Ivan N. Resman: V tovarni.
673
Iz Zdenkinega pisma do profesorja Nemca.
. . . Zdravniki še nič ne vedo; vedejo se tako čudno dvoumno, da me je kar groza. Ste-li molili, maševali zanj ? Molite, mašujte — prosim!
Zdravniki pravijo, da je hud legar; Hinko sam pravi, da mu je nekoliko odleglo, toda menda samo zato pravi, da me tolaži . . .
Zdenka profesorju Nemcu.
Umrl! Razumete-li ves pomen — ves obup te besede! Umrl! Legar mu ni prizanesel. O sreča, moja tiha sreča, tudi ti si bila le fata morgana! . . .
t*3
V tovarni.
*V
tovarni delopust zvoni . . . Namazati je suhe stroje — Med tem naj delavec skrbi, Kot more, za kosilce svoje . .
Sočivja lonček sinka sta Prinesla ravno za očeta, A tu s tovarnarjem gospa Iz sence na obed prišeta .
»Poglej rdeča lica ta — Poglej no krepka ta otroka.« »»Saj treba mladega blaga — Očetu peša zdaj že roka . . ««
Ivan N. Resman.
a
Svidenje.
ona sera! Bona sera! Ah, kako slučajno! Tu kot lani vidim letos Vas in isto sliko bajno.
A kako, oj signorina, Vi, ah, vi in pa zadrega! Ah, aha, kaj ne tam oni, Ki bas po monoklju sega
Spet ta vrt, ta godba, Iste lahke, fine toalete, Pa, ah, prosim izvolite Z mano v vrste tja neštete.
Bravo, bravo, on bankir je, Prilike so le nektere —, A pardon, zdravstvujte — »Una birra cameriere!«
Aleksandrov.
43