TRI    ELEGIJE    MIMNERMOVE
F R.   BRADAČ
i.
Kaj je življenje, kaj je radost brez zlate ljubezni? Smrt bi mi želja bila, ako ne maral bi več skrivne ljubezni, slasti in milili darov Afrodite!
Cvetje mladosti samo miče može in žene ; ko pa prikrade se tužna starost, mož grd je in mlahav,
vedno mu stiska srce zlo neštevilnih skrbi. Niti če gleda žarečega solnca svetlobo, ne sine
v dušo mu radost nikdar; mrzek in zoprn je dečkom, pri ženskah pa zanje prezir in pomilovanje.
V tako nadlogo nam je dalo božanstvo starost.
2.
Kakor listi dreves, ki v pomladi cvetoči vzbrstijo,
bujno in naglo rasto, solnčno toploto pijoč, prav tako se i mi veselimo cvetoče mladosti
kratek le čas, ne vede, je-li usojena nam srečna življenja pot ali zla; sojenici stojita
dve neprestano pri nas: ena nadležno starost, druga pa smrt nam ponuja. Povsod, kjer se solnce razliva,
kratko mladost le cveti; kadar pa ta se ospe, boljše za nas je umreti takoj nego dalje živeti:
zlo se za zlom le vrsti v našem življenju odslej. Enemu ruši se hiša, imetje — uboštvo in beda
trkata s kruto roko, solza v očesu skeli. Drugega zopet boli, da mu dece ni dala usoda,
in v koprnenju po nji stopa v podzemeljski svet. Tretjega tare bolezen in dušo ubija. Nikomur
ne prizanese nadlog, vsakomur Zevs jih deli.
3.
Neusehljivo mi mrzel pot mezi po telesu,
ves trepetam in drhtim, kadar pomislim, kako naglo osuje se cvet prijetne, vesele mladosti.
Sanja prekrasna si le, dragocena mladost! Komaj se človek zave, že visi mu nad glavo nadležna,
grda, brezlična starost, vsak jo prezira, mrzi. Možu ugrabi starost ves ugled, da ga nihče ne ceni,
peša mu bistro oko, peša mu sila duha.
452