124   -
Listek.
mesto umetnosti nekaj, kar ni »umetnost, pristopna širšemu občinstvu«, kakor se izražate, ampak nekaj, kar sploh ni nikaka umetnost. S tem grešite zoper svoj narod bolj nego tisti, ki širi, čeprav nemoralne (?), pa vendar umetnosti polne knjige, kakršne vznemirjajo »Rodoljubkinjo«. Prezirate, da z vednim proteževanjem duha praznega diletantizma nikakor ne povišujete, ampak le ponižujete in diskreditujete domačo umetnost. Ne veste, da bode, kogar ste prevarali s svojo milostno »kritiko« trikrat kaj slabega kupil, v četrtič pa zavrgel v istini dobro stvar, in da se je bode branil kupiti! S svojimi dobrohotnimi ocenami škodujete ne samo produkciji, marveč tudi založnikom.
K. Hoffmeister. Drugi koncert »Glasbene Matice« dne 12. januarja. Beethovna 3. simfonija  v  Es-duru,   op.   55.   (Eroica); Saint-Saensov koncert za cello z orkestrom,  op.   33.;   Karla    Bendla   balada  »Sveti večer«   za mešan zbor,   soli in   orkester.    Po   vsebini   je   bil   drugi   koncert   gotovo    prav odličen. Slavna »Eroica«   iz  dobe,  ko se je  Beethoven popolnoma samostalno  razvijal i v duševnem i v glasbenem   oziru,   iz dobe, v kateri se je najsijajneje  kazala zrelost in plemenitost krepkega njegovega značaja, je po lastnem priznanju gigantskega skladatelja izraz njegovega republikanskega mišljenja.   Svobodo je obožaval republikanec Beethoven kot prvi pogoj vsakega idealnega razvoja, in ravno visoka ideja svobode je navedla Beethovna do junaške simfonije, do eroike. Nenavadne in presenetljive so harmonske  in  melodiške kombinacije v ti zmagoviti skladbi, podobni  življenju junaka.   Ognjevitost  in  smelost, strast in poetiški   humor se spajajo v nji v  veličastno mogočnost. V nji občudujemo danes steber vsi orkestralni glasbi. Proizvajanje tega veledela klasične smeri čislamo tem bolj, ker je smatramo   za  sredstvo   do  napredka. — Saint-Saensov   koncert  za cello je hvaliti kot skladbo,  ki odkazuje cellu kot koncertujočemu   instrumentu prvo in odlično  mesto;  zato   se ne   izgublja to  glasbilo  v  glasovju  velikega orkestra, marveč prevladuje vedno   samostojno in simpatično.    Cellist   gosp. Julij Junek se je predstavil  kot  odličen  član v  vrsti  ljubljanskih  glasbenikov;   zbudil je s krepko, vzneseno   igro takoj s početka  pozornost.   Mehak in prisrčno zabarvan je ton njegove igre, in gospod Junekje kot spreten in siguren virtuoz, ki mu je prirojena   glasbeniška   inteligenca,   zazibal   poslušavca v prijeten stan brezskrb-nosti,  brez  katere  ne   more  biti   uživanje  popolno.   —   Karla  Bendla   »Sveti večer« je zložen na besede   češke narodne balade Jaromira Erbena.   Besedilo je dokaj poetiška in nežna  parafraza o božični vraži  češkega naroda ter je podalo melodiški iznajdljivosti liriški ustvarjajočega Bendla najlepše točke za skladanje. A ker se je čutil   Bendl  opravičeno vselej   tudi spretnega dramatika, mu ni zadoščala  skladbi   edino  primerna lirika;   vsled tega je vsilil dramatiški svoj talent   dostikrat  prav   neumestno v skladbo,   dasi  dramatiških  konfliktov v besedilu ni kar  nič najti.  Preveliki glasbilni  in  glasovni  aparat, s katerim deluje Bendl, je spričo tega v nenaravnem nasprotju z nežnim čarom uglasbene besede. Z neprikladnim  dramatiškim   stopnjevanjem   glasbenega   izraza  druži Bendl  še drugo čutno napako, da ponavlja po nekatera mesta brezkončno in zmislu pro-tivno   posamezne  stavke   in  stihe.   Ponavljanje pevane besede je le  malokdaj umetniški opravičeno, ker je nenaravno in torej neumetniško; toliko manj je pa opravičeno ponavljanje celih stihov. Navzlic tem nedostatkom je  vendar »Sveti večer« zanimivo in odlično delo; značilno in plemenito ritmizovana melodika je sveža in živahna, krepost in toploto   čutiš iz vsakega takta.   Posebnega čara je
Listek.                                                          125
že prvi ljubki družinski spev pri kolovratu: »brž, na okrog, urno sukalo«, ki se vrača in vpleta še na marsikaterem mestu. Svatbeni zbor, št. VI., je smatrati za višek skladbe, za biser temperamentne zborske skladbe. Končni zbor, ki je zasnovan vprav po Dvofakovo, završuje skladbo zelo veličastno.             —oe—
Slovensko gledališče. Zadnji mesec starega leta nam je prineslo naše gledališče nekoliko znamenitih večerov. Med take smemo po vsi pravici šteti večer dne 2. decembra, ko se je prvič na našem odru igrala »Tretja hči«, veseloigra v treh dejanjih, ki jo je ruski spisal Viktor Krvlov, a poslovenil A. Funtek.
Igra ni brez nedostatkov; dejanja obsega malo, in še to je za dramo le preveč prozorno.
Zakrutin, precej preprost posestnik blizu Petrograda nekje, ima tri hčere: Vero, Nado in Ljubo. Starejša, Vera, je silno učena in se tudi zaveda svoje učenosti; srednja, Nada, je bolj preprosta in tudi bolj ponižna, a zato izvrstna gospodinja; najmlajša, Ljuba, pa je pravi pravcati »enfant terrible«, ki se ne briga za to, kaj je po smešnih konvencionalnih nazorih dostojno ali nedostojno, ki žlobudra, kakor ji nje še popolnoma otročje srčece veleva, in ki za sedaj ne pozna težje naloge, nego kako bi se veselila življenja.
K Zakrutinu pripelje kneginja Suramska svojega sinčka Bobvja z namenom, da mu izbere eno izmed teh njegovih hčera za nevesto. Spremlja ju njen brat, upokojeni general Osetrov.
Vera in Nada izkušata na vse načine, da bi se prikupili knjeginji; Ljuba pa ostane, kakršna je: vesela, živa, blebetava. — Knjeginja se zgraža nad njeno razposajenostjo in je kmalo uverjena, da more postati žena njenega Bobvja le ali Vera, ali pa Nada. Tega prepričanja pa nima gledavec, kateremu izda že naslov igre, da je odločilna uloga odmenjena najmlajši hčeri. Vsekakor bi bilo torej morda boljše, da bi bila igra naslovljena drugače; kajti sedanji naslov spominja človeka nehote one vrste narodnih pravljic, ki se pričenjajo vse tako-le nekako: »Bil je oče, ki je imel tri sinove . . .« Znano je, da je izmed teh sinov vedno najmlajši namenjen za kaj posebnega, in da baš on navzlic vsem navideznim oviram doseže to, kar ni usojeno starejšima dvema.
Tako tudi že iz naslova naše igre gledavec lahko posname, da gotovo dobi naposled Bobvja Ljuba, in zato zanima gledavca le način, kako se to zgodi zoper odločno voljo knjeginje in pa obeh starejših sester, kateri si prizadevata na vso moč, da bi si priborili ženina. —   '
Vnanja tehnika drame ni slaba, kajti prizori in nastopi se vrste lepo in primerno drug za drugim; zato pa o notranji tehniki skoro ni, da bi govorili. O kaki krizi, peripetiji ali katastrofi ni tu ne duha, ne sluha; Boby se hkrati zave, da ljubi Ljubo, in reč je pri kraju! V tehničnem oziru je torej »Tretja hči« popolnoma moderno delo, ker se nam kaže. v ti drami le epizoda iz resničnega življenja, ne da bi bilo dejanje umetno zavozlano iz razvozlano. In vendar zanima ta igra gledavca od konca do kraja! Da, če se gleda na končni smoter, ki ga mora kolikor toliko imeti vsaki dramatični proizvod — če se jemlje namreč v poštev zabava in duševni užitek, ki ga ponuja brez dvojbe ta igra gledavcu — potem se mora priznati, da je »Tretja hči« izvrstno dramatično delo.
Odkod izvira pač nenavadni učinek te igre?
Pred vsem so značaji v ti drami jako živo in plastično risani, akoravno se nam n. pr. značaj Bobvjev ne zdi povsem verjeten.  Izborni karakterizaciji posa-