveda ni specifično slovenski, tudi ne splošno slovenski, pač pa eden izmed tistih, ki so že zaradi gospodarskih vzrokov trdno vraščeni v slovensko zgodovino. Njegovo preučevanje na podlagi zemljiških knjig pa je ko­ maj načeto. O tem vprašanju obstaja sicer nekaj diplomskih nalog pri Katedri za 25 ZPS, str. 335 s. 214 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE ... pravno zgodovino ljubljanske Pravne fakultete, vendar bo treba njihove ugoto­ vitve še razširiti z novimi raziskavami in rezultate tudi statistično obdelati.26 3.7.4 Izročilne pogodbe in preživitek Do izročilnih pogodb, s katerimi je lastnik kmetijo še za časa življenja prepustil drugemu, ponavadi bližnjemu sorodniku, je prvotno lahko prišlo le pri kupnih gruntih. Toda tudi na mitnih se je razvila praksa, da sta se izročitelj in prevzemnik dogovorila o pogojih izročitve in preživitka, gospostvo pa je dogovor potrdilo, pojav in razvoj te prakse še ni raziskan.27 Institut preživitka se je pojavil že v srednjem veku kot nujna posledica hubnega sistema.28 Bil je skoraj nepogrešljiv pri večini izročilni pogodb, s katerim so upra­ vičencu omogočali na izročeni posesti stanovanje in možnosti za preživljanje, kar so, kolikor je bilo mogoče natančno določili. Obči državljanski zakonik o pre- živitku ni imel določil, čeprav je bil med najbolj razširjenimi razmerji. Tako je bilo preživitkarstvo tista pravna institucija, ki je bila zaradi pomanjkanja pozitivnega prava najbolj prepuščena običajem in judikaturi. Tudi o preživitkarstvu bi bile potrebne podrobnejše raziskave.29 3.8 Pravo zakonske zveze — običaji Z retrogradnim sklepanjem lahko tudi na podlagi poročnih običajev pridemo do uporabnih pravnozgodovinskih dognanj za zgodnja obdobja. Že po svoji obliki in vsebini se vsaj nekateri običaji morejo pojaviti le pod določenimi pogoji ali v določeni okoljih. Če opazujemo nek poročni običaj po funkciji, ki jo lahko ima v danem okolju, se njegova pričevalnost že lahko bistveno konkretizira. Eksogamija in endogamija sta, na primer, lahko v neposredni zvezi z različnimi oblikami in etapami v razvoju organizacijskih oblik družbe in človeških bivališč. Morda bi prav študij ljudskih običajev, povezan z zgodovino naselitve, utegnil prispevati k boljšemu poznavanju pravil o eksogamiji in endogamiji tudi za najstarejša obdobja in s tem pomagal osvetliti eno izmed družbeno in pravno odločilnih plati za­ konske zveze v zgodovini. Prav v tej smeri bi bilo treba opazovati tudi običaj šranganja, glede katerega sta za zadaj odprti dve možnosti razlage, od katerih ena 26 ZPS, str. 344 z op. 514. 27 ZPS, str. 345. 28 Vilfan dosledno uporablja korekten izraz »preživitek«, v sodobnem, tudi pravnem jeziku pa se je za omenjeni institut ustalil izraz »preužitek«, ki pa pojmovno ni ustrezen. 29 ZPS, str. 346 s. 215 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK poudarja obredno plat, druga pa vidi v šrangi ostanek kupa neveste. Po Vilfanu i možno oboje, saj je bistvo pojava v odškodnini za prehod neke vrednote iz ene skupnosti v drugo. Tudi način, kako izbirajo starešine, nadalje funkcije in praviCe starešine in podobne organizacijske plati ženitovanja, odpirajo široke možnosti za spoznavanje razmer v starejših obdobjih, zelo verjetno tudi v dobi kolonizacije p0 zemljiških gospostvih. O vsem tem še manjkajo pravnozgodovinske raziskave.30 Zakonska zveza se je na Slovenskem, posebno med širšimi plastmi prebival­ stva, razvijala tudi po svoje. Tako je pravo zakonske zveze, čeprav sta ga cerkvena in pozneje svetna oblast podvrgli svojemu nadzoru, ostalo tudi del spontane pravotvornosti. Posebnosti so se med drugim lahko pojavljale glede vsebine že­ nitnih paktov in pravne ureditve premoženjskih razmerij med zakoncema. Toda tudi na tem področju je zakonodaja postavljala določene meje in pojme. V teh okvirih pa so notarji skušali ustreči željam pogodbenih strank. Kakšne tipske rešitve so se pri tem pojavile v raznih predelih Slovenije, je še zelo malo razis­ kano.31 3.9 Kazensko pravo - prisedniki deželskih sodišč Deželska sodišča so bila pristojna za sojenje v najtežjih kazenskih zadevah. Čeprav na prvi pogled na tem področju ni pričakovati večje aktivne vloge pri­ padnikov širših plasti prebivalstva, saj gre za sodstvo o življenju in smrti ter hkrati močno represivno sredstvo za ohranitev obstoječega reda, so se tudi tu odpirale možnosti za pravotvornost v okviru laiških prisedniških kolegijev, ki so odločali o sodbi. Se pozneje, v 16. stoletju, ko se pojavijo prve kodifikacije kazenskega prava, je bilo sodnim kolegijem prepuščene precej lastne presoje, med drugim tudi zaradi izrecno dopustnega sojenja po analogiji. Delovanje teh sodišč je, izvzemši postop­ ke proti veščam, malo preučeno.32 Za osvetlitev vpliva laiških prisednikov v težjih kazenskih zadevah bo zato potrebno obdelati večje število konkretnih primerov. Literatura Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Zbirka Pravna obzorja 5, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996 (v članku okrajšano: ZPS). Kambič, Marko: Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Zgodovinski časopis, št. 3, 51 (1997), str. 420-423. Kambič, Marko: Celovit zgodovinski pregled slovenske pravotvornosti, Delo, 3. dec. 1997, leto 39, št. 279, str. 10. 30 ZPS, str. 401 s. 31 ZPS, str. 451. 32 ZPS, str. 456. 216 MARKO KAMBIČ: »ZGODOVINSKA PRAVOTVORNOST« IN ODPRTE NALOGE SUMMARY »HISTORICAL FORMATION OF LAW« AND THE OPEN ISSUES OF SLOVENIAN LEGAL HISTORY The last book of the academician Sergij Vilfan entitled »Historical Formation of Law and the Slovenes«, which was published only after his death, deals with the Formation of law among the Slovenian people, a subject that he left aside in his previous fundamental works. This study clearly shows that numerous phenomena that spread among the Slovenes were commonly used and typical for the Central European space, however they carried certain Slovenian characteristics because they were a part of the people's common legal consciousness for centuries. The acade- niician Vilfan believed that these particularities were not part of the »national spirit«, but the result of various historical circumstances. Although very cautious in reaching conclusions, he was nevertheless clearly and argumentatively breaking up a well- rooted conviction as regards a thousand years of servitude and incapability of the Slo- venian people to form their own law. He stated that independent legal development could also take place outside of the Roman-Germanic-Slavic scheme. On the basis of numerous examples the author demonstrated that the formation of law had a rieh tradition in Slovenian history. With his final book the academician Vilfan rounded up his work, created a certain synthesis, and presented a final conclusion to his vast research work. It may be said that his death and the publication of this book started a new era in Slovenian legal history, which will build upon Vilfan’s rieh scientific legacy and valuable findings. The academician Vilfan was writing this book fully aware of the fact that his time was quickly running out. The book therefore presents a kind of his final testament as it explains the numerous issues that remain open and still need to be researched in order to make the picture of the Slovenian legal history more complete. The purpose of the presented article is to shed some light upon these tasks. 217 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Uvodno predavanje Sergija Vilfana na Dnevu nemških pravnih zgodovinarjev (Deutscher ššechthistoriker Tag) Gradec, 23. septembra 1984 (vprivatni lasti) 218 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ JANEZ KRANJC Cesar Jožef II. je 13. oktobra 1781 izdal t. i. tolerančni patent.1 Z njim je cesar dovolil luteranom, kalvincem in pripadnikom neuniatne grško-pravoslavne vere pravico do zasebnega izpovedovanja vere in bogoslužja, verskega pouka in cerk­ vene organizacije. Priznal jim je tudi državljansko enakopravnost s katoličani glede pravice do študija, javnih služb, napredovanja ipd. In čeprav je katoliška cerkev ohranila položaj državne vere, ki je imela edina javni status, so bile naštete tri vere poslej dovoljene oziroma dopuščene. Tolerančni patent Jožefa II. je treba gledati v okviru sklepov vestfalskega miru iz leta 1648.2 Ta je namreč ponovno vzpostavil načelo t. i. augsburškega miru,3 po katerem so se lahko državni stanovi prosto odločali o svoji verski pripadnosti. Odločitev posameznega zemljiškega gospoda je seveda veljala tudi za njegove podložnike.4 Posledica tega je bila kajpak verska prisila, ki pa se je sčasoma izka­ zala za neproduktivno. Cesar Jožef II. zato na začetku svojega tolerančnega paten­ ta poudarja škodljivost verske prisile in veliko korist, ki jo ima za državo in za vero resnična krščanska strpnost (wahre christliche Hollerancý^ Zato cesar dovoljuje zaseb- Besedilo gl. v: Vollständige Sammlung aller seit dem glorreichen Regierungsantritt Joseph des Zweyten für die k. k. Erbländer ergangenen höchsten Verordnungen und Gesetze, Erster Theil, Nr. 305, str. 263 in sl. Besedilo je objavljeno tudi na več spletnih straneh. Gl. npr. http:/ /www.evang.at/ toleranzpatent . 0.html. Skupno ime za mirovni pogodbi, s katerima je bila končana tridesetletna vojna. Po štirih letih pogajanj, na katerih je sodelovalo 148 odposlancev, so ju sklenili 24. oktobra 1648 nemški cesar, nemški državni stanovi ter Francija (mirovna pogodba iz Münstra, ki je povzela dogovor iz Haaga) oziroma Švedska (mirovna pogodba iz Osnabrücka). Temeljni pomen vestfalskega miru je v tem, da poudarja suverenost posamezne države in pomen meddržavnega sodelovanja, s čimer je bilo v Evropi uvedeno načelo enakopravnih suverenih držav. Vestfalski mir je hkrati prvi primer pogodbenega reševanja oboroženih sporov. Več o tem gl. pri: Andreas Osiander, The States systém of Europe, 1640—1990: peacemaking and the conditions of international stability, Oxford, 1994, zlasti str. 16 in sl. T. i. augsburški mir so sklenili cesar Ferdinand I. in nemški državni stanovi. Razglašen je bil na državnem zboru v Augsburgu 25. septembra 1555. Gre za znano načelo Cuius regio, eius religio (Cigar je oblast, tistega je tudi vera). To je ostalo temeljno na ­ čelo cesarstva vse do leta 1806. Gl. Tolerančni patent Jožefa II.: Uiberzeugt eines Theils von der Schädlichkeit alles Gewissenzwanges, und anderer Seits von dem grossen Nutzen, der für die Religion, und dem Staat, aus einer wahren christlichen Tolleranz entspringet, haben Wir Uns bewogen gefunden den augspurgischen, und hel ­ vetischen Religions-Verwandten, dann denen nicht unirten Griechen ein ihrer Religion gemäßes Privat- Exercitium allenthalben zu gestatten, ohne Rücksicht, ob selbes jemal gebräuchig, oder eingeführt gewesen seye, oder nicht. Der katholischen Religion allein soll der Vorzug des öffentlichen Religions- Exercitii verbleiben ... 219 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK no izpovedovanje navedenih nekatoliških veroizpovedi, s tem da ostaja skladno z določili vestfalskega miru, ki je bil del državne ustave, dopustno javno izpove dovanje le za katoliško vero. Zaradi tega molilni prostori dopuščenih nekatoliških veroizpovedi niso smeli imeti na zunaj vidnih znamenj, npr. zvonikov ali javnih vhodov. Nekatoliki so smeli imeti lastne duhovnike in šole, ki pa so bile pod nad­ zorom šolskih oblastev. Sodno pristojnost v verskih zadevah nekatolikov so imela deželna oblastva, ki pa so morala k odločanju pritegniti teologa prizadete vero­ izpovedi. Ker je šlo v vseh primerih nekatoliških veroizpovedi ža zasebno izpo­ vedovanje, duhovniki niso imeli pravice do cerkvenih dajatev, ki jih je bilo treba dajati javni, tj. katoliški Cerkvi. S Tolerančnim patentom je postal izraz toleranca nesporno tudi pravni termin. Opredeljuje ga značilno stanje v družbi: na eni strani uradna vera, na drugi strani pa določene vere, ki so dopuščene, tj. tolerirane, čeprav niso na ravni uradne vere. Ne gre torej za stanje verske svobode, v katerem vsakdo prosto izbira svojo vero ali nevero, temveč za pravni in državni sistem z uradno vero, ki pa nima več izključnega monopola. Izraz toleranca zato kaže na to, da se dopušča nekaj, do česar še ne obstaja pravica oziroma polna pravica. Prizadeti lahko zahteva le, da se mu dovoli za­ sebno izražati svoje prepričanje, s tem da to ne more imeti statusa uradne vero­ izpovedi. Toleranca je potemtakem predstopnja na poti k enakopravnosti oziroma verski svobodi. Od Jožefovega Tolerančnega patenta do danes so se razmere temeljito spre­ menile. To velja tudi za versko področje, kjer že dolgo časa velja svoboda vere,6 kot za ostala področja družbenega življenja, na katerih so se uveljavile temeljne in človekove pravice ter svoboščine. Zato je morda nenavadno, da se izraz toleranca še vedno uporablja in to ne le v politološkem in sociološkem jeziku, temveč ga neredko srečamo tudi v pravnih aktih. Vprašanje, ki se vsiljuje, se ne nanaša le na pomen in pravno naravo pojma toleranca, temveč tudi na vpliv, ki so ga imele na njegovo vsebino omenjene spremembe. Besedo toleranca danes srečujemo v najrazličnejših zvezah. Zlasti v pomenu splošne strpnosti do drugačnega bi lahko rekli, da gre za standardni izraz besed­ njaka politične korektnosti. Ker pa se večkrat pojavlja tudi v pravnih besedilih, daje vtis, da gre za pravni izraz. Težava izraza toleranca oziroma strpnost kot pravnega izraza je v njegovi neopredeljenosti oziroma različnih pomenih, ki jih ima. Za razliko od izraza verska toleranca, ki je bil jasno opredeljen, današnji, na eni strani zelo splošni izraz toleranca, na drugi strani pa različni pomeni tega Gl. npr. 9. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Preambulo in 18. čl. Splošne deklaracije človekovih pravic ter 41. čl. Ustave RS. 220 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ izraza otežujejo njegovo uporabo v smislu tehničnega pravnega izraza. Izraz tole- ranca bi zato le težko šteli za pravni izraz. Preden pa si ogledamo nekaj pravnih besedil, v katerih se ta beseda pojavlja, si kratko oglejmo, kakšen je bil njen prvotni pomen. 1. Beseda tolerantia v rimski antiki Izraz toleranca izvira, kot vemo, iz latinščine. Rimskim filozofom je pomenil zmožnost potrpeti oziroma prenašati nekaj neugodnega. Tako po Ciceronovem mnenju odlikuje dušo modreca poleg veličine razsodnosti in preziranja usode tudi zmožnost prenašati tisto, kar je človeško.7 Za Seneko tolerantia spodbuja k tistemu, par je težavno in neugodno, ter pravi »Kaj se obotavljaš?«8 Kvintilijan pa ugotavlja, da tolerantia tj. mimo prenašanje bolečine ne bo ostalo brez hvale.9 V spisih rimskih klasičnih pravnikov se beseda tolerantia ne pojavlja prav po­ gosto. Kadar se, ima beseda v glavnem isti, čeprav morda nekoliko bolj razvejan pomen kot smo ga srečali pri Ciceronu, Seneki ali Kvintilijanu. Tako npr. govori klasični pravnik Gaj v zvezi z zakupno pogodbo o plodovih, ki so bili zaradi višje sile poškodovani plus, quam tolerabile est, kar bi pomenilo bolj, kot je še sprejemljivo oziroma bolj, kot je mogoče še potrpeti.10 11 12 Neracij v zvezi s priposestvovanjem govori o tem, da se šteje nepoznavanje tujega dejstva kot opravičljiva zmota, tj. zmota, ki jo je mogoče dopustiti (tolerabilis error)." Ulpijan po drugi strani pravi, da je v interesu gospodarjev, da se ne odreče pomoči tistim (sužnjem), ki jo uteme­ ljeno prosijo, v primeru surovosti, lakote ali posega v telesno celovitost, ki ga ni mogoče prenašati (intolerabilis imuna))1 V zvezi z deli na rečnem bregu pravi Ulpi­ jan, da je treba dopustiti le popravila (refectio toleranda est), ki ne ovirajo plovbe.13 14 Pavel, ki navaja Sabinovo mnenje, zanj pravi, da ga je najlažje sprejeti (tolera- bilissimam esse)™ Iz Pavlovih besed bi lahko povzeli, da ni posebej navdušen nad nobenim od mnenj, da pa je Sabinovo še najbližje tistemu, kar se mu zdi prav. 7 Gl. Cie. Paradoxa stoicorum ad M. Brutum 4, 27: Sapientis animus magnitudine consilii, tolerantia rerum humanarum, contemptionefortunae... 8 Gl. Sen. Epistolae morale ad Lucium 67, 10: ... quoniam animi est ipsa tolerantia, quae se ad dura et aspera hortatur ac dicit: ’ quid cessas? 9 Gl. Quintilian, Institutío oratoria 2, 20,10: ... tolerantia tarnen doloris laude sua non carebit. 10 Gai. D. 19,2,25, 6. 11 Ner. D. 41,10, 5, 1: ... quia in alienifacti ignorantia tolerabilis error est. 12 Ulp. D. 1,6, 2: ... sed dominorum interesi, ne auxilium contra saevitiam velfarnem vel intolerabilem iniuriam denegetur bis qui iuste deprecantur. 13 Ulp. D. 43, 15, 1, 2: Merito adicit "dum ne ob id navigatio deterior fiat": illa enim sola refectio toleranda est, quae natdgio non est impedimento. 14 Paul. D. 28, 5,18: Sabinus: quaesitum est, si... et hanc esse tolerabilissimam sententiamputo ... 221 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Beseda tolerantia pri rimskih klasikih torej nima nobenega pravnega pomena. Pri njej nikakor ne gre za tehnični izraz (terminus technicus), marveč za običajen izraz splošnega jezika, s katerim klasiki ne opisujejo pravnih, temveč dejanske situacije Iz njihovega načina uporabe pa hkrati vidimo, da samostalnik tolerantia oziroma glagol tolerare ne pomenita določenega vedenjskega modela ali splošnega načela. Nekoliko konkretnejši pomen je dobil glagol tolerare, ki mu je kasneje sledil tudi samostalnik tolerantia, v srednjem veku v zvezi z vprašanjem verske svobode ozi­ roma dopuščanja drugih ver. Njegova vsebina najlepše izhaja iž poglavja v raz­ pravi Tomaža Akvinskega, ki ima naslov Utrum infidelium ritus sint tolerandi (Ali je treba dopuščati obrede nevernikov).15 Čeprav je šlo v prvi vrsti za teološko vprašanje in razpravo, problem ni bil le teološki. Vprašanje se je namreč glasilo: Ali je v krščanskem kraljestvu mogoč ob­ stoj dveh ali več veroizpovedi?16 To pa je seveda v prvi vrsti politično vprašanje. Državna vera je namreč (tako kot uradna ideologija v sekularnem času) pomemben vzvod politične moči. Z vidika absolutne oblasti je enotna religija garant homogenosti in s tem stabilnosti družbe. Državni kult predstavlja skupni imenovalec in s tem sredstvo za krepitev konsistentnosti oblasti. Verska svoboda je zato njeno nasprotje. Za absolutno oblast pomeni verski pluralizem slabitev in destabilizacijo. V tem smislu daje Maecenas cesarju Avgustu naslednji nasvet: »Če torej hočeš postati v resnici nesmrten ... časti povsod in vedno božjo moč skladno z običaji očetov in tudi druge prisili, da jo častijo. Tiste, ki skušajo popačiti našo vero s tujimi običaji, jih zastraši in kaznuj in sicer ne samo zaradi bogov (kajti če nekdo ne spoštuje bogov, ne bo spoštoval ničesar več), temveč tudi zato, ker ljudje, ki postavljajo na mesto starih nove bogove, zapeljejo mnoge, da si začno oblikovati lastne postave, iz česar potem nastanejo zarote, cepitve in strankarstvo ter spletke, kar je vse prej kot koristno za državo. Zato tudi nobenemu ne dovoli, da bi bil brezbožec ali čarovnik in videc.«17 Prepričanje, da je za stabilnost in moč države potrebna enotna in za vse ob­ vezna državna religija ni bilo značilno le za antiko in srednji vek. Srečamo ga tudi 15 Gl. Summa Theologiae, 2. 2, Quaestío 10, Articulus 11: Utrum infidelium ritus sint tolerandi. Zelo zanimivo opredeljuje problem verske tolerance Martin Luther, Vorlesung über das Deuteronomium Mosi cum annotationibus, 1525, WA, T. 14, 669: Caritas omnia sufifert, omnia tolerat, fides nihil sufifert et verbum nihil tokrat, sedperfectepurum esse debet verbum. Zelo zanimiva razmišljanja o verski strpnosti gl. pri Marko Uršič, Prava strpnost je pripravljenost sprejeti drugo in drugačno človeško resnico (referat na »Forumu za dialog med vero in kulturo«, 9. aprila 2005 v Lovranu, (objavljeno na spletni strani http://www2.arnes.si/~mursic3/Lovran%202005,%20o%20strpnosti.htm ). 16 Več o tem J. Lecler, Histoire de la tolerance au siede dela Reforme, 1994, 9 in sl. 17 Cassius Dio, Rimska zgodovina 52, 36,1—2. 222 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ v novoveški absolutni državi, pa tudi v sodobnih totalitarnih državah, ki vero seveda nadomestijo z uradno ideologijo. V tem kontekstu je mogoče razumeti tudi preganjanje kristjanov v rimskem času oziroma pogoj, ki ga vsebuje tolerančni edikt cesarja Galerija. Ta je namreč jovolil kristjanom, da so znova kristjani in da znova gradijo svoja svetišča, če pri tem ne bodo posegali v obstoječi red.18 Prav zato je bil t. i. milanski edikt, s ka­ terim sta leta 313 cesarja Konstantin in Licinij kristjanom in ostalim veram dovo­ lila svobodno izpovedovanje vere,19 lahko samo začasna rešitev. Teodozij je, kot vemo, leta 380 proglasil krščanstvo za državno religijo20 in nekaj let kasneje pre­ povedal stari rimski kult.21 Prepovedi zunanjih manifestacij drugačne vere je v času cesarja Justinijana sledila še zakonska opredelitev vsebine uradne vere in s tem tudi prepoved ne le drugih ver, temveč tudi odstopov od uradne linije v obliki herezij, zmot itd.22 Monopol krščanske vere je kljub občasnim težavam zaznamoval Evropo, ki je bila dolga stoletja orbis Christianus. Njena krščanska identiteta je bila nesporna. Drugoverci z izjemo Judov, ki pa so bili za tisti čas poseben pojav, so bili pra­ viloma tujci, zaradi česar njihov položaj ni predstavljal posebnega problema, ki bi zahteval sistemsko rešitev. Kljub vsemu pa je zlasti po reformaciji, ki je zrušila mit verske enotnosti, vprašanje verske svobode postajalo vse bolj politično vprašanje. Razlog za to ni bila le slabitev katoliške Cerkve in krepitev različnih protestantskih veroizpovedi, temveč je konec srednjeveškega univerzalizma pomenil tudi začetek konca posvet­ ne oblasti Cerkve. S tem pa se je odprlo vprašanje odnosa med Cerkvijo in državo oziroma vprašanje prostora Cerkve znotraj laične države.23 Vse skupaj je seveda korenito spremenilo tudi vprašanje vere posameznika. Če je bil ta nekoč kot državljan vsaj načelno dolžan izpovedovati državno vero, je bilo to v laični državi vse manj samoumevno. V tem razvoju, ki smo ga samo bežno skicirali, je bila (verska) toleranca samo prehodno obdobje med obvezno uradno vero in versko svobodo. Toleranca namreč predstavlja dopustno izjemo, saj je toleriranje v resnici samo dopuščanje (permissio). Pri tem dopuščene izjeme niso sprejete kot enakovredne, kar pomeni, 18 Gl. Lactantius, De mortibus persecutorum XXXIV, 5: ... Ut denuo sint Christiani et conventicula sua com- ponant, ita ut ne quid contra disciplinam agant. 19 Besedilo navaja Laktancij, De mortibus persecutorum, XLVIII, 2—22. 20 Gl. Imppp. Gratianus, Valentinianus et Theodosius C. Th. 16.1.2 (= C. 1,1,1), pr. 21 Gl. Imppp. Theodosius, Arcadius et Honorius C. Th. 16, 10, 12 (392). Gl. tudi Impp. Arcadius et. Honorius C. Th. 16,10,13 pr. (395) in C. Th. 16,10,14 (396). 22 Gl. npr. Iust C. 1,1, 5; Iust. C. 1,1, 8,12, C. 1,1, 5, 3, C. 1,1, 6, C. 1,1,7 itd. 23 Splošno o tem gl. pri W7. M. Plöchl, Geschichte des Kirchenrechts, Bd. III, Das katholische Kirchenrecht der Neuzeit, Erster Teil, Wien, München, 1959, str. 46 in sl. 223 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK da dopuščanje ne pomeni (vrednostnega) odobravanja (permissio non est approbatio) Toleranca torej predpostavlja monopol državne vere. Zato z uveljavljenjem verske svobode izgubi svoj praktični pomen. Ker ni več uradne in dopuščenih ver, tudi ni več potrebe po verski toleranci, ki dejansko v svoji primarni obliki sploh ni več mogoča. Ker pa jo še vedno srečujemo v pravnih besedilih, je na mestu vprašanje s katerim smo začeli, namreč: kakšen je danes pravni pomen besede toleranca? 2. Beseda toleranca v sodobnih pravnih normah Besedo toleranca oziroma strpnost srečamo v najrazličnejših pravnih normah tako v splošnih pravnih aktih mednarodnih institucij kot tudi v domačem pravu različnih držav. Prvi predpis, ki ga velja omeniti v tej zvezi, je Splošna deklaracija o človekovih pravicah.24 Ta v 2. odstavku 26. člena določa, da mora biti izobraževanje »usmer­ jeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pospeševati mora razumevanje, strpnost25 in pri­ jateljstvo med vsemi narodi in med rasami in verskimi skupinami ter pospeševati dejavnost Združenih narodov in ohranitev miru.« Pogodba o ustavi za Evropsko unijo omenja strpnost v zvezi z vrednotami Unije v 2. členu prvega dela. Ko namreč našteje vrednote Unije, nadaljuje, da so te vrednote »skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost,26 pravičnost, solidarnost in enakost med ženskami in moškimi.« Slovenska ustava prepoveduje »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.«27 Podobno prepoveduje zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti 300. člen Kazenskega zakonika RS. Za tistega, ki bi izzival ali razpihoval narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost ali širil ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, je zagrožena kazen zapora do dveh let.28 24 Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo 217 A (HI). . 25 Angleški izvirnik uporablja izraz tolerance (It shall promote understanding, tolerance and friendship among ali nations, racial or religious groups ...). 26 Francosko, angleško in nemško besedilo uporabljajo izraz toleranca (tolérance, tolerance, Toleranz). 27 Gl. 1. odstavek 63. člena Ustave RS. 28 Gl. 1. odstavek 300. člena KZ RS. 224 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ Krepitev tolerance oziroma strpnosti, ki naj bi preprečila tako ravnanje, je bila verjetno cilj razpisa, ki ga je leta 2001 objavil Urad za mladino Ministrstva za šol- stvo, znanost in šport.29 Ministrstvo je razpisalo financiranje projektov in publikacij r področja strpnosti. Ta nenavadna formulacija posredno kaže na kompleksnost pa tudi na vnaprejšnji vrednostni predznak samega pojma. Pojem strpnosti očitno že sam po sebi predstavlja za naročnika določeno vrednoto oziroma cilj. Ob tem kajpak ni povsem jasno, kaj lahko pomenijo raziskave s področja strpnosti, saj bi bilo vsekakor razumljiveje, če bi nekdo npr. raziskoval stanje strpnosti. Zato se ne zdi povsem nemogoče, da je bila v ozadju razpisa predvsem želja po politični ko­ rektnosti in ažurnosti. Nekoliko bolj konkreten pomen besede strpnost srečamo v revidirani Evropski listini o vključevanju mladih v lokalno in regionalno življenje, ki ima status kon­ vencije. Kot odgovor na priporočilo 128 jo je sprejel Kongres lokalnih in regio­ nalnih skupnosti Evrope 21. maja 2003. V peti alinei 32. točke ta listina določa, da mora lokalna skupnost »prispevati k oblikovanju mrež organizacij in projektov, ki podpirajo nenasilje in strpnost v šoli in zunaj nje«. Strpnost se tu pojavlja skupaj z nenasiljem kot ena od predpostavk za mirno sožitje. Lahko bi rekli, da ima v tem primeru splošen pomen določenega načina vedenja in ravnanja. Slovenski Zakon o osnovni šoli v sedmi alinei 2. člena med cilji osnovno­ šolskega izobraževanja določa: »vzgajanje za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi«.30 Tudi v tem primeru nastopa strpnost kot vedenjski in mišljenjski standard v sploš­ nem pomenu besede. Izraz toleranca pa ima poleg socialnega tudi tehnični oziroma naravoslovni po­ men. V medicini pomeni omejeno odpornost organizma na kvarne vplive zuna­ njih dejavnikov, še posebej strupov in žarčenj. V številnih tehničnih predpisih pa se nanaša na dovoljeno odstopanje od predpisane vrednosti.31 V tej zvezi se je 29 Gl. Uradna objava št. 40-41/2001 z dne 25. 5. 2001 (Ob-49113). 30 Gl. Zakon o osnovni šoli (uradno prečiščeno besedilo) (ZOsn-UPBl), Uradni list RS 23/2005 z dne 10. 3. 2005. Gl. npr. tudi avstrijski program druge stopnje osnovne šole (BGBl. II Nr. 134/2000 zuletzt geändert durch BGBl. II Nr. 372/2005) ... Den Schülerinnen und Schülern ist in einer zunehmend internationalen Gesellschaft jene Weltoffenheit zu vermitteln, die vom Verständnis für die existenziellen Probleme der Menschheit und von Mitverantwortung getragen ist. Dabei sind Humanität, Solidarität, Toleranz Frieden, Gerechtigkeit, Gleichberechtigung und Umiueltbewusstsein handlungsleitende Werte. 31 V tej zvezi govorimo o dopustni nenatančnosti, o toleranci napak oziroma območju tolerance. Gl. npr. Pravilnik o tehničnih predpisih za toleranco mer in oblik pri jeklenih nosilnih konstrukcijah (Uradni list SFRJ, št. 41-569/1964, stran 763); Avstrijska uredba o določitvi toleranc za gnojila BGBl.Nr. 499/1987 ST0185: Verordnung des Bundesministers für Land- und Forstwirtschaft vom 7. Oktober 1987 über die Festsetzung von Toleranzen nach dem Düngemittelgesetz. 225 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK pojavil tudi izraz ničelna toleranca, ki pomeni, da ni dopustno nobeno odstopanje od konkretnega normativa.32 Ta izrazito tehnološki pojem se je uveljavil tudi na področju družboslovja Najprej se je v Združenih državah Amerike in Kanadi, nato pa tudi v drugih državah pojavil v obliki politike, ki ne tolerira niti najmanjšega odstopanja od določenega pravila. Na ta način je mogoče neodvisno od krivde, zmote ali mo- rebitnih posebnih okoliščin kaznovati vsakega dejanskega kršitelja določenega pra- vila. Tako politiko so uvedli v mnogih ameriških šolah zlasti v zvezi z mamili in orožjem. Posebej znana je postala politika t. i. ničelne tolerance v času newyor- škega župana Giulianija.33 Takrat so skušali s strogim kaznovanjem tudi najmanj­ ših prestopkov (npr. pitja alkohola v javnosti, beračenja, črne vožnje na mestnih avtobusih ali podzemski železnici itd.) vzpostaviti red v mestu in izkoreniniti kriminal. Politika ničelne tolerance je kljub pozitivnim rezultatom zelo sporna. Danes lahko srečamo izraz ničelna toleranca v različnih zvezah, npr. v zvezi z desnimi skrajneži,34 alkoholizmom v prometu, drogami, sojenjem v nogometu ipd. Iz naravoslovja je bil v družboslovje prenesen tudi izraz aktivna toleranca. Izraz, ki je znan zlasti v medicini,35 prehaja v družboslovju meje jezikovne logike. Na določen način namreč prihaja v nasprotje s samim s seboj. Če je namreč toleranca strpnost, potem je (s)trpnost težko aktivna. Slovenski filozof Marko Uršič36 opredeljuje aktivno toleranco, ko pravi: »In prav v tem je bistvena razlika med zgolj pasivno in aktivno strpnostjo: pasivna toleranca se zadovolji z distanco, s politiko »nevmešavanja« (ki je sicer pogosto pravilna odločitev), aktivna toleranca — če to držo sploh še lahko imenujemo toleranca, morda bi bilo bolje govoriti o empatiji, »so-vživljanju« ipd. — pa se izpostavlja nevarnosti, da kaj izgubi, morda tudi kaj zelo pomembnega, če se v soočenju z drugim in drugačnim to izkaže za neresnično ali se relativizira.« 32 Gre za prevod izrazov Null-Toleranz, zero-tolerance, tolerance zéro itd. Gl. npr. razglas avstrijskega pravosodnega ministrstva, JMZ 30033A/2/I11/02: »... eine Null-Toleran^ hinsichtlich der Kontamination derartiger Lebensmittel mit Listeria monocytogenes festgelegt wird.« 33 Rudolph W. Giuliani je bil župan mesta New York od začetka leta 1994 do konca leta 2001. 34 Gl. npr. sklep predsedstva nemške SPD z dne 20. avgusta 2007, zlasti tč. 14: Grenzen aufzeigen: Inter ­ vention und Null-Toleranz. Sklep je objavljen na spletni strani http://stark-gegen-rechts.spd . de/servlet/ PB/show/1722917/PV%2020%2008%2007%20BPT%20Rechtsextremismus.pdf. 35 Gl. npr. Gizi Wildbaum, Nir Netzer and Nathan Karin: Tri cell-dependent active tolerance blunts the pathogenic effects of determinant spreading (članek je objavljen na spletni strain http://www. jci. org/cgi/content/abstract/110/5/701?ck=nck), Denise Faustman, Vera Hauptfeld, Paul Lacy, and Jo ­ seph Davie, Demonstration of Active Tolerance in Maintenance of Established Islet of Langerhans Allografts (objavljeno na speltni strani http:/ /www.pnas.org/ egi/ content/abstract/79/13/ 4153). 36 Gl. njegovo razpravo Prava strpnost je pripravljenost sprejeti drugo in drugačno človeško resnico, gl. zgoraj, op. 15. 226 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ Izraz aktivna toleranca srečamo tudi v pravnih virih. Nemški okvirni zakon o visokem šolstvu v četrti točki § 41 kot nalogo študentskih organizacij na visokih šolah (Studierendenschaften) omenja tudi nalogo spodbujati pripravljenost članov za aktivno strpnost in zavzemanje za temeljne in človekove pravice.37 Žal zakon ne pojasni vsebine samega izraza. Verjamemo lahko, da je imel zakonodajalec jasno predstavo o tem, zakaj je uporabil obstoječo zvezo »die Bereitschaft ihrer Mit­ glieder zur aktiven Toleranz ... e?ufördern« namesto bolj običajne oziroma lažje razum­ ljive »die aktive Bereitschaft ihrer Mitglieder zur Tolerantz ... gufördern.« Glede na samo vsebino določbe seveda ni izključeno, da ga je pri iskanju ustrezne formulacije vodila predvsem želja po politični korektnosti. 3. Beseda toleranca v sodni praksi Izraz toleranca se seveda pojavlja tudi v sodnih praksah različnih držav. Tu so njegovi pomeni nekoliko bolj razdelani kot v zakonih in drugih predpisih. Ob tem je zanimivo, da obstajajo največje razlike med različnimi pravnimi področji, ozi­ roma točneje, med ustavnim in rednim sodstvom. Seveda je popolnoma nemo­ goče podati izčrpen pregled sodb, v katerih je uporabljena beseda toleranca. Omejili se bomo le na nekaj posameznih, značilnih primerov. Ker je naša sodna praksa v tem pogledu dokaj skromna, bomo v nadaljevanju omenili le nekaj sodb Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma nemških in avstrijskih ustavnih ter rednih sodišč. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Jerusalem v. Austria leta 2001 med drugim ugotovilo, da morajo tisti, ki vstopajo v javno razpravo, kazati večjo stopnjo tolerance do kritike.38 V konkretnem primeru je poslanka dunaj­ skega mestnega sveta, ki hkrati deluje kot deželni parlament, Susanne Jerusalem 37 Gl. Nemški okvirni zakon o visokem šolstvu (6. HRGÄndG) vom 8. August 2002 (BGBl I S. 3138), Punkt 4, Abs. 1, § 41: auf der Grundlage der verfassungsmäßigen Ordnung die politische Bildung, das staatsbürgerliche Verantwortungsbewusstsein und die Bereitschaft ihrer Mitglieder zur aktiven Toleranz sowie zum Eintreten für die Grund- und Menschenrechte zu fördern. 38 As to the question whether the interference was necessity in a democratic society, the Court observed that the applicant was an elected politician and freedom of expression was especially important for elected public representatives. Private individuals and associations also laid themselves open to scrutiny when they entered the arena of public debate, and, since the IPM and the VPM were active in a Seid of public concern and the IPM had cooperated with a political party, they should háve shown a higher degree of tolerance to criticism. The applicant's Statements were made in the course of a political debate and, although not covered by immunity as they would have been in a Session of the Regional Parliament, the forum was comparable to Parliament as far as the public interest in protecting the participants' freedom of expression was concerned. Therefore, very weighty reasons were needed to justify an interference with the applicant's right to freedom of expression. Gl. povzetek navedene odločbe ESCP na spletni strani http:/ /www.echr.coe.int/Eng/Press/2001/Feb/Jerusalemjudepress.htm . 227 vn.FANOV SPOMINSKI ZBORNIK leta 1992 na seji tega organa v razpravi o pomoči staršem, katerih otroci so postali žrtve različnih sekt, med drugim dejala, da sta Institut zur Förderung der Psycho logischen Menschenkenntnis in Verein zur Förderung der Psychologischen Menschenkenntnis sekti s totalitarnim značajem in fašističnimi težnjami. Obe društvi sta Jerusalemovo tožili. Prvostopenjsko sodišče je bilo mnenja, da v izjavi ni šlo za mnenje, marveč za navajanje dejstev, ki pa jih toženka ni bila zmožna dokazati. Zato je naložilo toženki preklic izjav in prepoved, da bi jih še ponavljala Pritožbeno in vrhovno sodišče sta sicer razveljavili dolžnost preklica, z enako argumentacijo pa sta ohranili prepoved ponavljanja izjave. Jerusalemova je spro­ žila postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi kršitve 10. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropsko sodišče za človekove pravice je razsodilo, da je pomenila odločba avstrijskega sodišča kršitev svobode izražanja, ki je še posebej pomembna za iz­ voljene predstavnike ljudstva. Sodišče je poleg tega, kot smo že omenili, ugotovilo, da sta obe društvi s svojim javnim delovanjem vstopili v javno razpravo ter s tem postali predmet podrobnejše javne presoje. Zato bi morali pokazati večjo tole­ ranco do kritike.39 Beseda toleranca v tem primeru ne pomeni splošne strpnosti, temveč sposobnost oziroma celo dolžnost mirno prenašati (tudi neprijetno) kriti­ ko. Podobno stališče je v svoji odločitvi iz leta 2001 zavzelo tudi avstrijsko vrhov­ no sodišče. Po njegovem mnenju morajo politiki, ki se »zavestno izpostavljajo podrobni presoji javnosti in tiska, pokazati večjo stopnjo tolerance, še zlasti takrat, ko javno izjavljajo nekaj, kar kliče h kritiki.«40 Pod vplivom zgoraj omenjene odločbe ESCP je avstrijsko vrhovno sodišče odločilo, da velja to načelo tudi za zasebnike, ki s svojo dejavnostjo stopijo na politični oder.41 V obeh primerih imamo, kot vidimo, opravka s povsem konkretno obliko tole­ rance, pri kateri gre v bistvu za prenašanje nečesa neugodnega v primarnem po­ menu latinske besede tolerantia. Zato bi jo v tem primeru verjetno težko slovenili z besedo strpnost. Avstrijsko vrhovno sodišče pa je v eno od svojih odločitev izraz toleranca uporabilo tudi v splošnem pomenu. Ko je razsojalo o dopustnosti časopisnega oglasa proti odvetniški zbornici, v katerem je bila med drugim trditev, da odvet­ niška zbornica z načinom uveljavljanja disciplinske odgovornosti svojih članov 39 Podobno formulacijo srečamo tudi v odločbi ESČP 6819 z dne 25. 1. 2007 Arbeiter c. Antriebe/v. Austria, no/no. 3138/04 (Séct. 1). 40 Gl. sodbo RS U OGH 2001/07/05 6 Ob 149/Olg; odločba je objavljena na spletni strani sodišča: http://www.ris.bka.gv.at/jus/ . Gl. tudi sodbo Ob 159/06k (v tem primeru je šlo za oglas v pustnem časopisu). 41 Gl. sodbo avstrijskega vrhovnega sodišča Ob 245/04d. 228 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ krši njihove človekove pravice ter škoduje klientom, je med drugim ugotovilo, da mora v interesu nadaljnjega razvoja, ki ga bosta vodila pluralizem in toleranca, pavica do svobodnega izražanja mnenj, ki je eden od bistvenih temeljev demo­ kratične družbe, veljati tudi za izjave, ki vnašajo nemir, prizadenejo ali celo šo­ kirajo. V tej sodni odločbi ima beseda toleranca splošen pomen strpnosti kot ene oj odlik demokratične družbe. podoben pomen ima beseda toleranca tudi v nekaterih sodbah nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Ko je npr. odločalo o vzgojnih ciljih šolske vzgoje, je to med drugim ugotovilo, da lahko država, neodvisno od vzgojnih ciljev staršev šoloobveznih otrok, zasleduje tudi lastne vzgojne cilje, da pa mora pri tem pokazati nevtralnost in strpnost (Neutralität und Toleranz odnosu do staršev. Kot dom vseh državljanov ne sme država po mnenju sodišča na noben način načrtno vplivati v korist določene politične, ideološke ali svetovnonazorske smeri oziroma se ne sme s svojimi ukrepi izrecno ali molče istovetiti z določeno vero ali sve­ tovnim nazorom ter s tem ogrožati verski mir v družbi.42 Ob tem je treba vseeno opozoriti na to, da v tem primeru ne gre za versko toleranco v klasičnem pomenu besede, marveč za splošno strpnost do ljudi druge vere ali ljudi brez vere, ki je del splošne družbene strpnosti. Na upoštevanje načela strpnosti opozarja Nemško zvezno ustavno sodišče tudi v zvezi s svojo odločitvijo o pravici državnih uslužbenk do nošenja muslimanske rute. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče med drugim ugotovilo, da je treba pri napetostih, do katerih nujno prihaja pri pouku otrok različnih svetovnih na­ zorov in veroizpovedi, iskati izravnavo ob upoštevanju zapovedi strpnosti (Tole- ranzgebot kot izraza človekovega dostojanstva.43 Beseda toleranca ima v tem pri­ meru povsem splošen pomen strpnosti kot načina vedenja do drugačnega in dru­ gega- V enem od postopkov ustavne pritožbe44 je nemško Zvezno ustavno sodišče v obrazložitvi svoje določitve med drugim zapisalo, da je verska svoboda kot del sistema temeljnih pravic in vrednot prirejena zapovedi strpnosti. Dialog z verskimi in svetovnonazorskimi manjšinami pomeni za odprto pluralistično družbo oboga­ titev. Po mnenju sodišča je pomembna naloga javne šole, da to izvršuje v duhu 42 Gl. 1 BvR 2780/06. 43 Gre za t. i. Kopftuchentscheidung 2 BvR 1436/02, ki jo je nemško Zvezno ustavno sodišče razglasilo 24. 9. 2002: tč. II, 2, 4b, aa: Für die Spannungen, die bei der gemeinsamen Erziehung von Kindern unter ­ schiedlicher Weltanschauungs- und Glaubensrichtungen unvermeidlich sind, muss unter Berück ­ sichtigung des Toleranzgebots als Ausdruck der Menschenwürde (Art. 1 Abs. 1 GG) nach einem Aus ­ gleich gesucht werden. 44 Gl. odločbo nemškega Zveznega ustavnega sodišča 2 BvR 1693/04 z dne 31. maja 2006, tč. 1 b) aa) in 2 a) bb). Odločba je objavljena na spletni strani sodišča http://www.bundesverfassungsgericht.de/entscheidungen/rk20060531_2bvrl69304.html 229 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK žive strpnosti (gelebte Toleranz, pri čemer naj bi navzočnost širokega spektra pre- pričanj spodbujala zmožnost šolarjev za strpnost in dialog. Tudi v tem primeru lahko besedo toleranca razumemo v splošnem pomenu strpnosti. Z izrazom gelebte Tolerant^ je sodišče bržčas hotelo poudariti, da ne zadošča le proklamirana strpnost temveč mora ta obstajati v dejanskem življenju. Nekoliko konkretnejši pomen ima beseda toleranca v odločitvi avstrijskega zveznega ustavnega sodišča.45 To je novembra 1998 v pritožbi Jehovih prič odlo­ čilo zoper odločitev Zveznega ministrstva za šolstvo, kulturo in šport (Bundes- ministerium für Unterricht, Kunst und Sport), ki je zavrnilo njihovo priznanje kot zakonsko priznane verske družbe (Anerkennung als gesetzlich anerkannte Religionsgesellschaft). Ker ministrstvo ni odločilo pravočasno, so se Jehove priče pritožile na upravnem sodišču zaradi molka organa. Sodišče je ministrstvu naložilo izdajo odločitve v določenem roku. Ministrstvo je izdalo negativno odločbo, ki je med drugim Jehovim pričam očitala, da zase terjajo toleranco, ki jo nalašč in iz­ recno odrekajo državnim ustanovam in drugim verskim skupnostim. Tako stališče naj bi bilo nezdružljivo s položajem javnopravne korporacije.46 Ustavno sodišče je odločbo ministrstva odpravilo zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom. Po mnenju ustavnega sodišča je ravnalo ministrstvo svojevoljno, saj ni pravilno ugo­ tovilo pravnega položaja, hkrati pa je premalo raziskalo dejanske okoliščine. S tem je ustavno sodišče posredno sprejelo pomembno stališče, ki se nanaša na vsebino pojma toleranca oziroma strpnost. Iz njegovega razlogovanja, predvsem pa iz zavrnitve razlogovanja ministrstva namreč izhaja, da zapoved tolerance (Toleran^gebofy ni pogojena s strpnostjo drugega, marveč je vedenjski model, h kateremu je posameznik zavezan brezpogojno, tj. neodvisno od ravnanja drugega. To pa ustreza splošni predstavi o strpnosti, ki je v prvi vrsti obveznost v razmerju do drug(ačn)ih. Nasprotno tej v bistvu absolutni predstavi o toleranci je seveda predstava o toleranci kot o ravnanju v povsem konkretnem primeru. V tem smislu govori od­ ločba avstrijskega vrhovnega sodišča o vzajemni toleranci (wechselseitige Tolerant^, ko gre npr. za ravnanje solastnikov določene nepremičnine.47 V konkretnem primeru je hotel eden od solastnikov štirinadstropne stavbe zgraditi osebno dvigalo, čemur sta nasprotovala ostala solastnika. Sodišče je bilo mnenja, da je treba pri vred­ notenju vpliva načrtovane spremembe upoštevati le hujše posege v interese so­ lastnikov. V procesu iskanja sporazuma je treba po mnenju sodišča upoštevati 45 Gl. odločbo VfGH Erkenntnis Nr. 15124 z dne 3. 11. 1998. Odločba je objavljena na spletni strani http://www.ris.bka.gv.at/vfgh/ . 46 Gl. tč. 11 navedene odločbe. Gl. tudi tč. 5. 47 Gl. odločbo OGH 5Ob93/06x z dne 27. 6. 2006. Objavljena je na spletni strani http: / /www.ris.bka.gv.at/jus /. 230 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ vzajemno dolžnost obzirnosti in vzajemne tolerance solastnikov pri tehtanju nji­ hovih interesov (die wechselseitige Pflicht zur gegenseitigen Rücksichtnahme und wechselseitigen Toleranz der Wohnungseigentümer untereinander im Zuge einer Interessensabwägung). Izraz vzajemna toleranca je avstrijsko vrhovno sodišče uporabilo tudi v pri­ meru razveljavitve izročilne pogodbe.48 V svojem razlogovanju je sodišče med drugim zapisalo, da je mogoče v razmerjih med starši in otroki zahtevati vzajemno toleranco in pripravljenost izogibanja in razčiščevanja sporov, ki presega sicer običajno mero pri osebnih družbah. Ta zapoved ravnanja ima po mnenju sodišča svoje meje v dopustnosti in nobena stran ga ne sme stopnjevati do zlorabe. Zelo konkretno vsebino ima izraz toleranca (strpnost) tudi v revizijski odločbi avstrijskega vrhovnega sodišča, s katero je sodišče razveljavilo drugostopenjsko odločbo in znova uveljavilo odločbo sodišča prve stopnje.49 V razvezni zadevi, v kateri je šlo za vprašanje krivde, je sodišče v obrazložitvi med drugim polemiziralo z odločbo sodišča druge stopnje. Pri tem pravi, da očitek drugostopenjskega so­ dišča tožencu, da si ni z vso previdnostjo in toleranco (strpnostjo) prizadeval iskati kompromisov, zadeva v enaki meri tudi toženko, saj bi se morala tudi ona s strpnostjo (toleranco) izogibati sporom ali jih reševati, ker bi s tem tožencu ne dajala nobenega povoda za obiskovanje gostiln. To toleranco žene je sodišče povsem pogrešilo pri uporabi motornega vozila, ki ga je vedno zahtevala le zase. Iz zadnje ugotovitve je mogoče najbolje povzeti, da je sodišče uporabljalo be­ sedo toleranca v pomenu pripravljenosti na dogovor oziroma pripravljenosti po­ pustiti v povsem konkretnih okoliščinah. Toleranca zato ni mišljena kot nek splo­ šen družbeni standard, temveč kot konkretno izhodišče za ravnanje oziroma reše­ vanje problemov, ki so nastali v razmerjih med zakoncema. Bistvo tega izhodišča pa je v določeni pripravljenosti popustiti. V praksi avstrijskega vrhovnega sodišča velja omeniti še en zanimiv primer uporabe besede toleranca. Srečamo jo v sodbi, s katero je vrhovno sodišče zavr­ nilo revizijo v preživninski zadevi.50 Razvezani mož je zahteval vrnitev preživnine za čas, ko je njegova razvezana žena živela v zunajzakonski istospolni skupnosti. Sodišče je njegovemu zahtevku ugodilo, bivša žena pa je zoper sodbo vložila re­ 48 Gl. odločbo OGH 8Ob519/91 z dne 11. 4. 1991 ter odločbo 8 Ob 648/88 z dne 22. 12. 1988. Odločba iz leta 1991, ki zavrača revizijo odločbe iz leta 1988, povzema v tej točki njeno besedilo: ... daß zwischen Eltern und Kindern - der Beklagte ist der Sohn der Klägerin — eine über das sonst bei Personen ­ gesellschaften gewöhnlich zu fordernde Maß hinausgehende wechselseitige Toleranz und Bereitschaft zur Vermeidung und Bereinigung von Konflikten verlangt werden darf; dieses Verhaltensgebot findet freilich im Rahmen der Zumutbarkeit seine Grenzen und darf vom anderen Teil auch nicht missbräuchlich überfordert werden ... 49 OGH 3Ob561/95 z dne 13. 9. 1995. 50 OGH 6Ob28/07x z dne 16. 3. 2007. 231 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK vizijo, ki jo je vrhovno sodišče, kot smo že omenili, zavrnilo. Pri opredelitvi bist venih značilnosti življenjske skupnosti vrhovno sodišče med drugim ugotavlja Ja izvirajo iz občutka pripadnosti, duševne skupnosti, delitve veselja in trpljenja ter nudenja vzajemne pomoči. Upoštevaje dokaj široko sprejeto dogovorno naravo prokreacije potomcev in do določene mere dopustne spolne tolerance so bile po mnenju sodišča to tudi bistvene značilnosti zakonske življenjske skupnosti. So­ dobna družba, kot ugotavlja sodišče, ne zatiska več oči pred raznolikostjo partner­ skih odnosov, temveč jih vse bolj tudi tolerira.51 Iz zadnjega lahko sklepamo na to da izraz toleranca v obravnavanem primeru ne pomeni samo strpnosti v smislu dopuščanja drugačnega, marveč sprejemanje nečesa kot nekaj dopustnega oziroma vrednostno sprejemljivega. Toleranca v tem pomenu torej izraža do določene me­ re pozitiven odnos do svojega objekta. Pri tem velja spomniti na to, da se strpnost pogosto, če že ne običajno, nanaša na dopuščanje nečesa, s čimer se ne strinjamo, oziroma česar ne sprejemamo kot svojega. Od vseh navedenih odstopa pomen besede toleranca oziroma glagola tolerirati v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Serif v. Greece.52 So­ dišče je v zvezi s pritožbo muftija iz mesta Rodopi v Trakiji, ki ga je grško sodišče obsodilo, ker si je v nasprotju z veljavnim zakonom in ob delni podpori svojih vernikov lastil položaj muftija, med drugim ugotovilo, da je naloga oblasti zago­ toviti vzajemno toleriranje med nasprotujočimi si skupinami, ne pa da skušajo pre­ prečiti vzrok napetosti s tem, da izključijo pluralizem.53 Toleriranje bi v tem pri­ meru lahko razumeli kot sobivanje brez nasilja, kar je seveda dokaj daleč od strp­ nosti v običajnem pomenu besede. Naša sodna praksa v pogledu izraza toleranca oziroma strpnost ne ponuja no­ benih novih pomenskih odtenkov.54 51 Gl. odločbo OGH 6Ob28/07x: ... Gerade diese Wesensmerkmale, die aus dem Gefühl der Zusammen ­ gehörigkeit, der seelischen Gemeinschaft des Teilens von Freud und Leid sowie der Leistung von Beistand entspringen, bildeten mit Rücksicht auf die (mittlerweile überwiegend anerkannte) Ab­ dingbarkeit der Zeugung von Nachkommenschaft und der - bis zu einem gewissen Grad zulässigen - Vereinbarung sexueller Toleranz auch in einer Ehe die wesentlichen Elemente der ehelichen Lebens ­ gemeinschaft. Im Übrigen verschließe die heutige Gesellschaft vor der möglichen und tatsächlichen Vielfältigkeit partnerschaftlicher Beziehungen nicht nur nicht mehr die Augen, sondern toleriere diese auch zunehmend ... 52 141 Serif v. Greece, no/no. 38178/97 (Sect. 2) z dne 14. 12. 1999. Sodba je objavljena na spletni strani http:/ 1 echr.coe.int/Eng/press/1999/dec/serif%20jud%20epresse.htm. 53 Gl. odločbo Serif v. Greece: ... The role of the authorities in such circumstances was not to remove the cause of tension by eliminating pluralism, but to ensure that the competing groups tolerated each other 54 Gl. npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Kp 1050/2004. 232 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ Če torej strnemo zgoraj navedene primere uporabe besede toleranca v pravnih normah in nekaterih sodbah, opazimo, da ima izraz dokaj različne pomene. Po­ leni lahko: pripravljenost (vzajemno) popustiti in s tem omogočiti mirno sožitje; prizadevanje, da se v sporu ali pri uveljavljanju nasprotujočih si pravic z vza­ jemnim popuščanjem doseže rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani; strpnost in nekonfliktnost, na katero se sklicujemo pri nasprotjih, ki izhajajo iz kulturno in religiozno utemeljenih vrednostnih opredelitev oziroma načina živ­ ljenja; . način uveljavljanja (stvarnih) pravic, ki obravnava tujo pravico na enak način kot lastno; - tolerirati v pomenu dopustiti, čeprav se s tem ne strinjamo; - tolerirati, tj. kot dopustno sprejeti nekaj, s čimer se bodisi strinjamo bodisi te­ mu ne nasprotujemo; - odstopanje od določenih tehničnih ali vedenjskih55 standardov. Domnevamo lahko, da bi se s podrobnejšim pregledom pravnih predpisov in sodne prakse, oziroma če bi razširili njihov krog, raznolikost pomenov še pove­ čala. Iz povedanega pa ne izhaja samo to, da pomen izraza toleranca ni enoten, temveč tudi to, da nobeden od njegovih pomenov ni v prvi vrsti praven. Zato se po vsem povedanem kajpak zastavlja vprašanje, ali gre pri izrazu to­ leranca za pravno ali zgolj za vedenjsko načelo. 4. Narava izraza toleranca Nekateri vidijo v toleranci pravno načelo. Ob tem so pravna načela »vred­ nostna merila, ki kot pravna vodila usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih norm in njihovo izvrševanje.«56 Pravna vodila so navadno vsebovana v ustavi, zakonih in drugih splošnih pravnih aktih oziroma so se izoblikovala v pravni praksi ali znanstvenem proučevanju prava. In čeprav je strpnost oziroma toleranca na nek način blizu tej opredelitvi, bi težko trdili, da gre pri pojmu tolerance ozi­ roma strpnosti za pravno načelo, saj nima primarno pravnega pomena in tega tudi ni mogoče (natančno) opredeliti v kontekstu veljavnega prava oziroma po pravilih pravne logike. Glede na različne pomene, v katerih srečamo izraz toleranca v pravnih normah in še bolj v sodni praksi, bi verjetno težko govorili o jasno opredeljenem pomenu 55 Zlasti v primerih t. i. ničelne tolerance. 56 Gl. Pravo, Leksikon Cankarjeve založbe, druga, razširjena in spremenjena izdaja, Ljubljana 2003, s. v. pravno načelo. 233 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK izraza toleranca. Toleranco navadno izvajamo iz človekovega dostojanstva. Kljub temu bi izrazu težko pripisali pravno naravo v materialnem smislu. Z njim se opredeljuje način ravnanja in ne njegova vsebina. Zato bi v današnjem pravu težko govorili o pravnem institutu tolerance. Če že, potem bi mu lahko pripisali značil- nost, podobno generalni klavzuli v smislu interpretativnega in argumentativnega izhodišča. Proti v prvi vrsti pravni naravi pojma toleranca govori nenazadnje tudi način uporabe, ki je navadno bolj sociološki kot pa pravni. Ne glede na povedano pa ostaja vprašanje, ali je mogoče toleranco tj. strpnost in spoštovanje v medčloveških odnosih šteti za pravno obvezujoče načelo ali ob­ veznost oziroma, kje je prostor za toleranco v pravu. Na toleranco (strpnost) se sklicujemo, ko gre za vrednostno opredeljena rav­ nanja, ki predstavljajo izraz naše svobode in s katerimi izražamo svoje verovanje, svetovni nazor in ostale vrednostne opredelitve. V sodobni liberalni državi ostaja to področje zunaj vplivanja pravnih predpisov in posegov državnih institucij, ki teh vsebin ne smejo presojati v smislu njihove (ne)pravilnosti, (neresničnosti ali (ne)vrednosti. Pravni red lahko reagira le na tista tovrstna ravnanja, ki pomenijo dejanski poseg v tuje pravice oziroma napad na pravni red. Sicer pa je ta dolžan zagotoviti in varovati pravico posameznika, da lahko ravna v skladu s svojim pre­ pričanjem in verovanjem. Skladno s temeljnimi svoboščinami sodobne liberalne družbe (svoboda misli, opredelitve, vere itd.) spadajo vzgoja in razvoj osebnosti ter sprejemanje vred­ nostnih odločitev na področje odločanja posameznika in ne več državnih ali ver­ skih institucij. S tem pa seveda pravni red prepušča tudi urejanje medsebojnih odnosov na tem področju prizadetim posameznikom. V te odnose lahko poseže le v primeru, da pride do dejanskih posledic ali ogrožanja temeljnih vrednot sistema. Kljub te­ mu pa v ta razmerja ne posega kot razsodnik o tem, kaj je prav in kaj ne, temveč kot avtoriteta, ki skrbi za spoštovanje pravnega reda in splošno sprejetih načel vedenja in ravnanja, med katere sodi tudi strpnost. Toleranca je v svojem splošnem pomenu zato metapravna kategorija, ki omo­ goča sočasen obstoj in mirno uveljavljanje nasprotujočih si ali izključujočih se pravic, s tem da ob upoštevanju tujih pravic opredeljuje konkreten obseg in način uveljavljanja lastnih pravic. V tem pogledu bi lahko govorili o interpretativnem izhodišču, s pomočjo katerega je mogoče razmejiti dve nasprotujoči si pravici, ki se v določenem obsegu prekrivata. Pri toleranci gre torej za izraz pravne (in splošne) kulture, ki omogoča konkretno udejanjanje posameznih temeljnih pravic in svoboščin. V tem kontekstu bi verjetno lahko govorili o neke vrste splošnem pravnem načelu. 234 JANEZ KRANJC: TOLERANCA KOT PRAVNI IZRAZ Uveljavitev načela enakosti, ki zajema enakost pred zakonom in zagotavlja vsem enake pravice, je pripeljala do tega, da določeni načini vedenja, pogledi, prepričanja itd. niso več predmet toleriranja, marveč se lahko uveljavljajo kot pravice, ki jih je konkretno socialno okolje dolžno spoštovati. Ne glede na to pa ostaja toleranca tisti blažilec, ki omogoča uveljavljanje posameznih pravic, ko te pridejo v konflikt z drugimi pravicami. Toleranca je neke vrste interpretativno orodje, s pomočjo katerega lahko v konkretnem primeru razmejimo nasprotujoče si pravice. V tem pogledu je toleranca del pravne kulture oziroma tisti kulturni mi- nimum, ki omogoča mirno uveljavljanje nasprotujočih si pravic. Kot priprav­ ljenost dobrohotno potrpeti, ko gre za nekaj pravno in vrednostno sprejemljivega, zmanjšuje možnost konfliktov v družbi. Ob tem je bistvena prvina tolerance njena vrednostna opredelitev. Toleranca (strpnost) ni permisivnost, tj. brezbrižnost in izmikanje soočenju s problemi. Bist­ vena prvina tolerance je vrednostna in racionalna opredelitev do tega, kaj je prav in kaj ne. Zato ne pomeni izogibanje konfliktom za vsako ceno in tudi ne do­ puščanja česarkoli. K bistvu strpnosti spada tudi pripravljenost upreti se tistim ravnanjem, ki kršijo temeljna pravna načela in pomenijo izpodkopavaje veljavnega ustavnega reda. To pa seveda odpira načelno vprašanje, ali gre še za isti pojem, ko srečujemo različne pozive na netoleranco do netolerance.57 Po mnenju nekaterih je treba ljudi pripraviti do strpnosti tudi s silo. Poenostavljeno povedano bi to pomenilo, da bi bilo treba biti netoleranten do netolerantnih. Justus Wenzel o tem piše: »Proti netolerantnim toleranca ne more ostati v vsaki situaciji tolerantna, ker bi se sicer vdala; kljub temu pa ne sme, ko pravi ne in se zoper netolerantnega vede neto­ lerantno, tudi sama postati določena obbka netolerance.«58 Čeprav se lepo sliši, je vse skupaj bolj jezikoven kot pa vsebinski problem in je predvsem posledica ne­ popolne opredelitve. Upiranje zlu in nasilju, ne pomeni zanikanja strpnosti in z njo tudi nima nobene zveze. Toleranca je po svoji naravi kulturna in vrednostna kategorija. Zato ne pomeni zanikanja vrednot, temveč njihovo spodbujanje in kre­ pitev. Prav zato ne more biti izgovor za nedejavnost in zapiranje oči pred resničnimi problemi. Če se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju, potem lahko ugotovimo, da toleranca oziroma strpnost danes ni v prvi vrsti pravni pojem. Zato ga znotraj pravnih norm tudi ne gre razlagati le s pomočjo pravne logike, temveč s pomočjo širšega razu­ mevanja družbenih procesov in vrednot. In čeprav ni več potrebe po verski to­ ’7 Tako stališče je npr. izražal plakat, ki je pozival na boj proti vojni: Dem Krieg keinen Frieden!. Gl. npr. spletno stran http:/ /www.sjoe.at/content/oest/ themen/milit/article/ 301 .html. 58 Neue Zürcher Zeitung, 20. 11. 2004. 235 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK leranci, se potreba po strpnosti in toleranci v današnji libertarni družbi ni zmanj šala. Potrebna je namreč v razmejevanju različnih pravic in svoboščin, ki lahko ob svojem izvrševanju posežejo v pravice in svoboščine drugih. SUMMARY THE WORD »TOLERANCE« AS LEGAL TERM As a legal term, the word tolerance came into being as religious tolerance. An apt example is the Patent of Tolerance of the Emperor Joseph II. In October 1781 Joseph II. issued this law to eliminate restrictions placed against the practice of the Protestant and Greek Orthodox religions. He allowed for them to hold private Services and removed the exclusion of their members from civil Service, university career etc. Despite this, the Roman Catholic religion remained the official rehgion and the only one that held public Services. Religious tolerance presupposes the existence of an official state religion. Other religions or denominations are tolerated in a fixed legal framework. Religious freedom thus in fact contradicts the existence of religious tolerance. It is giving the individuals the freedom to believe in, practice, and promote their religion of choice without interference or official harassment. Despite the existence of religious freedom in most modem societies, the notion of tolerance is still quite often used in legal texts. In modern legal texts, however, the meaning of the word varies from čase to čase. Sometimčs it refers to a general pattern of behaviour, while in other instances it is used to define concrete actions. It can be said that tolerance is no more a legal term in a strict sense. It has become much more a cultural standard of behaviour that helps interpret legal norms in the event of conflicting interests and rights. As such, it is not conditioned by the concrete behaviour of others. 236 INGE BILY: REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS ... REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS BIS NACH SLOWENIEN? INGE BILY 1. Zum Projekt Im Rahmen des Akademievorhabens »Das sächsisch-magdeburgische Recht als kulturelles Bindeglied zwischen den Rechtsordnungen Ost- und Mitteleuropas« sind auf der Grundlage des Vergleichs deutscher Rechtstexte und ihrer Übertra­ gungen ins Polnische, Tschechische und in weitere Sprachen Osteuropas sowohl rechtshistorische wie auch philologische Auswertungen des Materials geplant.1 In einem ersten Schritt geht es um die Untersuchung der Verbreitung von Rechtsin­ stituten (Rechtsinhalten) und der entsprechenden Termini. Die sprachliche Analyse wird sich vor allem Fragen der Endehnung des Fach­ wortschatzes des Rechts und seiner Weiterentwicklung in der jeweiligen Nehmer­ sprache zuwenden. Im Zusammenhang mit der Übertragung bzw. Übersetzung der Rechtstermini oder der Umschreibung von Rechtsinhalten — meist wegen des Fehlens eines entsprechenden Terminus in der Nehmersprache — ist die Suche nach einer möglichst adäquaten Wiedergabe des semantischen Gehalts des jeweili­ gen Rechtsterminus von großer Bedeutung. Aus vergleichbaren Arbeiten, so z.B. aus der Untersuchung Maria Papsonovás zum Silleiner Rechtsbuch2 ist bekannt, daß es bei der Übernahme/Übersetzung deutscher Rechtstexte mitunter schwierig war, in der Nehmersprache Äquivalente für die deutschen Rechtstermini und die sie verkörpernden Rechtsinhalte zu finden. Das sächsisch-magdeburgische Recht als kulturelles Bindeglied zwischen den Rechtsordnungen Ost- und Mitteleuropas. In: [Informationsbroschüre] Sächsische Akademie der Wissenschaften zu Leipzig 2006, 38; vgl. auch Sächsische Akademie der Wissenschaften zu Leipzig. Arbeitsberichte der wissenschaft ­ lichen Vorhaben 2004/2005. Information zur Öffentlichen Frühjahrssitzung am 8. April 2005, 18-20; ferner: Jahrbuch 2003—2004. Sächsische Akademie der Wissenschaften zu Leipzig. Im Auftrage der Aka ­ demie herausgegeben von Emst Schlegel. Stuttgart, Leipzig 2005, 361-366; Jahrbuch 2005—2006: 2007, 269—272; sowie den Katalog zur Ausstellung »Garten der Erkenntnis« den Teil »Rechtswege. Sachsenspie ­ gel, Glossen und Magdeburger Recht in ihren europäischen Dimensionen«. Leipzig 2004. Papsonovä, Maria: Das magdeburger Recht und das Silleiner Rechtsbuch. Wörterbuch zur deutschspra ­ chigen Vorlage des Landrechts (1378) und zu ihrer Übersetzung (1473). (Regensburger Beiträge zur de ­ utschen Sprach- und Literaturwissenschaft. Reihe B/Untersuchungen 84). Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien 2003. 237 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Unsere Untersuchung wird mit einem Vergleich der »Magdeburger Urteile«3 und ihrer Übertragung ins Polnische, Tschechische und Lateinische beginnen, wo bei ausgewählte Rechtsinstitute und die entsprechenden Termini das Kernstück der Untersuchung bilden. Ursprünglich lediglich als Hilfsmittel für die eigene Arbeit gedacht, entsteht im Rahmen der Projektarbeit ein mehrsprachiges Wörterverzeichnis ausgewählter Rechtstermini.4 Außerdem wird eine Bibliographie erstellt und eine Grundkarte des Untersuchungsgebietes geschaffen. Auf Länder- bzw. Teilgebietskarten sollen bereits vorliegende Arbeitsergebnisse zur Verbreitung des sächsisch-magdeburgi- schen Rechts in Ost- und Südosteuropa zusammengefaßt und mit den eigenen Untersuchungsergebnissen verknüpft werden. Die Ergebnisse der Projektarbeit werden in einer eigenen Reihe (TVS SAXO- NICO-MAIDEBURGENSE IN ORIENTE) als gedruckte wie auch als elektro­ nische Version publiziert. 2. Zum Stand der linguistischen Forschung »Die Erforschung der Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts in Osteuropa ist nicht nur angesichts der modernen Entwicklungen ein spannendes Thema. Viele Aspekte dieses Phänomens harren der detaillierten Untersuchung - vor allem auch aus philologischer Sicht.«.5 Die Notwendigkeit einer Zusammenführung der Ergebnisse rechtshistorischer und philologischer Forschungen steht außer Frage.6 Forschungsergebnisse aus 3 Vorgesehen ist hierfür eine Edition der Schöffensprüche aus Magdeburg für die Stadt Krakau (Oppitz Nr. 284), die in Berlin am Lehrstuhl für deutsche Rechtsgeschichte durch Prof. Friedrich Ebel (f) initiiert wurde, und deren Fertigstellung und Druck unter dem Titel »Das Buch der Magdeburger Urteile. (Rechts ­ mitteilungen und Rechtssprüche Magdeburgs für Krakau)« bevorsteht. Selbstverständlich wird von uns die der Edition zugrunde hegende Handschrift ebenfalls einbezogen. 4 Bily, Inge: Das Projekt »Das sächsisch-magdeburgische Recht als kulturelles Bindeglied zwischen den Rechtsordnungen Ost- und Mitteleuropas«. In: Wynfried Kriegleder, Andrea Seidler, Jozef Tancer (Hrsg.), Deutsche Sprache und Kultur in der Zips. Bremen 2007, 179-186. — Es sei auch auf ein weiteres Langzeitvorhaben an der Sächsischen Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, die Edition der Glossen zum Sachsenspiegel im Rahmen des internationalen Großunternehmens Monumenta Germaniae Histo- rica, aufmerksam gemacht: Die Edition von Glossen zum Sachsenspiegel. Bereits erschienen sind die Edition der Buch'sche Glosse zum Sachsenspiegel-Landrecht (Kaufmann 2002) sowie die Edition der kürzeren Glosse zum Sachsenspiegel-Lehnrecht (Kaufmann 2006). Gegenwärtig wird durch Frank- Michael Kaufmann die Edition der längeren Lehnrechtsglosse vorbereitet. Zur Buch'sche Glosse zum Sachsenspiegel-Landrecht (Kaufmann 2002) wird ein Glossar erarbeitet (Kaufmann, Neumeister Glos ­ sar), das von uns bereits in der Phase der Entstehung zu Vergleichen genutzt werden kann. 5 Lück, Heiner: Zur Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts in Osteuropa. Das Beispiel Ungarn. In: Grenzen überschreiten. Beiträge zur deutsch-ungarischen Kulturwissenschaft. Hrsg, von Thomas Bremer. (Colloquium Halense 2). Halle 2001, 27—28. 6 Vgl. besonders Grimm, Jacob: Kleinere Schriften. Bd. 8. Gütersloh 1890. (Neudruck Hildesheim 1966), 238 INGE BILY: REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS ... Geschichte, Rechtsgeschichte und Rechtssprache verbindet Angelo Garovi,7 und józef Matuszewski8 begründet in seinem Aufsatz »Die Philologie im Dienste der Geschichte« die Verbindung von Ergebnissen aus historischer und sprachhistori- scher Forschung. In unseren Untersuchungen können wir u.a. auch an die Ergebnisse slowenischer Wissenschaftler anknüpfen, vgl. die sprachhistorischen und lexikographischen Ar­ beiten France Bezlajs9 und seiner Schüler wie auch die Forschungen Katja Skru- bejs,10 in denen rechts- und sprachwissenschaftliche Aspekte verbunden werden. Die deutschen Lehnwörter im Slowenischen behandelt Hildegard Striedter- Temps in einer grundlegenden Untersuchung.11 Allerdings begegnen hier lediglich deutsche Lehnwörter, die über das Oberdeutschen ins Slowenische gekommen sind. Weiterhin muß die Bearbeitung der deutschen Lehnwörter in der sloweni­ schen Volkssprache durch Eberhard Kranzmayers genannt werden.12 547; von Amira, Karl: Grundriß des Germanischen Rechts. (Grundriß der Germanischen Philologie). Straßburg 1913, 3-4); Dorovskich, Je. M.: Pravo i nacional'nyj jazyk. Moskva 1996; Eckert, Jörn, Hatten- hauer, Hans (Hrsg.): Sprache — Recht — Geschichte. Rechtshistorisches Kolloquium, 5.-9. Juni 1990, Chri- stian-Albrechts-Universität Kiel. Heidelberg 1991; Köbler, Gerhard: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte. In: Werner Besch, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.), Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung, 1. Halbbd. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 2.1). Berlin, New York 1984, 56-70, bes. S. 57; Schmidt- Wiegand, Ruth: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte bis zum Ende des Mittelalters. In: Wer ­ ner Besch, Anne Betten, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.), Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung. 2., vollständig neu bearbeitete und erweit ­ erte Auflage, 1. Teilbd. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 2.1., 2. Auflage). Ber ­ lin, New York 1998, 72-87; Schmidt-Wiegand, Ruth: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte seit dem Ausgang des Mittelalters. In: Werner Besch, Anne Betten, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.), Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung. 2., vollständig neu bearbeitete und erweiterte Auflage, 1. Teilbd. (Handbücher zur Sprach- und Kom ­ munikationswissenschaft 2.1., 2. Auflage). Berlin, New York 1998, 87—98; Schmidt-Wiegand, Ruth: Der Rechtswortschatz im Sachsenspiegel. In: Lothar Hoffmann, Hartwig Kalverkämper, Herbert Ernst Wie ­ gand (Hrsg.), Fachsprachen. Ein internationales Handbuch zur Fachsprachenforschung und Termino ­ logiewissenschaft (HSK 14.2). Berlin, New York 1999, 2341—2348, bes. S. 2342; Schmidt-Wiegand, Ruth: Sprache zwischen Recht und Gesetz — Mainzer Reichslandfriede und Sachsenspiegel-Prolog im Vergleich. In: Heiner Lück, Bernd Schildt (Hrsg.), Recht, Idee, Geschichte. Beiträge zur Rechts- und Ideengeschichte für Rolf Lieberwirth anläßlich seines 80. Geburtstages. Köln, Weimar, Wien 2000,135-150. 7 Garovi, Angelo: Rechtssprachlandschaften in der Schweiz und ihr europäischer Bezug. (Basler Studien zur deutschen Sprache und Literatur 76). Tübingen, Basel 1999. 8 Matuszewski, Józef: Filologia w službie historii. In: Acta Universitatis Lodziensis. Zeszyty Naukowe Uniwersitetu Lódzkiego Nauki Humanistyczno-Spoleczne. Folia Iuridica (1978), seria 1, zesz. 32, 3-34. 9 Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskego jezika. Bd. lff. Ljubljana 1977ff. 10 Škrubej, Katja: Vátus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah. Model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Ljubljana 2002. 11 Striedter-Temps, Hildegard: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. (Osteuropa-Institut an der Freien Universität Berlin. Slavistische Veröffentlichungen 27). Wiesbaden 1963. 12 Kranzmayer, Eberhard: Die deutschen Lehnwörter in der slovenischen Volkssprache. (Veröffent ­ lichungen des Institutes für Kärntner Landesforschung). Laibach 1944. 239 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Für unsere sprachlichen Analysen sind Katja Škrubej s13 Untersuchungen 2цг slawischen Rechtsterminologie sowie die Bearbeitung der Rechtswörter in den Freisinger Denkmälern durch Irene Wiehl14 von großem methodischen Wert auch wenn das in diesen Arbeiten behandelte Material, zeitlich deutlich vor dem des von uns zu untersuchenden Zeitraumes liegt. Den Wert, aber ebenfalls die Grenzen sprachlicher Analysen, sieht auch Sergij Vilfan, der in seiner Rechtsgeschichte betont: »Auf die ältesten Zusammenhänge kann im allgemeinen die philologisch-historische Methode hinwéisen. Doch kön­ nen damit bestenfalls nur einzelne Bausteine erarbeitet werden, besonders da bei abstrakten Rechtsbegriffen aus einer Kontinuität des Wortes nicht immer auf eine Beständigkeit der begrifflichen Bedeutung geschlossen werden kann.«.15 3. Reichte die Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts bis nach Slowenien? Auf der Grundlage rechts- und sprachhistorischer Analysen soll im Rahmen unserer Projektarbeit u.a. die Reichweite der Rezeption des sächsisch-magde­ burgischen Rechts nach Osten und Südosten näher bestimmt werden. Im Zu­ sammenhang damit wird auch der Frage nach Hinweisen auf eine eventuelle Re­ zeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts auf dem Gebiet des heutigen Slo­ wenien nachgegangen. In einer Reihe rechtshistorischer und auch sprachwissenschaftlicher Untersu­ chungen ist es gelungen, den Weg der Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts nach Ost- und Südosteuropa in seinen Hauptlinien nachzuzeichnen. Hierzu sind besonders Untersuchungen in den Ländern des Verbreitungsgebietes des säch­ sisch-magdeburgischen Rechts wie auch in Deutschland und Österreich zu verglei­ chen. 13 Škrubej, Katja: Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah. Model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Ljubljana 2002; Škrubej, Katja: Historisch analysierte Lexik-relevante Quelle für die rechtsgeschichtliche Forschung? In: Birgit Feldner, Verena Tiziana Halbwachs, Thomas Olechowski, Josef Pauser, Stefan Schima, Andreas Sereing (Hrsg.), Ad fontes. Europäisches Forum junger Rechtshistorikerinnen und Rechtshistoriker. Frankfurt a.Main, ... 2002, 357—370; Škrubej, Katja: Rekonstrukcija najstarejšega sodnega postopka pri prednikih Slovencev. In: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani 63 (2003), 399-435; Škrubej, Katja: The old vernacular legal lexis and insti- tutions of the Early Middel Age Alpine Slavs. (The reconstruction model). In: Andreas Bauer, Karl H.L. Welker (Hrsg.), Europa und seine Regionen. 2000 Jahre Rechtsgeschichte. Köln, Weimar, Wien 2007, 81-105. 14 Wiehl, Irene: Die Rechtswörter in den Freisinger Denkmälern. In: Hans-Bernd Harder, Bernd E. Scholz (Hrsg.), Studia Slavica. Beiträge zum VIII. Internationalen Slawistenkongreß in Zagreb 1978. Gießen 1981,59-80. 15 Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen. (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21). Graz 1968, 37. 240 INGE BILY: REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS ... Um die Grenzen der Verbreitung des sächsisch-magdeburgischen Rechts ge- nauerbestimmen zu können, ist besonders die Peripherie des Verbreitungsgebie­ tes noch intensiver zu betrachten. Das gilt für rechtshistorische wie für sprachwis­ senschaftliche Untersuchungen gleichermaßen. Das Recht ist an Sprache gebunden. Somit hat die Rezeption des sächsisch- magdeburgischen Rechts immer auch Spuren im Sprachmaterial der jeweiligen, das Recht rezipierenden Sprachgemeinschaft hinterlassen. Dies belegen besonders Untersuchungen zum Wortschatz des Polnischen16 wie auch anderer Sprachen.17 Es kann ein Zusammenhang zwischen der Intensität der Rezeption des sächsisch- 16 Bellmann, Günter: Slavoteutonica. Lexikalische Untersuchungen zum slawisch-deutschen Sprachkontakt im Ostmitteldeutschen. (Studia Linguistica Germanica 4). Berlin, New York 1971; Eggers, Eckard: Zur Entlehnung deutscher Komposita aus freien Morphemen in das Polnische. In: Alek Pohl, André de Vin- cenz (Hrsg.), Deutsch-polnische Sprachkontakte. Beiträge zur gleichnamigen Tagung, 10.-13. April 1984 in Göttingen. (Slavistische Forschungen 52). Köln, Wien 1987, 29—41; Eggers, Eckard: Die Phonologie der deutschen Lehnwörter im Altpolnischen bis 1500. (Slavistische Beiträge 225). München 1988; Eg ­ gers, Eckard: Sprach- und Kulturkontakt in Polen. In: Florilegium Linguisticum. Festschrift für Wolfgang P. Schmid zum 70. Geburtstag. Hrsg, von Eckardt Eggers, Joachim Becker, Jürgen Udolph und Dieter Weber. Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Wien 1999, 100-112; Kaestner, Walter: Die deutschen Lehnwörter im Polnischen. I. Teil: Einleitung und Lautlehre. (Veröffentlichungen des Slavischen Instituts an der Friedrich-Wilhelms-Universität Berlin 23). Leipzig 1939; Kaestner, Walter: Germanistische Aspekte der deutsch-polnischen Lehnwortforschung. In: Alek Pohl, André de Vincenz (Hrsg.), Deutsch-polnische Sprachkontakte. Beiträge zur gleichnamigen Tagung, 10.—13. April 1984 in Göttingen. (Slavistische Forschungen 52). Köln, Wien 1987, 89—102; Siatkowski, Janusz: Wplywy poszczególnych dialektów niemieckich na j?zyk polski. In: Studia z Filologii Polskiej i Slowiaňskiej 7. Warszawa 1967, 33^-6; Siatkowski, Janusz: Bohemizmy fonetyczne w jazyku polskim II. 4. formy beznosówkowe, 5. formy nieprzegloszone. (Monografie Slawistyczne 20). Wroclaw, Warszawa, Krakow; Vladimir Simič, Civilno pravo v Ptujskem Statut iz leta 1376 v primerjavi s Svabskim zrcalom. In: Zbornik znanstvenih razprav VLIII (1970), 1—8. 17 Dorul'a, Ján: Z historie slovensko-nemeckých jazykových vzťahov v 16.—18. storočí. (Z výskumu jazyka levočských Nemcov). In: Slavica Slovaca 12 (1977), 13-27; Dorul'a, Ján: Z historie slovensko-nemeckých jazykových vzťahov v 16.—18. storočí. (Z výskumu jazyka levočských Nemcov). In: Slavica Slovaca 13 (1978), 63-77; Dorul'a, Ján: Slovensko-nemecké vzťahy v rukopisných pamiatkach (podl'a písomností v archíve mesta Banská Bystrica). In: Miroslava Domová (Hrsg.), Kniha '95—'96. Zbornik o problémoch a dějinách knižnej kultúry. o.O. 1997, 190-192; Papsonová, Mária: Das magdeburger Recht und das Sillei ­ ner Rechtsbuch. Wörterbuch zur deutschsprachigen Vorlage des Landrechts (1378) und zu ihrer Über ­ setzung (1473). (Regensburger Beiträge zur deutschen Sprach- und Literaturwissenschaft. Reihe B/Untersuchungen 84). Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien 2003; Newerkla, Stefan Michael: Sprachkontakte Deutsch — Tschechisch — Slowakisch. Wörterbuch der deut ­ schen Lehnwörter im Tschechischen und Slowakischen: historische Entwicklung, Beleglage, bisherige und neue Deutungen. (Schriften über Sprachen und Texte 7). Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien 2004; Skála, Emil: Die Entwicklung des Bilinguismus in der Tschechoslowakei vom 13. bis 18. Jahrhundert. In: Beiträge zur Geschichte des deutschen Sprache und Literatur 86. Hal- le/S. 1964, 69-106; Siatkowski, Janusz: Bohemizmy fonetyczne w jazyku polskim II. 4. formy bezno ­ sówkowe, 5. formy nieprzegloszone. (Monografie Slawistyczne 20). Wroclaw, Warszawa, Krakow 1970; Piirainen, lipo Tapani: Sprachhistorische Beziehungen zwischen Schlesien und der Slowakei. In: Jözef Grabarek (Hrsg.), Deutschsprachige Kanzleien des Spätmittelalters und der Frühen Neuzeit. (Kanzlei ­ sprachen 1). Bydgoszcz, Münster, Regensburg 1997, 31^18. 241 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK magdeburgischen Rechts und der Nachhaltigkeit der Reflexe dieser Rezeption im Wortschatz der rezipierenden Sprachgemeinschaft angenommen werden. Umgekehrt läßt das Fehlen sprachlicher Reflexe auf das Fehlen einer Rezepp on des sächsisch-magdeburgischen Rechts in den Gebieten des heutigen Slowenj en schließen. Zumindest ist eine Rezeption in der Intensität auszuschließen, wie sie in Gebieten des heutigen Polen, der Slowakei, der Ukraine oder Weißrusslands begegnet und die sich auf Rechtsquellen stützen kann, die u.a. die Übernah- me/Übersetzung von Rechtstexten zweifelsfrei belegen. Zu verweisen ist außer, dem auf zahlreiche auswertende Studien zu diesen Rechtstexten. Der Eindruck einer nicht erfolgten Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts in den Gebieten des heutigen Slowenien wird auch bei der Betrachtung der deutschen Lehnwörter im Slowenischen18 bestätigt, denn unter den zum Rechts­ wortschatz gehörenden deutschen Lehnwörtern nennt Striedter-Temps nur sol­ che, die wahrscheinlich aus dem süddeutschen Raum und über die Vermittlung Österreichs gekommen sind. Hinweise auf Entlehnungen aus dem niederdeut­ schen Raum fehlen dagegen. 4. Zusammenfassung Die Herstellung eines Bezuges zum Magdeburgischen Recht in der Einleitung zu einem Rechtstext genügt nicht als Nachweis der Rezeption des sächsisch- magdeburgischen Rechts. Vielmehr müssen sich entsprechende Rechtsinhalte in den jeweiligen Rechtstexten wiederfinden.19 Auch das Vorkommen einzelner, re­ lativ weit verbreiteter Rechtsgedanken/Rechtsinhalte aus dem sächsisch- magdeburgischen Recht, wie z.B. »der Altere teilt, der Jüngere wählt« berechtigen noch nicht zur Annahme einer Rezeption. Die Frage nach der Reichweite der Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts bis nach Slowenien, kann selbstverständlich nur vor dem Hintergrund des gegenwärtigen Standes der Forschung betrachtet werden. Im Anschluß an einen Vergleich des Rechts der Slowenen mit dem sächsisch-magdeburgischen Recht muß der rechtshistorische Teil der Frage erneut gestellt werden. Es sei auch an die Forderung S. Vilfans nach weiteren Quellenstudien erinnert: »Um die Intensität ihrer Einflüsse [gemeint sind die privaten Rechtsbücher, die »Spiegel« der deut­ schen Rechtsgebiete], besonders des Schwabenspiegels, die gewiß teilweise be- 18 Striedter-Temps, Hildegard: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. (Osteuropa-Institut an der Freien Universität Berlin. Slavistische Veröffentlichungen 27). Wiesbaden 1963. 19 Moldt, Dirk: Korporationsrechte, Stadtrechte und Sachsenspiegelrecht im mittelalterlichen Sieben ­ bürgen. Phil. Diss. Berlin [in Vorb.]. 242 INGE BILY: REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS ... Standen näher beurteilen zu können, sind die Privaturkunden noch nicht einge- hend genug erforscht.«. Aus der Siedlungsgeschichte und aus Untersuchungen zum Zusammenhang zwischen Herrschaftsbereichen und dem Recht ist für die Gebiete Sloweniens eben­ falls keine Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts abzuleiten.20 21 Auf das pehlen sprachlicher Anhaltspunkte für eine Rezeption wurde bereits hingewiesen. Nach dem gegenwärtigen Stand der Forschung fehlen im heutigen Slowenien vorerst sprachliche, rechtshistorische und in engem Zusammenhang damit ste­ hende siedlungshistorische Anhaltspunkte für eine Rezeption des sächsisch- magdeburgischen Rechts wie sie z.B. für Osteuropa oder auch für Teile Westeu­ ropas belegt ist. Literatur von Amira, Karl: Grundriß des Germanischen Rechts. (Grundriß der Germanischen Philologie). Straßburg 1913. Apovnik, Paul, Karničar, Ludwig: Wörterbuch der Rechts- und Wirtschaftssprache. Slovar pravnega in e- konomskega jezika. Teil 1: Deutsch-Slowenisch. Dunaj 1996, Teil 2: Slowenisch-Deutsch. Wien 1989. Balti, Herman, Kocher, Gernot: Österreichische Rechtsgeschichte unter Einschluß sozial- und wirt ­ schaftsgeschichtlicher Grundzüge: von den Anfängen bis zur Gegenwart. 10. Aufl. Graz 2004. Bellmann, Günter: Slavoteutonica. Lexikalische Untersuchungen zum slawisch-deutschen Sprachkontakt im Ostmitteldeutschen. (Studia Linguistica Germanica 4). Berlin, New York 1971. Bezlaj, France: Etimološki slovar slovenskego jezika. Bd. lff. Ljubljana 1977 ff. Bily, Inge: Das Projekt »Das sächsisch-magdeburgische Recht als kulturelles Bindeglied zwischen den Rechtsordnungen Ost- und Mitteleuropas«. In: Wynfried Kriegleder, Andrea Seidler, Jozef Tancer (Hrsg.), Deutsche Sprache und Kultur in der Zips. Bremen 2007,179-186. Dorovskich, Je. M.: Pravo i nacional'nyj jazyk. Moskva 1996. Dorul'a, Ján: Z historie slovensko-nemeckých jazykových vzťahov v 16.-18. storoči. (Z výskumu jazyka levočských Nemcov). In: Slavica Slovaca 12 (1977), 13-27. Dorul'a, Ján: Z historie slovensko-nemeckých jazykových vzťahov v 16.-18. storoči. (Z výskumu jazyka levočských Nemcov). In: Slavica Slovaca 13( 1978), 63-77. Dorul'a, Ján: Slovensko-nemecké vzťahy v rukopisných pamiatkach (podl'a písomností v archíve mesta Banská Bystrica). In: Miroslava Domová (Hrsg.), Kniha '95—'96. Zbomík o problémoch a dějinách knižnej kultúry. o.O. 1997,190—192. Eckert, Jörn, Hattenhauer, Hans (Hrsg.): Sprache — Recht — Geschichte. Rechtshistorisches Kolloquium, 5—9. Juni 1990, Christian-Albrechts-Universität Kiel. Heidelberg 1991. 20 Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen. (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21). Graz 1968, 146. 21 Hermann, Lians-Georg: Über Potentiale stadtherrlicher Normenkontrolle im »Oberbayerischen Stadt ­ recht« des 14. Jahrhunderts. In: Hans-Joachim Hecker, Reinhard Heydenreuter, Hans Schlosser (Hrsg.), Rechtssetzung und Rechtswirklichkeit in der bayerischen Geschichte. (Zeitschrift für bayerische Landes ­ geschichte. Beiheft 30 (Reihe B)). München 2006, 75-97; Hermann, Hans-Georg: Nur eine Ehre oder auch mehr Recht für Hemau? Rechtliche Auswirkungen der Stadtwerdung. In: 700 Jahre Hemau, die Stadt auf dem Tangrinte. 1305—2005. Beiträge zum Symposium am 3. Dezember 2005. Dokumentation der Ausstellung vom 25. Juni bis 24. Juli 2005. Im Auftrag der Stadt Hemau hrsg. von Thomas Feueret. [o.O.] 2007, 61-85, bes. S. 76, Tafel 8. 243 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Eggers, Eckard: Zur Entlehnung deutscher Komposita aus freien Morphemen in das Polnische. In- Alek Pohl, André de Vincenz (Hrsg.), Deutsch-polnische Sprachkontakte. Beiträge zur gleichnamigen Tagung 1n 13. April 1984 in Göttingen. (Slavistische Forschungen 52). Köln, Wien 1987, 29—11. Eggers, Eckard: Die Phonologie der deutschen Lehnwörter im Altpolnischen bis 1500. (Slavistische R träge 225). München 1988. Eggers, Eckard: Sprach- und Kulturkontakt in Polen. In: Florilegium Linguisticum. Festschrift für Wolf gang P. Schmid zum 70. Geburtstag. Hrsg, von Eckardt Eggers, Joachim Becker, Jürgen Udolph und Diet Weber. Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Wien 1999,100-112. Garovi, Angelo: Rechtssprachlandschaften in der Schweiz und ihr europäischer Bezug. (Basler Studi zur deutschen Sprache und Literatur 76). Tübingen, Basel 1999. Globočnik, A.v.: Uebersicht der Verwaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain. Laibach 1893 Grimm, Jacob: Kleinere Schriften. Bd. 8. Gütersloh 1890. (Neudruck Hildesheim 1966). Hermann, Hans-Georg: Über Potentiale stadtherrlicher Normenkontrolle im »Oberbayerischen Stad trecht« des 14. Jahrhunderts. In: Hans-Joachim Hecker, Reinhard Heydenreuter, Hans Schlosser (Hrsg) Rechtssetzung und Rechtswirklichkeit in der bayerischen Geschichte. (Zeitschrift für bayerische Landesges ’ chichte. Beiheft 30 (Reihe B)). München 2006, 75-97. Hermann, Hans-Georg: Nur eine Ehre oder auch mehr Recht für Hemau? Rechtliche Auswirkungen der Stadtwerdung. In: 700 Jahre Hemau, die Stadt auf dem Tangrinte. 1305 — 2005. Beiträge zum Symposium am 3. Dezember 2005. Dokumentation der Ausstellung vom 25. Juni bis 24. Juli 2005. Im Auftrag der Stadt He ­ mau hrsg. von Thomas Feuerer. [o.OJ 2007, 61-85. Holcman, Borut: Kazensko-pravne in civilno-pravne določbe v rokah mestnega sodnika — sejmsko, me ­ stno in židovsko sodišče. In: Marija Hernja Masten et al. (Hrsg.), Mestni statut 1376. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v sredneevropskem prostoru, Ptuj, 17. in 18. oktober 1996. Ptuj 1997, 295—306. Kambič, Marko: Spodnjeavstrijski intestatni red iz leta 1720 — med tradicijo in spremembo. In: Zbornik znanstvenih razprav LXVI (2006), 1—31. Kaestner, Walter: Die deutschen Lehnwörter im Polnischen. I. Teil: Einleitung und Lautlehre. (Veröffent- lichungen des Slavischen Instituts an der Friedrich-Wilhelms-Universität Berlin 23). Leipzig 1939. Kaestner, Walter: Germanistische Aspekte der deutsch-polnischen Lehnwortforschung. In: Alek Pohl, André de Vincenz (Hrsg.), Deutsch-polnische Sprachkontakte. Beiträge zur gleichnamigen Tagung, 10.-13. April 1984 in Göttingen. (Slavistische Forschungen 52). Köln, Wien 1987, 89-102. Köbler, Gerhard: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte. In: Werner Besch, Oskar Reich ­ mann, Stefan Sonderegger (Hrsg), Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung, 1. Halbbd. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 2.1). Berlin, New York 1984, 56-70, bes. S. 57. Kocher, Gernot: Der Bürger und sein Recht in der mittelalterlichen Stadt. In: Marija Hernja Masten et al. (Hrsg), Mestni statut 1376. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v sredneevropskem prostoru, Ptuj, 17. in 18. oktober 1996. Ptuj 1997,173-187. Kocher, Gernot: Das Stadtrecht von Pettau/Ptuj im mitteleuropäischen Rechtsquellenverband. In: Marija Hernja Masten et al. (Hrsg), Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v sredneevropskem prostoru, Ptuj, 5.-7. november 1997. Ptuj 2003,119—126. Kocher, Gernot: Das Privatrecht im Sachsenspiegel. In: Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru II, 1 (2006), 33-19. Kranzmayer, Eberhard: Die deutschen Lehnwörter in der slovenischen Volkssprache. (Veröffent ­ lichungen des Institutes für Kärntner Landesforschung). Laibach 1944. Lück, Heiner: Zur Rezeption des sächsisch-magdeburgischen Rechts in Osteuropa. Das Beispiel Ungarn. In: Grenzen überschreiten. Beiträge zur deutsch-ungarischen Kulturwissenschaft. Hrsg, von Thomas Bremer. (Colloquium Halense 2). Halle 2001, 9-28. Matuszewski, Józef: Filologia w službie historii. In: Acta Universitatis Lodziensis. Zeszyty Naukowe Uni- wersitetu Lödzkiego Nauki Humanistyczno-Spoleczne. Folia Iuridica (1978), seria 1, zesz. 32, 3-34. Moldt, Dirk: Läßt sich das Rechtsgebiet der Siebenbürger Sachsen einer Stadtrechtsfamilie zuordnen? Überlegungen zur mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Rechtsgeschichte. In: Zeitschrift für Sieben- bürgische Landeskunde 26 (97) (2003), 60—65. 244 INGE BILY: REICHTE DIE REZEPTION DES SÄCHSISCH-MAGDEBURGISCHEN RECHTS ... Moldt, Dirk: Korporationsrechte, Stadtrechte und Sachsenspiegelrecht im mittelalterlichen Siebenbürgen, phil- Diss. Berlin [in Vorb.]. Ne werkla, Stefan Michael: Sprachkontakte Deutsch — Tschechisch - Slowakisch. Wörterbuch der deuts- chen Lehnwörter im Tschechischen und Slowakischen: historische Entwicklung, Beleglage, bisherige und ne- peutungen. (Schriften über Sprachen und Texte 7). Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien 2004. Papsonová, Mária: Das magdeburger Recht und das Silleiner Rechtsbuch. Wörterbuch zur deutschsprac ­ higen Vorlage des Landrechts (1378) und zu ihrer Übersetzung (1473). (Regensburger Beiträge zur deutschen Spra ch- und Literaturwissenschaft. Reihe B/Untersuchungen 84). Frankfurt a.M., Berlin, Bern, Bruxelles, pjew York, Oxford, Wien 2003. Piirainen, lipo Tapani: Sprachhistorische Beziehungen zwischen Schlesien und der Slowakei. In: Józef Orabarek (Hrsg.), Deutschsprachige Kanzleien des Spätmittelalters und der Frühen Neuzeit. (Kanzleisprachen 1) Bydgoszcz, Münster, Regensburg 1997, 31-48. Pravni Terminološki Slovar do 1991. Ljubljana 1999. Rajšp, Vincenc, Bruckmüller, Ernst (Hrsg.), Vilfanov zbornik. Pravo — zgodovina — narod. Ljubljana 1999. Schmidt- Wiegand, Ruth: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte bis zum Ende des Mittelal ­ ters. In: Werner Besch, Anne Betten, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.), Sprachgeschichte. Ein Flandbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung. 2., vollständig neu bearbeitete und erweiterte Auflage, 1. Teilbd. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 2.1., 2. Auflage). Berlin, New York 1998, 72-87. Schmidt-Wiegand, Ruth: Deutsche Sprachgeschichte und Rechtsgeschichte seit dem Ausgang des Mitte ­ lalters. In: Werner Besch, Anne Betten, Oskar Reichmann, Stefan Sonderegger (Hrsg.), Sprachgeschichte. Ein Handbuch zur Geschichte der deutschen Sprache und ihrer Erforschung. 2., vollständig neu bearbeitete und erweiterte Auflage, 1. Teilbd. (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 2.1., 2. Auflage). Berlin, New York 1998, 87-98. Schmidt-Wiegand, Ruth: Der Rechtswortschatz im Sachsenspiegel. In: Lothar Hoffmann, Hartwig Kal- verkämper, Herbert Ernst Wiegand (Hrsg.), Fachsprachen. Ein internationales Handbuch zur Fachsprachen ­ forschung und Terminologiewissenschaft (HSK 14.2). Berlin, New York 1999, 2341—2348, bes. S. 2342. Schmidt-Wiegand, Ruth: Sprache zwischen Recht und Gesetz — Mainzer Reichslandfriede und Sachsen ­ spiegel-Prolog im Vergleich. In: Heiner Lück, Bernd Schildt (Hrsg), Recht, Idee, Geschichte. Beiträge zur Rechts- und Ideengeschichte für Rolf Lieberwirth anläßlich seines 80. Geburtstages. Köln, Weimar, Wien 2000,135-150. Siatkowski, Janusz: Wplywy poszczególnych dialektów niemieckich na j?zyk polski. In: Studia z Filologii Polskiej i Slowiahskiej 7. Warszawa 1967, 33-46. Siatkowski, Janusz: Bohemizmy fonetyczne w j?zyku polskim II. 4. formy beznosówkowe, 5. formy nieprzegloszone. (Monografie Slawistyczne 20). Wroclaw, Warszawa, Krakow 1970. Vladimir Simič, Civilno pravo v Ptujskem Statut iz leta 1376 v primerjavi s Švabskim zrcalom. In: Zbor ­ nik znanstvenih razprav VLIII (1970), 1—8. Skala, Emil: Die Entwicklung des Bilinguismus in der Tschechoslowakei vom 13. bis 18. Jahrhundert. In: Beiträge zur Geschichte des deutschen Sprache und Literatur 86. Halle/S. 1964, 69—106. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana 1997. Steppan, Markus: Pettauer Stadtrecht 1513. Das Pettauer Strafrecht im mitteleuropäischen Umfeld. In: Marija Hernja-Masten et al. (Hrsg), Statut mesta Ptuj iz leta 1513. Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pra ­ va v sredneevropskem prostoru, 1997. Ptuj 2003,195—206. Striedter-Temps, Hildegard: Deutsche Lehnwörter im Slovenischen. (Osteuropa-Institut an der Freien Universität Berlin. Slavistische Veröffentlichungen 27). Wiesbaden 1963. Strippei, Jutta: Zum Verhältnis von Deutscher Rechtsgeschichte und Deutscher Philologie. In: Jörg J. Müller (Hrsg), unter Mitarb. von Reinhard Behm, Karl-Heinz Götze, Ulrich Schulte-Wülwer und Jutta Strip ­ pei, Germanistik und deutsche Nation 1806-1848. Zur Konstitution bürgerlichen Bewußtseins. Stuttgart, Weimar 1974, 113-166. Škrubej, Katja: Ritusgentis Slovanov v vzhodnih Alpah. Model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. Ljubljana 2002. 245 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Škrubej, Katja: Historisch analysierte Lexik-relevante Quelle für die rechtsgeschichtliche Forsch ung Birgit Feldner, Verena Tiziana Halbwachs, Thomas Olechowski, Josef Pauser, Stefan Schima, And reas reing (Hrsg.), Ad fontes. Europäisches Forum junger Rechtshistorikerinnen und Rechtshistorker. F rankfurt a.Main, ... 2002, 357-370. Škrubej, Katja: Rekonstrukcija najstarejšega sodnega postopka pri prednikih Slovencev. In: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani 63 (2003), 399-435. Škrubej, Katja: The old vernacular legal lexis and institutions of the Early Middel Age Alpine Slavs (the reconstruction model). In: Andreas Bauer, Karl H.L. Welker (Hrsg.), Europa und seine Regionen. 2000 jahre Rechtsgeschichte. Köln, Weimar, Wien 2007, 81-105. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana 1961. Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen. (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21) Graz 1968. Weiske, Julius: Grundsätze des deutschen Privatrechts nach dem Sachsenspiegel mit Berücksichtigung und Vergleichung des Schwabenspiegels, vermehrten Sachsenspiegels und Sächsischen Weichbildes. Leipzig 1826 Wiehl, Irene: Die Rechtswörter in den Freisinger Denkmälern. In: Hans-Bernd Harder, Bernd E. Scholz (Hrsg.), Studia Slavica. Beiträge zum VIII. Internationalen Slawistenkongreß in Zagreb 1978. Gießen 1981 59-80. Zontar, Josip: Najstarejša sodna knjiga mesta Kranja: (1517—1529). Ljubljana 1942. POVZETEK ALIJE RECEPCIJA SAŠKO-MAGDENBURŠEKGA PRAVA DOSEGLA SLOVENIJO? V okviru znanstvenega projekta akademije v Leipzigu z naslovom »Saško-magden- burško pravo kot kulturni člen med pravnimi ureditvami Vzhodne in Srednje Evrope« načrtujemo na podlagi primerjave nemških pravnih tekstov in njihovih prevodov v poljski, češki in druge vzhodnoevropske jezike tudi pravno-zgodovinske in filološke raziskave gradiva. V prvem delu projekta gre za raziskavo razširjenosti pravnega in­ stituta (pravnih vsebin) in ustreznih terminov. V okviru raziskave sledimo tudi nami­ gom glede možne razširjenosti saško-magdenburškega prava na ozemlju današnje Slovenije. Po sedanjem stanju raziskave manjkajo predvsem temeljne raziskave s pod­ ročja jezikoslovja, pravne zgodovine in kolonizacije. 246 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU Vojni ujetniki in begunci v pozni antiki RAJKO BRATOŽ Odseljevanje prebivalstva iz provinc Zahodnega Ilirika, predvsem iz Panonije, dokumentira cela vrsta virov, vendar pa je mogoče le v posameznih primerih ugo­ toviti njegovo izhodišče. Migracija je lahko potekala v okviru enega mestnega ozemlja, lahko je zajela prebivalstvo več mest ali širše ozemlje, ki se je raztezalo na ozemlje sosednje province. Odseljevanje je potekalo v različnih oblikah. Le v redkih primerih (okrog 405 in nato 568) se omenja načrtovana in organizirana odselitev, kakršna je potekala iz Obrežnega Norika v letu 488. Taka selitev, bodisi načrtovana in hotena, za del prebivalstva pa neprostovoljna, je bila zaradi izbire primernega trenutka in vojaške zaščite relativno varna. V veliki večini primerov je bila izselitev nenadna, posledica velike nevarnosti, dostikrat je potekala v obliki bega z vsem tveganjem in spremljajočimi pojavi. Poročila o selitvah prebivalstva Panonije so razsejana v zelo raznovrstnih virih: historiografskih spisih, panegirikih, pisemski korespondenci, krščanskih dogmatič­ nih in polemičnih spisih, hagiografiskih besedilih, v civilni in cerkveni zakonodaji, v upravni in geografski strokovni literaturi.1 2 Epigrafski viri so zelo redki, nanašajo pa se predvsem na stike med Sirmijem z območjem Druge Panonije in dalma­ tinsko metropolo Salono. Opisi v virih so neprecizni, splošni, prav redko se na­ našajo na območje enega mesta in s tem na določeno ozemlje province. Oznake prebivalstva, ki je bilo udeleženo pri teh procesih, se praviloma nanašajo na ozemlje ilirske prefekture Qllyriciani) ali na panonski prostor (Pannonii). 1 Gl. Dietz, Karlheinz: Schriftquellen zur Völkerwanderungszeit im pannonischen Raum (von 378-584 n. Chr.). V: Germanen, Hunnen und Awaren. Schätze der Völkerwanderungszeit, Ausstellungskatalog. Nürnberg 1988, 27—67 (viri v nemškem prevodu); Lotter, Friedrich, ter Bratož, Rajko in Castritius, Helmut, kot sodelavca: Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375—600). Ljubljana 2005, 1-6; 171—172; 260—268; Demandt, Alexander: Die Spätantike. Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian, 284—565 n. Chr. Handbuch der Alter ­ tumswissenschaft III, 6. München 2007,1—43 (splošni pregled virov za pozno antiko). 2 K oznaki Ulyriáani gl. Kuntić-Makvić, Bruna: lllyriáanur. 1'histoire de mot et l'histoire de l'IUyrique. V: Bratož, Rajko (ed.), Westillyricum und Nordostitalien in der spätrömischen Zeit. Situla 34, Ljubljana 1996, 185-192. Izraz Pannoniáani prinaša (poleg oznake Pannonii) le Notilia dignitatum v pomenu oznake vojaških enot. Nikjer ne naletimo na zanesljive oznake, ki bi se nanašala na prebivalstvo posamezne od poznoantičnih panonskih provinc, na primer Valerije ah Savije, ki v imenu ne nosita panonskega imena. Tako ni zanesljive potrditve za ime prebivalcev Valerije (teoretično Valeriani), kot sta domnevala Gam- 247 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Vprašanju odseljevanja iz zahodnega Ilirika, zlasti iz Panonije, se je posvečalo več avtorjev, ki so pri razlagi nekaterih temeljnih virov (kot so zakoni cesarja Honorija o reševanju vprašanja begunstva in vojnega ujetništva) prihajali večkrat do precej različnih zaključkov; še bolj izrazite so razlike pri oceni posledic migracij in pri vprašanjih kontinuitete.3 1. Izgube prebivalstva v zadnji tretjini 4. stoletja Primeri izseljevanja iz Zahodnega Ilirika, predvsem iz panonskih provinc, od za­ četka 5. stol. so odraz stanja, ko je postalo življenje do take mere težko, da so posa­ mezne skupine prebivalstva iskale rešitev v odselitvi v druge dele države. Pred na­ stopom teh pojavov, nato pa vzporedno z njimi, je potekal gospodarski zaton tega ber, Klaus: Die lateinischen liturgischen Quellen Illyriens vom 4. bis zum 6. Jahrhundert. Sirmium 4. Beograd 1982, 77-85, zlasti 81-82 in podobno Tóth, Endre: Provincia Valeria Media. Acta Archaeo- logica Academiae Scientiarum Hungaricae 41, 1989,197—226, zlasti 220. Pri napisu Ego Valerianus scripsi v napisnem polju križa v tako imenovanem Korbinijanovem evangelijariju sta Gamber in Tóth (ter neka ­ teri drugi raziskovalci) namesto imena Valerianus (avtor zapisa) predlagala obliko Valerianis (v pomenu posvetila »prebivalcem province Valerije«). Ta enkratni zapis ni zanesljiva potrditev za obstoj tega imena. Tudi oznaka prebivalcev province Savije v virih ni zanesljiva. Pri omembi skupin Siskioi in Soüaboi (Prokopios, Bellum Gothicum 1, 15, 26 se nanaša prvo ime na prebivalce Siscije, glavnega mesta province Savije, ki v posameznih virih nastopa kot oznaka za celotno provinco (prim. Athanasius, Apolo ff a secunda 1, 2 in 37,1 (PG 25, 249, 312); isti, Historia Arianorum 28 (PG 25, 725)), drugo ime pa na panonske Svebe (prim. Castritius, Helmut: Barbari — antiqui barbari. K poselitveni zgodovini jugovzhodnega Norika in južne Panonije v pozni antiki (od konca 4. do srede 6. stoletja). Zgodovinski časopis 48, 1994, 137—147). Izbor iz obsežne bibliografije: Alföldi, András: Der Untergang der Römerherrschaft in Pannonien. Berlin — Leipzig 1926, 57—97; Egger, Rudolf: Der heilige Hermagoras. Eine kritische Untersuchung. Klagenfurt 1948, 51-61; Mócsy, András: Pannonia. RE Suppl. 9,1962, 516—776, zlasti 773—776; Várady, László: Das letzte Jahrhundert Pannoniens 376-476. Budapest 1969, 225-232 (in drugod); Mócsy, András: Pannonia and Upper Moesia. A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire. London - Boston 1974, 339—358; Tóth, Endre: La survivance de la population romaine en Pannonie. Alba Regia 15, 1976, 107—120; Tóth, Endre: Bemerkungen zur Kontinuität der römischen Provinzialbevolkerung in Trans ­ danubien (Nordpannonien). V: Hansel, Bernhard (ed.), Die Völker Südosteuropas im 6 bis 8. Jahr ­ hundert. Südosteuropa-Jahrbuch 17, Berlin 1987, 251—264; Popovič, Vladislav: Die süddanubischen Pro ­ vinzen in der Spätantike vom Ende des 4. bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts. V: Hänsel, Die Völker Süd ­ osteuropas, 95-139; Székely, György: Die Permanenz der Römer in Pannonien: ein Problem. Settimane di studio del Centro Italiano di studi sull'alto medioevo 35, 1988, 101-121; Pavan, Massimiliano: Dall'Adriatico al Danubio. Padova 1991, 465-526; Christie, N.: The Survival of Roman Setdement along the Middle Danube: Pannonia from the fourth to the tehth Century A.D. Alba Regia 25, 1994, 303—319; Migotti, Branka: Evidence for Christianity in Roman Southern Pannonia (Northern Croatia). A catalogue of finds and sites. BAR 684. Oxford 1997, zlasti 102 in 105-106 (za južno Panonijo); Müller, Robert: Der Untergang der Antike und ihr Nachleben im nördlichen Pannonien (Transdanubien). V: Bratož, Rajko (izd.). Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze - Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese. Situla 39. Ljubljana 2000, 241—254 (severna Panonija); Tomičič, Željko: Der Untergang der Antike und deren Nachlebensformen in Südpannonien (Nordkroatien). V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 255-298 (južna Panonija); Lotter, Premiki ljudstev, 127—140; 235—241. 248 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... območja. Poglavitna vzroka zanj sta bila po eni strani vojna ogroženost, ropanja in ustošenja ob barbarskih vpadih, po drugi strani uničujoča fiskalna politika, ki je načela in ponekod zrušila socialno zgradbo provinc Zahodnega Ilirika. Ta dva vzroka sta bila med seboj ne le v časovni, temveč tudi vzročni in vsebinski zvezi. Na odnos državnega vrha do Zahodnega Ilirika, ki se je kazal prek davčne politike, s0 vplivali interesi cesarja Valentinijana I. pri oblikovanju nove državne elite. Tem interesom je služil pretorijanski prefekt Ilirika (nato tudi Italije in Afrike) Probus, ki je v času svojih mandatov (368—375, nato še 383 in 387) z neusmiljeno davčno po­ litiko ogrozil gospodarsko podlago teh provinc in resno načel njihovo socialno strukturo.4 Probovo fiskalno politiko so kot pogubno ocenili trije sodobniki. Po poročanju anonimnega sodobnika (tako imenovani Ambrosiaster), ki je ustvarjal v Rimu in je imel stike s severnoitalskim prostorom, je bil pri tem tako temeljit, da deželi ni bilo več pomoči.4 5 Kot je zapisal Hieronim v Kroniki k letu 372, je Probus kot prefekt Ilirika s pogubno davčno politiko že pred barbarskimi pustošenji (vojna s Kvadi in Sarmati 374—375, plenitve trietnične skupine 378) deželo tako rekoč »ostrgal« (era- sit).6 7 Dokaj izčrpen opis Probovega ravnanja prinaša Amijan Marcelin. Dobro in­ formirani zgodovinar je označil njegovo ravnanje kot pogubno, pri čemer je upo­ rabljal še bolj ekspresivne izraze kot Hieronim. Probovo ravnanje, ki ima veliko paralel v drugih delih cesarstva v 4. stoletju (Galija, Egipt, Sirija itd.), je pomenilo za celotni Ilirik, zlasti pa za Panonijo, pravo uničenje (euersió), neozdravljivo rano za deželo, ki je bila potisnjena v skrajno pomanjkanje (ultima egestasg Prefektovo po­ stopanje, ki ga je zgodovinar predstavil ob opisu Valentinijanovega zadrževanja v 4 Prim. PLRE I, 736-740 (Probus 6); Novak, David M.: Anicianae domus culmen, nobilitatis culmen. Klio 62, 1980, 473^493, zlasti 475—491; Fitz, Jenö: Die Verwaltung Pannoniens in der Römerzeit III. Budapest 1994, 1215-1219; Lizzi Testa, Rita: Senatori, popolo, papi. II governo di Roma al tempo dei Valentiniani. Bari 2004, 316-319; Lizzi Testa, Rita: Quando nella curia furono viste fiorire le scope: il senato di Valentiniano I. V: Le trasformazioni delle élites in etä tardoantica (ed. Rita Lizzi Testa). Roma 2006, 239-276, zlasti 266-276 (gl. 268 op. 82, z nekoliko drugačno razlago Probove kariere). 5 Ambrosiaster (= Pseudo Augustinus), Quaestiones veteris et novi testamenti 115, 49 (CSEL 50, 1908, 334): Quid dicemus de Pannonia, quae sic erasa est, ut remedium habere nonpossit? O avtorju gl. PCBE 2/1,102-104. 6 Hieronymus, Chronicon, a. 372 (izd. R. Helm, GCS Eusebius VII, 1984, 246, f): Probus praefectus Ulyrici exactionibus ante prouincias quas repebat, quam a barbaris uastarentur, erasit. O medsebojnem razmerju med obema zapisoma, ki uporabljata isti glagol (eraderé), gl. Várady, Das letzte Jahrhundert, 34—35 (Hieronim naj bi zapis (med 381 in 383) povzel iz Ambrosiastra, čigar besedilo datira v leto 375). 7 Ammianus 17, 3, 3 (izd. W. Seyfarth I, 212) posreduje splošno opažanje o uničujočem davčnem sistemu, ki mu je cesar Julijan 361 nasprotoval, saj je vedel, da vodi v pogubo provinc (Norat (namreč Julijan v času uzurpacije v Galiji) enim huiusmodiprouisionum, immo euersionum (ut uerius dixerim) insanabilia uulnera saepe ad ultimam epestatem prouincias contrusisse, quae res, ut docebiturpostea, penitus euertit lllyricuni). Prim. Ammianus 19, 11, 3 (izd. Seyfarht, 11,70, z aluzijo na kasnejšo neznosno davčno obremenitev Panonije, ki je strla davčne zavezance; mnogi so izgubili vse in poiskali rešitev v samomora); 27, 11 (Seyfarht IV, 86-88; Prob kot brezdušen povzpetnik in karierist). O obsegu davčnih obremenitev in brezobzirnosti pri pobi ­ ranju davkov v 4. in zgodnjem 5. stol. prim. Demandt, Die Spätantike, 296 (z navedbami virov). 249 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Kamuntu poleti 374 med vojno proti Kvadom, je zaradi njegove temeljitosti in doslednosti pri pobiranju davkov in zaradi uvajanja novih obremenitev povzročilo pravo katastrofo. Neusmiljen davčni pritisk naj bi strl tako lokalno aristokracijo kot tudi provincialno kmečko prebivalstvo. Probus je najprej uničil imetja pripadnikov elite, nato pa njih same. Amijan opisuje posledice njegovega ravnanja v temnih po­ tezah: zaradi neznosnega pritiska so se nekateri izselili v druge dele države, drugi so prestajali dolge kazni in postali »trajni stanovalci zaporov«, nekateri pa so ubežali pred neznosnimi razmerami tako, da so napravili samomor.8 Filozof Iphicles, ki je naslednje leto (375) prispel kot poslanec iz Epira k cesarju Valentinijanu v Karnunt, je Probovo početje, ki se je v tem primeru nanašalo na epirsko provinco, opisal s še temnejšimi potezami: med pripadniki družbene elite je poleg samomorov in izseli­ tev v čezmorske dežele omenil tudi njihove mučne usmrtitve.9 Probova prefektura, ki je do tega razkritja njegovega ravnanja cesarju trajala sedem let, je po teh opisih sodeč močno prizadela panonske province, vendar opisi ne dopuščajo ocene, ko­ likšen del prebivalstva je zaradi nje na tak ali drugačen način propadel. Energičnega in zelo izobraženega prefekta pravoverne krščanske usmeritve s sedežem v Sirmiju, pri katerem je mladi Ambrozij v letih 368—373 začel svojo civilno kariero (najprej kot advocatus, nato kot član Probovega sosveta (consilium), so slavili tedanji literati kot sta bila pesnika Klavdijan in Avzonij ter retor Libanij. Po drugi strani pa na­ stopa Prob kot izrazito negativna osebnost ne le v subjektivno obarvani pripovedi zgodovinarja Amijana Marcelina, temveč je dobil slab sloves tudi med panonskim prebivalstvom. Kar v treh spisih o mučeništvih, od katerih sta dva nastala v Sirmiju, nastopa kot lokalni preganjalec kristjanov v Dioklecijanovi dobi fiktivni provin­ cialni namestnik in nato praefectus Illirici z imenom Probus. V izboru tega imena kot negativnega lika v treh spisih o mučeništvih (passioneš) bi mogli videti odraz slabega slovesa tedanjega izredno vplivnega prefekta cesarja Valentinijana.10 Amijan ob opisu Valentinijanove vojne proti Kvadom omenja več pomembnih panonskih mest, ki jih je cesar med vojaškimi operacijami obiskal. Njegove kratke 8 Ammianus 30, 5, 4—10 (Seyfarht IV, 218—220), zlasti 30, 5, 6 (... exitialiaprovisorum nomina titulorum iuxta opulentas et tenues enervatas succidere fortunas argumenta aliis, post validioribus aliis, usu laedendi repperiente longaevo. demqtte per tributorum onera vectigaliumque augmenta multiplicata optimátům quosdam ultimorum metu exagitatos mutare compulit sedes et flagitantium ministrorum amaritudine quidam expresse, cum non suppeteret, quod daretur, erant perpetui carcerum inquilini; e quibus aliquos, cum vitae iam taederet et lucis, suspendiorum exoptata remedia con- sumpserunt...). 9 Ammianus 30, 5, 9—10. 10 BHL (in BHL Novum Suppl.) 4466 (Irenej iz Sirmija, ki ga je dal usmrtiti praeses Probus)-, 6869 (lektor Polion iz Cibal, ki ga je dal usmrtiti praeses Probus)-, kasnejšega nastanka (med sredo 5. und začetkom 6. stol.) je po izvoru rimska passio Anastastae (BHL in BHL Novum Suppl. 400—401: pokončevalec te mučenke naj bi bil praefectus Illirici Probus). Prim. Bratož, Rajko: Dioklecijanovo preganjanje kristjanov v provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana. V: Mednarodni simpozij ob 1700 - letnici smrti Sv. Viktorina Ptujskega (ed. Slavko Krajnc). Ptuj 2003, 29-98, zlasti 44—45; 53-54; 56. 250 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... oznake z različnimi vsebinskimi poudarki odražajo zaton in postopen propad teh naselbin. Carnuntum je bil opustel zanemarjen, Aquincum neprimeren za prezimo­ vanje vojske, Savaria je bila sicer še primerna za prezimovanje vojske, vendar iz­ črpana in prizadeta od pogostih, vendar neimenovanih nesreč (potresov?).11 Sirmij je imel zanemarjeno in deloma porušeno obzidje in zatrpane obrambne jarke, poleg tega naj bi požar prizadel osrednji del mesta (mestna hiša, forum, vladarska rezi­ denca). Te kratke oznake odražajo gospodarski zaton in padec števila prebivalstva v najpomembnejših panonskih mestih, od katerih je samo Sirmij kot rezidenca pre­ fekta Proba prav zaradi njegovega prizadevanja dobil prenovljeno obzidje.12 Kratke oznake ne odražajo razlik med mesti ob donavski meji in onimi v njenem bližnjem zaledju. Od Valentinijanove dobe dalje do prvega desetletja 5. stoletja, ko se je začelo izseljevanje skupin prebivalstva v druge dele države, omenjajo viri vrsto posa­ mičnih barbarskih vpadov, ki so povzročili opustelost in izgube prebivalstva. Po­ leg realističnih prikazov so pri posameznih avtorjih očima pretiravanja. Značilnost teh opisov je zopet njihova prostorska nedoločenost (v večini primerov samo oznaka Panonije). Bolj precizna je njihova kronologija, vendar je kljub temu na­ tančno datiranje posameznih dogodkov hipotetično. Precejšnje izgube prebivalstva je povzročilo plenjenje Gotov in njihovih zavez­ nikov po zmagi pri Adrianoplu, ki je v jesenskih mesecih 378 zajelo območje celot­ nega Ihrika, med njimi tudi »severne province«, kot Amijan označuje panonski pro­ stor. Prihod trietnične skupine Gotov, Hunov in Alanov z namenom, da se trajno naselijo, je pomenil ne le oplenitev ter delno ali popolno razlastitev dela tamkaj­ šnjega provincialnega prebivalstva, temveč tudi njegov izgon. Viri z ekspresivnimi izrazi slikajo nasilje in dogodke označujejo ne le kot izgubo, temveč kot propad Panonije. Okvirno v tem času so bile po poročanju literarnih virov zelo prizadete tri 11 Ammianus 30, 5, 2 (Carnuntum); 30, 5, 13-17 (Aquincum, Brigetio in Savaria). O Karnuntu gl. Kandier, Manfred: Carnuntum. V: Šašel Kos, Marjeta - Scherrer, Peter (ed.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia — Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien: Pannonia II. Situla 42, Ljubljana 2004,11-66, zlasti 21-22 (potres kot verjetni vzrok za ruševine v mestu); o Akvinku Zsidi, Paula: Aquin ­ cum. Ergebnisse der topographischen und siedlungshistorischen Forschungen in den Jahren 1969-1999. V: Šašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 209-230, zlasti 220-222 (veliko zmanj ­ šanje mestnega areala v primerjavi s stanjem v 2. in 3. stol.); o Brigetioni Borhy, László: Brigetio. V: Sašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 231-251. O Savariji gl. Scherrer, Peter: Savaria. V: Šašel Kos, Marjeta — Scherrer, Peter (ed.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia — Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien: Pannonia I. Situla 41, Ljubljana 2003, 53—80, zlasti 54—55 in 65-68. 12 Ammianus 29, 6, 11 (Seyfarth IV, 194; pretorijanski prefekt Prob je v naglici obnovil in utrdil obzidje); 30, 5, 16 (Seyfarth IV, 222: požar v Sirmiju kot cesarjev ometi mortis). O poznoantičnem Sirmiju gl. Mirkovič, Miroslava: Sirmium. V: Šašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 145-156, zlasti 152—153. 251 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK naselbine, Mursa v Drugi Panoniji (uničenje mesta?), Poetovio v jugovzhodnem Noriku in Stridon (Stridonaé) na mejnem območju med Dalmacijo in Panonijo.13 Po zavezniški pogodbi, ki jo je s to skupino 380 sklenil Teodozij,14 so se gotsko- hunsko-alanski federati za skoraj dve desetletji naselili v severnopanonskem pro­ storu. Ker so se v času svojega prebivanja v Panoniji obnašali kot močnejši po­ godbeni partner, ki je lahko v vsakem trenutku izsilil od Rima dodáme koncesije, so pomenili za preostalo provincialno prebivalstvo trajno grožnjo. Ogroženost pro­ vincialnega prebivalstva je prišla do izraza v različnih oblikah. Čeprav so jih Goti pregnali iz njihove domovine, so morali Rimljani kot begunci nuditi zatočišče tistim Gotom, ki so jih bili pregnali, in to naj bi se nadaljevalo do okrog 390, ko je nastal ta Ambrozijev zapis.15 Trietnična skupina, ki je kot vojaška sila odigrala odločilno vlogo v Teodozijevi državljanski vojni proti Magnu Maksimu (388), je v naslednjem letu začela ropati po Panoniji in drugih ilirskih provincah: federati naj bi zavzeli in opustošili tista mesta, ki so jim prizanesli ob naselitvi desetletje pred tem. Ne le Panonija, celotna Ilirik in Trakija naj bi bili izpostavljeni množičnim pobojem in opustošenju.16 Po posledicah še dosti hujši je bil upor vizigotskih in panonskih federatov po Teodozijevi drugi državljanski vojni (394), v kateri so zlasti vizigotski oddelki utrpeli velike izgube. Posledice upora vizogotskih in panonskih federatov po Teo­ dozijevi smrti v začetku 395 in njihovem premiku v Ilirik je Hieronim strnil v pismu Heliodoru leta 396. Pri tem je z elementi pretiravanja povezal posledice Va- 13 Ammianus 31, 16, 7. Opis razmer z retorskim pretiravanjem posreduje Pacatus, Panegyricus 2 (12), 11, 4, ko personificirana Res publica objokuje izgubo Panonije in propad Ilirika (...Merit Gothus ... rapit Chunus ... aufert Ealanus... Perdidi infortunata Pannonias, lugeo funus IUyrici...', prim. Lotter, Premiki ljudstev, 63; 197— 198). Epist. Maximi Tyranni ad Valentinianum Aug. (Collectio Avellana 39, 4; CSEL 35/1, 89, v. 22-25) omenja popolno razrušenje Murse, vendar so arheološke raziskave predstavo o uničenju mesta precej modificirale. O gotskem zavzetju Stridona in Petovione prim. Bratož Rajko: Die Geschichte des frühen Christentums im Gebiet zwischen Sirmium und Aquileia im Licht der neueren Forschungen. Klio 72, 1990, 508-550, zlasti 533-535 (Stridon); Bratož, Rajko: Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki. V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija (ed. Slavko Krajnc). Ptuj 1998,14—30. 14 O sklenitvi federatske pogodbe gl. Zosimus 4, 34, 2; Iordanes, Getica 141-142 (MGH AA 5/1, 95; slov. izd. s prevodom: Šmit, Žiga: Jordanes, O izvoru in dejanjih Gotov, Ljubljana 2006, 56-57; 140). Gl. Lot ­ ter, Premiki ljudstev, 63; 197—198 op. 260—261. 15 Ambrosius, Expositio Evangelii secundum Eucam 10,10 (SC 52, 160): ... nos quoque in Illynco exules patriae Gothorum exilia fecerunt et nondum est finis ...). Döpp, Siegmar — W. Geerlings: Lexikon der antiken christ ­ lichen Literatur. Freiburg - Basel — Wien 21999, 17 datirata nastanek tega besedila v leto 390. Prim. Lot ­ ter, Premiki ljudstev, 128 in 236 op. 594 (z datiranjem besedila v leto 386). 16 Pacatus, Panegyricus 32,4 (Nixon, C.E.V — Saylor Rodgers, Barbara: In Praise of Later Roman Emperors. The Panegyrici Latini. Introduction, Translation and Historical Commentary with the Latin Text of R.A.B. Mynors. Berkeley, Los Angeles, Oxford 1994, 497—498 in 665: urbesque Pannoniae, quas inimica dudumpopulatione vacaverat, miles impleverat Gothus Ule et Eunus et Ealanus.fi. Prim. Hieronymus, Comment. in Sophoniam 1, 2, 3 (CCSL 76 A, 658, v. 101—106: ... vastatis urbibus hominibusque interfectis ... testis Ulyricum est, testis Thraria...). Prim. Várady, Das letzte Jahrhundert, 37-39. 252 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... lentijanove vojne proti Kvadom, Markomanom in Sarmatom z dogodki v Teo­ dozij evem času. Po njegovih besedah so bile v preteklem več kot dvajsedetnem obdobju (torej od 374/375 dalje) divjanju kar sedmih barbarskih ljudstev izpo­ stavljene številne podonavsko-balkanske province do vključno Tesalije in Epira, jned njimi tudi »vse Panonije«. Njihovo prebivalstvo je bilo žrtev vseh oblik voj- nega nasilja kot so bile usmrtitve, nasilje nad ženskami in zlasti pripadniki kle­ rikalnega stanu ter skrunjenje verskih objektov. Celotno dogajanje je zbujalo videz popolne katastrofe in propada sveta.17 18 19 Čeprav je ta slika nedvomno pretirana, jo je v bistvenih potezah — opusto- šenost celotnega območja med Črnim in Jadranskim morjem, ki spominja na puš­ čavska območja Libije - s še močnejšimi toni kot Hieronim v istem letu upodobil pesnik Klavdijam Pri tem je Panonijo označil kot deželo, ki jo je doletela smrtna rana (plaga pannoniae). Stilihonova zmaga nad upornimi federati tri leta kasneje (399) je dala pesniku priložnost za palinodijo prejšnje podobe v maniri dvornega pesnika. V Panonijo se je po koncu barbarske zasedbe vrnilo življenje; dolga leta oblegana mesta so postala svobodna, kmečko prebivalstvo naj bi ponovno začelo z obdelovanjem zemlje in krčenjem gozdov ter se veselilo tega, da bo lahko pla­ čevalo davke tako kot so jih predniki; davek iz Ilirika bo ponovno bogatil cesarsko blagajno. Klavdijanova oznaka »veselja« nad plačevanjem davkov odraža fiskalni interes države takoj po vsaj delnem izboljšanju tamkajšnjih razmer. 9 Navedeni viri, ki omenjajo posamične primere pustošenja panonskega prostora v zadnji četrtini 4. stol., opustelost in izgube prebivalstva, prinašajo poleg številnih pretiravanj tudi stvarne podatke, ki so v osnovi resnični.20 Poleg izgub prebivalstva 17 Hieronymus, Epist. 60, 16 (a. 396; izd. J. Labourt, vol. 3, 106): ...uiginti et eo amplius anni sunt, quod inter Constantinopolim et Alpes lulias cotidie Pomanus sanguis ejpunditur... cunctasque Pannonias Gothus, Sarmata, Quadus, Alarms, Huni, Vandali, Marcomanni uastant, trahunt, rapiunt. Quot matronae, quot virgines Dei et ingenua nobiliaque corpora his beluis fitere ludibrio! Capti episcopi, interfiecti presbyteři et diuersorum offtcia clericorum, subuersae ecclesiae, ad altaria Christi stabulati equi, martyrům effossae reliquiae... Gl. Lotter, Premiki ljudstev, 129. 18 Claudianus, In Pmfinum II, 36-53; prim. Várady, Das letzte Jahrhundert, 90—92; Lotter, Premiki ljudstev, 130 in 236 op. 601. 19 Claudianus, De II consulatu Stilichonis, 190—207 (z oznako Pannoniuspotorque Savi je pesnik posebej poudaril pomenu obeh južnopanonskih provinc, zlasti Savije); prim. Várady, Das letzte Jahrhundert, 140-141; Lotter, Premiki ljudstev, 28 in 182 op. 99. 20 Avtorji teh poročil so bili o razmerah v Iliriku dobro informirani. Ambrozij je tudi kot cerkveni politik vzdrževal tesne stike z Ilirikom (prim. Paulinus, Vita Ambrosii 11; 36; Duval, Yves Marie: Ambroise et 1'arianisme Occidental. V: Duval, Yves Marie: L'extirpation de 1'Arianisme en Itálie du Nord et en Oc- cident. Variorum Collected Studies Series: CS611. Aldershot, Brookfield 1998). Hieronim, ki je po letu 386 stalno živel v Palestini, je vzdrževal najmanj do leta 400 pisemske stike s kakim ducatom dopiso ­ valcev na območju severnojadranskih dežel in njihovega sosedstva, med njimi tudi z enim Panonijcem {epist. 68; prim. Grilli, Antonio: San Gerolamo: und Dalmata e i suoi corrispondenti. Antichitž Alto- adriatiche 26, 1985, 297—314, zlasti 310; Rebenich, Stephan: Hieronymus und sein Kreis. Prosopo- graphische und sozialgeschichtliche Untersuchung. Historia Einzelschriften 72, Stuttgart 1992, 42—51; Bratož, Rajko: Meništvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana. V: Vita artis 253 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK province zaradi nasilne smrti in vojnega ujetništva, ki so jih zagrešile različne skupine tako sovražnih kot zavezniških barbarskih skupin, moramo upoštevati primere umika posameznih skupin prebivalstva nekega mesta ali mestnega uprav­ nega območja ob nevarnosti napada v bližnja zavarovana območja na območju istega ali sosednjega mesta v okviru iste province. Takih premikov viri za panonski prostor praviloma ne registrirajo, omenjajo pa trajno stanje »obleganja« (obsidió), v katerem se je nahajalo provincialno prebivalstvo.21 V primeru izboljšanja razmer kot na primer leta 399, se je prebivalstvo vrnilo na svoje domove in skušalo vzpostaviti normalne življenjske pogoje. Pravo izgubo prebivalstva pomenijo organizirane trajne odselitve večjih skupin prebivalstva v druge dele države, ka­ kršne so poznane v panonskem prostoru od začetka 5. stoletja dalje. 2. Prvo obdobje izseljevanja v začetku 5. stoletja Premiki barbarskih skupin v prvem desetletju 5. stoletja so povzročili nadaljnje izgube prebivalstva. Vizigotska skupina pod Alarihovim vodstvom, ki se je po 395 zadrževala na območju Zahodnega Ilirika, predvsem v njegovem južnem delu, je prekinila federatsko razmerje z vzhodnim cesarstvom in se poleti 401 napotila iz Makedonije prek Sirmija in južne Panonije proti Italiji, ki jo je dosegla jeseni (novembra). Skopi viri, ki v nekaj besedah povzemajo več kot tisoč kilometrov dolgi pohod do vstopa v Italijo,22 ne omenjajo njegovih posledic. Ravnanje te skupine ob obleganju (ali samo blokadi?) Akvileje23 — sklepati moremo, da je bilo njeno postopanje podobno tudi na pohodu čez ozemlje Zahodnega Ilirika — opi­ suje Rufin, ki se je tedaj nahajal v Akvileji, kot pustošenje polj, zaseganje živine in lov na ljudi, v pretirani figurativni obliki tudi kot »kužno bolezen« in »smrtonosno pogubo«.24 Gre za postopanje, ki je bilo običajno ob prehodu sovražne skupine, ki perennis — Ob osemdesetletnici akad. Emiliana Cevca (ed. Alenka Klemenc). Ljubljana 2000, 103—126, zlasti 109-112. Dvorna literata in obenem državna dostojanstvenika Pakat in Klavdijan sta lahko dobila informacije o dogodkih v Iliriku v dvornih krogih. 21 Prim. Hieronymus, Epist. 123, 16 (izd. J. Labourt, vol. 7, 92). Za Norik in Recijo prim. Eugippius, Vita Severini 27,1; 28,1; 31, 6. 22 Jordanes, Getica 147 (Halaricus ... sumpto exercitu per Pannonias ... et per Sirmium dextroque latere quasi viriš va- cuam intravit Italiam ...); prim. PLRE II, 45 (Alaricus 1); Wolfram, Herwig: Die Goten. Von den Anfängen bis zur Mitte des 6. Jh. Entwurf einer historischen Ethnographie. München 31990,158. 23 Prim. Hieronymus, Epistula adversus Pstfinum presbyterům Aquileiensem 21 (CCSL 79, 92, v. 10), iz leta 402, kjer se omenja obsidio barbarica Rufinovega mesta Akvileje. K vprašanju obleganja (ali le blokade?) Akvileje gl. Bratož, Rajko: La chiesa aquileiese e i barbari (V - VII sec.). V: Aquileia e il suo patriarcato (ed. Sergio Tavano, Giuseppe Bergamini, Silvano Cavazza). Udine 2000, 101—149, 101—149, zlasti 105; Sotinel, Claire: Identitě civique ct christianisme: Aquilée du IIIe au VIe siede. Bibliothěque des Ecoles frangaises d'Athenes et de Rome, 324. Rome 2005, 235. 24 Prologus Paifim in libros Historiarum Eusebii (CCSL 20, 267, v. 4—8). Prim. Sašel, Jaroslav: Claustra Alpium Iuharum I, Fontes. Ljubljana 1971, 33 in Bratož, La chiesa aquileiese e i barbari, 107—108. 254 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... se je preživljala na račun dežele, po kateri se je premikala, vendar pa ni uničevala tarnkajšnega prebivalstva. Ko je ta skupina doživela vojaški poraz, se je poleti 402 iz Italije po že poznanih poteh umaknila iz Italije na območje »v sosedstvu Pa­ nonije in Dalmacije«,25 gotovo s podobnimi posledicami za deželo gostiteljico kot na samem pohodu v Italijo. Zelo skopo je izročilo o vdoru polietnične in po poročilih antičnih virov izred­ no številčne Radagaisove skupine, ki so jo sestavljala vsa ljudstva ob srednje- Honavski meji (Goti, Alani, Vandali, Kvadi oz. Svebi, Heruli, Gepidi, Sarmati). Ta je v zimi 405/406 prekoračila Donavo in se nato nekje na območju severne Panonije razdelila na tri dele.26 Ena, verjetno osrednja skupina pod poveljstvom kralja, je spomladi 406 prešla mejo Italije {limes Italiae), njen rušilni val pa je bil zaustavljen v severni Etruriji. Poteka tega tako rekoč množičnega vdora v Italijo, ki je bil v primerjevi z Alarikovim veliko nasilnejši (po Hieronimu uničevalen),27 in ki se je končal s katastrofalnim porazom te skupine in umikom njenih ostankov na sever čez Donavo, ni mogoče zanesljivo rekonstruirati.28 Gotovo so bila močno prizadeta obdonavska območja severne Panonije. Če je potekal vdor po najbolj običajni poti prek Emone in Akvileje, je prizadel zlasti zahodna območja panon­ skega prostora, torej predvsem Prvo Panonijo. V primeru vdora v Italijo čez Brenner, ki se nam zdi manj verjetna, so bila ogrožena predvsem območja Obrež­ nega Norika in Druge Recije.29 Ena od treh skupin se je usmerila na Zahod in ob koncu leta 406 ali v začetku 407 prek Rena vdrla v Galijo.30 V naslednjih dveh letih sta sledila dva vojaška dogodka velikega pomena, ki sta 25 Sozomenos 8, 25, 4 in 9,4,4 (GGT 50, 384 in 395); Zosimos 5, 48, 3. Gl. Wolfram, Die Goten, 159-160. 26 Chronica Gallica a. 452, 52 XII (MGH AL4 9, 652: ... in tres partes per diversosprincipes divisus exercitui). Prim. Lotter, Premiki ljudstev, 74; 207—208, op. 311—315. 27 V letu 406 poroča Hieronymus, In Osee 1,4,3 (CCSL 76, 1969, 39, v. 55-60): Hoc qui mn credit accidisse populo Israel, černat lllyricum, černat Thracias, Macedoniam atque Pannonias, omnemque terram, quae a Propontide et Bosphoro usque ad Alpes lulias tenditur, et probabit cum hominibus et animantia cuncta deficere, quae ad usus hominum a Creatore prius alebantur. Kot poroča Orosius 7, 37, 4 je bil Radagais bistveno bolj nasilen (longe im- manissimus} kot drugi starejši ali sočasni barbarski nasprotniki Rima. 28 PLRE II, 934 (Radagaisus); Šašel, Claustra, 41; Lippold, Adolf (ed.): Orosio, Le storie contro i pagani, vol. I—II. Milano 1976, 517—519 (kommentar k Orosius 7, 37, 4—15); Paschoud, Francois (ed.), Zosime, Histoire nouvelle III, 1. Paris 1986, 200—204 (komentar k Zosimus 5, 26, 3—5); Rebenich, Stephan: Zosimos, Neue Geschichte. Übersetzt und eingeleitet von Otto Veh, durchgesehen und erläutert von Stephan Rebenich. Stuttgart 1990, 374—375; Wolfram, Die Goten, 175; Lotter, Premiki ljudstev, 74—76; 207-209. 29 Za konkretne primere rušenja in poškodovanja mest (Flavia Solva, Aguntum, Carnuntum, Vindobona, Lauriacum) obstajajo numizmatične potrditve, ki dopuščajo le okvirno datiranje perminuspost quem). Prim. Wolfram, Herwig: Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung 378-907. Wien 1987, 35 in 475 op. 24; Wolfram, Die Goten, 175; Wolfram, Herwig: Grenzen und Räume. Ge ­ schichte Österreichs vor seiner Entstehung. Wien 1995, 31; Lotter, Premiki ljudstev, 76; 209. 30 Prosper Havn. Add. pConsularia Italica A. 406); Prosper, Chron. A. 406; Chronica Gallica a. 511, 547 X (MGH AA 9, 299; 465; 653); Lotter, Premiki ljudstev, 74; 207 op. 313. 255 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK lahko sprožila gibanje prebivalstva panonskih provinc: v letu 408 drugi Alarikov pohod iz Ilirika prek južne Panonije in južnega Norika v Italijo;3' v naslednjem letu pohod Alarikovega svaka Ataulfa na čelu Gotov in Hunov iz Prve Panonije v podporo Alariku.31 32 Odhod zadnjega dela trietnične skupine iz panonskega pro- štora je Hieronim označil kot konec tridesedetnega obdobja okupacije in vojnega ujetništva.33 Razmere v srednjem Podonavju, ki so bile v zadnji četrtini 4. stoletja izredno kritične, v prvem desedetju 5. stoletja pa katastrofalne, so postavile državo in po­ sebej cerkev pred nove, komaj rešljive naloge. Najtežji problem je bilo poleg splošnega opustošenja in izgube prebivalstva (pastitaš) vojno ujetništvo. Ambrozij ki je razmere v zahodnem Iliriku dobro poznal, je v spisu De ojficiis (388/389) prvem traktatu s področja krščanske edke, navedel kot eno pomembnih dolžnosti klerikov, pa tudi laičnih kristjanov, da odkupujejo vojne ujetnike, ki so jih barbari prodajali kot sužnje. Pri tem je posebej izpostavil primer Ilirika in Trakije, kjer so izgube prebivalstva zaradi vojnega ujetništva dosegle izredne razsežnosti. Moralna dolžnost kristjanov je, da z odkupom vojne ujetnike osvobodijo iz rok sovraž­ nikov, s tem preprečijo pobijanje moških in onečaščanje žensk, obnovijo družin­ sko življenje in vrnejo domovini državljane.34 Škofovo sklicevanje na altruizem kot najvišjo obliko človeške dobrote je posredna kritika dejanskih družbenih razmer in pravne ureditve v rimski državi: vojni ujetniki, ki so jih barbari zajeti in prodali rimskim trgovcem s sužnji, so iz vojnega ujetništva padli v suženjstvo. Če jih nihče ni odkupil, so ostati v tem položaju, brez izgledov, da bi na podlagi iuspostliminii pridobiti izgubljene pravice.35 Tudi pogledi akvilejskega škofa Kromacija, škofa v 31 Zosimus 5,29; prim. Grassi, Herbert: Der Südostalpenraum in der Militärgeographie des 4./5. Jahr ­ hunderts. V: Bratož (ed.), Westillyricum, 177—184. 32 Zosimus 5,37,1-2 in 5,45,5-6; PLRE II, 177 (Athaulfus). 33 Hieronymus, Epist. 123, 16 (ed. J. Labourt, Paris 1961, vol. 7, 92): Olim a mari Pontico usque ad Alpes lulias, non erant nostra, quae nostra sunt. Et per annos triginta fracto Danubii limite, in mediis Pasmam imperii regionibus pugnabatur. ... Praeterpaucos senes, omneš in captiuitate et obsidionegenerati... 34 Ambrosius, De officiis ministrorum 2, 70 (PL 16, 121): Summa etiam liberalitas, captos redimere, eripere ex hostium manibus, subtrahere neci homines, et maximě feminas turpitudini, reddere parentibus liberos, parentes liberis, eines patriae restituere. Nota sunt haec nimis lllyrici vastitate et Thraciae; quanti ubique venales erant toto captivi orbe, quos si revoces, uniusprovinciae numerum explere non posstnt...(A'más Ambrozij posreduje pretirano oceno števila vojnih ujet ­ nikov, ki naj bi preseglo celotno prebivalstvo ene province, se ponuja vzporednica z razmerami v času markomanskih vojn Marka Avrelija. Kot poroča Kasij Dion (71, 16, 2) naj bi Jazigi ob sklenitvi miru leta 175 vrnili Rimljanom 100.000 preostalih vojnih ujetnikov; prvotno število naj bi bilo precej večje, saj so številne prodali kot sužnje, mnogi so umrli ali pa jim je uspelo zbežati. O odkupu vojnih ujetnikov kot dolžnosti vernikov prim. tudi Ambrosius, Expositio in Psalmum ХСТТП, 8,41 (CSEL 62, 176). 35 K osvoboditvi vojnih ujetnikov z odkupom (redemptio ab hostibus) v rimskem pravu in v praksi prim. Kaser, Max: Das Römische Privatrecht. Zweiter Abschnitt. Die Nachklassischen Entwicklungen. München 21975, 129—130; Weiler, Ingomar: Die Beendigung des Sklavenstatus im Altertum. Ein Beitrag zur vergleichenden Sozialgeschichte. Stuttgart 2003, 218-237, zlasti 232-234. 256 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... mestu, ki je v Italiji prvo občutilo velike spremembe v panonskem prostoru, iz- hajajo iz načel krščanske etike, kakršne srečamo pri Ambroziju. Odkup vojnih u jetnikov od barbarov in njihova osvoboditev ne pomenita nakupa (emptid) v po- menu poslovnega dejanja, temveč njihovo osvoboditev oziroma odrešitev (re- demtio), pri čemer je ujetništvo pri barbarih primerjal z oblastjo hudiča (dominatio diaboli), odrešitev iz ujetništva sama na sebi pa spominja na vlogo Odrešenika (Kristus kor redemptor),36 Vojno ujetništvo je postavil v vrsto najhujših nesreč, kot s0 lakota, vojna in smrt; te nesreče se dajo omiliti, tako kot tudi barbarska nevarnost, z dobrimi deli in dejanji globoke vere.37 Kromacij je v prav redkih in malo konkretnih omembah vojnega ujetništva v pridigah videl v odkupu vojnih ujetnikov iz rok barbarov dejanje verske vsebine, primerljivo z rešitvijo duše izpod oblasti hudiča, kot glavno sredstvo pri tem pa je predvidel »nebeško orožje«, t.j. dejanja globoke vere. Niti Ambrozij niti Kromacij, ki sta se v poznem 4. stoletju oziroma na začetku 5. stoletja soočila z vprašanjem vojnega ujetništva, ne omo­ gočata vpogleda v to, ali je ta odkup temeljil le na privatni pobudi posameznikov, ki so to šteli za svojo moralno dolžnost, oziroma ali je cerkev že v tistem času razpolagala tudi z javnimi sredstvi za ta namen, ki so se v poznejšem času nabirala predvsem na podlagi oporočnih volil.38 Množičen pojav begunstva in vojnega ujetništva, ki je prizadel prebivalstvo pa­ nonskih provinc, je povzročil probleme, s katerim se je soočila državna zakono­ 36 Chromatius, Sermo 12,2—3 (CCSL 9A, 53, v. 22—33: ...Unde Romani qui de captiuitate barbarica, dato pretio, liberantur, non empti, sed redempti dicuntur ... lncurrerat enim bomo dudum dominationem diaboli, ueluti barbaricam captiuitatem ... ). Prim. Weiler, Die Beendigung des Sklavenstatus, 234. 37 Sermo 37,2 (CCSL 9 A, 165, 44-48): Quapropter inuocemus Dominum toto corde et totafide, ut nos ab omnipressura liberare dignetur, fame, hello, morte, captiuitate, ab omnique peticulo, ut nomen ipsius per omnia magnificare possimus, et dignis bonorum operum fructibus onusti, ad portům patriae caelestis peruenire mereamur. Prim. Tudi Sermo 16,4 (CCSL 9 A, 74): ... oremus Dominum toto corde, tota fide, ut nos de omni incursione hostium, de omni metu inimicorum liberare dignetur... Tueatur solita miseratione, repellat barbaras nationes, faciat in nobis quod sanctus Moyses dixit ad filios Israhel. Dominus pugnabit pro uobis et uos tacebitis (Ex. 14,14). Zelo splošna je aluzija v Sermo 43 (fragmentům) (CCSL 9A Supplementum, 616: Quid ergo potissimum est gentes barbaras corporali certamine deiecisse, an legiones nequitiarum spiritualium deuicissel). Na podlagi teh treh omemb jej. Lemarié (SC 164, 207 op. 5) datiral te tri pridige v čas po prvi Alarihovi invaziji jeseni 401 ali najbolj zgodaj v čas po Teodozijevi smrti. Prim. Lippold, Adolf: Westillyricum und Nordostitalien in der Zeit zwischen 364 und 455 unter besonderer Berücksichtigung Theodosius I. V: Bratož, Westillyricum, 17-28, zlasti 24—25. 38 Po zakonu cesarja Leona I. iz leta 468 {Codex Iustinianus 1, 3, 28 (izd. P. Krüger, 21—22) je bila ena od nalog škofov, da organizirajo odkup ujetnikov. Materialno podlago za odkup so predstavljala oporočna volila {legatum vel jideicomissum, quod redemptioni relinquitur captivorum). V primeru, da zapustnik ni določil osebe, ki naj bi opravila odkup ujetnika ah ujetnikov {redemptor), je prevzel škof dolžnost, da odkupi ujet ­ nike, pri čemer je moral po enem letu provincialnemu namestniku predložiti poročilo, koliko ujetnikov je odkupil in za kakšno ceno {numerus captivorum ... data pro bis pretia.,1). Ohranil se je fragment testamenta z volilom na papiru z otoka Mljeta iz 6. stol. (vir je od 2. svetovne vojne izgubljen), ki je vseboval tako volilo: quan\ti remanserint in auro solidi volo ut omnespro redemptione captwo\rum\...CA. Katičič, Radoslav: Litterarum studia. Književnost i naobrazba ranoga hrvatskog srednjovjekovja. Zagreb 1998,114 op. 386. 257 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK daja. Dva zakona cesarja Honorija s konca leta 408 (Codex Theodosianus 10, 10, 25 in Constitutio Sirmondiana 16) in en zakon s konca leta 409 (CTh 5, 7, 2, ki ga je Mommsen datiral v leto 408, po obsegu za več kot polovico skrajšana verzija 16. sirmondijanske konstitucije)39 so postavili pravila, kako reševati zapletene primere ki so očitno zavzeli množični obseg. Datumi teh zakonov kronološko sovpadajo z drugim Alarikovim pohodom v Italijo jeseni 408, vendar pa njihova vsebina v splošnem ustreza razmeram v razdobju po letu 400. Uvod v 16. Sirmondijansko konstitucijo meri na (domnevni) rimski vojaški uspeh, ki naj bi dal povod za objavo zakona. Ker noben drugi vir ne poroča o kakršnemkoli uspehu rimske vojske v tein času, je možno, da se za nenavadnim abstraktnim izražanjem (kaznovanje pov. zročiteljev javnega zla in maščevanje za prizadeto bolečino) skriva usmrtitev Stilihona in njegovih privržencev v poznem poletju in jeseni 408, zlasti zato, ker je isti dan (10. dec. 408) sprejeti zakon (CTh 7, 16, 1) razveljavil enega od Stilihonovih odlokov, njegovega predlagatelja pa označil kot državnega sovražnika.40 Krajši od obeh zakonov z datumom 10. dec. 408 izrecno omenja, da se nanaša na reševanje vprašanj, ki jih je sprožil množičen beg prebivalsta Ulrika (lllynciani) v druge province, ko je grozil barbarski napad.41 Kot poročata oba daljša zakona, so se pri tem prebivalci različnih provinc (Ilirika?) ne glede na spol, starost in druž­ beni položaj, znašli v eksistenčni stiski. Rimski državljani, ki so beguncem gmotno pomagali iz stiske ali jih kot vojne ujetnike odkupili, so si jih podredili in jim omejili svobodo do trenutka, ko bodo povrnili stroške za pomoč oziroma za od­ kup; v primeru, ko to ne bi bilo možno, bi prejemniki njihove »pomoči« dejansko postali njihovi sužnji. Cesar Honorij je izrecno prepovedal, da bi kdo izrabil stisko beguncev za to, da bi jih zasužnjil. Nihče jih ne sme zadrževati proti njihovi volji, pač pa jim mora dovoliti povratek v domovino.42 39 CTh 5, 7, 2 (izd. Th. Mommsen, 223—224), ki je bil sprejet v CI8, 50, 20 (izd. P. Krüger, 361). Naslovnik vseh treh zakonov je bil Praefectus Praetorio Italiae et Illyrici Theodorus; gl. PLRE II, 1086-1087 (Theodorus 9); Fitz, Die Verwaltung, 1347-1349. Prim. tudi Th. Mommsen, Prolegomena {Codex Theo­ dosianus 1/1), CLXX, ki v nadaljevanju (CCLXXXVIII) tudi CTh 5, 7, 2 datira v leto 408. O zakonih gl. Várady, Das letzte Jahrhundert, 225—232 (s kritično predstavitvijo starejših razlag); Matthews, John: Laying down the law: a study of the Theodosian Code. New Haven — London 2000, 134—138 (primerjava med Const. Sirmond. 16 in CTh V, 7, 2); kratko tudi Lotter, Premiki ljudstev, 132-133; 237; Sotinel, Iden ­ titě civique, 237. 40 Const. Sirmond. 16 (izd. Th. Mommsen, 920, v. 1—3: Punitis auctoribus mali publici laesorum quidem dolori dedimus ultionem, sed provincialibus nostris libertatis restituendae festinatione sentimus uno eodemque tempore armis et legibus consulendum. O Stilihonovem padcu in usmrtitvi njegovih privržencev poroča Zosimus 5, 34—35; PLRE I, 853—858 (Stilicho), zlasti 857. 41 CTó 10, 10, 25 (Mommsen, 546): Cumperlllyricipartes barbaricus speraretur incursus, numerosa incolarum manus sedes quaesivit externas, in cuius ingenuitatem adsidua petitorum solet libido grassari eique inliáte iugum servitutis inponere. lgitur praescribtum tua sublimitas recognoscat, ut lllyricianos omneš, quos patria complectitur vel alia quaelibet terra susceperit, petere non liceat. 42 Const. Sirmond. 16 (Mommsen, 920, v. 4—9) = CTh V, 7, 2 pr. (223, v. 1-4): Hinc denique bellorum curis mixta 258 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... Glede pomoči pri eksistenčni oskrbi beguncev z oblačili in hrano je cesar - tako kot Ambrozij in kasneje drugi krščanski pisci — apeliral na medčloveško solidarnost in krščansko etiko. Ne glede na obseg te pomoči zakon ni predvideval povračila te pomoči v kakršnikoli obliki.43 Težji problem je predstavljal odkup uje ujetnikov, zlasti zaradi njihove visoke cene: posameznik, ki je odkupil vojnega ujetnika, je od njega v skladu z veljavno pravno ureditvijo lahko zahteval povračilo kupnine, saj bi v nasprotnem primeru padel interes za odkupovanje ujetnikov. Če jz rok barbarov rešeni ujetnik ni mogel vrniti svojemu rešitelju plačanega zneska, je ta lahko zahteval, da s petletnim delom povrne stroške odkupa, pri čemer je ohranil, če je bil svobodnega stanu, po pravnem načelu iuspostliminii in priporo­ čilih klasičnih pravnikov (responsa vetrnim prudentium) svojo osebno svobodo.43 44 Daljša verzija zakona (Const. Sirmond. 16) apelira na tiste rešitelje iz ujetništva, ki bi se jim zdela petletna doba služenja prekratka v primerjavi z višino odkupnine. Upoštevajo naj nezanesljivost človeške usode (odkupljeni ujetnik bi lahko med predolgim služenjem umrl in ne bi povrnil stroškov odkupa), poleg tega naj se zavedajo, da z dejanji usmiljenja do drugih naredijo pred Bogom dobro delo sebi.45 Ker je očitno obstajala nevarnost, da bodo upravniki, zakupniki ali državni nadzorniki kršili to določbo, je cesar zagrozil s hudimi kaznimi (konfiskacija imetja, delo v rudniku ali izgon), ki jih bo v takih primerih odredil provincialni namestnik.46 Za bolj učinkovito izvajanje te določbe je cesar obvezal škofe bližnjih mest, že zaradi njihove moralne dolžnosti, prav tako kuriale sosednjih mest, da sodnike takoj obvestijo o primerih kršenja te določbe.47 V primeru neizvajanja do- ratio et salubris constitutio admonuitfaciendum, ut diversarum homines (promn)ciarum cuiuslibet sexus condicionis aetatis, quos bar(bari)ca feritas captiva necessitate transduxerat, invitos nem(o repineat, sed adpropria redire cupientibus libera sit facul(tas). 43 Navajamo bolj obširno utemeljitev v Const. Sirmond. 16 (Mommsen 920, v. 9—16): Quibus si quicquam in usum recupendarum virium vestium vel alimoniae dicatur inpensum, humanitati sit praestitum, nec maculet boni facü gloriam avara victualis sumptus repetitio, cum forsitan alimoniae istius mercedes operarum reddiderit conpensatio. Quod in examen venire non patimur, ne ad propria redire cupientes indecoris contentionibus retardentur. V CTh 5, 7, 2 (223, v. 4—5) je ta določba skrčena na stavek do repetitio. 44 Const. Sirmond. 16 (920, v. 16-921, v. 5): Exceptis his, quos quis barbaris vendentibus emisse docebitur, a quibus sta­ tus sui pretium propter utilitatem puhlicam emptoribus aequum est redhiberi: ne ingentis damni consideratio in tali necessitate positis negari faciat emptionem, et inveniamur, quorum libertati consuli voluimus, saluti potius obfuisse. Hos decet aut datum pro se pretium emptoribus restituere, aut labore, obsequio vel opere quinquennii vice referre beneficii, habituros incolumem, si in ea nati sunt, libertatem. CTh 5, 7, 2, 1 (223, v. 5—12) posreduje vsebinsko identično, vendar precej skrajšano verzijo te določbe, ki jo je kasneje prevzel CI 8, 50, 20. Prim. Kaser, Das Römische Privatrecht, 130 op. 9 (v rimskem pravu prvič predpisan odlog veljavnosti ius postliminii do trenutka vračila kupnine). 45 Const. Sirmond. 16 (921, v. 6 — 12); CTh 5, 7, 2 nima te utemeljitve. 46 Const. Sirmond. 16 (921, v. 16-25); precej krajše CTh 5,7, 2, 3 (223, v. 14 - 224, v. 1). 47 Const. Sirmond. 16 (921, 25-32: ... Christianae sacerdotes, vicinorum et proximorum locorum ecclesias retinentes, quorum moribus congruit effectus talium praeceptorum, curiales quoque proximarum civitatum ...) . CTh 5, 7, 2 posreduje vsebinsko skrajšano določbo, po kateri so bili za nadzor obvezam Christiani proximorum locorum 259 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK ločbe je provincialnim namestnikom in njihovim uradnikom zagrozil s kaznijo desetih funtov zlata (!). Da ne bi prihajalo do kršenja zakona, si morajo prizadevati vsi, po Const. Sirmond. 16 pa naj bi bila to še posebej skrb in dolžnost sodnikov j uradnikov.48 Cesarska zakonodaja se je pri reševanju vprašanja beguncev in odkupljenih vojnih ujetnikov opirala na tedaj še obstoječa strukture državne organizacije, ob tem pa je deloma vključevala tudi cerkveno organizacijo, predvsem škofe. Do­ ločbe predpostavljajo vračanje beguncev in rešenih vojnih ujetnikov na njihove domove, torej na ozemlje provinc ilirske dieceze. Ob dogodkih v začetku 5. stol so bile najbolj ogrožene obmejne province, zlasti Pannonia I in Valerija, manj pa obe provinci južne Panonije. Ker je zakon {Const. Sirmond. 16) za izvajanje zakona obvezal tudi »škofe sosednjih in bližnjih mest«, se postavlja vprašanje dejanskega izvajanja te naloge oziroma ohranjenosti virov iz pozne antike, saj iz obeh sever- nopanonskih provinc ni zanesljivo poznan v tem času niti eden škofijski sedež, v obeh južnopanonskih provincah pa samo štirje.49 Očitno je razvoj dogodkov prehiteval cesarsko zakonodajo, saj je bil trajen umik prebivalstva iz panonskih provinc v tem času, če sodimo po zapisih, bolj pogost pojav kot vračanje beguncev in rešenih vojnih ujetnikov v ogroženo do­ movino. Iz Panonije se v tem času niso umaknili samo pomembni posamezniki (kot na primer škof Amancij, ki se je po dvajsetih letih delovanja med provin­ cialnim prebivalstvom in barbarskimi pripadniki trietnične skupine v južni Valeriji vrnil v Akvilejo),50 temveč tudi organizirane skupine prebivalstva. Glavni cilj pre­ bivalstva, ki se je izseljavalo iz Panonije, je bila Italija. Za prebivalstvo Druge Panonije je bila kot zatočišče zanimiva tudi dalmatinska metropola Salona. Leta 425 je umrla v Saloni v starosti tridesetih let neka po imenu neznana pripadnica senatorskega stanu (clarissima femina civis Pannonia}, domnevno iz Druge Panonije, ki je prišla v Dalmacijo morda že v otroških letih, torej okrog leta 400.51 Okvirno v tem času je bila izvedena preselitev vojaškega tekstilnega obrata iz Basijan (Bas- sianae) vzhodno od Sirmija v dalmatinsko Salono.52 in curialesproximarum civitatum (kot v Const. Sirmond. 921, v. 29). Skrb in odgovornost škofov za to, da se rešeni vojni ujetniki varno vrnejo na svoje domove, je nato povzel CI 1, 4,11 (izd. Krüger, 40). 48 Const. Sirmond. 16 (921, v. 36^12; pred sanctio je apel na pretorijanskega prefekta Teodora, v. 32-35); v CTh 5, 7, 2 posebna odgovornost sodnikov ni navedena, prav tako manjka apel na pretorijanskega pre ­ fekta. 49 Bratož, Rajko: Razvoj organizacije zgodnjekrščanske cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja. Zgodovinski časopis 40,1986, 363-395, zlasti 384—385. 50 Lotter, Premiki ljudstev, 63; 198—199, op. 262; Bratož, Rajko: Amanzio, missionario aquileiese. V: Sca- lon, Cesare (ed.), Nuovo Liruti. Dizionario biografico dei Friulani 1. II medioevo. Udine 2006, 106-109. 51 Wilkes, John J.: A Pannonian refugee of quality at Salona. Phoenix 26,1972, 377—393. 52 Not. dign. occ. XI, 46 (Procuratorgynaecii Bassianensis, Pannoniae Secundae — translati Salonit). Prim. Milin, Mi­ lena: Bassianae. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 253-268, zlasti 257. 260 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... Izročilo o odhodu organiziranih skupin prebivalstva iz Panonije se nanaša na prenos relikvij mučencev iz panonskega območja v Italijo. Viri za to so skopi, v več primerih nezanesljivi, in niti zdaleč ne omogočajo tako zanesljivih sklepov, kot j ih za konec 5. stoletja omogoča izročilo o sv. Severinu in izselitvi večje skupine p rovincialov iz Obrežnega Norika. Za zgodnje 5. stoletja posreduje hagiografsko izročilo, seveda z vsemi potrebnimi zadržki, poročila o najmanj štirih premikih skupin prebivalstva iz panonskega prostora proti Italiji. Z dokajšnjo verjetnostjo moremo datirati v čas okrog leta 405 (pred Rada­ gaisovim vdorom) odhod organizirane skupine prebivalstva iz Skarbantije in even­ tualno tudi Savarije v Italijo. Gre za odhod skupine iz severne polovice Prve Pa­ nonije, vendar ne z obmejnega ozemlja ob Donavi. Kasnejši dodatek k spisu o mučeništvu škofa Kvirina iz Siscije, ki je bil v času Galerija usmrčen v Savariji (309),53 prinaša poročilo o odhodu krščanskega prebivalstva Scarbantije v Rim.54 pri tem uvodni stavek, ki govori o barbarskem vpadu in partes Uannoniae, s svojo vsebino spominja na Honorijev zakon s konca leta 408, ki omenja barbarski vdor per Uly rici partes. Ker barbarska skupina ni imenovana, je mogoče le okvirno dati­ ranje dogodka.55 Zapis moremo datirati v čas od 5. do 8./9. stoletja, pri čemer so bili izraženi tehtni argumenti za njegovo datiranje v zgodnji srednji vek.56 Odse­ litev krščanskega prebivalstva (populus Christianuš), pri kateri je prišlo do prenosa prestižnih relikvij domačega mučenca, je gotovo zajela znaten del prebivalstva in znaten del cerkvenih struktur. Izguba prebivalstva ni pomenila zatona mesta, saj se škofijski sedež prav v Scarbantiji — edini zanesljivo dokumentiran v severnem 53 BHL 7035; BHL Novum Suppl. 7035-7039. Prim. Gáspár, Dorottya: Christianity in Roman Pannonia. An evaluation of Early Christian finds and sites from Hungary. BAR 1010, Oxford 2002, 100—104; 116— 118; Bratož, Dioklecijanovo preganjanje, 38—40. 54 Facta autem incursione barbarorum in partes Pannoniae, populus Christianus de Scarabetensi urbe Bnmam fugiens, sanctum corpus beati Quirini episcopi et martyris afferentes secum deduxerunt. Quem via Appia miliario tertio sepelierunt in basilica Apostolorum, ubi Corpora principům apostolorum aliquando iacuerunt, id est Petri et Pauli, et ubi sanctus Sebastianus martir requiescit, in loco qui dicitur Catacumbas, aedificantes nomini eius dignam ecclesiam, ubi praestantur beneficia eius usque ad hodiemum diem. (po Roncaioli, Cecilia: S. Quirino di Siscia e la sua traslazione a Roma. Analisi critica delle fonti. Quaderni dell'Istituto di Lingua e Letteratura Latina (Univ. di Roma) 2-3, 1980-1981 (1983), 215-249, zlasti 232-234. To poročilo je skladno z elogijem v Martyrologium Hiero- nymianum, Iun. 4 (In Sabaria civitate Pannoniae Quirini episcopi', [item] Bomae in cimiterio Catacumbas via Appia miliario III. (Delehaye, Hippolyte - Quentin, Henri: Commentarius perpetuus in Martyrologium Hiero- nymianum. Acta Sanctorum, Novembtis II/2. Bruxelles 1931, 303). Prim. BHL 7035—7038; Egger, Der heilige Hermagoras, 52. Kvirinove relikvije so položili v mavzolej, ki nosi ime po aristokratinji Platoniji (Platoma), kjer je bila pokopana tudi neka Maximilla, ki je prišla iz Panonije. Gl. Pietri, Charles: Roma Christiana. Recherches sur l'Eglise der Rome, son Organisation, sa politique, son idéologie, de Miltiade á Sixte III (311-440). Roma 1976, 522-523. 55 Gl. op. 41. Prim. Lotter, Premiki ljudstev, 133 (izselitev pred Radagaisovim vdorom). 56 Roncaioli, S. Quirino di Siscia, 235-236, datira njegov nastanek »verjetneje v 8. ah 9. kot pa v 5. stol.«; anonimni avtor naj bi pri oblikovanju dodatka vzel za zgled seklepni del (explicit) v passio Basilidis Cirini Naboris et Nabori iz 8. ah 9. stoletja (BHL 1019—1020). 261 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK delu Panonije - omenja v času sinode v Gradežu okrog leta 579, torej več kot poldrugo stoletje kasneje. Organizirana skupina se je najverjetneje pomikala po najkrajši cestni povezavi prek Emone in Akvileje, ki je bila v primerih premikov iz Podonavja v Italijo tako rekoč neizogibna postaja na poti. Da je bil postanek skupine v Akvileji daljši, kaže obstoj čaščenja sv. Kvirina v mestu, kot ga potrjuje relikviarij iz Gradeža iz časa okrog leta 500, nanj pa kaže tudi kasnejše izročilo v liturgičnih koledarjih.57 Domnevati moremo obstoj še treh podobnih odselitev, pri katerih so organi zirane skupine odnesle relikvije domačih mučencev in s tem njihovo čaščenje prestavile v druge dežele. Pri tem se odselitev v nobenem primeru izrecno ne omenja, pač pa hagiografsko izročilo jasno kaže na panonski izvor relikvij. Ker gre za premik skupin iz Druge Panonije v Italijo, je upravičen sklep, da so se te skupine umikale pred nevarnostjo, ki je pretila z jugovzhoda in preprečevala umik v Makedonijo ali proti Bizancu. Tako nevarnost bi lahko predstavljal drugi Ala- rihov pohod v Italijo leta 408.58 Z območja Druge Panonije so v povsem neznanih okoliščinah zanesli v Rim posmrtne ostanke skupine Sandi Quattuor coronati, ki je bila usmrčena v času Dio­ klecijanovega preganjanja na območju Sirmija, najverjetneje v lem 303. O muče- niški skupini se je ohranilo izredno bogato izročilo, ki je izvorno panonskega na­ stanka nedoločljive starosti (5. ali 6. stol.?). Ker se skupina pojavlja že v najsta­ rejših zapisih s sredine 5. stoletja pod oznako rimskih mučencev, se zdi verjetno, da je tudi ta prenos potekal v zgodnjem 5. stoletju. Zaradi prenosa prestižnih re­ likvij se zdi upravičen sklep, da je tudi v tem primeru prišlo do organiziranega od­ hoda skupine prebivalstva z delom cerkvenih struktur v Rim. Izhodišče je bila to­ krat Druga Panonija, morda tudi južna Valerija.59 Hipotetično bi mogli povezati z odhodom ene skupine iz Cibal v Drugi Panoniji na zahod prinos relikvij in čaščenja tamkajšnejga mučence Poliona, ki je bil pokopan v Rimu, čaščen pa tudi v Ravenni.60 V Raveno so bile prenesene tudi relikvije mučenca Ursicina z ob­ močja Sirmija.61 Medtem ko so bile relikvije mučencev Kvirina in Poliona ter mučeniške sku­ pine Sandi Quattuor coronati prinešene v Rim, pa je bilo čaščenje skupine šestih 57 Roncaioli, S. Quirino di Siscia, 234; Bratož, Rajko: II cristianesimo Aquileiese prima di Costantino fra Aquileia e Poetovio (Ricerche per la storia della chiesa in Friuli 2). Udine 1999, 201 op. 31; 373. 58 Lotter, Premiki ljudstev, 134. 59 Guyon, Jean: Les Quattre Couronnés et l'histoire de leur culte des origines au milieu du IXe siede. Mélanges de l'Ecole francaise de Rome. Antiquité 87, 1975, 505—561, zlasti 559-560 (po njegovem mnenju naj bi prvotno passio Pannonica prinesli begunci iz Panonije v Rim šele v poznem 6. stoletju); prim. Bratož, Dioklecijanovo preganjanje, 51-53. 60 Bratož, Dioklecijanovo preganjanje, 56-57. 61 Bratož, Dioklecijanovo preganjanje, 49—51. 262 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU laikov z območja Druge Panonije in sosedstva (trije iz Singiduna v Prvi Meziji, dva iz Sirmija in eden iz Cibal) preneseno v Akvilejo in na območje akvilejske cerkve. Okoliščine prinosa teh relikvij, ki ga moremo datirati na konec prvega desetletja 5. stol., niso poznane. Tako kot v primeru skupine Sancti Quattuor coronati v Rimu je prišlo do srede 5. stoletja v Akvileji do »posvojitve« te skupine mučen- cev ki nastopajo odtlej v Akvileji in sosednjih cerkvah (Concordia, Forum Iulii) kot domači svetniki.62 Tudi navzočnost gotskih imen (^Athaulphus, Ulfius) v izročilu oglejske cerkve, ki se pojavljajo v povsem spremenjenem kontekstu (v legendi o sv. Mohorju in For- tunatu kot dva pripadnika mestne elite, ki sta sprejela krščanstvo), je verjeten odraz velikih premikov v panonskem prostoru, ki jih zaznamujejo barbarski vojaš­ ki pohodi in migracije provincialnega prebivalstva.63 Propad panonskega limesa vzdolž celotne zunanje meje Prve Panonije in Vale­ rije na razdalji od Dunajskega gozda do izliva Drave je povzročil globoke druž­ bene premike. Da so številni rimski vojaki v tem času dezertirali ter se preživljali z ropom in razbojništvom, kažejo zakoni iz leta 403 in 406, ki so odrejali smrtno kazen za dezerterje in za tiste, ki bi jim nudili skrivališče ali jih drugače podpirali.64 Poleg vojakov so odpovedali zvestobo rimski državi tudi pripadniki nižjih plasti prebivalstva, ki so se pridružili barbarskim plenilcem in se z njimi odselili v Galijo in - če sodimo po ljudstvih, katerim so se pridružili (Alani, Vandali, Kvadi oz. 62 Acta ss. Donati, Romuli, Sylváni, Vennsti et Hermogenis martyrům (BHL 2309); prim. Egger, Der heilige Her ­ magoras, 55-61; Bratož, II Cristianesimo Aquileiese, 71—72; isti, Dioklecijanovo preganjanje, 45-46. 63 BHL 3838 (Passio Hermagoras et Fortunati 1-3, Acta sanctorum Julii III, Paris 1867, 240F—241A); vse ­ binsko identično tudi BHL 3841 (Analecta Bollandiana 2, 1883, 311). Athaulphus nastopa v legendi iz 9. stol. kot pozitivna osebnost: kot gobavi juvenis..., jilius Ulfii, illustris et primi civitatis (sc. Aquileiae), ki je kot prvi med Akvilejci sprejel krščanstvo; potem ko ga je evangelist Marko krstil, je Ataulf čudežno ozdravel. Nato je njegov oče Ulfius skupaj s pripadniki svoje družine sprejel krščanstvo, čemur so sledili mnogi drugi (multitudo populi). Pod vplivom akvilejske ustanovne legende se je ime pojavilo v pozitivnem kon ­ tekstu v dveh bese dilih na istrskih tleh: (1) v tržaški Passio s. Servuli (BHL 7642; Athaulf kot vicarius provincialnega namestnika, ki se je dal krstiti) in v ponarejeni listini iz 12. stol., po kateri naj bi Faurentia regina, Ataulji Aquileiensis filia, obdarovala cerkev v Novigradu (Bratož, H Cristianesimo Aquileiese, 86, 208, 212). Historični Athauljus (PLRE II, 176-178) je lahko prišel v stik z Akvilejo v času pohoda iz Prve Panonije v Italijo v letu 409. Od redkih poznanih nosilcev imena Ulfius (ali podobno; gl. Egger, Der heilige Hermagoras, 59 in 82 op. 27) je lahko prišel v stik z Akvilejo le Got Ulphilas, ki je jeseni 401 skupaj z Alarikom ogrožal mesto, vendar je po Alarihovih porazih poleti 402 prešel na rimsko stran (Wolfram, Die Goten, 160) in je kasneje služil kot Honorijev vojaški poveljnik v Galiji (PLRE II, 1181). Pozitivno ovrednotenje obeh osebnosti v hagiografskem izročilu temelji morda na tem, da sta kasneje oba (po 410) postala rimska zaveznika (Ataulf se je 414 poročil z Galo Placidijo; Ulphilas je 411 zatrl uzurpacijo Konstantina III.). Prim. Bratož, II cristianesimo aquileiese, 44—47; Bratož, La chiesa aqui ­ leiese, 110-112. 64 CTh 7, 18, 11-14 (403) in CTh 7, 18, 15 (406; Mommsen 347-348). O naslovniku obeh zakonov iz leta 403 gl. (PLRE I, 406 (Hadrianus 2) in Fitz, Die Verwaltung Pannoniens, 1342-1345, o naslovniku za ­ kona iz leta 406 gl. PLRE II, 686f. (Longinianus) in Fitz, Die Verwaltung Pannoniens, 1345-1346. Prim. Demandt, Die Spätantike, 318-319. 263 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Svebi) — kasneje tudi v Španijo. Hieronim, ki jih omenja z obžalovanjem in zgro- ženostjo, jih označuje kot »panonske sovražnike« {hostes Pannonii).65 Ker se orne' njajo kot samostojna skupina, si moremo predstavljati, da so bili relativno številni in da so nastopali pri vojaških dejanjih organizirani v svoje etnične enote. Kot družbeni pojav je nastop »panonskih sovražnikov« primerljiv s predhodnim giba njem Bagavdov v Galiji ali circumcelionov v Afriki ter z uporniniki v severni Reciji (Vindelici) in Noriku (Nori) v letu 430/31, ki so izkoristili napad Jutungov 2a upor proti rimski državi, podobna gibanja pa se omenjajo tudi na balkanskem območju.66 »Panonski sovražniki« so opustili svojo identiteto pripadnosti rimskemu cesar­ stvu in stopili na pot oblikovanja novega ljudstva, ki se je po odhodu iz domovine izgubilo. Tudi kasneje se Panonci omenjajo kot avtonomna skupina, ki ni pred­ stavljala dela provincialnega prebivalstva, temveč je sodelovala z germanskimi in drugimi ljudstvi v njihovih političnih in vojaških dejanjih: kot taka skupina se omenjajo leta 458 v vojski, ki jo je cesar Majorijan rekrutiral med ljudstvi v sred­ njem Podonavju za vojno proti Vandalom,6' stoletje kasneje (na napisu iz leta 558) v seznamu pretežno germanskih ljudstev srednjega Podonavja, med katerimi je Martin iz Brage kot mladi misijonar (ok. 540) širil pravoverno krščanstvo.68 Uvr­ stitev te skupine v seznam ljudstev, ki so bila deležna misijona, kaže, da ti Panonci do srede 6. stoletja še niso bili pokristjanjeni ali vsaj ne vključeni v cerkveno organizacijo. S to skupino, ki nosi panonsko ime, bi mogli vzporejati še dve sku­ pini, ki sta bili vsaj deloma panonskega izvora in nastopata v virih 5. in 6. stoletja kot taki, ki sta živeli v konfliktnem razmerju do rimske države oziroma do kato­ liške cerkve. Prvo skupino, ki se omenja v celotnem srednjedonavskem območju, so pred­ stavljali v 5. in 6. stoletju skamari (scamaraě). Poreklo te skupine je podobno kot pri »panonskih sovražnikih; gre za ilegalne družbene skupine, v katerih so se pripad­ niki provincialnega prebivalstva povezovali z barbarskimi skupinami v razbojniške tolpe, ki so postale pribežališče za vsakovrstne odpadnike od države (ubegli sužnji, 65 Hieronymus, Pipist. 123, 16 (iz leta 409). Prim. Lotter, Premiki ljudstev, 2005, 28—29; 131; 182 op. 100. 66 Hydatius, Chronicon 93 in 95 (MGH AA 11, 22), Sidonius, Carmina 7, 233 (Norica bei/a); Stickler, Tirno: Aětius. Gestaltungsspielräume eines Heermeisters im ausgehenden Weströmischen Reich. Vestigia 54, München 2002, 189-190; Lotter, Premiki ljudstev, 14—15; 176 op. 44. Prim. za balkansko-podonavski prostor kratko Castritius, Helmut: Ethnogenetische Vorgänge am Ende der Antike: Unvollendete bzw. erfolglose Ethnogenesen. V: Bratož (ed.), Slovenija in sosednje dežele, 331-339, zlasti 337—338. 67 Sidonius, Carmina 5, 470-478 (v seznamu 18 ljudstev v podonavskih deželah in njihovem širšem so ­ sedstvu samo Panonijci [v. 475 Pannonius\ nosijo ime po tedaj še obstoječi rimski provinci). 68 Versus Martini Dumiensis episcopi in basilica (v. 13: Pannonius', MGH AA VI/2, 195); gl. Sašel, Jaroslav: Omemba Slovanov v pesmi Martina iz Brage na Portugalskem. Kronika 24, 1976, 151—158; Isti, Opera selecta, 740-745. 264 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU propadli kmetje, dezerterji, kriminalci, verski odpadniki in drugi). Skamari so pasoma dobili trdnejšo notranjo zgradbo, postali so vojaško učinkoviti in so v ösameznih primerih posegli celo v pomembne vojaške in politične dogodke. Tak p rimer je v začetku 6. stoletja njihov voditelj Mundo hunsko-gepidskega porekla, kj je v letu 505 nastopil kot kratkotrajni vladar (rex) območja ob izlivu Morave.7" Tako kot Pannonii so nastopili razvojno pot nove etnogeneze, ki ni privedla do nastanka novega ljudstva, saj je na območju provinc srednjega Podonavja in Bal­ kana najkasneje v drugi polovici 6. stol. propadla; ta družbena skupina se nazadnje omenja v langobardski Italiji v 8. stoletju.'1 Drugo skupino so sestavljali privrženci Fotinove herezije s središčem v Sirmiju, ki je doživela poraz v verskih bojih v sredini in drugi polovici 4. stoletja in je bila nato tudi prepovedana z zakonom cesarja Teodozija (380).72 Po tem času se na pa­ nonskem in širšem ilirskem območju redko omenja,73 pač pa nastopa pod imenom škofa Bonoza iz Naisa (pred 384) kot Bonozova herezija,74 ki je obstajala v Obrežni Daciji še v Justinijanovi dobi.75 Po letu 400 naletimo na vrsto obsodb Fotinove in Bonozove herezije, tako v Akvileji (okrog 400),76 v Rimu (okrog 407)77 69 Szádeczky Karđoss, S.: Scamarae, RE Suppl. XI, 1968, 1239—1242; prim tudi Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas, 54—55; Pohl, Walter: Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567—822 n. Chr. München 1988, 122—123; Rohr, Christian: Der Theoderich-Panegyricus des Ennodius. MGH Studien und Texte 12, Hannover 1995, 242—243 op. 60; Castritius, Ethnogenetische Vorgänge, 337. 70 Iordanes, Getica 300—301; prim. PLRE II, 767—768 (Mundo); PLRE III, 903-905 (Mundus). 71 Krähwinkler, Harald: Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts. Wien-Köln-Weimar 1992, 56 op. 133. 72 Fotinova herezija je bila prepovedana na prvi sirmijski sinodi 351 (Socrates 2, 29, 1-5; Sozomenos 4, 6), s Teodozijevim zakonom (CTh 16, 5, 6 (380)), na drugem ekumenskem koncilu 381 (Joannou, Périclěs- Pierre (ed.), Discipline générale antique (Il.-IX.Jh.), Pontificia commissione per la redazione del codice di diritto canonico orientale, Fonti, fase. IX, Grottaferrata 1962, 46) in na sinodi v Akvileji 381 {(Gesta conctl. Aquil., Epist. 2(10), 12 [CSEL 82/3, 324—325]). Prim. Cedilnik, Alenka: Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim. Balkansko-podonavski prostor v poročilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Sholastika, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija. Ljubljana 2004, 182-202 (prva sirmijska sinoda); Bratož, Rajko: Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. Jahrhundert, v: Bratož, Westillyricum, 299—366, zlasti 324—325; izčrpno Duval, L'extirpation de l'Arianisme, X, 343—345 in 372—379. 73 Ničeta de Remesiana, De rationefidei 2 (Burn, A.E.: Ničeta of Remesiana. His life and works. Cambridge 1905, 11—12; ostra obsodba te herezije »v skoraj vseh cerkvah« (ab omnibus fere ecclesiis). 74 O hereziji (teološki in zgodovinski vidik) gl. Zeiller, Jacques: Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l'empire romain. Paris 1918, 344—350; Schäferdiek, Knut: Bonosus von Naissus, Bo- nosus von Serdica und die Bonosianer. Zeitschrift für Kirchengeschichte 96, 1985, 162—178. Papež Innocenc se je v pismu škofu Marcijanu iz Naisa posvetil vprašanju klerikov, ki jih je posvetil škof Bonosus, vendar so po prepovedi te herezije prestopili v pravoverno krščanstvo. V primeru, da je bil njihov prestop iskren (... si eorum assertio fidem recipit veri ...), je papež priporočil, naj jih sprejmejo v ka ­ toliško cerkev (Innocentius, Epist. 16 [PL 20, 519-520]). 75 Iustinianus, Novella 11, 5 (535), z omembo obstoja Bonozove herezije (Bonosiacorum scelus) v škofiji Aquae. 16 Rufinus, Expositio symboli 1 (CCSL 20, 133, v. 17—21); Chromatius, Eractatus in Matthaeum 35,3 (CCSL 9A, 369, v. 50-57; škof omenja, da je okrog 400 še vedno (hodieque) obstajala nevarnost arianizma in Fotino- vega nauka per aliquantas ecclesiafi, prim. Bratož, Die Geschichte des frühen Christentums, 525—526, op. I inz 7>. 265 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK in Italiji (okrog 390—418),78 v Afriki (vrsta omemb pri Avguštinu)79 in Španiji 80 ne koliko pozneje tudi v Galiji (druga sinoda v Arlesu 442),81 istodobno je prišlo do ponovnih prepovedi herezij s cesarsko zakonodajo.82 Tako pogosto ponavljanje obsodbe herezije kaže, da verjetno ne gre le za kli šejska ponavljanja obsodb herezije, uvrščene v kataloge herezij, ki na Zahodu ni bila aktualna. V ozadju prepovedi bi mogli upoštevati kot možnost, da se je pre bivalstvo panonskega in temu sosednjega mezijsko-dačanskega območja (Prva Mezija, Obrežna in Sredozemska Dacija), ki je bilo predano tem nazorom, odselilo na zahod in tam v novem okolju izzvalo reakcijo na svoje versko prepričanje, ki za novo okolico ni bilo sprejemljivo.83 Med krščanskimi pisci v Galiji v 5. stol. je prezbiter Paulus panonskega porekla (natione ... Pannomus) objavil protiheretični in obenem asketski spis, v katerem je napadal Jovinijanovo herezijo, od katere je prevzemal svoje ideje Bonosus.84 Domnevati moremo, da je šlo pri migraciji nosilcev tedanjih heretičnih gibanj iz Panonije, ki se sicer nikjer izrecno ne omenja, za majhne skupine z območja južne Panonije s sosednjim mezijsko-dačanskim prostorom. Kot pri prenosih relikvij kažejo časovni indici na zgodnje 5. stoletje. Nosilci heretičnih gibanj pa­ nonskega in mezijsko-dačanskega porekla so poleg severne in srednje Italije do- 77 Innocentius, Lpist. 41 (PL 20, 607-608). V pismu, čigar naslovnik je bil Laurentius episcopus Seniensis (Siena in Etruriji in ne Sirmium, Siscia ali Senia v severni Dalmaciji; prim. Pietri, Roma Christiana, 919-920; PCBE 2/2, 1236 [Laurentius 7] in 1391 [Marcus 5]), poroča o fotinijancu Marku in njegovih verskih somišljenikih, ki so po izgonu iz Rima (dudum de Urbepulsus, verjetno po zakonu ĆT7 16, 5, 40 (407)) svojo aktivnost prenesli na ozemlje škofije, ki jo je vodil Laurentius Seniensis. Papež se je zavzel za takojšen izgon te heretične skupine. 78 Na območju severne Italije okrog 390 Filastrius, Diversarum haereseon liber 65 (CCSL 9, 244; obsodba Fotina) in v zgodnjem 5. stol. Ap(p)onius, In canticum canticorum 2 [35] (PL Suppl. 1, 830; proti Fotinu in Bonozu); o kronologiji obeh avtorjev prim. PCBE 2/1,168-169 (Apponius) in 817-819 (Filaster). 79 Augustinus, Lpist. 147, 19 (PL 33, 605; s sklicevanjem na Ambrozijevo polemiko proti privržencem Fotinovega nauka); De haeresibus 45 (CCSL 46, 312; proti Fotinu, ob sklicevanju na Epifanija in Filastrija); Sermo 71, 4; 71, 5; 244, 4; 246, 4 (PL 38, 447-448; 1150—1151; 1155, z zavrnitvijo fotinijancev); nekoliko bolj izčrpno Sermo 252, 4 (PL 38, 1174), kjer so pri prikazu sočasnih herezij fotinijanci, ki izhajajo iz Panonije (Photiniani... in Pannonid), predstavljeni kot ena najhujših herezij tistega časa. 80 Gennadius, De viris illustribus 14 (PL 58, 1068); španski škof Audentius naj bi v svojem izgubljenem pro- tiheretičnem spisu De fide adv. haereticos zlasti (speciali intentiond) napadel »fotinijance, ki se sedaj imenujejo bonozijanci« (Photinianos, qui nune vocantur Bonosiacip 81 Conal. Arelat. secundum, can. 16 in 17 (CCSL 148, 117). Galski škofje so predpisali pri vključevanju here ­ tikov v pravoverno cerkev dva različna postopka: za fotinijance ponovni krst (Photiniacos ... baptis(ari oportere), medtem ko je za bonozijance zadostovalo maziljenje in polaganje rok (Bonosiacos ... cum chrismate et manus impositione in ecclesia recipi sufficitp 82 CTb 16, 5, 65 (428); Novella Theodosii 3, 9 (438); v obeh primerih obsodba fotinijancev. 83 Duval, L'extirpation de l'Arianisme, X, 378—379; prim. tudi Pietri, Roma Christiana, 919—920. 84 Gennadius, De viris illustribus 75 (PL 58, 1102). Jovinijan je zavračal idejo o Marijinem večnem devištvu (devištvo in partu in post partum)’ , to je prevzel tudi Bonosus. Prim. Zeiller, Les origines, 349-350. 266 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU egli tudi južno Galijo, Španijo in Afriko. Sledi njihovega delovanja segajo vse v pozno 5. in celo 6. stoletje.85 3. Hunska dominacija in obdobje prevlade germanskih skupin postopno približevanje osrednjega poselitvenega območja Hunov rimski Pano­ niji in njihova vključitev v vojaške dogodke v zahodnem cesarstvu (425 v držav­ ljanski vojni na strani uzurpatorja Janeza proti Teodoziju II. in Gali Placidiji, 427 njihov odhod iz panonskih provinc »po petdesetletni okupaciji«, 432 v vojni na strani Aecija proti Gali Placidiji) in nato (433/434) njihova dejanska prilastitev dela panonskega ozemlja (provinca Valerija in pretežni del Druge Panonije, ne da bi pri tem prišlo do formalnega odstopa rimskega ozemlja), vse to je sprožilo veli­ ke spremembe v poselitvi panonskih provinc.86 Sobivanje je bilo očitno težko, pri­ hajalo je do incidentov in izbruhov nasilja, ki so vodili v zaostrovanje meddr­ žavnih odnosov.87 Postopoma se je oblikovala romansko-barbarska družba, v raz­ merah, ki so omogočale preživetje tudi posameznim pripadnikom višjih slojev provincialnega prebivalstva. Tak primer je Orestes, ki se označuje kot Pannonius, po poreklu očitno iz province Savije, ki je ostala v okviru Zahodnega cesarstva in jo hunska naselitev vsaj spočetka ni prizadela. Kot aristokratu panonskega izvora mu je bil omogočen vzpon tako na Atilovem dvoru, kjer je nastopal v najvišjih funkcijah (v letu 449 dvakratni Atilov poslanec v Konstantinopel, 452 v času Atilove invazije v Italijo njegov notariuš) kot na zahodnorimskem dvoru. Znanih je še nekaj pripadnikov številčno šibke, vendar vplivne elite provincialnega izvora, ki 85 Za Galijo gl. Sidonius, Epist. 6,12, 4 (firae Eotinianorum mentešg Avitus, Epist. 31 (MGH AA 6,2, 62, v. 16, kjer se omenja Bonosiacorumpestiš)', za Afriko gl. Vigilius iz Tapsa, Contra Arianos 3,3 (PL 62, 231, s kratko in natančno predstavitvijo Fotinovega nauka). V pismu, naslovljenem na španske škofe, je Gregor Veliki leta 601 zahteval, da morajo biti Bonosiaci, ki želijo prestopiti v pravovernost, ponovno krščeni, kajti nji­ hov predhodni krst je ničen zaradi zavračanja sv. Trojice (... cum ad sanctam ecclesiam ueniunt, bapti^antur, quia baptismum non /uit, quod in errore positi in sanctae trinitatis nomine minime perceperunt:, Gregorius Magnus, Registrum epist. 11, 52, 24—29 [CCSL 140A, 953]). Ta papeževa odredba pomeni poostritev v odnosu do pripadnikov te skupine, če primerjamo papeževo napotilo s sklepom druge sinode v Arlesu 442 (gl. op. 81). 86 Prim. Stickler, Aetius, 105-114 (s starejšo literaturo). Težišče hunske poselitve je bilo najverjetneje na ozemlju province Valerije. Notitia dignitatum Oc. 2, 28-34, ki je bila sestavljena v letih 425^130, v uvod ­ nem seznamu provinc ilirske dieceze te province ne navaja več. Vendar pa se v nadaljevanju omenja pro ­ vinca Valena ripensis ter njej pripadajoči dux in vojaške enote (Not. dign. occ. 1, 42; 5, 137; 33, 23). Na relativno šibko hunsko navzočnost v provinci Saviji kažejo redke hunske najdbe na ozemlju severne Hrvaške. Prim. Tomičič, Der Untergang, 266-268); Castritius, Barbari — antiqui barbari, 142—143. 87 Priscus, Erg. 2 in 6 (Blockley, R.C.: The fragmentary Classicising Plistorians of the Later Roman Empire I: Eunapius. Olympiodorus, Priscus und Malchus. Text, Translation and Historiographical Notes, ARCA 10. Liverpool 1983, 224—226, 230, komentar 379—380). 267 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK so zasedali visoka mesta v provincialni upravi ali z germanskimi velikaši tekmovali za vpliv na Atilovem dvoru.88 Domnevati moremo, da je prav v tem času prišlo do odseljevanja prebivalstva Valerije, ki je zavzelo tak obseg, da se je s premikom prebivalstva ime provinCe razširilo proti jugozahodu, predvsem na območje zahodnega dela Savije, v svoj okvir pa je zajelo tudi območje Emone kot najbolj vzhodnega mesta italske province Venetia et Histna. V Kozmografiji anonimnega geografa iz Ravene, vira j2 časa okrog leta 700, ki se na tem mestu sklicuje na avtorja iz vzhodnogotske dobe se je na tem področju razprostirala po obliki nenavadna Valeria, que et Media appellatur Provincia-. poleg seznama krajev ob Donavi od Akvinka do Singiduna (ki je mestoma nepopoln in v napačnem zaporedju), postavlja Kozmografija v to provinco tudi ozemlje ob Savi med Siscijo in Emono, ki je od območja Valerije najbolj oddaljen del panonskega prostora. Vzrok za prenos imena naj bi bilo preseljevanje prebivalstva iz najbolj ogroženih delov panonskega prostora ob Donavi na območje ob Savi, ki je bilo od meje najbolj oddaljeno.89 Ponujajo se analogije iz starejših obdobij (nastanek Avrelijanove Dacije na območju južno od Donave), v okvirno isti dobi (preseljevanje prebivalstva iz Britanije v galsko Are- moriko v 5. stoletju).90 Ob veliki verjetnosti prenosa imena Valerije na zahodni del Savije pa ni potrditve za hipotezo, da bi se prenesla na novo ozemlje upravna struktura, saj vsi viri, ki omenjajo upravno ureditev Panonije v drugi polovici 5. in v 6. stoletju, uporabljajo upravno terminologijo poznoantične dobe z nebistveno spremenjenimi imeni provinc.91 88 PLRE II, 81 (Orestes 2); prim. Lotter, Friedrich: Severinus von Noricum, Legende und historische Wirklichkeit. Stuttgart 1976, 266; Sašel Kos, Marjeta: Romulovo poslanstvo pri Atilu. Zgodovinski časopis 48, 1994, 285-295; Gračanin, Hrvoje: The Western Roman Embassy to the Court of Attila in A.D. 449. Byzantinoslavica 61, 2003, 53-74, zlasti 68-70; Weber, Ekkehard: Der letzte Statthalter von Noricum. Festschrift Gerhard Winkler Jahrbuch des Oberösterreichischen Musealvereins 149). Linz 2004, 277-283. 89 Prim. Tóth, Provincia Valeria Media, 197-220, s hipotezo, da je v ozadju prenosa imena preselitev prebivalstva z območja province Valeria ripensis na ozemlje med Siscijo in Emono okrog 430. Preselitev naj bi izvedel Aecij iz strateških razlogov. Anonim iz Ravene (Cosmographia IV 20, izd. J. Schnetz, 57—58), ki ob sklicevanju na vir iz 6. stol. (Marcomirus) kot edini vir omenja to ureditev panonskega prostora (P. superior, P. inferior, »dvodelna« Valeria), je pri tem provinco Savijo, na ozemlje katere naj bi bil prenesen del Valerije, izpustil. K imenu province Valerije prim. tudi Härtel, Reinhard: Die Provinz Valeria und das Fortleben ihres Namens im Mittelalter. Festschrift H. Balti (ed. K. Ebert). Innsbruck 1978, str. 275-282. K razlagi nejasnega odlomka v anonimovi Kozmografiji gl. Sašel, Opera selecta, 729—730; 739; Wolfram, Herwig: Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Wien - München 1995, 69-70; Wolff, Hartmut: Die Frage der Besiedlung des heutigen Slo ­ weniens im Lichte des Anonymus von Ravenna. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 97—106, zlasti 102-103. 90 Prim. Tóth, Provincia Valeria Media, 224; Lotter, Premiki ljudstev, 131—132. 91 Cassiodorus, Pđzfđe 3, 23, 2 (Sirmiensis Pannonia kot območje province Druge Panonije, vendar brez ozemlja mesta Bassianae v njenem vzhodnem delu); Variae 4, 49 in 5, 15 (Sama oziroma Suairia-, gl. 268 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU K zanesljivo dokumentiranim spremembam v poselitvi Panonije v Atilovi dobi moremo prišteti izgube ob hunskem zavzemanju in pustošenju mest Druge Pano- jnije v prvi in drugi Atilovi vojni proti vzhodnemu rimskemu cesarstvu. Posledica vojnih razmer je preselitev vrha državnih in cerkvenih struktur iz obmejnega Sirrnija v Solun.92 Na postopno umikanje organiziranih skupin prebivalstva z območja Sirrnija v makedonsko metropolo v času Atilovih pohodov, pa tudi v letih p° propadu hunske države, kažejo na posreden način prenosi relikvij iz Sir- ija na območje vzhodnorimskega cesarstva: v Solun so prenesli relikvije mučen­ ca Demetrija, v Konstantinopel pa relikvije mučenke Anastazije.93 Očitno je tudi dobo hunske dominacije preživel vsaj del rimske družbene elite, jb je našla neko obliko sožitja s pripadniki germanskih ljudstev. Iz te je izhajal asket Antonij Lirinški, rojen (ok. 470?) na območju ob Donavi in civitate Valeria (Sopiane ?) v družini, ki je po oznaki njegovega biografa Enodija pripadala druž­ benemu vrhu {splendor natalium... fulgor stirpis praecipuae ... decor sanguinis) z zvezami v sosedstvu (v Obrežnem Noriku).94 Škof Konstancij iz Lavriaka v obrežnem No­ riku je bil njegov stric, v nedoločljivi zvezi z njim je bil tudi Severin iz Norika (u. 482), ki se mu je Antonij kot osemletni fant pridružil v zadnjih letih njegovega življenja. Tako kot Antonij, ki se je po več vmesnih postajah nastanil na otoku Lirinum ob provansalski obali, se je tudi več njegovih rojakov odselilo na zahod: že eno generacijo pred tem Veoniantts, ki je prišel v Galijo kot vojni ujetnik. Več kot štirideset let je živel kot asket v Augustodunu, nato v Vieni (Vienna), kjer je umi kot ugleden predstojnik samostanske skupnosti.95 Castritius, Barbari - antiqui barbari, 138-140); Novella Iustiniani 11 (535) Secunda Pannonia); Iordanes, Po mana 218 {Pannonias duas, Valeria, Suavid). Prim. Lotter, Premiki ljudstev, 24; 31—32. 92 Novella Iustiniani 11,1 (Schoell-Kroll 94); prim. PLRE II, 123 (Apraeemius); Priscus, Fr. 11,3 (Blockley, The fragmentary Classicising Historians, 262, v. 32-37, zavzetje Sirrnija le omenja). O vprašanju hunskih vojnih ujetnikov prim. Bratož, Rajko: Die Beziehungen zwischen den ethnischen und konfessionellen Gruppen (Katholiken, Arianer, Heiden) im Ostalpen- und Mitteldonauraum im Lichte der schriftlichen Quellen. V: Probleme der frühen Merowingerzeit im Mitteldonauraum (ed. Jaroslav Tejral). Spysi Archeologického ústavu AV ČR Brno 19. Brno 2002, 73—98, zlasti 75—80. 93 Prenos relikvij mučenca Demetrija iz Sirrnija v Solun naj bi pripravil ilirski prefekt Leontius (PLRE II, 669 [Leontius 10]; gl. izčrpno Popovič, Die süddanubischen Provinzen, 95—102). O prenosu relikvij mučenke Anastazije v Konstantinopel okrog leta 460 gl. Lizzi Testa, Rita: Roma, Aquileia e Sirmium fra agiografia e fondazioni titolari, Antichitä Altoadriatiche 57, 2004, 243—272, zlasti 255—256. 94 Ennodius, Vita Antoni 7-11. Prim. Lotter, Premiki ljudstev, 31—32; 183—184 op. 112 (Sopianae kot naj ­ verjetnejša »civitas Valeria«; oznaka lege mesta pri Enodiju, circa Danubii fluminis ripas, bi sicer bolj ustrezala obdonavskemu Akvinku). Škof Konstancij iz Lavriaka je bil Antonijev stric {patruufl Ker je Antonij (pred 480) prišel po očetovi smrti kot osemletni fant (!) iz Valerije v Obrežni Norik k Severinu, ki se je zelo skrbno posvečal njegovi vzgoji in izobrazbi, moremo domnevati, da so obstajale zveze med Severinom in Antonijevimi starši. Prim. Pavan, DalTAdriatico al Danubio, 504; Lotter, Premiki ljudstev, 18-19; 178-179 op. 61-63 (z diskusijo o vsebini Severinove oznake inlustrissimus vir). 95 Van der Straeten, Joseph: Vie arrageiose de s. Léonien abbé ä Vienne en Dauphiné. Analecta Bollandiana 90, 1972, 119—136, zlasti 121 (napis na sarkofagu z opisom Leonianove življenjske poti: ... Sabarie 269 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Pripadniki višjega sloja in izobraženi kleriki panonskega porekla so izhajali - tako kot asket Antonij — iz urbanega okolja. Omembe mestnih naselbin, zlasti v obeh severnopanonskih provincah, so redke. Pri omembi »mogočnega Akvinka« (in zatem Sirmija) v panegiriku v čast cesarja Majorijana, ki ga je leta 458 spesnil Sidonij Apolinaris, ne smemo spregledati, da se pesnikovi verzi nanašajo na ce­ sarjevega deda, ki je bil leta 379 ob Teodozijevem nastopu njegov magister utriusque militiae in lllyricum, tako da poročilo ne more biti rezprezentativno za sredino 5 stoletja/6 Vendar pa se nanaša na ta čas (456/457) kratek Jordanesov opis novega naselitvenega področja Vzhodnih Gotov, v katerem je Panonija predstavljena kot dežela, ki se razprostira med Sirmijem in Vindobono, sicer pa jo krasijo številna mesta(!).* 96 97 Propad Panonije, zlasti njene družbene elite (nobilitaš), ob tem pa zlasti nasilje nad pripadniki klerikalnega stanu, postavlja Enodij na konec 5. stoletja, ko je prišlo do množičnega vdora germanskih ljudstev. Pri tem avtor kot najbolj na­ silne navaja Franke, Herule in Sase.98 99 V tem oziru se poročila pisanih virov raz­ hajajo z rezultati dosedanjih arheoloških raziskav, po katerih je antično prebi­ valstvo v provinci Valeriji izginilo že v času hunske dominacije, nekako v letih 430-440." Trije veliki vojaški dogodki vzhodnogotske dobe, Teoderikov pohod iz Druge Mezije prek obeh južnopanonskih provinc južne Panonije v Italijo (488/489), tako imenovana sirmijska vojna (504) in od leta 535 dalje v južnopanonskem prostoru nepoznan potek gotsko-bizantinske vojne, so povzročili gotovo izgube med pro­ vincialnim prebivalstvom, ki jih težko ocenimo, h katerim moramo prišteti tudi posledice kuge v letih 542/543.100 Kasiodor in drugi avtorji, ki slikajo poselitev Pannonie ortus, a barbaris captivatus, Gallorum finibus devemt...'). Prim. Pavan, DalTAdriatico, 503-504 (s hipo ­ tetičnim datiranjem Leonianovega prihoda v Galijo v leto 472, v zvezi s pohodom Videmerove skupine Gotov iz Panonije v Italijo in nato v Galijo). 96 Sidonius, Carmina 5, 107—109 tPannomae qua Martiapollet Acincus, lllyricum rexisse solum cum tractibus Histri huius avus..fi prim. PLRE I, 537 (Maiorianus); Fitz, Die Verwaltung Pannoniens, 1251—1252. 97 Iordanes, Getica 264 (Ornatapatria civitatibusplunmis, quarumprima Syrmis, extrema Vindominá). 98 Ennodius, Vita Antoni 12-13. Prim. Pavan, DalTAdriatico, 507—508; Bratož, Die Beziehungen, 84; Lotter, Premiki ljudstev, 30-31; 138. 99 Za celotni severnopanonski prostor gl. Müller, Der Untergang der Antike, 245; za Aquincum Zsidi, Aquincum, 215; za Brigetio Borhy, Brigetio; za Gorsium Fitz, Gorsium. V: Sašel Kos - Scherrer, The autonomous towns... Pannonia II, 202; za Sopiane Gábor, Olivér - Kárpáti, Gábor — Lengvári, István - Pozsárkó, Csaba: Sopianae. V: Šašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 269—294, zlasti 287. 100 Schwarcz, Andreas: Der Nordadria- und Westbalkanraum im 6. Jahrhundert zwischen Goten und Byzantinern. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 59—71, zlasti 69-70; o velikih izgubah prebivalstva na področju Sirmija zaradi vojne, kuge in lakote, poroča Prokopios, Historia arcana 18, 18—19; gl. Grmek, Mirko: Les conséquences de la peste de Justinien dans Tlllyricum. Acta XIII congressus internationalis archaeologiae christianae (ed. Nenad Cambi, Emilio Marin), vol. II. Cittá del Vaticano - Split 1998, 787- 794. 270 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... panonskega prostora v tej dobi (zlasti Jordanes in Prokopij), posredujejo podobo juočno barbarizirane dežele. Kljub temu je sestavljalo romansko prebivalstvo provincialeř) v obeh južnopanonskih provincah številčno najmočnejšo skupino.11'1 Romani so bili navzoči v vseh družbenih slojih, tudi vodilnih (defensores, curiales, possessores), prav tako je bil romanskega izvora del najvišjih funkcionarjev (kot na primer vir illustris Severinus). Očitno so v obeh južnopanonskih provincah v tej dobi tako poznoantična družbena in ekonomska ureditev kot uprava in sodstvo Še vedno obstajali in delovali v skladu z možnostmi, prav tako je obstajala v sicer zelo zmanjšanem obsegu cerkvena organizacija.101 102 Skupaj z romanskim prebival­ stvom je prebival na ozemlju Panonije in v neposrednem sosedstvu kak ducat barbarskih skupin. Njihov položaj je bil v odnosu do romanskega prebivalstva opredeljen glede na njihovo veroizpoved, ki je bila v soodvisnosti od trajanja nji­ hovega prebivanja na ozemlju rimske države {barbari — antiqui barbari) ali pa od njihovih posebnih zadolžitev. Polietnična zgradba družbe z istočasnim obstojem različnih verskih skupin je omogočala oblikovanje v mnogih ozirih »mešane« družbe, v kateri nobena skupina ni bila posebej izpostavljena nasilju ali celo pri­ siljena v izselitev.103 104 Za pravni in družbeni položaj neke skupine je bila odločilnega pomena njena verska pripadnost, ki je omogočala ali preprečevala sklepanje za­ konskih zvez s pripadniki drugih skupin. Med presenedjivimi podatki, ki jih prinaša seznam 14 poganskih ljudstev v panonskem prostoru, med katera je Mar­ tin iz Brage v mladih letih širil pravoverno krščanstvo, spada tudi omemba Pano- nijcev kot skupine, ki ji je kasnejši škof iz Brage posvetil svoja misijonska pri­ zadevanja. Ta omemba dopušča sklep, da je obstajala skupina prebivalstva pro­ vincialnega izvora, ki ni bila pokristjanjena in je bila v tem oziru bliže »barbarom« kot pravovernim Romanom. Slednji so načeloma sklepali zakonske zveze samo s pravovernimi kristjani, zato moremo videti v teh Panoncih posebno, od ostalega provincialnega prebivalstva ločeno romansko skupino.1 Edina pomembna in zanesljivo dokumentirana izselitev Panonijcev v Italijo, ki je primerljiva z izselitvijo provincialnega prebivalstva iz Obrežnega Norika v letu 101 Cassiodor, Variae 3, 24 (Romani per Pannoniam constitutip, Variae 5, 14, 1 (provinciales nostri v Saviji); Ve- nantius Fortunatus, Carmina 5, 2, 21 opisuje izvor Martina iz Brage iz »kviritskega«, torej rimskega dela Panonije (Pannoniae, ut perhibent, veniens e parte Quiritiš). O poselitvi Panonije v prvi tretjini 6. stol. prim. Sašel, Opera selecta, 754—757; Castritius, Barbari — antiqui barbari, 140-146. 102 Schwarcz, Der Nordadria- und Westbalkanraum, 68-69; Lotter, Premiki ljudstev, 31—32; 184—185. O cerkveni organizaciji v tej dobi (dva škofa iz Siscije sta se udeležila salonitanskih sinod v letih 530 in 533) gl. kratko Bratož, Razvoj organizacije, 377—378; 384. O zgodnjekrščanskih najdbah na območju južne Panonije v 5. in 6. stol. gl. Migotti, Evidence for Christianity, 102. 103 Sašel, Opera selecta, zlasti 755-756; Castritius, Barbari - antiqui barbari. 104 Prim. op. 68; Castritius, Barbari - antiqui barbari, 145 (avtor poudarja, da so bile izjeme od tega načela prav redke in povezane s posebnimi dovoljenji). 271 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK 488, je potekala skupaj z langobardskim pohodom v Italijo leta 568. Langobardom se je ob tej priložnosti priključila »množica raznovrstnih ljudstev«. Med šestituj skupinami, ki jih poimensko navaja Paval Diakon, sta bili tudi dve skupini pro- vincialnega prebivalstva, Pannonii in Norici. Tako kot druge »barbarske« skupine (Gepidi, Bolgari, Sarmati in Svebi) sta tudi obe »provincialnoromanski« skupini vse do dobe Pavla Diakona oziroma njegovega zapisa (okrog 790, torej več kot dve stoletji po preselitvi v Italijo) obdržali svojo etnično identiteto in sta živeli v svojih naselitvenih skupnostih.105 Ta panonska skupina še po več kot dveh stolet­ jih prebivanja v tedanji Italiji (z izrazito številčno prevlado romanskega katoliškega prebivalstva) ni razvila občutka pripadnosti »Romanom« oziroma ni pokazala pri­ pravljenosti, da bi se asimilirala v italském romanskem okolju. V tem se bistveno loči od skupine Romanov, ki so se leta 488 izselili iz Obrežnega Norika. Slednji so dobili prebivališča v različnih delih Italije in so se nato kot etnična skupina asi­ milirali. Njeno jedro je na območju Neaplja gojilo izročilo o Severinu in utrdilo njegovo svetniško čaščenje v novi domovini.106 4. Zadnje obdobje odseljevanja iz Panonije v času avarsko-slovanske okupacije Avarska okupacija panonskega prostora in z njo povezan vdor Slovanov v ce­ lotni Ilirik sta povzročila izgube prebivalstva, ki so po razsežnosti primerljive z onimi v 5. stoletju. V posameznih primerih, kot ob predaji Sirmija v letu 582, je bil od lakote izmučenemu prebivalstvu na podlagi sporazuma med bizantinsko drža­ vo in Avari omogočen odhod na ozemlje bizantinske države.107 V več drugih primerih ta možnost verjetno ni obstajala (če sodimo po analogijah iz balkanskih provinc). Z izpraznitvijo mest je propadla tudi lokalna oblast in civilna uprava, ki je, kot v primeru Sirmija, slabo delovala. Obstajali so še ostanki cerkvene orga- 105 Paulus Diaconus, Historia Hangobardorum 2,26; prim. tudi Hist. Hangob. 2,8 (na pohodu v Italijo se je Lan ­ gobardom pridružila vulgi promiscui multitudo). Avtor poroča kasneje o ostankih bolgarske skupine, ki je prišla okrog leta ok. 663/664 iz Karantanije v Italijo (Hist. Hang. 5, 29); tudi ta skupina, ki se je naselila na območju Beneventa in je postala dvojezična, je več kot stoletje kasneje v času Pavla Diakona imela lastno identiteto. 106 Eugippius, Vita Severini 44, 7; Evgipij, Življenje svetega Severina (izd. Rajko Bratož), Ljubljana 1982, 294-301; 407^109. 107 Menander Protector Jlg. 66 oziroma 27,3 (Blockley, R.C.: The History of Menander The Guardsman. Introductory Essay, Text, Translation and Historiographical Notes. Liverpool 1985, 240); Johannes iz Efeza, Cerkvena zgodovina 6, 32 (nemški prevod odlomka iz sirskega jezika v: Dietz, Schriftquellen, 63); Theophilaktos Simokates 1, 3. Grški napis iz časa obleganja Sirmija je objavil Noll, Rudolf: Ein Ziegel als sprechendes Zeugnis einer historischen Katastrophe (Zum Untergang Sirmiums 582 n. Chr.). Anzeiger der phil. -hist. Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 126, 1989 (1990), 139-154. Prim. tudi PLRE III, 1177-1178 (Solomon 4); 1303 (Theognis 2). 272 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... Racije, vendar pa je v tem času na ozemlju Panonije dokumentiran obstoj le prav redkih škofijskih sedežev. Med udeleženci sinode shizmatičnih škofov oglejskega patriarhata v Gradežu v sedemdesetih letih 6. stoletja se omenja Vigilius iz Scar- bantije, edini po imenu poznani škof iz severne Panonije v celomi antični dobi.1"8 Omemba je presenedjiva glede na historične okoliščine v tem času. Škof se v času maranske sinode (590) ne omenja več, zato je upravičen sklep, da je ta škofijski sedež pred 590 propadel, v kakršnikoli obliki je pred tem obstajal.* 109 Med panon­ skimi škofijskimi sedeži je do leta 582 obstajal Sirmij, ki se v poročilih o obleganju jn padcu mesta ne omenja. Po izpraznitvi mesta in njegovi predaji Avarom je ta Škofijski sedež obstajal morda kot begunska ustanova. Na podlagi več indicev je bila postavljena domneva, da je bil kraj njegovega pribežališča Risinium (Risan v Boki Kotorski) v provinci Prevalitani.110 Domneve se ne da zanesljivo potrditi. Avarskemu zavzetju Sirmija 582 je sledilo v zahodnem Iliriku obdobje silovitih slovanskih vpadov s ciljem trajne naselitve, zaradi katerih je romansko prebival­ stvo pod vodstvom škofov iskalo zatočišče v varnih predelih države. V takem pri­ meru se je odprlo zapleteno vprašanje odnosa med ubežnim škofom in škofom gostiteljem, ki je na ozemlju pod svojo jurisdikcijo sprejel ubežnega škofa, z njim pa praviloma tudi njegovo cerkveno skupnost ali vsaj njen vodilni del. Vprašanju los Na 17. mestu (v 1. seznamu udeležencev) kot Vigilius Scaravansiensis oziroma na 18. mestu (v 2. seznamu udeležencev) kot Vigilius episcopus Caravaciensis/Scaravaciensis (Wolff, Hartmut: Die Kontinuität der Kirchenorganisation in Raetien und Noricum bis an die Schwelle des 7. Jahrhunderts. V: Boshof - Wolff, Das Christentum im bairischen Raum, 1994,1-27, zlasti 26). 109 Podpis v seznamu udeležencev gradeške sinode je postal izhodišče za najmanj tri možne razlage: (1) škof Vigilius naj bi se leta 568 pridružil skupini provincialnega prebivalstva, ki je skupaj z Langobardi odšla v Italijo; okroglo eno desetletje naj bi prebival v Akvileji oziroma Gradežu kot begunski škof (Pohl, Die Awaren, 233; Gömöri, Jánoš: Scarbantia. V: Sašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia I, 81-92, zlasti 87); (2) Vigilij naj bi kot begunski škof prebival na vzhodnem območju oglejskega patriarhata, najverjetneje na Sv. Hemi v južnem Noriku (Karwiese, Stephan: Von der ecclesia Petenas zur ecclesia Petenensis. Neue Überlegungen zur Frühzeit der Salzburger Kirche. Mitteilungen des Institiuts für Österreichische Geschichtsforschung 101, 1993, 228-280, zlasti 248—255); (3) Škofijski sedež naj bi obstajal v Scarbantiji tudi po 568, Vigilij naj bi se udeležil gradeške sinode kot škof tega mesta (z različnimi niansami Toth, Endre: Vigilius episcopus Scaravaciensis. Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 26, 1974, 269—275, zlasti 274—275; Toth, Endre: Das Christentum in Pannonien bis zum 7. Jahrhundert nach den archäologischen Zeugnissen. V: Boshof — Wolff, Das Christentum im bairischen Raum, 241—272, zlasti 256; Wolff, Die Kontinuität, 19). 110 Sirmijski škof naj bi bil Sebastianus Risiniensis, ki mu je Gregor Veliki pisal v letih 591 in 595 in mu ob tem ponudil vakanten škofijski sedež na Siciliji (Gregorius Magnus, Vegistrum epist. 1,27 in 5,40 [CCSL 140, 35 in 318]). Prim. Zeiller, Les origines, 146—147; Waldmüller, Lothar: Die ersten Begegnungen der Slawen mit dem Christentum und den christlichen Völkern vom 6. — 8. Jh. Die Slawen zwischen Byzanz und Abendland, Enzyklopädie der Byzantinistik 51. Amsterdam 1976, 189; Lotter, Premiki ljudstev, 140. Drugačno razlago je predložil Popovič, Vladislav: Le dernier évéque de Sirmium. Revue des études augustiniennes 21, 1975, 91-111, zlasti 110, s hipotezo, da se je sirmijski škof leta 582 umaknil v Rim. Ta škof naj bi bil vodja skupine beguncev, ki je prinesla v Rim relikvije in obenem izvirno panonsko verzijo izročila o mučeniški skupini »Passio ss. quattuor coronatorum« (prim. op. 59). 273 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK sta se posvetili tako država kot Cerkev. Poseben odlok, čigar besedilo se ni ohranilo, je izdal leta 591 cesar Mavrikij. V njem je odrejal, da morajo škofje, ki So ostali na svojih mestih, materialno pomagati begunskim škofom, da lahko preži vijo.111 Papež Gregorij se je na škofe v Iliriku obrnil s prošnjo, da pomagajo sobratom v stiski in — v skladu s cesarskim odlokom — na svojem ozemlju sprej mejo ubežne škofe ter jim omogočijo preživetje. Pobegli škofje po papeževem zatrjevanju ohranijo svoje škofovsko dostojanstvo, vendar pa ne pridobijo pravic na novem ozemlju in s tem zmanjšajo oblasti škofa gostitelja.112 Po taki ureditvi na ozemlju obstoječih škofij ne bi mogli nastati novi škofijski sedeži. Ne le papeževo priporočilo, tudi sklepi cerkvenih zborov nastajanju "provizoričnih" škofijskih sedežev pod vodstvom ubežnih škofov niso bili naklonjeni, pač pa bi bilo možno le načeloma začasno, v praksi pa trajnejše zadrževanje begunskih škofov.113 V duhu teh načel, ki temelji na sklepih sinod 4. stoletja (Ankira 330, Antiohija 341) so bili formulirani kanoni drugega trulanskega koncila 691/2, ki se nanašajo na vprašanja cerkvene ureditve v 6. in 7. stoletju, ko je morala marsikje cerkev zaradi pogostih barbarskih vpadov delovati v izrednih razmerah. Število obveznih letnih sinod je bilo zmanjšano od dveh na eno samo.114 Kleriki, ki so pred barbarskim napadom zbežali na ozemlje druge škofije, so se morali po koncu nevarnosti takoj vrniti domov.115 Škof, ki je pribežal na ozemlje druge škofije, tam ni smel javno nastopati, sicer bi lahko izgubil škofovsko dostojanstvo.116 Škofje, ki so zbežali pred barbari, so ohranili svojo čast in dostojanstvo ter pravice za področje svoje, torej začasno izgubljene škofije (vključno s posvečevanjem duhovnikov),117 niso pa pridobili pravic na ozemlju škofije, kjer so se zadrževali. Te uredbe so varovale obstoječo cerkveno ureditev: zadrževanje ubežnega škofa na ozemlju druge škofije je bilo mogoče kot začasna ureditev. Le v primeru izpraznjenih škofijskih sedežev bi zadrževanje begunskega škofa lahko postalo trajno.118 111 Vsebino cesarjevega odloka razkriva Gregorijevo pismo škofom v Iliriku iz leta 591 (Registrum 1, 43, 2-7, CCSL 140, 57): ... iussum fuisse ut episcopos, quos epropriis locis hostilitatis furor expulerat, ad eos episcopos qui nunc usque in locis propnu deguntpro sustentatione ac stipendiis praesentis esse uitae iungendos. 112 Registrum 1, 43, 12-23 (CCSL 140, 57): Oportet ergo uos ... et imperialibus etiam iussionibus consentire, quatenus fratres coepiscoposque nostros, quos et captiuitatis diuersarumque necessitatum angustiae comprimunt, debeatis consolandos conuiuendosque uobiscum in ealesiasticis sustentationibus libenter susápere, non quidem ut per communionem episcopalis throni dignitas diuidatur, sed ut ab ecclesia iuxtapossibilitatem sufficientia debeant alimenta pempere ... Nullam quippe eis nos in uestris ecclesiis auctoritatem tribuimus, sed tarnen eos uestris solaciis contineri summopere hortamur. 113 Halkedonski koncil (kanon 5) je ponovno potrdil za škofe in klerike prepoved prehajaja iz ene škofije v drugo in je razglasil za neveljavno vsako posvetitev, ki je ne bi opravil za to pristojen domači škof (Joannou, Discipline générale antique, 74—75). 114 Kanon 8 (Joannou, Discipline générale antique, 135-136). 115 Kanon 18 (Joannou, Discipline générale antique, 149-150). 116 Kanon 20 (Joannou, Discipline générale antique, 152). 117 Kanon 37 (Joannou, Discipline générale antique, 171—172). 118 Prim. op. 111. 274 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU primerjava urejanja begunskega vprašanja v zakonih cesarja Honorija (408) z reševanjem podobnega vprašanja v času cesarja Mavrikija in papeža Gregorija I. (591) kaže na bistveno spremenjene razmere. Medtem ko je bilo v začetku 5. stoletja aktualno reševanje materialnega in pravnega položaja posameznikov, ki ga je regulirala država, cerkev pa je bila v nekem smislu le povabljena k sodelovanju (nadzor nad potekom), pa so v letu 591 reševali vprašanje preživetja celotnih nbežnih cerkvenih skupnosti s škofi na čelu. Cesar in papež sta zagovarjala iden­ tične poglede na reševanje razmer, do razlik pa je prihajalo pri njegovem praktič­ nem izvajanju. Te razlike odražata dva primera iz Zahodnega Ilirika v času Gregorij evega pontifikata. V letu 599 se je škof Janez iz Panonije, najverjetneje kot begunec pred slovanskim vpadom proti Istri, nastanil v kastelu z imenom Nouas (dan. Novigrad) na zahodni istrski obali. Nastopil je kot katoliški škof na ozemlju, ki je pripadalo shizmatičnemu škofu iz Tergesta, ob tem pa je območje svoje jurisdikcije začasno razširil na okrog 30 kilometrov oddaljeno skupnost v Kopru (Insula Capritanđ), ki se je večinsko opredeljevala za katoliško stran. To ureditev, ki je bila v škodo shiz- matičnega tržaškega škofa, je papež Gregorij podprl.119 Njegovo ravnanje kaže na praktično prevlado cerkveno-političnih interesov nad deklariranimi načeli. Ne le, da je dal prednost begunskemu škofu katoliške opredelitve, še več, njegovo ozem­ lje je nameraval podrediti katoliškemu ravenskemu nadškofu in ga s tem izločiti iz shizmatičnega oglejskega patriarhata.120 V drugem primeru pet let kasneje, ko sta bila tako begunski škof kot škof gostitelj pravoverna, se je papež držal načela iz le­ ta 591. Ko se je škof Johannes iz Evroje v Epiru v letu 604, najverjetneje pred Slovani, zatekel na otok Krf (Corcyra) in v tamkajšnjem kastelu Kassiope poskušal ustanoviti svojo škofijo, je papež Gregor v pismu cesarju označil njegovo posto­ panje v škodo domačega škofa kot protizakonito in moralno neprimerno.121 Oba primera preselitve škofov na območju Zahodnega Ilirika kažeta, da so bili v takih primerih spori na relaciji begunski škof - škof gostitelj skorajda neizogibni in da so na potek njihovega reševanja vplivali različni dejavniki; v nekaj poznanih primerih na območju dan. Švice podobni premiki niso povzročili sporov.122 Kot 119 Pegistrum 9, 156, 2—6 (CCSL 140A, 712): Patores ad nospraesentium ille uir clarissimus atque ille defensor uenerunt, asserentes quia in castello quod Nonas diátur episcopus quidam Iohannes nomine de Pannoniis neniens fuerit constitutus, cui castello eorum insula quae Capritana dicitur erat quasi per diocesim coniuncta. 120 Registrum 9,156, 23-40 (CCSL 140 A, 712-713). 121 Registrum 14, 7 in 14, 8 (CCSL 140 A, 1074—1076); Margetić, Lujo: Gregorio I - papa politico. Živa antika 29,1979,269-274, zlasti 274. 122 En poznani primer v provinci Maxima Sequanorum (na območju dan. zahodne Švice) iz nekoliko zgodnejše dobe ni povzročil nobenih sporov. Po preselitvi škofa iz Vindonise (Vindonissd) v Aventik {Aventicum'j je le-ta nosil naslov obeh škofijskih sedežev (Vindonissensis in Aventicensis). Po drugi preselitvi iz Aventika v Lousanne (Lx)usonna ah Lausanne!) je nosil škof tudi naslov tega mesta. Škof in kronist Marij 275 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK področje umika skupnosti iz Panonije moremo v tem času domnevati predvsem severovzhodno in vzhodno obalo Jadrana (Istra, obala Dalmacije, predvsem metropola Salona), vendar pa nam ohranjeni viri (predvsem večkrat težko časovno določljivi napisi) ne omogočajo nobenih zanesljivih sklepov o posameznih pre- mikih.123 Odkup vojnih ujetnikov in prizadevanje za rešitev relikvij domačih mu- čencev, ki se v 5. stoletju pogosto omenjata v panonskem prostoru, sta postala aktualna v prvi polovici 7. stoletja na obali vzhodnega Jadrana.124 Kljub propadu vseh škofijskih sedežev v panonskem in v skoraj celotnem ilirskem prostoru do okrog leta 600 so še po tem času obstajali ostanki antične poselitve in cerkvenih struktur.125 5. Zaključek Ce strnemo razvoj provincialnega prebivalstva panonskih provinc v več kot dvestoletni dobi od zadnje četrtine 4. do konca 6. stoletja, se kažejo v celoti nje­ gove velike izgube. Ker nimamo na razpolago nobenih numeričnih podatkov, so se je podpisal na sinodi v Máconu 585 kot Marius episcopus ecclesiae Auenticae, v kasnejšem zaznamku o njegovi smrti v letu 601 (v Annales Fausonnenseš) pa se označuje kot Marius Aventicensis seu Fausonensis (Th. Mommsen v MGH AA 11, 227-228, z navedbo virov). Podoben primer je bil škof iz kraja Octodurus (Martigny), ki je že deset let po preselitvi v okrog 30 kilometrov oddaljeni Sedunum (Sitten) nosil naslov škofa a Sedunis. Prim. Karwiese, Von der ecclesia Petenas, 251 in 253 op. 152. 123 Epigrafska zapuščina je skromna. Od štirih poznanih napisov, ki omenjajo preselitev posameznikov iz Panonije v Salono, je najstarejši datiran v leto 425 (gl. op. 51). Drugi napis izhaja iz 5. stol. (ILCV 4455: depositio infantis Domnicae ... quae a Sirmio Salonas adducta esi), tretji iz vzhodnogotske dobe (ILCV 118: Fl. Fidentius ex comitibus Sirmensis', verjetno comes Pannoniae Sirmiensis; PLRE II, 470; Fitz, Die Verwaltung Pannoniens, 1405). Znani napis predstojnice samostana sirmijskega porekla (Abtissa Iohanna riuis Sermen- ses, ILJug 2567; tudi ILCV 1653), ki so ga nekdaj datirali v leto 612, na podlagi popravljenega branja indikcije večinoma datirajo v zgodnejši čas (551 ah celo 506), pri čemer nekateri avtorji še vedno zago ­ varjajo pozno datiranje v zgodnje 7. stoletje (612; prim. o tem Bratož, Meništvo, 120 op. 113). K vpra ­ šanju preselitve posameznih skupin prebivalstva iz jugozahodnega dela Panonije ah južnega Norika v težko dostopne višinske utrdbe na tem območju ah na jadransko obalo gl. S. Ciglenečki, Slavko: Archa- eological investigations of the dechne of antiquity in Slovenia. V: Bratož, Slov., Slovenija in sosednje dežele, 119—139, zlasti 129; Wolff, Hartmut: Vermutungen zum Ende antiker Lebensformen im süd ­ östlichen Alpenraum. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 27^10. 124 Fiberpontificalis 74 (Iohannes IV, 640—642; ed. Duchesse, Louis, vol. 1, Paris 21955, 330). 125 Bratož, Rajko: Ecclesia in gentibus. V: Grafenauerjev zbornik (izd. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1996, 205- 225, zlasti 211—216, z zadnjimi omembami ostankov cerkvenih struktur na območju srednjega in spod ­ njega Podonavja in Balkana, ki so ga zavzeh Slovani, Avari in Bolgari: 680 škofijski sedež Celeia (podpis udeleženca sinode (gl. Bratož, Rajko: Das Patriarchat Građo im monotheletischen Streit. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 609—658, zlasti 644—647); 680/81 in 692 škofijski sedež Stoboi v severni Makedoniji (podpis udeležencev dveh koncilov), okrog 680 se omenjajo Graeci sacerdotes na območju spodnjega Podonavja (omemba v zapisniku koncila v Konstantinoplu 870 se nanaša na obstoj ostankov cerkvene organizacije na tem območju ob prihodu Bolgarov); škofijski sedež Siscia po 680 se omenja v nezanesljivem srednjeveškem historiografskem izročilu. O krščanskih najdbah iz južne Panonije iz poz ­ nega 6. in 7. stol. gl. Migotti, Evidence for Christianity, 30; 64—65; 73-74; 85. 276 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... ocene obsega teh izgub nujno hipotetične. Če bi na podlagi novejših predlogov o gibanju prebivalstva v rimskem cesarstvu predpostavljali, da so panonske province v času pred nastopom razdobja velikega upadanja štele kakega pol milijona pre­ bivalcev,126 je na podlagi razvoja v 5. in 6. stoletju razvidno, da je v tem času večina tega prebivalstva izginila. Od obdobij, ki posebej izstopajo po intenzivnosti upada prebivalstva (vojne žrtve, izseljevanje), moremo posebej izpostaviti naslednja. V prvem desedetju 5. stoletja, ko so bile prizadete vse štiri panonske province, je potekalo izseljevanje predvem proti Italiji, majhne skupine in posamezniki so se izselili v druge dežele Zahoda (južna Galija, Španija, Afrika). V več kot dve desetletji dolgi dobi hunske dominacije je bila posebej prizadeta Valerija, manj prva in Druga Panonija, bistveno manj Savija. Izselitveni val je bil tokrat usmerjen proti Solunu in Konstantinoplu, znotraj panonskega prostora verjetno iz Valerije v Savijo. Kljub izseljevanju in barbarizaciji je romansko prebivalstvo deloma ohra­ nilo družbeno elito, prav tako so se deloma ohranile cerkvene strukture: v obeh severnih provincah do druge polovice 5. stoletja, v obeh južnih provincah pa vse v vzhodnogotsko dobo. Vprašanje brez odgovora je, kako velik del provincialnega prebivalstva je v tem času opustil identitetno pripadnost rimski državi in pra­ voverni cerkvi in se vključil v procese oblikovanja novih skupin {hostes Pannonii, Scamarae) ali je zaradi pripadnosti heretičnim gibanjem ostal izven pravne in cerkvene ureditve. V drugi polovici 6. stoletja sta panonski prostor zajela še dva izselitvena vala provincialnega prebivalstva. Odhoda Langobardov v Italijo leta 568, ki je bil dob­ ro organiziran in zaradi vojaške moči varen, so se udeležili tudi Pannomi in Norici, domnevno tako kot druga pridružena ljudstva v lastnih formacijah. Prihod Avarov in Slovanov je povzročil propad še zadnjih pomembnih urbanih naselbin v južni Panoniji in propad na mesta vezane cerkvene organizacije s škofi na čelu, kolikor se je do tega časa ohranila. Izselitev je potekala v obliki hitrega umika ali bega. Na pot so se podale krščanske skupnosti pod vodstvom škofov, smer umika je bilo bizantinsko ozemlje ob severnem in vzhodnem Jadranu. Iz panonskega prostora so odšli še zadnji pomembnejši nosilci rimske identitete in krščanstva. Med pre­ ostalim romanskim prebivalstvom so se ohranili ponekod skromni ostanki cerk­ vene organizacije. 126 Po hipotetični oceni, ki jo je predložil Frier, B.W.: Demography. V: The Cambridge Ancient History 11. Cambridge 2000, 811—816, naj bi ob koncu avgustejske dobe prebivalo v podonavskih provincah (okrog 430.000 km 2) okrog 2,7 milijona ljudi. To prebivalstvo naj bi se v naslednjem poldrugem stoletju, do začetka velikih katastrof v času Marka Avrelija, dvignilo na okrog 4 milijone. Pri povprečni gostoti na ­ seljenosti na tem ozemlju bi prebivalstvo Panonije (okrog 120.000 km 2) doseglo en milijon. To prebi ­ valstvo se je v naslednjih dveh stoletjih, ki so bila za demografski razvoj neugodna (vojne, kuge, repre ­ sivna gospodarska politika) močno zmanjšalo, tako da je na prehodu iz 4. v 5. stoletje padlo na približno eno polovico. 277 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Okrajšave BHL BHL CCSL CI CSEL CTh GCS ILCV ILJu MGHAA PCBE PG PL PLRE RE SC BibEotheca hagiographica Latina antiquae et mediae aetatis. Ed. Socü Bollandiani, Bruxel les 1898-1899. Novum Supplementum = BibEotheca hagiographica Latina antiquae et mediae aetatis. Novum Supplementum. Ed. Fros, Henricus, Subsidia hagiographica 70,1986. Corpus Christianorum. Series Latina, Turnhout. Codex Iustinianus (ed. Paul Krüger). Corpus iuris civilis. Volumen secundum, DubEn, Zürich l41967 Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum, Wien. Codex Theodosianus — Theodosiani libri XVI cum constitutionibus Sirmondianis, ed. Theodor Mommsen Paul Krüger), DubEn, Zürich 41971. Die griechischen christEchen SchriftsteUer, Berlin. Diehl, Charles, Inscriptiones Latinae Christianae Veteres, DubEn - Zürich 1970 (3. izd.) Ana et Jaroslav Sašel, Inscriptiones Latinae quae in Jugoslavia inter annos ... repertae et editae sunt, Situla 5 (Ljubljana 1963, Nr. 1-451); Situla 19 (Ljubljana 1978, Nr. 452-1222); Situla 25 (Ljubljana 1986, Nr. 1223-3128). Monumenta Germaniae Historica. Auctores Antiquissimi, Berlin. Prosopographie chrétienne du Bas -Empire. 2 ItaEe (313-604), ed. Charles Pietri et Luce Pietri École francaise de Rome 1999—2000. J.-P. MlGNE (ed.), Patrologiae Graecae cursus completus, Paris. J.-P. MlGNE (ed. ), Patrologiae Latinae cursus completus, Paris. The Prosopography of The Later Roman Empire. Vol. I (A.D. 260-395). Ed. A.H.M. Jones, J.R. Martindale, J. Morris, Cambridge 1975 (2. izd.). Vol. II (A.D. 395-527). Ed. R. Martindale, Cambridge 1980. Vol. III (A.D. 527-641). Ed. R. Martindale, Cambridge 1992. Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft, Stuttgart. Sources Chrétiennes, Paris. Literatura Alföldi, András: Der Untergang der Römerherrschaft in Pannonien. Berlin — Leipzig 1926. Blockley, R.C.: The fragmentary Classicising Historians of the Later Roman Empire I: Eunapius. Olym- piodorus, Priscus und Malchus. Text, Translation and Historiographicäl Notes, ARCA 10. Liverpool 1983. Blockley, R.C.: The History of Mertander The Guardsman. Introductory Essay, Text, Translation and Historiographicäl Notes. Liverpool 1985. Borhy, László: Brigetio. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 231—251. Boshof, Egon — Wolff, Hartmut (Hrsg.): Das Christentum im bairischen Raum. Von den Anfängen bis ins 11. Jahrhundert. Köln - Weimar - Wien 1994. Bratož, Rajko: Razvoj organizacije zgodnjekrščanske cerkve na ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja. Zgodovinski časopis 40,1986, 363-395. Bratož Rajko: Die Geschichte des frühen Christentums im Gebiet zwischen Sirmium und Aquileia im Licht der neueren Forschungen. KEo 72,1990, 508-550. Bratož, Rajko (Hrsg.), Westillyricum und NordostitaEen in der spätrömischen Zeit. Situla 34, Ljubljana 1996. Bratož, Rajko: Christianisierung des Nordadria- und Westbalkanraumes im 4. Jahrhundert, v: Bratož, Westillyricum, 299—366. Bratož, Rajko: Ecclesia in gentibus. V: Grafenauerjev zbornik (izd. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1996, 205-225. Bratož, Rajko: Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki. V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija (ed. Slavko Krajnc). Ptuj 1998,14—30. Bratož, Rajko: II cristianesimo Aquileiese prima di Costantino fra Aquileia e Poetovio (Ricerche per la storia della chiesa in FriuE 2). Udine 1999. 278 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6, STOLET1U ... Bratož, Rajko (izd.). Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etno geneze — Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slo wenischen Ethnogenese. Situla 39. Ljubljana 2000. Bratož, Rajko: La chiesa aquileiese e i barbari (V - VII sec.). V: Aquileia e il suo patriarcato (ed. Sergio •pavano, Giuseppe Bergamini, Silvano Cavazza). Udine 2000, 101—149. Bratož, Rajko: Meništvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana. V: Vita artis erennis - Ob osemdesetletnici akad. Emiliana Cevca (izd. Alenka Klemenc). Ljubljana 2000,103-126. P Bratož, Rajko: Die Beziehungen zwischen den ethnischen und konfessionellen Gruppen (Katholiken, Arianer, Heiden) im Ostalpen- und Mitteldonauraum im Lichte der schriftlichen Quellen. V: Probleme der frühen Merowingerzeit im Mitteldonauraum (ed. Jaroslav Tejral). Spysi Archeologického ústavu AV CR Brno )9. Brno 2002,73—98. Bratož, Rajko: Dioklecijanovo preganjanje kristjanov v provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana. V: Mednarodni simpozij ob 1700 - letnici smrti Sv. Viktorina Ptujskega (izd. Slavko Krajnc). Ptuj 2003, 29-98. Bratož, Rajko: Amanzio, missionario aquileiese. V: Scalon, Cesare (ed.), Nuovo Liruti. Dizionario bio- grafico dei Friulani 1. II medioevo. Udine 2006, 106-109 Burn, A.E.: Ničeta of Remesiana. His life and works. Cambridge 1905. Castritius, Helmut: Barbari - antiqui barbari. K poselitveni zgodovini jugovzhodnega Norika in južne Panonije v pozni antiki (od konca 4. do srede 6. stoletja). Zgodovinski časopis 48,1994,137—147. Castritius, Helmut: Ethnogenetische Vorgänge am Ende der Antike: Unvollendete bzw. erfolglose Ethnogenesen. V: Bratož (ed.), Slovenija in sosednje dežele, 331—339. Cedilnik, Alenka: Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim. Balkansko-podonavski pro ­ stor v poročilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Sholastika, Sozomena, Teodoreta in Filostorgija. Ljubljana 2004. Christie, N.: The Survival of Roman Settlement along the Middle Danube: Pannonia from the fourth to the tehth Century A.D. Alba Regia 25,1994, 303—319. Ciglenečki, Slavko: Archaeological investigations of the decline of antiquity in Slovenia. V: Bratož (ed.), Slovenija in sosednje dežele, 119—139. Delehaye, Hippolyte — Quentin, Henri: Commentarius perpetuus in Martyrologium Hieronymianum. Acta Sanctorum, Novembtis II/2. Bruxelles 1931. Demandt, Alexander: Die Spätantike. Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian, 284—565 n. Chr.. Handbuch der Altertumswissenschaft III, 6. München 2007. Dietz, Karlheinz: Schriftquellen zur Völkerwanderungszeit im pannonischen Raum (von 378-584 n. Chr.). V: Germanen, Hunnen und Awaren. Schätze der Völkerwanderungszeit, Ausstellungskatalog. Nürn ­ berg 1988, 27-67. Döpp, Siegmar — W. Geerlings: Lexikon der antiken christlichen Literatur. Freiburg — Basel — Wien 21999. Duval, Yves Marie: Ambroise et 1'arianisme Occidental. V: Duval, Yves Marie: L'extirpation de l'Arianisme en Itálie du Nord et en Occident. Variorum Collected Studies Series: CS611. Aldershot, Brookfield 1998. Egger, Rudolf: Der heilige Hermagoras. Eine kritische Untersuchung. Klagenfurt 1948. Fitz, Jenö: Die Verwaltung Pannoniens in der Römerzeit III. Budapest 1994. Fitz, Jenö: Gorsium. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 197—207. Frier, B.W.: Demography. V: The Cambridge Ancient History 11. Cambridge 2000, 811—816. Gábor, Olivér — Kárpáti, Gábor - Lengvári, István — Pozsárkó, Csaba: Sopianae. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 269—294. Gamber, Klaus: Die lateinischen liturgischen Quellen Illyriens vom 4. bis zum 6. Jahrhundert. Sirmium 4. Beograd 1982,77-85. Gáspár, Dorottya: Christianity in Roman Pannonia. An evaluation of Early Christian finds and sites from Hungary. BAR 1010, Oxford 2002. Gömöri, Jánoš: Scarbantia. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia I, 81-92. Gračanin, Hrvoje: The Western Roman Embassy to the Court of Attila in A.D. 449. Byzantinoslavica 61, 2003, 53-74. 279 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Grassi, Herbert: Der Südostalpenraum in der Militärgeographie des 4./5. Jahrhunderts. V: Brato" Westillyricum, 177-184. Grilli, Antonio: San Gerolamo: und Dalmata e i suoi corrispondenti. Antichitä Altoadriatiche 26 297-314. Grmek, Mirko: Les conséquences de la peste de Justinien dans l'Illyricum. Acta XIII congressus i nationalis archaeologiae christianae (ed. Nenad Cambi, Emilio Marin), vol. II. Cittä del Vaticano - Split 1998 787-794. Guyon, Jean: Les Quattre Couronnés et l'histoire de leur culte des origines au milieu du IX' siěc] Mélanges de l'Ecole francaise de Rome. Antiquité 87,1975, 505—561. Hansel, Bernhard (ed.), Die Völker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert. Südosteuropa-Jahrbuch 17 Berlin 1987. Härtel, Reinhard: Die Provinz Valeria und das Fortleben ihres Namens im Mittelalter. Festschrift H Balti (ed. K. Ebert). Innsbruck 1978, 275-282. Joannou, Périclěs — Pierre (ed.), Discipline générale antique (II.-IX.Jh.), Pontificia commissione per la redazione del codice di diritto canonico orientale, Fond, fase. IX, Grottaferrata 1962. Kandier, Manfred: Carnuntum. V: Sasel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 11-66 Karwiese, Stephan: Von der ecclesia Petenas zur ecclesia Petenensis. Neue Überlegungen zur Frühzeit der Salzburger Kirche. Mitteilungen des Institiuts für Österreichische Geschichtsforschung 101, 1993, 228-280 Kaser, Max: Das Römische Privatrecht. Zweiter Abschnitt. Die Nachklassischen Entwicklungen München 21975. Katičié, Radoslav: Litterarum studia. Književnost i naobrazba ranoga hrvatskog srednjovjekovja. Zagreb 1998. Krähwinkler, Harald: Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts. Wien-Köln-Weimar 1992. Kuntić-Makvić, Bruna: Шугтапиг. l'histoire de mot et l'histoire de l'Illyrique. V: Bratož, Westillyricum 185-192. Lippold, Adolf (ed.): Orosio, Le storie contro i pagani, vol. I-II. Milano 1976. Lippold, Adolf: Westillyricum und Nordostitalien in der Zeit zwischen 364 und 455 unter besonderer Berücksichtigung Theodosius I. V: Bratož, Westillyricum, 17-28. Lizzi Testa, Rita: Senatori, popolo, papi. II governo di Roma al tempo dei Valentiniani. Bari 2004. Lizzi Testa, Rita: Roma, Aquileia e Sirmium fra agiografia e fondazioni titolari. Antichitä Altoadriatiche 57, 2004, 243-272. Lizzi Testa, Rita: Quando nella curia furono viste fiorire le scope: il senato di Valentiniano I. V: Le trasformazioni delle élites in etä tardoantica (ed. Rita Lizzi Testa). Roma 2006, 239-276. Lotter, Friedrich: Severinus von Norikum, Legende und historische Wirklichkeit. Stuttgart 1976. Lotter, Friedrich, ter Bratož, Rajko in Castritius, Helmut, kot sodelavca: Premiki ljudstev na območju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375—600). Ljubljana 2005. Margehč, Lujo: Gregorio I — papa politico. Živa antika 29, 1979, 269—274. Matthews, John: Laying down the law: a study of the Theodosian Code. New Haven — London 2000. Migotti, Branka: Evidence for Christianity in Roman Southern Pannonia (Northern Croatia). A catalogue of finds and sites. BAR 684. Oxford 1997. Milin, Milena: Bassianae. V: Sašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 253-268. Mirkovič, Miroslava: Sirmium. V: Sašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 145-156. Mócsy, András: Pannonia. RE Suppl. 9,1962, 516—776. Mócsy, András: Pannonia and Upper Moesia. A History of the Middle Danube Provinces of the Roman Empire. London/Boston 1974. Müller, Robert: Der Untergang der Antike und ihr Nachleben im nördlichen Pannonien (Transdanubien). V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 241—254. Nixon, C.E.V — Saylor Rodgers, Barbara: In Praise of Later Roman Emperors. The Panegyrici Latini. Introduction, Translation and Historical Commentary with the Latin Text of R.A.B. Mynors. Berkeley, Los Angeles, Oxford 1994. 280 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLP.TIit fjoll, Rudolf: Ein Ziegel als sprechendes Zeugnis einer historischen Katastrophe (Zum Untergang Sir- . ms 582 n. Chr.). Anzeiger der phil.-hist. Klasse der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 126 1U9 (1990), 139-154. jsjovak, David M.: Anicianae domus culmen, nobilitatis culmen. Klio 62,1980, 473-493. Paschoud, Francois (ed.): Zosime, Histoire nouvelle 111,1. Paris 1986. Pavan, Massimiliano: Dall'Adriatico al Danubio. Padova 1991. pietri, Charles: Roma Christiana. Recherches sur l'Eglise der Rome, son Organisation, sa politique, son ■j^ologie, de Miltiade ä Sixte III (311-440). Roma 1976. 1 Pohl, Walter: Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567—822 n. Chr. München 1988. Popovič, Vladislav: Le dernier évéque de Sirmium. Revue des études augustiniennes 21, 1975, 91—111. Popovič, Vladislav: Die süddanubischen Provinzen in der Spätantike vom Ende des 4. bis zur Mitte des 5. lahrhunderts. V: Hansel, Die Völker Südosteuropas, 95-139. Rebenich, Stephan: Zosimos, Neue Geschichte. Übersetzt und eingeleitet von Otto Veh, durchgesehen und erläutert von Stephan Rebenich. Stuttgart 1990, 269-401. Rebenich, Stephan: Hieronymus und sein Kreis. Prosopographische und sozialgeschichtliche Unter ­ suchung. Historia Einzelschriften 72, Stuttgart 1992. Rohr, Christian: Der Theoderich-Panegyricus des Ennodius. MGH Studien und Texte 12, Hannover 1995. Roncaioli, Cecilia: S. Quirino di Siscia e la sua traslazione a Roma. Analisi critica delle fonti. Quaderni dell'Istituto di Lingua e Letteratura Latina (Univ. di Roma) 2—3,1980—1981 (1983), 215—249. Schäferdiek, Knut: Bonosus von Naissus, Bonosus von Serdica und die Bonosianer. Zeitschrift für Kirchengeschichte 96, 1985, 162-178. Scherrer, Peter: Savaria. V: Sašel Kos - Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia I., 53-80. Schwarcz, Andreas: Der Nordadria- und Westbalkanraum im 6. Jahrhundert zwischen Goten und Byzan ­ tinern. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 59—71. Sotinel, Claire: Identité civique et christianisme: Aquilée du IIIe au VIe siede. Bibliothěque des Ecoles francaises d'Athenes et de Rome, 324. Rome 2005. Stickler, Timo: Aětius. Gestaltungsspielräume eines Heermeisters im ausgehenden Weströmischen Reich. Vestigia 54, München 2002. Szádeczky Kardoss, S.: Scamarae, RE Suppl. XI, 1968,1239-1242. Székely, György: Die Permanenz der Römer in Pannonien: ein Problem. Settimane di studio del Centro Italiano di studi sull'alto medioevo 35, 1988, 101-121. Sašel, Jaroslav: Claustra Alpium Iuliarum. I. Fontes. Ljubljana 1971. Sašel, Jaroslav: Omemba Slovanov v pesmi Martina iz Brage na Portugalskem. Kronika 24, 1976, 151- 158. Sašel, Jaroslav: Opera selecta. Situla 30, Ljubljana 1992. Sašel Kos, Marjeta: Romulovo poslanstvo pri Atilu. Zgodovinski časopis 48,1994, 285-295. Sašel Kos, Marjeta - Scherrer, Peter (ed.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia - Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien: Pannonia I. Situla 41, Ljubljana 2003. Sašel Kos, Marjeta — Scherrer, Peter (ed.): The autonomous towns of Noricum and Pannonia — Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien: Pannonia II. Situla 42, Ljubljana 2004. Tomičič, Željko: Der Untergang der Antike und deren Nachlebensformen in Südpannonien (Nord ­ kroatien). V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 255—298. Tóth, Endre: Vigilius episcopus Scaravaciensis. Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 26,1974, 269-275. Tóth, Endre: La survivance de la population romaine en Pannonie. Alba Regia 15,1976, 107—120. Tóth, Endre: Bemerkungen zur Kontinuität der römischen Provinzialbevolkerung in Transdanubien (Nordpannonien). V: Hänsel, Die Völker Südosteuropas, 251-264. Tóth, Endre: Provincia Valeria Media. Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 41, 1989, 197-226. Tóth, Endre: Das Christentum in Pannonien bis zum 7. Jahrhundert nach den archäologischen Zeugnissen. V: Boshof — Wolff, Das Christentum im bairischen Raum, 241—272. 281 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Van der Straeten, Joseph: Vie arrageiose de s. Léonien abbé ä Vienne en Dauphiné. Analecta Bolí 90,1972,119-136. Várady, László: Das letzte Jahrhundert Pannoniens 376-476. Budapest 1969. Waldmüller, Lothar: Die ersten Begegnungen der Slawen mit dem Christentum und den christlich Völkern vom 6. — 8. Jh. Die Slawen zwischen Byzanz und Abendland, Enzyklopädie der Byzantinistik Amsterdam 1976. Weber, Ekkehard: Der letzte Statthalter von Noricum. Festschrift Gerhard Winkler Oberösterreichischen Musealvereins 149). Linz 2004, 277—283. Weiler, Ingomar: Die Beendigung des Sklavenstatus im Altertum. Ein Beitrag zur vergleichenden Sn ' geschichte. Stuttgart 2003. Wilkes, John J.: A Pannonian refugee of quality at Salona. Phoenix 26, 1972, 377—393. Wolff, Hartmut: Die Kontinuität der Kirchenorganisation in Raetien und Noricum bis an die Schwell des 7. Jahrhunderts. V: Boshof — Wolff, Das Christentum im bairischen Raum, 1994, 1—27. Wolff, Hartmut: Vermutungen zum Ende antiker Lebensformen im südöstlichen Alpenraum. V: Bratož Slovenija in sosednje dežele, 27^10. Wolff, Hartmut: Die Frage der Besiedlung des heutigen Sloweniens im Lichte des Anonymus von Ravenna. V: Bratož, Slovenija in sosednje dežele, 97-106. Wolfram, Herwig: Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung 378-907 Wien 1987. Wolfram, Herwig: Geschichte der Goten. Von den Anfängen bis zur Mitte des 6. Jh. Entwurf einer historischen Ethnographie. München 31990. Wolfram, Herwig: Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Wien 1995. Wolfram, Herwig: Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit. Wien — München 1995. Zeiller, Jacques: Les origines chrétiennes dans les provinces danubiennes de l'empire romain. Paris 1918. Zsidi, Paula: Aquincum. Ergebnisse der topographischen und siedlungshistorischen Forschungen in den Jahren 1969-1999. V: Šašel Kos — Scherrer: The autonomous towns ... Pannonia II, 209—230. ZUSAMMENFASSUNG DIE AUSWANDERUNG DER BEVÖLKERUNG WESTILLYRICUMS IM 5. UND 6. JAHRHUNDERT Kriegsgefangene und Flüchtlinge in der Spätantike Die Auswanderung der Provinzialbevölkerung aus den Provinzen Westillyricums im 5. und 6. Jh. wird in einer Reihe von Quellen belegt, doch kann man nur in selt­ enen Fällen den Ausgangspunkt einer Bewegung (wie z.B. aus Scarbantia nach 400) festmachen. Die Bezeichnungen in den Quellen sind meistens ungenau, zu allgemein, die Namen beziehen sich auf den gesamten pannonischen Raum (Pannonii) oder sogar auf die gesamte illyrische Präfektur {lllyriciani). Neben der barbarischen Bedrohung wurden in einzelnen Fällen auch andere Anlässe für die Bevölkerungsverluste und Aussiedlung erwähnt, wie z.B. die repressiven Maßnahmen der römischen Verwaltung (bes. zur Zeit des illyrischen Präfekten Probus ca. 368-375). Die Schriftsteller aus der Zeit vor und um 400 (Ammianus, Ambrosius, Hieronymus, Pacatus, Claudianus) er­ wähnen vereinzelte oder allgemein auftretende Verwüstungen und Verlust der 282 RAJKO BRATOŽ: IZSELJEVANJE PREBIVALSTVA IZ ZAHODNEGA ILIRIKA V 5. IN 6. STOLETJU ... Bevölkerung im pannonischen Raum, wobei sich realistische Einschätzungen (bes. bei Ammianus und Ambrosius) mit Übertreibungen (bes. bei Pacatus und Claudianus, teilweise auch Hieronymus) vermischen. Heben den verstreuten Notizen in den literarischen Quellen widerspiegeln die Bewegungen der Bevölkerung, manchmal unsicher, auch die hagiographischen Quell- eo die über die Reliquienübertragung der pannonischen Heiliger nach Aquileia und Besonders nach Rom berichten. Diese verliefen gleichzeitig mit den organisierten Aussiedlungen von Gruppen der Provinzialbevölkerung. Auf relativ massenhafte Bewegungen im gesamten pannonischen Raum, hervorgehend aus der am meisten gefährdeten Provinz Valeria in Richtung südwestliche, an Italien angrenzende Ge­ biete, weist indirekt auch die »Übertragung« des Provinznamens in den südwestlichen Teil des pannonischen Raumes (Westteil der Provinz Sama) und sogar in den öst­ lichen Teil der Provinz Venetia et Histria im heutigen Zentralslowenien hin. Die häufigste Richtung der Aussiedlung der Bevölkerung Pannoniens war Italien, wo sich am Anfang des 5. Jahrhunderts die Flüchtlinge aus dem fast gesamten pan­ nonischen Raum angesiedelt haben. Erst später, mit der hunnischen Vorherrschaft im Mitteldonauraum einsetzend, suchte bes. die Provinzialbevölkerung aus Pannonia II Zuflucht in Makedonien und in Konstantinopel. Zur Zeit der Slawen- und Awaren- einfälle wird — neben zwei schon erwähnten, auch in dieser Zeit aktuellen Aus­ wanderungsrichtungen — auch der Rückzug der pannonischen Bevölkerung nach Dalmatien belegt. Einzelne kleinere Gruppen mit spezifischer Sozialstruktur wie z.B. hostes Pannomi am Anfang des 5. Jahrhunderts, die sich den Barbarengruppen an­ geschlossen haben, haben den Westen (bes. Gallien) erreicht, wo auch vereinzelte andere Pannonier weilten, unter ihnen einige Asketen und vielleicht auch Anhänger der verfolgten Häresien (z.B. Photinus-Häresie). Die Kriegsgefangenschaft bei den Barbaren und die Heimatlosigkeit zahlreicher Pannonier, die in andere Teile des Reiches (bes. nach Italien) ausgewandert sind, verursachten zahlreiche existenzielle, rechtliche und soziale Probleme, mit denen sich der Staat und die Kirche auseinandergesetzt haben. Mit drei Gesetzen aus dem Jahre 408 regelte Kaiser Honorius die Hilfeleistung für die betroffenen Illyriciani. Im Sinne der Empfehlungen, die schon vorher die Bischöfe wie Ambrosius und Chromatius gegeben haben, regelte er den Loskauf der Kriegsgefangenen. Um dabei die mög­ lichen Missbräuche der schweren Lage der Flüchtlinge und Gefangenen zu ver­ hindern, hat der Kaiser die Kurialen und gleichzeitig die Bischöfe der benachbarten Städte verpflichtet, sich für die Durchführung der Hilfeleistung zu engagieren. Währ­ end bei der existenziellen Versorgung mit Nahrung und Kleidung der Staat und die Kirche auf die menschliche Solidarität und die christliche Ethik appellierten, bereitete der Loskauf der Gefangenen, besonders wegen des hohen Kaufgeldes, manchmal große Schwierigkeiten. Da der Staat keine finanzielle Reserve vorgesehen hat, basierte der Loskauf auf privater Initiative. Die befreiten Kriegsgefangenen sollten den Er- 283 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK rettern das Kaufgeld rückerstatten oder — im Fall, wenn dass ihnen nicht möglich - für die sogar fünf Jahre Arbeit leisten, wobei sie ihren rechtlichen Status der frei Menschen bewahren. Da für die Bischöfe der Loskauf von Gefangenen eine tno ralische Pflicht der Christen war, haben sie sich mit den dabei entstehende finanziellen Fragen nicht beschäftigt. In den ziemlich veränderten Verhältnissen am Ende des 6. Jahrhunderts ap pellierte Kaiser Maurikios in der Verordnung, die er an den illyrischen Präfekt Iobinus adressiert hatte, wie schon vor ihm Honorius auf die Hilfsbereitschaft und Solidarität der Bevölkerung. Der Inhalt der sonst nicht erhaltenen kaiserlichen Verordnung lässt sich zum Teil aus dem Brief des Papstes Gregor I. an den gleichen illyrischen Würdenträger (592) rekonstruieren. Die Anweisung spricht über die Hilfeleistung einer organisierten Gruppe von Flüchtlingen unter der Leitung des Bischofs. Die Verordnung, die vom Papst angenommen und von ihm den damaligen kirchlichen Gegebenheiten angepasst wurde, entspricht einer Situation, in der die gesamten Kirchengemeinden mit ihrer geistigen Leitung den riskanten Weg in die Fremde angetreten sind. Bei der Beibehaltung der allgemeinen Regel hat der Papst in der Praxis den Inhalt der kaiserlichen Verordnung in dem Sinne verändert, dass sie mit den Interessen der Kirche zur Zeit des Kampfes gegen die Anhänger des Drei­ kapitelschismas übereinstimmte. Die kirchlichen Regelungen, die auf den Er­ fahrungen dieser und der darauf folgenden Epoche basieren, wurden erst auf dem 2. trullanischen Konzil (692) beschlossen. 284 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGF.NDP. DIE KUDLICH-LEGENDE ERNST BRUCKMÜLLER Sergij Vilfan hat einen überaus wichtigen Beitrag zur Rechtsgeschichte der bäu­ erlichen Abhängigkeit und der auf sie bezüglichen Reformbestrebungen »Die Agrarsozialpolitik von Maria Theresia bis Kudlich« benannt? In der Tat ist der »Bauernbefreier« Hans Kudlich wohl die einzige im heutigen Österreich (und dar­ über hinaus) bekannte Persönlichkeit des Revolutionsjahres 1848. Aber war Kud­ lich wirklich der »Bauernbefreier«? Unter dem leitenden Aspekt dieses Bandes, nämlich der Entstehung und Entwicklung von Recht, sollten wir einen genaueren Blick auf die Debatten und Gesetzgebungsvorgänge von 1848 werfen. Die Edition einer dem niederösterreichischen Landesarchiv 1975 und 1976 übergebenen und vor wenigen Jahren von Helmuth Feigl herausgegebenen Sammlung von Briefen, Briefkonzepten und Redekonzepten aus dem Nachlass Kudlichs1 2 wirft zusätzli­ ches, neues Licht auf den jugendlichen Helden der Revolution. Wir betonen einleitend, dass »Bauernbefreiung« ein unscharfer Begriff ist. Der Bauer war 1848 nicht mehr »unfrei«, er war nicht leibeigen. Was befreit wurde, ist, genau genommen, der bäuerliche Hof und der bäuerliche Boden, von dem der Bauer an einen Grundherren Abgaben leisten mußte. Man spricht daher auch mit mehr Recht und präziser - und so haben es auch die Zeitgenossen gesehen - von der »Grundentlastung.«3 1 Sergij Vilfan: Die Agrarsozialpolitik von Maria Theresia bis Kudlich, in: Dan Berindei (u.a.), Hg.: Der Bauer Mittel- und Osteuropas im sozio-ökonomischen Wandel des 18. und 19. Jahrhunderts, Köln - Wien 1973, S. 1-52 2 Helmuth Feigl (Hg.): Briefe aus dem Nachlass des »Bauernbefreiers« Hans Kudlich (1823—1917) (Beihe ­ fte zum Jahrbuch der Schlesischen Friedrich-Wilhelms-Universität zu Breslau XII), 2 Bde., St. Kathari ­ nen 2002. 3 Die Grundentlastung in Österreich, nach amtlichen Quellen dargestellt, Wien 1857; Karl Grünberg: Die Grundentlastung, in: Geschichte der österreichischen Land- und Forstwirtschaft und ihrer Industrien 1848—1898. Festschrift zur Feier der am 2. December 1898 erfolgten fünfzigjährigen Wiederkehr der Thronbesteigung Sr. Majestät des Kaisers Franz Josephs I., herausgegeben von dem hiezu gebildeten, unter dem Protectorate Sr. Excellenz des k. k. Ackerbau-Ministers Michael Frh. v. Kast stehenden Co ­ mité., Band 1/1, Wien 1899, S. 1-80. 321 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK 1. Das Bauernproblem vor 1848 Die ländliche Bevölkerung machte noch einen Großteil der Bevölkerung der Monarchie aus (Zeitgenossen sprachen von 77%),4 und diese ländliche Bevölke rung lebte noch zum allergrößten Teil unter »feudalen« Verhältnissen, d. h. sie un- terstand der persönlichen »Schutzobrigkeit« eines Grundherren, sehr häufig einer grundherrlichen Gerichtsbarkeit, und sie war, sofern sie über landwirtschaftliche Nutzflächen verfügte, mit diesen fast stets irgendeiner Grundherrschaft zins- und dienstbar.5 Da diese Abhängigkeit als Teil der »Landesverfassungen« galt, war sie nicht privat- sondern öffentlich-rechtlicher Natur.6 Solange solche Verhältnisse existierten, gab es keine vollständige staatsbürgerliche Gleichheit, keine wirkliche Freiheit des Bodenmarktes, aber auch keine Gemeindeautonomie.7 Auch wenn das ABGB 1811 zu Recht festgestellt hatte, dass weder Sklaverei noch Leibeigenschaft »in diesen Ländern« existiere,8 so gab es doch Abhängigkeitsverhältnisse von einer (nichtstaatlichen) Obrigkeit. Robot wurde überall dort in großem Maße gefordert, wo die Grundherren über bedeutende Eigenwirtschaften (Meierhöfe) verfügten, die mit Hilfe der bäuerlichen Zwangsarbeit bewirtschaftet wurden.9 Die Verpflichtungen der Bauern gegenüber den Herrschaften (und umgekehrt - die Rechte der Herrschaften gegenüber den Bauern) waren seit Maria Theresia und Joseph II. in zahlreichen Gesetzen und Verordnungen von Seiten des Staates gere­ gelt worden.10 Sergij Vilfan hat in dem einleitend zitierten Beitrag einen ausgezeich­ neten Überblick darüber geboten. Seit den 1830er Jahren verbreitete sich — trotz der allgemeinen politischen Läh­ mung auch bei manchen Grundherren - die Einsicht, dass das ganze grundherr- 4 Anonym (Viktor Frh. v. Andrian-Werburg): Österreich und dessen Zukunft, Hamburg 1843, 101 (der Anteil der eigentlichen Bauern wird hingegen mit 69% angegeben). 5 Das grundherrschaftliche System des Vormärz bei Jerome Blum: Noble Landowners and Agriculture in Austria 1815-1848. A Study in the Origins of the Peasant Emancipation of 1848, Baltimore 1948; Ernst Bruckmüller: Die Grundherren, die Bauern und die Revolution. In: Hans Kudlich und die Bauern ­ befreiung in Niederösterreich, Katalog des Nö. Landesmuseums NF 134, Wien, 1983, 57—76. 6 Otto Brunner: Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter, Darmstadt 6. Aufl., 1970, S. 250, mit Verweis auf das 1811 erlassene Allgemeine Bürger ­ liche Gesetzbuch, § 1146. 7 Ernst Bruckmüller: Die Lage der oberösterreichischen Bauern um das Jahr 1848. In: Das Jahr 1848 und Hans Kudlich. Berichte und Reflexionen, Linz 1978, S. 41-52. 8 ABGB § 16. 9 Das zeigen die Zusammenstellungen über die Entschädigungsforderungen der Herrschaften nach 1848. Vgl. Karl Grünberg: Die Bauernbefreiung und die Auflösung des gutsherrhch-bäuerlichen Verhältnisses in Böhmen, Mähren und Schlesien, 2 Bde., Leipzig 1894; ferner Grünberg: Grundentlastung, S. 2 f. 10 Grünberg: Bauernbefreiung, passim; Grümberg: Grundendastung, S. 5—19; Vilfan: Agrarsozialpolitik. 322 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE schaftliche System nicht mehr allzu viel Zukunft hätte.11 Die einzige bescheidene Bewegung in diesem Bereich erfolgte als Reaktion auf den galizischen Bauernauf­ stand von 1846.12 Es kam zu einer Neuauflage eines Patentes von 1798, mit dem Jie freiwillige Ablösung der Fronen und Grundlasten bekannt gemacht worden xvar. Sie wurde im Dezember 1846 verlautbart.13 Auch dieses Patent komplizierte die Lage noch: Die Bauern missverstanden den Begriff der »freiwilligen« Ablösung dahingehend, dass sie gar nichts mehr leisten müßten. Schon 1847 gab es daher immer wieder Fähe von Robot- und Abgabenverweigerung.14 2. Die Bauern und die Revolution - Frühjahr 1848 Die Revolution ging nicht von den Bauern aus. Aber rasch verbreitete sich die Kunde von »Preßfreiheit«, »Konstitution« und »Nationalgarden« ab dem 15. März auch auf das flache Land. Flugschriften, amtliche Kundmachungen und Zeitungen waren neben Berichten von Augenzeugen jene Medien, über welche sich die Land­ bevölkerung über die Revolution in Wien informieren konnte. Dabei haben die zumeist städtischen Revolutionäre die Probleme der Landbevölkerung zunächst kaum beachtet. So will - als am 13. März im Hof des Landhauses die Kossuth-Rede verlesen wurde und Adolf Fischhof seine historische Rede hielt - erst der Student Hans Kudlich mit seinem Ruf »Robot, Robot!« auf die Probleme der Bauern hin­ gewiesen haben.15 Es versuchten auch nur relativ wenige Zeitungen gezielt, das ländliche Publikum anzusprechen.16 Auch Flugschriften kümmern sich relativ selten um die bäuerlichen Probleme. Von 2.223 datierten Flugschriften des Jahres 1848 (März bis Dezember) aus Wien und Niederösterreich, betrafen gerade 2,1% (etwas mehr als 40) die Bauern - als Verfasser oder Adressaten. Etwas größer ist der Anteil an den 402 Flugschriften, die aus oder für Oberösterreich und Salzburg, Steiermark, Kärnten und Krain, Ti- 11 Hanns Schütter: Aus Österreichs Vormärz. IV.: Niederösterreich, Zürich — Leipzig - Wien 1920, S. 1-3. Zu Galizien vgl. ferner Ludwig von Mises: Die Entwicklung des gutherrüch-bäuerüchen Verhältnisses in Galizien 1772 - 1848, Wien - Leipzig 1902. 12 Hanns Schütter, Aus Österreichs Vormärz. I.: Galizien und Krakau, Zürich — Leipzig — Wien 1920, S. 39. (nicht durchgeführt!) 13 Viktor Bibi, Die niederösterreichischen Stände im Vormärz. Ein Beitrag zur Vorgeschichte der Revoluti ­ on von 1848, Wien 1911, S. 295 (18. 12. 1946) 14 z.B. im Waldviertel bei den Herrschaften Kadolz, Allentsteig und Raabs, vgl. Bibi, Stände, S. 315. 15 Hans Kudüch, Rückbücke und Erinnerungen, 3 Bde., Wien — Pest — Leipzig 1873, Bd. 1, S. 179. ,б Gustav Otruba: Wiener Flugschriften zur Sozialen Frage 1848. II. Hof und Adel / Klerus und Kirchen / Bürokratie / Militärs/ Bürger und Nationalgarde / Studenten und Universitäten / Bauern / Frauen / Juden (=Materiahen zur Arbeiterbewegung 16) Wien, 1980, S. 137, Nr. 1114. Josef Mentschl: Die Wiener Presse und das Problem der Bauernbefreiung des Jahres 1848. Ms. Phil. Diss. Wien 1948. 323 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK rol und Vorarlberg stammten bzw. bestimmt waren: hier widmeten sich immerhin 8% bäuerlichen Problemen, wovon die meisten auf die Steiermark entfielen.17 Manche Bauern waren zunächst gar nicht optimistisch, als sie vom Ausbruch der Revolution erfuhren. Joseph Alexander Freiherr von Helfert überliefert (aus Tachau in Südwestböhmen) folgende skeptisch-witzige Aussage dortiger Bauern- »Wenn wir auch Preßfreiheit haben, für uns wird die Preß doch nicht aufhören!« 18 Aber bald reagierte die Bauernschaft auf die Nachrichten vom Ausbruch der Re- volution mit neuerlichen Robot- und Abgabenverweigerungen. Vor allem in Krain kam es auch zur Erstürmung einzelner Schlösser und zur Vernichtung von Herr­ schaftsarchiven.19 Selbst im so gemütlichen Niederösterreich wurde die Robot und der Auftrieb der herrschaftlichen Schafe auf die Gemeindeweiden verweigert, und vor allem: Die Bauern begannen zu jagen. Bäuerliche Jagd, das war sozusagen die zentrale symbolische Form der Auflehnung, denn die Jagd war bisher ein aus­ schließliches Herrenrecht gewesen (und aus vielen Gründen für die Bauern sehr lä­ stig). 3. Die Reaktion der Regierung und der Landtage a) Die Regierung Der Feudalismus war tot. Zehent und Robot würden das Jahr 1848 nicht über­ dauern — soviel war sicher. Auch die aus den Landtagen zwischen März und Mai einlangenden Botschaften bestätigten dies. Bald scheint sich in der Regierung die Ansicht verbreitet zu haben, man solle den Landtagen und dem zukünftigen Reichstag das Problem zur Lösung übertragen. Das war auch taktisch sehr ver­ nünftig. Denn wenn der Reichstag den Bauern eine Entschädigung zumutete, dann waren die Bauern für die Revolution verloren. Verweigerte er eine solche, dann konnte man ihn sehr leicht kommunistischer Umtriebe verdächtigen. Die Pillers- dorffsche Verfassung vom 25. April 1848 sieht daher in zwei Bestimmungen die Befassung des Reichstages mit der Bereinigung der feudalen Zustände vor, und zwar in den §§ 27 und 55. Der - wichtigere - § 55 lautet: »Eine der ersten Aufgaben des Reichstages wird es sein, die Prüfung und Würdigung der, von den Provinzial- Ständen vorzulegenden zeitgemäßen Änderungen ihrer bisherigen Verfassungen und der Vorschläge über die Art der Ersatzleistung der ablösbar erklärten Grundla- 17 Otruba: Flugschriften, S. XLIV f. 18 Joseph Alexander Freiherr von Helfert: Aufzeichnungen und Erinnerungen aus jungen Jahren. Im Wiener konstituierenden Reichstag, Juli bis Oktober 1848. Wien, S. 12. 19 Bogo Grafenauer: Razredni boji agrarnega prebivalstva, in: Gospodarska in družbena zgodovina Sloven ­ cev. Zgodovina agrarnih panog, Bd. II: Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, S. 481—538, lns- bes. S. 527-529. 324 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE sten in Verhandlung zu nehmen.«20 Nur »über die Art der Ersatzleistungen«! Das heißt nichts anderes als: Die Regierung dachte stets an eine Entschädigung für die Grundherren, und nur über die Modalität der Entschädigung sollten Landta­ ge und Reichstag entscheiden. Freilich genügten die Hinweise auf spätere Beratungen und Beschlüsse den Bauern kaum mehr. Denn vor allem in zwei großen Regionen hatte sich schon Ent­ scheidendes getan - und die Nachrichten davon erreichten auch die Bauern in an­ deren Ländern. Begonnen hatte es in Ungarn. Hier beschloss der Reichstag schon am 18. März die Aufhebung der Untertänigkeit, eine allfällige Entschädigung sollte der Staat lei­ sten. Kaiser Ferdinand hat dies - als König Ferdinand V. von Ungarn - auch bestä­ tigt.21 Diese Haltung des ungarischen Reichstages war überaus klug, denn dadurch gewann die Revolution zunächst die bäuerlichen Massen.22 - Am 18. März wurde für Böhmen, Mähren und Schlesien das Ende der Robot mit 31. März 1849 dekre­ tiert, freilich unter Verweis auf noch zu erlassende Gesetze. Dabei war schon von einer »billigen Entschädigung« die Rede.23 Galizien folgte, jedoch in radikalerer Form. Durch Ministerratsbeschluß vom 17. April wurde hier die Robot unentgelt­ 20 Text zitiert nach: Heinz Fischer / Gerhard Silvestri, Hg., Texte zur österreichischen Verfassungs- Geschichte. Von der Pragmatischen Sanktion zur Bundesverfassung (1713-1966), Wien 1970, S. 7 und S. 11 f. 21 GA IX 1848, vom Kaiser und König ratifiziert am 11. April. Vgl. Anton Springer: Geschichte Öster ­ reichs seit dem Wiener Frieden 1809, 2. Teil: Die österreichische Revolution, Leipzig 1865, S. 207; ferner Roman Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten im konstituierenden österreichischen Reichstag 1848—1849. Mit einer Einleitung von Eduard März (^Materialien zur Arbeiterbewegung 5). Wien, 1976, S. 27. 22 Weshalb auch nur etwa 15% der bäuerlichen Bevölkerung voll in den Genuß dieser Gesetze kamen! Vgl. J. Varga: Typen und Probleme des bäuerlichen Grundbesitzes in Ungarn, Budapest 1965, S. 8. Diese Studie beschäftigt sich eingehend mit der historischen Genese der vielen rechtlich unterschiedlich be ­ handelten Kategorien von nicht zweifelsfrei urbarialem Boden (Industrialland, Mark, Remanenzen, Ku- rialland usw.). Nicht eingegangen wird hier auf die Art der später dann (ab 1853) erfolgten Lösungen. Die Durchführung der Grundentlastung in Ungarn, Kroatien-Slawonien, in der serbischen Wojwod- schaft und dem Temeser Banat sowie in Siebenbürgen erfolgte schließlich ab 1853 und 1854 durch kai ­ serliche Patente, RGB 38-42/1853 und 151/1854. Dabei wurde zwar der GA IX/ 1848 nicht erwähnt, man hielt sich aber doch insofern an dessen Geist, als die Entschädigung für die eigentlichen Urbarialab ­ gaben ausschließlich durch das Land zu leisten waren. Den Bauern verblieben schließlich zumeist die (in ihrem urbarialem Charakter umstrittenen) Remanenzen und Industrialfelder, doch hatten sie dafür sehr wohl eine Entschädigung zu bezahlen (§ 10 des Entschädigungspatentes für Ungarn, RGB 39/1853). Diese Entschädigungen waren aber nicht »billig«, wie die österreichischen, sondern lösten das gesamte Feudalkapital (mit geringen Abzügen, ein Sechstel) ab. Andere Lasten, die von Bauern bearbeitetes Her ­ renland betrafen, blieben, wurden aber zugleich als ablösbar erklärt. Zur Durchführung am Beispiel eines burgenländischen Dorfes vgl. Ernst Bruckmüller: Wirtschaftsentwicklung und Sozialstruktur. In: Károly Gáal und Olaf Bockhorn, Hgg., Tadten (Wiss. Arbeiten aus dem Burgenland 56), Eisenstadt 1976 S. 23- 64. 23 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 26; Brigitte Biwald: Von Gottes Gnaden oder von Volkes Gna ­ den? Die Revolution von 1848 in der Habsburgermonarchie: Der Bauer als Ziel politischer Agitation (^Europäische Hochschulschriften III, Bd. 685), Frankfurt am Main (usw.) 1996, S. 131. 325 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK lieh (also ohne Entschädigungszahlungen seitens der Bauern!) für aufgehoben klärt - die Angst vor einem Bauernaufstand war hier am lebendigsten.24 Diese Re gelung wurde am 1. Juli 1848 auch auf die Bukowina ausgedehnt.25 Am 8. April (publiziert am 11. d. M.) war - zum Teil als Reaktion auf Eingaben der Landtage - ein Patent erlassen worden, wonach in Niederösterreich und Stei ermark ab Jänner 1849 »... alle auf Grund und Boden haftenden, aus dem Oberei gentum oder Zehentrechten entspringen, sowie denselben verfassungsmäßig gleichgehaltenen Natural- und Arbeitsleistungen, [...] in eine billige Geldentschädi gung umgewandelt werden...«26 Später gab es analoges für Oberösterreich.27 Am 25 4., gleichzeitig mit der Verfassung, teilte Pillersdorff den Ständen der Steiermark mit, aus dem Obereigentum hergeleitete Natural- und Arbeitsleistungen seien billig mit Geld abzulösen.28 Für Kärnten (25. April) und Krain (23. Mai) erschienen fast gleichlautende Patente. Deren Ungenügen erforderte neue Verlautbarungen: so hat man in Kärnten am 25. Mai 1848 dekretiert, nicht nur die Naturalleistungen, son­ dern sämtliche »Giebigkeiten und Leistungen« aus dem »Unterthansverbande« würden mit 1. Jänner 1849 gegen eine billige, auf dem Reichstag zu ermittelnde Entschädigung aufhören.29 Im Mai 1848 erschien die Habsburgermonarchie hinsichtlich der Bauernpro­ bleme ganz uneinheitlich gestaltet. Gerade das in vieler Hinsicht als rückschrittlich geltende Ungarn hatte schon sein Grundendastungsgesetz, auch in Galizien war die Robot bereits prinzipiell und für die Bauern unentgeltlich abgeschafft! In den ruhi­ geren Ländern dachte man aber noch an die Umwandlung der feudalen Lasten in ständige Geldrenten oder in eine komplette Ablösung durch Einmalzahlungen. Mit Fortdauer der Revolution änderten sich die Ansichten über die Lösung der Bauern­ frage: Hatte man im April noch von »Umwandlung« der Naturallasten in Geldlei­ stungen gesprochen, so im Mai vom »Aufhören aller Lasten mit dem 1. Jänner 1849« und im Mai/Juni vom »Aufhören der Naturalrobot« mit 1. Juli 1848.30 b) Die Landtage31 In mehreren Ländern wurden die ständischen Landtage um Vertreter der städti­ 24 Rosdolsky: Die Bauemabgeordneten., S. 36. 25 Grünberg: Grundentlastung, S. 42. 26 Biwald: Von Gottes Gnaden S. 131 27 Otruba: Flugschriften, S. 96, Nr. 1615. 28 Otruba: Flugschriften, S. 155, Nr. 1273. 29 Grünberg: Grundentlastung, S. 40; Biwald: Von Gottes Gnaden, S. 144. 30 Mentschl: Wiener Presse, S. 64. 31 Relativ ausführlich schon bei Springer: Geschichte Österreichs 2, S. 368 bis 390; sehr detailliert Karl Flü­ gelmann: Die österreichischen Landtage im Jahre 1848, 3 Bde. (=Archiv für österreichische Geschichte 111/1,114/1 und 115/1), Wien — Leipzig 1929,1938 und 1940. 326 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE schen Bürgerschaft und des Bauerntumes erweitert (es gab Wahlen), und diese Landtage haben sich mehrfach (auch über Aufforderung der Regierung bzw. der einschlägigen Artikel der Pillersdorff sehen Verfassung) mit der Frage der Beendi­ gung der bäuerlichen Abhängigkeit befaßt.32 So wurde in Oberösterreich33 ein Entwurf für die Grundentlastung erarbeitet. Tiber gegen den dort mehrheitlich angenommenen Entwurf leisteten die Bauern erbitterten Widerstand, denn der Landtagsentwurf sah vor, dass die Bauern für die entfallenden Abgaben eine komplette Entschädigung leisten müßten, also dem Grundherren das gesamte Feudalkapital abzulösen hätten. Die oberösterreichi­ schen Bauern verlangten daher, erst der im Mai und Juni gewählte Reichstag sollte über die Grundendastung befinden: Denn im Reichstag würde das bäuerliche Ele­ ment doch wesentlich stärker vertreten sein als in den Landtagen, die noch immer adelig beherrscht waren.34 Der steirische Landtag (in welchem 30 von jetzt 120 Abgeordneten das bäuerli­ che Element vertraten) beschäftigte sich ebenfalls damit und verabschiedete nach einer überaus zähen Debatte (ab 3. Juli), in der die Bauerndeputierten den Ent­ schädigungswünschen von adeliger und kirchlicher Seite hinhaltenden Widerstand leisteten, am 31. Juli einen Entwurf, der auch dem Reichstag zugeleitet wurde (mit der Bestimmung, dass die Bauern 3/5 des Feudalkapitals als Ablöse zahlen müss­ ten).35 Dabei kam bei nicht wenigen Abgeordneten Angst vor den Reaktionen der Wähler zum Vorschein.36 Der Kärntner Landtag beantragte bei der Regierung zunächst die Umwandlung der Natural- und Arbeitsleistungen in eine »billige Geldentschädigung«37 und wenig später ganz ebenso die Einlösung aller feudalen Belastungen.38 Außerdem wollte 32 Hugelmann: Landtage, Bd.l, S. 27 f, zitiert eine Interpellation des Abgeordneten Löhner an Innen ­ minister Doblhoff vom 16. August 1848 mit der Anfrage, welche Provinziallandtage seit 15. März zu ­ sammengetreten wären und was sie so getan hätten. Doblhoff nannte daraufhin Landtage in Mähren, Schlesien, Oberösterreich, Tirol, Steiermark, Kärnten und Krain. Als Zweck ihrer Verhandlungen be ­ zeichnete Doblhoff u.a. die »nothwendige provisorische Regelung der Urbarial- und bäuerlichen Ver ­ hältnisse, insbesondere bezüglich der Robot und des Zehents [...].« 33 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 368—372; Hugelmann, Landtage, Bd.l, S. 91 ff. 34 Emst Bruckmüller: Die Lage der oberösterreichischen Bauern um das Jahr 1848, in: Das Jahr 1848 und Hans Kudlich. Berichte und Reflexionen (Schriftleitung Paul Stepanek), Linz 1978, S. 41—53. Ernst Bruckmüller: Grundentlastung und Servitutenregulierung, in: Bauernland Oberösterreich, Hg. Alfred Hoffmann, Linz 1974, S. 118-131. 35 Biwald: Von Gottes Gnaden, S. 142 ff; Hugelmann: Landtage, Bd.l, S. 367 ff. 36 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 373-379. Der Gesetzesentwurf über die Grundlastenablösung abgedruckt bei Hugelmann: Landtage, Bd. 1, S. 438 ff. 37 Was mit dem schon genannten Patent vom 25. April 1848 positiv erledigt wurde, vgl. Hugelmann: Lan ­ dtage, Bd. 2, S. 39 f. 38 Das wurde mit dem Patent vom 25. Mai bewilligt, vgl. Hugelmann: Landtage, Bd. 2, S. 40 f. 327 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK man einen Vorschlag für die Aufhebung der Patrimonialgerichtsbarkeit erarbei ten.39 40 Der Krainer Landtag (hier hatte es die heftigsten Unmutsäußerungen der Bau ern gegeben !) beschloss schon am 6. April (noch ohne Bauern), das Land »benöti ge eine möglichst beschleunigte, für den Unterthan und den Zehentpflichtigen vorteilhafte aber vollständige Ablösung der gesammten bäuerlichen, oder Robot und Urbarial-, dann Zehentgiebigkeiten mittels einer angemessenen, dem Untert han oder Zehentholden obliegenden Entschädigung der Bezugsberechtigten Das schon genannte Patent vom 23. Mai geht auf eine ständische Initiative vom 10 Mai zurück.41 Der Tiroler Landtag beschloss am 10. Juli, dass alle Grundlasten einschließlich der Zehenten im ganzen Lande allgemein und obligatorisch abzulösen seien. Dabei wurden freilich relativ hohe Ablösesummen festgelegt.42 In Vorarlberg bestanden an Relikten der Feudalzeit nur mehr einige Ze­ hentrechte, um deren Ablösung der vom 5. bis zum 7. Juni tagende Landtag peti­ tionierte.43 Die umfassendste Lösung erarbeitete der mährische Landtag. Auch hier waren bürgerliche und bäuerliche Abgeordnete gewählt worden, die den ständischen Landtag ergänzten. Der mährische Landtag war das erste Vertretungsorgan der westlichen Reichshälfte, das im Juni die Aufhebung von Naturalrobot und -Zehent per 1. Juli beschloss.44 Den Inleuten sollte hier ihre Robotverpflichtung geschenkt werden.45 Bis in den September hat man sich hier auch weiterhin um die Umset­ zung dieser Beschlüsse bemüht. Diese Landtage waren also keineswegs untätig, was Planungen zur Grundentla­ stung betrifft. Es ist aber festzuhalten, dass die Bauern mit den Arbeiten der Land­ tage durchwegs unzufrieden waren. Immer wieder wurde daher auch von ihrer Seite die Befassung des zukünftigen Reichstages mit ihren Problemen gefordert. Der Mai brachte die Zuspitzung der Revolution in Wien, die Sturmpetition vom 15. und den Barrikadenbau vom 26. Mai. Im Juni wurde der Prager Pfingstaufstand niedergeschlagen. Im Mai und Juni fanden die Wahlen zum konstituierenden Reichstag statt. Am Reichstag aber hingen die Wünsche der Bauern. Ebd., S. 42. 40 Biwald: Von Gottes Gnaden S. 145 41 Hugelmann: Landtage, Bd. 2, S. 79. 42 Biwald: Von Gottes Gnaden S. 146; Hugelmann: Landtage, Bd. 2, S. 121 ff. 43 Hugelmann: Landtage, Bd. 2, S. 227. 44 Mentschl: Wiener Presse, S. 62 f.; Hugelmann: Landtage, Bd. 3, S. 63 ff. und 181 ff. 45 Biwald: Von Gottes Gnaden, S. 140. 328 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE 4. Die Bauern und der Reichstag46 Bei den Wahlen zum konstituierenden Reichstag waren Häusler und Inwohner, aber natürlich auch Knechte nicht wahlberechtigt. Nur die besitzenden Bauern schickten Abgeordnete ins Parlament. - Für die Urwahlen (jeder Ort des flachen Landes mit mehr als 250 Einwohnern konnte einen Wahlmann wählen, für jeweils weitere 500 Einwohner je einen weiteren Wahlmann) waren zunächst Wahlver­ sammlungen notwendig.47 Wir können die Schwierigkeiten der Landbevölkerung čnít den Formalitäten des Wahlvorganges (Kommission, Stimmabgabe) nicht wei­ ter verfolgen.48 Immer wieder wollten die Bauern neben den gewählten Abgeord­ neten zusätzliche Ersatzmänner mit nach Wien schicken. In einem Falle (Wahlbe­ zirk Feldbach, Steiermark) verpflichtete sich der Gewählte, ein Graf Gleispach, den von den Bauern nominierten Franz Frühwirth auf seine »eigenen Kosten nach Wien mitzunehmen und dort auf die Dauer des Reichstages mit den nöthigen Be­ dürfnissen zu versehen.«49 Solche zusätzliche Vertreter, »Beistände« des Abgeord­ neten, wurden auch in anderen Gebieten (Bischoflack/Škofja Loka, Oberkrain) ge­ fordert und hier auch zwei »Hubenbesitzer« (ein Slowene und ein Deutscher) als Ersatzmänner bestimmt, weil ansonsten die Wahl nicht durchgeführt worden wäre. Genauso in Gottschee/Kočevje und Hermagor. Solches ist auch sonst mehrfach vorgekommen, worauf der Abgeordnete Goldmark in einer Rede am 19. Juli im Reichstag verwies.50 Besonders eklatant war das Mißtrauen gegenüber nichtbäuerli­ chen Kandidaten in Galizien.51 In den 22 ländlichen Wahlbezirken Niederösterreichs wurden schließlich zwölf Bauern, sechs Kleinstädter (bauernfreundlich), drei bürgerliche »Linke« und ein pensionierter Offizier gewählt.52 In Oberösterreich wurden in 17 ländlichen Wahl­ bezirken 13 Bauern, 1 Bauernkandidat, 1 Advokat und zwei Staatsbeamte gewählt (in Salzburg; Salzburg und Oberösterreich waren damals verwaltungsmäßig zu­ sammengelegt). Dabei waren viele Bauern überzeugt, »(...) dass bei dem zusam­ menzutretenden ersten Reichstage die Ablösung der auf dem untertänigen Grund­ 46 Das Folgende nach Ernst Bruckmüller: »Kein Zehent, kein Robot mehr!« Die Bauern, der Reichstag und die Grundentlastung, in: Bruckmüller (Hg.), 1848. Revolution in Österreich (Schriften des Instituts für Österreichkunde 62), Wien 1999, S. 89—128. 47 Dazu jetzt der sehr ausführliche Beitrag von Thomas Stockinger: Die Wahlen zum konstituierenden Reichstag von 1848 in den ländlichen Wahlbezirken Niederösterreichs, in: im Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich, NF 69-71,2003—2005 (St. Pölten 2007), S. 1—170. 48 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 45 f. 49 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 52. 50 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 53. 51 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 65 f. 52 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 44; Gabriela Asmera: Die Bauernabgeordneten im Wiener Re ­ ichstag 1848, in: Hans Kudlich und die Bauernbefreiung in Niederösterreich, Wien 1983, S. 113. 329 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK besitze haftenden Natural- und Arbeitsleistungen eines der vorzüglichsten Ge schäfte bilden werde, zu dessen Erledigung der Bauernstand nur Abgeordnete aus seiner Mitte für befähigt hielt.«53 Im Hintergrund spukte auch noch die Figur eines bekannten vormärzlichen Aufrührers, des Michael Huemer vulgo Kalchgruber.54 In Innerösterreich wurden wenige Bauern gewählt, vielleicht, weil hier während der Wahlzeit die Regierung die Roboten und die übrigen Untertanslasten abgestellt hat.55 Hier kamen auch offene Wahlbetrügereien vor: So nominierte die Herrschaft Gonobitz (Slovenske Konjice, slowenische Untersteiermark) von sich aus 10 Wahlmänner, » ... da sie durch das Versammeln betrunkener Bauern einen Krawall befürchtete«.56 Schließlich kamen aus der Steiermark zwei, aus »Illyrien« (Kärnten und Krain) immerhin fünf Bauern. Böhmen entsandte 10 Bauern, Mähren sieben und Schlesien drei (Kudlich galt in diesem Sinne nicht als bäuerlicher Abgeordne­ ter!). Die größte Zahl von Bauernabgeordneten kamen aus Galizien und der Buko­ wina - nicht weniger als 40!57 Von den schließlich insgesamt 383 gewählten Abgeordneten entfiel der größte Teil auf Vertreter des Besitz- und Bildungsbürgertums. Immerhin 92 (also 24%) der Abgeordneten waren Bauern. Sie hatten in erster Linie das bäuerliche Interesse an einer sofortigen Aufhebung aller bäuerlichen Lasten ohne jede Entschädigung zu vertreten. Alles weitere, Verfassung, Grundrechte, Gemeindeordnung, Budget, lag ihnen mehr oder weniger fern. 5. Der Antrag Kudlich und sein Schicksal Allmählich versammelten sich die Abgeordneten zum konstituierenden Reichs­ tag in Wien (am 10. Juli fand die erste vorberatende Sitzung statt).58 Nach diversen Vorarbeiten (Wahlbestätigungen, Probleme der Geschäftsordnung) wurde der 53 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 48. 54 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 48; über Kalchgruber vgl. Georg Grüll: Bauer, Herr und Landes ­ fürst. Sozialrevolutionäre Bestrebungen der oberösterreichischen Bauern von 1650 bis 1848. Graz - Köln, S. 559 ff., insbes. 570: Am 22. April erklärten die Bauern von Gutau im Mühlviertel ihrem herrs ­ chaftlichen Pfleger, sie hätten Vertrauen weder zum Kreisamt (=staatliche Bürokratie) noch zum Pfleger (= Grundherrschaftsbürokratie), sondern nur zur hl. Dreifaltigkeit, »zum Kalchgruber und zum Kaiser«. Tatsächlich erhielt Kalchgruber dort auch die meisten Wählerstimmen. Tragischerweise war der weitum bekannte alte Bauernadvokat 1848 schon sehr gebrechlich und in seinen geistigen Fähigkeiten schon so beeinträchtigt, dass er die Reichweite des Jahres 1848 nicht mehr erfassen konnte. Er schrieb sogar noch eine Hofbeschwerde gegen die schädliche Konstitution und starb bald darauf (1849). 55 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 49. 56 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 51. 57 Asmera: Die Bauernabgeordneten, S. 113; ein namentliches Verzeichnis aller Bauernabgeordneten auch bei Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten, S. 228 ff. 58 Verhandlungen des österreichischen Reichstages nach den stenographischen Aufnahmen, 1. Band (10. Juli bis 22. August), Wien 1848, S. 1 f. 330 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Reichstag in der Winterreitschule am 22. Juli von Erzherzog Johann feierlich eröff­ net. »Nicht einen Augenblick«, schreibt Anton Springer, »war der Reichstag über Jen ersten und würdigsten Gegenstand seiner Verhandlungen im Zweifel. Die zahllosen Petitionen, welche in Angelegenheit der Robot an ihn gerichtet wurden, zeigten deutlich genug die Wünsche des Volkes, in jedem Deputierten lebte über­ dies das Bewußtsein, dass die Befreiung der unterthänigen Lasten und verblichenen Beschränkungen allen anderen Thaten der Revolution vorangehen müsse, dass die Robotaufhebung den wahren Grund des Baues bilde, zu dessen Errichtung der Reichstag schritt.«59 Es war daher alles andere als zufällig, wenn schon am 25. Juli 1848 Hans Kud­ lich seinen am 24. Juli formulierten berühmten Antrag einbrachte: »Die hohe Versammlung möge erklären: Von nun an ist das Unterthänigkeits-Verhältnis sammt allen daraus entsprunge­ nen Rechten und Pflichten aufgehoben, vorbehaltlich der Bestimmung, ob und wie eine Entschädigung zu leisten sei [...]«, der dann am 26. Juli auf die Tagesordnung des Reichstages gesetzt wurde.60 Hans Kudlich (1823-1917) war der jüngste Abgeordnete.61 Er stammte aus einer durchaus wohlhabenden, angesehen und nicht kleinen bäuerlichen Familie aus dem österreichisch-schlesischen Lobenstein (Uvalno, heute Tschechische Republik): Neben Hans hatten seine Eltern Johann und Eleonora zehn Kinder gehabt, von denen freilich drei in den Kinderjahren gestorben sind. Sein Bruder Hermann Josef (1809-1887) war 1848 Abgeordneter in der Frankfurter Paulskirche, später Herr­ schaftsverwalter und Bergwerksbesitzer. Hermann führte seinen Bruder auch in den renommierten Juridisch-politischen Leseverein in Wien ein.62 Über diesen Bruder kam auch die Verbindung Kudlichs ins angesehen Wiener Bürgertum zu­ stande: Hermann war (seit 1846) mit Maria Aloisia (Luise) Eltz vermählt, die aus einer der prominentesten Wiener Rechtsanwaltsfamilien stammte (Ferdinand Ge­ org Waldmüller hat die Familie 1835 porträtiert).63 Im Haus ihres Vaters Dr. Au- 59 Springer, Geschichte Österreichs, 2, S. 412 f. 60 Hans Kudlich: Rückblicke und Erinnerungen, Wien — Pest — Leipzig 1873, Bd. 2, S. 88 ff; Springer: Ges ­ chichte Österreichs, 2, S. 413; Verhandlungen des Reichstages, 1, S. 159. 61 Zur Person Kudlichs neben seinen eigenen »Rückblicken und Erinnerungen« (1873) vor allem die Bio ­ graphie von Friedrich Prinz: Hans Kudlich (1823—1917). Versuch einer historisch-politischen Biographie ^Veröffentlichungen des Collegium Carolinum 11), München 1962. Ferner Feigl, Briefe, Bd. 1, S. VII— XI. 62 Prinz: Kudlich, S. 8. — Zum Juridisch-politischen Verein vgl. Wilhelm Brauneder: Leseverein und Recht ­ skultur. Der Juridisch-politische Leseverein zu Wien 1840-1990, Wien 1992. Mitglied wurde Kudlich erst im Februar 1848 (Brauneder, ebd., S. 160). 63 Zu den Verbindungen Kudlichs mit der Familie Eltz enthält der Katalog »Hans Kudlich und die Bauern ­ befreiung in Niederösterreich« (Wien 1983), S. 92 ff, zahlreiche aufschlußreiche Quellen. Von Wald ­ müller stammt das Bildnis des Notars Dr. Josef August Eltz (1788-1860) mit seiner Gattin Caroline 331 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK gust Eltz (1788-1860) konnte der jüngere Bruder durch eine Hauslehrerstellung seine materielle Stellung festigen, erhielt aber auch die Möglichkeit für verschiedene andere gesellschaftliche Kontakte. - Nach dem Gymnasium hatte er von 1840 bis 1842 Philosophie studiert (eigentlich nichts anderes als heute die beiden oberen Gymnasialklassen), dann Jus (auf Wunsch des Vaters). Das Studium fesselte ihn nicht besonders. Nur die dringenden Zureden seiner Schwägerin brachten ihn so­ weit, dass er das Studium nicht abbrach und immerhin im Februar 1848 das erste Rigorosum ablegte. Die rührenden Briefe seiner zu Hause hart arbeitenden Schwe­ stern, die den in Wien so fleißig studierenden Bruder stets ebenso bedauerten wie bewunderten (und seine Situation offenbar völlig verkannten), konnten ihn offen­ bar nicht besonders motivieren. Zu verlockend waren die schönen Seiten des Stu­ dentenlebens, das lebhafte liberal-deutschnationale Politisieren in Wien oder Wan­ derungen mit Freunden.64 Ob man ihn geradezu als »Bummelstudenten« bezeich­ nen kann?65 1848 war er immerhin 25 Jahre alt und ein Ende seines Studiums bei weitem nicht in Sicht. - Am 13. März 1848 wurde Hans Kudlich beim Tumult vor dem Landhaus durch einen Bayonett-Stich in der rechten Hand verletzt. Seine Re­ konvaleszenz erlebte er teils in Gmunden (bei der Familie Eltz), teils im heimatli­ chen Lobenstein, wo er im Juni auch zum Abgeordneten gewählt wurde.66 Dann ging‘s wieder nach Wien, in den Reichstag. Hier schloß er sich der »Linken« an, der politischen Gruppierung der jungen Wiener oder deutschböhmischen Intelligenz, die liberales und »deutsches« Gedankengut vertrat, sich mit schwarz-rot-goldenen Bändern schmückte und den engsten Anschluss an Deutschland forderte.67 Voll Optimismus trat man einstimmig in die Vollberatung ein, ohne kommis- sionelle Vorberatung.68 Das sollte sich später als schweres Handicap erweisen, weil man einfach jedes kleinste Detail im Plenum beraten mußte. (geb. Schaumburg) und seinen acht Kindern in Ischl. Österreichische Galerie, Inv. Nr. 2567. Vgl. Klaus Albrecht Schröder: Ferdinand Georg Waldmüller, München 1990, S. 112 ff. 64 Feigl: Briefe, Bd. 1, S. IV: Die Briefe zeigen, dass Kudlichs liberale und deutschnationale Weltan ­ schauung in den Studentenjahren geprägt wurde, auch dass er diesen Idealen stets treu blieb. Er wurde in der Schweiz und in Amerika noch radikaler, ganz republikanisch und atheistisch. Stets sprach er sich auch gegen jeden Antisemitismus aus. 65 So Feigl: Briefe, Bd. 1, S. IV. 66 Kudlich, Rückblicke, Bd. 1, S. 306. Sein Gegenkandidat war ein tschechischer Bauer, der in einer rührenden Geste dem erfolgreicheren Konkurrenten nach der Wahl die Hände aufs Haupt legte und ei ­ nen Segensspruch in tschechischer Sprache sagte. 67 Kudlich, Rückblicke, Bd.2, passim; sehr instruktiv sind zahlreiche Briefe und sonstige Quellen im Kata ­ log »Hans Kudlich und die Bauernbefreiung in Niederösterreich« (Wien 1983). 68 Verhandlungen des Reichstages, 1, S. 160. — Man hat das später als Versäumnis erkannt, so der Ab­ geordnete Praschak in der Sitzung vom 30. August: »Wir haben der Welt ein Beispiel gegeben, dass sich die Kammer bei dem Beschlüsse, den Gegenstand in Vollberatung zu nehmen, übereilt habe...« (Ver ­ handlungen des Reichstages 2, S. 129). 332 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Was Kudlich mit seinem Antrag erreichen wollte, nämlich eine rasche und mög­ lichst einstimmige grundsätzliche Resolution des Reichstages zur Feudalismus- Frage, scheiterte daran, dass er die Entschädigungsfrage offen ließ. Schon im Frühjahr war genau diese Frage im Vordergrund gestanden. Schon damals hatte die Regierung diese Entscheidung dem Reichstag überlassen (Ausnahme: Galizien). Und für die auf dem Reichstag vertretenen Bauern war die Frage der Entschädi­ gung ebenfalls zentral. Kudlich wollte also genau jenes Problem, das der Reichstag jedenfalls lösen musste und das die Bauern rasch in ihrem Sinne geklärt wissen wollten, nicht lösen! Als daher einzelne Abgeordnete darauf hinwiesen, dass man das Entschädigungsproblem nicht irgendwelchen Kommissionen überlassen dürfe, und dass daher der Reichstag selbst grundsätzlich die Frage: Entschädigung für die Grundherren - ja oder nein, und wenn ja, durch wen? - zu lösen habe, mußte dar­ aus notwendig eine längere Debatte entspringen. Gerade die Bauernabgeordneten wussten, dass ihre Wähler dies - und nur dies - interessierte. Schon gegen Ende Juli erhielten die Deputierten von den Bauern der­ be Mahnbriefe. In der Sitzung vom 3. August brachte der niederösterreichische Abgeordnete Fürnkranz69 daraus einige Kostproben: »Lassen Sie uns nicht länger warten; wir haben versprochen, ruhig zu sein, bis der Reichstag eröffnet ist und er­ warten, dass die hohen Herrschaftsbesitzer herabsteigen werden, um ihren armen Untertanen die Hand zu bieten. Lassen Sie es nicht darauf ankommen, dass die Untertanen zu ihnen hinaufsteigen, denn Gott weiß, was daraus entstehen könnte.« In einem Falle wurde sogar gedroht, einem Deputierten sein Haus anzuzünden, wenn der Reichstag nicht bald zugunsten des Landvolkes tätig würde.70 Fürnkranz stellte daher den Antrag, den Antrag Kudlich sogleich nach Fertigstellung der Ge­ schäftsordnung auf die Tagesordnung zu setzen.71 Schließlich setzten die Bauern­ abgeordneten es durch, dass Kudlichs Antrag am 8. August auf die Tagesordnung kam.72 Kudlich selbst hat seinen Antrag zweimal abgeändert, am 8.73 und am 11. Au­ gust. Nun hatte sein Antrag folgende, wesentlich konkretere Form: »Alle Robot und jeder Zehent, so wie überhaupt alle aus dem Unterthänigkeits- verbande, dem Obereigentum, der Dorf- und Schutzobrigkeit, aus dem (Wein-) Bergrecht, der Vogteiherrlichkeit, dem bäuerlichen Lehensverbande entsprunge­ nen oder ihnen ähnlichen Natural-, Geld- oder Arbeitsleistungen des Haus- und 69 Heinrich Fürnkranz war Bürger der Stadt Krems und wurde hier am 26. Juni gewählt, vgl. Karl Schwarz: Die Waldviertler Abgeordneten im Reichstag von 1848, in: Das Waldviertel 43 (54), 1994, S. 360. 70 Verhandlungen des Reichstages, 1, S. 338 f; danach Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 413 71 Verhandlungen des Reichstages, 1, S. 338 f. 72 Rosdolsky: Die Bauernabgeordneten , S. 133; Springer, ebd. 73 Verhandlungen des Reichstages, 1, S. 419. 333 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Grundbesitzes haben, einschließlich aller Besitzveränderungs-Gebühren, von nun an aufzuhören.«74 Die Entschädigungsfrage wollte Kudlich wiederum nicht im Gesetz regele sondern einer Kommission übertragen, die unter Berücksichtigung der jeweiligen Landes-Situation fesdegen sollte, ob und welche Entschädigung zu leisten sei Kudlich meinte, »diese Frage liegt nicht im dringenden Interesse des Landes, mit ihrer Entscheidung hat es keine Eile, da die Bauern gewiß zufrieden sind, wenn sie auch erst nach Wochen erfahren, ob sie entschädigen sollen.«75 Man hat diese Aus­ sage als Taktik der Linken interpretiert, die Spannung der Bauern möglichst lange aufrecht zu erhalten, und damit ihre Sympathien für die Revolutionäre wachzuhal­ ten. Freilich wurde dieses Ziel gerade dadurch nicht erreicht. Gerade weil Kudlich die Entschädigungsfrage offen halten wollte, wurden die Bauern gegen die Linke mißtrauisch und konnten zunehmend von der konservativeren Seite des Hauses gewonnen werden.76 In der nun voll einsetzenden Debatte erweckte einige der bäuerlichen Abgeord­ neten durch ihre eindrucksvolle Darlegung der bisherigen Unterdrückung allge­ meines Aufsehen. Den stärksten Eindruck erregte jener Iwan Kapuszczak aus So- lotwina in Galizien, der - trotz seines gebrochenen Deutsch - seinen Haß auf den Adel und seine totale Ablehnung jeglicher Entschädigung klar und eindeutig zum Ausdruck brachte: »Dafür sollen wir jetzt Entschädigung leisten? Ich sage: Nein! Die Peitschen und Knuten, die sich um unsern abgemüdeten Körper gewickelt ha­ ben, damit sollen die 'Herren' sich begnügen, das soll ihre Entschädigung sein!« - Auch Mathias Brandl, ein Bauer aus Neufelden in Oberösterreich, argumentierte in dieselbe Richtung und schloss: »Es ist klar, der gesunde Menschenverstand sagt es: Wir zahlen keine Entschädigung!«77 Die verhältnismäßig lange Dauer der Verhandlungen führt zu Ungeduld. Erst am 17. August war die Reihe der Verbesserungsanträge erschöpft - die der Redner noch lange nicht. Schon am 12. August hatten sich 30 Redner vormerken lassen.78 Schließlich standen - neben Kudlichs zweimal verbessertem Antrag - 73 Zu­ satzanträge zur Diskussion.79 Die sehr ausführliche Debatte wurde von den Bauern und der Linken dominiert. Alle Bauern argumentierten gegen jede Entschädigung. Die Rechte rührte sich lange nicht. Erst eine Rede des Abgeordneten Joseph Aex­ ander Freiherr von Helfert (am 24. August) brachte deren Anschauung klar zum 74 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 416. 75 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 416 f. 76 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 417. 77 Moritz Smets: Das Jahr 1848. Geschichte der Wiener Revolution. 2. Band. Wien 1872, S. 499. 78 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 417. 79 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 415. 334 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Ausdruck: Auch feudale Rechte sind Eigentumsrechte, und wenn man sie jeman- dem wegnimmt, dann muß derjenige, dem sie weggenommen werden, dafür ent­ schädigt werden: »Wir müssen uns für die Entschädigung aussprechen, weil es ojcht unser Eigentum ist um das es sich handelt. Meine Herren, das wäre ein sehr wohlfeiler Liberalismus, etwas wegzuschenken, was eines Andern Eigentum ist. (Beifall und Zischen). Die Gutsherren können schenken, weil es ihr Eigentum ist worum es sich handelt. Die feudalen Landtage können schenken, weil auf ihnen die Gutsherren als solche vertreten sind. Wir aber, die hohe Reichsversammlung, zu­ sammengesetzt nicht nach gewissen Ständeklassen, sondern aus dem gesamten Volk hervorgegangen, wir können nicht schenken, wir können nicht Gnaden aus­ teilen; wir können nur sprechen, was Recht und Billigkeit ist.[...]«80 Zugleich meinte Helfert, die Entschädigung müsse »billig« sein, denn: »Wer da weiß, wie an einem Robottage gearbeitet wird, muß zugeben, dass ein solcher Robottag bei weitem nicht mit eine anderen Arbeitstage zu vergleichen und in gleichem Preise anzu­ schlagen ist. Wer ferner bedenkt, dass mit den obrigkeitlichen Rechten auch die ob­ rigkeitlichen Pflichten aufhören, dass folglich diese gleichfalls, wenn man nach al­ len Seiten gerecht sein will, in die Entschädigung einzurechnen sein werden, der wird in der Tat gestehen müssen, dass ein solcher Robottag nach seinem reellen Werte nicht einen Gulden, sondern nur ein paar Kreuzer wert ist. Die billigste Ent­ schädigung ist also gerade die allein gerechte Entschädigung (Beifall).«81 - Die im März 1849 schließlich angeordnete »billige« Entschädigung war übrigens schon im Juni 1848 von dem auch anderweitig publizistisch tätigen niederösterreichischen Amtmann Franz von Mörl inhaltlich skizziert worden: Die kapitalisierte Rente sollte gedrittelt, ein Drittel gestrichen, ein Drittel vom Bauern und ein Drittel von der öffentlichen Hand bezahlt werden.82 Man kann daraus vielleicht schließen, dass dieses Modell der »billigen Entschädigung« im Sommer 1848 schon weiter verbrei­ tet war. Dass »billige Entschädigung« den Grundherren keinesfalls deren vollen Einnahmenausfall wettmachen sollte, war wohl Gemeingut aller dieser Debatten. Kudlich vertrat noch am 26. August, da er als Antragsteller das letzte Wort in der Debatte erhielt, die Meinung, eine Kommission sollte über die Entschädigung bestimmen.83 Jetzt, in der letzten Phase der Debatte (ebenfalls am 26. August) meldete sich auch die Regierung, in Gestalt des Justizministers Alexander Bach, zu Wort. Bach teilte mit, die Regierung sei für die unentgeltliche Aufhebung des persönlichen 80 J. A. Freiherr von Helfert: Aufzeichnungen und Erinnerungen aus jungen Jahren. Im Wiener kon ­ stituierenden Reichstag. Juli bis Oktober 1848, Wien 1904, S. 134 f. 81 Helfert: Erinnerungen, S. 138. 82 Biwald: Von Gottes Gnaden, S. 119 f. 83 Verhandlungen des Reichstages, 2. Band (23. August bis 5. Oktober), S. 81 ff. 335 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Untertansverbandes, dagegen verlange sie eine Entschädigung für die dinglich Entlastung des Bodens. Er wies darauf hin, die Entschädigungsfrage sei eine Ver trauensfrage, die Regierung stehe hinter der Entschädigung (was nach den diversen Patenten und Verordungen seit dem März auch gar nicht anders sein konnte!). die Regierung werde mit der Entschädigung stehen oder fallen.84 Als man nun zur Abstimmung kam, legte das Präsidium - als Folge der zahllo­ sen Amendments - am 29. August jedem Abgeordneten ein Konvolut mit 159 Ein­ zelfragen (in 20 Kapiteln) vor.85 Eine ungeheuer langwierige Abstimmungsproze­ dur schien bevorzustehen, was sogleich wieder eine lebhafte Verfahrensdebatte auslöste. Kudlich vermutete (wohl zu Recht), dass dieser Abstimmungsmodus un­ möglich sei und schlug vor, man möge versuchen, in einem kleine Kreis aus Ver­ tretern aller Richtungen eine »Vereinigung« zu erzielen. Andere Abgeordnete schlossen sich dieser Argumentation an, sodass die Abstimmung auf den nächsten Tag vertagt wurde. Inzwischen sollte man zunächst im kleinen Kreis eine Annähe­ rung suchen, am Abend sollten alle (etwa 50) »Amendmendsteller« (jene Abgeord­ nete, die Zusatz- oder Abänderungsanträge eingebracht hatten) damit konfrontiert werden, um nach Möglichkeit deren Zustimmung und damit die Rücknahme mög­ lichst vieler dieser Amendments zu erreichen. Dieser so zustande gebrachte Amendment-Antrag sollte am nächsten Tag als erster abgestimmt werden.86 Am 30. August hatte wieder Kudlich als erster das Wort. Er bedauerte, dass es keine Einigung gegeben habe, legte anschließend die Grundsätze seines Antrages in Frageform vor und stellte den Antrag, diese zur Abstimmung zu bringen.87 Nach ihm meldete sich der Abgeordnete Lasser. Fünf Mitglieder des Reichstages hätten aus den zahlreichen Amendments eine neue Fassung formuliert; diese sei auch den Antragstellern vorgetragen worden, 15 oder 16 (schließlich 25) von ihnen hätten daraufhin die Zurückziehung ihrer Amendments zugesagt. Lasser stellte dann zu­ nächst einige Verfahrensanträge, von denen der wichtigste lautete, das von ihm vertretene koUektive Amendment sei zuerst abzustimmen, ferner müßten bei der Abstimmung alle einzelnen Absätze, doch schließlich noch einmal der ganze 84 Smets: 1848, S. 500; Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 422; Verhandlungen des Reichstages 2, S. 84 ff. - Bach wiederholte diese Haltung der Regierung noch einmal am 29. August (Verhandlungen des Re ­ ichstages, 2, S. 105). 85 Springer: Geschichte Österreichs, 2, S. 422. 86 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 103—117. 87 Diese Fragen lauteten sinngemäß: 1. Soll die Untertänigkeit aufgehoben werden? 2. Sollen Zehent und Robot und alle anderen Abgaben aufhören? 3. Soll dafür gar keine Entschädigung geleistet werden? 4. Falls Entschädigung, soll eine Kommission bestimmen, für welche Lasten eine solche zu leisten ist? 5. Soll für die nicht auf Privatverträgen beruhenden Lasten die Entschädigung vom Staat geleistet werden? 6. Sollen für diese Kommission aus jedem Gouvernement drei Mitglieder des Reichstages gewählt werden? 7. Soll eine Proklamation darüber vom Reichstag verlautbart werden? Vgl. Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 126. 336 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Amendment-Antrag abgestimmt werden. Schließlich legte er die von der kleinen Arbeitsgruppe formulierte und dann abzustimmende Fassung in Frageform vor.88 Lasser arbeitete nochmals den Unterschied zwischen dem Antrag Kudlich und dem von ihm vorgelegten Kollektivantrag heraus: Kudlich lasse die Entschädi­ gungsfrage völlig offen und überlasse alles einer Kommission, der von ihm vorge­ legte Antrag hingegen lasse den Reichstag (teilweise) entscheiden, wofür Entschä­ digung zu leisten sei und wofür nicht. Kudlich wolle überdies eine Entschädigung der Grundherren aus Staatsmitteln, der Kollektivantrag wolle die Einrichtung von Landes-Fonds, die »vermittelnd zwischen den Berechtigten und Verpflichteten«, schließlich die Entschädigung leisten sollte. Und, um den Bauern die Sache schmackhafter zu machen, schließlich die samtpfötchenweiche Formulierung: »Mit dieser Fassung ist die Frage: wer soll die Entschädigung leisten, nicht abgespro­ chen; diese ist der Commission überwiesen [...]«89 - Die anschließende Diskussion löste lebhafte Auseinandersetzungen über die Vorkommnisse am Abend des 29. August aus90 und vor allem darüber, welcher Antrag nun wirklich zuerst abge­ stimmt werden sollte. Schließlich setzten sich die Rechte und das Zentrum mit der Ansicht durch, dass zuerst über den Antrag Lasser abgestimmt werden sollte. Nach langer Debatte verlangte der Abgeordnete Rieger, beide Anträge sollten gedruckt werden und der Abstimmung am 31. August zugrundegelegt werden. Dabei sollte es (so der Abgeordnete Löhner) nicht mehr die geringste Debatte geben.91 88 Josef Lasser Frh. v. Zollheim (1815-1879) aus Strobl am Wolfgangsee war im Neoabsolutismus ein wichtiger Beamter, in der liberalen Ara mehrfach Minister und spielte in dieser Zeit eine nicht unbedeu ­ tende Rolle. Vgl. K. Müllner: Freiherr Joseph Lasser, phil. Diss. (Ms.) Wien 1963. — Seine an den Reich ­ stag gerichteten Fragen lauteten, wieder verkürzt: 1. Soll das Untertänigkeitsverhältnis aufgehoben werden? 2. Ist Grund und Boden zu entlasten? 3. Sollen alle aus dem Untertänigkeitsverhältnis entsprin ­ genden dem Boden anklebenden Lasten aufgehoben sein? 4. Soll für die aus dem persönlichen Unterta ­ nenverband entspringenden Rechte und Bezüge keine Entschädigung gefordert werden? 5. Soll für Lei­ stungen an den Grundherren als solchen eine billige Entschädigung geleistet werden? 6. Sind Holzungs ­ und Weiderechte sowie Servitutenrechte ebenfalls (teils unentgeltlich, teils entgeltlich) aufzuheben? 7. Soll eine Kommission eingesetzt werden, die einen Gesetzentwurf ausarbeitet, der strittige Fragen klärt, Bestimmungen über die emphytheutischen Verhältnisse ausarbeitet und die Gründung von Landesfonds zur Durchführung der Grundentlastung vorsieht? 8. Soll die Patrimonialgerichtsbarkeit bis zur Einric ­ htung staatlicher Gerichte weitergeführt werden? — Vgl. Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 126 f. 89 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 127. 90 So wurde von der Rechten und dem Zentrum Kudlich vorgeworfen, er sei ja bei der Beratung im kleinen Kreis dabei gewesen und habe sich nicht gegen das Geplante geäußert. Kudlich erwiderte, er habe sich inhaltlich nicht geäußert und nur vorbehaltlich der Zustimmung seiner Fraktion zugestimmt, seine Frak ­ tion hätte aber nicht zustimmen können usw. (Verhandlungen des Reichstages, 2, insbes. S. 133). - In ­ haltlich warfen einige Redner Kudlich vor, es fehle in seinem Antrag die Grundentlastung als aus ­ drücklicher Auftrag, außerdem habe er bei den aufzuhebenden Lasten der rechtlich nebulöse Begriff »und ähnliche Lasten« verwendet (Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 129). — Dagegen scheint sich die Mehrheit von links und rechts darüber einig gewesen zu sein, dass es irgendeine Entschädigung für die Grundherren geben werde. 91 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 145. 337 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Am 31. August wurde zuerst über Lassers Antrag abgestimmt. Die ersten drei Punkte des Antrages: Die Aufhebung der Untertänigkeit, die Endastung des Bo- dens, das Aufhören aller aus dem Untertänigkeitsverbande entspringenden Last und Diensdeistungen wurden einstimmig angenommen.92 Beim Punkt 4 (Entschä digung) kam Unruhe auf, der Abgeordnete Peitier protestierte gegen Amendments die den Bauern eine Entschädigung aufbrummten: » ... so ist die Hauptschlacht für uns verloren«.93 Die Sitzung wurde unterbrochen. Schließlich wurde ein Zusatzan trag des Krainer Abgeordneten Kautschitsch mit dem Text: »Für einige der aufge hobenen Lasten ist eine Entschädigung zu leisten, für andere nicht« in den Las ser'schen Text eingebaut.94 Jetzt verlangte Ambrosch (ein Parteigänger Kudlichs) die weitere Beratung des Lasser'schen Antrages abzubrechen. Da trat der Präsident voll Ingrimm zurück, doch holte man ihn wieder auf den Vorsitz und stimmte schließlich in namentlicher Abstimmung über den (jetzt) 5. Punkt des Lasser'schen Entwurfes ab, der mit 177 gegen 144 Stimmen angenommen wurde. 36 Abgeord­ nete enthielten sich der Stimme, darunter auch nicht wenige prominente Linke.95 Auch eine abschließende Gesamtabstimmung über den Antrag Lasser brachte des­ sen Billigung. Nun kam Kudlichs Antrag an die Reihe, über den trotz der Annahme des Las- ser'schen Antrages auch noch abgestimmt wurde. Kudlich selbst erklärte, der größte Teil seines Antrages sei durch die Annahme von Lassers Antrag erledigt, die Punkte 5 (Entschädigung durch den Staat), 6 und 7 seien aber doch noch abzu­ stimmen. Alle drei wurden angenommen!96 Bei der (geschäftsordnungsmäßig korrekten) abschließenden Gesamtabstim­ mung gelang des Rechten und dem Zentrum dennoch, den Antrag Kudlich mit 152 gegen 148 Stimmen abzulehnen!97 Man hat stets darüber gerätselt, wie dieses Ergebnis zustande kam. So urteilt der liberale Historiker des Jahres 1848, Moritz Smets, über das bäuerliche Abstimmungsverhalten bei Ablehnung des Kudlich- Antrages am 31. August: »Dies Endergebnis rührte vornehmlich davon her, dass die slavischen Bauern, wovon nur wenige den deutsch geführten Verhandlungen zu folgen vermocht hatten, und die sämmtlich bei den Anstimmungen nicht allein im figürlichen, sondern auch im natürlichen Sinne zwischen den Parteien hin und her 92 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 149 f. Das Protokoll verzeichnet bei der einstimmigen Annahme der ersten Frage »anhaltenden Beifall und Heiterkeit«, bei der zweiten »Rauschenden Beifall« und bei der dritten »stürmischen Beifall«. 93 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 150. 94 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 160. 95 Kudlich: Rückblicke, Band 2, S. 185; Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 161. 96 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 174 f. 97 Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 176. Springer, Geschichte Österreichs, 2, S. 426; Smets: 1848, S. 502 f. 338 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE gezerrt wurden, so wirbelig geworden waren, dass sie nicht mehr recht wußten, wo- fur sie stimmten.«98 Nun, vor allem gab es noch kaum voll ausgebildete Frakti- onsstrukturen und vor allem keine Fraktionsdisziplin. Eine kleine Episode scheint auch anzudeuten, dass Kudlich das Vertrauen der Bauern Ende August nicht mehr Im vollen Umfang hatte. Er verwendete neben »Untertänigkeit« den lateinischen Ausdruck »nexus subditelae«, worauf ihn der niederösterreichische Bauernabge- ordnete Bauer barsch zurechtwies, es solle »alles deutsch sein«, und solche »Juri­ stenwörter« seien »verkehrte Wörter«!99 Kudlich hat sich zwei Jahre später in einem ßrief an seinen Bruder Hermann selbst beschuldigt, er habe die »Unterthanenge- schichte« »verpfuschen« lassen, weil er in der Entschädigungsfrage so unentschlos­ sen war.100 Am 1. September versuchte die Linke, den Vorgang zu reassumieren, Joch scheiterte dieser Versuch nach erheblichen allgemeinen Aufregungen. Bis 6. September dauerten dann noch die Abstimmungen über diverse Details. Dann war Jas Gesetz fertig. 6. Die Reaktion der Bauern und ihr Verhalten im Herbst 1848 Am 2. September erfolgte der nächste Schlag der Regierung. Justizminister Bach betonte, das am 31. August beschlossene Gesetz über die Grundentlastung könne keineswegs als Proklamation des Reichstages, sondern als konstitutionelles Gesetz nur durch die Sanktion des Monarchen Rechtskraft erlangen und erst danach kundgemacht werden.101 Am 7. September erschien das kaiserliche Manifest im Druck, mit welchem die Grundentlastung nun Gesetz wurde. Der Text folgte den Formulierungen Lassers. Aber plötzlich stand der Kaiser ganz im Vordergrund, der bloß »in Übereinstimmung mit dem konstituierenden Reichstag« gehandelt haben wollte, wenn er nun festlegte: »Erstens. Die Untertänigkeit und das schutzobrigkeitliche Verhältnis ist samt allen diese Verhältnisse normierenden Gesetzen aufgehoben. Zweitens. Grund und Boden ist zu entlasten, alle Unterschiede zwischen Domi­ nikah und Rustikal-Gründen werden aufgehoben. Drittens. Alle aus dem Untertänigkeitsverhältnisse entspringenden, dem unter- thänigen Grunde anklebenden Lasten, Dienstleistungen und Giebigkeiten jeder 98 Smets: 1848, S. 503. 99 30. August: Kudlich verliest seine erste Frage (»Soll die Untertänigkeit (nexus subditelae) ... aufgehoben sein? Abg. Bauer (unterbricht ihn): Ich bitte, das Lateinische verstehen wir nicht. Kudlich: Es ist das la ­ teinische Wort für Untertänigkeit. Abg. Bauer: Es soll aber alles deutsch seyn. (Zischen). Kudlich: Es ist bloß ein Juristenwort. Bauer: Ja, das sind eben so verkehrte Wörter! (Zischen und Ruf zur Ordnung). — Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 125 f. 100 Feigl (Hg.): Bd 1, S. 525. 101 Helfert: Erinnerungen, S. 158 f. 339 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Art, sowie alle aus dem grundherrlichen Obereigenthume, aus der Zehent Schutz-, Vogtei- und (Wein-) Bergherrlichkeit und aus der Dorfobrigkeit herrüh’ renden, von den Grundbesitzungen oder von Personen bisher zu entrichten gewe senen Natural-, Arbeits und Geldleistungen, mit Einschluß der bei Besitzverände rungen unter Lebenden und auf den Todesfall zu zahlenden Gebühren, sind von nun an aufgehoben. Viertens. Für einige dieser aufgehobenen Lasten ist eine Entschädigung zu lei sten, für andere nicht. [...]«102 Es ist also der Regierung gelungen, die schöne Feder der Grundentlastung rasch auf den kaiserliche Hut zu stecken - obgleich die Gesetzgebungsarbeit der Reichs tag ganz alleine geleistet hatte! Die Reaktion der Bauern auf das Gesetz vom 7 September war zurückhaltend. Im Allgemeinen wurde Befriedigung konstatiert aber wenig lauter Jubel. Man wußte ja noch nicht genau, was die »billige Entschädi­ gung« bedeutete - und hinter den Erwartungen der Bauern war das Gesetz eindeu­ tig zurückgeblieben.103 Doch versuchte man, das Ereignis für die Linke publizi­ stisch nutzbar zu machen. Die Bauern sollten den Wienern zeigen, dass sie die Freiheit gern hätten: »Wir machen dem Herrn Kudlich einen Fackelzug mit Nachtmusik«, und zwar am Sonntag vor Michaeli (das war der 24. September), um 6 Uhr abends von der Universität aus.«104 Am 24. September fand dieser große Fackelzug der »dankbaren Landleute aus allen Provinzen« für Hans Kudlich statt,105 wobei sich natürlich alle wichtigen Abgeordneten der Linken ebenfalls zeigten und sprachen: Violand, Pastor Schneider, Bilinski, Smreker, Purtscher, Goldmark. 106 Unter den etwa 1500 bis 200 Teilnehmern sollen sich 600 bis 800 Bauern befunden haben. Den Beginn der Kolonne machten zwei hannakische Bauern (aus Mähren) in ihren Volkstrachten, dann kam die akademische Legion, dann die übrigen samt »Musikbande«. Es wurde der »großartigste aller Fackelzüge«. Durch diese Aktion erst wurde Kudlich zum Bauernhelden stilisiert - langfristig überaus erfolgreich. Aber der Revolution hat es nicht genützt. Denn als sich im Oktober die Situation zuspitzte, versagten die Bauern ihrem Helden die Gefolgschaft. Schon am 14. Oktober rufen die Studenten den Reichstag dazu auf, den Landsturm zu organisieren.107 Ähnlich lautete der Aufruf: »Landleute! 102 Grünberg: Grundentlastung, S. 49 f. 103 Der Zusatzantrag der Abgeordneten Nagele, Popiel, Weigel und Czuperkowicz (von denen drei jeden ­ falls Bauern waren), dass keine Entschädigung geleistet werden sollte, wurde nach einem erheblichen Tumult am 30. August nicht abgestimmt. Vgl. Verhandlungen des Reichstages, 2, S. 1243 ff. 104 Mentschl: Wiener Presse, S. 137 f. 105 Mentschl: Wiener Presse, S. 141. 106 Otruba, Flugschriften, S. 261, Nr. 2133 und 2134. 107 Otruba: Flugschriften, S. 289, Nr. 2354. 340 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Brüder!«108 Am 16. Oktober klagt ein Flugblatt: »Warum kommen die Bauern flicht?« Denn angesichts der Räuberhorden des Banus Jelačič sollte sofort der Landsturm aufgeboten werden.109 Und am selben Tag ruft ein anderes Flugblatt: »Freunde vom Lande! Wenn die Wiener unterliegen, seid auch ihr verloren!«110 Und, anklagend: »Der Sturm geht los und der Bauer schläft noch!«111 Und obgleich fians Kudlich selbst seit 12. Oktober in Nieder- und Oberösterreich unterwegs war, um den bäuerlichen Landsturm gegen die Truppen Windisch-Graetz und Je­ lačič aufzurufen, versagten sich die Bauern seinem Aufruf. Das Unternehmen war ein Fiasko.112 Gleichzeitig mit der Auflösung des Reichstages und mit der oktroyierten Verfas­ sung erschien ein auf den 4. März 1849 datiertes Patent, welches bekräftigte, dass die Grundentlastung durchgeführt wurde. Es stimmte inhaltlich im Grossen und Ganzen mit dem Gesetz vom 7. September überein, allerdings wurde die Servitu- tenfrage und einige andere Materien eigenen Gesetzen zugewiesen (ein Patent über die Regulierung und Ablösung der Servituten erschien 1853). Auf dieser Basis wur­ de die Grundentlastung in den nächsten Jahren zügig durchgeführt. Kudlich hatte mit diesem Gesetz nichts mehr zu tun — seit der Auflösung des Reichstages am 7. März 1849 wurde er steckbrieflich gesucht und befand sich auf der Flucht. 7. Hans Kudlich - ein Epilog Zuerst emigrierte er nach Sachsen, dann nach Frankfurt, dann wieder nach Sachsen (wo man einen Einfall in Böhmen vorbereitete), dann in die revolutionäre Rheinpfalz, wo er Mitglied der provisorischen Regierung wurde. Nach dem Zu­ sammenbruch des Pfälzer Aufstandes ging er nach Baden, dem letzten revolutionä­ ren Zentrum Deutschlands. Von hier kam er Ende Juli 1849 ins Schweizer Exil. Zunächst in Bern, später in Zürich studiert er Medizin, fand in Bern gute Aufnah­ me im Hause eines Professor Vogt (und heiratete später auch dessen Tochter Lui­ se). 1851 forderte Österreich seine Auslieferung. Zwar wurde diese abgelehnt, doch genehmigten die Schweizer Behörden nur einen Aufenthalt bis zur Beendigung seines Studiums. 1853 schloß er das Studium ab, heiratete und verließ die Schweiz Richtung Amerika. Am 10. Oktober 1854 wurde er in Österreich durch ein Militär­ gericht in Abwesenheit zum Tode verurteilt, freilich wurde das Urteil schon 1855 108 109 110 111 112 Otruba: Flugschriften, S. 324, Nr. 2596. Otruba: Flugschriften, S. 292, Nr. 2371. Otruba: Flugschriften, S. 292, Nr. 2374. Otruba: Flugschriften, S. 327, Nr. 2616. Kudlich: Rückblicke, Bd. 3, S. 136 ff; Katalog Hans Kudlich (Wien 1983), S. 123. 341 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK ausgesetzt.113 Er wurde als Arzt in Hoboken ansäßig und erlebte ein geradezu me thusalemisches Alter. Erst 1917 ist er dort gestorben. Einmal noch, 1872, versuchte er politisch in Österreich (wieder) Fuß zu fassen Er kam über Passau nach Linz, hielt hier eine große Rede - und dabei passierte ihm der in den USA offenkundig noch republikanischer als 1848 geworden war, ein im alten Österreich unverzeihlicher Fauxpas: Er vergaß, am Ende seiner Rede das ob ligate Hoch auf den Kaiser auszubringen.114 Ein am 2. Mai 1872 gefaßter Beschluß des Wien er Gemeinderates, der ihm die Ehrenbürgerschaft der Reichshauptstadt verlieh, mußte daraufhin sogleich widerrufen werden.115 Auch die Beziehungen zu seinen alten Parteifreunden, die ja jetzt als deutschliberale Verfassungspartei die Regierung trugen, erreichten nicht mehr die alte Herzlichkeit. Sein Plan einer über­ nationalen liberalen Sammlungspartei war illusorisch. Damit war der Traum von einem politischen come-back zu Ende. 1873 kehrte er nach Amerika zurück. Zu den neuen Bauernbewegungen der 1880er Jahre hat er sich geäußert, aber nie mehr in Österreich politisch betätigt.116 Seine politische Ausrichtung wurde immer stär­ ker deutschnational und antislawisch. Er engagierte sich auch in Amerika für das deutschnationale Vereinswesen in Österreich, warnte aber stets vor jeglichem Anti­ semitismus.117 Dennoch blieb Hans Kudlich, der strahlende, jugendliche, sentimentale, inhalt­ lich freilich zweimal gescheiterte Held, bis heute im öffentlichen Gedächtnis als »Bauernbefreier« lebendig. Offensichtlich besteht im kollektiven Gedächtnis der Nationen ein starker Bedarf an solchen Persönlichkeiten, mit denen man zentrale historische Ereignisse verbinden und »erklären« kann. Dass die Aufhebung der Untertänigkeit und die Grundendastung ein solches zentrales Ereignis war, steht außer Zweifel. Außer Zweifel steht auch, dass Kudlich in diesem beschleunigten historischen Prozeß vom März bis zum September 1848 eine gewisse Rolle spielte, die am 26. Juli mit seiner Antragstellung einen symbolträchtigen Höhepunkt er­ reichte. Aber weder ist das Gesetz vom 7. September »sein« Werk, noch gelang es ihm, die Bauern für die Revolution militärisch zu mobilisieren. Außerdem wird gerne übersehen, dass sowohl die Pillersdorff sehe Verfassung wie zahlreiche Re­ gierungsverordnungen aus dem Frühjahr 1848 das Ende des Feudalismus schon proklamiert haben. Es ging »nur« mehr um die Art der Abwicklung. Durch seine 113 Katalog »Hans Kudlich und die Bauernbefreiung in Niederösterreich« (Wien 1983), S. 129 ff. 114 Prinz: Kudlich, S. 166. 115 Katalog »Hans Kudlich und die Bauernbefreiung in Niederösterreich« (Wien 1983), S. 133 f. 116 Hans Kudlich: An den Bauernbund in Österreich, 1882. Dabei verteidigte er die liberale Partei, die zwar zuwenig für die Bauern getan, ihnen aber doch die Freiheit gebracht habe. Rezepte gegen die Krise der 1880er Jahre hatte er auch keine anzubieten (Prinz: Kudlich, S. 188 f). 117 Prinz: Kudlich, S. 180 f.; Feigl (Hg.): Briefe, Bd. 2, z. B. Brief Nr. 249, S. 434-437. 342 ERNST BRUCKMÜLLER: DIE KUDLICH-LEGENDE Weigerung, eine ablösefreie Grundentlastung zu forcieren, verlor Hans Kudlich im Reichstag die Sympathien nicht weniger Bauern. Er gehört also in die Reihe der tra­ gischen, gescheiterten Helden, die freilich in der Geschichte genauso beliebt sind wie die erfolgreichen. POVZETEK LEGENDA O HANSU KUDLICHU Članek Sergija Vilfana »Die Agrarsozialpolitik von Maria Theresia bis Kudlich« je pomemben prispevek k pravni zgodovini kmečke odvisnosti. »Osvoboditelj kmeta« Hans Kudlich je še danes znan. Toda, je bil Hans Kudlich res »osvoboditelj kmeta«? Študij zakonodaje iz leta 1848 ter izdaja zbrike pisem, osnutkov pisem ter govorov iz Kudlichove zapuščine postavi mladostnega junaka v novo luč: Hans Kudlich ni bil zelo zavzet študent prava, toda že pred letom 1848 se je intenzivno posvečal politiki. Že od marca oz. aprila 1848 je bilo jasno, da bo prišlo do odprave kmečke podložno­ sti, kar dokazujejo številni dokumenti zakonodaje. Avstrijski državni zbor naj bi se ju­ lija posvetil temu vprašanju — Kudlichova hitro predložena zahteva pa je pripomogla k temu, da je ravno on postal simbol za konec zatiranja. Pri tem je naredil odločilno napako, kajti po njegovem predlogu naj bi prišlo do odprave bremen brez odškodnine nekdanjim zemljiškim gospodom. To je bil glavni razlog za njegov neuspeh. Zakon o zemljiški odvezi so v državnem zboru sprejeh proti njegovi volji. V švicarskem eksilu je nato doštudiral medicino in odšel v ZDA. 343 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Sergij Vilfan v domaći dnevni sobi leta 1966 (vprivatni lasti) 344 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS MARKUS BRUCKMÜLLER 1. Einleitung 1.1. Die Wahl des Themas fiel unter anderem aufgrund einer vor wenigen Jah­ ren gemachten Erfahrung bei der Teilnahme des Autors als Vertreter einer Ver­ tragspartei an einer Beurkundung eines Anteilspfandvertrages, bei welcher vom slowenischen Notar bei einer Vertragsklausel die Ansicht geäußert wurde, es handle sich um eine verbotene Verfallsklausel, die deshalb nichtig sei. Diese Vertragsklausel sah das Recht des Pfandgläubigers vor, den verpfändeten Geschäftsanteil nach Fälligkeit des Pfandes zu einem nach Fälligkeit des Pfandes (durch einen Wirtschaftsprüfer) festzustellenden Marktwert erwerben zu können. 1.2 Bei der Nachforschung in der slowenischen juristischen Literatur stieß der Autor auf insbesondere einen sehr detaillierten Aufsatz von L. Varanelli1 zur Lex commissoria, der im folgenden Beitrag Berücksichtigung finden wird. Der Aufsatz verwies bei der historischen Entwicklung des Instituts in einer Fußnote auf die rechtshistorischen Ausführungen in der Rechtsgeschichte der Slowenen von Sergij Vilfan.2 An dieser Stehe erläutert Vilfan den Unterschied zwi­ schen dem mittelalterlichen Verfallspfand, bei dem im Fall der Nichtzahlung der besicherten Schuld die als Pfand gegebene Sache an den Pfandgläubiger verfallt, und dem in der Neuzeit bis heute geltenden Pfand, bei dem der Pfandgläubiger die Sache im Fall der Fälligkeit des Pfandes verwerten (veräußern) und sich aus dem Erlös befriedigen kann (Befriedigungspfandrecht). Mit dem Verbot der Lex commissoria befasste sich vor wenigen Jahren auch der slowenische Oberste Gerichtshof in einer vielbeachteten Entscheidung Vida Kunčič — Orion.3 Anhand dieser Entscheidung soll im zweiten Teil des vorliegen­ den Beitrags die Anwendung des Verbots der Lex commissoria in der aktuellen juri­ stischen Praxis beleuchtet werden. Im Beitrag sollen auch rechtsvergleichende Hinweise zum österreichischen Recht eingeblendet werden. 1 Varanelli, Lex commissoria, Pravna praksa 2002, Nr 20, Seite 15 ff. 2 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1961, Seite 241. 3 Oberster Gerichtshof der Republik Slowenien, Urteil und Beschluss II Ips 427/2003 = Podjetje in delo 8/2004, Seite 1973. 353 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK 2. Begriff und Entwicklung 2.1 Definition; Zweck des Verbotes Unter der Lex commissoria versteht man allgemein eine Vertragsklausel, mit der Pfandgläubiger und Pfandbesteller vereinbaren, dass die als Pfand gegebene Sache im Fall der Nichtbezahlung der besicherten Schuld ins Eigentum des Pfandgläubi gers übergehe, mit anderen Worten, zu seinen Gunsten verfalle.4 Eine solche Verfallsabrede ist schon seit der Zeit des römischen Rechts ver­ boten und daher nichtig.5 2.2 Gültigkeit der Regelung auf dem Gebiet des heutigen Slowenien Auf dem Gebiet des heutigen Slowenien gilt das Verbot der lex commissoria schon sehr lange. Als gesatztes Recht galt mit Inkrafttreten des allgemeinen Bürgerlichen Ge­ setzbuches in den ehemaligen Illyrischen Provinzen im Jahr 1915 die das Verbot der Verfallklausel enthaltende Bestimmung des § 1371 des allgemeinen Bürgerli­ chen Gesetzbuches auch im (Großteil des Gebiets des) heutigen Slowenien.6 § 1371 ABGB bestimmt in einer Generalklausel, dass alle der Natur des Pfand- und Darlehensvertrages entgegenstehenden Bedingungen und Nebenverträge un­ gültig sind. Dazu zählt die Vereinbarung, dass nach der Verfallzeit der Schuldfor­ derung das Pfandstück dem Gläubiger zufalle und dass er es nach Willkür, oder in einem schon im voraus bestimmten Preise veräußern, oder für sich behalten kön­ ne (,..).7 Diese Bestimmung gilt in Österreich unverändert nach wie vor. 4 Varanelli, Lex commissoria, Pravna praksa 2002, Nr 20, Seite 15 ff; Tratnik in Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), Anm. 2 zu Art 132, Seite 603; Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij - Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Band IV. (1986), Anm. II zu Art 973, Seite 2605; in Österreich zB Konjol/Welser, Bürgerliches Recht, 13. Auflage (2006) Seite 393; Hofmann in Rummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage (2002) § 1371 Rz 3 mit weiteren Nachweisen. 5 Varanelli, Lex commissoria, Pravna praksa 2002, Nr 20, Seite 15 ff; für Fälle im römischen Recht siehe bei Kranjc, Primeri iz rimskega prava (1991), Seite 105 f, insb. das Zitat der Const. C. 8, 34, 3. 6 Vilfan, Rechtsgeschichte der Slowenen (1968), Graz, 228. 7 Siehe auch Friedmann/ Sandig/Wach (Hrsg), Das österreichische Recht, Band 2, Seite 131. Der slo ­ wenische Wortlaut des § 1371 des allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuches findet sich zB in Občni drža ­ vljanski zakonik v besedilu treh delnih novel, in Übersetzung von ßojidar JeiJek und Fran Regal/y, Tiskov ­ na zadruga v Ljubljani (1928): »Neveljavni so vsi pogoji in postranske pogodbe, ki so protivni naravi nastavne in posojilne pogodbe. To so dogovori: da pripade nastavljena stvar upniku, ko poteče rok na plačilo tetjatve, da sme upnik nastavo poljubno ali na ňe naprej določe­ no ceno odsvojiti ali nase pridržati, da ne sme doljnik nikdar rešiti nastave ali nepremičnine napisati nikomur drugemu, ali da ne sme upnik po preteku plačilnega roka nphtevati prodaje nastave.« 354 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS In Slowenien galten nach 1945 die Regelungen des österreichischen allgemei­ nen bürgerlichen Gesetz weiter in Form von »Rechtsregeln« (pravna pravila), die nicht Gesetzeskraft hatten, jedoch als allgemein anerkannte Regeln angewandt wurden.8 Es gehörte das Verbot der lex commissoria weiter dem Rechtsbestand in Slowenien an, wenn auch in abgeschwächter — und in klassische rechtliche Begrif­ fe nicht recht einordenbarer — Form. Das Verbot der Verfallsklausel findet sich wieder im jugoslawischen Schuldge­ setzbuch,9 das in Artikel 973 eine sehr ähnliche Regel enthielt: Nichtig war dem­ nach eine vertragliche Regelung, mit der bestimmt wird, dass eine verpfändete Sa­ che im Fall der Nichtbezahlung der besicherten Schuld ins Eigentum des Pfand­ gläubigers übergeht, und eine vertragliche Regelung, nach welcher der Gläubiger den Pfandgegenstand zu einem im vorhinein bestimmten Preis verkaufen oder für sich behalten könnte. Wir bemerken einen wichtigen Unterschied zur Regelung des § 1371 ABGB: Während dieser eine Generalklausel voranstellt, dass »alle der Natur des Pfand- und P)arlehensvertrages entgegenstehenden Bedingungen und Verträge« nichtig sind, und dann unter anderem auch die Verfallsklausel beispielsweise erwähnt, scheint Artikel 973 des Schuldgesetzbuches enger gefasst zu sein, denn er zählt offenbar zwei Ver­ tragsklauseln taxativ auf, die nichtig sind. Parallel zu Artikel 973 des Schuldgesetzbuches enthielt seit dem Jahr 1980 Ar­ tikel 69 des Gesetzes über die grundlegenden eigentumsrechtlichen Verhältnisse10 eine ähnliche Regelung. Nichtig ist eine Bestimmung in einem Hypothekenver­ trag, mit dem der Hypothekargläubiger sich das Recht ausbedingt, sich im Fall der Nichttilgung der Schuld so zu befriedigen, dass er das Eigentumsrecht an der ver­ pfändeten Liegenschaft erlangt, dass er die Früchte der Degenschaft zieht oder dass er die Liegenschaft auf andere Weise nutzen wird. Beide Bestimmungen galten bis zum Inkrafttreten des neu kodifizierten Sa­ chenrechts im Jahr 2003. Die derzeit, seit 1. Januar 2003 in Kraft stehende Bestimmung des Artikels 132 des Sachenrechtsgesetzbuches11 lautet (übersetzt): »(1) Eine vertragliche Bestimmung wonach eine verpfändete Sache in das Eigentum des Pfandgläubigers übergeht, wenn dessen Forderung bei Fälligkeit nicht getilgt ist, und über den Verkauf der verpfändeten Sache gu einem im vorhinein bestimmten Preis sind nichtig wenn die­ ses Gesetz nichts anderes bestimmt. 8 Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, Amtsblatt FLRJ, 96-699/1947. 9 Zakon o obligacijskih razmerjih, Amtsblatt SFRJ, Nr. 29-462/1978. 10 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Amtsblatt SFRJ, Nr 6-88/1980. 11 Stvarnopravni zakonik, Amtsblatt RS, Nr 87/2002. 355 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK (2) Vereinbarungen über die Übertragung des Eigentumsrechts und den Verkauf eine bestimmten Preis sind wirksam, wenn sie nach Eälligkeit der besicherten Forderung vereinbart werden.« Artikel 132 des Sachenrechtsgesetzbuches bestimmt also die Nichtigkeit einer Vertragsklausel, mit der die Parteien vereinbaren, dass bei Nichttilgung der besi cherten Fälligkeit: (1. Fall) eine verpfändete Sache in das Eigentum des Pfandgläubigers übergeht oder (2. Fall) die verpfändete Sache zu einem im vorhinein bestimmten Preis veräu Bert wird. Artikel 146 des slowenischen Sachenrechtsgesetzbuches enthält eine weitere Einschränkung für Pfänder an unbeweglichen Sachen: Ein vertragliches Verbot eine verpfändete Liegenschaft einem anderen zu verschreiben, ist nichtig. Dies wahrt die Verfügungsbefugnis des Schuldners, weitere Pfänder an der Liegen­ schaft zu bestellen (siehe auch § 1371 ABGB). 2.3 Zweck und Reichweite des Verbots Zweck des Verbots der Verfallsklausel ist der Schutz des Pfandbestellers, der davor geschützt werden soll, ein (meist wertvolleres) Pfand im Fall des Verzugs an den Pfandgläubiger zu verlieren, insbesondere auch vor dem Hintergrund, dass der Pfandbesteller im Zeitpunkt des Abschlusses des Pfandvertrages typischerwei­ se damit rechnet, dass es zur Pfandverwertung gar nicht kommen werde.12 Im Re­ gelfall hat weiters der Pfandbesteller, der gleichzeitig um die Zuzählung eines Darlehens ansucht und im Moment des Vertragsabschlusses auch darauf angewie­ sen ist, es zu erhalten, wenig Wahlfreiheit, und ist daher auch ungünstige Klauseln zu akzeptieren bereit.13 Nachdem das Gesetz selbst den Fall der offenen Verfallsklausel einerseits, an­ dererseits aber auch eine Unterart bzw. Umgehung des Verbotes explizit erwähnt, ist daraus richtigerweise zu folgern, dass das Verbot weit auszulegen ist, damit auch andere Alternativen möglicher Umgehungen umfasst werden. Nach herr­ schender Ansicht in Slowenien unterliegen auch Sicherungsübereignungen14 den Auflagen der Lex commisssoria. Der Zeitpunkt, ab dem Verfalls- bzw. ähnliche Abreden wieder zulässig wer­ den, ist der Verzug der Bezahlung der besicherten Forderung: Nach Fälligwerden 12 Hofmann in Rummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage (2002) § 1371 Rz 1. 13 Tratnik in ]uhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), Anm. 2 zu Art 132, Seite 603. 14 Varanelli, Fiduciarni posel, Pravna praksa 26/2002, 18. 356 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS der besicherten Forderung ist die Vereinbarung über den Verfall des Pfandgegen­ standes zugunsten des Pfandgläubigers zulässig.15 Nicht zulässig sind Umgehungen des Verbotes, beispielsweise die Vereinba­ rung des für den Fall der Nichteinlösung des Pfandes bedingten Kaufes.16 Nicht unzulässig aber ist — auch schon vor dem Verfall — die unbedingte Überlassung des Pfandgegenstandes an Zahlungs statt.17 Aufgrund des Schutzzwecks des Verbotes stellt es nach herrschender Ansicht18 keine Verletzung des Verbots der lex commissoria dar, wenn im Pfandvertrag fest­ gelegt wird, dass im Fall des Verzugs des Schuldners das Pfand in das Eigentum zum, im Zeitpunkt der Fälligkeit durch einen unabhängigen Dritten festgestellten, Marktwert übergeht oder zu einem vom Dritten festgestellten Marktwert an einen Dritten veräußert wird. Durch die objektive Feststellung des Marktwertes des Pfandes zum Zeitpunkt der Fälligkeit ist der Schuldner geschützt, da er ja nicht im vorhinein dem Verfall des Pfandes zu einem — möglicherweise ungünstigen — preis zustimmt, sondern zu einem Preis, den ein Dritter (ein Schätzgutachter) fesdegt. Der Preis, zu dem die Sache vom Pfandgläubiger oder einem Dritten erworben werden kann, ist in diesem Fall nach der Fälligkeit bestimmbar, nicht jedoch im vorhinein bestimmt. Der Gesetzeswortlaut ist hier klar und es ist daher nicht an­ gebracht, den Gesetzeswortlaut so zu ergänzen, dass auch nach Fälligkeit »be­ stimmbare« Preise vom Verbot umfasst wären. Willkür des Pfandgläubigers ist dadurch vertraglich ausgeschlossen. Als Zwischenergebnis für unseren in der Einleitung geschilderten Fall kann man daher festhalten, dass richtigerweise kein Verstoß gegen das Verbot der lex commissoria vorliegt, weil die vorgeschlagene Vertragsklausel nicht vorsah, dass das Pfand bei Fälligkeit zugunsten des Gläubigers verfalle oder zu einem im vorhinein bestimmten Preis veräußert würde. Die Vertragsklausel wäre demnach gültig. Der Notar müsste eine solche in einem Pfandvertrag enthaltene Klausel akzeptieren. Rechtsfolge eines Verstoßes gegen die Lex commissoria (oder anderer uner­ laubter Klauseln) ist die Nichtigkeit der Klausel. Soweit der Vertrag auch ohne die Verfallsklausel bestehen bleiben kann und diese weder eine Vertragsbedingung noch das entscheidende Motiv für den Abschluss des Geschäftes war, liegt nur 15 Tratnik in Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), Anm. 3 zu Art 132, Seite 603. 16 Urteil II Ips 260/99 vom 16.12.1999; in Österreich: OGH SZ 35/129. 17 In Österreich: Hofmann in Tummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage (2002) § 1371 Rz 3. 18 Varanelli, Fiduciarni posel, Pravna praksa 26/2002, 18; in Österreich: Hofmann in Rummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage (2002) § 1371 Rz 4. 357 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Teilnichtigkeit vor. Der davon nicht betroffene Teil des Vertrages bleibt dam! grundsätzlich in Kraft.19 20 Bei der Beurteilung, ob teilweise oder gänzliche Nichti keit des Vertrages vorliegt, ist ist aber der Inhalt des gesamten Rechtsverhältni zu berücksichtigen. 2.4 Verhältnis zwischen Abrede im Pfandvertrag über Verkauf zu Marktpreis und Verwertungsbestimmungen? Aus einem Gegenschluss zum österreichischen § 1371 ABGB (zu den Worten »im voraus bestimmter Preis«) könnte sich ergeben, dass — alternativ zur notwendigen gerichtlichen Feilbietung gemäß § 461 ABGB — zwischen den Parteien die außer gerichtliche Pfandverwertung vereinbart werden könnte, nachdem die Regeln über den automatischen Verfall des Pfandes nach Fälligkeit der besicherten Verbind­ lichkeit nicht mehr gelten. Relevant ist dies bei der Verwertung unbeweglicher Sa­ chen, für welche § 461 ABGB die gerichtliche Verwertung vorsieht. Dies war in Österreich lange Zeit unklar. Holzner20-. »Diese Unklarheit ist so alt wie das ABGB selbst.« Klärung sollte JMV RGBl 1860/212 geben, die anordnete dass der Hypothekargläubiger — unabhängig von einem Gegenschluss zu § 1371 ABGB — seine Forderung gerichtlich nur mittels Klage geltend machen könne. Diese Bestimmung fiel in Österreich dem Bundesrechtsbereinigungsgesetz 21 zum Opfer, das die Bestimmung aufhob (ohne weiterführende inhaltliche Begrün­ dung). Hoi^ner22 23 neigt dazu, den Grundsatz des JMV kontinuierlich weiterzu­ schreiben, und nicht daraus schließen zu wollen, dass nunmehr von § 461 ABGB abweichende Verwertungsvereinbarungen gewollt sein sollten. Wie wäre die Situation in Slowenien? Grundsätzlich gilt auch hier die gerichtli­ che Verwertung dinglicher Sicherheiten an Liegenschaften (Artikel 153 des Sa­ chenrechtsgesetzbuches). Bewegliche Sachen können auch im Wege des außerge­ richtlichen Verkaufs verwertet werden. Die alternative Verwertung eines Pfandgegenstandes durch entsprechende Vereinbarung nach Fälligkeit könne — so Varanelli2 — auch als Hingabe an Zah- lungs Statt (gemäß Artikel 283 des Schuldgesetzbuches) stattfinden. ME ist dies 19 "[ratnik in Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), Anm. 2 zu Art 132, Seite 603. 20 ttobner, Praxisfragen dinglicher Kreditsicherheiten, Eine Rechtsprechungsanalyse, Österreichisches Ban ­ karchiv 12/04, 944 ff. 21 Bundesgesetz zur Bereinigung der vor 1946 kundgemachten einfachen Bundesgesetze und Veror ­ dnungen (Erstes Bundesrechtsbereinigungsgesetz — 1. BRBG). 22 Hobner Praxisfragen dinglicher Kreditsicherheiten, Eine Rechtsprechungsanalyse, Österreichisches Ban ­ karchiv 12/04, 945. 23 Varanelli, Prenos lastninske pravice v zavarovanje, Podjetje in delo 6/2005, 1355. 358 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS eine auch schon vor Fälligkeit des Pfandrechts gegebene Möglichkeit, nachdem durch die Überlassung an Zahlungs Statt die Verbindlichkeit getilgt wird.24 2.4 Bestimmungen über Verwertung kaufmännischer Pfänder als Richtlinie für die Auslegung der Zulässigkeit oder Unzulässigkeit vertraglicher Abreden zu Pfandverträgen? In Österreich ist die Auffassung herrschend, dass die zwingenden Regeln für kaufmännische Pfänder (Art 8 Nr 14 EVHGB) als Richtlinie bei der Beurteilung der Zulässigkeit einer vertraglichen Verfallsklausel gelten können, und zwar bei der Beurteilung der Frage, ob der Pfandgläubiger bei der Pfandverwertung Will­ kür übt.25 26 Die Bestimmungen des Art 8 Nr 14 EVHGB regelten (bis zum Inkrafttreten des Unternehmensgesetzbuches) die Verwertung verpfändeter Sachen im Frei­ handverkauf. Bedingung für diese erleichterte Verwertung ist/war, dass ein bei­ derseitiges Handelsgeschäft vorhegt und dass Gegenstand des Pfandrechtes be­ wegliche Sachen sind. Nachdem das slowenische Schuldrecht weder die Generalklausel des § 1371 Abs 1 Satz 1 ABGB kennt noch das Tatbestandselement der Willkür in Art 132 des Sachenrechtsgesetzes erwähnt ist, scheint es für das slowenische Recht nicht angebracht zu sein, die Bestimmungen mit Verweisen auf die Verwertung kauf­ männischer Pfänder auszufüllen. Die Grundsätze für die Verwertung verpfändeter Sachen sind wie folgt: 2.4.1 Verwertung der verpfändeten Sache Bei der Verwertung der verpfändeten Sache unterscheidet das Gesetz zwi­ schen der Verwertung beweglicher und unbeweglicher Sachen. a) Bei beweglichen Sachen ist der freihändige Verkauf zum Markt- oder Bör­ sepreis oder die Verwertung in außergerichtlicher oder gerichtlicher Versteigerung zulässig, wenn die Parteien dies vereinbaren. Bei Verträgen zwischen Wirtschafts­ subjekten wird die Vereinbarung über den Freihandverkauf der verpfändeten be­ weglichen Sache vermutet (Artikel 167 Abs 1 des Sachenrechtsgesetzbuches). Bei dieser Regelung stellt sich die Zweifelsfrage, ob der freihändige Verkauf ei­ ner beweglichen Sache möglich ist, wenn diese weder einen Markt- noch einen Börsepreis aufweist. Die slowenische Kommentarliteratur ist hier nicht eindeu- 24 Ebenso in Österreich: Hofmann in Bummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage (2002) § 1371 Rz 3. 25 Hofmann in Bummel. ABGB3 § 1371 Rz 4; Frofy Kreditsicherung 121; RdW 1987, 324. 26 Berden in ]ubart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem (2004), Anm. zu Art 167, Seite 730. 359 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Klar fällt die Beantwortung dort aus, wo Pfandgegenstand beispielsweise Akti en eines börsenotierten Unternehmens sind. Eindeutig ist die Antwort auch dort wo eine Warenbörse existiert, die einen Börsepreis für die verpfändeten Sachen festlegt. Fraglich ist aber, ob für Pfandgegenstände, für die ein (institutionalisier ter) Markt nicht besteht, ein Freihandverkauf zulässig ist. Meines Erachtens ist eine weite Auslegung angebracht. Sachen, die Gegenstand des rechtlichen Verkehrs sein können, und für die ein zumindest feststellbarer Marktwert besteht, sollten dem Freihandverkauf zugänglich sein. Auch die Be­ rücksichtigung der Interessen des Pfandschuldners kann für die freihändige Ver­ wertung sprechen: Es kann ja umso mehr auch im Interesse des Pfandbestellers sein, dass der Pfandgläubiger sich aus der verpfändeten Sache befriedigt, insbe­ sondere wenn der Pfandschuldner nicht über ausreichende Barmittel verfügt, und durch eine günstige Verwertung die Schuld des Schuldners entsprechend getilgt oder zumindest reduziert wird. Dem Schutzbedürfnis des Schuldners kann inso­ weit Rechnung getragen werden, als der Marktwert durch einen Gutachter festge­ stellt wird. Im Rechtsvergleich enthält § 1221 des deutschen BGB eine ähnliche Bestim­ mung wie Artikel 167 des slowenischen Sachenrechtsgesetzbuches. Bedingung für den Freihandverkauf ist in Deutschland, dass für den zu verwertenden Gegen­ stand tatsächlich ein Markt- oder Börsepreis besteht. Der Freihandverkauf ist nicht zulässig, wenn nicht zumindest ein Marktpreis besteht.27 b) Bei unbeweglichen Sachen ist ein Freihandverkauf nicht vorgesehen. Sie werden durch gerichtliche Versteigerung verwertet. Die Verwertung erfolgt zwin­ gend im Wege der gerichtlichen Verwertung durch (gerichtliche) Versteigerung. Der Pfandgläubiger befriedigt sich aus dem Veräußerungserlös und ist verpflich­ tet, den Betrag, der den Betrag der fälligen Schuld des Pfandschuldners über­ schreitet (Hyperocha) herauszugeben. In Slowenien werden Pfandverträge üblicherweise in Form unmittelbar voll­ streckbarer Notariatsakte abgeschlossen (siehe Art 4 Notarsgesetz; Art 142 Sa­ chenrechtsgesetzbuch; Grundbuchsgesetz; Exekutionsgesetz). Der Vorteil des Abschlusses eines unmittelbar vollstreckbaren Notariatsaktes liegt unzweifelhaft darin, dass der Pfandgläubiger bei Fälligkeit nicht zuerst eine gerichtliche Klage einzubringen hat, und erst nach erfolgreicher Prozessführung einen Vollstrek- kungstitel erwirkt, sondern dass schon aufgrund des Notariatsakts direkt auf die Pfandsache vollstreckt werden kann. 27 Für Deutschland: Vergleiche Palandt, BGB § 1221 Rz 1). 360 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS 2.5 Sonderfall Sale and lease-back In der Praxis werden noch weitere Formen von Kreditsicherheiten angewandt, die nicht dem klassischen Pfand entsprechen, aber die gleichen Wertungsfragen aufwerfen. Eine solche Art der Sicherheit ist das Sale and lease back, bei dem der Finan­ zier (die Leasinggesellschaft) die zu finanzierende Sache erwirbt, und an den Lea­ singnehmer zurückvermietet, der die Sache verwendet und dafür Entgelt in Form von Leasingraten leistet. Nach Ablauf der Leasingdauer hat der Leasingnehmer häufig die Option, die geleaste Sache zu einem bestimmten Restwert zu erwer- ben. Die Praxis wendet die Bestimmungen über verbotene Vertragsklauseln beim Pfandvertrag analog auf Sale and lease back Konstruktionen an. Nachdem das Leasing in Slowenien gesetzlich nicht explizit geregelt ist, gelten aufgrund der Judikatur28 29 für das Leasing in Slowenien die Regeln des klassischen Zivil- und Wirtschaftsrechts. Sieht der Leasingvertrag die Möglichkeit des Ver­ kaufs der geleasten Sache vor, so übernimmt der Leasingvertrag die Charakteristi­ ka eines Kaufvertrags, für welchen dann die schuldrechtlichen Bestimmungen für den Ratenkauf oder den Kauf unter Eigentumsvorbehalt gelten. Enthält der Lea­ singvertrag mehrere Elemente, so gelten für die Beurteilung ihrer Wirksamkeit die entsprechenden anderen Regeln des Zivil- und Wirtschaftsrechts.30 Beim Finanzierungsleasing ist - wirtschaftlich gesehen - der Leasinggegen­ stand als Sicherheit für die Gewährung der Liquidität anzusehen. Der Leasingge­ ber hat typischerweise kein Interesse, den Leasinggegenstand endgültig für sich zu behalten. Typischerweise hat der Leasingnehmer nach Ablauf der Leasingdauer die Option, den Leasinggegenstand zu einem bestimmten Restkaufpreis zu er­ werben. Problematisch wird der Fall dann, wenn der Leasingnehmer von der Option keinen Gebrauch macht. Sehen die Vertragsbedingungen vor, dass der Leasingge­ ber die Differenz zwischen dem vereinbarten Restwert und einem höheren Ver- kehrswert nicht herausgeben muss, so ist darin — analog Artikel 132 des Sachen­ rechtsgesetzbuches (für Österreich: § 1371 Satz 2 ABGB) — eine verbotene Ver­ fallsklausel zu erblicken. Nachdem beim Sale and lease back Geschäft der Siche­ 28 Für Österreich: C^ermak, Das Besitzkonstitut beim Sale- and lease-back Verfahren, Österreichisches Bankarchiv 4/87, 232 ff. 29 Urteil des Obersten Gerichtshofes RS, Ips 404/99, vom 29. 03. 2000. 30 Prelesnik, Najpomembnejše pogodbene klavzule pri leasing pogodbi v praksi, v V. Posvetovanje: Aktual ­ na pravna vprašanja gospodarskih poslov, Rogaška Slatina 22. do 24. maj 1997. 361 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK rungszweck im Vordergrund steht, ist die Grundlage für eine Analogie zu den entsprechenden Bestimmungen zum Pfandvertrag gegeben. 3. Entscheidung des slowenischen Obersten Gerichtshofes in der Sache »Orion« im Jahr 2004 Der Oberste Gerichtshof hatte sich in der Sache II Ips 427/2003 (»Orion«) mit einer Sache zu befassen, in der die oben abstrakt erörterten rechtlichen Fragen anhand eines praktischen Falles beleuchtet werden können. 3.1 Sachverhalt Der Zweitkläger hatte sich bei der erstbeklagten Partei, der Leasinggesellschaft Orion Ltd. d.o.o. (»Orion«) um die Erteilung eines Kredits beworben. Nach län­ geren Verhandlungen stimmte Orion der Erteilung des Kredits zu, jedoch nur in der Form verbundener Kaufverträge. Die Kläger, die Miteigentümer zweier Grundstücke waren, verkauften diese mit Kaufvertrag vom 24. 6. 1999 an Orion um einen Kaufpreis von DM 151.420. Gleichzeitig mit dem Abschluss dieses Vertrages erteilten die Kläger dem Zweitbeklagten, der zu diesem Zeitpunkt Angestellter bei Orion war, eine Voll­ macht, die ihn ermächtigte, im Namen und auf Rechnung der Vollmachtgeber mit Orion einen Kaufvertrag und einen Kaufvertrag mit Eigentumsvorbehalt, einschließlich eines unmittelbar vollstreckbaren Notariatsakts für die kaufgegen­ ständlichen Grundstücke abzuschließen. Am 15. 7. 1999 wurde der zweite Kaufvertrag (in Form eines Notariatsakts) abgeschlossen, mit dem zwischen der erstbeklagten Partei als Verkäuferin und den Klägern als Käufer ein Kaufvertrag unter Eigentumsvorbehalt vereinbart wurde, mit dem Orion die vertragsgegenständlichen Grundstücke um einen Kaufpreis von DM 151.320 wieder zurückverkaufte. Der Kaufpreis war in 120 Monatsraten von je DM 1.261 zu entrichten und wurde solidarisch von allen drei Klägern ge­ schuldet. Für den Fall der Verletzung der Verpflichtungen der Kläger bestimmte der Kaufvertrag eine Vertragsstrafe in der Höhe von 28% des Kaufjpreises (DM 42.369). Der Kaufvertrag mit Eigentumsvorbehalt enthielt auch eine Aufsandungserklä­ rung (Intabulationsklausel), die die grundbücherliche Einverleibung des Eigen­ tums zugunsten der Kläger genehmigte. Diese war jedoch mit Zahlung des Ge­ samtkaufpreises aufschiebend bedingt, sodass den Klägern die Eintragung ins Grundbuch erst genehmigt war, sobald die letzte Rate bezahlt war. 362 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS Der Kaufvertrag mit Eigentumsvorbehalt vom 15. 7. 1999 enthielt auch die Be­ stimmung, dass Orion vom Vertrag einseitig zurücktreten kann, wenn die Käufer mit der Zahlung mindestens zweier Monatsraten in Verzug gerieten und die aus­ ständigen Raten nicht binnen 30 Tagen ab schriftlicher Abmahnung bezahlten. Im Fall des Rücktritts vom Vertrag durch Orion musste Orion den Käufern eine allfällige Differenz zwischen der Vertragsstrafe, dem entstandenen Scha­ den und den bereits geleisteten Monatsraten einerseits und dem allfälligen Kaufpreis für die Grundstücke andererseits erstatten, und zwar nach Erhalt des Kaufpreises des anderen Käufers, an den Orion die Grundstücke veräußert. Nach der Bezahlung von 10 Monatsraten geriet der Zweitkläger in Verzug mit der Bezahlung der Raten. Er ersuchte Orion um Stundung. Diese wurde jedoch nicht gewährt. Die Kläger klagten Orion unter anderem auf Nichtigkeit des Kaufvertrages vom 24. 6. 1999 und vom 15. 7. 1999 und machten zusätzlich materiellen Schaden von SIT 717.736 und immateriellen Schaden von SIT 1,5 Mio für jeden Kläger geltend. 3.2 Entscheidung des Obersten Gerichtshofes Der Oberste Gerichtshof stellte in seiner Entscheidung die Nichtigkeit beider Kaufverträge, also des Kaufvertrages vom 24. 6. 1999 und des Kaufvertrages vom 15. 7. 1999 fest und hob die Urteile des Erst- und Zweitgerichts auf, die das Kla­ gebegehren auf Feststellung der Nichtigkeit der beiden Verträge abgewiesen hat­ ten. Der Oberste Gerichtshof begründete seine Entscheidung folgendermaßen: Grundsätzlich stellt der Oberste Gerichtshof fest, dass sogenannte »fiduziari­ sche Rechtsgeschäfte« (im wesentlichen handelt es sich dabei um Sicherungsüber­ eignungen und andere Formen der Kreditsicherheiten) die — vor Inkrafttreten des Sachenrechtsgesetzbuches (Amtsblatt RS, Nr 87/2002) — teilweise nicht explizit geregelt waren, zwar atypische Rechtsgeschäfte sind, aber aufgrund des Grundsat­ zes der Privatautonomie nicht von vorneherein unwirksam wären.31 Gleiche wirtschaftliche Wirkung könne durch den Abschluss anderer, typischer Rechtsgeschäfte erzielt werden. Wie im vorliegenden Fall kann eine kreditsuchen­ de Person mit einer anderen, die bereit ist, einen Kredit zu erteilen, zwei verbun­ dene Verträge abschließen: 31 Zitiert werden OGH-Erkenntnisse VS RS II Ips 522/98 vom 24. 6. 1999, II Ips 493/98 vom 15. 7. 1999 und II Ips 260/99 vom 16. 12. 1999. Siehe auch die zustimmende Besprechung der Entscheidung von Varanelli, Potemkinove vasi fiduciarnih poslov, Pravna praksa 32/2004, 3. 363 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Die den Kredit aufnehmende Partei verkauft eine bestimmte Sache (etwa eine Liegenschaft). Sie hat die Sache in Besitz und kauft sie wieder zurück, jedoch wird der Kaufpreis in Raten bezahlt. Mit der Kombination dieser beider Rechtsge schäfte würden die wirtschaftlichen Ziele beider Parteien verwirklicht: Die eine Partei erhält finanzielle Mittel bei der gleichzeitigen Möglichkeit, die veräußerte Sache weiter zu nutzen, und die andere Partei verdient an den Zinsen für die Fi­ nanzierung und hat gleichzeitig eine dingliche Sicherheit. Wirtschaftlich gehe es daher um eine einheitliche Operation (ähnlich einem »Sale an lease-back«), juri­ stisch handelt es sich aber um zwei selbständige Verträge. Der wirtschaftliche Effekt der verbundenen Geschäfte kann auch weiter ge­ hen. Der Partei, die finanziert, ermöglichen sie nämlich, eine Sache zu erhalten die mehr wert ist als die Höhe der offenen Forderung; die finanzierte Partei ver­ pflichtet sich im vorhinein, das Eigentumsrecht an der Sache endgültig zu verlie­ ren, wenn sie ihre Verpflichtungen nicht erfüllt. Ein solches wirtschaftliches Ziel widerspreche der Verbot der lex commissoria (Artikel 69 des Gesetzes über die grundlegenden eigentumsrechtlichen Verhältnisse, Artikel 973 des Gesetzes über die Schuldverhältnisse — ZOR), beziehungsweise dem Zweck dieses Verbotes. Sowohl die lex commissoria als auch die geschilderte Kombination der Rechtsge­ schäfte hätten nämlich ein gemeinsames Element: Den Übergang des Eigentums­ rechts an einer Sache auf den Gläubiger, wenn der Schuldner seine Verpflichtung nicht erfüllt (der Unterschied sei nur, dass im Fall der Hypothek der Gläubiger erst Eigentümer der Pfandsache werde, während der Gläubiger im Fall der Kombi­ nation von Kauf und Verkauf Eigentümer bleibe). Die rechtlichen Instrumente sind verschieden, der wirtschaftliche Zweck der gleiche.32 Genau dies sei hier we­ sentlich. Denn das gleiche ökonomische Ziel, Aufnahme eines Kredites unter gleichzeitiger weiterer Nutzung der Sache, die dem Kreditgeber als Sicherheit ge­ geben wird), ist auch mit anderen juristischen Mitteln erreichbar (zB mit einer Hypothek). Bei einer Kombination von Kauf und Verkauf kann aber die gleiche Konsequenz erzielt werden wie bei der verbotenen Verfallsklausel, nämlich dass die — wertvollere — Sache im Fall des (auch nur teilweisen) Verzugs mit der Rück­ zahlung zugunsten des Gläubigers verfällt. Die Folgerung des Obersten Gerichtshofes lautet, dass die rechtliche Operati­ on des Kaufs und des gleichzeitigen Rückverkaufs nur dann gültig ist, wenn bei ihr die Möglichkeit der Umgehung des Schutzzwecks des Verbots der lex commisso­ ria ausgeschlossen ist. Dies sei aber nur dann der Fall, wenn der Vertrag Klauseln enthalte, die das Ziel des Verbots der Verfallsklausel wahren, nämlich den Schuldner vor der Will­ 32 Der Oberste Gerichtshof zitiert Varanelli. Operacija »Sale and lease back«, Pravna praksa 35/2002, б. 364 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS kür zu bewahren, dass der Gläubiger eine Sache erhalten würde, die mehr wert wäre als die noch offene Forderung/3 Solche Schutzklauseln regeln, dass der Gläubiger das Eigentumsrecht an der Sache behalten kann, nachdem ein Dritter die Sache bewertet hat (etwa ein beeideter Sachverständiger oder auf Grund einer bestehenden Preisliste bei Fälligkeit bzw. auf Grund eines Marktpreises), und der Gläubiger dem Schuldner eine allfällige Differenz zwischen der offenen Forde­ rung des Wertes der Sache herauszugeben hat. Bei Klauseln, die eine endgültige Übertragung des Eigentumsrechts auf den Gläubiger für den Fall regeln, dass dem Schuldner die Zahlung der geschuldeten Raten nicht gelingt, und die Differenz nicht ausbezahlt wird, ist der Missbrauch offensichtlich: Solche Vereinbarungen erfüllten alle Zeichen einer verbotenen Verfallsklausel. Im vorliegenden Fall seien beide Rechtsgeschäfte als Teile eines einheitlichen rechtlichen Vorgangs zu werten. Nach Ansicht des Obersten Gerichtshofes müssten die beiden verbundenen Rechtsgeschäfte, um sie als wirksam anzusehen, eine der oben beschriebenen Klauseln enthalten, um den Schuldner vor den negativen Auswirkungen einer Verfallsklausel zu schützen — dies gelte insbesondere vor dem Hintergrund der sehr kritischen finanziellen Situation des Kreditnehmers. Der Oberste Gerichtshof befasst nicht sehr eingehend mit der Vertragsklausel, dass »der Verkäufer den Käufern [im Fall des Rücktritts vom Vertrag] eine allfällige Dif­ ferenz ^wischen der Vertragsstrafe, dem entstandenen Schaden und den bereits geleisteten Monatsraten einerseits und dem allfälligen Kaufpreis für die Grundstücke andererseits erstatten muss, an den Orion Ltd. d.o.o. die Grundstücke veräußert«. Obwohl also das Vertragswerk eine vertragliche Klausel vorsieht, die einen Ausgleich zugunsten der Kreditnehmer vorsieht, genügt dies dem Obersten Ge­ richtshof nicht. Es genügt ihm offenbar auch nicht, dass Orion die Liegenschaft gemäß dieser Vertragsklausel veräußern muss, und dass die Liegenschaft nicht — wie bei der lex commissoria vorgesehen — zugunsten Orions verfällt. Der Oberste Gerichtshof sieht diese Klausel also allen diesen Bedenken zum Trotz (und abweichend von der Meinung des Höheren Gerichts in Ljubljana), als nicht ausreichend an, um einen Missbrauch des Gläubigers hintanzuhalten. Denn die Klausel erwähne zwar den Verkauf, verpflichte aber den Gläubiger nicht, den Kreditnehmern die Differenz zwischen dem Preis, zu dem diese die Liegenschaft an den Gläubiger veräußert hatten sowie den bis zur Veräußerung an einen Dritten aufgelaufenen Zinsen von 12,25% p.a., einerseits, und andererseits dem Preis, den der Dritte für den Erwerb der Liegenschaften zu bezahlen. * 33 Der Oberste Gerichtshof zitiert Varanelli, izigravanje zakona s pogodbo, Pravna praksa 26/2000; Vara­ nelli, Fiduciarni posel, Pravna praksa 26/2002. 365 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Die beiden Verträge seien daher nichtig. In einem obiter dictum stellt der Oberste Gerichtshof überdies fest, dass bei Lie genschaften ein Eigentumsvorbehalt nicht zulässig sei, weil das Grundbuchsgesetz einen solchen nicht vorsehe.34 Weiters stellt der Oberste Gerichtshof fest, dass der Mitarbeiter des Gläubi gers, der den zweiten Kaufvertrag auf Grund der von den Kreditnehmern erteil ten Vollmacht unterzeichnet hatte, seine Vollmacht nicht überschritten hatte 3.3 Gedanken zur Entscheidung 3.3.1 Die Entscheidung in der Sache Orion war zur Zeit ihrer Veröffentlichung im Jahr 2004 medial sehr präsent. Ihr Inhalt, die Gründe und die möglichen Kon­ sequenzen beschäftigten zur damaligen Zeit die juristische Profession intensiv.35 3.3.2 Dem Ergebnis, dass die beiden gleichzeitig — beziehungsweise innerhalb knapper Zeitabstände abgeschlossenen — Kaufverträge Teile eines einheitlichen Rechtsgeschäftes sind, kann mE im Ergebnis zugestimmt werden. Die Parteien hatten die Konstruktion gewählt, die inhaltlich gesehen einem einheitlichen Rechtsgeschäft entspricht. 3.3.3 Es muss aber doch kritisch untersucht werden, ob die Begründung des Obersten Gerichtshofes, die zur Nichtigkeit des Rechtsgeschäfts führt, und die Berufung auf die lex commissoria, im vorliegenden Fall tatsächlich stichhaltig sind. Wir rufen uns wieder in Erinnerung, wie das Verbot der lex commissoria im slo­ wenischen Sachenrecht lautet: Verboten ist eine Vertragsklausel, aufgrund welcher eine verpfändete Sache bei Fälligkeit zugunsten des Pfandgläubigers verfällt, und eine Vertragsklausel, aufgrund welcher die Pfandsache nach Fälligkeit zu einem im vorhinein bestimmten Preis veräußert wird. Offenkundig sind beide Tatbestand­ selemente aber im vorliegenden Fall nicht erfüllt: Weder würde die Pfandsache zugunsten Orion verfallen, noch wird die Pfandsache zu einem im vorhinein be­ stimmten Preis veräußert. Selbst wenn der Oberste Gerichtshof — unter Anwendung einer weiten, an Zweck und Telos der Vorgängerbestimmung, nämlich des österreichischen § 1371 ABGB angelehnten — Interpretation in einzelnen Klauseln eine unzulässige Abre­ de sieht, so müsste zuerst überprüft werden, ob wirklich eine gänzliche Nichtig- 34 Dieses Argument erscheint nicht ganz stichhaltig, weil die bloße Nichtregelung eines Bereiches im Grundbuchgesetz nicht automatisch bedeuten kann, dass ein Eigentumsvorbehalt bei unbeweglichen Sa ­ chen nicht möglich sei. Nach derzeit geltendem Recht (Artikel 63 des Sachenrechtsgesetzbuches) ist explizit die Vereinbarung von Eigentumsvorbehalten nur für bewegliche Sachen zulässig. 35 Siehe etwa Varanelli, Potemkinove vasi fiduciarnih poslov, Pravna praksa 32/2004, 3. 366 MARKUS BRUCKMÜLLER: DIE LEX COMMISSORIA IN DER SLOWENISCHEN JURISTISCHEN PRAXIS Feit des gesamten Geschäfts, oder doch bloß eine Teilnichtigkeit vorliegt. Die präge kann an dieser Stelle nicht endgültig beantwortet werden, nachdem der der Sachverhalt möglicherweise nicht zur Gänze im Urteil des Obersten Gerichtsho­ fes wiedergegeben ist. 3.3.4 Nachdem aber die Konstellation und das Geschäft an sich bedenklich scheinen, ist zu untersuchen, ob das Rechtsgeschäft aus anderen Gründen teilwei­ se oder zur Gänze nichtig sein könnte. Auffällig sind insbesondere die hohen fi­ nanziellen Verpflichtungen der Kreditnehmer aus dem Titel der Vertragsstrafe in der Höhe von 28% des Kreditbetrages für den Fall des Verzugs. Eine Vertragsstrafe kann allerdings für in Geld bestehende Verbindlichkeiten nicht wirksam vereinbart werden (Art 247 Abs 3 des Schuldgesetzbuches (neu) - Art 270 Abs 3 des Schuldgesetzbuches (alt)).36 Die Klausel über die Vertragsstrafe ist daher nichtig. Aufgrund des Art 88 des Schuldgesetzbuches (Art 105 des Schuldgesetzbuchs — alt) müsste das Rechtsge­ schäft aber deswegen nicht gänzlich wegen Nichtigkeit entfallen, sondern spre­ chen Gründe für eine Teilnichtigkeit: Teilnichtig ist ein Rechtsgeschäft dann, wenn es auch ohne die nichtige Klausel aufrecht bleiben kann und wenn die nich­ tige Klausel nicht Vertragsbedingung oder entscheidendes Motiv für den Ab­ schluss des Vertrages war.37 Wenn sich noch weitere nichtige oder sittenwidrige Elemente des Rechtsge­ schäftes ergeben würden — der Sachverhalt war dazu im Urteil des Obersten Ge­ richtshofes nicht ausreichend genau geschildert — so könnte dies zu einer Beur­ teilung des Rechtsgeschäftes als zur Gänze nichtig führen. Zu denken wäre hier etwa an einen Missbrauch der Vertretungsmacht aufgrund der ausgestellten Voll­ macht, auf Elemente von Willensmängeln und dergleichen. Bei alldem ist aber auch der Umstand zu beachten, dass der zweite Kaufvertrag in Form einer öffent­ lichen Urkunde, also eines Notariatsaktes, abgeschlossen war. Mit diesem Um­ stand beschäftigte sich der Oberste Gerichtshof nicht; die Entscheidung, einen von einem mit öffentlichem Vertrauen ausgestatteten Notar aufgesetzten und von diesem beurkundeten Vertrag für nichtig zu erklären, hätte weitergehende Erläute­ rung erfordert. 36 Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij — Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Band II. (1984), Anm. IV zu Art 270, Seiten 967 f. 37 Ein ähnliches Ergebnis schlägt Varanelli, Potemkinove vasi fiduciarnih poslov, Pravna praksa 32/2004, 3, vor. 367 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK 4. Konsequenzen der Entscheidung »Orion« Die Entscheidung Orion führte zu einer weitgehenden Verschärfung sowohl einzelner Gesetze, insbesondere des Notarsgesetzes und zur Verabschiedung ei­ nes neuen Gesetzes über Verbraucherkredite. In der juristischen Praxis war auch zu bemerken, dass die slowenischen Notare nach Veröffentlichung der Entscheidung begannen, die von ihnen zu beurkun­ denden Dokumente besonders genau durchzusehen (und manchmal auch kriti­ scher zu sein als wahrscheinlich notwendig). Literatur Bežek, Božidar und Regally, Fran (Übersetzung): Občni državljanski zakonik z dne 1. junija 1811, štev. 946 zb.p.z. v besedilu treh delnih novel. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. Cigoj, Stojan: Komentar obligacijskih razmerij — Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, Band IV. Ljubljana: Uradni lis SR Slovenije, 1986. Czermak, Constanze: Das Besitzkonstitut beim Sale- and lease-back Verfahren, Österreichisches Bankarchiv 1987. Friedmann, E./Sandig, Arthur/Wach, Josef (Hrsg): Das österreichische Recht, Band 2. Wien, Berlin, Leipzig, Stuttgart, Bong, 1905. Frotz: Kreditsicherung 121, RdW, 1987. Hofmann in Rummel, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 3. Auflage, 2002. Holzner, Christian: Praxisfragen dinglicher Kreditsicherheiten. ÖBA, 2004, p. 944-956. Koziol, Helmut/Welser, Bürgerliches Recht. 13. Auflage, 2006. Kranjc, Janez: Primeri iz rimskega prava. Ljubljana: Uradni list RS, 1991. Ničnost prodajne pogodbe v zadevi Orion. Podjetje in delo. Ljubljana: GV Revije, No. 8, 2004, p. 1973. Prelesnik, Andraž: Najpomembnejše pogodbene klavzule pri leasing pogodbi v praksi. V Posvetovanje: Ak­ tualna pravna vprašanja gospodarskih poslov, Rogaška Slatina 22. do 24. maj 1997. Tratnik, Matjaž in Juhart, Miha, et al.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem. Ljubljana: GV Založba, 2004. Varanelli, Luigi: Prenos lastninske pravice v zavarovanje. Podjetje in delo. Ljubljana: GV Revije, No. 6, 2005. Varanelli, Luigi, Potemkinove vasi fiduciarnih poslov. Pravna praksa. Ljubljana: GV Revije, No. 32, 2004. Varanelli, Luigi: Operacija »Sale and lease back«. Pravna praksa. Ljubljana: GV Revije, No. 35, 2002. Varanelli, Luigi: Fiduciarni posel. Pravna praksa. Ljubljana: GV Revije, No. 26, 2002. Varanelli, Luigi: Lex commissoria, Pravna praksa. Ljubljana: GV Revije, No. 20, 2002. Varanelli, Luigi: Izigravanje zakona s pogodbo. Pravna praksa. Ljubljana: GV Revije, No. 26, 2000. Vilfan, Sergij: Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941. Graz: Leykam, 1968. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska ma ­ tica, 1961. 368 4. Spomini na dr. Sergija Vilfana Erinnerungen an Dr. Sergij Vilfan Remembering Dr. Sergij Vilfan EVA GERKMAN SCAGNETTI: MOJI SPOMINI NA DR. SERGIJA УП Т-'ANA MOJI SPOMINI NA DR. SERGIJA VILFANA EVA GERKMAN SCAGNETTI V posebno čast si štejem, da sem bila naprošena zapisati nekaj spominov in misli o dr. Sergiju Vilfanu, mojem prvem šefu v moji prvi zaposlitvi, ki sem jo za­ čela leta 1957 v Mestnem arhivu Ljubljana. Čutim veliko prednost, da sem bila lahko zaposlena v arhivu prav tedaj, ko je bil dr. Sergij Vilfan ravnatelj Mestnega arhiva. Ko sem prišla na razgovor za službo, me je sprejel ravnatelj dr. Sergij Vilfan. Imel je prav poseben pristop — delo v arhivu mi je opisal zelo pesimistično. Dejal je, da mora biti arhivar zelo delaven, vztrajen, priden, prijeti mora za vsako delo in se seveda dodamo učiti nemščine, saj je skoraj vse arhivsko gradivo zapisano v nemščini in to celo v gotici. Povedal mi je, da bom v nekaj mesecih spoznala posamezna delovna področja v arhivu, kjer se bom morala znajti in dokazati svojo pripravljenost za delo (v arhivu je vsak po malem ekonom, skladiščnik, arhivski manipulant, snažilka itd.). Rekel je, da se mora vsakdo, ki sprejme službo v arhivu, izkazati v vseh delovnih fazah. Sele ko kandidat dokaže, da je sprejel vse faze dela ter način dela, da dr. Vilfan predlog za zaposlitev na upravni odbor, ki so ga tedaj poleg takratnega načelnika občine in nekaj drugih članov sestavljala še univer­ zitetni profesor dr. R. Kyovski in profesorica Vedamova. Bila sem izredno vesela, da sem bila po vseh poskusnih fazah dela sprejeta v službo. Dr. Sergij Vilfan je dal takrat Mestnemu arhivu Ljubljana velik pečat. Nje­ govo ime je bilo sinonim za arhivistiko in res odlično sodelovanje med sodelavci, kar sem pri svojih poznejših zaposlitvah močno pogrešala. Poleg mene so bili ta­ krat v arhivu zaposleni sami starejši arhivarji z dolgoletnimi izkušnjami, ki so me zelo lepo sprejeli. Imeli smo čudovit in spoštljiv odnos drug do drugega, čeprav sem bila od vseh deset let mlajša. Dr. Sergij Vilfan je bil avtoriteta v pravem pomenu besede. Vsi so se ga bali, kajti za vsakega je vedel, kaj dela, in kritično je ocenjeval vsa dela, ki niso bila v skladu z njegovimi arhivskimi normami. Od nas je želel, da se potrudimo in da smo najboljši pri svojem delu. Tako sem tudi jaz dobila svojo delovno nalogo. Določil mi je delovni prostor v podolgovati prehodni sobi v skladišču, kjer je bila majhna lesena miza s tintnikom in pljuvalnikom — to je bila nekoč delovna soba Antona Aškerca. Rekel mi je, da bom v sobi sama, ker se med delom ne govori, saj se tako največ naredi. Če česa ne bom znala, naj ga poiščem, če on ne bo dosegljiv, pa naj vprašam kakšnega 379 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK drugega arhivarja, saj mi bo vsak z veseljem priskočil na pomoč. Naročil je, da mi na mizo prinesejo celo goro katalogov ljubljanske normalke, datiranih od leta 1750, ki sem jih morala po Vilfanovih navodilih kronološko urediti in popisati Seveda je bilo vse zapisano v nemščini in gotici. Bila sem čisto izgubljena, saj sem takrat prvič videla tako stare dokumente. Vendar se je dr. Vilfan samo smehljal, mi ves čas dajal podporo in me vzpodbujal, da ne bi izgubila volje do dela. Dejal je da se edino tako lahko človek česa nauči. Sproti mi je dajal navodila o strokovnem delu, ves čas pa je moje delo budno spremljal. Posebnost dr. Vilfana je bila, da je imel v kolektivu Mestnega arhiva Ljubljana vsak ponedeljek zjutraj točno ob osmi uri strokovni sestanek, kjer smo potem lah­ ko razpravljali o vseh problemih, ki so se prejšnji teden pojavili pri delu. Vsak od nas si je moral narediti tedenski delovni načrt in kdor tega dela v zastavljenem roku ni uspel opraviti, je moral to dr. Vilfanu dobro argumentirati. Tu ni poznal šale. Želel je, da vsak sam presodi, koliko dela lahko opravi v enem tednu. Mislim, da so bile to zares dobre zamisli, ki bi lahko veljale tudi danes. Dodeljena naloga me je zelo pritegnila, zato sem delo vzela resno. Dodamo sem se učila nemščine pri neki profesorici, kjer sem srečala tudi nekatere druge arhivske delavce. Mojo zagnanost je opazil tudi dr. Vilfan, zato mi je vsak prosti trenutek priskočil na pomoč s kakšnim nasvetom ali pa je le povprašal, kako napredujem. Vedno sem bila pripravljena z velikim veseljem poprijeti tudi za delo, ki ni bilo v sklopu mojega delovnega programa. Za dr. Vilfana je bilo značilno zelo dobro sodelovanje z njegovimi podrejenimi. Znal nas je odlično motivirati za delo in tudi užival je ob uspehu vsakega posa­ meznika, sploh pa ob uspehu celotnega kolektiva. Znal je biti tudi zelo družaben, kar smo doživljali, ko je ves kolektiv z njim na čelu pripravljal kolektivne razstave. Ob teh priložnostih je kljub nekoliko poškodovani roki prijel za vsakršno fizično delo. Zelo rad je tudi pripovedoval, kako s svojim sinom na domačem dvorišču iz starega zavrženega nevoznega avta po delih sestavljata avto, ki bi lahko bil spet vozen. Prav zaradi takih prijetnih druženj s člani kolektiva smo se dogovorili, da se bomo včasih usedli ob skodelici kave, ki jo je imel neznansko rad, in prijetno pokramljali. Ob njem ni človek nikoli občutil vzvišenosti ali avtoritete, ki bi jo sam hotel kako dodamo poudarjati — čutil si ga kot toplega človeka in prijatelja. Zato se je smejal, ker so se ga nekatere kolegice tako strahotno bale. Najbolj je spošto­ val človeka, ki je svoje napake sam priznal. »Saj to je človeško,« je govoril dr. Vil­ fan, ki ni prenesel sprenevedanja. Prof. dr. Sergij Vilfan je bil velika osebnost — prava avtoriteta slovenske arhi­ vistike. Kdor je delal pri njem, se je, če je le hotel slediti njegovim delovnim smer­ nicam, naučil delati za vse življenje. Bil je izredno spoštovan strokovnjak s pod­ ročja arhivistike, ne le pri nas pač pa tudi v tedanji Jugoslaviji in vsej Evropi. Pro­ 380 EVA GERKMAN SCAGNETTI: MOJI SPOMINI NA DR. SERGIJA VILFANA fesor Vilfan je bil pionir pri strokovnem urejanju arhivskega gradiva, Mestni arhiv Ljubljana pa je bil pod njegovim vodstvom v letih od 1957 do 1970 center arhivistike. To potrjujejo nešteti članki in razprave v strokovnih arhivskih publika­ cijah, ki so takrat izhajale. Dr. Vilfan je bil tudi odličen predavatelj. V letu 1957 je bilo organizirano eno­ letno arhivsko izpopolnjevanje, saj do takrat ni bilo uradno objavljenih napotkov za delo v arhivu. Zamisel in avtorstvo tega izobraževanja sta bili Vilfanovi. Tudi mene je prijavil na to izobraževanje. Arhivistiko je predaval sam in takrat smo si naredili slušatelji prve zapiske o urejanju arhivskega gradiva, na podlagi katerih so bili pozneje napisani posebni priročniki za delavce v arhivih, ki so bili osnova za strokovne izpite. Predavanja dr. Vilfana so bila res na vrhunski ravni — sama sem lahko tako pridobljeno teoretično znanje povezala s prakso v arhivu. Predaval je zelo kratko in jedrnato. Seznanil nas je z vsemi arhivskimi napotki za urejanje, ki veljajo še danes. Naj naštejem le nekaj tem, s katerimi nas je prof. dr. Vilfan seznanil na izobra­ ževanju: značaj zgodovinskih virov (predmetni viri, slikovni viri, viri v besedi, ar- hivalije ali arhivski dokumenti, ki so pisani ali reproducirani); starejše zgodovino­ pisje; hramba arhivskih dokumentov — arhiv; organizacijsko pravne metode ar­ hivskih služb v FLRJ in LRS; organizacija arhivskega področja — kataster in davč­ na uprava; osnovna načela arhivistike — matična knjiga; nastanek fondov; indeksi — stvarni, abecedni, tematski in imenski indeks; zemljiška knjiga; zbirka listin; fondi podjetij; korespondenca; računovodstvo; zasebni fondi; rodbinski fondi. Govoril je tudi o arhivskih postopkih: predaja in prevzem; akcesijska knjiga in priloge; urejanje gradiva; škartiranje — potek postopka; oprema fondov, arhivalij in listin; arhivski materiali; struktura fonda in sestava posameznih enot; vrste in oblike inventarja (inventar za interno uporabo, tiskani inventarji). Kasneje mi je odobril študij ob delu, vendar pod pogojem, da bom opravljala vse svoje delovne naloge in da ne bom dala odpovedi v službi pred iztekom dvojne dobe študija, česar pa seveda nisem nameravala. Pozneje sem kot referentka za fototeko pod budnim očesom dr. Vilfana skrbela za vse faze postopka fotografskih plošč potresne Ljubljane iz leta 1895. To so bili pozitivi plošč, iz katerih so v strokovnih institucijah naredili negativ plošče, iz teh pa fotografije, ki so bile že večkrat razstavljene. Fototeka je bila hobi dr. Vilfana, zato si ga pogosto lahko videl s fotoaparatom leica okoli vratu. Veliko se je ukvarjal s fotografijo in rad je sodeloval v celotnem procesu, od fotoposnetka do nastanka fotografije. V arhivu je dal narediti fotola­ boratorij za razvijanje fotografij normalij (dokumentov). Imeli smo svojega foto­ grafa, ki je normalije fotografiral, dr. Vilfan pa je ves prosti čas izkoristil, da je iz teh posnetkov s pomočjo fiksirja in razvijalca naredil fotografije. Rad je tudi fo­ 381 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK tografiral poslopja v Ljubljani, ki so jih v letih 1957 in 1958 rušili: Kozlerjevo hišo na Selenburgovi ulici, hiše na Ajdovščini in Streliški ulici ter drugod. Spremljal je vse prezidave na ljubljanskem gradu in magistratu — fotografiral je vsako spre membo. Na teh pohodih sem ga vselej spremljala in vedno sem morala narediti nekaj posnetkov tudi sama — tako sem se učila fotografiranja za arhiv. Pod nje­ govim strokovnim vodstvom sem uredila tudi obstoječo fototeko z novimi oznakami POZ I, POZ II in te oznake so ostale v veljavi vse do danes. Ves čas je spremljal moje urejanje in z velikim veseljem sem poslušala njegove napotke, ki so mi bili pri delu v veliko pomoč. Imel je namreč odlične zamisli, ki so še danes uspešne pri arhivskem delu. Kasneje sem bila zaposlena v Arhivu Republike Slovenije in zadolžena za fototeko. V arhiv je prišel dr. Vilfan in prosil, da mu pokažem, kakšen način ure­ janja sem zastavila. Ko je videl moj koncept dela, je dejal: »Sem pa res vesel! Nekaj sem vas pa le naučil!« Fotografija in fototeka sta ga resnično zanimali in kadar sva se še kasneje srečala, me je vedno povprašal, kako napreduje moja fototeka. Dr. Vilfan je bil nesebičen, preprost in skromen človek, ki je živel za dvoje: za svojo družino in svoj poklic, v katerem ni prenesel zoperstavljanja in posmeho­ vanja, do česar je prihajalo zaradi nevoščljivosti in nestrokovnosti posameznikov. Vsi, ki smo pri njem delali v arhivski stroki, smo se vedno obvezno udeleževali tudi vseh strokovnih posvetov zgodovinarjev in posvetov arhivskega društva. Podpiral je združenje sindikata članov Mestnega arhiva, Državnega arhiva in Arhiva novejše zgodovine. Predsednik je bil vedno član enega arhiva, tajnik član drugega arhiva, člani sindikata pa zaposleni v vseh treh arhivih. Dr. Vilfan je podpiral idejo, da se vsaj dvakrat lemo organizira sindikalni izlet po Sloveniji — na Celjski grad, Turjaški grad in okolico itd. Vedno se je moral eden od zgodovinarjev pripraviti in nam predstaviti vso zgodovino obiskanega kraja. Ti izleti so bili vedno zelo pristni in sproščeni, saj so se jih udeleževali tudi snažilka in pomožni delavci arhiva. To je bil moto dr. Vilfana - vsi člani kolektiva morajo čutiti pripadnost arhivu. Pozneje smo te izlete podaljšali in obiskali tudi druge republike Jugoslavije. V Mestnem arhivu je bilo po zaslugi dr. Vilfana zelo veliko družabnega življenja. Ta duh je pozneje prešel še na ostale arhive, prenesel pa se je tudi na današnje generacije. Tudi o družabnem življenju Mestnega arhiva obstaja mnogo fotografij, ki dokumentirajo sproščeno vzdušje v kolektivu. Leta 1995 sva se srečala na nekem jubilejnem srečanju enega naših kolegov. V pogovoru je izvedel, da se ukvarjam s slikarstvom in da bom imela razstavo. Želel je videti katalog razstave in sem mu ga pozneje poslala skupaj z vabilom na razstavo. Zaradi bolezni si je razstavo ogledal kasneje — z ženo sta mi poslala čes­ titko z datumom 27. 12. 1995. Čez dva meseca pa je žal nepričakovano umrl. 382 EVA GERKMAN SCAGNETTI: MOJI SPOMINI NA DR. SERGIJA VILFANA Prof. dr. Sergij Vilfan je svoje »učence«, tiste, ki so ga spoštovali in ga poslušali, spremljal na njihovi strokovni poti ter se znal z njimi tudi veseliti. Meni je s svojimi delovnimi navadami zelo priljubil delo v arhivu, še posebej delo v fototeki, ter mi vzbudil zanimanje za zgodovino in umetnostno zgodovino. V letu 1971 sem se zaposlila kot vodja arhiva v Tiskarni Mladinske knjige. Moja naloga je bila ustanovitev arhiva Mladinske knjige. Ker nisem grafik in ker se takrat nisem spoznala na grafične materiale in vrste arhivskega gradiva, ki služijo za tisk knjige, sem se obrnila na svojega vzornika dr. Sergija Vilfana ter ga poprosila za pomoč. Nesebično mi je obljubil, da mi bo z veseljem pomagal. V 383 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Navodila, kijih je pripravil dr. Sergij Vilfan 384 EVA GERKMAN SCAGNETTI: MOJI SPOMINI NA DR. SERGIJA VILFANA tiskarno je prišel pogledat, kakšne vrste gradivo tam nastaja. Na podlagi tega ogle­ da mi je čez mesec dni izročil osnutek na dvanajstih straneh: Načela za ureditev tehnično-arhivske službe v Tiskarni Mladinska knjiga. Načela vsebujejo naslednja poglavja: namen tiskarniško-arhivske službe; materiali; splošna načela hranjenja in ureditve; ureditev prostorov in oprema, razporeditev v serije in podserije; urejanje; evidentiranje; delovni postopek; starejši material; uporabljanje; uvajanje dela; priložena strukturna shema (starejši material, tekoči prevzemi). Ob teh načelih lahko vsak izkušen arhivist ugotovi, da je bil dr. Sergij Vilfan res strokovnjak na vseh področjih arhivistike. Njegove grafične napotke sem uspešno uporabila pri ustanovitvi arhiva v Tiskarni Mladinska knjiga in pozneje tudi Založbe Mladinska knjiga. Arhiv v tiskarni si je dr. Vilfan kasneje osebno ogledal, pregledal vse vrste gradiva in odšel nasmejan — naučil me je delati po njegovih smernicah. Ko sem po desetih letih odhajala v službo v Arhiv Republike Slovenije, je arhiv Tiskarne in Založbe Mladinske knjige nemoteno deloval naprej in deluje še danes. Svoje delo sem z velikim veseljem opravljala kar 43 let. Za vse, kar znam, pa gre zahvala prav dr. Sergiju Vilfanu, ki me je s svojo neposrednostjo in avtoriteto naučil pošteno delati ter mi privzgojil veselje do dela. Njegov moto je bil: »Ce delaš z veseljem, se vse življenje učiš. Na koncu pa imaš uspeh in notranje za­ doščenje!« SUMMARY MY MEMORIES OF DOCTOR SERGIJ VILFAN The contribution describes my memories of first employment in the Ljubljana Municipal Archives. Dr. Sergij Vilfan was an authority in the real sense of the term. Everyone was afraid of him; since he knew what each person was doing, and was critical of any work that did not meet his Standards of archiving. He wanted us to strive to be the best in our work. One of Dr. Vilfan's specialities was to hold a professional meeting every Monday morning at the Ljubljana Municipal Archives, exactly at eight o'clock, at which we could discuss any problems that had occurred at work the previous work. Each of us had to make a weekly working plan and anyone who did not manage to do the work in the time set, had to give Dr. Vilfan good reasons. That was no joke. He wanted everyone to judge himself how much work he could do in a week. I think that these were genuinely good ideas that could be applied today, too. 385 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Very good Cooperation with his subordinates was characteristic of Dr. Vilfan. He knew how to motivate us for work and he also enjoyed every individual's success, as well as the success of the whole collective. He could also be very sociable, which we all experienced when the whole collective, with him at its head, prepared a collective exhibition. Prof. dr. Sergij Vilfan was a great personality, a real authority of Slovene archive studies. Anyone who worked with him, if he wanted to follow his working guidelines learned how to work for the whole of life. He was an extremely well-respected expert in the field of archive studies, not only in Slovenia but also in the then Yugoslavia and throughout Europe. I^let kolektiva Mestnega arhiva ljubljanskega na P'oljevo leta 1958 (Fototeka ZAF) 386 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Seznam avtorjev Autorenregister The List of Writers Dr. Inge Bily Sächsische Akademie der Wissenschaften zu Leipzig, Karl Tauchnitz Str. 1, D-04107 Leipzig e-mail: bily@saw-leipzig.de Saška akademija znanosti v Leipgjgu, Leipzig Mag. Žarko Bizjak Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI-1000 Ljubljana e-mail: zarko.bizjak@zal-lj.si Historical Archives Ljubljana, Ljubljana Akad. prof. dr. Rajko Bratož Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: rajko.bratoz@guest.arnes.si Department ofHistory, University of Ljubljana Daculty ofArts, Ljubljana Akad. prof. dr. Ernst Bruckmüller Institut für Wirtschafts- und Socialgeschichte Universität Wien, Dr. Karel Lueger Ring 1, A-1010 Wien e-mail: ernst.bruckmueller@univie.ac.at Inštitut ga gospodarsko in socialno ggodovino Univerge na Dunaju, Dunaj Dr. Markus Bruckmüller Rechtsanwalt Wolf Theiss, Schubertring 6, A-1010 Wien, Tivolska 30, SI-1000 Ljubljana e-mail: marcus.bruckmueller@wolftheiss.com odvetnik pri Wolf Lheiss, Dunaj/Ljubljana Eva Gerkman Scagnetti arhivistka v pokoju, Streliška 37, SI-1000 Ljubljana Archivist in retirement, Ljubljana 387 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Doc. dt. Boris Goleč Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: bgolec@zrc.sazu.si Milko Kos Historical Institute ofthe Scientific Research Centre SASA, Ljubljana Prof. dr. Hans-Georg Hermann Leopold Wenger Institut für Rechtsgeschichte LMU München, Professor Huber Platz 2, D-80539 München e-mail: H-G.Hermann@jura.uni-muenchen.de Institut Leopolda Wengerja ja pravno zgodovino, München Doc. dr. Marko Kambič Katedra za pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: marko.kambic@pf.uni-lj.si Chair of Legal History, University of Ljubljana Faculty of Law, Ljubljana Prof. dr. Janez Kranjc Katedra za pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: janez.kranjc@pf.uni-lj.si Chair ojLegal History, University ofLjubljanaFaculty ofLaw, Ljubljana Prof. dr. Darja Mihelič predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: mihelic@zrc-sazu.si Head ofiMilko Kos Historical Institut of the Scientific Research Centre SASA, Ljubljana Prof. dr. Ferdinand Opil Direktor des Wiener Stadt- und Landesarchivs, Magistratabteilung 8, Rathaus, A-1082 Wien und Leiter des Ludwig-Boltzmann-Institut für Stadtgeschichtsforschung e-mail: ferdinand.opll@archiv.wien.gv.at direktor Dunajskega mestnega in deželnega arhiva in vodja Ludvig-Roltjmanovega inštituta ja rajiskave mestne jgodovine, Dunaj 388 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Prof. dr. Vladimir Simič predstojnik Katedre za pravno zgodovino na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: vladimir.simic@pf.uni-lj.si Head of Chair of Legal History, University of Ljubljana Faculty ofLaw, Ljubljana Dr. Gorazd Stariha Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Savska cesta 8, SI-4000 Kranj e-mail: gorazd.stariha@guest.arnes.si Historical Archives Ljubljana, Unit f or Gorenjska in Kranj Prof. dr. Markus Steppan Institut für Österreichische Rechtsgeschichte und Europäische Rechtsentwicklung, Universitätsstrasse 15/A1, A-8010 Graz e-mail: markus.steppan@uni-graz.at Institut pa avstrijsko pravno zgodovino in evropski pravni rapvoj, Gradec Prof. dr. dr. h.c. mult. Michael Stolleis Former Director of Max-Planck-Institut für Europäische Rechtgeschichte, Hausner Weg 120, D-60489 Frankfurt am Main e-mail: stolleis@mpier.uni-frankfurt.de nekdanji direktor Max-Vlankovega instituta pa evropsko pravno zgodovino, Frankfurt na Maini Prof. dr. Peter Štih Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, e-mail: peter.stih@guest.arnes.si Department of History, University of Ljubljana Faculty ofArts, Ljubljana Dr. France Štuki vodja Enote v Škofji Loki v pokoju, Sv. Duh 242, SI-4220 Škofja Loka Former Head of Unit in Škofja Loka, Historical Archives Ljubljana, Škofa Loka Dr. Peter Urbanitsch Österreichische Akademie der Wissenschaften, Dr. Ignaz Seipel-Platz 2, A-l 010 Wien e-mail: peter.urbanitsch@oeaw.ac.at Avstrijska akademija pnanosti, Dunaj 389 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Dr. dr. H. L. Karl Welker Vorsitzender der Justus-Möser-Gesellschaft, An der Pfaffenmauer 49, D-60388 Frankfurt am Main e-mail: khlwelker@aol.com predsednik družbe Justus Möser, Frankfurt na Maini Prof. dr. Jože Žontar redni profesor v pokoju (v letih 1972 do 1992 direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana), Zoisova 30, SI-4000 Kranj (Director of the Historical Archives Ifubijana from 1972-1992) Dr. Vladimir Žumer Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1000 Ljubljana e-mail: vladimir.zumer@gov.si A rchives of the Republic of Slovenia, If ubijana 390 INSTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO