w
àd íníife' A
Vesna
Jugovac,
dipl.soc.ped,
Osnovna
šola Šmarje
pri
Kopru ,
Šmarje 1,
6274
Šmarje
Vesna Jugovac
Povzetek
Dramsko ustvarjanje črpa teme iz odnosov med
posameznikom in družbo ter družbo in posameznikom. Z
idejnimi, estetskimi in emocionalnimi vrednotami vplivata
dramska umetnost in dramsko ustvarjanje na
humanizacijo človeških odnosov, na estetsko vrednotenje
okolja, na oblikovanje različnih osebnostnih ravni in
področij tako pri gledalcu kot pri igralcu. V članku je
predstavljeno amatersko dramsko skupinsko delo z
mladostniki. Na podlagi pogovorov in ankete s člani
skupine je opisano, kako člani dramske skupine doživljajo
to aktivnost in kako opredeljujejo, kaj pridobijo z
vključitvijo v amatersko gledališko skupino.
Ključne besede: gledališče, umetnost, ustvarjalnost, igra
ß20	Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
Abstract
Acting draws on the relationships between an individual
and the society. Providing ideological, esthetic and emo-
tional values, drama and acting encourage more humane
relationships, they affect the esthetic evaluation of the
environment, shaping up of various personality levels and
fields, both in the actor and the spectator. In this article,
I present my work with an amateur youth group. Based
on my interviews with the members of the group and re-
sults of a questionnaire, I look at how they experience this
activity and what they gain, in their opinion, by being a
member of the drama group.
Key words: theater, art, creativity, play
1. Uvod
Ko sem stopila na oder, so se v meni začele dogajati spremembe.
Iz človeka z občutkom majhnosti sem zrasla v osebnost, ki se zaveda
svoje moči. Izostril se mije občutek opazovanja sebe in drugih. Ko
sem dosegla sproščenost, sem spoznala, da znam biti ustvarjalen
človek: Spoznala sem, kaj pomeni skupina, skupinska dinamika in
delovna vnema. Ko se je naval čustev in večjih sprememb umiril,
sem začela ponovno razmišljati kot socialni pedagog. Dosežke, ki
sem jih doživela sama, sem želela posredovati še drugim, zato sem
sprejela nov izziv. Začela sem voditi srednješolsko amatersko
gledališko skupino. Štirinajst deklet in fantov redno obiskuje vaje, ki
jih imamo enkrat na teden po dve uri.
Sedim v parterju in opazujem igralce na odru. Mislim, da ni lepšega
dela, kot spremljati spremembe v svoji skupini. Iz dneva v dan se
oblikujejo in postajajo drugačni, kot so prišli prvi dan. To seveda
zvišuje mojo odgovornost. Na vaje no morem priti nepripravljena in
brez določenih ciljev. Preden sem skupino sprejela, sem se zamishla
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
321
nad odgovornostjo dela, ki me čaka. Opravila sem nekaj manjših
raziskav, prebrala veliko knjig in se učila od profesionalnih gledahških
mojstrov. Nekaj pridobljenega znanja vam posredujem v tem članku.
2. Gledališka umetnost
Zanimanje za igro je novejšega datuma. Čeprav so nekateri filozofi
v preteklosti (npr. Kant in Schiller) razmišljali o pomenu igre za
človeka, se je pravo ukvarjanje z njo začelo šele v 20. stoletju, in
sicer v okviru antropologije. (Ravnjak, 1991, str.29) Ravnjak (prav
tam) navaja, daje Johan Huizing 1937. leta izdal znamenito knjigo z
naslovom Homo ludens. V njej je prvi opredelil igro kot svobodno
dejavnost, ki jo doživljamo in sprejemamo kot nekaj izmišljenega,
ločenega od vsakdanjega življenja. Čeprav je nekaj neobveznega in
poljubnega, ima igra moč, ki nas v celoti prevzame; ne prinaša
neposredne materialne koristi in se dogaja v namerno omejenem
prostoru in času ter po sporazumno sprejetih pravilih. Huizing je
nadalje prepričan, da je kultura takorekoč v celoti zrasla iz igre. V
šestdesetih letih je na temelju Huizingovih izhodišč nastala Sociologija
gledališča Jeana Duvignauda.
Iz nje Ravnjak povzema nekaj poudarkov (1991, str.29). GledaHška
umetnost korenini globoko v družbenem življenju. Je bolj kot katera
koli druga umetnost odvisna od splošnega kolektivnega izkustva in
je z njim povezana. Gledališče na simbolni ravni kaže bistvo
vsakokratne družbene organizacije ter je poseben vidik uresničevanja
družbenega življenja. Teatralizacija je kot gledališko načelo poznana
vsaki družbi. Posebej močno takrat, ko določena družbena skupina
žeh utrditi svoj položaj. Gledališka prireditev je vedno svečanost.
Tako v družbi kot v gledališču poteka dramsko izbiranje ter odrsko
predstavljanje "izbranih junakov".
Gledališki komunikacijski proces je psihoenergetski organizem,
kjer poteka izmenjava energetskih vibracij, v katerih so vpisane
informacije. Čeprav je v gledališču, kakor tudi v drugih umetnostih,
na prvi pogled vse izmišljeno, privid, pa prav to neopredeljivo učinkuje
na nas kot nekaj dejansko resničnega. To resničnost ustvarjajo
ß20	Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
valovanja občutljivih energij, ki so posledica imaginativnih
sposobnosti psihe in so v svojem bistvu mnogo močnejše kot fizično
otipljive sile. (Sacks, 1990). Tisto, kar je s prostim očesom nevidno,
je torej pravo dogajanje gledališča, njegova dejanska vsebina.
Čeprav obstaja t.i. skupna idealiteta predstave, pa je znotraj nje
prav toliko posebnih idealitet, kot je gledalcev. Vsak gledalec je
namreč samosvoj energetski organizem in ob srečanju s tujimi
energijami reagira povsem individualno, hkrati pa je prisiljen, da
začasno zgradi novo središče svoje psihoenergetske strukture, torej
se preobrazi v nekaj, kar sicer ni.
V	gledališču pravzaprav ničesar ne posnamemo, temveč vedno
vse znova ustvarjamo. Ceje res, da si vse, kar obstaja, ustvari človek
sam, potem lahko tudi v gledališču posnema samo sebe, in to tako, da
se spet ustvarja. Ničesar ni namreč mogoče posneti v statični
objektivno merljivi resnici, saj bi se to v trenutku utelesitve takoj
spremenilo v nekaj okamenjenega in s tem nebivajočega,
neresničnega; posnemati je mogoče le subjektivno dokazljivo,
dinamično resnico, torej notranjo resničnost oziroma zakone za način
bivanja v gibanju oziroma spreminjanju. Allenbaugh (1967) pravi,
da že Aristotel govori o tem, daje mimezis v svoji osnovi kreativni
akt, da gre za posnemanje imenovanih notranjih zakonov narave, to
je gibanja, ki pa prihaja vedno samo iz sebe in se zato lahko posnema
samo na način preoblikovanja.
V	gledališču nastaja ustvarjanje svetov (gledaliških predidealitet)
po načelih že veljavnih zakonov narave ali pa iz še neodkritih zakonov,
ki si jih ustvarjalec ustvarja sproti. Pod zakonom razumemo s
središčem, z lastnim smislom uravnoteženo strukturo, oziroma
samostojen, konsistenten živi organizem. Vsak človek je namreč svoj
smisel. In od tega smisla je odvisen smisel vsega, kar obstaja.
(Ravnjak, 1991, str. 12)
Gledališka maska je najotipljivejše in najrazvidnejše
identifikacijsko sredstvo. Čeprav je maska v osnovi nekaj nevtralnega,
postane v trenutku, ko si jo človek nadene ter začne vanjo projicirati
določene psihične vsebine, močan psihoenergetski center, ki ima moč
preobražanja človekove osebnosti, v prvi vrsti pa v celoti izbriše
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
323
njegov dnevni ego. V smislu egopsihologije je maska komunikacijsko
sredstvo posameznika, s katerim je v stiku s svetom. To je v osnovi
enovit in relativno trajen fenomen, ki pa se skladno z življenjskimi
situacijami delno spreminja oziroma prilagaja. Tukaj moramo
opozoriti na človekov odnos do samega sebe, torej do svoje maske,
v
ega. Posebno v moderni dobi človek masko le redko sname. Življenje
pod masko pa onemogoča osebnostni razvoj, ki je mogoč samo z
razbijanjem in novim vzpostavljanjem persone-maske oziroma celote
identifikacijskega sistema. Ta proces nujno poteka z neposrednim
soočenjem z lastnim nezavednim, to je prek psihične krize, prek
trpljenja, kije za dušo očiščevalna kopel.
Pravi pomen maske-ega bi bilo mogoče označiti s pojmom črne
luknje. Ego je očitno nekaj, kar je središče, vendar nevidno. Je nekaj,
kar neprestano vsrkava in oddaja energijo. Pravzaprav je energetski
transformator, ki deluje na način centripetalnosti. Starodavni
civilizacijski sistemi, na primer egipčanski ali grški, so svojim
prebivalcem omogočali organizirano preporajanje v misterijskih
kultih, kjer si je človek nadel magijsko masko, se stopil z magijsko
gestikulacijo in mantričnimi formulami ter na ta način zavarovano
izgubil individualni jaz. Ko se je z obreda vrnil in slekel ceremonialno
opravo, se mu je nekdanji ego sicer povrnil, bil pa je preobražen,
takorekoč na novo rojen. Moderni človek nima take sreče, vsakdo se
mora sam izkopati iz psihičnih kriz, kakor ve in zna. (Ravnjak, 1991,
str. 16)
3. Amatersko gledališče
Belina (interno gradivo) poudarja, da prizadevanj neke amaterske
gledališke skupine ne moremo ocenjevati samo po uprizoritvenih
kakovostih njenih predstav in prav tako ne samo po številu premier,
repriz in gostovanj. Mnogo pomembnejša so njena umetniška in
estetsko vzgojna hotenja, kijih skupina izpričuje v svoji programski
politiki. Ta nam pripoveduje, kakšna je fizionomija gledališke skupine,
kakšen je njen kulturnovzgojni pomen v kraju, v katerem deluje.
Pripoveduje nam, kaj hoče skupina s svojim delovanjem doseči.
324
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 319 - 339
pripoveduje nam o resnosti in načrtnosti njenih prizadevanj. Skupina
je lahko posrednik kulturnega življenja v svojem kraju.
Nadalje pravi, da nam gledališka umetnost daje umetniško izraženo
iluzijsko podobo življenjske resničnosti s pomočjo vizualnih in
akustičnih prvin, ki nastopajo v enakih odnosih in sorodnih
kompleksnostih tudi v življenju. Zato nam daje občutek najtesnejše
povezanosti z življenjem, občutek največje sorodnosti. Glavni in edini
umetniški predmet, ki se ji zdi vreden oblikovanja, je človek in z
njim v zvezi družba. Odnosi med posameznikom in družbo ter družbo
in posameznikom pa so vir, iz katerega črpa svoje umetniške dogodke.
Ti dogodki so sredstvo za izražanje, prikazovanje in izpovedovanje
idejnih vrednot, ki so splošno človeško pomembne. Ker so izpovedane
z umetniškimi dogodki, katerih sorodnost z vsakdanjim življenjem je
očitna, so te idejne vrednote emocionalno dojemljive in dostopne
vsakomur.
Z estetskima kategorijama tragičnega in komičnega omogoča
dramska igra gledalcu psihično sprostitev, ki se navzven kaže kot
vživljanje v sočloveka: v tragičnega ali komičnega junaka. S tem
vzbuja v gledalcu latentna humana in socialna čustva ter močno vpliva
na njegovo etično, moralno in družbeno zavest. V njem vzbuja občutek
kolektivnosti, saj se ga globoko dotakne zavest, da se njegova
individualna doživetja združujejo z individualnimi doživetji drugih
gledalcev v sočasno kolektivno doživetje.
Ker je osnova dramske izpovedi kolektivno doživetje, morajo biti
tudi njene idejne vrednote za vse gledalce enako zanimive, sicer ne
more pritegniti njihove pozornosti. To pa zahteva aktualnost njenih
idejnih vrednot. Zato je izrazito aktualna umetnost, kar jo poleg njene
trenutnosti in neponovljivosti še tesneje povezuje z življenjem.
Je estetsko najbogatejša in najkompleksnejša umetnost, saj
združuje v novo, nedeljivo celoto vse klasične umetnosti, kot so epika,
lirika, likovna, glasbena in baletna umetnost. Zato pa ima tudi najbolj
vsestranski učinek na kulturno estetsko zavest posameznika.
Gledališka umetnost je zelo neposredna in sugestivna, saj jo
posreduje živ človek, ne pa materija ali mehanizem. Gledalcem
omogoča, da s kolektivnim doživetjem, ki ga igralec začuti kot vzdušje
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
325
aktivnega sodoživljanja, vpliva na sugestivnost in prepričljivost
igralčeve umetniške izpovedi.
S svojimi idejnimi, estetskimi in emocionalnimi vrednotami vpliva
na humanizacijo človeških odnosov, na oblikovanje človekove
kulturne zavesti, na estetsko vrednotenje okolja, v katerem živimo,
na nastanek potrebe po umetniških doživetjih, in končno, na človekovo
družbeno zavest. Zato nam ne more biti vseeno, ali svojim gledalcem
posredujemo gledališka doživetja, ki jih omogoča umetniško
polnokrvna in izpovedno bogata literarna predloga, ali pa jim
posredujemo pogrošno plažo, namenjeno plehki zabavi oziroma
solzavemu usmiljenju.
4. Nekaj besed o ustvarjalnosti
Psihologija je v zadnjih petindvajsetih letih preučevanja
ustvarjalnosti prišla do naslednjih opredelitev ustvarjalnosti
(Trstenjak, 1981, str.11-19, 133;Kvaščev, 1976, 1981; Pečjak, 1987,
str. 11-20, 84-11). Ustvarjalnost je dejavnost, lastnost mišljenja, način
mišljenja, sposobnost, osebnostna lastnost oz. poteza. Ustvarjanje je
delovanje, odpiranje problemov, preoblikovanje situacije v okolju,
izvirno preoblikovanje informacij. Za ustvarjalni proces je značilna
spontanost, ko naključne zunanje spodbude učinkujejo na podzavest,
se uskladiščijo v spominu in se spontano preoblikujejo v nove
domislice in probleme. Fiziološki temelj ustvarjalnosti je v različno
delujočih možganskih hemisferah, od katerih je leva specializirana
za razumske, besedne, analitične procese, desna pa za prostorske,
vizualne, čustvene, intuitivne, sintetične procese. Delovanje slednje
je tudi osnova ustvarjalni dejavnosti, vendar ne brez povezave z levo,
"razumsko" hemisfero.
Ustvarjalnost ni enovita lastnost. S pojmom ustvarjalnost
označujemo več različnih sposobnosti oz. dejavnikov ustvarjalnega
mišljenja, ki so pri posameznikih različno razviti. Ti so po Guillfordu
naslednji: prožnost mišljenja, iznajdljivost, tekočnost razmišljanja,
bogastvo zamisli, izvirnost in način izvedbe zamisli (Guillford, v
Pečjak, 1987, str.86-88).
ß20
Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
Ustvarjalnost in inteligentnost sta dva načina mišljenja. Prvi je,
po Guillfordu, divergentno, k več rešitvam usmerjeno mišljenje, drugo
je konvergentno, usmerjeno k eni pravilni rešitvi. Odnos med
inteligentnostjo in ustvarjalnostjo še ni dovolj pojasnjen. Wallach
ugotavlja, da le dejavnika "tekočnost" in "izvirnost" - kadar sta
povezana - ne korelirata z inteligentnostjo in torej merita ustvarjalnost
(Guillford, Wallach, v Pečjak, 1987, str. 88). Doslej je ugotovljeno,
da je za ustvarjalno mišljenje potrebna določena stopnja
inteligentnosti, ki pa ni edini pogoj ustvarjalnega mišljenja.
Fromm opredeljuje ustvarjalnost iz dveh vidikov. Ustvarjanje
nečesa novega in ustvarjalnost kot nagnjenost, usmerjenost, stališče.
V najširšem smislu opredeljuje ustvarjalnost kot sposobnost videti-
zavedati se in odgovarjati-odzivati se. Za oblikovanje ustvarjalnih
stališč navaja več pogojev (v Kroflič, 1992 str. 23). Prvi pogoj je
zmožnost biti presenečen, začuden. Otroci so tega zmožni in to je
razlog, da so tudi ustvarjalni. Med vzgojnim procesom večina ljudi
izgubi zmožnost presenečenja, začudenja, kajti vedeti morajo vse,
nič jih ne sme presenetiti. Drugi pogoj za ustvarjalno naravnanost je
zmožnost koncentracije. Krofličeva (prav tam) navaja tudi drugi
Frommov pogoj ustvarjalne naravnanosti, ki je v doživljanju sebe,
"jaza" kot središča lastnega jaza, kot pravega izvora lastnih dejanj.
To je bistvo izvirnosti. Pri tem ni primarno odkrivanje novega, ampak
zavedanje, da izkušnja izvira iz subjekta samega. Njegov tretji pogoj
ustvarjalne naravnanosti je sposobnost sprejemati konflikte in
napetosti, ki izhajajo iz nasprotij. Meni, da so konflikti vir moči, da
povečujejo občutljivost.
Vsak človek je po Trstenjakovem mnenju (1981) potencialni
ustvarjalec, vendar se njegova ustvarjalnost razvije le pod vplivom
naslednjih dejavnikov:
•	dispozicije - dednosti
•	vzgoje spontanega mišljenja - okolja
•	učenja in treninga ustvarjalnega mišljenja - lastne aktivnosti
Francoski filozof Bergson, eden utemeljiteljev laične metafizike
20. stoletja, veže ustvarjalnost na svobodo, le-to pa na iskanje svojega
globljega jaza ali obraza. Vsak je lahko ustvarjalen. V iskanju drugega,
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
327
drugačnega. Ustvarjalnost je tiho in potrpežljivo odkrivanje naravnega
reda stvari. In začudenje. Globoko, pristno strmenje nad skrivnostjo,
ki nas obdaja, v kateri živimo in smo. Ustvarjalnost je udeležba. Mimo
uhojenih poti, v odkrivanju enkratnosti in neponovljivosti zlitja s
celoto (Capuder, v Strgar, 1985, str.7). Pravi ustvarjalni proces ne
dobiva dražljajev za dejavnost iz predmetov zunaj sebe, marveč jih
ima subjekt v sebi že tako ali drugače prednaravnane. Ta
prednaravnava je subjekt ova notranja struktura sama, ki je pač
sestavljena tako, najsi bo po dedni masi ali delno tudi po pridobljenih
usmerjenostih, daje zmožna večkratno sestavljene vektorje svojega
notranjega paralelograma sil obračati prav do tistih bitnih globin, v
katerih seji odkriva "novi svet". Pri ustvarjalnosti govorimo bolj o
"čutu" za še nevidno rešitev, za novost in lepoto (Trstenjak, v Strgar
1985, str. 66).
Danes je splošno ugotovljeno in sprejeto, da imajo v zahodni kulturi
vodilno vlogo v življenju sposobnosti, ki temeljijo na funkcioniranju
leve hemisfere, to so verbalno izražanje in analitično mišljenje. Leva,
razumsko logična hemisfera je torej dominantna, desna, ustvarjalna
in intuitivna pa zanemarjena. Indijski mislec Sri Aurobindo (1990,
str.25) pravi, da vse zvrsti umetnosti zbistrijo um, da razume na prvi
pogled, razvijejo v človeku subtilnost, da razlikuje odtenke, ga
naredijo globokega, gibčnega, tenkočutnega, naglo odzivnega,
intuitivnega. Umu vzbudi podobe, kijih razume, ne z analizo, temveč
s poistovetenjem in vpogledom. S pomočjo umetnosti um obvladuje
ne le to, kar je stvarno in na površju, kar torej lahko dosega znanstveni
um, temveč tudi tisto, kar odpira vrata novemu znanju in globljim
skrivnostim notranje narave.
Vzgajanje ustvarjalnosti je vzgajanje za življenje (Fromm, 1959).
Ustvarjanje je najvišja človekova potreba, katere zadovoljitev
omogoča samouresničevanje. Ob ustvarjanju z gibanjem se povezujeta
temeljna in najvišja človekova dejavnost v novo vrednost. Ta se kaže
v človekovi sproščenosti, dobrem počutju, zadovoljstvu, v
prisluškovanju sebi in odzivanju okolju.
Trstenjak (1981) navaja Vygotskega, ki pravi, daje "umetnost
najvišji izraz človekove zavesti, ki kot izraz sam, pa tudi s svojim
328
Socialna p e d a g o g i ka, 2001 vol. 5, št. 3. str. 319-339
učinkovanjem na zavest, le-to presega in deluje na nezavedno. Na ta
način omogoči strukturiranje subjekta, saj organizira zavest tako, da
ta postane nov okvir, v katerem se strukturira nezavedno. Umetnost
je najbolj kompleksna podoba zavesti inje mehanizem, prek katerega
objekti iz realnosti skozi proces katarze v človekovi zavesti ustvarjajo
zavest samo. Katarza je kompleksno preoblikovanje občutkov inje
nekaj drugega kot navadno sproščanje psihične emocionalne energije,
saj gre za odloženo reakcijo, ki jo omogoči umetniško delo. Tak način
sproščanja se od navadnih občutkov loči po tem, da poleg občutka
sproži tudi proces intenzivne imaginacije."
5. O igri
Zagovorniki kognitivne teorije obravnavajo igro kot specifično
spoznavno dejavnost, kije odločilna pri razvoju simboličnih funkcij.
Piaget (v Horvat, Magajna, 1987) meni, da na razvoj igre vplivajo
isti dejavniki kot na intelektualni razvoj. Igra spremlja intelektualni
razvoj in kaže njegove glavne faze ter njihove značilnosti. Trdi, daje
otroška igra eden od procesov oblikovanja simbolov kot posrednikov
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
329
med človekom in stvarnostjo, ki ga obdaja. S pomočjo simbolov
spoznavamo in predstavljamo stvarnost. Igra paje prav tista dejavnost,
v kateri nastajajo sistemi simbolov.
Vygotski (v Horvat, Magajna, 1987) opredeljuje igro kot praktično
domišljijo ali domišljijo v dejstvih. Tako lahko otrok osmisli svoja
čustva in oceni socialne izkušnje oz. način spoznavanja stvarnosti, ki
ga obdaja. Kot za Piageta, je tudi za Vygotskega igra le ena od faz v
razvoju. Vygotski je proti intelektualiziranju igre. Motivov za igro ne
vidi kot Piaget v intelektualni radovednosti, temveč nasprotno, v
čustvenih konfliktih, ki nastanejo, ko otrok ne more zadovoljiti svojih
želja. Otrok napreduje ob igralni aktivnosti in zato jo Vygotski imenuje
"vodilna aktivnost" ali glavni dejavnik duševnega razvoja. Otrok se
igra, ne da bi se pri tem zavedal motivov svoje aktivnosti. Po tem se
igra bistveno razUkuje od drugih oblik aktivnosti. Posebna vrednost
igre je v tem, da otroka zaposh bolj kot resnično življenje in v njej
deluje celoviteje kot v kateri koli drugi aktivnosti. Vygotski je
prepričan, da v igri otrok presega svoj dejanski duševni razvoj za eno
stopnjo. Ker razlaga celotni razvoj kot proces ponotranjenja, daje
velike možnosti preučevanjem in uporabi igre. Saj ko delujemo na
igro kot na zunanjo praktično dejavnost, lahko vplivamo na procese,
ki bodo postali duševni, (po Horvat, Magajna, 1987)
6. O vlogi mentorja pri dramski dejavnosti
Naloga mentorja je, da pozorno spremlja razvoj skupinske
dinamike, pomaga pri ustvarjanju pozitivnega vzdušja v skupini. Ko
se skupina oblikuje pa pripravlja vaje, ki pomagajo udeležencem pri
učenju opazovanja sebe, drugih in okolice, analiziranju in
sintetiziranju. Z improvizacijami spodbuja ustvarjalno mišljenje. Šele
po osvojitvi teh veščin preide skupina na postavitev igre. Marjan
Belina (interno gradivo) je napisal, da naj bi mentor pri izbiri igre
upošteval tri merila. Prvo je idejno izpovedno: vsako dobro dramsko
besedilo prinaša s seboj pomembno sporočilo, ki mu pravimo osnovna
ideja dela. Na to sporočilo odločilno vpliva avtorjev svetovni nazor,
njegovo življenjsko prepričanje, njegov odnos do ljudi, do družbe in
330
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 319 - 339
do časa, v katerem živi. Čim bolj je ta ideja humana, čim bolj globoko
se zajeda v človekov problem, čim več skrivnosti o nas samih nam
razkriva, čim pozitivneje nas družbeno opredeljuje, tem pomembnejša
je avtorjeva umetniška izpoved, tem večja je idejna vrednost
dramskega besedila.
Pri delu z mladostniki je zelo pomembna sodobnost umetniške
izpovedi. Mladi so namreč zelo kritični do družbe in če vidijo možnost
vplivanja na sedanjo situacijo, jih delo bolj pritegne. Zato mentor ne
izbira dela sam, ampak v sodelovanju s skupino. O idejnem sporočilu
se moramo veliko pogovarjati preden začnemo z branjem besedila.
Mladostniki nam s svojimi zamislimi lahko ponudijo ogromno idej
za prireditev umetniških del.
Drugo merilo je, po BeHni (prav tam), estetsko umetniško. Od
mentorja zahteva poznavanje zakonitosti dramaturgije, splošnih, v
našem času veljavnih estetskih meril, občutek za umetnost in
oblikovan gledališki nazor, kije nastal na temelju poznavanja preteklih
in sodobnih načinov gledališke izpovednosti. To merilo je od vseh
najbolj vezano na režiserjevo znanje, na njegovo gledališko, strokovno
in splošno izobrazbo. Torej, tudi režiser, mentor amaterskega
gledališča, se mora vedno znova izpopolnjevati v znanju.
Tretje je vzgojno merilo. Gledališče sicer ni vzgojna ustanova,
vendar kljub temu opravlja določene vzgojne funkcije. Te ne smejo
postati edini namen, ampak morajo hoditi z roko v roki z ostalimi
primarhejšimi hotenji dramske umetnosti. Vzgojni vidik pri izbiri
dramskega besedila vežemo na občinstvo, igralce in režiserja. Z
vsakim dramskim delom vključujemo pred gledalca, igralca in sebe
(mentorja) zahtevnejši izpovedni problem. Ob tem mora mentor-
režiser paziti, da zahtevnejši izpovedni problem ne zanemarja nivoja
dojemljivosti, nivoja sposobnosti dojemanja gledalcev in igralcev.
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
331
7. Metoda in cilji ponazarjanja procesov, ki jih
pri udeležencih sproži dramsko udejstvovanje
in poustvarjanje
Vogelnikova (zapiski s seminarja) pravi, da človeka pojmujemo
kot celoto in umetnostno dejavnost kot sestavni del te celote.
Dogajanje v "umetniškem" delčku te celote lahko bistveno vpliva na
vsa ostala dogajanja v človeku. V človeku potekajo dogajanja na
telesni, čustveni, razumski, družbeni, osebni, umetnostni, duhovni in
mnogih drugih ravneh. S tem se glede na svoja razmišljanja in
ugotovitve strinjam, vendar sem si želela to še potrditi.
Glede na naravo raziskovanja, ki zajema širok spekter subjektivnih
podatkov, ki jih pridobimo na podlagi doživetega razumevanja
pojavov, in na drugi strani objektivnega vidika, ki ga zahteva
znanstveno raziskovanje, sem se odločila za kvalitativni pristop. Na
podlagi večkratnih pogovorov s člani skupine sem pripravila
vprašanja, pri udeležencih pa preverila njihovo razumljivost in
primernost. Spraševala sem, kaj so z dramsko dejavnostjo pridobili
na telesni, razumski, čustveni, družbeni, osebni, umetnostni in duhovni
ravni. Vsako raven sem opisala, da so si lažje predstavljali, po čem
sprašujem.
Na podlagi njihovih odgovorov sem pripravila program dela za
srednješolsko gledahško skupino, ki jo vodim dve leti. To delo sem
sprejela, ker sem prepričana, da lahko adolescentom veliko več dam,
če se zavedam pomembnosti določenih vaj, možnih pridobitev za
posameznika ipd. Odgovornost mentorja pri delu z adolescenti je
veliko večja, kot je videti na prvi pogled. Poleg kulturne in umetniške
razgledanosti ima mentor tudi vzgojno funkcijo. Zato mora najprej
poznati značilnosti adolescentov (njihov razvoj, zanimanja,
vedenje...), znati se jim mora približati, da mu zaupajo, in vedeti
mora, kaj želi z njimi doseči. Postaviti si mora "zdrave" cilje in jih
spremljati v njihovem razvoju.
Kot socialnega pedagoga me je seveda ta izziv potegnil na oder,
kjer sem se s svojo skupino pogovarjala, razmišljala, ustvarjala, jih
332
Socialna pedagogika, 2001 v o 1. 5 , št. 3, str. 319 - 339
učila... ter v parter, od koder sem jih opazovala in spremljala njihov
napredek.
8. Rezultati
8.1. Predstavitev individualnih odgovorov o tem, kaj
so udeleženci pridobili z dramskim udejstvovanjem
Opisala bom področja, ob katerih so udeleženci odgovarjali, kaj
so pridobili. Po prebiranju odgovorov sem se z njimi tudi pogovarjala
o tem in jim pokazala rezultate. Odgovori članov skupine so
predstavljeni v poševni pisavi.
Telesna raven se nanaša na način delovanja telesa in na
povezanost vseh telesnih dogajanj. Če se zavedamo te povezanosti in
jo razumemo, laže začutimo pomanjkljivo delovanje posameznih
delov, organov oziroma sistemov.
Odgovori:
"Predvsem sem postala bolj kritična in dovzetna za
dogajanja v sebi v smislu notranje preobrazbe, ki se jo opazi
tudi na zunaj. Veliko bolj sem pozorna na svoje duhovne plati
v funkcioniranju celega telesa. "
"Pridobil sem na gibu in zavedanju giba, ki se ga prej
nisem. "
"Pridobila sem veliko. Začela sem občutit, kdaj mi delujejo
obrazne mišice. Rada se igram z obrvmi in ustnicami in jih
premikam na vse mogoče načine, da se včasih zdim še sama
sebi čudna. Je pa res, da odkar sem v gledališču, uporabljam
in opažam zelo veliko mimike. "
"Začela sem opazovati svoje telo, slediti vsem, še tako
majhnim gibom, ki skupaj tvorijo neko celoto. Ugotovila sem,
da pri vsakem tudi najmanjšem gibu, ki ga naredimo, sodeluje
celo telo in da je pomembno, da so gibi med seboj čimbolj
enakomerno povezani; telo mora delovati kot celota, ne pa,
da počne vsaka mišica nekaj drugega ne glede na ostale. "
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
333
Razumska raven zajema načine človekovega pridobivanja
vedenja in znanj iz različnih virov ter uporabo teh informacij za
odločanje o sebi.
Odgovori:
"Mislim, da sem v veliki meri začela resnično razumeti
sebe kot tistega, ki tvori z ostalimi družbeno vez. "
"Razumske ravni so različne in od vsakega soigralca sem
nekaj pridobil "
"Na razumski ravni sem dobila ogromno, saj sem pridobila
veliko znanj v igri in v skupini. Medpogovori se popravljamo,
učimo in si pomagamo v šoli in kakšne še neznane pojme ali
pomene razglabljamo skupaj in je tako lepše in lažje. "
"Ugotovila sem, da lahko iz gibov in obnašanja ocenim
človeka. Začela sem opazovati ljudi ter iz njihovega vedenja
razbirati njihove misli, občutke. Včasih sem mislila, da lahko
to ugotoviš le s pogovorom. V teh opazovanjih potem lahko
primerjam vse s seboj. Iz gibov in obnašanja, ki ga ima neka
oseba v moji bližini, lahko sklepam, kakšen odnos ima do
mene: je prijateljski, sovražen, ljubosumen, brezbrižen... Ko
se enkrat naučiš opazovati druge, lahko opazuješ tudi sebe -
kako se odzoveš v različnih situacijah. "
v
Čustvena raven se nanaša na razumevanje naših čustev in
občutkov ter na izražanje le-teh. Če vemo, kako se počutimo in kaj
čutimo do drugih, se lahko izrazimo tako, da nas bodo drugi razumeli.
Zelo pomembno je, da se zavedamo svojih občutkov, da jih
sprejemamo in poznamo načine za njihovo konstruktivno izražanje.
Odgovori:
"Skozi določene kriterije sem izstopila iz svoje kože in od
zunaj opazovala svoje obnašanje, t.j. resnično obnašanje
sebe, tiste mene, ki se še ni poznala. "
"Pridobil sem nekaj občutkov, za katerimi prej nisem šel.
Zdaj jih tudi pogosteje uporabljam, ker s čustvi postanemo
bolj ustvarjalni in originalni. "
ß20	Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
"Svojih občutkov se zavedam in jih poskušam uporabiti
čimbolj konstruktivno. Čeprav me velikokrat še zanese, sem
tako do drugih kot tudi do sebe spoznala tudi nove občutke,
kijih v drugih skupinah nisem. "
"Ker sem se začela opazovati, sem lažje opazila svoja
čustva in ker sem jih uspela spremljati, sem jih znala tudi
lažje izražati. Čustva postanejo spontana, čeprav jih
spremljam in so ves čas pod "nadzorom ".
Družbena raven je način, kako človek vidi samega sebe kot
posameznika in kako komunicira z drugimi ljudmi. Pomeni dojemanje
in razumevanje, kaj nam je pomembno v odnosih in drugje; tudi
razvijanje spretnosti, ki nam pomagajo v vseh teh odnosih.
Odgovori:
"Postala sem veliko bolj strpna do sogovornika in bistveno
bolj odločna pri zagovarjanju svojih stališč. "
"Samega sebe vidim kot fanta, ki se trudi za "laif", sem
tudi malček len, vedno si skušam stvari olajšati, komunikacija
ni ravno moje področje, vendar sem spoznal, da se da
komunicirati s komerkoli, ne glede na njegovo izobraženost
in kulturo. "
"Odkar obiskujem to skupino, se tudi čisto drugače
pogovarjam z njimi. Tudi druge ljudi bolj zanimajo tisti, ki
se ukvarjajo s kakšnim športom ali gledališčem in ti posvečajo
več pozornosti in so tudi bolj prijateljski. Pa tudi sama lažje
presodim, kdaj kdo blefira, tako da vem, komu lahko nekako
zaupam in komu ne. Saj takoj opaziš, čim postaviš malo bolj
komplicirano vprašanje, in se takoj ulovi v nastavljeno
mrežo. "
"Ker se učim opazovati, nadzorovati, se bolje počutim
sama s seboj in tako tudi v družbi. V družbi lažje komuniciram,
počutim se bolj samozavestna in se tako počutim veliko
bolje. "
Osebna raven pomeni način, na katerega opredeljujemo svoje
osebne uspehe in zadovoljstva. Vsakdo išče zadovoljitve na svoj način.
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
335
ki ga določajo njegove potrebe, želje in vrednostni sistem: kaj
potrebuje, v kaj verjame in kaj upa, da bo dosegel zase in za svojo
ožjo skupnost. Nekateri ljudje najdejo zadovoljitev v delu ali karieri,
drugi v družini, nekateri v delu za druge ipd. Vsakdo lahko zase
ugotovi, kakšno delo in kakšen napor mu bo prinesel osebno
zadovoljitev.
Odgovori:
"Pišem poezijo in moji kolegi so bili večkrat interpreti
mojih poezij, tako sem se končno predstavila širši javnosti
ne le kot oseba iz gledališča, ampak tudi človek, ki se rad
skrije pod svoje besede in težo le-teh. "
"Ze od malega iščem nekaj, kar bi mi ugajalo, zdaj sem
končno zadovoljen. Sprejemam uspehe kot neuspehe, saj so
del mene. Še vedno se trudim, da bi se spoznal in izboljšal. "
"V tej skupini sem zelo zadovoljna, ker so me sprejeli za
del skupine. Zadovoljna sem tudi, ko se dela in tudi s tem,
kar smo naredili. Ker smo skupaj kot skupina, se tudi dobro
razumemo, čeprav pride do nesporazumov. Ampak tudi to
sodi zraven. Na osebni ravni sem veliko pridobila, ker čutim
neko zadovoljstvo v sebi, kot kakšen uspeh. Res me preseneča,
da se veselim vsakega dela, vsake nove igre in nastopov
nasploh. "
"Stati na odru in igrati je občutek, ki ga še nisem doživela.
Prineslo mije resnično veliko uspehov in zadovoljstva in kljub
temu, da je za to potrebno veliko trdega dela, vaj in da si na
koncu zelo utrujen. Tega občutka nočem izgubiti, saj bi s
tem izgubila velik del same sebe. "
Umetnostna raven pomeni posameznikov način umetnostnega
izražanja čustev, misli in občutkov drugim ljudem: bodisi z gibanjem
ali s slikovitim pripovedovanjem, s petjem ali z igranjem na preprosto
glasbilo, z risanjem ali slikanjem itd.; vključuje tudi njegovo (dostikrat
neosveščeno) pojmovanje umetnosti in človekovih umetnostnih
potreb.
Odgovori:
ß20
Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
"Menim, da sem morda končno sposobna igrati tudi
dramatične vloge. Poezija se je poglobila oz. je našla obliko
kratkih zgodb. Zanima me tudi oblikovanje (glina, fima-masa)
in risanje abstraktnih likov in podob. "
"Stvari delam umetniško, saj sledim motu: "take it easy ".
Rad rišem, ustvarjam in se igram s svojimi soigralci
(odraslimi otroci), ki smo 'gadan 'tim. "
"Že deset let se ukvarjam z umetnostjo druge vrste, igrala
sem na violončelo. "
"Na tej ravni sem res veliko pridobila. Prej sem bila precej
zaprta in dokaj sramežljiva, sedaj se na odru veliko bolj
sproščeno obnašam. "
Duhovna raven je življenjskega pomena za nas vse. Pomeni bistvo
našega bitja - kaj nam resnično nekaj pomeni. To je srčika našega
življenja in bivanja, ki nam daje oporo, nam omogoča, da razumemo
in uresničujemo vse ostale življenjske ravni.
Odgovori:
"Začutila sem večjo odprtost do svojega življenjskega
okolja in širše okolice. Zaupam vase bolj kot pred leti. Všeč
mi je, da pohvale in priznanja ne povzdigujem v oblake in
nisem zaradi tega pridobila na večvrednosti, ampak le na
veliki izkušnji, ki mije nihče ne more vzeti. "
"Počutje v gledališču je super, verjamem v moč skupine
in v samega sebe. S skupnimi močmi se marsikaj naredi. Dosti
boljše se počutim, če s skupino kaj naredimo, ustvarjamo -
to mi daje duhovni mir "
"Na duhovni ravni enkrat dobivam, drugič zgubljam.
Včasih mi nekatere stvari pomenijo več, čez nekaj časa pa
mi iste stvari ne bodo pomenile nič. Moram priznati, da moja
duhovna raven zelo in mogoče preveč niha. Mogoče se pa to
samo meni zdi. "
"Ugotovila sem, da si v življenju veliko bolj srečen, če si
zadovoljen sam s sabo. Če se torej znaš opazovati, veš kaj ti
manjka, to narediš in si srečen... . "
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
337
ß20
Socialna pedagogika, 2 00 1 vol.5, št. 3, sti-, 319-339
8. 2 Poskus tipološke razvrstitve pridobitev
udeležencev
Odgovore sem v nadaljevanju klasificirala in oblikovala tipološke
kategorije. Izpisala sem značilne izjave in anketo kot celoto primerjala
z drugimi ter oblikovala klasifikacijo, ki ima značaj intuitivne
tipologije. Nato sem izpisala značilne izjave določenih ravni in
poskusila najti skupno točko. Drugi postopek obdelave kvalitativnega
gradiva je bolj celostno sintetičen. Zapise intervjujev sem pozorno
prebrala in ob vsakem poskušala ustvariti vtis. Vsaka zgodba je
enkratna, čeprav so si na nek način podobne. Iz vsake zgodbe lahko
tudi razberemo sporočilo. V prvi anketi lahko razberemo, da se dekle
ukvarja s svojim zunanjim videzom, v drugi je fant pridobil na
samozavesti in se zato sprostil v komunikaciji, dekle iz tretje zgodbe
se počuti varno v skupini in zato je bolj suverena tudi v ostalih
skupinah, zadnje dekle pa uživa pri spoznavanju sebe in okolice.
Ankete sem primerjala med seboj in podobne odgovore razvrstila v
isto kategorijo, kategorije pa spet poskusila združiti po podobnosti.
8. Zaključek
Udeleženci največ pridobijo na področju spoznavanju samega sebe.
Spoznavajo se prek različnih vrst ustvarjanja, gibanja, načinov igranja
ter v odnosih z drugimi. Naučijo se opazovati sebe in druge. Pridobijo
samozavest, sproščeno vstopajo v komunikacijo s komerkoli, izražajo
čustva in znajo biti zadovoljni s samim seboj.
Ob ponovnem pregledu rezultatov, se mi je ponazoritev s spiralo
ponudila kar sama: ko se oblikuje skupina, v kateri vlada dobro
vzdušje, se posameznik lažje spoznava in s tem pridobiva na
samozavesti, kar mu pomaga pri komunikaciji in izražanju čustev. To
privede k še boljšemu vzdušju v skupini, večji samozavesti, še boljši
komunikaciji.
Vesna Jiigovac: -Na odni in v življenju
339
9. Literatura
Allenbaugh, N.(1967). Learning about Movement, NEA Journal
Belina M., Scripta (interno študijsko gradivo), Ljubljana: Zveza
kulturnih organizacij.
Fromm E.(1959). The Creative Attitude, New York.
Horvat L., Magajna L.(1987). Razvojna psihologija, Ljubljana:
DZS.
Kroflič B.(1992). Ustvarjanje skozi gib, Ljubljana: ZPS.
Kvaščev R.(1976). Psihologija stvaralaštva, Beograd: ICS.
Pečjak, V.	Misliti, delati, živeti ustvarjalno, Ljubljana:
DZS.
Ravnjak V.(1991). Umetnost igre, Ljubljana: ZKO.
Sacks O. (1991). Nevrologija in duša. Naši razgledi, št. 1,2.
Strgar J. (1985). Ustvarjam, torej sem, Celje: Mohorjeva družba.
Sri Aurobindo (1990). Umetnost in narod, Radovljica: Didakta.
Trstenjak A.(1981). Psihologija ustvarjalnosti, Ljubljana:
Slovenska matica.
Strokovni članek, prejet oktobra 2000.