¡ry'-.íy •-i.::-. A» Xp-^x.,,, 'W v. --".¿. i ••'VPW mû a ■■ i «rvii\si ur i ©saáJD D^QB ^BB B ■ ■ 5 ■ ■ ■■ ■ » W O HIBO OD ODO OOI0Q B ff gtMCfcang S 5 ^ggßd tf Baflflifl 5 o Sal * i VA.;- / t-.-ifffi-. • V'.Wr:;» Mi ELRSILO ™ 'S? W HMBEffl m^W ew xxy. M -nRüSTVñ • 1 ^ '«fflREHMSl PLANINSKI VESTNIK GLASILO „SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA" XXV. LETNIK — 1925 = ŠTEV. 8 Wiesbachhorn. Janko Mlakar. (Konec.) er nismo mogli spati in smo se naveličali ležati, smo kmalu po drugi uri vstali in dobro uro pozneje smo se že napotili proti Fochezkopfu. Bilo je še tako temno, da sem užgal svetiljko; toda Lojze je mojo razsvetljavo tako preziral, da je šel kar naprej, češ, da čisto dobro vidi. Ker mi je pa veter nagajal in ugaševal luč, sem tudi jaz kmalu tako spregledal, da sem izhajal brez nje. Zanašajoč se, da Lojze dobro vidi stezo, sem mu drage volje prepustil vodstvo. Vodil je sebe res dobro, naju s Francetom pa slabo. Temu je bila pa kriva moja nezaupnost. Na nekem mestu kmalu nad žlebom, ki je dobro zavarovan s klini in z žico, je namreč izgrešil pot in šel po ozki polici naprej, mesto da bi zavil naravnost navzgor. Ko pa je zmanjkalo police, se je spustil v kratek, a precej strm kamin. Meni se je takoj zdelo, da smo malo zašli in sem počakal na polici, med tem ko je Lojze izginil v jutranjem polumraku. Kmalu nato zaslišim njegov glas: »Le za menoj! Sem že na potu.« Žal, da mu nisem verjel, kajti to pot je imel prav. Zanesel sem se bolj na dva turista, ki sta praskala bolj na levi. Šel sem torej za njima in zvabil tudi Franceta s seboj. Tuintam sva postala in klicala Lojza, a ta se nama ni oglasil. Gugal se je počasi po stezi navzgor in si mislil: »Naj se le dereta, bosta že prišla za menoj, če bosta hotela.« Ko se je zdanilo, sva se znašla na ostrem grebenu tik nad Spodnjim Wielinger Keesom; daleč tam na desni, od koder sva prišla, je pa stalo kup planincev, ki so nama klicali: »Zurück, Sie gehen falsch!« No, presenečena nisva bila, kajti ves čas se nama je zdelo, da nimava steze pod nogami. Čudila sva se pa, kam sta mahoma izginila ona dva turista, ki sta naju zapeljala. Bilo je, kakor da sta se vdrla v tla. Ko sva prišla nazaj na stezo, sva šele videla, kako nespametno je, zanašati se na druge. Mesto da smo zavili po že omenjeni polici, in mesto da sva potem s Francetom šla za glasom nevidnih cepinov, bi morala stopiti naravnost navzgor črez par nekoliko višjih stopov. Toda tema je planincu sovražna. Ko prideva na Fochezkopf (3159 m), je sedel Lojze na široki skali in dajal dobre svete hribolazcem, ki so pripravljali vrvi in dereze. Tu se namreč prične ostri Kaindlgrat, ki je precej trd oreh, kadar je leden. Nam ni delal posebnih težav, ker je bil pokrit z debelim snegom. Zato smo prišli jako hitro na Wielingerscharte (3267 m), ki leži med Wiesbachhornom (3670 m) in Hint. Bratschen-kopfom (3416 m). Tu odložimo nahrbtnike in se jamemo povzpenjati po strmem ledenem pobočju na Wiesbachhorn, ki se je dvigal pred nami vitek in svetal, kakor stožec iz sladkorja. Ker so dereze jako dobro prijemale, smo bili v pičli uri na vrhu. Toda gori se ni bilo mogoče muditi, divjal je namreč silen vihar. Samo toliko smo obstali, da nas je neki gospod iz Graza »gor vzel«, potem smo se pa hitro vrnili na škrbino. Ker se nam zmrzli sneg ni zdel posebno vabljiv za počivališče, smo pobrali nahrbtnike in odšli naprej proti Hint. Bratschenkopfu, kamor smo prišli v eni uri. Bilo je devet. Nekaj hribolazcev je sedelo na kopnih tleh in kuhalo čaj. Tudi mi odložimo vrv in dereze, in kmalu je začel samovar peti. Ker je bilo toplo in ne preveč vetrno, smo ostali tu kar dve uri. Z Bratschenkopfa vodita dve poti v Mainzer Hiitte, oziroma v Fuschertal, kamor smo bili namenjeni. Krajša črez Vord. Bratschen-kopf in črez jezik Hochgruber Keesa, daljši pa preko širokega pobočja Gr. Barenkopfa in Remsschartl. Mi smo si izbrali zadnjo, ker smo med potjo pobrali lahko še dva vrha, Glockerin in Hohe Dock. Pritrdili smo si dereze, se navezali na vrv in se spustili doli na ledenik. Ker nismo veliko izgubili na višini, smo bili v pičli uri že na Glockerin (3420 m), dasi smo hodili zelo počasi in večkrat postajali; pogled na Wiesbachhorn, na prostrane ledenike in vrhove, ki jih obkrožajo, je bil namreč nepopisno krasen. Na nebu ni bilo še nobenega oblačka, časa smo imeli dosti, čemu bi potem hiteli! Zato smo se tudi na deloma kopnem vrhu Glockerin vdali prijetnemu »dolce far niente«. Greli smo se na solncu ter zrli doli na Moserboden in na Karlinger Kees, na katerem smo zapazili nekaj turistov, ki so si iskali prehoda med neštevilnimi razpokami. Kar v hipu nam je preteklo pol ure in morali smo naprej. Južni greben v led okovane Glockerin nas je v dobri uri pripeljal v 400 m nižje ležečo Gruberscharte. Vsa pot od Fochezkopfa do tu je krasna ledeniška tura in v vremenu ter v sneženih razmerah, kakor smo jo mi hodili, brez vsake težave in nevarnosti. Špranje so bile vse odkrite, gaz pa kakor na veliki cesti. Od Gruberscharte naprej do Mainzer Hiitte je bilo pa drugače. Vse partije so namreč šle po »cesti« naprej proti Oberwalder Hiitte, in treba je bilo poti iskati, oziroma si jo delati. Najbližje bi bili imeli črez Hochgruber Kees, toda to bi bilo res skušan je Boga, če bi se bili spustili v to strašno strmino in iskali prehoda v tem labirintu razpok. Ostal je nam samo še prehod preko pobočja Gr. Barenkopfa in Kohe Dock. Mahnemo jo torej kar naravnost ob široki špranji navzgor in jo prestopimo na najožjem mestu, potem pa zavijemo v ostrem kotu na levo, naravnost v smeri proti Baerenkopfscharte. Jaz sem hodil prvi, France je bil zadnji, Lojze pa v sredi. Ko smo preskočili še nekaj razpok, je ležal pred nami sneg gladek in čist, brez vsakp proge, kakor bel namizni prt. Na desni se je jasno črtalo nekaj vzporednih špranj proti grebenu Gr. Baerenkopfa, a na levi nam je bliščeča strmina zginjala hitro izpred oči v globel, v kateri poriva Hochgruber Kees svoje ledene brazde v Fuschertal. Korakali smo v poševni smeri polagoma navzgor, da bi prišli na greben Gr. Baerenkopfa tam, kjer se spušča doli v škrbino. Pot je bila prijetna in prav zadovoljni smo bili z vremenom, z gorami in sami s seboj. Kar zaslišim kratek vzklik. Hitro se ozrem in vidim miesto Lojza črno zevajočo luknjo, na enem robu njegovo nogo, na drugem pa cepin. Mene je sneg še držal, pod njegovo težo pa se je udri. France je že ležal na tleh in ga je držal na vrvi in tudi jaz sem se v hipu vrgel v sneg in zaradi večje varnosti ovil vrv okrog cepina, ki sem ga takoj zasadil globoko v ledenik. Lojze si je izprva skušal sam pomagati. Iskal je z desno nogo opore, toda zastonj; pod njim je povsod zijala črna, neprodirna globina, ki se je širila na vse strani, tako da se mu je zdelo, da visi sredi velike kupole. Zato je na moj nasvet potegnil v razpoko še drugo nogo, ki jo je bil, ko se je udri, pozabil vzeti s seboj; položil je cepin povprek črez špranjo in se je obesil nanj, kakor telovadec na drog. Sedaj zakličem Francetu, naj popusti, in nato jamem ponesrečenca vleči ven. Ker sem pa moral vleči k sebi navzgor — stal sem namreč nekaj nad razpoko — bi bil težko izvlekel tistih 76 kg na solnce, če bi mi ne bil prišel France na pomoč. »Hvala lepa, da sta me rešila^« pravi Lojze in si jame otepati sneg z obleke. »Koliko je pa ura?« »Tri četrt na tri.« »No, to si bom zapomnil. Ni bilo prijetno, lahko mi verjameta. Takole viseti, ko nimaš nič pod nogami! Počakajta še, da se malo oddahnem in si nataknem »cviker«, ko se mi tako blešči. Sicer si mi pa ti, Janko, to past nastavil. Stopil sem popolnoma v tvoje stopinje, pa so mi kar zginile pod nogami! No, ker si me pa tako dobro »potegnil«, ti odpuščam. Sedaj pa gremo lahko naprej. Samo glej, da boš dobro tipal s cepinom, če imaš varno pot pod nogami, in ne pozabi, da se sneženi most, ki tvojo krojaško težo še dobro drži, pod menoj lahko vdere.« Toda razpoke tam gori pod Baerenkopfom so se menda zarotile, da hočejo, če že ne Lojza samega, pa vsaj nekaj od njega v spomin. Komaj smo namreč pustili kakih sto metrov za seboj, ko me Lojze ustavi, češ, da si mora »cviker« popraviti. To priliko je pa porabil njegov klobuk, zapustil je svoje vzvišeno mesto in odhitel, vrteč se po krajcih, kakor mlinsko kolo po obodu, po najbližji poti v prvo razpoko Hochgruberskega ledenika. Mudilo se mu je tako, da se niti posloviti ni utegnil. Lojze je mirno gledal za klobukom in je izustil to modrost: »Bolje je, da pridem jaz brez klobuka domov, kakor da bi prišel klobuk brez mene.« Na Baerenkopfscharte (3233 m) smo prišli potem brez vsake nadaljne nezgode. Tu smo pospravili dereze in vrv ter malo počivali, ker je bila ura šele tri. Imeli smo tudi lep razgled na Wiesbachhorn in sploh na vse ledenike, ki smo. jih prehodili. To pa, kar smo videli proti jugu, nas ni navdajalo s posebnim veseljem. Pasterzen Kees in Oberwalder Hütte smo sicer prav lepo videli, vrhove je pa že zakrivala gosta, temna megla. Poleg tega je pihal tisti veter, ki nas je prejšnje leto spravil ob Wiesbachhorn. Hoteli pa smo biti na vsak način pred meglo na Remsschartl. Zato smo črez kake pol ure pospravili svoje reči in odšli na Hohe Dock (3349 m). Ta gora je podobna velikanski prizmi, postavljeni med ledenika Hochgruber in Bockkar, z navzgor obrnjenim ostrini robom. Tistih 116 m s škrbine do vrha je čista telovadba po klinih in žicah. Pot po grebenu je skoraj ravna, le tuintam smo splezali na kak stolpič, in seveda na drugi strani zopet doli. Ko pridemo do Sprednje Dock (3266 m), se spustimo po razdrapanem vzhodnem pobočju na Remsschartl (2640 m). Dobro, da ni bilo še megle za nami, kajti ta bi nas bila zelo ovirala. Na grebenu je sicer pot »zaznamovan« s klini in žicami, na pobočju pa smo zasledili le v dolgih presledkih tuintam kak odtis nakovanega podplata ali cepina, ki nam je kazal, da vodi tod »Alpenvereinsweg«. Od Remsschartl naprej je seveda steza tako široka in lepo nadelana, da je ne izgrešiš niti v največji temi. Ko smo prišli do Mainzer Hiitte, se je že delal mrak. No, tu smo imel dosti prostora; kajti razen nas je bil samo še neki priletni gospod, ki je nameraval drugo julro s še priletuejšiin vodnikom črez Gr. Baerenkopf v Obervvalder Hiitte. Koča ('2389 m, AVS Mainz) leži na zeleni planini na koncu jezika, ki ga izteguje doli Hochgruber Kees. Ker tiči zaradi nevarnosti pred plazovi nad polovico v tleh, je precej vlažna in nima prijaznih prostorov. Spanja potrebni smo se kmalu spravili spat. Drugo jutro... toda, zdi se mi najpametneje, da svoj popis končam. Imeli smo sicer v načrtu še Hochkonig in Dachstein; toda oba ta vrha sta ostala zaradi skrajno slabega vremena le v načrtu. Kako smo pa tri dni na Salcburškem preganjali dež, dokler nas ni on pognal domov, to gotovo nikogar ne zanima, saj še nas ni. I K ona 1 "1 Utisci sa uspona na Razor (2601 m) u Julijskim Alpama. M. Hlava, Zagreb. io je četrnaesti kolovoza prošle godine (1924), kada smo ja i moj drug V. Č. nekako oko 11 sati prije podne iz Kamnika preko Ljubljane te Jesenica s osobnim vlakom prispjeli u Kranjska Goru. Več na samom polasku iz Kamnika stigla nas je u ovim gorskimi krajevima običajna ljetna oluja sa velikom kišom i grmljavinom, koja nas je zatim pratila sve do Jesenica. Izišavši u Kranjskoj Gori iz vlaka pružio nam se sa same stanioe. jedan momenat, kad je vjetar bio malo rastjerao oblake, prekrasan vidik na sve one gorske orijaše, koji se prema jugu pred našim očima pomoliše: Špik, Lipnica, Škrlatica, Križ, Razor, Prisojnik, Mojstrovka, Jalovec, Mangart ... Zaneseni prelijepom slikom divlje gorske prirode krenuli smo sa stanice u mjesto puni svakojakih čudnih misli, koje nam se več na prvi pogled ove krasne naravne slike u glavi porodiše. Gledajuči dakle pred sobom ovi gorske velikane najednom mi se pričini kao da vidim, gdje izmedju njihovih velebnih, u ovom času več gustom, teškom maglom zastrtih vrhunaca gmiže neka tajanstvena, strašna neman vrebajuči, da u zgodnom času zagrize još i dublje u naše, več i onako osakačeno tijelo ... Puni teških misli i osječanja prispjesmo nakon deset časaka u samo mjesto, gdje se doskora u gostioni »Slavec« naobjedovasmo, te oko dva sata poslije podne krenusmo u počet k u lijevom, a zatim desnom obalom Velike Pišnice sve do drugog mosta cestom, a potem starim markiranim putem ravno na kuou Na Gozdu. Na ovom nas putu opet ulovi kisa, i tako i ovajput pokisosmo do kože. Stigavši do kuče udobno se ovdje smjestimo i odlučismo, da cemo več sutradan kod Vršiča preči talijansku granicu i uspjeti se na impozantni Razor (2601 miatar); Taliiani ga ¡prozvaše po tom, što mu je vrhunac posvema razoran: Monte Solcato. Slijedeče jutro bilo je jutro iza oluje i kiše. Značenje takovog jutra ne trebam da pobliže opisujem. Svi mi dobro znamo, da si: ¡jutra kao i dani iza kiše i oluje za nas planinare najveliebniji i najinteresantniji. Ne baš samo u jutro, ali nekako oko 7 sati ostavismo naš udobni dom Na Gozdu, pak krenusmo opskrbljeni sa malo salame i čaja imajuči pred očima neprestano Prisojnik i Mojstrovku ravno na sedlo ispod Vršiča. Več iz daleka opazismo, kako na sedlu neka kopa ljudi nešto radi. Bili su to talijanski vojnici, koji su ovdje postavljali novi razgranični stup, jer su nam Talijani prigodom zadnjeg utanačenja u pogledu prepornih pograničnih točaka na Julijskim Alpama na ovom mijestu u našu korist »velikodušno« pomakli granicu za kojih desetak metara, da nam na drugoj važnijoj točci uzmognu i opet oteti nekoliko — kilometara. Ostavivši ove vojnike, s kojima se lijepo pozdravismo, uputismo sei do bivše slovenske planinarske kuče, do tako zvanog Doma na Vršiču, koji se nalazi na višini od nekih 1630 metara, a sada je ovdje smiještena talijanska financijalna straža, koja pazi, da se ne bi ondje kriomčarilo. Ovdje smo se prema dobivanim uputama javili, predali svoje planinarske iskaznice, te dobivši dozvolu za prelaz preko granice i boravak u Italiji do 6 sati poslije podne krenusmo smjerom ispod •Prisojnika. U početku bijaše naš put zajednički sa onim, koji vodi i na Prisojnik. Velebna bijaše slika, koju na ovom putu vidjesmo gledajuči prema jugu dolinu Soče, Trentu. Ovo je doista dolina prirodnih Ijepota i krasota, a okružena je sa najponosnijim, najveli-ičanstvenijiim vrhuncima Julijskih Alpa. Kad smo zatim došli do mjesta, gdje se ovaj naš put dijeli, spustimo se onim, koji vodi na desno i ide nad Kranjskom planinom dolje prema Trenti, dok nakon četvrt sata hoda ne zaokrenusmo lijevo, i ovim napredovasmo do vrela, koje je poznato pod imenom Mlinerca vrelo. Ovdje nagrabismo svježe izvor-vode, te dignuvši se j oš nekih stotinu metara stigosmo več i do podnožja Razora. U % 11 sati nastavimo naš naporan put uspinjuči se nekom stiienom, zatim smo se opet — spustivši s© — dizali nešto pc klincima i žicama, ali večim dijelom bez njih, dok ne stigosmo do sedla ispod Razora. Zrak bijaše 'oš uvijek čist i vedar, ali iz daleka se več sa svih strana naglo približavala gusta, tamna magla, da nam ovu upravo božanstvenu sliku, koja nam se ovdje ukazala, doskora svojim gustim velom prikrije. Još i sad vidim, kako se je naš starkelja Triglav u obliku velikog srpa ili polumjeseca ponosito smjestio, pričinivši mi se vrijednim pastirom, koji pravom očinskom ljubavi bdije nad svoiim ljubljenim stadom kao: Škrlaticom- Križem. Stenarom, Sovatnom, Pihavcem, Kanjavcem, Kredaricom, Reži, Rjavinom, Begunjskim vrhom i Cmirom. A isto tako još i sada slušam onaj grozan, strašan šum, buku i jauk, koji nam se — udarajuči jaki vjietar o stijene, gudure i jame susjednog Pihavca — pričinjao kao neki bolan plač, koji kao da je dolazio iz duboke doline, gdje hiljade i hiljade naše mile brace Slovenaca i Hrvata stradava. Duša mi još i sad plače, kadgod se toga spominjem ... Odavle se uputismo, sada več u sni stoj magli, ravno na sam vrhunac, koji nam je sa ovog sedla bio več na domaku. Penjuči se još neko pola sata dosegosmo upravo o podne sam vrhunac Razora, koji je tako malen, da smo se ondje nas dvojica jedva mogli smjestiti. Kad sam zatim na vrhuncu opazio, mjesto naše, talijansku knjižicu sa natpisom: »Monte Solcato« i »Club Alpino Italiano, sezione di Gorizia« pričini mi se, kao da se sa nekog dalekog puta, nakon dugog izbivanja vratih kuci, gdje ne nadjoh više ni roditeljske kuče ni kučišta.---Jest, to me je čuvstvo doista obuzelo, kad sam sa ovoga vrha bacio pogled dolje duboko prema jugu, gdje se nalazi naša patnica Istra i najmilija mi brača Istrani! Prepuni bolnih misli i osječaja niti ne opazismo hitrim korakom približavajuču se oluju i tešku, gustu maglu. Tek u posljediijem času naglo napustimo vrhunac, da se vratimo istim putem, kojim se i popesmo. I bila je tamna noč, kad se vratismo na naš udobni dom Na Gozdu, gdje se odmah legoh na počinak. Ali premin bolnih osječaja, vidjenja, slika i misli nikako ne mogoh usnuti... Planinstvo v Kanadskih Rocky Mountains. i dolgo, kar sera prejela pismo od svojega brata, g. Riharda Copelanda, iz Kanade; velik del tega pisma je posvetil svojim športnim spominom s Kanadskih gor. Zdelo se mi je, da bo marsikaj zanimalo bralce »Planinskega Vestnika«, ko popisuje planinstvo v precej primitivnih okoliščinah; zato sem izbrala nekaj mest, ki se na to nanašajo, in sem jih izpolnila s podatki iz njegovih prejšnjih pisem. Gospod Copeland je prebival trideset let v malem mestecu Revelstoke, ki leži precej visoko med dvema pogorjema, med Gold Range in Selkirk Mountains z velikanskim Rocky Mountains v ozadju, okrog postajališča Kanadske Pacifiške železnice. Po svoji legi je Revelstoke naravno izhodišče za izlete v obe pogorji in je torej pripraven kraj za negovanje zimskih športov. Kanadska zima je dolga in ostra, zato zimiski športi niso samo zdrava zabava, ampak postanejo potreba za telo in za duha. V starih časih, ko je bila dežela še manj obljudena in je bil Revelstoke le majhno postajališče, se ni redko dogajalo, da so postajali ljudje z občutljivimi živci pozimi melanholični, ko so mesec za mestecem gledali na belo sneženo pustinjo krog sebe; marsikaka žrtev podnebja je v svoji blaznosti odšla v oledenele gore in žalostno poginila v samoti. To je bilo v tistih hudih časih prvih naselbin, v časih zlata in zločinov, medsebojnega streljanja in požigov, v časih tistega »divjega zahoda , ki sta ga tako čudovito in s tako neusmiljeno resnicoljubnostjo popisala Jack London in Robert Service. Ali dandanes je mesto zrastlo, šport se je razvil in vse se je izpremenilo. Iz Kanade se je po svetu razširil vsaj en zimski šport: tobogganing, t. j. sankanje kot šport. Bralci najbrž tudi gotovo vedo, da v Kanadi nosijo domačini za hojo po snegu priprave, ki so zelo podobne našim krpljam. Toda najbolj se je razvilo v Revelstoku smučanje. Teren v neposrednji okolici mesta je izboren in je že dolgo let zelo priljubljen pri transatlantskih smučarjih. Domače prebivalstvo pa se je uživelo v smučanje prav tako, kakor Sandwiški otočani za plavanje. »Partedensko bivanje pozimi v Revelstoku bi ugajalo vašim športnikom/' mi piše brat, -»ko se vsa mladina od štirih let naprej drsa in skače na smučeh. V Revelstoku se nahajajo najpripravnejša pobočja za smučanje, kar jih je sploh, ki omogočajo največjo hitrost, s »stoječimi« skakalnicami čez 230 čevljev (1 čevelj — 30.6 cm). (Stoječi skok znaci skok brez padca.) Rekord je 170 čevljev, ki ga je napravil pred par leti šestnajstletni Ivan Nelson. V Revelstoku so posneli več športnih filmov, ki predstavljajo smučanje, in pred vsem o planinstvu. Kakor večina ljubiteljev narave je tudi on mnenja, da je kriva največ nesreč in celo slabih izkušenj z vremenom lastna neprevidnost in ne kakšna posebna nevarnost ture. »V vseh letih, ko sem hodil po gorah,« piše g. Copeland, »se mi ni nikoli prigodilo, da bi me ujel dež ali toča na vrhu; večkrat pa me je dobil dež v pragozdu in nekoč sem moral tam celo prespati noč do kože moker, brez ognja. A takrat sem bil še začetnik in sem se na pragozd še malo spoznal. V več ozirih je mnogo bolje, če hodiš sam — seveda če poznaš pokrajino: prerijo, pragozd, pustinjo itd., in če si se «zadostno opremil in založil z živežem — kakor pa da bi hodil v družbi po naprej določenem načrtu in v omejenem času. Ce si pripravljen za več dni ali več tednov, se lahko ustaviš, kjerkoli in kadarkoli se hočeš. Jaz osebno nisem bil nikdar tako utrujen ko nekoč, ko sem šel na izlet Kanadskega Alpinskega Kluba in sem se vlekel s kopo tujcev, ki so vsi hoteli kazati svojo spretnost; jedli so pa opoldne le par sandwichev in nekaj peciva, mesto poštene porcije gorke grahove juhe. Če pa potuješ, kakor sam hočeš, in ješ opoldne nekaj gorkega (Symington's meal, Glasgow, ali pa znane nemške Erbswurst) mesto mrzle južine, se boš sam čudil, koliko opraviš, ne samo v enem dnevu, ampak dan za dnem in poleg tega boš še vedno manj utrujen.« Največ svojih daljših izletov (ki so trajali tudi po več tednov) je napravil g. Copeland v družbi prijatelja, čigar brat je dobro znan švicarski vodnik; imel je prirojen čut za gore. O teh izletih pravi moj brat: »Za nas dva, t. j. za Harrya in za me, je obstojalo pol veselja v najini neodvisnosti,« to se pravi, deloma sta bila odvisna od tega, kar sta ustrelila divjačine in vlovila rib. Pekla sta si svoj lastni kruh, kadar sta ga potrebovala. Kajti v pragozdih je nemogoče obložiti se s kruhom, ampak treba je vzeti s seboj moko in vse tisto, kar daješ v kruh. Ovsena moka, sol in voda je vse, česar potrebuje v takem slučaju Škot za svoj narodni ovsteni kruh. »Scones« ali »damper« potrebujejo nečesa, kar nadomesti kvas. »Nekje na Mount Begbieu (ki je najvišji vrh v Gold Range, 8946 čevljev visok, t. j. približno iste višine ko Triglav) vise še morda ostanki vrvi, ki sva jo morala pustiti, ko sva se spustila po skali navzdol.* To pa zato, da nama ni * Najvišji vrh v Rocky Mountains, Mount Robson, ima 13.068 čevljev. bilo treba lezti daleč nazaj na vrh in potem zopet navzdol po grebenu, ki sva ga zgrešila v gosti megli.« Izkušeni plezalci lahko izpopolnijo to turo v podrobnostih po svoji lastni domišljiji. Z ozirom na malenkostno nesrečo, ki se je meni pripetila na enem izmed mojih tukajšnjih skromnih izletov, pripominja: »Kar se tiče tvojega padca, ne smeš pozabiti, da se dogodi velik del takozvanih planinskih nesreč na travnatih pobočjih, ko ni nobene resne nevarnosti več. (Jaz pa sem padla na »šodri«.) Nesreča, ki se je dogodila na izletu Kanadskega Alpinskega Kluba (ta klub šteje sedaj 500 članov; pod pokroviteljstvom Kanad. Pacif. železn. se tamošnja turistika zelo lepo razvija) — udeležil sem se ga tudi jaz — je bila prav takšna in dogodila se je vkljub izdatnemu svarilu. Toda saj nisi tako nevedna. Kar sem poznal Švicarskih vodnikov, ni nihče izmed njih tekel navzdol. Začudil sem se, ko sem izvedel od par poklicnih vodnikov, nastavljenih pri Kanadski Pacifiški železnici, njihovo mnenje o nekaterih turistih, čeprav so globoko občudovali one, ki zares niso potrebovali vodnikov.« Smrtna nesreča, ki jo moj brat zgoraj omenja, se je pripetila prav na istem izletu, ki je mojega brata navdal s tako majhnim spoštovanjem do spretnosti povprečnih turistov glede preskrbe s hrano. Družba je počivala na polici vrh strmine. Ce se prav spominjam na prejšnje bratovo pismo, je bil spodnji del strmine še s snegom pokrit. Na vsak način pa se je končavala v prepad. Neka gospodična je hotela vsekakor zlesti navzdol, da pogleda čez, vkljub vodnikovemu svarilu. Zdrselo ji je in zletela je v globino, preden jo je mogel kdo ustaviti. Bila je takoj mrtva. Ne vem, ali naj občudujem hladnokrvnost njenih soizletnikov, ali naj se zgražam nad njih trdosrčnostjo: kajti ugotovili so z vodnikom, da je bila sama kriva, in so nadaljevali izlet, kakor da se ne bi nič zgodilo... Truplo deklice so našli pozneje. Če sodim po fotografijah, je moj brat na svojih izletih prišel povečini nad ločnico večnega snega. V tem pismu mi še enkrat popisuje, kako je prvikrat hodil po snegu v takih višinah. »Na svojem prvem izletu — bilo nas je sedem — sem bil zelo ponosen, da mi je vodnik določil zadnje mesto na vrvi, ko smo lezli po topečem se zasneženem ledu. Vseokrog nas je sneg drsel po skali navzdol. Čeprav sem bil iz cele družbe najlažji, sem bil vendar navajen, da nisem zdrsnil z nogami, ko sem jih enkrat zastavil. Saj veš, kaj to pomeni! Pri tej priliki sem spoznal, kako lahko in varno plezaš po hudi sneženi ali pa ledeni strmini, če si obrnjen proti strmini — seveda, sneg ne sme drčati. Takrat je bil z nami neki mlad in prav prijeten duhovnik. Smilil se mi je; kajti bal se je silno, a imel je dobro voljo. Toda nekaj strašnega je bilo, kako je vodnik hrulil tega reveža, »naj se požuri«. A v tem položaju bi to vodniku težko zameril. Pozneje je vodnik izjavil, da nikdar več ne bo vodil večje družbe v takem vremenu. Duhovnik pa mi je rekel, da je bila to njegova prva in zadnja plezalna tura; saj je dobro razumel, da je ogrožal celo družbo. Vendar se mi je zdel fant korajžen, posebno še, ko smo izvedeli, da ss je v neki družbi mlad gospod kar na tla vlegel in se jokal in se ni hotel ganiti, dokler ga ni vodnik s čevlji spravil pokoncu! Lahko si predstavljaš, kaj bi s takim počeli, ko se nahaja cela družba v skrajni nevarnosti radi tega, ker sneg drči...« Zares sem prav hvaležna, da se naši nepoklicni vodniki "ne zatekajo k tako drastičnim metodam napram začetnikom; kajti gojzerce niso kar tako____ Pravzaprav je moj brat preskromen, ko govori o svojih lastnih zmožnostih. Brez dvoma ni poznal planinske tehnike, a na noben način ni bil novinec v plezanju. Bil je izboren telovadec in lahek atlet, ko je bil še mlad, navajen, da pleza po skalah na škotski obali in da dela dolge samotne ture po naših pustih Grampianskih planinah. V Kanadi se mu je posrečilo, da je prišel prvi na neki vrh, ki je bil dosti težaven; s tem si je pridobil pravico, da mu da ime. Imenoval ga je »Mount Copeland«, v spomin na najinega očeta, dr. Ralpha Copelanda, astronoma in raziskovalca. »Ne spada med naše velikane,« je pisal takrat domov, »toda je vendar izdaten griček več ko dvatisoč metrov.« Izpoved planinskega oskrbnika* »Niste še pač dobili dopisa od oskrbnika planinske koče. Zato prosim slavno uredništvo, da sprejme te vrstice za »Planinski Vestnik«. Skoro dve leti sem oskrbnik na Veliki Planini nad Kamnikom, toda takega razočaranja kakor danes na Mali Šmaren (1924) še nisem doživel. Pričakoval sem navala turistov, se oskrbel z mesom in drugimi jestvinami, pa ni bilo nikogar. Sedaj popoldne pa sedim sam v koči in pišem, da Vam popišem, kakšna in kaj je Vel. Planina. * Objavljamo ta prispevek prvega našega sotrudnika iz kroga vrlih planinskih oskrbnikov, originalno pismo originalnega moža. — Uredništvo. Vel. Planina je največja planina, kar jih je v Jugoslaviji. Na nji je 54 pastirskih in 1 turistovska koča. V letni sezoni se dobi, če je turistovska koča prenapolnjena, prenočišče tudi pri pastirjih. Pozimi seveda razen nje ni drugega zavetišča. Koča, majhna kakor je, pa je hitro polna. Če ni bilo turistov ali pozimi smučarjev, sem sameval. Preganjal sem si dolgčas s strelnimi vajami, z napravljanjem drv in s podobnimi opravili. Če pa je ravno naneslo, da me je obsenčila Muza, sem se splazil tudi nekoliko na Pegaza, ki ga imam privezanega v novi drvarnici. Res ni popolnoma zdrav; pa saj tudi jaz nisem: jaz sem šepast na eno nogo, on pa včasi na dve ali na tri; tudi iz peruti mu jo izpadlo že marsikatero pero. Poskusila pa sva včasih vendarle /loletiti pod oblake. Sicer ni bil polet kaj veličastnega — držala sva se rajši bolj pri tleh, saj je na Veliki Planini megla večkrat tudi pri tleh, zato pa sva pristala vedno brez nezgode na trdnih tleh realnega življenja. Toda pustimo Pegaza. da preidem k stvari. Koča na Vel. Planini je sicer majhna, a je sedaj od Osrednjega Odbora pod gospodarjem Rozmanom in njegovim namestnikom <7. L. Sparhaklom tako ternelii»r> prenovljena in popravljena, da se da skoraj »udobno« bivati v nii. Iz prejšnjih zim se gg. turisti, oz. smučarji gotovo še z neprijetnostjo spominjajo, kako jih je prepihavalo skozi stene, skozi pod in okna, seveda tudi skozi strop. Sneg ali dež jim je neslo kar na glavo. No, letos smo tem neprilikam prišli po zaslugi omenjenih gg. v okom, ker smo napravili nov pod v damski spalnici in jedilnici, deloma tudi v kuhinji. Drvarnica, kojo smo nanovo zgradili, je vedno dobro založena z drvi. Za poletne turiste je narejen pregred. da nanj obešajo sušit prepoteno perilo, ne da bi se bali — kakor je to bilo prej — da bi prišle krave pokušat amerikanski bombaž, ki se je na tleh na solncu sušil. Turistovsko kočo smo točno po nekdanji meji ogradili. Napravili smo tudi 3 mize, zraven klopi in v primerni razdalji greznico in smetiščnico. Nabavili smo tudi živega apna za desinfekcijo. Nanovo se je pozlatil strelovod, da ne bo sv. Elija zadel s svojim vozom ob kočo. Oskrbovana bo koča vso zimo. Če ne bodem več jaz oskrbnik, bo pa kateri drugi, nemara še boljši. Danes, to ie 15. pept. 1924. sem pregledoval našo spominsko knjigo. Kočo je obiskalo v letni sezoni doslej: Slovencev 675, Hrvatov 24, Srbi 3, Čehoslovakov 12, Nemci 3. nosačev, pastirjev in lovcev 47, skupaj 764. Pri pregledovanju nisem mogel prezreti raznih duhovitosti v stolpcu »Opomba«. Posebno neki nosač, ki si je nadel poklic »p r i j a t © 1 j« , je pisal divje v divji slovenščini, kar preko, svoje nosaške občutke. N. pr. doslovno: »Čez planine megla vije tudi v dolini solnce sije od zunaj je megla in nate mislim, ki si včasih majhna blš«. Pa tudi turisti se odrezavajo tako:»Nam je zvezdica sijala, — ki ji Anhen blo ime; — celo pot je meketala, — liki kozka vrh gore!« '— Neki dijak je zapisal: »Prvič ovce jahal!« Ali: »Hoje so medile, miriš je bil krasan«. Nekdo je zapisal: »Silna burja,« pa je bil tisti dan le lahen vetrič. Dobijo se pa tudi taki — kako bi rekel — taki gospodje, ki »popravljajo« imena, poklic ali pa pripisujejo k njim opazke, kakor: »osel«, »norec«, »bedak« itd., da ne omenjam še kaj hujšega, posebno pri ženskih imenih. Ima pač vsak svoje posebno »planinsko« veselje! Povrnimo se zopet h koči. Damska spalnica je dobila tudi eno novo žimnico, nekaj novih odej, obešalnikov za obleko, stojalo za svetiljke. Popravljena je bila tudi moška spalnica in opremljena kakor damska. Obednica je neprodušno obita; tako kvartačem ne bo več odneslo kvart z mize, kakor se je enkrat prej zgodilo. — Pragi v sobi in v koči so bili že tako oglodani, da je izgledalo, kakor da je nalašč puščena luknja za mačko. Zdaj so pragi novi in z valjancem obiti. V kuhinji je pod nov, tudi stopnice so popravljene, tako da se pri »sestopu« ni bati nesreč, ki bi jih moral objavljati Pl. Vestnik. Ko smo že pred kočo, pa zlezimo še na njo, oz. na streho. Na njej sedi in moško puha čisto nov dimnik, ki pa se je drugače vsedel tja gori kakor njegov prednik. Njegov prednik žalostnega spomina je bil pač velik lahkomiselnež. Posadil se je v višino, ne da bi sie bil zavaroval z vrvjo (v tem slučaju z žično), kakor je navada opreznih hribolazcev. Zato ga je veter, v planini povsod gospodar, po vrsti štirikrat pometel raz streho; četrti padec je pomenil smrt. Njegov naslednik je drug tič! V novem oklepu ves polikan in s štirimi žičnimi vrvmi privezan, sedi mirno in puha sedaj tenke, prozorne, drugič pa črnosive temne oblake vetru kar v obraz. Ako sem kaj pozabil omeniti, naj mi imenovana gospoda oprostita. Koča je temeljito prenovljena; s tem bodi povedano vse. • Moja najiskrenejša želja je, da se gg. turisti v čim večjem številu o resničnosti mojih navedb osebno prepričajo. Končno se vsem dosedanjim obiskovalcem zahvaljujem za čast, ki so mi jo izkazali z obiskom koče. Prosim jih oproščenja, če sem mogoče katerega nevedoma razžalil.« Tone Žmitek, bivši oskrbnik koče na Vel. Planini, dne 19. sept. 1924. 1 Minček. Deževalo je kakor iz čebra; kislega obraza sem gledala skozi okno kupeja na mimohiteče mokre pokrajine. »Kaj boš obupavala, Marko,« sem se tolažila, »saj lansko leto tudi nisi imela ob tem času boljšega vremena.« Pred oči so mi stopile vse podrobnosti lanske triglavske ture, ki se je vršila v istem času in pri istem vremenu. — Vse ljudi, ki smo jih srečali na lanski turi, sem imela jasno v spominu, zlasti se mi je vsiljevala v ospredje spominov vesela slika v podobi mlade Mojstrančanke — »luštnega Minčka«. Kljub dežju in slabi volji sem se zasmejala, tako da so me sopotniki začudeno pogledali. V zadregi sem si natovorila nahrbtnik, ki je tehtal nič manj ko petnajst kilogramov. (To ni veliko, če gre človek za štirnajst dni v hribe in ima zdrav tek, denarja pa — malo.) Stala sem ob vratih vagona, podprla nahrbtnik s palico in gledala — v dež. Tedaj zaslišim za seboj na hodniku vesele glasove in kar na lepem glasen smeh, ki se je tako točno skladal z mojimi mislimi, da sem se hitro obrnila in mi je izpod nahrbtnika spodletela palica. Za menoj je stala — Minček in se je zdaj smejala sigurno — meni. Bila je v družbi dveh drugih gospodičen. Ne poznam je osebno, le toliko, kolikor poznaš planinca, ki ga srečaš na tem ali onem potu, v tej ali oni koči, spregovoriš z njim nekaj besedi ali še to ne ter hitiš dalje svojo pot! Tako je bilo tudi tu; in nevem, če se je Minček spomnila nepomembne planinke, ki je ne dičijo taka — ne vem, kako bi rekla — taka značilna svojstv», kakor jih ima Minček, ki je ostal celi naši družbi nepozaben. Do Dovjega sem poslušala veselo čebljanje za seboj. V Dovjem sem izstopila ter krenila proti mostu črez Dolinko v Mojstrano; za menoj pa so klepetale Minček in njene spremljevalke. Šele ko sem zapustila Mojstrano, so utihnili za menoj glasovi in sama sem koračila po dežju in blatu proti Peričniku. Do kože premočena sem dospela do stojnice pri Peričniku, ki pa je bila, žal, zaprta. Od zadaj je bila prislonjena lestva na podstrešje in — Marko, ne bodi len, se je splazila po lestvi v gostoljubno zavetje. Preoblekla sem se in zlezla k Bistrici po vode, da si skuham čaj; kajti tresla sem se od mraza. Medtem ko sem čakala, da voda zavre, sem se zopet spomnila Minčka — in zbujala lanske spomine. Ko sem bila z večjo družbo, sva se prvikrat srečali ob studencu, kjer se stika pot s Praga s Tominškovo potjo. Deževalo je — prave gorske kaplje so padale iz sivega neba. Od Praga sem se je razlegalo veselo vriskanje in kmalu smo zagledali tri osebe. V prvo »kapuco« je bil ovit droben, od mraza rdeč obrazek, iz katerega so zrle vesele oči — Minčka. — Potem smo bili skupaj v Stan i če v i koči; tam smo- slišali iz ust njenega spremljevalca, da jo ta kliče — Minček. Saj bi si bili že prej lahko mislili, da se tako kliče; saj ji pristoja to ime, kakor ustvarjeno za njo, za njen smeh. — Zvečer so prišli za nami na Kredarico. — Naše omizje je štelo šest glav veselih planincev. Govorili smo ravno o originalnem smehu Minčka — ko se burno odpro vrata in v izbo prisopiha — Minček, pokrita s snegom, celo vesele oči so bile obrobljene z osneženimi vekami. Zdi se mi, da je v mrzlem nebeškem žegnu zmrznil tudi Minčkin smeh; kajti, čeprav je tovariš Fajfa zbijal vse mogoče šale, le ni izvabil iz Minčkinih ust smeha, — Kotiček. Šli smo k počitku. Drugi dan me je mraz spravil iz postelje prej ko običajno. — Tiho sem stopala po stopnicah, da ne zbudim nikogar, in šla pred kočo. Krasno jutro je bilo! Solnce je zlatilo sneženo glavo očaka Triglava — pod menoj pa je ležala v nepregledni gladini gosta megla in sveže zapadli sneg je škripal pod okovankami, ko sem odšla na vrh Kredarice, da uživam krasno planinsko jutro. Ko sem se vrnila v kočo, sem srečala v predsobi Minčka, ki je tiho prišla v jedilnico — a kmalu nato izginila. Vsi smo sedeli pri čaju, kar priskače v izbo Minček — vsa žareča, in z glasom velikega začudenja, pa še večjega očaranja zakliče: »Murje, murje sem vidla!« — Vsi smo se smejali... Minček pa žalosten in razočaran! Na to sem se spomnila, ko sem vedrila pri Peričniku in sem postala dobre volje, ki me ni zapustila vso mokro pot do Aljaževega Doma. Mira Marko D.—ova. Čez hrib in dol. iL -<1 Sljemenaši na Učkoj*. (25. — 26. dec. 1924.) Kaže jedan znameniti mislilac, da je naš život most, koji vodi od radosti do radosti. Sumnjam doduše, da li se to može ovako opčenito kazati, po gotovo u današnje ,doba, kad se svaki pojedinac mora boriti i te kako teško boriti za svagdanji kruh. Ali za nas planinare svakako vrijedi ta izreka. Naš život zaista nije ništa drugo nego samo most, koji nas vodi od radosti do radosti. Šest dana hodamo na tom mostu i nosimo teško breme našega života, a da ga niti ne osječamo, jer znamo, da nas čeka sedmi dan, onaj blaženi sedmi dan, dan radosti, dan razonodjenja, dan neizmjerne sreče, dan, koji pretvara naš život u prekrasnu melodiju. — I mi smo dakle nakou šest dana napornog rada i robovanja dočekali dan r»dosti. Bila je badnja noč; i mi tmo ostavili našu domaju, ostavili smo domača ognjišta, da proslavimo Hristovo rodjenje na planini. Prešli smo talijansku granicu bez ikakve poteškoče; svakako nam je mnogo pomogla intervencija druga Freunda. Eto nas napokon na Rijeci! Prekrasno proljetno jutro. Gledamo oko sebe i promatramo u čudu tu neočekivanu promjenu: most, koji nas vodi od radosti do radosti, doveo nas je eto preko noči iz zime u prolječe, iz decembra u maj. Blagi zrak nas miluje tako nježno, sunce nas grije tako neobično toplo! Nebo na istoku gori jošte u jutarnjem sjaju, a pod njim more isto tako, kao da se je zlato razlilo po njemu. Razlijeva se zlačani sjaj po plavim valovima, a naš brod polako plovi prama Voloskom. Tu se je digla mala bura, samo toliko, da nam se predstavi i da nam došapne: »Evo mene! I ja sam tu, da znate. Ali ne bojte se, ne ču vas gnjaviti. Podjite s mirom!« I zbilja: bura se je legla, i mi smo mogli dva potpuna dana nesmetano uživati toplinu žarkog južnog sunca. Kako to godi oku: nakon sive zagrebačke magle ta bujna slika divne Opatije! Pa zar je to moguče? Gle, zeleni se gaj — gaj ponosne lovorike, gaj tužnog * Talijanski: Monte Maggiore. čempresa! U vrtovima gizdave paome, pokraj ceste mirisavi ružmarin. Pa jeli danas Božič ili nije? Gospodje se šeču ulicom u laganim ljetnim kaljinama, gospoda se vračaju sa tenis-igrališta, djeca se sunčaju na obali — kao da smo negdje usred ljeta. Ovdje se zbivaju zaista čudesa: ovdje nas grije majsko sunce gdje se Zagrepčani smrzavaju na Zrinjevcu; i dok Zagrepčani kupuju pečene kostanje, mi tu beremo ružmarin 1 Opatija je bila svakako senzacija za nas — a mi za Opatijo takodjer. Cini se, da je tamo planinar veoma rijetka pojava. Imade tamo gosti svih vrsti dosta, samo planinara nema. Opatija vidi plauinare samo onda, kad zagrebačko »Sljeme« poduzima izlet na Učku — tako se barem čini. Uspon na Učku veoma je lagan i nada sve zalivalan: uz vrlo malo napora pruža taj uspon nerazmjerno veliki užitak. Horizont se proširuje svakim korakom, panorama biva sve ljepša i ljepša. Pred tobom leži cijeli Kvarner, kao ogromni kotao, u kojemu se srebro tali. 1 to more vručeg srebra bljeska i titra u svijetlu južnoga sunca, ko zrcalo od metala. Gledaš tu sjajnu metalnu plohu i oko te boli, jer ne može da podnaša toliki čar, toliku ljepotu. Najedared: u to more kipučeg srebra padne kapljica zlata: sunce zalazi iza Učke. Zlatna kapljica raste i raste, širi se na sve strane, u tren oka vidiš čitavi zlatni trak na moru, a za tim drugi pa treči, kao da je cijelo more isprepleteno zlatnini vrpcama. A u sredini veliki crveni rubin: odraz sunca. Njega samoga ne vidimo, sunce se nalazi iza Učke; ini vidimo samo njegov refleks. More je zrcalo i sunce se gleda u toni čarobnon; zrcalu: hoče da se oprosti s tim raskošnim danom, koji se ne če vratiti nikada više. Okolo naokolo visoke planine pozdravljaju umiruče sunce: pozdravlja ga Velebit i Viševica i Medvedjak, pozdravlja ga naš stari Risnjak. Čas prije bio je Risnjak sav bijel; ogrnut bijelom kabanicom stoji on ponosno upravo nad gradom Rijekom. A sad, kad se sunce prašta, Risnjak se ogrne purpurnim plaštem; bijele stijene njegove planite, vrh se njegov zarumeni, Risnjak, sav u plamenu, pozdravlja to krvavo sunce. Nebo igra u stotinu boja: tanmomodra boja južnoga neba prelijeva se u ljubičastu, ova u crvenu, crvena u ružičastu, a refleks svih tih bezbrojnih niansa odrazuje se na pučini mora u potenciranoj krasoti. U ovaj čas osječala sam, da pravo veli božična pjesma: »Andjeo pjeva: Gloria! Leteči po zraku...« Možda je bio samo večernji povjetarac, a možda su bili ipak andjeli, koji su u taj čas proletjeli zrakom i pjevali tiho: »Gloria in excelsis Deo!« Slava onome, koji je sve to stvorio! To je bio najveličanstveniji zalaz sunca, što sam ga ikada vidjela. / Pod večer stigosmo u planinarsku kuču, odnosno u ošteriju Peruggio, gdje (smo prenočili. Uspon na sam vrh uslijedio je istom drugi dan. Ako smo dosada imali cijelim putem prekrasni vidik na sam Kvarner, došavši na vrh, horizont se je jednim mahom obogatio novim, još nevidjenim vidicama. S jedne strane vidite več poznatu sliku našeg Kvarnera, a s druge strane vidite cijeli niz prebijelih Alpa: Kamničke Alpe sa Grintavcem, Julske Alpe sa Triglavom, Tirolske Alpe sa čitavim redom raznolikih vrhova, a tamo daleko, nad italijanskom obalom, napola u magli, vidiš čak i Apenine! Cijela Istra leži pred tobom kao na dlanu; a iza Istre more i iza mora talijanska obala, na njoj bijela točka: Venecijal Ovakva se panorama ne pruža ni sa vrha Učke svaki dan, več samo onda, kad je dragi Bog dobre volje. A danas je Hristovo rodjenje — pa kako se ne bi dragi Bog veselio, kad mu se sin rodi! Povuko je gle, sve oblake; rastjerao je svaku maglu i pokazao nam sve čare Jadrana, da vidimo, koliko je divan! Sa Učke se nismo htjeli vratiti istim putem u Opatiju. Odabrali smo onu priličnu strmu stažu, koja vodi direktno dolje u Lovranu. Ova staža zaslužuje, da se zove odsad »kalvarija Sljemenaša«, jer je tamo zla sudbina bacila pelin u času nektara, kojim smo se hranili. Staža kamenita a kamenje glatko i sklisko-, naše gojzerice, pošteno okovane, kako treba, nisu se snašle na tom neobičnom terenu. A mi jadni Sljemenaši ni krivi ni dužni, padamo ko muhe, jedan za drugim, svakih pet minuta jedan. Drug Prikril mi pripovjeda nešto o ljepoti našeg Jadrana i zanosno pokazuje dolje na Lovranu: jedva izreče, več sjedi na kamenu, ko prikovan. Družica Berta lebdi graziozno na kamenim stubama: hop! eto i nje, gdje leži i gleda, kako se je to samo dogodilo? Ja sam dvaputa izgubila ravnotežje a tiješi me jedino to, da je bilo takovih, koji su pet puta poljubili zemlju. Dapače i tatek je pao; nije ga čuvala predsjednička čast. Ali zato smo ipak stigli živi i zdravi u Lovranu; samo što imamo svi po koju bolnu uspomenu sa Učke na raznim dijelovima tijela. Iz Lovrane vozili smo se onda tramvajem u Opatiju. Tamo smo se u Schvveizerhofu još sat i pol lijepo zabavljali i pred borom božične pjesme pjevali, kao da smo svoji na svome, a ne u tudjini. Pa na koncu: »Kaj nas briga? Kaj nas briga za cijeli svijet?« Došao je brod iz Rijeke i mi smo se morali oprostiti s Opatijom. Ta vožnja po moru, po noču — drugovi, ako sto godiua živim, sječat 6u se ove vožnje uvijek! Miliarde zvijezda nad nama, miliarde električnih svjetla na brdima oko nas i odraz svih tih nebeških i zemaliskih svjetla u vodi. Nigdje vjetra, nigdje povjetarca; brod plovi tako tiho, tako mirno a da se ni ne njiše. I mi veseli, sretni, mamurni, ludi od sreče vidjeli smo opet andjele, gdje lete po zraku i pjevaju: »Gloria! Gloria in excelsis Peo!« Dr Gjze|a Tarczay, Zagreb. Pregled mojih tur 1. 1924. - 1. januarja vsakoletna partija, oziroma Silvestrov večer v Ruški koči. 6. januarja pri najlepšem vremenu k Sv. Urbanu na Kozjaku. 13. januarja, najkrasnejši razgled, Ruška koča, čez Mariborsko kočo nazaj. 20. januarja v dežju iz Ruš do koče, proti vrhu sneg, drugače lepo. 3. februarja iz Ruš k Ruški koči in čez Mariborski stolp - Habakuk nazaj. 10. februarja iz Guštanja v en meter visokem mehkem snegu na Urško goro in nazaj v Guštanj. 24. februarja s smučmi ponoči iz Ruš do Ruške koče, nadalje na Žigertov vrh in nazaj čez Sv. Areh in Mariborsko kočo po južni poti v Maribor. Sneg dober in suh. 3. marca iz Ruš k Ruški koči in nazaj v Ruše; med dnevom snežilo. 9. marca še enkrat s smučmi k Ruški. Snega bilo čez hodnik koče, a naletaval je še vedno. Krasni snežni prizori v zimskem gozdu. 23. marca. Ponovno s smučmi k Ruški in nazaj. 30. marca . Dež! Zato iz Ruš h koči in nazaj. 6. aprila. Iz Fale skozi Šturmov graben po srednji poti k Sv. Duhu in po enournem počitku čez Sv. Križ in Sv. Urban nazaj v Maribor. 13. aprila iz Fale po mehkem snegu v najlepšem vremenu na Klopni vrh in čez Smolnik nazaj v Ruše. 20. in 21. aprila iz Paške vasi čez Gorenji vrh v Mozirje, nadalje čez Šmihel k Mozirski koči in takoj na Boskovec. Drugo jutro na Medvedjek in čez Sv. Radegundo nazaj v Mozirje ter Paško vas. Krasen razgled z obeh vrhov in jako visok sneg. 27. aprila iz Trbovelj na Kum, povratek na Zidani Most. 1. maja v lepem vremenu k Ruški Ifloči, popoldne dež in gosta toča. Povratek v Ruše 4. maja iz Brezna ob Breznici do Kotečnika in vkljub dežju naprej na Remšnik ter čez Sv. Pankracij v dolino Breznice in v Brezno nazaj. 11. maja z ljubljanskimi gosti v Trbovlje-Dobovec-Kum-Ključevca-Zidani Most. Vreme dokaj lepo. Veselo razpoloženje. 18. maja iz Vuzenice ob Cirknici, nadalje Plavžnici in čez Planinca na Malo sedlo, nadalje mimo studenca Porodnica pod Malo Kopo na Veliko Kopo in mimo Kotnika v Vuhred. 25. maja s Klopnega vrha na Pesek-Planinko-Črni vrh-Veliko-Malo Kopo-Malo sedlo-Vuzenico. Krasno vreme, razgled omejen. 1. junija iz G U stanja na Urško goro in čez Kotlje v Rimski vrelec, kjer nas je ujela močna ploha, nazaj v Guštanj. 8. in 9. junija iz Železne Kaple na Ojstro (Obir) in nazaj. Razgled zvečer lep, drugi dan oblačno, popoldne dež. 14. junija iz Ruš k Sv. Arehu, nato v Šumik in po novi, takrat še nemarkirani poti na Smolnik in nazaj v Ruše. 19. junija od Ruške koče čez Sv. Tri Kralje na Veliki vrh in čez Reigota mimo slapov Lobnice zopet na Smolnik in v Ruše. 22. junija: deževno jutro; z Guštanja na Urško goro. v turistovskem domu sem se posušil ter nadaljeval v Slovenjgradec. 28. in 29 junija iz Fale skozi Šturmov graben k Sv. Duhu na Ostrem vrhu, nato nazaj na Falo in naprej čez Lampreta na Klopni vrh, .kjer prenočil. Drugi dan čez Brv-Ostruhova žaga-Planinka-Črni vrh-Veliko in Malo Kopo na Malo sedlo ter od tam po nemarkiranih potih v Šmartno pri Slov. grsdei'. Od Malega sedla strašno dolAIjažev klub«, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80. To bodi proslava osemdesetega rojstnega dne župnika J. Aljaža (G. julija 1925). — Tej proslavi se pridružimo vsi planinci ter vsi častilci našega sivega, a čilega planinskega patriarha. Na Krim se je markirala nova pot iz postajice Preserje skozi vas Jezero. Ta pot se je izbrala zaradi vode; tik poti nekako sredi gore se namreč nahaja majhen tolmunček s čisto in svežo vodo, ki je edina do vrha. V vasi Jezero je tudi gostilna. Voda v tem tolmunčku v poletnem času (junij-julij) presahne. Na Krim vzemite torej vode s seboj. — A Knafelc. Naše slike. — Tičarica nad dolino Triglavskih jezer. — Izmed vrhov, ki obrobljajo dolino Triglavskih jezer, je eden najlepših Tičarica. Njene stene, ki se dvigajo navpično, takorekoč tik izpred Koče pri Triglavskih jezerih, napravljajo na vsakogar mogočen vtis, kakor da bi ne bilo mogoče priti na njo. In vendar je dostop na Tičarico razmeroma lahek; preko sedla Mala Vratca si v dobri poldrugi uri na vrhu; tam te očara nepopisni razgled po kamenitem morju Komne, pravega kraljestva Zlatorogovega. R. Od upravništva in uredništva. — Naročnina za »Pl. V.« je v tuzemstvu 40 Din, v inozemstvu 60 Din na leto. — Uprava »Plan. Vestnika < je v pisarni Osrednjega Odbora SPI) v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 7.; tja je nasloviti naročbo, naročnino in reklamacije ter ponudbe glede slik. — Rokopisi iti uredniške stvari pa se naj pošiljajo naravnost uredniku (gimn. ravnatelj dr. Jos. Tominšek) v Maribor. Vsebina: Janko Mlakar: Wiesbachhorn (str. 169). — M. Hlava: Utisci sa uspona na Razor u Julijskim Alpama (str. 178). — F. S. Copeland: Planinstvo v Kanadskih Rocky Mountains (str. 176). — Tone Žmitek: Izpoved planinskega oskrbnika (str. 179). — Kotiček: Minček (str. 182). — Čez hrib in dol: Sljemenaši na Učkoj, dr. Tarczay (str. 183). Pregled mojih tur, ßr. Rotter (str. 185). — Ob zor in društvene vesti: O zvezi slovanskih planinskih društev (str. 187). — Glavna skupština »Sljemena«, podružnice HPD v Zagrebu. Kranjske podružnice SPD občni zbor (str. 188). Darilo. Iz zapisnika O. O. SPD v maju 1925 (str. 190). Mount Logan, Slovesna otvoritev Tillerjeve koče (str. 191). Kapelica sv. Cirilu in Metodu v Vratih. Markacija na Krimu (str. 192). Naše slike; Tičarica nad dolino Triglavskih jezer. Urednik dr. Josip Tominšek v Mariboru. — Izdaja in zalaga Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani (Osrednji Odbor). — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. WM* Tičarica nad dolino triglavskih jezer Fof. prof. Janko Ravnik Kliše in tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani Ustanovljena 1900. Ustanovljena 1900. ljubljanska kreditna tianlio Ljubljana, Dunajska cesta t v lastni palači. Delniška glavnica: Rez. zakladi cirka Din 50,000.000 Din 10,000.000 Poštni ček. račun: Brzojavni naslov: Ljubljana št. 10509 Banka Ljubljana Telefon itev. 261, 413, 502.503 In 504. Se priporoča za vse v bančno stroko spadajoče posle. Podružnice: Brežice Celje Črnomelj Maribor Metkovic Novi Sad Sarajevo Split Gorica Agencija: Logatec. -rev a