—    115    —
Ozir po svetu.
Dobruča.
Kar so Rusi čez Donavo na turško zemljo v Dobručo prišli, se veliko govori od Dobra če in se bo se več govorilo, ker utegne marsiktera huda hitva še tukaj biti io ker od tod se pride do mnozih imenitnih turških terdnjav v Bulgarii, kakor do Silistre, Varne, Šumle itd«
D obrača (nekdaj Scy thia mi nor, zdaj navadno dežela Tatarov imenovana) je severno-izhodni del turške dežele Bulgarije. Dobručo meji od ene strane Donava, od druge pa čer no morje, in le od ene strani se stika s suho zemljo Bulgarije, — je tedaj polotok. Unstran Donave leži bolj na široko Val ah i j a z Mol da v o, zgor pa rusovska dežela Besarabija; tukaj gori, kjer se Donava, ko ste se reki Seret in Prut v njo iztekle, zavije proti černemu morju, se razdeli v 7 strug, med kterimi je struga Suli nska poglavitna, in po teh strugah se izliva v černo morje. V tem se-vemo-izhodnem delu je zavolj ra/Jivov Donave zemlja silno močirna in se Delta Donave imenuje, ki od leta 1829, ko je Rus s Turkom mir sklenil, spada v oblast Rusov. V teh močvirjih razsajajo ob poletinski vročini naj hujši merzlice in vročnice, in na milione se izlega strupenih komarjev, ki strašno nadležjejo primorce in mornarje na ladjah.
Dobruča ima okoli 10.000 stanovavcov, ki so deloma bulgarski Turki (Turkomani), deloma Tatari, Gerki, Jermeni in Judje. Razdeluje se Dobruča v zgornjo in daljno; imenitniši kraji in deloma tudi terdnjave od zgorej doli so: Mae in, I za k č a, Dojan, Baba dag poleg jezera Ramisa, Hiršova, Cernavoda, Ko-stendže ob černem morju, Rasova, Bazardčik. Nekteri celo Silistro, Varno in Šumi o prištevajo k Dobruči, al vse te mesta in terdajave že leže dalje doli. Med Cernovodo in Rasovo je tisti imenitni nasip, ki ga je nekdaj rimski cesar Trajan od Donave (pri Cernivodi) prek cele dežele proti černemu morja (pri Kostendži) napraviti dal in se še dandanašnji Trajanov nasip (Trajanswall) imenuje. Ta nasip je v vojski zlo imeniten; proti unaoji strani je graben vrezan, zahodna stran tega močnega uasipa ima pa jezera in močimo dolino Karaško ravno pred seboj; notrajni južni nasip se vleče tu in tam za 100, drugod pa tudi za 2000 korakov od severnega oddaljen.
Andersen pripoveduje od teh krajev, ki med Cernovodo in Kostendžem leže, takole: »Kar pogled da, se ne vidi nič druzega kot morje ali pa sila velike pustote (stepe); ne hišica   se   ne vidi,   ne čeda,   ne živa stvar
— vse je nezmerno polje. Blizo mesta smo vidili ne-kttre prostore, brez ograje, kjer je rež rastla, pa ne višja kakor trava in ravno take barve. Pozimi razsajajo tukaj večkrat budi viharji in zameti, ki zaženo cede z njih pastirji vred čez stepe".
—    116   —