Naša pot Kadar je človeku težko >pri srcu si išče prijatelja in tovariša, scbi enakega, da sklepata skupno o načrtih, ki naj bi jih ppdvzela v danem položaju. Takih hipov bridkosti in razočaranj nam učiteljem ni treba iskati, saj so na dnevnem redu našega življenja, kot so spoznali že prvi, najtenkočutnejši raziskovalci človeškega prava, stari Rimljani, ki sp posvetili našemu stanu značilni rek: »Kogar so bogovi sovražili, so mu vzgpjo drugih izročili.« Mi smp eden tistih stanov, ki je svpjp dplgo tisočletno pot zaznamoval s kapljami srčne krvi in si postavil na svoji kalvarijski poti nebroj spomenikov ponižanih in razžaljenih. Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. Zdf se pa kpt bi jemal ravno naš stan ta rek prav malo v račun svojega dejanja in nehanja kot bi se njega ne tikal. In vendar dobimo 'ravno v povestnici človeštva nebrojno slik, ki bi nam prišle zelo v prid, slik vseh narodov, ki so, ne zavedajoč se svpje moči, živeli temne dneve suženjstva, dokler jih ni prešinilo vispko spoznanje, da imajo tudi oni svpje pravo do človečanskih pravic. In šli so, ramo ob rami, žrtvujoč tudi samega sebe za blagor vseh. Pri vseh narodih in v vseh dpbah se pojavlja ta boj za pravico. S povečano silo se vrši ta borba zlasti današnji čas, ko so širše plasti s poglpbljenim duševnim pogledom proučile svoj položaj, ko si stojita nasproti dva svetova — svet tiiranov in onih, ki so pravice lačni in žejni, med katerimi sva tudi midva, tpvariš moj. Žal, da se ravno današnji čas marsikdo tega ne zaveda. Bolna doba, ki nas je rodila, je zanesla strupene kali tudi v naše dneve. Zato se mi zdi pptrebno boli kot kdaj razgrebati po naši preteklosti, da si razgalimo skrito rano ter spoznamo, kaj smo bili in kaj bi morali biti. Dolga je zgodpvinska pot našega stanu. Na staroklasičnih tleh so jo 'pričenjali oni skromni in kvišku hrepeneči idealisti, ki so po atenskih ulicah užigali pravice in resnice žejnim dušam najvišje vzpre ter za svoje človečansko delo končno umirali po ječah kot pkuževalci mladine in najhujši sovražniki dpmovine ter svojega ljudstva. Ogabna pesem o protidržavnih in protiverskih elementih je tedaj stara že par tisoč let. Tpda ne iščimo vzgledov v davnini, imamo jih v bližnjih easih davolj. Približno, člpveka vredno življenje se jepričelo našemu stanu šele po 1. 1869. Dne 14. maja tega leta je bila namreč — uzakonjena avsbrijska državna šplska postava, ki je vsaj nekoliko uredila neznosno stanje našega stanu. Dp tistih časov sta bila učiteljski stan in šola zaradi konkprdata s cerkvijo popolnoma v rokah duhovščine. Stan je sicer po 1. 1869. menjal gospodarja, metode biča so pa ostale. Prva skrb je bila, da se npvovstajajpči stan ne navzame ponosa, ppguma in samozavesti. Zato so mu odmerili le toliko kruha kolikor ga rabi v premagpvanju dpbro treniran želpdec sproti. Ta doba liberalnega usmerjenja državnega političnega življenja nam je prinesla med drugim ljute nacionalne borbe. Tudi kulturna vprašanja, zlasti šolska, so se obravnavala samo s 'tega vidika. V dva tabora razdeljeni narod se je le z nekim navideznim slogaštvpm reševal smrtnih udarcev vladajočih režimpv. Konec temu nenaravnemu slogaštvu je napravil dr. Mahnič s posebno katoliško organizacijo vsega javnega življenja na Slovenskem. Liberalizem tega daru ni imel, zato je pstalo meščanstvo osamljen ptok med narodom, obspjen na hiranje. Z njim je delil uspdo tudi velik del učiteljstva. Politični boji 90. in naslednjih let so bili pri nas tako ostri kot pri malpkaterem večjem narodu. Najhujše se je v teh bajih godilo učiteljskemu stanu. Bil je povsod zasledovan in oviran v svojem delovanju. Kot eksppnent napredne stranke je stal zanjo vedno v prvih vrstah, največ za dobrobit strankinih generalov. Ti so ga za plačilo največkrat ozmerjali. Kadar bi bilp pa treba izbpljšati eramotno gmptno stanje učiteljstva, sp se navadno znašli njegovi prijatelji in spvražniki v bratskem objemu, samp da se nisp zamerili svojim volilcem. Redki so bili, ki so si upali zagovarjati upravičene zahteve učiteljstva, ki je zaradi bednega položaja lezlo v proletariat in propadalo zaradi bede tudi duhovnp. Kako je bilo v času tik pred svetpvno vpjno, je mnpgi izmed nas občutil na svpji koži. Takrat se je piričel tudi pravi beg iz ljube Kranjske dežele. KdorkpR je mpgel, je ubežal tem podivjanim razmeram. Kakor vse javno življenje, takp se je tudi naš stan v tej dobi diferenciral v emeri kulture pp strankah ter živel tudi medsebojno v pgnju. _ ':.\' u~ ¦$," . ¦", t '¦', '* '. \ /; V naši kulturni zgodpvini ni bolj tragičnc postave kpt je »Martin Kačur« in junaki v »Hlapcih«. Neizbrisen dokument dobe sp in razmer, ki si jih je nakppal idealist, neprientiran v času, ki ga je rodil. Zato so ga obspdili tudi oni, ki so ga sicer ljubili. Kljub temu, da doba liberalizma ni imeIa prganizatoričnih talentov, si je vendar učiteljstvo že v tem času postavljalo trdne gospodarske in> arganizačne ustanove ter postavilo s tem trdnp podlago za bodočnost. Z vstopom v novp državp nismo pdvrgli starih, ponošenih oblek in ne odlpžili tujih bergel, ki smo se do tedaj opkali nanje. Niti sppdobni naslov državnega uradnika nam jih ni odvzel. Privlekli smo s seboj vso ropotijo davno minulih let in zopet bili nesrečne boje izza 70. let. sWi t 1 . '.A V, ¦ \u .... 'Vfr v Me .-:--:•. f^, ¦*< ¦¦>&¦ «- '¦• *¦:.» *. v'/'i v-*C'x V ¦¦•-?« U"'.f.".\ >.\« » S &\S '"»ii •¦-* 'i ¦¦ ^- "¦• -^fe,- Zakopani v krivih naukih individualistične duševnosti, še vednp iščemo po skrivnih, stranskih potih edinole svojih zasebnih koristi, tako v vprašanjih služb kot, v svpjem političnem delovanju. Še vedno se ne zavedamo dovolj trdno, da je le skupni organizem tista sila, ki lahko zadrži vsak val. Ppsameznik pomeni le ničlo — organizirana skupnost pa ie močna pozitivna postojanka pred temi ničlami. Kadar bomo vse to spoznali, takrat se šele približamo vstajenju in prerojenju nasega stanu. F. L. 1 - ¦ '*¦ .•,*'.-;- ;C-.' ' 1- ^. "Sa ;-ij *1: '¦J. \/{'.> - :::t '- ' v 7-