Ave-zvonček Na robu hriba v senci tihi Tako so časi se vrstili, Stoletnih jelk in smrek bli.šči In prišel je obroka dan; Samotna cerkvica v daljavo, Pa krutežu se zdi prezgodaj, Vsak dan z nje ave-zvon doni. In svet se zdi mu prekrasan. Doni ta zvon že mnogo vekov Zato obljubi sinka v žrtev, I In bode dolgo še donel, Kar satanu ni bilo žal, Minljivost časa, ljudstev boje, Saj ta je upal, da oba bo Ljubav Marije bode pel. V kraljestvo svoje pripeljal. V bližini pa so razvaline Priplulo solnco je k zatonu, In stolp nekdanjega gradii; In mrak je legel čez polje; O njih, ki bili mu lastniki, Jedinca vzame kruti vitez Sedaj nikjer ni več sledii. In z njim v goščavo bližnjo gre. Pravljica lc še jih omenja, Da bi umoril cvetko nežno, Omenja vzlasti enega, Izdere krvoločnež meč — — Ki bil sicer juna.šk je vitez, A čuj, od cerkvice odmeva Toda srca ledencga. V pozdrav Mariji zvon doneč. Vse zlobe cvet je bil ta vitez Tu pade deček na kolena ln v luži grehov se je pral, Ter sklcne nežne ročice, Nazadnje pa s pogodbo krvno V molitvi srčni k nebu dviga Hudiču dušo je predal. . Nedolžno svojo očice. In če od cerkvice .^e milo Nebes Očetu se izroča, Je ave-zvonček oglasil, Ker lastni mu je oče trd, On molil ni, le s strašno kletvo Marijo za očeta prosi, In z vinom si je vest dušil. I)a mu ukroti zlodejni srd. Tako pa ne njcgova žena: In čudo glej, kraj dečka zdrsne Pobožna vrlo bila je Na zemljo oče ves krotak, In sinčka, biser svoj predragi, Molitev nčma mu iz prsij Ar pobožnosti vzgojila je. Vskipeva v mirni tajni mrak. K Afariji sin ga je privedel, Odslcj sc Bogu posveti. ()n sam in blcsk njegov je zginil, Lc ave-zvonček šc doni . . . M. Zemljič