Pismo Ne obstajajo »različne poezije«. So samo »dobre« in »nedobre«. Katere so »prvo« in katere so »drugo«, presodi sam bralec. Prav tako ni »stare« in »nove« poezije. Takšna delitev in vrednotenje sta nesmiselna. Obstaja zgolj čutenje poezije. Poskusi, da bi poezijo razvrednotili, jo pogazili, raztrgali, niso bili uspešni. In še manj bodo. Ne verjamem v vsemogoče avantgarde. Zastareva-jo kot plakati za veselice. Kdaj bo 934 Mila Vinceti računalnik napisal Odisejo? Ali samo droben haiku verz? Poezija je ena sama velika misel. Njeno bogastvo je intima. Preveč racionalizma poezijo samo dela, je ne »izliva«, čeprav se ta beseda zdi nekaterim »romantična«. In zgledi — to osnovnošolsko vprašanje? Jih ni. Prebereš mnogo pesnikov; imena niso pomembna. Vsak je sebi zgled. To je najvažnejše. Nikoli se pravzaprav nisem spraševal o smislu svoje poezije. Zavedal sem se le, da je neobhodni del mene, da se mogoče tako oglaša v vsakem življenju. Toliko. Hvala. Žena V meni je pesem. Ne vem več od kdaj in od kod. Samo, da je. Ta, ki je v meni, ta, ki jo ljubim, ta, ki me ruši. V meni je pesem in jaz sem pesem. Ta, ki se ruši. ŽENA Žena. Žena. Žena. Pesnik studencev, zrela metafora. Skoraj ptica. Žena. Žena. Žena. Žena Ko spiš, ko se prebujaš razmršena, ko se skrivaš v zrcalu, k ženi. Žena. Žena. Žena. Sneg in pismo. Otok kruha. Nebo oči. Mati. Žena. Žena. Žena. Ko te drobtinim, ko se tvegaš, ko si zgodnje grozdje in trgatev. Žena. VIDA Lepa Vida Lepa Vida zakaj si v srajci z jadrovine utišala razsute prsi Ko se vrne moj morjak naj se z njimi poigra Lepa Vida Lepa Vida zakaj si v krilu z jadrovine grešna stegna zatemnila Ko potrka krasen ženin školjko bo zasejal mednje da bom z biserom v kodru mesec prežarela Lepa Vida Lepa Vida zakaj postlala sii mu z jadrovino ne z belino ne z zlatino Da se spočije moj silak da ga gledam kadar spi ko prileze plah skovir Nastajali sta iz vode kot bi se slačili Kot bi živele vodo Skoda ker ni bilo nikogar da bi se čudil II. Slutilo se je le čezmerno lepote V prsih je mladilo grozdje v stegnih pastirjevala flavta po ustnicah se klatil mak Voda pa je tišala risala III. Lišpali sta se in se božali Saj ti si vendar moja sestra in jaz sem tvojih oči In si postlali BAKRENI KOPALKI I. 937 2ena dobrodušni razvajeni petrolejki IV. Joj kako sta planili v sneg Kot v seno Kako sta bedrali Kot užaljeni brezi Oj zima pohotnica V. Izginjata v vodo kot da sta vodi Kot bi se natooile Skoda ker ni nikogar da bi žaloval RESIGNACIJA Jaz sem mravljišče drobnih smrti tihožitje iz snega dež ki se neha v šipi iz sveta Jaz sem vodnjak otožnih deklic starec iz cvetov naključje ki skoz plamen sili v pradavni lov