Ave-zvonček
Na robu hriba v senci tihi                       Tako so časi se vrstili,
Stoletnih jelk in smrek bli.šči                    In prišel je obroka dan;
Samotna cerkvica v daljavo,                      Pa krutežu se zdi prezgodaj,
Vsak dan z nje ave-zvon doni.                 In svet se zdi mu prekrasan.
Doni ta zvon že mnogo vekov                  Zato obljubi sinka v žrtev,                              I
In bode dolgo še donel,                             Kar satanu ni bilo žal,
Minljivost časa, ljudstev boje,                   Saj ta je upal, da oba bo
Ljubav Marije bode pel.                             V kraljestvo svoje pripeljal.
V bližini pa so razvaline                           Priplulo solnco je k zatonu,
In stolp nekdanjega gradii;                        In mrak je legel čez polje;
O njih, ki bili mu lastniki,                       Jedinca vzame kruti vitez
Sedaj nikjer ni več sledii.                          In z njim v goščavo bližnjo gre.
Pravljica lc še jih omenja,                        Da bi umoril cvetko nežno,
Omenja vzlasti enega,                                 Izdere krvoločnež meč — —
Ki bil sicer juna.šk je vitez,                      A čuj, od cerkvice odmeva
Toda srca ledencga.                                   V pozdrav Mariji zvon doneč.
Vse zlobe cvet je bil ta vitez                    Tu pade deček na kolena
ln v luži grehov se je pral,                      Ter sklcne nežne ročice,
Nazadnje pa s pogodbo krvno                   V molitvi srčni k nebu dviga
Hudiču dušo je predal.                 .              Nedolžno svojo očice.
In če od cerkvice .^e milo                         Nebes Očetu se izroča,
Je ave-zvonček oglasil,                               Ker lastni mu je oče trd,
On molil ni, le s strašno kletvo                Marijo za očeta prosi,
In z vinom si je vest dušil.                      I)a mu ukroti zlodejni srd.
Tako pa ne njcgova žena:                         In čudo glej, kraj  dečka zdrsne
Pobožna vrlo bila je                                  Na zemljo oče ves krotak,
In sinčka, biser svoj predragi,                  Molitev nčma mu iz prsij
Ar pobožnosti vzgojila je.                           Vskipeva v mirni tajni mrak.
K Afariji sin ga je  privedel, Odslcj sc Bogu posveti. ()n sam in blcsk njegov je zginil,
Lc ave-zvonček šc  doni . . .
M. Zemljič