1.01 – Izvirni znanstveni članek AnαliZA 02 2019 77 Danilo Šuster Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Sklepanja iz odsotnosti dokazil "Sklepanja iz odsotnosti dokazil" (tradicionalna zmota ad ignorantiam) zajemajo tri globalne vzorce: (i) dialektični – breme dokaza; (ii) epistemski – negativna dokazila; (iii) epistemski – odsotnost dokazil. Pri prvem gre za preplet spoznavnih, pragmatičnih in normativnih razmislekov, v presoji tehtamo koristi in tveganja, ki jih prinašajo določeni načini delovanja. Razliko med drugim in tretjim tipom, ki sta čisto epistemska, lahko ponazorimo z razliko med zunanjo in notranjo negacijo (odsotnost dokazil je včasih zares dokazilo odsotnosti – zanikanje obstoja dokazil šteje kot negativno dokazilo, včasih pa ne šteje). Čeprav je rekonstrukcija v obliki plavzibilističnega modus tollens (Walton) dober kriterij presoje med (ii) in (iii), pa opozarjam, da ne zajame vseh dejavnikov. Na koncu na kratko omenim kriterij, ki ga ponuja epistemologija vrlin: kadar v sklepanju manifestiramo epistemske vrline: marljivost (aktivno iskanje dokazil, testiranje, raziskava) in odprtost duha, potem gre za dobro obliko. Če pa sklepanje temelji na epistemskih hibah: lenobi, aroganci, preveliki drznosti, potem gre za slabo obliko. Ključne besede: ad ignorantiam, breme dokaza, negativna dokazila, notranja in zunanja negacija, epistemologija vrlin. 1. Odsotnost dokazil še ni dokazilo odsotnosti, je leta 2003 dramatično opozoril takratni ameriški sekretar za obrambo Donald H. Rumsfeld. Preverbe mednaro- dnih strokovnjakov sicer niso potrdile domneve, da Husseinov režim poseduje orožje za množično uničevanje. Ampak to po njegovem še ni dokazovalo, da tega orožje ni, zato je bila po presoji sekretarja upravičena vojaška intervencija v Iraku (20. 3. 2003), v senci njenih posledic pa je še danes cel svet. A kako lahko verja- memo visokemu predstavniku imperialne velesile? Njegovim sklepalnim pomi- slekom nasprotujejo celo kreacionisti, ki opozarjajo, da odsotnost pričakovanih dokazil za evolucijo šteje kot dokazilo proti evoluciji. Vedno nam manjka kak fo- sil, ki bi premostil prepad v evolucijski razvojni črti (npr. med višje razvitimi opi- cami in človekom) ali pa »tranzicijski fosil« – ostanek oblike življenja, ki ima ta- ko značilnosti predniške skupine kot naslednikov (npr. člen med dinozavri in pti- či). A kako lahko verjamemo zagovornikom nazadnjaških in neznanstvenih dok- trin? Komu naj sploh verjamemo in zakaj? Naj se kar predamo, če nam, recimo v vroči teološki razpravi, teist zabrusi: »Pa dokaži, da boga ni, če moreš!« Ali naj Danilo Šuster 78 mu odvrnemo, da domnevna odsotnost dokazil (proti) še ni, kot očitno misli, do- kazilo (za)? Mnogi mislijo, da tudi za ni dokazil. Russell omenja možnost, da v orbiti med Zemljo in Marsom okrog Sonca kroži porcelanasti čajnik, ki ga tudi najmočnejši teleskopi ne morejo odkriti. Popolna odsotnost dokazil za čajnik je zanj dovolj dober razlog celo za zanikanje te čudne hipoteze. Podobna je, po mnenju Russla, sklepalna moč odsotnosti dokazil za božji obstoj. In če teist po- tem odvrne, v duhu Rumsfelda, da odsotnost dokazil zanj še ni dokazilo odsotno- sti? Kdo mora komu kaj dokazovati? Ta vprašanja nas begajo, z njimi sem se sicer že ukvarjal (Šuster, 2015), a bolj na opisni in kataloški ravni. V tem sestavku bi se rad sklepanj iz odsotnosti dokazil (angl. lack of evidence reasoning) lotil bolj sistematično. Kaj sploh pomeni od- sotnost dokazil in kdaj ima v argumentu neko razumno prepričevalno (»probativ- no«) vrednost? Moj odgovor bo trivialen, ampak pričakovan, logično-epistemska realnost je zapletena: odsotnost dokazil včasih je dokazilo odsotnosti, včasih pa ne. No, radi bi vedeli, od česa je to odvisno – predstavil bom nek zemljevid in poskus teoretske ureditve tega zahtevnega »terena.« 2. V učbenikih kritičnega razmišljanja najdemo obravnavo sklepanj iz odsotnosti dokazil v razdelku zmot pod rubriko ad ignorantiam (iz nevednosti). Zmoto za- grešimo, kadar iz nevednosti sklepamo na vednost in potem sledi kak enostaven primer tipa: »Duhovi obstajajo, saj nihče ni dokazal, da jih ni.« Malo bolj napre- dne obravnave se zavedajo, da obstajajo tudi sklepanja, pri katerih odsotnost do- kazil ne pomeni čiste nevednosti. Hurley (Hurley, 2015: 145) navaja primer: »Skupine znanstvenikov so več desetletij poskušale detektirati obstoj vseprisotne- ga etra, pa jim to ni uspelo. Torej etra ni.« Tudi v tem primeru gre za sklepanje iz odsotnosti dokazil, ampak sklepanje je dobro. Znanstveniki pravzaprav ne sklepa- jo iz nevednosti, ampak iz negativnih dokazil za obstoj etra. Če se lakmusov papir obarva rdeče, je to (pozitivno) dokazilo, da gre za kislino. Če pa v zimskem jutru po noči sneženja na pločniku pred hišo ni v »célcu« nobenih sledi, je to (negativ- no) dokazilo, da pločnika nihče še ni uporabljal. Nekateri primeri pa so nekje vmes, recimo Marco Polo (1254–1324) v svojih potopisih nikjer ne omenja Kitaj- skega zidu, menda edini objekt človeške izdelave, viden s prostim očesom z Lu- ne. Ali to pomeni, da Kitajske sploh ni obiskal, saj ne navaja očitnih dokazil, ki bi jih kot potopisec moral zabeležiti? To obliko poznajo zgodovinarji pod imenom ex silentio (če nek dogodek v virih ni zabeležen, je to razlog za dvom). Toda, ali sploh gre v vseh navedenih primerih za isto obliko? Mislim, da gre za dileme, ki so značilne za sodobno obravnavo zmot in napak v sklepanjih in argumentaciji (angl. fallacies) v okviru t. i. neformalne logike. Kljub Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 79 sodobnemu razcvetu in dolgi zgodovini ima raziskovanje »žive« argumentacije in sklepanj v naravnem jeziku od vsega začetka težave s svojimi teoretskimi temelji. En od pristopov, ki sega tja do Aristotela in njegovega dela Sofistične ovržbe, se opira na analizo zmot: sklep v argumentu sledi iz premis, kadar ne gre za eno od zmot, navedenih na spisku (to tehniko obravnava Hansen, 2011: 139). Gre za nekak lakmusov test v presoji kva- litete argumentov, dobrega razmišljanja se učimo tako, da se naučimo prepoznati in potem izogibati standardnim zmotam. Pri Aristotelu gre za tradicionalni sez- nam trinajstih zmot (prim. Bregant in Vezjak 2007, 29), različne sodobne klasifi- kacije pa lahko presežejo celo dvomestna števila, v skladu s starim napotkom A. Schopenhauerja (2008, op. 11): “Zelo koristno bi bilo, če bi vsak trik dobil kako kratko in očitno primerno ime – ko bi kdo uporabil ta ali oni posebni trik, bi ga lahko nemudoma zavrnili.« No, prva težava je že v oznaki zmot – tradicionalno gre za Napake v sklepanju, ki so za mislece in razpravljalce Atraktivne, Univerzalne in v nekem smislu Nepopravljive, saj gre za slabe navade, ki se jih težko rešimo. Woods (2013: 135) uporablja akronim NAUN (angl. EAUI: "error", "attractive", "universal" and "in- corrigible"). Toda po 2400 letih še vedno nimamo dobre teorije, ki bi zajela vse navedene sestavine. Značilna se mi zdi predvsem naslednja dilema (Boudry et al., 2015): če gre za očitne pomanjkljivosti v sklepanju, potem zmote redko srečamo v čisti obliki (niso ne Atraktivne ne Univerzalne – pomislimo na trivialni argu- ment za obstoj duhov). Primere, ki jih navajajo učbeniki, po navadi srečamo samo v učbenikih. Če pa zajamemo dejanska sklepanja in argumentacije (recimo ex si- lentio, neobstoj etra), potem »ime«, ki ga nekemu vzorcu dodelimo, izgubi nor- mativno moč, saj ne loči več med dobrim in slabim, med »trikom« in sprejemlji- vim načinom sklepanja. Sodobni teoretiki se najbolj pogosto odločajo za drugo možnost: tradicionalna oznaka (ad hominem, ad ignorantiam …) ni več takoj slabšalnica: »z nekaj izje- mami tiste oblike, ki naj bi štele kot zmotne, niso vedno nujno zmotne« (Blair in Johnson, 1987: xv). Ali pa: zmote niso vedno zmotne, nekateri primerki tipa do- ločene zmote niso slabi (Walton, 1995: 12). Povsem legitimno je, recimo, da kri- tiziramo argument osebe, ki sama ne ravna tako, kot v svoji argumentaciji pridiga drugim (klasični ad hominem). Posebej dramatični pa so domnevni premiki oblike ad ignorantiam, ki nas tu zanima: »Od svojega izvora kot napaka ali pomanjklji- vost v sklepanju …, je ta argument potoval skozi zaporedje vedno bolj pozitivnih oznak in na koncu postal zelo cenjen racionalni pripomoček, ki nam ga je podarila evolucija« (Cummings, 2015: 59). To je skrajno stališče, nekateri argumenti te oblike so zares slabi, ampak kako določiti, kateri primerki so zmotni in kateri ne? Danilo Šuster 80 3. Začnimo čisto šolsko, z učbeniki in zgodovino. Zmote ad ignorantiam ni na slo- vitem Aristotelovem seznamu »osumljenih« trinajstih, prvič jo omenja (tako kot ad hominem) Locke: Drug način, ki ga navadno rabijo ljudje, da bi ž njim tirali druge ter jih prisilili, da uklonijo svojo razsodnost in sprejmejo preporno mnenje, je ta, da zahtevajo, naj dopusti nasprotnik, kar oni navajajo kot dokazilo ali pa naj navede kaj boljšega. To pa imenujem jaz argumentum ad ignorantium. Locke (1924: 157; sicer An Essay Concerning Human Understanding, 4. knjiga, 17. pogl., §20) Ampak takoj opazimo, da Locke pravzaprav opozarja na dialektične razsežnosti argumentacije in kršitev pravil razprave – če, recimo, zagovornik paranormalnih pojavov v razpravi zabrusi: pa dokaži, da duhov ni, če moreš! – s tem preloži breme dokaza na nasprotnika. Zares je ta vzorec včasih uvrščen med zmotne pre- ložitve bremena dokaza. Moore in Parker (2015: 183) navajata primer: če vam zdravnica reče, da imate virus Zahodnega Nila, vi vprašate, zakaj tako misli, ona pa odgovori: »In zakaj mislite, da ga nimate?«, boste zamenjali zdravnico. Njena naloga je, da vam pojasni dokazila za bolezen, ne pa vaša, da poveste, zakaj misli- te, da virusa nimate. In potem sledi učbeniška oznaka: kadar kdo trdi, da bi morali sprejeti neko trditev, ker nihče ni dokazal, da je neresnična, gre za zmoto preloži- tve bremena dokaza, ki je znana pod imenom sklicevanje na nevednost (Moore in Parker, 2015: 182). Podobno nenavadna je uvrstitev tega vzorca med zmote neupravičene domneve ali odvračanja (prim. Baronett, 2016: 154). Po znani oznaki (Johnson in Blair, 1987) mora dober argument imeti premise, ki so racionalno (S)prejemljive, (R)elevantne in takšne, da nudijo za sklep (Z)adostno podporo (SRZ1). Zmoten argument je potem tisti, ki krši enega ali več od teh kriterijev. Odsotnost dokazil za p je relevantna za p, zato je najbolj smiselna uvrstitev tega vzorca (kadar gre za zmoto) med tiste, ki kršijo zahtevo po zadostni podpori (prim. Damer, 2009: 165) in ga skupaj z recimo hitro posplošitvijo obravnavati kot zmoto pomanjkljive ali šibke indukcije (Copi et al., 2014: 130; Hurley, 2015: 155). »Zlati standard« učbenikov kritičnega razmišljanja sicer pravi, da zmoto ad ignorantiam zagreši- mo, kadar argumentiramo, da je nekaj res, saj nihče ni dokazal, da gre za neresni- co in obratno, da je nekaj neresnično, saj nihče ni dokazal, da gre za resnico (Copi et al., 2014: 130). Hurley (2015: 145) malo bolje označi, v čem je lahko spornost dokazil: kadar premise v argumentu zatrjujejo, da o nečem nič ni bilo dokazano, niti za niti proti, v sklepu pa nastopa trditev o tej stvari. Gre po navadi za nekaj, kar je nemogoče dokazati ali kar še ni bilo dokazano. Ampak primer zmote, ki ga 1 V izvirniku 'RSA' – »relevance, sufficiency, acceptability.« Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 81 najdemo potem v vajah, je presenetljiv: »Nihče še ni bil sposoben dokazati obsto- ja izvenčutne zaznave, torej je izvenčutna zaznava samo mit.« (Hurley, 2015: 155). Kaj sploh so dokazila in kaj pomeni, da nekaj dokažemo? Kaj je to izven- čutno? In ali res nimamo dokazil proti tovrstni zaznavi? Kaj pa naše najboljše teo- rije o svetu in njegovih prebivalcih in, recimo, metode razkrinkavanja para- fenomenov, ki jih uporablja James Randi? V tradicionalni shemi: »Nihče ni nikdar dokazal, da je p neresničen (resničen). Torej je p resničen (neresničen)«, nastopa pojem dokaza, ki ga lahko razumemo na dva načina. Po prvem gre za dokazovanje nečesa nekomu: dialoško (jezikov- no) prakso navajanja ali izpodbijanja razlogov za določeno stališče. V ožjem lo- gičnem smislu pa je dokaz končno zaporedje stavkov (propozicij), eden je dolo- čen kot sklep, ostali pa so premise, ki sklep podpirajo. Dokaz je dober, kadar ima resnične premise, sklep pa logično sledi iz premis. Dokaz v prvem, dialoškem smislu nas takoj usmeri na pragmatične razsežnosti argumentacije, ki jih je imel v mislih Locke in potem nastopajo kot opozorilo na to, kdo sploh nosi breme doka- za v argumentativnem dialogu, kdaj ga neupravičeno preložimo ipd. Mislim, da to pojasni, zakaj je ta vzorec pogosto uvrščen med zmote preložitve bremena doka- za. A boljše je, če to razsežnost, ki je sicer pomembna, takoj ločimo od epistem- ske: ali odsotnost razlogov lahko šteje kot dokazilo, kot dovolj dober razlog za sprejetje določenega sklepa? Dovolj dober pa ne pomeni, da gre za resnične pre- mise, iz katerih sklep logično sledi. Gre za širšo družino odnosov epistemske pod- pore, Krabbe (1995: 259) navaja: »X je uspešno ubranil tezo, da p« (se pravi: nih- če ni ubranil teze, da ne-p, zato p), »p je dokazljiv«, »X ve, da p«, »p lahko pod- premo z dobrimi razlogi«, celo »nekaj lahko navedemo v podporo za p« (Krabbe, 1995: 259). Robinson (1971) gre še dalje in v ta vzorec uvršča tudi vprašanja tipa: »Zakaj pa ne P? Saj ni: nobenih dokazil razlogov, znanstvenega upravičenja, dokazov, poja- snil … za nasprotno, za ne-P.« Pri tem obravnava precej zapletene in skrite vari- acije, recimo (Robinson, 1971: 102): Kako naj bi namreč vedel, da dvomim, želim, se pravi, da mi nekaj manjka in da nisem docela popoln, ko bi v meni ne bila nobena ideja nekega po- polnejšega bitja, ki bi v primerjavi z njim spoznaval svoje pomanjkljivosti? (Descartes, 2004: 76) Shema iz nevednosti: »Ne vem, da P. Torej ne-P« je tu skrita v vprašanju, ki ga razvijemo v obliko: »Ne vem, kako (X brez Y). Zato ne (X brez Y),« ki ji sledi implicitni sklep: torej Y. V tem sestavku bom uporabljal shematski oznaki ('E' je najširša oznaka za dokazila): ~E (p), torej ~p. ~E (~p), torej p. Danilo Šuster 82 »~E« označuje najbolj splošno odsotnost dokazil (ni dokazil, razlogov, upraviče- nja, podpore … za p). 4. Že ta hitri pregled nakazuje, da se pod rubriko »sklepanja iz nevednosti« skrivajo trije globalni vzorci: (i) dialektični – breme dokaza; (ii) epistemski – negativna dokazila; (iii) epistemski – odsotnost dokazil. Prvo obliko omenja Locke, učbeni- ki pa pogosto navajajo, da je prav nedopustna preložitev bremena dokaza eden od razlogov za slab sloves sklepanj iz nevednosti (npr. Tindale, 2007: 117−18). Za epistemski obliki v moji klasifikaciji velja, da je prva v splošnem dobra, druga pa (v glavnem) ne, kar najlaže ponazorim z razliko med notranjo in zunanjo negacijo (to možnost na kratko omenja Tuzet, 2015: 46). Kadar odsotnost dokazil lahko razumemo kot negativna dokazila, takrat odsotnost dokazil šteje kot dokazilo od- sotnosti: ~E (p) šteje kot E (~p), zato lahko sklepamo na ~p. Recimo, da se vozim iz Ljubljane po avtocesti na Štajersko, pri tem poslušam av- toradio in spremljam stanje na cestah, ni pa nobenih poročil o tem, da bi bil pre- dor Trojane zaprt. Potem sklepamo (prim. Adler, 2002: 107): Ni dokazil, da je predor zaprt, kar šteje kot dokazilo, da ni zaprt, zato lahko sklepamo, da je predor odprt. V tem primeru gre za induktivno sklepanje (sklep je zelo verjeten), deduktivno različico pa včasih imenujejo epistemsko »zaprtje« (angl. closure, prim. Walton, 1996: 147). Recimo, na voznem redu Slovenskih železnic ne piše, da bi imela Ljubljana železniško povezavo s Portorožem – ker ni dokazil, da jo ima in ker so tam naštete vse povezave med kraji v Sloveniji, deduktivno sledi, da Ljubljana nima železniške povezave s Portorožem. V obeh primerih gre za negativna doka- zila, ki jih lahko shematsko prikažemo kot notranjo negacijo, kot dokazila, da ne- kaj ni res: »E (~p).« Včasih pa to ne gre, odsotnost dokazil nastopa kot čista ne- vednost, vzemimo kar znani primer, ki je begal sholastike: Nihče ni nikdar zares dokazal, da je število zvezd v vesolju liho. Torej je število zvezd v vesolju sodo. Glede števila zvezd tavamo v temi (predvidevamo le, da je končno), zato lahko z enako upravičenostjo »sklepamo«: Nihče ni nikdar zares dokazal, da je število zvezd v vesolju sodo. Torej je število zvezd v vesolju liho. Po sklepanju iz nevednosti bi morali hkrati verjeti (ali vsaj imeti dobre razloge), da p in ne-p. To je nesmisel, število ne more biti obenem liho in sodo. Odsotnost Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 83 dokazil v tem primeru ni dokazilo odsotnosti, ampak opozorilo na popolno neve- dnost, zunanje negacije »~E (p)« ne moremo dopolniti do notranje, »E (~p).« Naj ponazorim razliko med negativnimi dokazili in odsotnostjo dokazil z vsakda- njim primerom obnašanja osebnega računalnika. Recimo, da je videti vse v redu, nobenih posebnosti, upočasnitev, nadležnih oglasov, … . Ali lahko sklepamo: ni dokazil za okužbo z računalniškim virusom, torej računalnik ni okužen? Nekaj negativnih dokazil (na osnovi opazovanj) sem naštel, ampak ali je to dovolj? Ali pa bi se morali sodbe vzdržati, saj »~E (p)« še ne šteje kot »E (~p)«? Odvisno – pomemben dejavnik je verjetnost začetne hipoteze o okužbi (kaj lahko pričaku- jemo, po katerih straneh smo brskali, kdo vse je računalnik uporabljal …). Če pa je nameščen antivirusni program, potem je odsotnost dokazil (obvestil programa) dovolj dober razlog za prepričanje o »zdravem« stanju. Še vedno pa ni odločilen. Če bi bila baza virusov popolnoma »zaprta«" (v bazi antivirusnega programa so vsi načini okužbe), antivirusni program pa bi izčrpno preveril vse možnosti, po- tem bi bil položaj podoben kot pri voznem redu: če ni dokazil za virus potem (de- duktivno) sledi, da virusa ni. V realnem življenju teh standardov ne dosegamo, ne glede popolnosti podatkov ne glede izčrpnosti testiranj. Sklepanje iz odsotnosti dokazil je dobro (navsezadnje zato plačujemo letno naročnino za zaščito), ni pa deduktivno. Moja delitev treh oblik se nekoliko razlikuje od sodobnih klasifikacij. Walton (1996: 143) vzorce deli na: epistemski, induktivni in dialektični. Prvi je deduktiv- no sklepanje iz neke zaprte baze podatkov (primer je vozni red), ki ga sam uvr- ščam med deduktivno različico negativnih dokazil. Drugi je sklepanje iz odsotno- sti dokazil in tretji preložitev bremena dokaza. Vsaka od oblik pa pozna po Wal- tonu dobre in slabe primerke (zmote). Boljša se mi zdi Adlerjeva (1998) delitev: breme dokaza, odsotnost dokazil in sklepanje iz nevednosti. Pri njem je prva obli- ka včasih dobra, včasih slaba, druga vedno dobra in tretja vedno zmotna. Mislim, da je tretja zelo pogosto slaba, ampak ali je zares vedno zmotna? No, najprej si oglejmo prvo obliko. 5. Sklepanje iz odsotnosti dokazil je tesno povezano s preložitvijo bremena dokaza, včasih je kar izenačeno (Walton, 2014: 2; Krabbe, 1995), po mnenju nekaterih gre za vrsto argumenta ad ignorantiam (van Vleet, 2011), po drugih formulacijah pa takšno sklepanje učinkuje kot preložitev bremena dokaza v dialektični izmenjavi (Walton v številnih spisih). Denimo, prva stran (protagonist) zatrdi P (»Duhovi obstajajo«), druga stran (antagonist) vpraša za razloge, prva pa odvrne: »Pa doka- ži, da jih ni!« Ker je »otipljiva« dokazila (da jih ni) v tem primeru težko najti, je za antagonista breme dokaza težko izpolniti. Ampak protagonist se je neupraviče- no izognil svojemu »bremenu,« prav zato je ta oblika pogosto kar sinonim za to Danilo Šuster 84 zmoto (prim. Tindale, 2007: 117). Vedno pa ne, Walton spet opozarja, da je argument iz nevednosti razumen, čeprav ovrgljiv vzorec, ki ga lahko ustrezno uporabljamo v argumentaciji za preložitev bremena dokazovanja. Vzemimo situ- acije, v katerih moramo sprejeti nek sklep (tipično neko odločitev), pa ne pozna- mo vseh okoliščin in se zato opiramo na domneve, ki so v takšni situaciji razum- ne. Po pravilu varnosti takrat, ko ne vemo, ali je neko orožje (pištola, puška) nabi- to, ravnamo v skladu z domnevo, da je. Torej: ni dokazil, da pištola ni nabita, zato sklepaj in ravnaj kot da je. Kdor ni povsem prepričan, da je orožje varno, upravi- čeno sklepa, da je nevarno (Walton, 1996: 86). Ponazoritev, ki je uporabna na različnih področjih, je razlikovanje med napačno pozitivnimi izidi (angl. false positive) preverjanja kake hipoteze in napačno nega- tivnimi izidi (angl. false negative). Vzemimo kar hipotezo o okuženosti računal- nika z virusom, v primeru lažnega alarma (napačno pozitivni, v statistiki napaka prve vrste) sumimo na okužbo, ki je v resnici ni. Če pa gre za lažni »mir« (napač- no negativni, v statistiki napaka druge vrste), potem spregledamo dejansko oku- ženost računalnika z virusom. Kaj nam je pomembnejše: lažni alarm ali lažni mir? Če se bolj bojimo lažnega miru, potem tako kot pri orožju breme dokaza nosi tisti, ki trdi, da je pištola varna, tu pa tisti, ki trdi, da je računalnik v normalnem stanju. Glede na takšne prioritete je dobro sklepanje: »ni dokazil, da računalnik ni oku- žen, zato sklepaj, da je.« Če antivirusni program sporoča, da ni našel ničesar, je to dobro (ampak ovrgljivo) dokazilo o normalnem stanju. Gre za praktična sklepanja, pri katerih nam prudencialna presoja tveganj narekuje, kako bomo razporedili breme dokazovanja. Vzemimo, da se pristojni urad odloča o tem, ali bo prosilcu namenil socialno podporo. Ali res izpolnjuje vse pogoje (dohodki, število družinskih članov, bivalne razmere …)? Kako natančno bomo preverjali njegove »papirje«? Bomo sklepali: Ni dokazil, da pogojev ne izpolnju- je, torej jih izpolnjuje (in ima pravico do podpore)? Ali pa: Ni (preverjenih) doka- zil, da vse pogoje izpolnjuje, torej jih ne (in nima pravice do podpore)? »Lažni alarm« je tu prosilec, ki ne izpolnjuje pogojev, a dobi podporo. »Lažni mir« po- nazarja tisti, ki pogoje izpolnjuje, pa ne dobi podpore. Kaj nam je pomembnejše? Če nas bolj skrbi možnost lažnega miru, bomo »socialo« povečevali, če pa nas bolj moti lažni alarm (zakaj bi podpirali lenuhe?), bomo »socialo« krčili (prim. Cheng, 2018: 20). V prvem primeru breme dokaza nosi tisti, ki dvomi v izpolnje- vanje pogojev. Pri znameniti domnevi nedolžnosti v kazenskem postopku je kriv- da obtoženega tista hipoteza, ki jo preverjamo. Lažni alarm tu predstavlja obsod- ba nedolžnega, lažni mir pa oprostitev krivega. Pravni sistem želi zmanjšati števi- lo napačno pozitivnih (lažni alarm), zato tolerira napačno negativne (lažni mir) in sprejema sklepanje: »Ni dokaza, da je obtoženi kriv, torej je nedolžen«. Če je tožba iskala dokazila, pa ni našla ničesar, je to dobro (ampak ovrgljivo) dokazilo o nedolžnosti. Nižanje standardov dokazovanja pomeni večjo verjetnost lažnega alarma in s tem obsojanja nedolžnih (pomislimo na sodne procese v državah sum- ljivega demokratičnega slovesa). Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 85 Kakšen pa je status tega argumenta na začetku postopka, preden sploh navajamo kakršnakoli dokazila? Robinson (1971: 105−106) dobro opozarja, da sklep p (ob- toženi je »nedolžen«) na začetku, pa tudi na koncu, če tožba ni uspela s svojimi dokazili, sploh ni neka propozicija, ki je zatrjena kot resnična. Zato v tem primeru ne gre za argument (sklep sledi iz premis), ampak za praktično odločitev, ki jo sprejmemo na določeni osnovi: torej bomo ravnali tako, kot da bi vedeli, da je p resničen (obtoženi je nedolžen). Breme dokaza je v tem primeru izraz naše obve- ze, da sprejmemo neko odločitev takrat, ko ni nobenega dokaza tako ali drugače. Odsotnost dokazil tu ne dokazuje ničesar, saj gre za stvar delovanja in odločitev, kako bomo neko osebo obravnavali, ne pa za prepričanja, ki jih izpeljemo na osnovi nekih sklepanj. Krabbe (1995: 261) temu oporeka: v argumentu je po- membno, da protagonist predstavi razloge, ki so dovolj dobri, da antagonist sprejme določeno propozicijo, pri tem pa ni pomembno, kaj točno pomeni spreje- tje. V nekaterih kontekstih je to prepričanje, da p, v drugih pripravljenost, da rav- namo kot da je p resnično. V primeru varnosti orožja in domneve o nedolžnosti se mu zdi razlika nepomembna: argument, ki pokaže, da bi morali ravnati, kot da je p resničen (pištola nabita ali pa obtoženi nedolžen), je isti kot argument za p. Tak- šna izenačitev sledi iz Krabbejeve dialoške oznake smotra argumentacije, ki se mi zdi sporna, a o tem več kasneje. Primeri kažejo, da so bremena dokazovanja razporejena glede na posledice, v pre- soji tehtamo koristi in tveganja, ki jih prinašajo določeni načini delovanja. V pra- vu, denimo, (vsaj ameriški sodni sistem) nastopa domneva, da za osebo, ki je se- dem let odsotna, domnevamo, da je mrtva: »Ni dokaza, da je živa, torej je mrtva« – ampak očitno gre za normativno odločitev o tem, kakšno odločitev sprejeti in kdo nosi breme dokaza v primeru spora. Vzemimo še odlomek iz razvpite knjige Michaela Levina (2007: 35), ki pravi o Božičku: Dejstvo, da ni nobenih dokazil (prvega reda) za njegov obstoj, da ga nihče še ni videl, je dokazilo, da ne obstaja. Na podoben način lahko rečemo, da, če bi bile rase enakovredne v inteligenci, potem bi imeli dokazila, da je temu tako. Odsotnost takšnih dokazil je sama po sebi dokazilo, da rase niso enake. Hipoteza naj bo različnost bele, črne, rumene ... »rase« v inteligenci. Odsotnost dokazil proti tej hipotezi je po Levinu dokazilo za to hipotezo. Lažni alarm je po- tem sprejemanje razlike, ki je v resnici ni, lažni mir je zmotno vztrajanje v enako- sti. Kaj nam je pomembnejše? Glede na žalostno zgodovino kolonializma in rasi- zma se danes, vsaj v »naprednih« družbah, bolj bojimo lažnega alarma kot lažne- ga miru, zato breme dokaza nosi tista stran, ki zagovarja razliko. Mislim, da Le- vin (2007: 35) po eni strani pravilno opozarja, da sklepanja iz nevednosti niso ve- dno slaba: Danilo Šuster 86 Včasih je odsotnost dokazil za hipotezo natanko to: nobenih dokazil nismo našli, zato ostane naša presoja hipoteze nespremenjena. Včasih pa dokazilo odsotnosti neke hipoteze šteje kot dokazilo proti tej hipotezi, saj če bi bila hipoteza resnična, potem bi našli kakšna pozitivna dokazila za njo. V Božička ne verjamemo, pa ne samo zato, ker njegov obstoj nasprotuje za- konom narave, ampak zato, ker če bi Božiček obstajal, bi ga do zdaj že opazili. »Božiček« je prepričljiv z vidika epistemologije, ampak razširitev takšnega raz- misleka na rasno (ne)enakost spregleda vidik družbenih norm in razporeditve bremena dokaza. Domneva o enakosti ras ima podoben status kot domneva o ne- dolžnosti, breme dokaza nosi nasprotna stran. Gre pa za zapleten preplet epistem- skih in normativnih razmislekov (tega se v drugih poglavjih knjige sicer zaveda tudi Levin). Razmislek o bremenu dokaza lahko sklenem z dvema tezama. Če gre za preloži- tev bremena dokaza, to še ne pomeni, da je argument slab. Ampak mislim, da tudi obratno ne velja: argument je slab, ker gre za zmotno preložitev bremena dokaza. Protiprimer prvi tezi ni samo sklicevanje na nevednost v kazenskem pravu. Tudi v razmisleku o varnosti orožja, genetsko spremenjeni hrani, elektromagnetnem se- vanju, novih zdravilih, vetrnih elektrarnah, ali pa o tezah zanikovalcev holokavsta … je osrednja tema prav ta vzorec (ni dokaza za p, torej ne-p), kjer je pomembno, kaj sploh postavimo kot hipotezo p in kdo nosi breme dokaza. V tem primeru gre za t. i. prudencialne primere bremena dokaza, pri katerih gre za veliko asimetrijo v pričakovani koristi ali škodi med lažnim alarmom in lažnim mirom (prim. Bo- udry, M. in Pigliucci, M., 2014: 488). Pri takšnih argumentih štejejo predvsem posledice, zato o njih ne moremo razsojati brez upoštevanja koristi, ki jih pripisu- jemo posameznim odločitvam (prim. Hahn in Oaksford, 2007). Tega se presene- tljivo zavedajo tudi avtorji klasičnega učbenika, ko opozarjajo, da kadar kdo pre- dlaga kako veliko spremembo v instituciji ali družbi nasploh, konzervativci, ki že- lijo ohraniti status quo, pogosto uporabljajo argument iz nevednosti: kako vemo, da bo to delovalo? Ni dokazil, da je predlog dober, torej je slab in spremembe ne smemo sprejeti (Copi et al., 2014: 131). Drugo tezo (zmota je v kršitvi pravil argumentiranja) zagovarjajo zastopniki dia- loških teorij argumentacije. Argumentacija je (jezikovna) praksa navajanja ali iz- podbijanja razlogov za določeno stališče, v kateri govorec na določeno občinstvo naslavlja argument in v njem navaja razloge za sprejetje nečesa, kar je vsaj delno sporno in o čemer želi občinstvo racionalno prepričati. Razumevanje konca argumentacije je odvisno od tega, kako razumemo smoter argumentiranja: (i) pri- dobitev nekega racionalno upravičenega prepričanja glede zadeve, o kateri argu- mentiramo; (ii) konsenz, ki razreši začetno razliko v mnenjih; (iii) uspešno pre- pričevanje nasprotnika (sogovorca) v sprejemljivost določenega (»našega«) stali- šča. Po drugem tipu teorij, ki ga zastopa tudi Krabbe (najbolj znana je pragma- Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 87 dialektična šola, prim. Eemeren in Grootendorst, 2004), argumenti nastopajo v kontekstu dialoga in argumentativne izmenjave, zmote pa so potem kršitve proce- duralnih pravil kritične razprave. Krabbe (1995: 257) zmoto ad ignorantiam opiše kot zmotno sprejemanje dialektičnega pravila v razpravi: »Če X (protagonist) ni uspešno obranil ne-p, potem je Y (antagonist) uspel v svoji obrambi p.« Seveda pa s tem Y spregleda, da tudi njegovo stališče (ne-p) v razpravi nosi breme doka- za, spregleda pa tudi možnost, da se razprava zaključi z nevtralnim stališčem (niti p niti ne-p). Vprašanja bremena dokaza so nedvomno povezana s pragmatičnimi in dialoškimi vidiki argumentacije. Ampak »dialekticiziranje« zmotnih vzorcev izključno kot kršitve pravil in procedur kritične razprave se mi zdi zgrešeno. To je najbolj očit- no pri t. im. evidencialnih vprašanjih o bremenu dokaza, kjer gre za »čista« vpra- šanja spoznanja. Zagovornik duhov trdi, da ni dokazil, da duhov ni, torej so. Zares se s tem nelegitimno izogne svoji dialoški obvezi in preloži bremena dokazovanja na nasprotno stran. Ampak videli smo, da obstajajo tudi legitimne preložitve bre- mena, zakaj je prav ta slaba? Ker odsotnost dokazil v tem primeru zares ne upra- vičuje. Kot dobro ugotavljata Hahn in Oaksford, oznaka, da gre za zmotno prelo- žitev bremena dokazovanja, ne pojasni, zakaj je argument slab, ampak samo eti- ketira določen vzorec (Hahn in Oaksford, 2007: 54). Odločilni so epistemski raz- logi: nizka začetna verjetnost te hipoteze, problematičnost njenega testiranja in precejšnja, čeprav difuzna baza dokazil proti tej hipotezi (naše najboljše teorije o svetu – od fizike in biologije do enostavnega zdravega razuma). Bitka okrog vprašanja, kateri globalni pristop ima prednost, epistemski ali prag- ma-dialektični, je danes »homerska«, sam zagovarjam teorijo, po kateri je odlo- čilna epistemska in dokazovalna (probativna) zgradba argumentov, ne pa komu- nikacijska, konsenzulna ali retorična. Kot kaže razprava o prudencialnem breme- nu dokaza, je v presoji »živih« sklepanj nedvomno pomembna pragmatična raz- sežnost argumentacije, pa tudi širši, družbeni premisleki in norme, ki smo jim za- vezani. Kljub temu pa je osrednja epistemska oznaka, po kateri je v argumentu določena trditev, ki je vsaj delno sporna, na razumen na- čin podprta z razlogi za njeno sprejetje, smoter argumentacije pa je pridobiti neko spoznanje ali upravičeno prepričanje. Znana je tudi Harmanova (1986) oznaka: osrednji cilj argumentacije je priti do nekega prepričanja ali razumne spremembe v nekem stališču. Glede na to oznako lahko razumemo, da po mnenju Robinsona (1971: 107) v teoretskih razpravah breme dokaza nosijo vsi in samo tisti, ki želijo doseči, da kdo spremeni svoje mnenje. To se mi sicer zdi preozko, saj ne zajame celo vseh evidencialnih primerov – v splošnem mora razloge oskrbeti tista stran, ki zagovarja nekaj novega, zanimivega, izzivalnega ali spornega. Mislim, da je to težko natančneje opredeliti, v tem je morda privlačnost formalističnih pristopov, ki zmoto diagnosticirajo kot kršitev procedur v dialogu. No, v vsakokratni argu- mentativni situaciji se nekako znajdemo: breme dokaza nosijo zagovorniki zunaj- Danilo Šuster 88 čutne zaznave in zanikovalci holokavsta, zagovorniki neznanih letečih predmetov in zanikovalci klimatskih sprememb ... Mika nas, da bi rekli, da gre za hipotezo, ki ima majhno začetno stopnjo verjetnosti glede na dano epistemsko ozadje, ob- stoječo mrežo prepričanj. Ampak naša epistemska situacija je dinamična in epi- stemski konzervativec morda ni vedno tisti, ki ima »na koncu« prav. 6. Razlikovanje med negativnimi dokazili in odsotnostjo dokazil sem shematsko prikazal kot razliko med notranjo in zunanjo negacijo pri epistemskem operatorju ('E'). ~E (p) šteje kot E (~p), zato lahko sklepamo na ~p. V tem primeru odsotnost dokazil razumemo kot negativna dokazila, gre pa za sklepanja iz odsotnih dokazil (angl. absent evidence reasoning). Če pa odsotnost dokazil pomeni samo manjkajoča dokazila, čisto nevednost, potem gre za zmotno obliko: »~E (p), torej ~p.« No, kaj pomeni, da »~E (p) šteje kot E (~p)« in kako potem sklepamo na »~p«? Najčistejši je primer, ko za neko domeno (D) posedujemo izčrpno (zaprto) bazo znanja (K) – v njej so vse trditve, ki jih o tej domeni lahko posedujemo. V litera- turi o umetni inteligenci nastopa kot primer baza, ki jo prikazuje, denimo, vozni red letališča. Če tam ne piše, da lahko z Brnika direktno letiš v Lizbono, potem lahko sklepaš, da te povezave ni. Navedba vseh pozitivnih informacij takoj po- meni, da so izčrpno podane tudi vse negativne informacije (če p ni v bazi, potem je ~p). Baza bi vključevala povezavo, če bi ta obstajala, naš pregled pa je brez te- žav tako temeljit, da bi takšno povezavo odkrili. Izčrpen pregled neke zaprte lo- kalne baze takoj ponudi modus tollens kot enostavni vzorec sklepanja (Walton, 1996: 254): Če bi A bil resničen, potem bi vedeli, da je A resničen. Ne vemo, ali je A resničen. A je neresničen. Včasih pa baza znanja ni popolnoma zaprta in izčrpen pregled ni možen. Zname- nita ponazoritev je naslednji dialog med Sherlockom Holmesom in inšpektorjem Gregoryem, ko slednji vpraša prvega: - Bi bilo morda še kaj, na kar bi me radi opozorili? - Na čuden pripetljaj s psom tisto noč. - Pes ponoči ni počel nič posebnega. - Saj prav to je tisto čudno, je dodal Sherlock Holmes. (»Srebrni plamen,« Doyle, A. 1981. Spomini Sherlocka Holmesa, Ljubljana: Prešernova družba, str. 101.) Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 89 Tudi v tem primeru gre za implicitno sklepanje iz odsotnosti dokazil, ampak skle- panje je dobro. Hipoteza (p) naj bo teza, da je storilec (ugrabitelj dirkalnega ko- nja) nek tujec. Potem dobimo: Če p, potem bi (razumno) pričakovali dokazila za p (lajanje psa). Dokazil pa ni bilo. Torej storilec ni tujec (v razpletu se potem izkaže, da je zločin zagrešil nje- gov trener). Tak vzorec včasih imenujejo plavzibilistični ali prezumptivni modus tollens, npr. Hinton (2018: 201): Nimamo zanesljivih dokazil, da p. V situacijah, v katerih je p resničen, lahko razumno pričakujemo dokazila, da p. Torej p ni resničen. Ne gre za pravi (deduktivni) modus tollens, saj gre za shemo: Če p, tedaj bi nor- malno pričakovali dokazila za p. Dokazil pa ni, torej (plavzibilno) sklepaj, da p-ne (Walton, 1999: 60). Ali drugače: iz »Če p, potem zelo verjetno q, q pa ne« deduk- tivno ne sledi sklep, da ne-p, saj potrebujemo dodatno informacijo o tem, kako verjeten bi bil q, če bi p bil neresničen (McGrew, 2014: 221). Walton takšno argumentativno shemo označi tudi kot ovrgljivo (angl. defeasible), sklep je samo (zaenkrat) sprejemljiv. V tej rekonstrukciji je kritičen pogojnik: »Če bi hipoteza p bila resnična, potem bi (zelo verjetno) našli dokazila za njeno resnico.« Če se tu izognemo zapletom, ki jih prinaša t. i. trivializacija, lahko kot dober približek ta pogoj opišemo tudi kot zahtevo, da je pogojna verjetnost dokazil glede na hipotezo (P(E|p)) "dovolj" vi- soka. Vzemimo sklepanje iz prvega odstavka tega članka. Kako bi ocenili sklepa- nje evolucionistov, da odsotnost pričakovanih dokazil za evolucijo šteje kot doka- zilo proti evoluciji? 1 ~ E (evolucija) 2 Evolucija > E (evolucija) 3 Torej, teorija o evoluciji je napačna. Ali je pogojnik (2) resničen? Kakšna je verjetnost, da najdemo vsa dokazila za vmesne člene, ki jih zahtevajo evolucionisti? Recimo fosilne ostanke kosti? Vlaž- no gozdnato okolje privede do razpada kosti, še preden je možna fosilizacija, zato je odsotnost kosti kot dokazil za evolucijo pričakovana. Pogojnik je neresničen, zato argument ni dober. Drugače je, denimo, s hipotezo o domnevnem obstoju Vulkana, planeta med Merkurjem in Soncem. Izčrpno iskanje ni dalo rezultatov, če pa bi planet obstajal, je zelo verjetno, da bi našli dokazila za njegov obstoj, za- Danilo Šuster 90 to sklepamo, da takšnega planeta ni. Podobno velja za sklepanje: »Ni dokazil, da je predor zaprt, zato lahko sklepamo, da je predor odprt.« Po avtoradiu poslušam obvestila o stanju cest in če bi bil tunel zaprt, bi to sporočili, pa niso (verjetnost obvestila glede na hipotezo je zelo visoka). Ali imamo zdaj odgovor na vprašanje, kdaj je odsotnost dokazil dokazilo odsot- nosti? Ponuja se naslednji odgovor. Sklepanje je dobro, kadar ne gre za neve- dnost, ampak za negativna dokazila ali sklepanje iz odsotnosti dokazil (angl. absent evidence reasoning), ki ga lahko rekonstruiramo kot plavzibilistični modus tollens. Oziroma »~E (p) šteje kot E (~p)«, kadar je sprejemljiv pogojnik »p > E(p).« Kriterij nas usmeri na pravo pot, a se mi še zdi vedno preveč enostaven. Naj bo hipoteza p teza, da je Marco Polo obiskal Kitajsko. Kot vemo, pa v svojih spisih ne omenja znamenitega Kitajskega zidu. Kakšna je verjetnost, da bi zid omenil, če bi Kitajsko zares obiskal? Zdi se precejšnja. Ali to pomeni, da je v tem primeru sklepanje ex silentio dobro, saj gre za vzorec: p > E (p) in ~E (p), torej ~p? Tudi če nismo zgodovinarji, oklevamo. Kakšno je najboljše pojasnilo, da zidu ni omenil? Morda lahko razložimo, zakaj pogojnik prav v tem primeru ni resničen, sklepanje pa slabo, podobno kot v primeru teorije o evoluciji. Pogojnika ne preso- jamo izolirano, ampak glede na celoto vseh dokazil, posebej pa glede na visoko začetno verjetnost naše hipoteze. Enostavni, čeprav plavzibilistični modus tollens zdaj vključuje tudi abdukcijo. Začetni premisi »~E (p)« moramo dodati premiso o tem, kaj je najboljše pojasnilo za odsotnost pričakovanih dokazil. Ponazoritev za- pletov s to shemo je tudi na začetku omenjeni čajnik, ali kot pravi Russell (1958) glede obstoja boga: Reči bi moral, da sem agnostik, ampak praktično gledano sem ateist. Mislim, da obstoj krščanskega Boga ni nič bolj verjeten kot obstoj bogov z Olimpa ali Valhalle. Naj to ponazorim še drugače: nihče ne more dokazati, da med Zemljo in Marsom ni kitajskega čajnika, ki kroži v eliptični orbiti, ampak nihče ne bo mislil, da bi to bilo dovolj verjetno, da bi to možnost upoštevali v praksi. Mislim, da je obstoj krščanskega Boga v enaki meri neverjeten. Recimo, da je čajnik tako majhen, da ga tudi najmočnejši teleskopi ne morejo od- kriti, ali pa ga prestavimo v orbito O med Neptunom in Plutonom. Očitno je, da želi Russell opozoriti na slabo sklepanje, ki bi želelo izpeljati obstoj takega čajni- ka: Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 91 Ni dokazil, da čajnika ni v orbiti O, torej (zelo verjetno) kroži po orbiti O. Po analogiji je zanj slabo teistično sklepanje: Ni dokazil, da Bog ne obstaja, torej Bog obstaja. Ali je problem v nesprejemljivem pogojniku: »Če čajnika ne bi bilo v orbiti O, potem bi imeli dokazila za njegovo odsotnost?« Ampak tu sploh niso odločilna kaka dokazila, boljše pojasnilo, zakaj je sklepanje slabo (in čajnika ni), je to, da je začetna verjetnost hipoteze o čajniku skorajda ničelna. Ne gre za razmislek o do- kazilih in naši sposobnosti, da jih detektiramo, ampak predhodni pripis verjetno- sti, kar izkorišča teist van Inwagen (2012) v svoji kritiki Russlove analogije. Ne gre za to, da bi morali biti prepričani, da čajnika ni, ker za njegov obstoj ni nobe- nih dokazil. Tak čajnik je od vsega začetka neverjeten glede na vsa posredna do- kazila, ki govorijo proti njemu (čisto drugače pa naj bilo s teistično hipotezo). V presoji sklepanj iz odsotnosti dokazil moramo očitno upoštevati tudi začetno verjetnost hipoteze (in njenega zanikanja). Sploh pa, kaj bi v primeru (a)teizma štelo kot dokazilo? Najgloblji spori so prav glede narave dokazil (Biblija, mistič- no doživetje, vpogled v najglobljo naravo in smisel vsega …). Tudi pri duhovih, ki tako radi nastopajo v učbenikih: ali nimate včasih čudnega občutka, da vas ne- kdo gleda? Primeri kažejo, da v presoji sklepanj iz odsotnosti dokazil nastopajo naslednji dejavniki: vrsta hipoteze, kakšna je njena začetna verjetnost; vrsta dokazil in njihova verjetnost (kaj bi štelo kot dokazilo za obstoj bo- ga? za obstoj duhov? za obstoj strun kot fizikalnih gradnikov realnosti?); povezava med dokazili in hipotezo, ki jo izraža pogojnik "p > E (p)" ali "P (E|p)" − kako verjetna je, da bomo našli dokazila, če je hipoteza resnična? Izognimo se tokrat UFO-logiji in teologiji ter vzemimo primer iz »trde« znanosti. Teorija superstrun velja za paradigmo v sodobni teoretski fiziki, za eno od najo- betavnejših teorij kvantne gravitacije, čeprav nima preverljivih posledic (opazlji- vih dokazil). Frank Tipler (2015: 65) zato trdi: ker zagovorniki teorije strun niso predlagali nobenega načina, kako eksperimentalno potrditi teorijo strun, bi morali teorijo upokojiti danes in to takoj! Sean Carroll (2015: 126) mu odgovarja: Moderna fizika zaobsega ideje, ki so daleč od vsakdanjega izkustva in vča- sih je zveza z eksperimentom v najboljšem primeru zelo slaba. /.../ Če nam teorija strun in teorija o multiverzumu pomagata razumeti svet, potem bo njuna sprejemljivost naraščala. Če se izkaže, da sta vendarle preveč nebu- lozni ali pa najdemo boljše teorije, se jima bomo odpovedali. Proces je morda nekoliko neurejen, toda narava je naš zadnji vodič. Tipler sklepa (v duhu Popperja): Ni dokazil glede teorije strun, zato jo zavrnemo. Carroll polemizira: kaj sploh šteje kot dokazilo? Kaj pa pojasnjevalne vrline? In Danilo Šuster 92 če ni boljših alternativ? Morda se z njegovim zagovorom ne strinjamo, ponazarja pa zapletenost presoje o sklepanjih iz odsotnih dokazil in varljivo enostavnost kri- terija, ki ga ponuja plavzibilistični modus tollens. Obetaven sodobni pristop predstavljajo bejzijanske teorije argumentacije, ki vse naštete dejavnike opremijo s števili (stopnjami verjetnosti) in potem predlagajo izračun, kako določiti verjetnost sklepa glede na dokazila. Takšno teorijo zago- varjata Hahn in Oaksford (2006) kot formalno obravnavo celotnega kataloga zmot. Zmotnost nekega vzorca je po njunem mnenju odvisna od stopenj verjetno- sti, ne pa od (logične ali zmotne) zgradbe argumenta. No, zdi pa se mi, da gre ta predlog na nek način proti duhu sodobne neformalne logike, kot pravi Walton (2008: 187): »Zelo težko je pripisati števila [vzročnim posplošitvam, ki reprezen- tirajo naše vsakdanje znanje] z neko statistično natančnostjo in zavajajoče je, če potem izračunamo izide na osnovi bejzijanskih domnev, s katerimi modeliramo logično sklepanje.« Bliže mi je stališče, da veliki kuharji ne sledijo receptom (na- tančno določene količine, npr. 150 g kisle smetane in 20 ml ruma), ampak se opi- rajo na dobro presojo. Vsekakor gre za zanimiv predlog (vse dejavnike v presoji sklepanj iz negativnih dokazil sem opisoval z verjetnostmi), ki presega domet te- ga sestavka. Bejzijanski pristop zelo uspešno predstavi zemljevid terena sklepanj iz odsotnosti dokazil, četudi se strinjamo s starim izrekom LaPlaca, da »teorija verjetnosti na koncu ni nič drugega kot zdravi razum, reduciran na kalkul.« 7. Za konec še zadnji vzorec: primeri, v katerih odsotnost dokazil pomeni samo manjkajoča dokazila. Glede na razlikovanje med notranjo in zunanjo negacijo »~E (p)« beleži popolno »praznino« glede dokazil, »čisto« nevednost. Vzemimo spet uganko sholastikov: Nihče ni nikdar zares dokazal, da je število zvezd v vesolju liho. Torej je število zvezd v vesolju sodo. Ampak z enako upravičenostjo lahko »sklepamo«: Nihče ni nikdar zares dokazal, da je število zvezd v vesolju sodo. Torej je število zvezd v vesolju liho. Po sklepanju iz nevednosti bi morali hkrati verjeti (ali vsaj imeti dobre razloge), da p in ne-p. To je nesmisel, število ne more biti obenem liho in sodo. Odsotnost dokazil tu pomeni, da nimamo dovolj podatkov za presojo. Nevednosti ne more- mo čudežno spremeniti v neko pozitivno vednost, pravi epistemski odnos je v tem primeru agnosticizem (vzdržanje sodbe). Podobno velja za Goldbachovo domne- vo v matematiki: »Vsako sodo število, večje od dve, lahko izrazimo kot vsoto dveh praštevil.« Domneva je preverjena in potrjena za ogromno števil (menda tja do 4 × 1018), ni pa dokazana za vsa soda števila in v matematiki štejejo samo do- Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 93 kazi. Ni dokaza, da je, torej ni? Ni dokaza, da ni, torej je? Nevednost tu nima vpliva na evidencialni status hipoteze in narekuje agnosticizem, ne pa zagovor ene od strani. Pa lahko ima takšna oblika kljub temu kako probativno moč ali pa je vedno zmotna, kot meni Adler? Spomnimo se še enkrat teoretske dileme (Boudry et al. 2015): če gre za očitne pomanjkljivosti v sklepanju, potem zmote v »živi« argu- mentaciji redko srečamo v čisti obliki. Če pa zajamemo dejanska sklepanja, po- tem etiketiranje izgubi normativno moč, saj ni res, da so vsi nastopi takšnih vzor- cev zmotni. Adler (2002: 103) zmoto ad ignorantiam ponazarja s slavnim filmom Dvanajst jeznih mož (Sydney Lumet 1957), v katerem dvanajst porotnikov spre- jema odločitev o krivdi mladeniča, ki je obtožen, da je z nožem ubil svojega oče- ta. Ker želijo čimprej končati sojenje, sploh ne pride do razprave, ampak kar gla- sujejo. Enajst od dvanajstih porotnikov mladeniča takoj razglasi za krivega, osam- ljeni osmi porotnik (igra ga Henry Fonda) pa opozori: »Vzemimo, da se morda motimo (angl. supposing we’re wrong).« Drugi porotnik mu ogorčeno oporeka: »Vzemimo, da se motimo? Vzemimo, da bi se tale zgradba zrušila na mojo glavo! Privzameš lahko karkoli.« Vendar so zdaj prisiljeni, da začnejo o primeru raz- pravljati, pregledajo in predebatirajo vsa dokazila. Drug za drugim spreminjajo svojo odločitev in se na koncu soglasno odločijo, da obstaja upravičen dvom v krivdo, zato mladeniča oprostijo. V enoglasnem (kritiškem in gledalskem) občudovanju filma in pogumnega porot- nika izstopa Adler, ki je zaradi spoznavno-teoretskih razlogov na strani dogmat- skega drugega porotnika. Adlerja moti prav načelna »odprtost«, ki jo kaže osmi porotnik, saj se prvo tretjino filma opira samo na golo možnost, ki je ne podpre z nikakršnimi dokazili. Takšno nesmotrno odprtost je po njegovem izpričal tudi no- vinar, ko je poročal o konferenci, ki je leta 1992 potekala na sloviti MIT, tema pa so bile domnevne ugrabitve ameriških državljanov s strani Nezemljanov. Novinar poroča, kako se je njegov odnos do tega fenomena spremenil (Adler, 2002: 104): Nič več ne mislim, da gre za šalo. To ne pomeni, da sem zdaj prepričan, da so NLP-ji in ugrabitve resnični (angl. real) – resnični v smislu stvarnosti fizikalnih zakonov univerzuma kot jih poznamo, ampak prej to, da čutim, da se dogaja nekaj zelo skrivnostnega /... / ne morem več avtomatsko zavr- niti možnosti, da to, kar se dogaja, ni natanko tisto, kar žrtve pravijo, da se jim dogaja. Kot pravi astronom z univerze v Bostonu, Michael Papagian- nis, “Odsotnost dokazil ni dokazilo odsotnosti.” Danilo Šuster 94 Adler (2002: 105) razbere naslednjo zgradbo: 1) Nihče še ni dokazal (ovrgel), da p. 2) Torej, mogoče je, da je p resničen. 3) Torej, imamo razlog, da ne zavrnemo p kot neresničnega. 4) Če imamo razlog, da ne zavrnemo p kot neresničnega, potem moramo biti odprtega duha glede preiskave resnice p. 5) Torej, biti moramo odprtega duha glede preiskave resnice p. 6) Če moramo biti odprtega duha glede preiskave resnice p, potem je ra- zumno (dopustno) biti prepričan, da p. 7) Torej, razumno (dopustno) je biti prepričan, da p. Sklepanja »Nihče še ni zavrnil p, torej je dopustno biti prepričan, da p« so zares pogosta pri zagovornikih dvomljivih bitnosti in mejnih pojavov. Adler se nad njimi zgraža in opozarja na dva smisla »možnosti«. V šibkem smislu je hipoteza možna, kadar je združljiva z našimi dokazili (ni nemogoče, da gre za ugrabitve). V krepkem smislu pa je nekaj možno, kadar gre za resno možnost, nekaj, do česar naj ne bi gojili nejevere in kar je vredno preučevanja. Za možnost, do katere smo odprti, zahtevamo neko podporo, gola odsotnost nasprotnih dokazil še ne more bi- ti razlog, da jo upoštevamo. Jasno je, da je hipoteza o ugrabitvah možna v prvem, šibkem smislu. Toda »odprtost« zahteva po njegovem mnenju krepki smisel mož- nosti. Samo v tem primeru imamo razlog, da imamo poročila o ugrabitvah za vsaj prima faciae kredibilna in vredna preučevanja, nekaj, na kar se izplača staviti (prim. Šuster, 2019: 120). Najprej opazimo, da je zgradba sklepanja, ki jo ponuja Adler, precej zapletena, daleč od enostavnega »Ni dokazil, da ne-p, torej p.« S tem se Adler zares izogne prvemu rogu dileme zmot: poenostavljenim vzorcem, ki živijo samo v učbenikih kritičnega mišljenja. Toda, ali gre za obliko, ki je vedno zmotna? Osmi porotnik je danes primer nekonformista, ki opozarja na epistemske vrednote različnosti mnenj: spodbuda za divergentno mišljenje o dokazilih in njegovo vrednost za kvaliteto sprejemanja odločitev (Nemeth, 2018: 112). Ali nas primeri raznih »žvi- žgačev« ne vodijo do razmisleka tipa: »Nobenih dokazil ni, da se vlade ne vtikajo v zbirke osebnih podatkov na spletu, torej bodimo odprti do te možnosti?« Adler bi lahko ugovarjal: tu gre vendar za resno možnost, za katero zahtevamo (in ima- mo) neko podporo, gola odsotnost nasprotnih dokazil še ne more biti razlog, da jo upoštevamo. Ampak zdi se mi, da razlika med resno možnostjo in golo možnostjo ni tako jasna in natančna, kot meni Adler. Mislim, da gre za tipično dilemo v teoriji vrlin: kot bi rekel Aristotel, ne preveč in ne premalo. Odprtost duha (angl. open-mindedness), iskanje informacij in upošte- vanje različnih možnosti je vrlina. Ampak, kot pravi Chesterton, že prav, da smo Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 95 odprtega duha, a spet ne toliko, da nam pri tem možgani zletijo ven.2 Na drugi strani skale je dogmatizem (angl. close-mindedness), aroganca, ignoriranje mož- nosti, s katerimi se ne strinjamo. Morda je to način, kako se s pomočjo sodobne epistemologije vrlin lotiti razlikovanja med dobrimi in slabimi oblikami sklepanj iz nevednosti. Kadar v sklepanju manifestiramo epistemske vrline: marljivost (ak- tivno iskanje dokazil, testiranje, raziskava) in odprtost duha, potem gre za dobra sklepanja. Pri tem pa se ne opiramo samo na lastno epistemsko »delo«, do nekate- rih spoznanj smo enostavno upravičeni kot člani epistemske skupnosti, kjer so drugi opravili ustrezno delo. Zato lahko sprejmemo, da je začetna verjetnost neke hipoteze nizka in se opremo na razpršeno bazo dokazil proti njej (naše najboljše teorije o svetu). Če pa sklepanje temelji na epistemskih hibah: lenobi, aroganci, preveliki drznosti …, potem gre za slabo obliko. Tudi v primeru, ko ne gre za le- nobo, saj dokazila aktivno iščemo, a jih ne moremo najti (število zvezd, Goldba- chova hipoteza …), zagrešimo napako, če drzno sklepamo na določen sklep, na- mesto, da bi se sodbe vzdržali. Če sklenem: čeprav je plavzibilistični modus tollens dober kriterij presoje, pa se mi zdi, da enostavne demarkacije, v smislu gumba vklop/izklop (dober/slab), v živi argumentaciji ni. Prej gre za drsni gumb od slabih do dobrih, pri katerem mo- ramo v presoji upoštevati več dejavnikov, logičnih in epistemoloških, dialektičnih in normativnih. Razprava o sklepanju iz odsotnosti dokazil s tem dobro ponazarja tipične dileme sodobne neformalne logike. Lack of Evidence Reasoning Lack of evidence reasoning (traditional ad ignorantiam) covers three global patterns: (i) dialectical – burden of proof; (ii) epistemic – negative evidence; (iii) epistemic – »pure« absence of evidence with respect to a certain proposition. The evaluaiton of the first pattern depends on an interplay of epistemic, pragmatic and normative considerations which include the assesment of risk associated with our choices. A difference between (ii) and (iii) can roughly be modelled with the help of a distinciotn between external and internal negation. Absence of evidence sometimes counts as evidence of absence or negative evidence (internal negation), and sometimes as »pure« ignorance with respect to a certain propostion (external negation). A plusibilistic modus tollens, proposed by Walton offers a good reconstruction, but more factors have to be considered in telling apart good arguments from bad. I briefly mention the criterion suggested by virtue epistemology: when we in our reasoning manifest epistemic vritues (epistemic dilligence, active search for evidence, open-mindedness), the pattern is good. When we manifest epistemic vices: laziness, arrogance, boldness, close-mindedness, the pattern is bad. Keywords: ad ignorantiam, burden of proof, negative evidence, external and internal negation, virtue epistemology. 2 “Do not be so open-minded that your brains fall out.” Danilo Šuster 96 Literatura Adler, J. (1998). "Arguing from Ignorance." V Argumentation and Rhetoric: Proceedings of the Second OSSA Conference. St. Catherines, Ontario, OSSA. Adler, J.( 2002). Belief’s Own Ethics. Cambridge: The MIT Press. Baronett, S. (2016). Logic (3rd.). Oxford: Oxford University Press. Boudry, M., Pigliucci, M. (2014). "Prove it! The Burden of Proof Game in Science vs. Pseudoscience Disputes." Philosophia 42, str. 487–502. Boudry, M., Pigliucci, M., in Paglieri, F. (2015). "The fake, the flimsy, and the fallacious: Demarcating arguments in real life." Argumentation 29, str. 431−456. Bregant, J. in Vezjak, B. (2007). Zmote in napake v argumentaciji: vodič po slabi argumentaciji v družbenem vsakdanu. Maribor: Subkulturni azil. Carroll, S. (2014). »Falsifiability.« V Brockman, J. (ur.), This Idea Must Die - Scientific Theories that are Blocking Progress. New York: Harper. Cheng, E. (2018). The Art of Logic in an Illogical World. New York: Basic Books. Copi, I. M., Cohen, C., McMahon. K. (2014). Introduction to Logic (14th.). Harlow: Pearson. Cummings, L. (2015). Reasoning and Public Health: New Ways of Coping with Uncertainty. Springer. Damer, T. E. (2009). Attacking Faulty Reasoning (6th.). Wadsworth. Descartes, R. 2004. Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica. Eemeren, F. H. van, Grootendorst, R. (2004). A Systematic Theory of Argumentation. Cambridge: Cambridge University Press. Hahn, U., Oaksford, M. (2007). "The Burden of Proof and Its Role in Argumentation." Argumentation 21, str. 39–61. Hahn, U., Oaksford, M. (2006)." A Bayesian Approach to Informal Argument Fallacies." Synthese 152, str. 207–236. Hansen, H. V., (2011). “Are there methods of informal logic?” V Zenker, F. (ur.), Argumentation: Community and Cognition, Proceedings of the 9th Conference of the Ontario Society for the Study of Argumentation. Windsor: CRRAR. Harman, G. (1986). Change in View. Cambridge, Massachusetts: The MIT Press. Hinton, M. (2018)."On Arguments from Ignorance." Informal Logic 38, No. 2 (2018), str. 184−212. Hurley, P. J. (2015). A Concise Introduction to Logic (12th.). Stamford: Cengage Learning. Sklepanja iz odsotnosti dokazil AnαliZA 02 2019 97 van Inwagen, P. (2012). »Russell's China Teapot«. V Łukasiewicz, D., Pouivet, R. (ur.). The Right to Believe: Perspectives in Religious Epistemology. Frankfurt: Ontos Verlag, str. 11−26. Johnson, R. H. in Blair, J. A. (1987). Logical Self-defense. Toronto, New York: McGraw-Hill Ryerson. Krabbe, E.C.W. (1995). »Appeal to Ignorance.« V Hansen, H.V. in Pinto, R. C. (ur). Fallacies: Classical and Contemporary Readings. University Park, PA: The Pennsylvania State University Press, str. 251−265. Levin , M. (1997). Why race matters: race differences and what they mean. Praeger Publishers. Locke, J. (1924). O človeškem razumu. Ljubljana: Slovenska Šolska Matica. McGrew, T. (2014). »The Argument from Silence.« Acta Analytica 29, str. 215– 228. Moore, N. M. in Parker, R. (2015). Critical Thinking (11th.). Chico: California State University. Nemeth, C. (2018). In Defense of Troublemakers. New York: Basic Books. Robinson, R. (1971). »Arguing from Ignorance.« The Philosophical Quarterly 21, str. 97−108. Russell, B. (1958). "Letter to Mr Major." V Dear Bertrand Russell: A Selection of his Correspondence with the General Public, 1950–1968. London: Allen & Unwin, 1969. Schopenhauer, A. (2008). Die Kunst, Recht zu behalten. Megaphone eBooks 2008. Dostopno na: http://www.wendelberger.com/downloads/Schopenhauer_DE.pdf [23. 1. 2020] Šuster, D. (2015). Moč argumenta: neformalna logika v teoriji in praksi. Maribor: Aristej. Šuster, D. 2019. Kaj delajo filozofi? Maribor: KCM. Tindale, W. C. (2007). Fallacies and Argument Appraisal. Cambridge: Cambridge University Press. Tipler, F. (2014). »String Theory.« V Brockman, J. (ur.), This Idea Must Die - Scientific Theories that are Blocking Progress. New York: Harper. Tuzet, G. (2015). »On the Absence of Evidence.« V Bustamante, T., Dahlman, C. (ur.), Argumentation Types and Fallacies in Legal Argumentation. Springer, str. 37−51. Danilo Šuster 98 van Vleet, E. J. (2011). Informal Logical Fallacies. University Press of America. Walton, D. (1995). A Pragmatic Theory of Fallacy. Tuscaloosa: University of Alabama Press. Walton, D. N. (1996). Arguments from Ignorance. University Park: Pennsylvania State University Press. Walton, D. (1999). »Profiles of dialogue for evaluating arguments from ignorance.« Argumentation 13, str. 53−71. Walton, D. (2008). Informal logic: A Pragmatic Approach (2nd.). Cambridge: Cambridge University Press. Walton, D. (2014). Burden of Proof, Presumption and Argumentation. Cambridge: Cambridge University Press. Woods, J. (2013). Errors of Reasoning: Naturalizing the Logic of Inference. London: College Publications.