Načela prosvetne politike Svoboda otroka v šoli Na svoji letošnji glavni skupščini v Sarajevu je sprejelo jugoslovansko učiteljstvo »Deklaracijo o smeri stanovske politike jugoslov. učiteljskega udruženja«. Izmed mnogih načel postavljenih v tej deklaraciji, zaslužijo nekatera še posebno našo pozornost in našo zanimanje. Pod podnaslovom »Načela prosvetne politike« pravi deklaracija: »Kulturao prosvetno in socialno stremljenje ter delo udruženja za napredek šole in narodne 'prosveie se bo doseglo, ako se zagotovi: Svoboda otroka v šoli, da bi se razvile vsc sposobnosti in moči, ki počivajoi v njem. — Nadalje navaja »Svobodo učitelja pri dclu« in »Svobodo šole in šolske organizacije«. K drugim dvema načeloma se še povrnem, za danes pa se hočem ustaviti le pri prvem načelu. Razvoj otrokove svobode v šoli je prav za prav povsem pedagoško vprašanje, ki pa je nerazdružljivo povezano s precejšnjim številom drugih vp'rašanj, za katerih rcšitev se mora zavzemati stanovska učiteljska organizacija. Že v deklaraciji sami s© postavljeni glavni prlncipi, fci jih učiteljstvo ne more in ne sme pusttti iz vida: Pouk v materinem jeziku, znižanje števila otrok v razredih, ustanavljanje šol za defektne otrokc, obvezno osemletno šolanje brez olajšav, izvedba splošne strokovne izobrazbe in vzgoje, samo po sodobnih pedagoških načelih, prepreeitev izkoriščanja otrok za fizieno delo. socialna zdravstvena zaščita in skrb za otroke ter brezplačno šolanje in oskrbovanje otrok s šolskimi potrebščinami, vse to so principi, predpogoji pravilne prosvetne politike. In učiteljstvo je že od prvih početkov svoje organizaoije poudarjalo potrebo pravilne in smotrene prosvetne politike, ker edino ta more ustvariti podlago za razvoj otrokove svobode v šoli. Pmik v materinem jeziiku! Toliko tisoč jugoslovanskih otrok v Primorju in na Koroškem ga nima in vendar poudarja jugoslovansko učiteljstvo to kot prvi princip otrokove svobode v šoli. Ne samo poudarja marveč tudi zahteva! Vsak narod ima pravico do pouka v materinem jeziku in to priznavamo tudi vsem narodnim manjšinam v naši državi. Nikakor pa nismo voljni in tudr nočemo dovoljevati, da bi se pod kakršnokoli pretvezo, ali napačnim tolmačenjem izrabljal § 45 šolskega zakona tako, da bi se izvabljaili slovenski otrooi v manjšinske šole. To je princip učiteljstva — to je princip pravih vzgojiteljev. Neobhodno je potrebno znilžanje števila otrok v posameznih razredih. Naravnost neverjetne številke smo slišali na skuipščini. Po 100, 150 in tudi 200 otrok pride na posameznega učitelja. Ali je pri takih velikanskih razredih v malih in tesnih šolskih sobah mogoče misliti na učenčevo individualnost? Ali je mogoče misliti na pravo vzgojo. na pravilen pouk? Nikakor ne! A kje ostaja potem šele ctrokova svoboda? Učiteljstvo, kv mu je <pri srcu pravilen, kulturni razvoj našega naroda, kaže že leta in leta na to rakrano na našem šolskem organizmu. — Toda še in še bomo kazali nanja, izpostavljali jo bomo blagodejnim in zdraviilnim žarkom, kajti čutimo se pakliicane skrbeti za njeno ozdravitev. Žal da ni zdravilna moč v naših rokah. V prenatrpanih razredih, je silno težko doseči povoljne učne uspehe. Učitelj siploh ne more, čeprav bi hotel, upoštevati otrokovo individualnost. Le zelo nadarjeni učenci se v takih razrcdih nekaj naučijo. slabšo nadarjeni le malo, a defektni sploh nič. In vendar moramo skrbeti za vzgojo prav vseh otrok. Vsak otrok, kot bodoči enakopravni državljan, ima pravico do vzgoje in pouka. Ako torej zaradi katerega koli defekta ne more slediti pouku skupno z drugimi učenci. ker je pač potreben individualnejšega postopka, tedaj ima pravico do vzgoje v šoli za defektne otroke. Mnoge moderne države so visoko dvignile svoje solstvo iprav z otvarjanjem večjega števila šol za defektne otroke. In naša država ne sme zaostajati. Tudi nam mora bdti do tega, da dvignemo svoje šolstvo. Po našem narodnem uedinjenju se je mnogo razpravljalo o uvedbi enotnega šolskega zakona za vso državo. Koliko predlo.aov in načrtov je bilo izdelanih in učiteljstvo ie zclo aktivp.o sodelovalo pri vseh teh načrtih in izdelalo ze!o dobre predloge. Končno smo dobiti cnoten šolski zakon. Z njim smo dobili osemletno šolsko obveznost. a v resnici je še danes nknamo. Delitev osemletnesa šoianja v osnovno in višjo narodno šolo je dala povod, da je šolstvo ostalo v vseh delih naše države tako, kot je bilo <pred zakonom. Edino v Dravski banovini je izvedena osemletna šolska obveznost, a še tu je okrnjena z raznimi clajšavami, ki jih zakon dovoljuje. V vseh ostalih banovinah pa imajo ali 6 letno v veči- ni pa le 4 letno šolsko obveznost. Temu bi se dalo odpomoči s striktnim izvajanjem šolskega zakona in obveznim otvarjanjem višje narodne šole povsod, kjer je ni. — Šolski zakon torej predpisuje osemletno šolsko obveznost, a mi je še ndmamo. Šolski zakon je v veljavi že 6 let, a učiteljstvo še vedno zahteva osemletno šol§ko obveznost, postavljajoč jo med najvažnejše principe otrokove svobode v šoli. Vsa vzgoja in ves pouk se mora vršiti samo po sodobnih pedagoških načelih. Delovm princip pouka more dati najtrdnejšo podlago za otrokovo svobodo. Tudi ta delovni princip poudarja šolskii zakon iz 1. 1929. Toda v iskladu z delovnim principom morajo biti priikrojeni tudi vsi veljavni učni načrti. Do letos smo poučevali po starih učnih načrtih, ki niso vsebovali prav nikakega delovnega principa. Tudi v novih načrtih, ki stopajo sedaj v veljavo ga pogrešamo. Naravnost v nasprotju s tem je tudi poenotenje in monopolizacija šolskih zvezkov in namera monopolizacije vseh učnih knjig v državi. Proti tej nameri smo se že izrekli in jo je tudi vsa javnost odklonila. Vso vzgojo in ves pouk ba mogoče izvesti po sodobnih pedagoških načelih šele takrat. ko ne bo eden predpis oviral izvedbo drugega, ko ne bo drugi prckliceval prvega. Normalizacija naše prosvete je nujno potrebna. In ker hočemo pravi razvoj naše prosvete, ker hočemo njeno izpopolnjevanje in njen dvig, zahtevamo njeno normalizacijo. Nezaslišana so bila odkritja, ki jih je pred nedavnim časom priobčevala beograjska »Politika« o izrabljanju otrok v neki tovarni. Ni to edini priimer in gotovo jih je še mnogo. Socialna in zdravstvena zaščita otrok pri nas še ni napredovala iz o&novnega štadija. Trda je ugotovitev in težak princip, in vendar ga je postavilo jugoslovansko učiteljstvo tmed osnovne principe otrokove svobode v šoli. Iz- koriščanje otrok za fizično delo je povsem logična posledica samo štiriletne šolske obveznosti, ki je y večini banovin še vedno v veljavi. Če bi bila izvedena oisemletna šolska obveznost, bi bilo gotovo manj primerov izrabljanja otrok. Edinstven jc primer, da je pri nas kljub določbam zakona o obrtih, z Uredbo o strokovnih nadaljevalnih šolah dovoIjeno jemati 12 letne otroke v uk. To mora roditi kvarne iposledice za ves narod! Učiteljstvo je že večkrat poudarilo to, a samo nima moči odstraniti zlo, ki uničuje naš naraščaj. Ponovno pa mora poudariti: Preprečiti je treba izkoriščanje otrok za fizično deIo, oskrbeti otrokom zadostno socialno in zdravstveno zaščito, da si ustvarimo zdrav in krepak naraščaj, da si vzgojimo svobodnega otroka. Težke socialne razmere ovirajo šoilske uspehe. Slišali smo na skupščini klic tovariša, ki je moral za lasten denar kupiti kredo in tudi nekaj papirja, da jc mogel pisati on, da so mogli pisati otroci. Po zakonu o narodnih šolah je šolanje brezplačno, toda nikdo ne osikrbuje otrok s potrebščmami. Čast redkim, zelo redkim krajevnim šolskim odborom, ki tvorijo izjemo. Toda šele tedaj, ko bodo prav vsi otroci prejemali prav vse potrebščine v šoli zastonj, šele tedaj bo vsak otrck pridobil v šoli toliko, kolikor se od šole pričakuje. Učiteljstvo želi, da bi se razvilc v otroku vse sposobnosti in moči, ki počivajo v njem. Za to je potrebna svoboda otroka v šoli in za to svobodo je potrebna izvedba vseh predpogojev — vseh principov, ki jih je poudarilo jugoslovansko učiteljstvo v svoji deklaraciji. To uvideva, to zahteva prav vse učiteljstvo, starejše in mlajše; a združene moči vseh v skupni borbi za skupne interese bodo dosegle tudi izvedbo teh principov, ki smo jih postavili, ker želimo narodu boljšo bodočnost. —ž.