78 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 79Manj znani raki Slovenije • ZoologijaZoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije Anton Brancelj Raki so pomembna skupina živali v različ- nih življenjskih prostorih (habitatih). Po- seljujejo tako kopenske kot sladkovodne in morske življenjske prostore, bodisi na po- vršju ali v podzemlju. Zato so primerljivi žuželkam, ki pa živijo le v kopenskih in sladkovodnih okoljih, medtem ko jih je v morskem okolju le za vzorec. Raki v celinskih vodah – nekaj splošnih podatkov V celinskih površinskih vodah, tukaj so mi- šljena tako sladkovodna kot slana oziroma z minerali bogata vodna telesa, živijo številni predstavniki rakov. Predstavniki nekaterih skupin merijo v dolžino od nekaj desetink milimetra do največ dveh milimetrov. Ta- ki so dvoklopniki (Ostracoda), vodne bolhe (Cladocera) in ceponožci (Copepoda). Na nasprotni strani so največji predstavniki iz skupine deseteronožcev (Decapoda), ki do- segajo dolžine od nekaj centimetrov pa vse do dvajset centimetrov, izjemoma celo več. Medtem ko je za manjše vrste potrebna po- sebna oprema za nabiranje (goste mreže) in opazovanje (lupe in mikroskopi), pa so večje vrste bolj opazne in si jih lahko ogleduje- mo s prostimi očmi in jih zbiramo z roko ali z vršami, ki vsebujejo vabe (najpogo- steje usmrajeno meso). Poleg naštetih sku- pin živijo v celinskih vodah še predstavniki nekaterih drugih skupin, ki imajo pogosto manjše število vrst. Vendar bi njihov pregled presegel okvir tega članka. V Sloveniji živijo v površinskih vodah pred- stavniki treh oziroma, kot bo predstavljeno v nadaljevanju, štirih skupin, ki so dovolj veliki, da jih lahko razmeroma hitro opa- zimo s prostimi očmi. To so predstavniki enakonožcev (Isopoda), ki lahko dosežejo dolžino nekaj čez centimeter. Najbolj znani so vodni oslički (Asellus aquaticus Linnaeus, 1758), ki z nekaj podvrstami naseljujejo tudi podzemne vode. Druga skupina podobnih telesnih velikosti so postranice (Amphipo- da) s splošno razširjeno vrsto potočno po- stranico (Gammarus fossarum Koch, 1835). Tej dela družbo še nekaj vrst, ki pa so bolj krajevno razširjene. Tretja skupina so potoč- ni raki (Decapoda), ki so zastopani s tremi domorodnimi (avtohtonimi) vrstami, in sicer so to potočni rak ali jelševec (Astacus astacus Linnaeus, 1758), koščak (Austropotamobius torrentium (Schrank, 1803)) in primorski koščak (Austropotamobius pallipes (Lereboul- let, 1858)). V zadnjem času jim delajo druž- bo tudi invazivne tujerodne vrste, med ka- terimi je bolj razširjen signalni rak (Pacifa- stacus leniusculus (Dana, 1852)), medtem ko so vrste ozkoškarjevec (Astacus leptodactylus (Eschscholtz, 1823)), rdečeškarjevec (Che- rax quadricarinatus (von Martens, 1868)), rak trnavec (Orconectes limosus (Rafinesque, 1817)), močvirski škarjar (Procambarus clar- kii (Girard, 1852)) ter marmornati škarjar (Procambarus fallax (Hagen, 1870)) pri nas (za zdaj) še bolj krajevno omejene. Škrgonožci – splošna predstavitev Četrta skupina, katerih predstavniki so cen- timetrskih velikosti in jih najdemo tudi v Sloveniji, so škrgonožci (Anostraca). Veči- noma so veliki od šest milimetrov do dva centimetra in pol, pravi orjak med njimi pa je vrsta iz zahodne Kanade in Združenih držav Amerike, katere samice lahko zrastejo do osem centimetrov. Vrsta je znana tudi iz Evrope, a so njeni primerki manjši. Po tele- sni zgradbi spadajo med najbolj primitivne rake, njihovi predniki pa so se pojavili že v ordoviciju, to je pred 450 milijoni let. Danes je opisanih nekaj čez tristo vrst škr- gonožcev, od tega okoli sto vrst iz Paleark- tike, to je ozemlja med Severno Afriko na jugu, Grenlandijo na severu, Portugalsko na zahodu ter polotokom Kamčatka na vzhodu Rusije, območje pa vključuje tudi Kitajsko, Tibet in Japonsko. Živijo v zelo različnih življenjskih prosto- rih: v mlakah ob robu ledenikov v Arktiki in na Antarktiki, v visokogorskih mlakah z raztopljeno snežnico, v presihajočih mlakah zmernih podnebnih območij, v majhnih ob- časnih sladkovodnih kotanjah sredi puščav, napolnjenih z deževnico, v kotanjah oziro- ma solinah tik ob morju ali kotanjah sredi puščav, ki so napolnjene z zelo slano vodo (slanost vode je lahko tudi več kot sto pro- milov, kar učinkovito izloča plenilce). Sku- pina kaže zelo široko ekološko plastičnost, vendar v vsakem od teh okolij živijo le zelo prilagojene vrste. Prav zaradi tega je pribli- žno četrtina vrst opisanih le z enega, to je klasičnega nahajališča, zlasti tiste iz pušča- vskih okolij. Kljub včasih, z našega vidika, neugodnim okoljem je zanje značilno, da se vedno pojavljajo množično, kar je zlasti očitno proti koncu sezone, ko začnejo vodne kotanje presihati in se populacija nagnete le na zelo majhnem prostoru. Včasih se to meri v nekaj litrih, včasih v nekaj kubičnih metrih, kjer se gnete nekaj tisoč ali celo mi- lijonov osebkov. Izstopajo zlasti predstavniki morskega rodu Artemia (solinski rakec), ki so zelo pomembni v akvaristiki in ribogoj- stvu, saj so njihove larve in odrasle živali pomemben vir hrane za ribje mladice, pa tudi druge rake. Po ocenah v svetu porabi- jo nekaj tisoč ton njihovih jajc in odraslih živali, ki jih pridelujejo v posebnih gojitve- nih bazenih v zelo slanih celinskih jezerih v Združenih državah Amerike, na Kitajskem, v Iranu in še kje drugod. Medtem ko jajca prevažajo do porabnikov v posušeni obliki, odrasle živali zamrznejo (slika 1). Za vse življenjske prostore, ki jih poseljuje- jo škrgonožci, je značilno, da v njih ni rib, lahko pa so pupki. Ribe, ki so dobri plaval- ci, rakce namreč zlahka ulovijo in tako hi- tro iztrebijo populacijo, medtem ko so pupki slabši plavalci in ne posegajo znatno v nji- hovo populacijo. Izjema so le solinski rakci, ki lahko preživijo v prisotnosti rib solinark (Aphanius fasciatus (Valenciennes, 1821)), ki pa so slabe plavalke in se večinoma zadržu- jejo le na dnu, zato so po vedênju podobne pupkom. Predstavniki škrgonožcev so zelo nežne ži- vali in nimajo oklepa, značilnega za rake. Ob opazovanju v naravi bolj spominjajo na puhaste »zverinice«, ki počasi plavajo po mlakah (slika 2). Ena od njihovih značilno- sti je, da vedno plavajo s trebuhom navzgor, pogosto tik pod vodno površino. Hranijo se Slika 1: Gojenje škrgonožcev (Artemia sp., solinski rakec) za prehrano rib in drugih rakov v slanih bazenih blizu mesta Redwood City v Kaliforniji v Združenih državah Amerike. Različni odtenki rdeče barve so posledica množice solinskih rakcev. Vir: svetovni splet. 78 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 79Manj znani raki Slovenije • ZoologijaZoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije Anton Brancelj Raki so pomembna skupina živali v različ- nih življenjskih prostorih (habitatih). Po- seljujejo tako kopenske kot sladkovodne in morske življenjske prostore, bodisi na po- vršju ali v podzemlju. Zato so primerljivi žuželkam, ki pa živijo le v kopenskih in sladkovodnih okoljih, medtem ko jih je v morskem okolju le za vzorec. Raki v celinskih vodah – nekaj splošnih podatkov V celinskih površinskih vodah, tukaj so mi- šljena tako sladkovodna kot slana oziroma z minerali bogata vodna telesa, živijo številni predstavniki rakov. Predstavniki nekaterih skupin merijo v dolžino od nekaj desetink milimetra do največ dveh milimetrov. Ta- ki so dvoklopniki (Ostracoda), vodne bolhe (Cladocera) in ceponožci (Copepoda). Na nasprotni strani so največji predstavniki iz skupine deseteronožcev (Decapoda), ki do- segajo dolžine od nekaj centimetrov pa vse do dvajset centimetrov, izjemoma celo več. Medtem ko je za manjše vrste potrebna po- sebna oprema za nabiranje (goste mreže) in opazovanje (lupe in mikroskopi), pa so večje vrste bolj opazne in si jih lahko ogleduje- mo s prostimi očmi in jih zbiramo z roko ali z vršami, ki vsebujejo vabe (najpogo- steje usmrajeno meso). Poleg naštetih sku- pin živijo v celinskih vodah še predstavniki nekaterih drugih skupin, ki imajo pogosto manjše število vrst. Vendar bi njihov pregled presegel okvir tega članka. V Sloveniji živijo v površinskih vodah pred- stavniki treh oziroma, kot bo predstavljeno v nadaljevanju, štirih skupin, ki so dovolj veliki, da jih lahko razmeroma hitro opa- zimo s prostimi očmi. To so predstavniki enakonožcev (Isopoda), ki lahko dosežejo dolžino nekaj čez centimeter. Najbolj znani so vodni oslički (Asellus aquaticus Linnaeus, 1758), ki z nekaj podvrstami naseljujejo tudi podzemne vode. Druga skupina podobnih telesnih velikosti so postranice (Amphipo- da) s splošno razširjeno vrsto potočno po- stranico (Gammarus fossarum Koch, 1835). Tej dela družbo še nekaj vrst, ki pa so bolj krajevno razširjene. Tretja skupina so potoč- ni raki (Decapoda), ki so zastopani s tremi domorodnimi (avtohtonimi) vrstami, in sicer so to potočni rak ali jelševec (Astacus astacus Linnaeus, 1758), koščak (Austropotamobius torrentium (Schrank, 1803)) in primorski koščak (Austropotamobius pallipes (Lereboul- let, 1858)). V zadnjem času jim delajo druž- bo tudi invazivne tujerodne vrste, med ka- terimi je bolj razširjen signalni rak (Pacifa- stacus leniusculus (Dana, 1852)), medtem ko so vrste ozkoškarjevec (Astacus leptodactylus (Eschscholtz, 1823)), rdečeškarjevec (Che- rax quadricarinatus (von Martens, 1868)), rak trnavec (Orconectes limosus (Rafinesque, 1817)), močvirski škarjar (Procambarus clar- kii (Girard, 1852)) ter marmornati škarjar (Procambarus fallax (Hagen, 1870)) pri nas (za zdaj) še bolj krajevno omejene. Škrgonožci – splošna predstavitev Četrta skupina, katerih predstavniki so cen- timetrskih velikosti in jih najdemo tudi v Sloveniji, so škrgonožci (Anostraca). Veči- noma so veliki od šest milimetrov do dva centimetra in pol, pravi orjak med njimi pa je vrsta iz zahodne Kanade in Združenih držav Amerike, katere samice lahko zrastejo do osem centimetrov. Vrsta je znana tudi iz Evrope, a so njeni primerki manjši. Po tele- sni zgradbi spadajo med najbolj primitivne rake, njihovi predniki pa so se pojavili že v ordoviciju, to je pred 450 milijoni let. Danes je opisanih nekaj čez tristo vrst škr- gonožcev, od tega okoli sto vrst iz Paleark- tike, to je ozemlja med Severno Afriko na jugu, Grenlandijo na severu, Portugalsko na zahodu ter polotokom Kamčatka na vzhodu Rusije, območje pa vključuje tudi Kitajsko, Tibet in Japonsko. Živijo v zelo različnih življenjskih prosto- rih: v mlakah ob robu ledenikov v Arktiki in na Antarktiki, v visokogorskih mlakah z raztopljeno snežnico, v presihajočih mlakah zmernih podnebnih območij, v majhnih ob- časnih sladkovodnih kotanjah sredi puščav, napolnjenih z deževnico, v kotanjah oziro- ma solinah tik ob morju ali kotanjah sredi puščav, ki so napolnjene z zelo slano vodo (slanost vode je lahko tudi več kot sto pro- milov, kar učinkovito izloča plenilce). Sku- pina kaže zelo široko ekološko plastičnost, vendar v vsakem od teh okolij živijo le zelo prilagojene vrste. Prav zaradi tega je pribli- žno četrtina vrst opisanih le z enega, to je klasičnega nahajališča, zlasti tiste iz pušča- vskih okolij. Kljub včasih, z našega vidika, neugodnim okoljem je zanje značilno, da se vedno pojavljajo množično, kar je zlasti očitno proti koncu sezone, ko začnejo vodne kotanje presihati in se populacija nagnete le na zelo majhnem prostoru. Včasih se to meri v nekaj litrih, včasih v nekaj kubičnih metrih, kjer se gnete nekaj tisoč ali celo mi- lijonov osebkov. Izstopajo zlasti predstavniki morskega rodu Artemia (solinski rakec), ki so zelo pomembni v akvaristiki in ribogoj- stvu, saj so njihove larve in odrasle živali pomemben vir hrane za ribje mladice, pa tudi druge rake. Po ocenah v svetu porabi- jo nekaj tisoč ton njihovih jajc in odraslih živali, ki jih pridelujejo v posebnih gojitve- nih bazenih v zelo slanih celinskih jezerih v Združenih državah Amerike, na Kitajskem, v Iranu in še kje drugod. Medtem ko jajca prevažajo do porabnikov v posušeni obliki, odrasle živali zamrznejo (slika 1). Za vse življenjske prostore, ki jih poseljuje- jo škrgonožci, je značilno, da v njih ni rib, lahko pa so pupki. Ribe, ki so dobri plaval- ci, rakce namreč zlahka ulovijo in tako hi- tro iztrebijo populacijo, medtem ko so pupki slabši plavalci in ne posegajo znatno v nji- hovo populacijo. Izjema so le solinski rakci, ki lahko preživijo v prisotnosti rib solinark (Aphanius fasciatus (Valenciennes, 1821)), ki pa so slabe plavalke in se večinoma zadržu- jejo le na dnu, zato so po vedênju podobne pupkom. Predstavniki škrgonožcev so zelo nežne ži- vali in nimajo oklepa, značilnega za rake. Ob opazovanju v naravi bolj spominjajo na puhaste »zverinice«, ki počasi plavajo po mlakah (slika 2). Ena od njihovih značilno- sti je, da vedno plavajo s trebuhom navzgor, pogosto tik pod vodno površino. Hranijo se Slika 1: Gojenje škrgonožcev (Artemia sp., solinski rakec) za prehrano rib in drugih rakov v slanih bazenih blizu mesta Redwood City v Kaliforniji v Združenih državah Amerike. Različni odtenki rdeče barve so posledica množice solinskih rakcev. Vir: svetovni splet. 80 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 81Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija s precejanjem vode. V njej so alge ali organ- ski delci, ki jih tja zanese veter. Nekatere večje vrste so tudi plenilci, ki se lotijo svojih sostanovalcev, kot so kotačniki, mlade vo- dne bolhe in ceponožci ali celo njihovi la- stni potomci. Njihov razvoj, od jajca do odrasle živali in odlaganja jajc, je zelo hiter, saj so odvisni od kratkotrajnih luž oziroma mlak. Te lah- ko presahnejo že po kratkem času, v nekaj dneh ali največ tednih, kar je pogosto zla- sti v puščavah. Raziskave populacije škr- gonožcev na presihajočem kraškem jezeru Petelinjsko jezero pri Pivki so razkrile, da se tam njihov razvojni krog konča v enem mesecu, ko se jezero za kratek čas napolni z vodo (slika 3). Približno pet dni po tem, ko se je jezero napolnilo z vodo (17. aprila leta 1998, tem- peratura vode okoli 8 stopinj Celzija), so se iz jajc izlegle ličinke (oziroma naupliji), ki so po dveh tednih po nekaj levitvah dosegli stopnjo neodraslih osebkov, še teden dni kasneje pa so se že pojavile odrasle živali (spol- no zrele; temperatura vode okoli 15 stopinj Celzija). Na začetku so prevladovali spol- no zreli samci, medtem ko so bile samice z razvojem neko- liko v zaostanku in so spolno dozorele dan ali dva kasneje. Pojav, da se najprej pojavijo v populaciji spolno zreli samci, je znan tudi pri planktonskih ceponožcih, saj to omogo- či zelo hitro oploditev, nato sledi tvorba jajc in s tem na- daljevanje vrste. Že čez nekaj dni (8. maja leta 1998) so bile v jezeru množično prisotne samice z jajci, ki so imele v jajčni vrečki od dvajset do tri- deset jajc in so jih neprestano odlagale v vodo. Samo teden dni kasneje pa je bilo jezero ponovno suho. Slika 2: Populacija škrgonožcev v majhni mlaki na Petelinjskem jezeru pri Slovenski vasi tik pred izsušitvijo. Foto: Anton Brancelj. Slika 3: Zgoraj panorama Petelinjskega jezera ob visoki vodi, na sredini ob srednji vodi in spodaj tik pred presušitvijo. Foto: Anton Brancelj. 80 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 81Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija s precejanjem vode. V njej so alge ali organ- ski delci, ki jih tja zanese veter. Nekatere večje vrste so tudi plenilci, ki se lotijo svojih sostanovalcev, kot so kotačniki, mlade vo- dne bolhe in ceponožci ali celo njihovi la- stni potomci. Njihov razvoj, od jajca do odrasle živali in odlaganja jajc, je zelo hiter, saj so odvisni od kratkotrajnih luž oziroma mlak. Te lah- ko presahnejo že po kratkem času, v nekaj dneh ali največ tednih, kar je pogosto zla- sti v puščavah. Raziskave populacije škr- gonožcev na presihajočem kraškem jezeru Petelinjsko jezero pri Pivki so razkrile, da se tam njihov razvojni krog konča v enem mesecu, ko se jezero za kratek čas napolni z vodo (slika 3). Približno pet dni po tem, ko se je jezero napolnilo z vodo (17. aprila leta 1998, tem- peratura vode okoli 8 stopinj Celzija), so se iz jajc izlegle ličinke (oziroma naupliji), ki so po dveh tednih po nekaj levitvah dosegli stopnjo neodraslih osebkov, še teden dni kasneje pa so se že pojavile odrasle živali (spol- no zrele; temperatura vode okoli 15 stopinj Celzija). Na začetku so prevladovali spol- no zreli samci, medtem ko so bile samice z razvojem neko- liko v zaostanku in so spolno dozorele dan ali dva kasneje. Pojav, da se najprej pojavijo v populaciji spolno zreli samci, je znan tudi pri planktonskih ceponožcih, saj to omogo- či zelo hitro oploditev, nato sledi tvorba jajc in s tem na- daljevanje vrste. Že čez nekaj dni (8. maja leta 1998) so bile v jezeru množično prisotne samice z jajci, ki so imele v jajčni vrečki od dvajset do tri- deset jajc in so jih neprestano odlagale v vodo. Samo teden dni kasneje pa je bilo jezero ponovno suho. Slika 2: Populacija škrgonožcev v majhni mlaki na Petelinjskem jezeru pri Slovenski vasi tik pred izsušitvijo. Foto: Anton Brancelj. Slika 3: Zgoraj panorama Petelinjskega jezera ob visoki vodi, na sredini ob srednji vodi in spodaj tik pred presušitvijo. Foto: Anton Brancelj. 82 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 83Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija V visokogorski mlaki pod Studorjem so bili odrasli osebki škrgonožcev prisotni v mlaki, obsijani s soncem, v katero so še moleli je- ziki snežišča z bližnjih pobočij (temperatura vode nekoliko nad 0 stopinj Celzija). Žal zaradi odmaknjenosti mlake nismo sledili populacijski dinamiki, je pa bilo po sledovih višine vode v blatu na dnu mlake očitno, da se mlaka zelo hitro izsuši, ko sneg na okoli- ških pobočjih skopni. O množici poginulih rakcev v Petelinjskem jezeru vsako leto priča gosta prevleka (ozi- roma »smetana«) iz odmrlih rakov in nji- hovih jajc v kolovozu po sredini jezera in v manjših kotanjah levo in desno od njega, kamor se zatekajo škrgonožci v zadnjem po- skusu preživetja tik pred tem, ko voda do- končno ponikne v podzemlje (mimogrede: kotanje so posledica vojaških vaj nekdanje jugoslovanske vojske, v njih so vadili ravna- nje z eksplozivi in verjetno tudi z minome- talci, hkrati pa so s tem odlično zavarovali ta pomembni biološki prostor pred drugimi poškodbami ali spremembami namembnosti; danes je to del Regijskega parka Pivka). Ob obisku le dan po presušitvi jezera sem lahko opazoval (po odtisih šap seveda), ka- ko je medved hodil od ene kotanje do druge in si privoščil oblizovanje te smetane, ki je bila zanj verjetno okusna in tudi hranilna. Žal z njim ne morem deliti mnenja o oku- su te hrane. Na Tajskem smo si nekoč pri- voščili omleto iz teh rakcev, ki jih je tajska prijateljica množično gojila za akvariste, a priznam, da okus ni bil ravno navdušujoč oziroma je bilo precej »brezokusno«. Samice škrgonožcev praviloma odlagajo v vodo tako imenovana trajna jajca, ki so po- sledica spolne združitve samcev in samic. Le v izjemnih primerih odlagajo neoploje- na, tako imenovana deviškorodna (parteno- genetska) jajca, iz katerih pa se prav tako razvijejo odrasle živali. Ta pojav je sicer bolj znan pri vodnih bolhah, zlasti planktonskih vrstah (rodovi Bosmina, Daphnia, Diapha- nosoma ...). Trajna jajca so obdana s trdno in neprepustno ovojnico, ki zagotavlja, da jajca preživijo tudi v neugodnih razmerah, kot so zmrzal, suša, visoke temperature in mehanske obremenitve. Jajca ostanejo »ka- ljiva« (iz njih se razvijejo novi osebki) zelo dolgo – celo nekaj desetletij. Za »kalitev« je za številne vrste izpostavljenost zmrzalim ali daljšim sušnim obdobjem celo pogoj za razvoj novih populacij. Imajo pa vgrajeno še eno varovalko – ko se pojavijo ugodne raz- mere (to je voda v tekoči obliki), se le del trajnih jajc takoj razvije, nekaj pa jih poča- ka na drugo ali celo tretje ugodno obdobje. Tako zagotovijo nadaljevanje populacije/vr- ste, če ekološke razmere ob pojavu trenutnih ugodnih razmer trajajo prekratek čas in se ne razvijejo spolno zrele samice, ki bi odlo- žile jajca. V bistvu je to tako imenovana ge- netska banka, ki zagotavlja preživetje vrste dolga obdobja, saj se novi osebki razvijajo iz jajc, ki so jih odložile generacije pred nji- mi. Temu pravilu manj sledijo komercialno vzgojena jajca solinskih rakcev, saj prodajalci zagotavljajo več kot petindevetdesetodstotno »kaljivost« za potrebe akvaristov – seve- da pod zelo nadzorovanimi pogoji vzreje v umetnih gojiščih. Trajna jajca, ki jih samice odlagajo v vodo in potonejo na dno mlak, so kroglaste obli- ke in imajo na površini vrstno značilni vzo- rec, dobro razpoznaven pod elektronskim mikroskopom (slika 4). S tem se nekoliko razlikujejo od drugih vodnih živali, na pri- mer vodnih bolh in mahovnjakov (Bryozoa), pri katerih se vrste razlikujejo predvsem po obliki trajnih jajc. Trajna jajca pogosto ne ostanejo le v »rodni« mlaki, ampak jih ve- ter, ptiči in tudi sesalci prenašajo v sosednje mlake ali pa tudi več deset ali celo sto ki- lometrov proč. Odrasle živali so obarvane, pri čemer prevla- dujejo nežni modri, zeleni ali oranžno rde- či odtenki. Barve so bolj izrazite v vodnih telesih, ki so plitva in imajo bistro vodo. Barvila naj bi živali varovala pred premoč- no (ultravijolično) svetlobo. Najbolj izrazito so obarvani predstavniki, ki živijo v zelo slanih puščavskih jezercih oziroma mlakah. Intenzivnost obarvanosti po telesu je neena- komerna. Dvovejnate listaste noge so obar- vane le rahlo, medtem ko je ostali del telesa, zlasti njegov zadnji del z viličasto oblikova- nimi cerkopodi (izrastki, ki se nahajajo na zadnjem telesnem členu - abdomnu), lahko zelo intenzivno obarvan in celo drugačne barve – najpogosteje oranžne ali rdeče. Moč- neje so obarvana tudi jajca, ki jih samica no- si v jajčni vrečki. Zaradi odsotnosti plenilcev taka obarvanost za živali ne pomeni nevar- nosti, ima pa verjetno vlogo pri parjenju kot razpoznavni znak spolne zrelosti. Število primernih nahajališč za škrgonožce po svetu upada, izjema so oddaljeni pre- deli, kjer je vpliv človeka manjši. V Evropi jih zlasti ogrožajo osuševanje in zasipanje mlak (tak primer se je zgodil tudi v bliži- ni Cerkniškega jezera) ter naseljevanje rib v gramoznice ali kale na Krasu s stalno vodo (ki bi sicer lahko bili nadomestni življenjski prostor za škrgonožce). Prav tako je možno tudi neposredno onesnaževanje življenjskih prostorov s strupenimi oziroma škodljivimi snovmi. Škrgonožci v Sloveniji Njihova razširjenost je v Sloveniji razno- lika – od visokogorskih mlak do solin ob morju, vendar je posamezna vrsta omejena le na eno ali dve mesti. Trenutno je v Slo- veniji znanih pet (ali šest) vrst škrgonožcev: Artemia salina (Linnaeus, 1758), Branchipus schaefferi Fischer, 1834, Chyrocephalus di- aphanus Prévost, 1803; Chyrocephalus croa- ticus (Steuer, 1899) in Eubranchipus grubei (Dybowski, 1860). Rod Artemia verjetno predstavlja kompleks vrst (tako imenovanih prikritih oziroma kriptičnih vrst), ki so si po zunanjosti podobne, razlikujejo pa se po genetski sestavi. Zato se v številnih sezna- mih poleg vrste A. salina pojavlja tudi bolj splošna oznaka - Artemia sp. Še primerjava s sosednjimi državami. V Ita- Slika 4: Na površini trajnih jajc škrgonožcev (slike c-i) je za vsako vrsto značilen vzorec. (Dodatno pojasnilo: na sliki a je oklep vodne bolhe iz rodu Chydorus, na sliki b pa trajno jajce vodne bolhe iz rodu Simocephalus). Vir: svetovni splet. 82 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 83Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija V visokogorski mlaki pod Studorjem so bili odrasli osebki škrgonožcev prisotni v mlaki, obsijani s soncem, v katero so še moleli je- ziki snežišča z bližnjih pobočij (temperatura vode nekoliko nad 0 stopinj Celzija). Žal zaradi odmaknjenosti mlake nismo sledili populacijski dinamiki, je pa bilo po sledovih višine vode v blatu na dnu mlake očitno, da se mlaka zelo hitro izsuši, ko sneg na okoli- ških pobočjih skopni. O množici poginulih rakcev v Petelinjskem jezeru vsako leto priča gosta prevleka (ozi- roma »smetana«) iz odmrlih rakov in nji- hovih jajc v kolovozu po sredini jezera in v manjših kotanjah levo in desno od njega, kamor se zatekajo škrgonožci v zadnjem po- skusu preživetja tik pred tem, ko voda do- končno ponikne v podzemlje (mimogrede: kotanje so posledica vojaških vaj nekdanje jugoslovanske vojske, v njih so vadili ravna- nje z eksplozivi in verjetno tudi z minome- talci, hkrati pa so s tem odlično zavarovali ta pomembni biološki prostor pred drugimi poškodbami ali spremembami namembnosti; danes je to del Regijskega parka Pivka). Ob obisku le dan po presušitvi jezera sem lahko opazoval (po odtisih šap seveda), ka- ko je medved hodil od ene kotanje do druge in si privoščil oblizovanje te smetane, ki je bila zanj verjetno okusna in tudi hranilna. Žal z njim ne morem deliti mnenja o oku- su te hrane. Na Tajskem smo si nekoč pri- voščili omleto iz teh rakcev, ki jih je tajska prijateljica množično gojila za akvariste, a priznam, da okus ni bil ravno navdušujoč oziroma je bilo precej »brezokusno«. Samice škrgonožcev praviloma odlagajo v vodo tako imenovana trajna jajca, ki so po- sledica spolne združitve samcev in samic. Le v izjemnih primerih odlagajo neoploje- na, tako imenovana deviškorodna (parteno- genetska) jajca, iz katerih pa se prav tako razvijejo odrasle živali. Ta pojav je sicer bolj znan pri vodnih bolhah, zlasti planktonskih vrstah (rodovi Bosmina, Daphnia, Diapha- nosoma ...). Trajna jajca so obdana s trdno in neprepustno ovojnico, ki zagotavlja, da jajca preživijo tudi v neugodnih razmerah, kot so zmrzal, suša, visoke temperature in mehanske obremenitve. Jajca ostanejo »ka- ljiva« (iz njih se razvijejo novi osebki) zelo dolgo – celo nekaj desetletij. Za »kalitev« je za številne vrste izpostavljenost zmrzalim ali daljšim sušnim obdobjem celo pogoj za razvoj novih populacij. Imajo pa vgrajeno še eno varovalko – ko se pojavijo ugodne raz- mere (to je voda v tekoči obliki), se le del trajnih jajc takoj razvije, nekaj pa jih poča- ka na drugo ali celo tretje ugodno obdobje. Tako zagotovijo nadaljevanje populacije/vr- ste, če ekološke razmere ob pojavu trenutnih ugodnih razmer trajajo prekratek čas in se ne razvijejo spolno zrele samice, ki bi odlo- žile jajca. V bistvu je to tako imenovana ge- netska banka, ki zagotavlja preživetje vrste dolga obdobja, saj se novi osebki razvijajo iz jajc, ki so jih odložile generacije pred nji- mi. Temu pravilu manj sledijo komercialno vzgojena jajca solinskih rakcev, saj prodajalci zagotavljajo več kot petindevetdesetodstotno »kaljivost« za potrebe akvaristov – seve- da pod zelo nadzorovanimi pogoji vzreje v umetnih gojiščih. Trajna jajca, ki jih samice odlagajo v vodo in potonejo na dno mlak, so kroglaste obli- ke in imajo na površini vrstno značilni vzo- rec, dobro razpoznaven pod elektronskim mikroskopom (slika 4). S tem se nekoliko razlikujejo od drugih vodnih živali, na pri- mer vodnih bolh in mahovnjakov (Bryozoa), pri katerih se vrste razlikujejo predvsem po obliki trajnih jajc. Trajna jajca pogosto ne ostanejo le v »rodni« mlaki, ampak jih ve- ter, ptiči in tudi sesalci prenašajo v sosednje mlake ali pa tudi več deset ali celo sto ki- lometrov proč. Odrasle živali so obarvane, pri čemer prevla- dujejo nežni modri, zeleni ali oranžno rde- či odtenki. Barve so bolj izrazite v vodnih telesih, ki so plitva in imajo bistro vodo. Barvila naj bi živali varovala pred premoč- no (ultravijolično) svetlobo. Najbolj izrazito so obarvani predstavniki, ki živijo v zelo slanih puščavskih jezercih oziroma mlakah. Intenzivnost obarvanosti po telesu je neena- komerna. Dvovejnate listaste noge so obar- vane le rahlo, medtem ko je ostali del telesa, zlasti njegov zadnji del z viličasto oblikova- nimi cerkopodi (izrastki, ki se nahajajo na zadnjem telesnem členu - abdomnu), lahko zelo intenzivno obarvan in celo drugačne barve – najpogosteje oranžne ali rdeče. Moč- neje so obarvana tudi jajca, ki jih samica no- si v jajčni vrečki. Zaradi odsotnosti plenilcev taka obarvanost za živali ne pomeni nevar- nosti, ima pa verjetno vlogo pri parjenju kot razpoznavni znak spolne zrelosti. Število primernih nahajališč za škrgonožce po svetu upada, izjema so oddaljeni pre- deli, kjer je vpliv človeka manjši. V Evropi jih zlasti ogrožajo osuševanje in zasipanje mlak (tak primer se je zgodil tudi v bliži- ni Cerkniškega jezera) ter naseljevanje rib v gramoznice ali kale na Krasu s stalno vodo (ki bi sicer lahko bili nadomestni življenjski prostor za škrgonožce). Prav tako je možno tudi neposredno onesnaževanje življenjskih prostorov s strupenimi oziroma škodljivimi snovmi. Škrgonožci v Sloveniji Njihova razširjenost je v Sloveniji razno- lika – od visokogorskih mlak do solin ob morju, vendar je posamezna vrsta omejena le na eno ali dve mesti. Trenutno je v Slo- veniji znanih pet (ali šest) vrst škrgonožcev: Artemia salina (Linnaeus, 1758), Branchipus schaefferi Fischer, 1834, Chyrocephalus di- aphanus Prévost, 1803; Chyrocephalus croa- ticus (Steuer, 1899) in Eubranchipus grubei (Dybowski, 1860). Rod Artemia verjetno predstavlja kompleks vrst (tako imenovanih prikritih oziroma kriptičnih vrst), ki so si po zunanjosti podobne, razlikujejo pa se po genetski sestavi. Zato se v številnih sezna- mih poleg vrste A. salina pojavlja tudi bolj splošna oznaka - Artemia sp. Še primerjava s sosednjimi državami. V Ita- Slika 4: Na površini trajnih jajc škrgonožcev (slike c-i) je za vsako vrsto značilen vzorec. (Dodatno pojasnilo: na sliki a je oklep vodne bolhe iz rodu Chydorus, na sliki b pa trajno jajce vodne bolhe iz rodu Simocephalus). Vir: svetovni splet. 84 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 85Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija liji, ki je po površini približno petnajstkrat večja od Slovenije, so doslej našli petnajst vrst in kompleks Artemia sp., ki so razšir- jene po vsej državi. Od tega so štiri vrste skupne s Slovenijo. Avstrija, ki je po površi- ni malo več kot štirikrat večja od Slovenije, ima osem vrst, ki živijo predvsem na vzho- du države, in dve skupni vrsti s Slovenijo. Madžarska, ki je približno štiriinpolkrat ve- čja od Slovenije, ima enajst vrst, od tega tri skupne. Najdišča so posejana po celotnem ozemlju države. Hrvaška, ki je malo manj kot trikrat večja od Slovenije, ima - na pod- lagi zelo skopih podatkov - le štiri vrste, od tega so tri skupne s Slovenijo. Artemia salina (oziroma kompleks A. sp.) je potrjena v Sečoveljskih solinah, ni pa izklju- čeno, da ne živi tudi v bližnjih Strunjanskih solinah. V Sečoveljskih solinah jih lahko med majem in septembrom najlepše opazu- jemo s sprehajalne poti, ki vodi od vhoda proti muzejskemu delu. Po oceni je popu- lacija velika in zaradi spreminjanja okolja ni ogrožena, kar je posledica dejstva, da se soline nahajajo znotraj krajinskega parka. Večja nevarnost je, da se lahko v to okolje naselijo sorodne vrste, ki jih akvaristi ali ri- bogojci uporabljajo za hranjenje rib. Je ver- jetno edina vrsta, ki živi skupaj z ribami, v tem primeru s solinarko. Zaenkrat je še vedno med bolj splošno razširjenimi vrstami v Evropi in Severni Afriki (skupaj z A. sp.), čeprav je krajevno tudi že marsikje izumrla. Branchipus schaefferi (slika 5) je vrsta, ki je zaenkrat pri nas poznana iz dveh, med se- boj razmeroma oddaljenih nahajališč: v mla- ki na Radenskem polju blizu naselja Velika Račna in v kalu pri Petrinjah pri Kozini. Populacija na Radenskem polju je omejena le na eno mlako, ki je zaradi krajinskega Slika 5: Predstavnik vrste Branchipus schaefferi iz kala pri Petrinjah pri Kozini. Na sliki je samica z jajčno vrečko. Foto: Teo Delić. Slika 6: Vrsta Chyrocephalus croaticus je bila v resnici opisana iz mlake v današnji Bosni in Hercegovini, čeprav nosi ime »hrvaški« in je sedaj znana samo še iz nahajališč v Sloveniji. Zgoraj: Samec, slikan na dnu mlake. Foto: Tomi Trilar. Spodaj: Samec, slikan v akvariju. Foto: Anton Brancelj. Na sledeči strani: Samica vrste Chyrocephalus croaticus. Foto: Tomi Trilar. 84 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 85Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija liji, ki je po površini približno petnajstkrat večja od Slovenije, so doslej našli petnajst vrst in kompleks Artemia sp., ki so razšir- jene po vsej državi. Od tega so štiri vrste skupne s Slovenijo. Avstrija, ki je po površi- ni malo več kot štirikrat večja od Slovenije, ima osem vrst, ki živijo predvsem na vzho- du države, in dve skupni vrsti s Slovenijo. Madžarska, ki je približno štiriinpolkrat ve- čja od Slovenije, ima enajst vrst, od tega tri skupne. Najdišča so posejana po celotnem ozemlju države. Hrvaška, ki je malo manj kot trikrat večja od Slovenije, ima - na pod- lagi zelo skopih podatkov - le štiri vrste, od tega so tri skupne s Slovenijo. Artemia salina (oziroma kompleks A. sp.) je potrjena v Sečoveljskih solinah, ni pa izklju- čeno, da ne živi tudi v bližnjih Strunjanskih solinah. V Sečoveljskih solinah jih lahko med majem in septembrom najlepše opazu- jemo s sprehajalne poti, ki vodi od vhoda proti muzejskemu delu. Po oceni je popu- lacija velika in zaradi spreminjanja okolja ni ogrožena, kar je posledica dejstva, da se soline nahajajo znotraj krajinskega parka. Večja nevarnost je, da se lahko v to okolje naselijo sorodne vrste, ki jih akvaristi ali ri- bogojci uporabljajo za hranjenje rib. Je ver- jetno edina vrsta, ki živi skupaj z ribami, v tem primeru s solinarko. Zaenkrat je še vedno med bolj splošno razširjenimi vrstami v Evropi in Severni Afriki (skupaj z A. sp.), čeprav je krajevno tudi že marsikje izumrla. Branchipus schaefferi (slika 5) je vrsta, ki je zaenkrat pri nas poznana iz dveh, med se- boj razmeroma oddaljenih nahajališč: v mla- ki na Radenskem polju blizu naselja Velika Račna in v kalu pri Petrinjah pri Kozini. Populacija na Radenskem polju je omejena le na eno mlako, ki je zaradi krajinskega Slika 5: Predstavnik vrste Branchipus schaefferi iz kala pri Petrinjah pri Kozini. Na sliki je samica z jajčno vrečko. Foto: Teo Delić. Slika 6: Vrsta Chyrocephalus croaticus je bila v resnici opisana iz mlake v današnji Bosni in Hercegovini, čeprav nosi ime »hrvaški« in je sedaj znana samo še iz nahajališč v Sloveniji. Zgoraj: Samec, slikan na dnu mlake. Foto: Tomi Trilar. Spodaj: Samec, slikan v akvariju. Foto: Anton Brancelj. Na sledeči strani: Samica vrste Chyrocephalus croaticus. Foto: Tomi Trilar. 86 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 87Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija parka razmeroma zavarovana pred mehan- skimi posegi. Je pa nevarnost onesnaženja, saj leži blizu prometne regionalne ceste, v okolici pa je tudi veliko kmetijskih povr- šin. Kal pri Petrinjah je sredi zaraščajoče se gmajne in se trenutno uporablja kot napajal- na kotanja za konje. Po oceni je populacija tam razmeroma majhna, a nahajališče (za- enkrat) ni ogroženo. Obe mlaki se ob suši posušita. Vrsta je bila v preteklosti razširje- na po velikem delu Evrope, danes pa je že močno ogrožena. Vrsta Chyrocephalus diaphanus je poznana le iz mlake v Dolu pod Studorjem, ki se na- haja sredi Triglavskega narodnega parka na nadmorski višini približno 1.500 metrov. Mlaka leži v globoki vrtači, kjer se nabira sneg, ki vztraja dolgo v pomlad. Mlaka za- radi odmaknjenosti ni ogrožena, populacija pa je po oceni velika. Vrsta je bila v prete- klosti ena od bolj razširjenih v Evropi, da- nes pa je že marsikje iztrebljena. Vrsta Chyrocephalus croaticus (slika 6) je bal- kanski endemit. Vrsta je bila opisana po pri- merkih iz večje mlake Blatačko jezero v Bo- sni in Hercegovini, vendar je kasneje tam, kljub večkratnim iskanjem, niso več našli. Nahajališče je podobno tistemu na Petelinj- skem jezeru. Manj verjetno je, da je prišlo pri opisu do napačne navedbe nahajališča in da je izvorno nahajališče Hutovo blato, ki je danes prav tako v Bosni in Hercego- vini, a je zaradi človekove aktivnosti močno spremenjeno. V Sloveniji se nahaja na dveh najdiščih. Največje je v Petelinjskem jeze- ru pri Pivki, na območju krajinskega parka Pivka, kjer živi ogromna populacija. Druga, bistveno manjša populacija je na travniku ob Cerkniškem jezeru, ob poti do Zadnjega kraja, kjer je še pred dvajsetimi leti živela v treh mlakah, vendar so kasneje dve zasuli z gradbenim materialom in žaganjem. Popula- cija v tretji kotanji je majhna, a se spomladi redno pojavlja. Mlaka je obenem zatočišče za številne pupke in žabe. Sožitje med vr- stami je v njej »vzorno« in vrste ne vpliva- jo druga na drugo. Zanimivo je, da osebki niso bili nikoli opaženi v četrti, večji mla- ki, oddaljeni le nekaj deset metrov proč. Po primerkih iz Petelinjskega jezera je bil na- rejen tudi ponovni in popolnejši opis vrste. Siphonophanes grubei je zadnja vrsta, ki je bila odkrita v Sloveniji, in sicer pred komaj dvema letoma (leta 2020). Najdišče se na- haja v majhni, zelo blatni kotanji na pobo- čju nad Petelinjskim jezerom blizu naselja Slovenska vas. Mlaka služi kot napajalna kotanja za krave, dokler se ne posuši (slika 7). Populacija je, vsaj glede na velikost mla- ke, verjetno majhna. Čeprav je v okolici še nekaj podobnih mlak, v katerih se napajajo krave, v njih (zaenkrat) še niso bili najdeni osebki te vrste. Ogroženost te in sosednjih mlak je odvisna predvsem od kmetijske ozi- roma živinorejske dejavnosti na travnikih v okolici. V preteklosti je bila vrsta razširjena v večjem delu Evrope, danes pa deli usodo ostalih vrst. Stanje in perspektive Čeprav je v Sloveniji zaenkrat poznanih le pet vrst škrgonožcev (skupaj z Artemia sp. pa vsaj šest), je to območje vseeno bogato z njimi, predvsem po številu vrst na površino, kot tudi raznolikostjo življenjskih prostorov. Prekrivanje števila vrst s sosednjimi država- mi je razmeroma nizko (z izjemo Hrvaške, vendar je to zaradi nepopolnih podatkov), kar kaže na veliko raznovrstnost te skupi- ne v tem delu Evrope. Medtem ko v sose- dnjih državah avtorji opozarjajo na uniče- vanje ustreznih življenjskih prostorov in s tem tudi izumiranja vrst, je pri nas stanje za spoznanje boljše, saj so nahajališča v zelo odmaknjenih predelih ali vsaj v delih, kjer je nadzor nad posegi v okolje nadzorovan. Glede na število vrst v sosednjih državah (Italiji, Avstriji, Madžarski), kjer so bile opravljene intenzivne inventarizacije fav- ne, lahko tudi v Sloveniji pričakujemo še Slika 7: Mlaka na pobočju nad Petelinjskim jezerom blizu naselja Slovenska vas je edino znano nahajališče vrste Siphonophanes grubei. Foto: Anton Brancelj. 86 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 87Zoologija • Manj znani raki Slovenije Manj znani raki Slovenije • Zoologija parka razmeroma zavarovana pred mehan- skimi posegi. Je pa nevarnost onesnaženja, saj leži blizu prometne regionalne ceste, v okolici pa je tudi veliko kmetijskih povr- šin. Kal pri Petrinjah je sredi zaraščajoče se gmajne in se trenutno uporablja kot napajal- na kotanja za konje. Po oceni je populacija tam razmeroma majhna, a nahajališče (za- enkrat) ni ogroženo. Obe mlaki se ob suši posušita. Vrsta je bila v preteklosti razširje- na po velikem delu Evrope, danes pa je že močno ogrožena. Vrsta Chyrocephalus diaphanus je poznana le iz mlake v Dolu pod Studorjem, ki se na- haja sredi Triglavskega narodnega parka na nadmorski višini približno 1.500 metrov. Mlaka leži v globoki vrtači, kjer se nabira sneg, ki vztraja dolgo v pomlad. Mlaka za- radi odmaknjenosti ni ogrožena, populacija pa je po oceni velika. Vrsta je bila v prete- klosti ena od bolj razširjenih v Evropi, da- nes pa je že marsikje iztrebljena. Vrsta Chyrocephalus croaticus (slika 6) je bal- kanski endemit. Vrsta je bila opisana po pri- merkih iz večje mlake Blatačko jezero v Bo- sni in Hercegovini, vendar je kasneje tam, kljub večkratnim iskanjem, niso več našli. Nahajališče je podobno tistemu na Petelinj- skem jezeru. Manj verjetno je, da je prišlo pri opisu do napačne navedbe nahajališča in da je izvorno nahajališče Hutovo blato, ki je danes prav tako v Bosni in Hercego- vini, a je zaradi človekove aktivnosti močno spremenjeno. V Sloveniji se nahaja na dveh najdiščih. Največje je v Petelinjskem jeze- ru pri Pivki, na območju krajinskega parka Pivka, kjer živi ogromna populacija. Druga, bistveno manjša populacija je na travniku ob Cerkniškem jezeru, ob poti do Zadnjega kraja, kjer je še pred dvajsetimi leti živela v treh mlakah, vendar so kasneje dve zasuli z gradbenim materialom in žaganjem. Popula- cija v tretji kotanji je majhna, a se spomladi redno pojavlja. Mlaka je obenem zatočišče za številne pupke in žabe. Sožitje med vr- stami je v njej »vzorno« in vrste ne vpliva- jo druga na drugo. Zanimivo je, da osebki niso bili nikoli opaženi v četrti, večji mla- ki, oddaljeni le nekaj deset metrov proč. Po primerkih iz Petelinjskega jezera je bil na- rejen tudi ponovni in popolnejši opis vrste. Siphonophanes grubei je zadnja vrsta, ki je bila odkrita v Sloveniji, in sicer pred komaj dvema letoma (leta 2020). Najdišče se na- haja v majhni, zelo blatni kotanji na pobo- čju nad Petelinjskim jezerom blizu naselja Slovenska vas. Mlaka služi kot napajalna kotanja za krave, dokler se ne posuši (slika 7). Populacija je, vsaj glede na velikost mla- ke, verjetno majhna. Čeprav je v okolici še nekaj podobnih mlak, v katerih se napajajo krave, v njih (zaenkrat) še niso bili najdeni osebki te vrste. Ogroženost te in sosednjih mlak je odvisna predvsem od kmetijske ozi- roma živinorejske dejavnosti na travnikih v okolici. V preteklosti je bila vrsta razširjena v večjem delu Evrope, danes pa deli usodo ostalih vrst. Stanje in perspektive Čeprav je v Sloveniji zaenkrat poznanih le pet vrst škrgonožcev (skupaj z Artemia sp. pa vsaj šest), je to območje vseeno bogato z njimi, predvsem po številu vrst na površino, kot tudi raznolikostjo življenjskih prostorov. Prekrivanje števila vrst s sosednjimi država- mi je razmeroma nizko (z izjemo Hrvaške, vendar je to zaradi nepopolnih podatkov), kar kaže na veliko raznovrstnost te skupi- ne v tem delu Evrope. Medtem ko v sose- dnjih državah avtorji opozarjajo na uniče- vanje ustreznih življenjskih prostorov in s tem tudi izumiranja vrst, je pri nas stanje za spoznanje boljše, saj so nahajališča v zelo odmaknjenih predelih ali vsaj v delih, kjer je nadzor nad posegi v okolje nadzorovan. Glede na število vrst v sosednjih državah (Italiji, Avstriji, Madžarski), kjer so bile opravljene intenzivne inventarizacije fav- ne, lahko tudi v Sloveniji pričakujemo še Slika 7: Mlaka na pobočju nad Petelinjskim jezerom blizu naselja Slovenska vas je edino znano nahajališče vrste Siphonophanes grubei. Foto: Anton Brancelj. 88 ■ Proteus 85/2, 3 • Oktober, november 2022 89Zoologija • Manj znani raki Slovenije Vomeronazalni organ • Medicina in biologija kakšno dodatno vrsto. S tega vidika je še najbolj obetajoč vzhodni del Slovenije (Šta- jerska, Prekmurje, Haloze), ki je z vidika raziskanosti škrgonožcev še vedno »terra incognita«, a ima dobro izhodišče. Namreč, v Avstriji in na Madžarskem je bilo največ vrst najdenih v nižinah vzdolž rek, kjer se po poplavah pojavljajo občasne mlake. Za- to mogoče ni odveč predlog, da se ob na- slednjih vzorčenjih ali monitoringih, ki jih opravljajo sodelavci različnih ustanov ali pa ljubitelji, malo bolj pozorno pogleda tudi za temi rakci. Na tem mestu bi se rad zahvalil Teu Deliću in Tomiju Trilarju za fotografije vrst ter Aji Zamolo za podatke o nahajališčih dveh vrst. Viri: Anostraca - Wikipedia. Brancelj, A., 1996: Škrgonožci (Crustacea: Anostraca). Narava Slovenije, stanje in perspektive. Ljubljana: Društvo ekologov Slovenije, 234-235. Brancelj, A., Gorenc, N., 1999: On the presence of Chirocephalus croaticus (Steuer, 1899) in an intermittent lake in SW Slovenia. Hydrobiologia, 412: 25-34. Brendonec, L., Christopher Rogers, D., Olesen, J., Weeks, S., Hoeh, W. R., 2008: Global diversity of large branchiopods (Crustacea: Branchiopoda) in freshwater. Hydrobiologia, 595: 167-176. Dumont, H. J., Negrea, S. V., 2002: Introduction to the class Branchiopoda. Guides to the Identification of the Microinvertebrates of the Continental Waters of the World (coordinating ed.: Dumont, H. J. F.). Leiden: Backhuys Publishers, 308 str. Govedič, M., 2006: Potočni raki Slovenije: razširjenost, ekologija, varstvo. Življenje okoli nas. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore, 26 str. Vomeronazalni organ. Še vedno dolga pot raziskovanja, preden bomo razumeli kemično komunikacijo pri ljudeh Mateja Rakuša Vomeronazalni organ ima pri živalih vlogo pri sporazumevanju med istimi živalskimi vrstami in pri spolnem vedênju. Organ vse- buje specializirane nevroepitelijske vohalne čutilne celice (nevroepitelij je povrhnjica iz čutnih celic), ki učinkujejo kot sprožil- ni dražljaj pri spolnem vedênju živali. Če- prav je njegova povezava z razmnoževalnim vedênjem pri živalih povsem pojasnjena, o njegovi funkcionalnosti pri ljudeh še vedno razpravljajo. Nekateri avtorji opisujejo vo- meronazalni organ pri ljudeh in tudi spo- sobnost zaznavanja feromonov, drugi avtorji ga opisujejo kot rudimentarni organ. Shematski prikaz notranje (sredinske) stene nosne votline z mestom vomeronazalnega organa. Nosni pretin (latinsko septum nasi osseum) razdeli nosno votlino v levo in desno nosno votlino. Sredinsko steno nosne votline sestavljajo vomer, štirioglata koščena platica sitke (latinsko lamina perpendicularis ossis ethmoidalis), hrustanec nosnega pretina (latinsko cartilago septi nasi), sluznica (mukoza) in koža. Sluznica in koža na sliki nista označeni. Vomeronazalni organ je rudimentaren pri človeku, shematsko je označen vomeronazalni žleb (latinsko ductus vomeronasalis). Slika je povzeta po: Wessels, Q., Hoogland, P. V. J. M., Vorster, W., 2014: Anatomical Evidence for an Endocrine Activity of the Vomeronasal Organ in Humans. Clinical Anatomy, 27: 856-860.