Poštnina plačano c gotovini
Posamezna Številka 6 din.
DELAVSKA ENOTNOST
LETNIK XI. Št. 21
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE
LJUBLJANA, 16. MAJA 1952
Ob 15. maju — Dnevu zmage
Ponosni smo no prehojeno pol
Odmev zadnjih strelov se je odbil, Sj* Pece, Uršlje gore, libeliških in črnečih gozdov in utonil v komaj ozele-®ebh koroških globačah. 15. maj 1945. iam okrog Dravograda je bil ta dan končan boj. Končan je bil boj za tebe, draga rodna gruda. Prenekateri niso dočakali dneva, ko je na straneh zgodovine te naše stoletja zasužnjene zemlje zablestela v vsem svojem žaru veličastna beseda — svoboda. Mnogi je niso dočakali. Omahnili so tik pred ciljem. še ta zadnji dan pred osvoboditvijo, pred zaključkom junaškega boja, so s svojo krvjo napojili rodno
čiti o tem, kdo je koga osvobodil ni o pomoči' v tej ali oni obliki. Toda če bi se mi zanašali samo na pomoč, če bi čakali na obljube, eh, kje bi bili sedaj. Okovi suženjstva bi nam ne .dali dihati. In zato vprašujemo vas modrijane, z ene ali druge ^trani, ali je bila tudi to pomoč, ko ste za zeleno mizo kosali našo zemljo pol tebi, pol meni. Za takšno pomoč se zahvaljujemo. Nam ni bilo težko govoriti o svobodi takrat, ko je nemški škorenj teptal ukrajinsko zemljo, ko so se armade na vhodu umikale, ko ste vi vaše glavno mesto morali obdati z mrežo balonov, da bi omilili fa-
Tako je Ljubljana sprejela svoje osvoboditelje
grudo. Milijoni delovnih ljudi pri nas, ki so preživeli strahote druge svetovne vojne, pa so dočakali 15. maj, naš veliki praznik z radostjo, z nasmehom »a ustih, s, trdno vero v srcu, da se šele sedaj začenja njihovo pravo življenje. Te vere ni mogel in ne bo mogel nobeden vzeti. Z njo v srcu smo šli goloroki v veliki in neenaki boj, iz katerega smo se vrnili kot zmagovalci.
Da, končan je bil boj na življenje in smrt. Naš delavski razred je v tem neenakem boju pokazal, kako se je treba boriti za osvoboditev. Začetki boja proti domačim in tujim izkoriščevalcem za resnično svobodo imajo svoje korenine v številnih stavkah, kot so bile stavke železničarjev, tekstilcev, kovinarjev, rudarjev in drugih. Začetki so v boju proti diktaturi raznih kraljev in kraljevičev, živkovičev in stoja-dinovičev in drugih pijavk delovnih ljudi. Delavci so začeli pisati zgodovino osvobodilnega boja. s prelito krvjo na Zaloški cesti, z bojem proti Orjuni, ko so se zgrinjali v Ljudski fronti in sledili pozivu svoje Partije. Komunistična partija, Partija našega delavskega razreda je bila edina, ki je vseskozi Pozivala delavce in vse delovne ljudi na oborožen odpor. Prav ta in edino ta Partija je že leta pred navalom drhali opozarjala na fašistično nevarnost. Zgrinjala je okoli sebe delavce in kmete in jih vodila v boj. Ne Glavnjača, Bi-leča in ne desetero drugih koncentracijskih taborišč ni moglo zavreti delo Partije, ni moglo zadušiti revolucionarne zavesti našega delavstva.
Velike marčne demonstracije v letu 1941. so bile prvi znanilec revolucionarnega procesa, ki je začel preoblikovati značaj Jugoslavije. Mar naj bi v pomladnih dneh leta 1941., ko so fašisti navalili na našo državo, držali naši delavci križem svoje roke? Ne! Tega niso smeli storiti. Omadeževali bi svojo delavsko čast. Zato so zgrabili za puške in pričeli neenak, toda zmagoslavno zaključen boj.
Dan zmage, dan osvoboditve naše domovine, je torej plod prizadevanja in naporov delavskega razreda, je plod ljudske, revolucije, v kateri je imel delavski razred odločujočo besedo. V ljudski revoluciji se je iz majhnih partizanskih odredov rodila močna jugoslovanska armada. Dne 15. aprila 1945. leta je pometla z zadnjimi ostanki fašistov na naši zemlji. Osvobodila je koroške in primorske brate in zavarovala naše meje, da smo lahko začeli obnavljati to, kar je vojna vihra požgala in
uničila.
v Nj -še dobro utihnil vojni hrušč in ze sp nam nekateri oporekali našo osvoboditev. Z vzhoda in zahoda so številni modrijani začeli prišepetavati, da je naša osvoboditev plod njihove pomoči. Njihov namen pa je bil jasen. S tem prišepetavanjem so nam hoteli zlomiti vero v naše lastne moči: toda ušteli so se. Niso vedeli, ali pa niso hoteli vedeti, da naš delovni človek nikoli ni zgubil yere v sebe, vere v svoje lastne ustvarjalne sile.
Takrat, ko je bil kljukasti križ že poteptan v blato, je bili lahko govori-
šistične letalske napade. Mi smo z zaupanjem govorili o svobodi naše domovine tudi takrat, kajti to svobodo smo si sami ustvarjali, nismo čakali, da nam jo kdo prinese na krožniku. Že v prvih mesecih boja so naše proletarske brigade osvobodile velik del ozemlja. Še leto dni ni preteklo od takrat, ko so počile prve partizanske puške in že je izvršni odbor Osvobodilne fronte izdal odlok o vzpostavitvi ljudske oblasti na osvobo jenem slovenskem ozeml ju. 15. maja leta 1942. je bilo to. To leto je v osvobojenem Bihaču zasedal AVNOJ. Leto dni nato so bili v Jajcu položeni temelji' naši novi državi.
Seveda vse to ni bilo prav ne enim in ne drugim. Kremeljski modrijani niso nikoli zamudili priložnosti, da ne bi čestitali Petru Karadjordjeviču k rojstnemu dnevu. Te priložnosti niso zamudili tudi po drugem zasedanju AVNOJ-a.
In to zasedanje, ko smo si sami odločili, kakšna bo oblast pri nas, so imenovali nož v hrbet Sovjetski zvezi. Govoričenje, da smo zmagali samo zato, ker nam je prihitela na pomoč sovjetska armada, je za naše delavce največja žalitev. »Pomoč* sovjetske armade poznajo naši delavci v drugačni obliki. Na primer v tem, da so nam staro neuporabno orožje prodajali za novo, da so naše žito, zaplenjeno Nemcem, pošiljali kot svojo »pomoč* nazaj v naše kraje. In tudi prekmurske žene bi vedele o »osvoboditeljih« marsikaj povedati.
15. maja, na Dan zmage se mi delavci ponosno spominjamo na prehoje-' no pot. Spominjamo se tudi na vse žalitve in mešetarjenje, ki smo jih morali in ki jih moramo še trpeti. Mi slovenski delavci smo trdno prepričani, da bo prišel dan, ko bodo naši bratje onstran krivično začrtanih meja skupno z nami slavili 15. maj, Dan zmage.
Objela ga je z ljubeznijo, kakršno ima le dobra mati, potem ko se je več let borila za njegovo srečo
Slovenski delavci se ne strinjamo s sklepi londonske konference
Mešetarjenje za zaprtimi vrati v Londonu je končano. Predstavniki ZDA, Anglije in Italije so izdali skupno spomenico, ki v zelo zavitih oblikah pove, da so Trst v kupčiji, ki je trajala več tednov, prodali Italiji.
Ta vest je povzročila med nami slovenskimi delavci in med vsemi delovnimi ljudmi naše države val ogorčenja. No — tako! Mi, ki imamo vse zgodovinske in narodnostne pravice, mi ki smo Trst osvobodili izpod fašističnega jarma, ki smo prelivali svojo kri na tržaških ulicah za svobodo slovenskega in italijanskega življa tega ozemlja, naj bi po mišljenju zapada mirno gledali, kako trgajo iz našega narodnega telesa del slovenske zemlje. Nikoli! Svoje mišljenje smo sloventki delavci že večkrat povedali in tudi dokazali. Z isto odločnostjo tudi sedaj kličemo vsemu svetu: Nikdar ne bomo dopustili, da bi naše brate na tržaškem ozemlju ponovno zasužnil italijanski imperializem.
Naše ogorčenje pa je toliko večje, ker dan za dnem slišimo, kako dviga fašizem v Italiji svojo razbito glavo. Po vsej Italiji klevetajo fašisti našo državo, blatijo našo narodnbosvobodilno borbo in žrtve, ki smo jih dali za svojo svobodo, blatijo naše voditelje in vse, kar nam je najsvetejšega. Slišimo jih, ko vpijejo, kako je treba italijansko »trikoloro« nesti v Koper, Pulj, Buje in Reko, kako pohlepno kriče po Ljubljani, Dalmaciji, Istri in Črni gori, kako
vpijejo na manifestacijah »smrt Slovencem«, kar vse nas spominja na nekdanja zborovanja Mussolinijevih »črnih srajc«.
In taki Italiji, Italiji, kjer se je oživil fašistični duh od najvišjih državnih organov, preko armade, pa vse do uredništva najmanjšega časopisa, so zapadne velesile podarile pravico soodločanja v enem delu tržaškega ozemlja. Italija, ki je bila do včeraj naš skupni sovražnik in ki bo, če bo dopustila razvoj fašizma, kot ga dopušča sedaj, tudi jutri naš skupni sovražnik, je »nagrajena« za vse zločine, ki so jih počeli njeni vojaki v zadnji svetovni mpriji. Nagrada, ki jo je dobila italijanska vlada pa ni tako majhna, kakor jo hočejo prikazati na zapadu. V Trst bo prišel »politični svetovalec«, ki ga bo imenovala italijanska vlada in bo pomagal poveljniku anglo-ameriških čet »upravljati« cono A. Poleg tega bodo italijanski oblastniki poslali v Trst celo , armado direktorjev, ki bodo »legalno in l
uzakonjeno« izvajali teror nad poštenim slovenskim prebivalstvom, teror, ki ga že sedaj izvaja od Rima nahujskana poulična drhal.
V spomenici pa se jim ni zdelo vredno omeniti, da v Trstu in okoliških vaseh prebivajo Slovenci, da so ti Slovenci pretrpeli že mnogo gorja pod fašistično italijansko okupacijo, ni se jim zdelo vredno omeniti, da so prav ti Slovenci s pomočjo naprednih italijanskih delavcev Trsta in jugoslovanske ljudske armade osvobodili Trst, v katerem se danes košati italijanska reakcija. Zaradi vsega tega se danes italijanski diplomati lahko smejejo in si zadovoljno manejo roke, zaradi tega danes De Gasperi brez sramu kriči o »pravicah«, ki jih ima Italija v coni B in ostalih jugoslovanskih pokrajinah. De Gasperi pravi, da pomeni londonska konferenca »okope in bunkerje, iz katerih se bo Italija lahko borila za dosego svojih pravic.« To mu lahko {Nadaljevanje no 3. strani.)
Zmagovalci (ehmovanla delavskega mtravl|an|a
Republiški svet je proglasil zmagovalce za mesec marec
Tajništvo Republiškega sveta je pri ocenjevanju delovnih kolektivov v mesecu marcu upoštevalo posebne naloge delavskih svetov in sindikalnih podružnic pri izdelavi samostojnega plana
Tak rod hočemo imeti, kakršnega \e slovenska mati poslala v partizane
Kako toplo in človeško doživeto je njega lepi jutrišnji dan. Koliko je pre- vzeli samozavest in ponos, in ko so o slovensko pesništvo vklesal naš Fran- garala, koliko pretrpela in vendar je najbolj zahlepeli po svobodi, po živce Prešeren misel materinstva, ko je o bila vedno dobra, skrbna mati. V šoli Ijenju, so jih gospodje dah pretepati pesmi >Nezakonska mati« takole zapel: so ji sina posadili v ioslovsko klop«, kot stavkarje, zapirati v zamrežene
ker je po *vindiško< govoril, hčer so kletke. Toda, ko je ta otrok ptisel do-ji pognali na cesto, ker ni hotela po- mov, ga je mati ožela v krilo in z iu-stati vlačuga, njenim otrokom so z bi- Ijavo roko pobožala. Njen zgubani, iz-čem otepali boga o srce, da bi jim mučeni, a ponosni obraz je zasijal v
nasmeh: otrok moj, ponosna sem na
Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo?
Al te je treba bilo al ne, vendar prisrčno ljubim te.
te, ne daj se, otrok moj, upri se, saj je ni sile, ki bi tvoj odpor, odpor delavske dece, zlomila.
Taka živi slovenska mati o delavskih srcih! Takrat, ko so bile naše matere malo da ne samo v cuhje zavite, ko so zarod po skednjih povijale, ko so na slami zibale, in mogle dati svojemu otroku le o cucelj zvit kos platnene srajce, ko so pred pragom jedle, si niso pustile .nikdar vzeti svojega ponosa in ponosa svoji deci. Lahko je delavsko mater poniževati, žaliti, krasti, toda streti, zlomiti, vzeti ji ponos — tega si delavska mati ni nikdar pustila.
Zaradi teh svojih vrlin je bila naša sicer revna delavska mati tako bogata in njena ljubezen tako silna, da nam je dala samozavesten in klen delavski zarod, ki je svoji rodni grudi izbojeval svobodo. Sedej imamo svojo deželo, o kateri živimo in se bijemo po svojih močeh in svojih postavah za boljše življenje. Tudi to je trd boj, boj, ki ga lahko res uspešno dobojuje samo tak zarod, kakršnega je slovenska mati poslala o partizane, zarod, ki bo vreden plodov tega boja.
Ali se tega res osi do dobrega zavedamo, ali nam morda misel o svobodi ni obledela naše delavske čuječnosti in neprestane skrbi za naš zarod? Tega se varujmo! Srca in misli ter
življenje naše slovenske matere je Poglejte - otroku se že na obrazu	dejanja in nehanja preglejmo!
bil en sani silen boj za njen zarod in pozna, da ima dobre in skrbne starše	Nadaljevanje na 3. strani
Meni nebo odprto se zdi, kadar se o tvoje ozrem oči, kadar prijazno nasmeješ se, kar sem prestala, pozabljeno je.
Sto in že tudi oeč let je poteklo od tedaj, ko je naš pesnik to zapisal in vsemu svetu v brk izpričal silno moralno moč naše slovenske žene — matere. V bedi rojena, o deklo vzgojena, o življenju vedno le ponižana in osra-močena, ki ji ni bilo prostora na soncu, je svoj rod, svoj zarod nad ose ljubila, osa njena sreča je bila v sreči njene dece. Samo iz take ljubezni, ki je kot živa skala kljubovala osem vetrovom in viharjem razburkanega življenja in umazanega podlega licemerstva meščanskih filistrov in cerkvenih jezuitov, je lahko vznikla tista silno domoljubna, delavska človeška samozavest, ki jo je iz slovenskih partizanskih src zapel naš mladi Kajuh:
Lepo je, veš mama, lepo je žioeti toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.
Take sinooe je vzgojila slovenska mati,, ki je v Kajuhovi pesmi takole dejala:
Sini moji, moji fantje zlati, ki borite se o gorah,
Če ne vrne se noben od treh, sini moji, moji trije fantje zlati, žalostna bo, a ponosna vaša mati.


- ■ riL
in tarifnih pravilnikov ter je tekmovanje zato pozneje ocenjevalo. Upoštevalo je tudi želje nekaterih koletivov, ki so prosili za podaljšanje roka, pošiljanja poročil, ki je bil sicer določen za 10. dan v mesecu. Pri ocenjevanju je bil po pregledu poročil, na 83. seji tajništva sestavljen sledeči vrstni red zmagovalcev:
I.	skupina
1.	»Iskra«, Kranj
2.	Steklarna. Hrastnik
3.	»Impol«, Slovenska Bistrica
II.	skupina
1.	»Konstruktor«, Maribor
2.	Tovarna »Franc Leskošek«, Maribor
3.	LIP, Bled
III.	skupina
1.	Podjetje »Kamnik«
2.	Tovarna verig, Lesce
3.	Tkalnica hlačevin, Celje
IV.	skupina
1.	Elektrovina, Maribor
2.	»Zlatorog«, Maribor
3.	»Megrad«, Ljubljana
V.	skupina
1.	Tekstilna tovarna, Celje
2.	»Lesonit*. Ilirska Bistrica
3.	Mestna brivnica, Maribor
Ustanove
1.	Bolnica Št. Peter pri Gorici
2.	Uprava za soc. zavarovanje, Ljubljana
3.	Narodna banka FLRJ centrala za LRS, Ljubljana
KS - OS
1.	OS Kranj
2.	KS Domžale
3.	KS Marenberg
Vsi prvi kolektivi v posameznih skupinah prejmejo mesečne prehodne tekmovalne zastave, ki jih zaradi zadržkov do sedaj nismo razdeljevali. Vsi dosedanji prvi delovni kolektivi po skupinah in vsi bodoči, ki bodo v tekmovanju prvi, bodo na posebnih obročkih droga zastave zapisani kot na primer: »Kolektiv .Iskra Kranj — marca 1952*.
Pozivamo vse delovne kolektive, da poostrijo tekmovanje delovnega upravljanja, saj je tekmovanje tako visoko, da imajo zato nešteto možnosti; prav tako pa tudi, da vsi redno pošiljajo poročila.
Iz tajništva Republiškega sveta ZS za Slovenijo
Roli za izdelavo tarifnih pravilnikov je pri kroju

Izdelava tarifnih pravilnikov, ki bodo v vsakem podjetju osnovni zakon — s kakšno tarifno postavko v odnosu na planirani plačilni sklad bodo posamezni delavci po delovnih mestih z ozirom na svoje delovne uspehe in vrednost dela letošnje leto soudeleženi v vsaki obračunski dobi pri skupno doseženem skladu plač — mora biti v tem mesecu končana. Toda dosedanje delo ne daje zagotovila, da bodo v juniju v vseh kolektivih že plačani po predpisih novih tarifnih pravilnikov. Navodilo finančnega ministrstva FLRJ o začasnem plačevanju delavcev in uslužbencev za tiste, ki še v tem času nimajo določenih novih prejemkov, predvideva začasne plače samo za april in maj, računajoč, da po 1. juniju veljajo novi tarifni principi.
Dosedaj sta bila dva glavna zadržka, da izdelava tarifnih pravilnikov ne gre hitreje od rok. Komisije višjih gospodarskih združenj niso dovolj hitro izdajale odobren j a svojim podjetjem o družbenih proporcih, kar se najbolj pozna pri obratih gostinstva in turizma ter pri obratih obrtnega značaja, ker okrajni ljudski odbori še niso izvršili svojih nalog. Drugi zadržek pa je to, da v mnogih podjetjih zaradi tega niso izvršili niti sistemizacije in ocene delovnih mest, ker bi vse ostalo lahko potem zelo hitro izvršili.
Kdo ve iz kakšnega oportunizma pa te dni iz nekaterih podjetij in obratov vprašujejo, če sedaj res ni treba izdelovati tarifnih pravilnikov. S tem nasedajo parolam in čenčam sovražnika, ki poskuša zavirati naš razvoj socialističnih odnosov in demokracije v gospodarstvu, zato ker ga je ta razvoj povsem razgalil.
Nedvomno so tega zavlačevanja krive tudi sindikalne podružnice, ker pri tem važnem in odgovornem delu niso povsod dovolj delovne. Vse preveč je primerov, da podružnice niso imele dovolj sestankov, da bi tako vsakega delavca vpoznale z bodočim plačilnim sistemom, kar se bo kot škodljivo šele pokazalo, saj bo prav od vsakega zaposlenega odvisno, kakšen sklad plač bo dosežen vsak mesec. Tu ni mišljeno tolmačenje tarifnih postavk, pač pa mora delovni kolektiv poznati celotno vsebino tarifnih pravilnikov, ker bo zlasti okrog tarifne politike gotovo tudi precej pripomb delavcev. Sindikalne in partijske organizacije preveč prepuščajo končno izdelavo tarifnih pravilnikov posameznikom ali komisijam v podjetju ter na to ne opozarjajo dovolj odločno delavskega sveta in upravnega odbora.
Tudi vsi sindikalni sveti bi morali o teh nalogah še več razpravljati in urediti podružnicam največjo pomoč. Posebno manjše podružnice in od cen-
tra oddaljeni kolektivi, prav gotovo pa vsi obrtni, trgovski, gostinski, lesni, kmetijski, komunalni in podobni obrati, so te pomoči še vedno nujno potrebni, okrajni in krajevni sveti pa so jo le-tem tudi dolžni nuditi.
Nekatera (VGZ) Višja gospodarska združenja (direkcije) pri tem delu prepuščajo vse naloge, ki niso lahke, le republiškim odborom sindikatov. To posebno velja za delo na terenu. Ko uslužbenci VGZ obiskujejo teren, se še vedno razgovarjajo samo z direktorjem, knjigovodjo ali obratovodjo, vse preveč pa podcenjujejo upravne odbore in delavske svete ter njihove predsednike, da o kakšnem razgovoru s širšim aktivom sploh ne govorimo. Na željo republiškega odbora, da bi izvršili kako nalogo, običajno odgovarjajo: »to ni naša stvar« ali pa »tega pa ne poznam« ali kar kratko »ne bom«. Prav gotovo pozabljajo, da so interesi delovnih kolektivov in združenja isti, ter da
številne komisije, ki bodo delale, če bo treba nepretrgoma. Torej zadržki bodo predvsem v samih podjetjih in to naj delavci in uslužbenci vedo, kajti republiški odbori so dosedaj dobili šele okrog 45% pravilnikov.
Tistih tarifnih pravilnikov, kjer niso upoštevani predlogi republiških odborov, jih ti nd bodo podpisali, pa naj se to potem rešuje pred arbitražo, ki bo ugotovila, kdo je zavzel pravilno stališče do spornih vprašanj. To stališče je povsem pravilno ter v skladu z uredbo, ker se je o sestavi tarifnih pravilnikov dosedaj že veliko govorilo in pisalo.
So pa celo primeri in to predvsem v manjših podjetjih, da se za izdelavo tarifnih pravilnikov nihče ne briga. Zato bi bilo potrebno, da takim podjetjem, ki niso v določenem roku izdelala tarifnega pravilnika, banka ustavi kreditiranje, ker je pri svobodnem gO'
je pomoč VGZ vsakemu delavskemu | sP°darjenju neposrednih proizvajalcev
svetu in upravnemu odboru podjetja potrebna.
Taki odnosi so močno krivi, da se socialistična demokracija ponekod prepočasi razvija in zato je samovolja posameznikov mnogokje dokaj čvrsta. Tovariš Kidrič pravi v svojem letošnjem prvomajskem članku:	»Seveda
birokratski ostanki v glavah posameznih ljudi nikoli ne bodo mogli zavreti razvoja novega gospodarskega sistema, škoda pa je, da zmožni in drugače pošteni ljudje, če gledamo s stališča njihovega lastnega razvoja, trošijo svoje sile za povsem propadlo stvar, to je, za preživele oblike in metode dela.«
Tako stanje in odnosi, take stare metode dela pa so tudi vzrok, da vodstva podjetij pripomb in predlogov republiških odborov nočejo upoštevati ter tarifni pravilnik vračajo z istimi napakam. Prepričani smo, da ko bo kolektiv pri razdeljevanju plač te napake občutil na svoji koži, jih bodo popravljali z drugačno metodo kot to delajo sedaj republiški odbori sindikatov. Morda je potrebno povedati tudi to, da bo težko prepričati delovni kolektiv tedaj, ko bo imel delavski svet pravico, da voli tudi direktorja podjetja,, da bi nekoga izvolili, ki danes še vedno samovoljno dela in tako krši principe socialistične demokracije ter zavira njen razvoj. Veseli smo, da v tem kratkem času delavskega upravljanja takih primerov niti ni več veliko.
Republiški odbori, ki potrjujejo tarifne pravilnike, so določili zadnji rok za pošiljanje pravilnikov do 15. maja, ker je njihov rok za pregled, vsklaje-vanje in potrditev pravilnikov 15 dni. Pri RO ne bo zadržkov, da pravilniki ne bi bili pravočasno potrjeni, ker so vsi sestavili močne, sposobne in dovolj
vsaka anarhija nezakonita in škodljiva interesom skupnosti ih razvoju socializma.	m. B.
Tudi otroško srce se je razveselilo prihoda partizanov
Ali smo dovolj prevdarni pri zmanjševanfu delovne sile
Nov gospodarski sistem zahteva tudi nov način gospodarjenja v podjetjih. Ne trpi razmetavanja z materialom, kopičenja surovin in delovne sile, slabe delovne discipline, pomanjkljive strokovne izobrazbe itd. Zato je razumljivo, da so v kolektivih začeli gledati predvsem na vse te stvari, da zboljšajo donosnost podjetja in zagotovijo zaslužek kolektivu. Vsklajevati so začeli vse to z interesi podjetja kot celote. Vsa leta sem ni bil boj za odkrivanje skritih notranjih rezerv podjetij tako uspešen, kakor že nekaj mesecev sem. Med drugim odkrivajo v podjetjih tudi rezervno delovno silo in odvišno delovno silo odpuščajo. Ta proces je nujen in koristen, saj se je ponekod res preveč nakopičilo delovne sile v podjetjih in ga zato ne kaže zavirati, ker vodi k hitrejšemu napredku podjetij, zlasti k večji produktivnosti. Vendar pa je treba upoštevati tudi pri zmanjševanju delovne sile načelo humanosti in da so upravni odbori, delavski sveti, sindikalne podružnice v tem čimbolj prev-darne.
REZERVE NISO SAMO V DELOVNI SILI — ODPUŠČANJU ZENA, INVALIDOV IN IZČRPANIH DELAVCEV
Odkrivanje skritih rezerv bi bilo enostransko, če bi le-te iskali samo v delovni sili, odpuščanju žena, invalidov, izčrpanih delavcev ali pri delavcih, ki so tik pred upokojitvijo itd. V nekaterih
podjetjih tega ne upoštevajo. Gledajo samo svoje koristi, ne pa koristi skupnosti. Ne upoštevajo tega, da je v našem družbenem planu povprečna stopnja izkoriščanja podjetij izračunana tudi na zaposlitev žena. Vse mogoče izgovore iščejo pri odpuščanju žena, na primer, da imajo zmanjšan plačni fond, da jim stopnja minimalnega izkoriščanja zmogljivosti podjetja ne dovoljuje zaposlitve dosedanjega števila delavcev itd. Kar poglejmo si nekaj primerov.
V	»Torbici« ljubljanskega galanterijskega podjetja so mislili zaradi zmanjšanja plana odpustiti Slavko Ceh, mater štirih otrok, čeprav je mož že nekaj mesecev brez službe. Razen nje so mislili odpustiti tudi Marijo Iskra, ki je na porodniškem dopustu. V mariborski železniški delavnici so mislili odpustiti mater z dvema otrokoma in očeta petih otrok. Mestni ljudski odbor Kamnik je prav tako hotel odpustiti nosečo ženo. V »Torbici« so mislili odpustiti Marijo Bezlaj, ki ji manjkata le še dve leti starostne dobe, da bi lahko dosegla polno pokojnino. Po drugi strani pa so tu zaposleni močni kmečki fantje, ki bi zlahka poiskali službo drugod.
V	tovarni Vata na Viru pri Domžalah so mislili odpustiti 36 delavk. Sindikalna podružnica je sklicala širši sestanek, kjer so ugotovili, da bi bili vsi odpuščeni več ali manj socialno ogroženi. Zato so poiskali skrite rezerve drugje. V materialu, v novih izdelkih,
Kako in kaj boste lahko kupili na kredit
Mariborska tekstilna tovarna je letos »Najboljši delovni kolektiv ljudske republike Slovenije« v svoji stroki. Na sliki vidimo odlikovanko tov. Otilijo Križanič, ki je snovalka v tej tovarni
Marsikdo se je razveselil ugodnosti, da bo lahko določeno industrijsko blago kupil na kredit. Kako tudi ne. Človek ne more hkrati položiti na mizo prodajalca 30 ali 40.000 dinarjev za radio aparat, kolo, pohištvo ali drugo. Ne pozna pa se mu toliko, če vsak mesec odtrga od zaslužka par sto dinarjev in postopoma odplačuje dolg. Nekaj časa sem o kreditu ni bilo kaj več slišati. Nekateri so že govorili, da ga ne bo. To seveda ni držalo. Gospodarski svet vlade FLRJ je le pripravljal odredbo in navodilo in zadnji Uradni list FLRJ 25/52 je oboje objavil. Nekaj določil iz te odredbe in navodil vam bomo povedali, da boste vedeli kaj in kako lahko kupite na kredit in kje ga boste dobili.
Kredit za kupovanje industrijskega blaga bodo dovoljevala za to pooblaščena državna trgovska podjetja. Narodna banka oziroma krajevne posojilnice bodo dovoljevale kredit za nakup hladilnikov, radijskih aparatov, koles, pohištva v garniturah in kosih. Z vra-čilnim rokom do enega leta bodo lahko potrošniki kupovali volnene tkanine, volneno konfekcijo, obleke in plašče’,
Nehat misli H fehmovanto prvega delavshega unravHanta
Približujemo se zaključku šestmesečnega tekmovanja prvega delavskega upravljanja. Proglasiti bo treba zmagovalce tekmovanja. Osnovni poudarek tekmovanja prvega delavskega upravljanja je dviganje in krepitev vloge delavcev — neposrednih proizvajalcev pri upravljanju podjetij. Uveljavljanje delavcev v organih ljudske oblasti, v občinah, raznih socialnih ustanovah in komisijah, kulturnem in fizkulturnem življenju. Ker se ta dejavnost razvija izven tovarne, na terenih, v društvih in drugod, mora tudi tu priti do popolnega izraza in uveljavljanja neposredni proizvajalec — delavec. Tekmovanje prvega delavskega upravljanja je torej zasnovano na široki osnovi in izredno važno za krepitev vloge delavskega razreda in nadaljnjo rast socialistične demokracije.
V tekmovanju so se ponekod znašli bolje, drugod slabše. Tam, kjer so sindikalne organizacije razumele tekmovanje -tako, kakor je bilo razpisano, in so usmerjale vso dejavnost in razgibanost kolektivov v to smer, so dosegli že precejšnje uspehe. V tem sestavku pa mislim opozoriti na nekaj pomanjkljivosti, ki zavirajo še večji polet tekmovanja.
Že takrat, ko so v podjetjih sprejemali obveznosti za tekmovanje, so se te
napake kazale v tem, da se je ponekod dajalo predvsem (ponekod pa izključno) poudarek na izpolnitev plana v tonah, kosih, metrih itd. Pri tem pa so izpustili bistvo tekmovanja — krepitev vloge delavcev v upravljanju s tovarno in izven tovarne. Ne mislim zmanjševati pomena proizvodnih nalog; opozoriti hočem le na to, da so vodstva sindikalnih podružnic pozabila na bistveno tekmovanje pravega delavskega upravljanja.
Ko so v kolektivih sprejemali obveznosti, so jih dostikrat sprejemali načelno in jih niso prilagodili posebnostim svoje tovarne. Zato so obveznosti dostikrat le ostale mrtve črke in tekmovanje povsod tam plahni. Se vedno imamo vodstva sindikalnih podružnic, ki nekaj časa pošiljajo poročila, jpotem pa na to pozabijo. Zato naslednji meseci seveda niso ocenjeni. V kolektivih veliko razpravljajo o družbenem planu, tarifnih pravilnikih itd., predlagali so to in ono, vendar vsega tega v poročilih manjka. Nekateri tovariši iz izvršnih odborov podružnic pravijo, da imajo preveč dela, da zato ne morejo zasledovati in usmerjati tekmovanja. Mislim pa, da bi bilo treba vključiti v tekmovanje prav to preobilico dela in marsikje bi bilo drugače. Groba napaka je tudi to, da kar v sekretariatu centrale
2 stran * 16. V. 1952 DELAVSKA ENOTNOST
sestavijo poročila za obrate in delovišča, ki so raztreseni daleč od sedeža podjetja. Takšna poročila so ločena od življenja in dela delovnih ljudi, ponekod pa za poročilo ali vsebino poročil o tekmovanju ne zvedo niti izvršni odbori podružnic.
Ponekod je tekmovanje tudi zamrlo, ker so prišli v izvršne odbore podružnic novi odborniki. Ti so dostikrat še brez izkušenj. Seveda bi bila dolžnost prejšnjih odbornikov, ki so vodili tekmovanje v čast desete obletnice OF in JLA, da tem pomagajo.
Se je čas, da odpravimo vsaj del teh napak, če že ne vseh. Pred zaključkom tekmovanja storimo čim več, da se bodo delavci na vseh popriščih družbene dejavnosti čim bolj uveljavljali. Potem bomo lahko rekli, da smo v tekmovanju veliko dosegli.	D. B.
izdelke iz polivinila, posodo in jedilno orodje, steklene in porcelanaste garniture. Na dveletno odplačilo bodo lahko potrošniki kupili štedilnike, peči, hladilnike, kovinske postelje, žimnice, radijske aparate, kolesa in preproge. Kredit do treh let bodo dobili potrošniki za pohištvo v garniturah in kosih. Razen kredita, ki smo dejali, da ga bo dajala Narodna banka oziroma krajevne posojilnice, bo kredit za ostalo blago dodeljevalo za to pooblaščeno državno trgovsko podjetje.
Stalno zaposleni delavci in uslužbenci pri državnih gospodarskih podjetjih, uradih in zavodih, pri družbenih in zadružnih organizacijah in njihovih podjetjih, ki so najmanj 1 leto dni nepretrgoma v delovnem razmerju, uživajo pravico do kredita za nakup industrijskega blaga. Razen teh imajo to pravico še invalidi in upokojenci.
Potrošniki, ki imajo pravico na uživanje kredita, ga bodo lahko dobili v mejah svoje kreditne sposobnosti. Vendar ga bodo dobili le največ do ene četrtine njihovega skupnega zaslužka, plače oziroma invalidnine ali pokojnine za čas, za katerega je kredit odobren. Kupec bo moral plačati pred uporabo kredita v, gotovini 10 do 30% od kupne cene za blago, oziroma od zneska dovoljenega kredita. Kolikšen bo ta odstotek, bo določil upnik glede na kreditno sposobnost dolžnika, vrsto blaga in glede na kreditni rok. Seveda bo lahko kupec plačal večji znesgk od zahtevanega. Pri plačilu v gotovini ali odplačevanju blaga bo lahko kupec uporabil tudi industrijske bone.
Da bi upnik zavaroval svoje koristi, bo moral prosilec predložiti menico, ki jo podpišeta dva poroka. Poroka morata izpolnjevati vse pogoje, kakor jih mora izpolnjevati dolžnik oziroma prosilec. Prosilec bo moral tudi predložiti upravno izplačilo prepoved na svoj zaslužek, plačo, invalidnino ali pokojnino. Upnik in dolžnik bosta sklenila kreditno pogodbo z rokom in načinom odplačevanja blaga, kakor tudi drugimi morebitnimi pogoji. Državno trgovsko podjetje sme za kritje stroškov povečati prodajno ceno za 4%, banka pa bo zaračunavala obresti po veljavnih predpisih.
Pojasnilo k volitvam članov upravnih odborov v gospodarskih podjetjih
Navodila za volitve delavskih svetov in upravnih odborov gospodarskih podjetij določajo v 48. točki v skladu s 6. členom Temeljnega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij, da se v novi upravni odbor podjetja lahko izvoli največ tretjina članov upravnega odbora iz prejšnjega leta in da nihče ne more biti član upravnega odbora več kakor dve leti zaporedoma. Glede na to, da traja mandatna do-
odborih že dve leti, je zvezni svet za zakonodajo in zgraditev ljudske oblasti izdal pojasnilo, ki pravi, da se zaradi potrebe zavarovanja kontinuitete pri delu upravnih odborov podjetij lahko voli v nove upravne odbore podjetij na rednih volitvah v začetku leta 1952 ena tretjina tistih članov upravnih odborov, ki so bili izvoljeni v drugi polivici leta 1950 in katerih mandat je
ba večine članov v starih upravnih 1 bil podaljšan do konca leta 1951.
boljši izdelavi in si s tem osvojili nova tržišča. Te odpovedi pa so preklicali, s čimer se ves kolektiv strinja.
Teh nekaj primerov nam kaže, da rezerve niso samo v odpuščanju delovne sile, marveč da jih je najti kje drugod, kakor so jih našli v podjetju Vata.
Da se prepreči birokratsko reševanje zmanjševanja delovne sile, je zvezna vlada sredi preteklega meseca izdala uredbo o postopku pri odpovedi delovnega razmerja. Ta uredba daje precejšnja pooblastila sindikalnim organizacijam, da lahko intervenirajo v prim 3-rih, ki so nepravilni in preprečijo birokratsko administravivno zmanjševanja delovne sile. Ni namen te uredbe ovirati ukrepe podjetij, da odpusti odvečno delovno silo, marveč je njen namen le ta: utrditi pri podjetjih zavest o interesu skupnosti in upoštevanju socialnih momentov.
OSEBNI NESPORAZUMI NE SMEJO
BITI RAZLOG ZA PREKINITEV DELOVNEGA RAZMERJA
Pri zmanjševanju delovne sile se ponekod dogaja tudi to, da nekoga odpustijo, ker se je nekomu v podjetju zameril. Tako so mislili v »Torbici« odpustiti Pavlo Grešak, torbarsko pomočnico, ki je grajala prisvajanje blaga, tajno delitev nagrad itd. V Mariboru pa so mislili odpustiti strojevodjo, ki je že dolgo let v službi, je 8-kratni udarnik in dolgoletni sindikalni odbornik.
V nekaterih podjetjih šele sedaj ob ugotovitvi, da imajo odvišno delovno šilo, ugotavljajo napake in nepravilnosti' nekaterih uslužbencev, ki jim naj bi služile kot razlog za odpoved delovnega razmerja. Toda o raznih prekrških, ki jih ugotavljajo sedaj, doslej še nikoli ni razpravljalo tovariško ali disciplinsko sodišče. Takšne primere imamo marsikje. Med drugim tudi na ljubljanski železniški postaji. Stvari, ki jih je nekdo zagrešil pred letom dni ali še več in osebni nesporazumi torej ne smejo biti razlog za prekinitev delavnega razmerja. O vsem tem naj bi se raje prej pogovorili, na tovariških in disciplinskih sodiščih.
ČLANSTVO V ORGANIZACIJI SE NE PRENEHA S PREKINITVIJO DELOVNEGA RAZMERJA
Prav sedaj ob zmanjšanju delovne sile lahko ugotovimo, da nekatere sindikalne podružnice oziroma sindikalni odborniki še ne pojmujejo dovolj nalog sindikalnih organizacij. Podružnica uslužbencev Mestnega ljudskega odbora Domžale je nekoga, ki je bil odpuščen, tudi enostavno izključila iz članstva sindikalne organizacije, čeprav še ni dobil druge zaposlitve. Dolžnost sindikalnih organizacij je, da skrbijo še naprej za tovariše, ki so trenutno nezaposleni. Ce že ne skrbijo za njih z materialno podporo, naj jim pa nudijo vsaj tovariško besedo, da bodo člani v organizaciji res videli svojo organizacijo.
O ZMANJŠANJU DELOVNE SILE NAJ RAZPRAVLJA VES KOLEKTIV
Do vseh teh nepravilnosti marsikje ne bi prišlo, če bi o zmanjšanju delovne sile razpravljal ves kolektiv. Ponavadi razpravlja o zmanjšanju delovne sile le ozek krog ljudi v pisarni. Razen tega ti ponavadi tudi nimajo prave predstave o socialnem sestavu delavcev v podjetju. In zato pride do tega, da odpuščajo ljudi, ki bi kljub oskrbnini, ki jim je zagotovljena po uredbi, če izpolnjujejo potrebne pogoje, vseeno bili v precej težkem socialnem položaju. Zato je potrebno, da o zmanjšanju delovne sile razpravlja ves kolektiv. Kolektiv bo najbolje presodil, koga se lahko odpusti, presodil pa bo tudi, A je treba ponekod zmanjšati ne samo število delavcev, marveč tudi število uslužbencev. V lokomotivski delavnici v Šiški mislijo na primer predvsem a zmanjšanje delavstva. O zmanjšanju števila uslužbencev pa nočejo nič kaj preveč slišati. Tako so mislili na primer pred kratkim odpustiti 110 delavcev. Ze doslej je prišel na 5 delavcev po en uslužbenec, po zadnjem nameravanem zmanjšanju delovne sile pa bi prišel en uslužbenec na 4,3 delavce. Ce bi ves kolektiv razpravljal o zmanjšanju delovne sile, bi najbrž razsodil drugače. Zato se držimo načela, da naj o zmanjšanju delovne sile razpravlja kolektiv. Na to pa naj svoje članstvo opozarjajo tudi sindikalne podružnice. S tem bo odpravljena težnja po samovoljnem odločanju posameznikov v podjetjih.
Mal malo bi bil ponosen na (akega očeta
»Dragi tovariš urednik! Že dolgo je te9a, kar sem sklenila, da se malo posvetujem s teboj. Najprej ti moram Povedati, kdo sem. Jaz sem čisto navadna poljska delavka, zaposlena na državnem posestvu ,Lovnjek‘ pri Braslovčah,« tako nam je pisala svoje pis-rno tovarišica A. M. iz Podvrha pri Braslovčah.
Kaj jo teži, o čem bi se rada posvetovala? Kakor smo razbrali iz njenega Pisma, jo teže predvsem dve stvari. Kateri?
Tovarišica A. M. se je leta 1949 ločila od svojega moža. Njen mož 1. B., ki je zakrivil razvezo zakona, kot nam Piše tovarišica, bi moral za svoja dva zakonska otroka plačevati materi po 1000 din mesečno za oskrbovalnino. Svojih obveznosti pa že od 1950. leta sem ne izpolnjuje. Do septembra 1951 je bil zaposlen kot ekonom pri kmečki delovni zadrugi v Lttbečm pri Celju, sedaj pa je celo predsednik kmečke delovne zadruge v Loki. Ko je bil na prvem službenem mestu, mu je bil dolž-nostni znesek od plače sodno zasežen, toda mati ni prejela nič. Danes se tovarišica A. M. res upravičeno vprašuje, ali je prav, da nekaj takega dopustimo? To vprašanje terja odgovora!
Predvsem povejmo to, da pošten človek ne sme nikdar pozabiti na svoje dolžnosti do lastne dece. Če sta se mož in žena razšla, s tem ni prestala obveznost enega kot drugega do njunih otrok. Starša sta zrela, samostojna in gresta vsak svojo življenjsko pot, toda vsak od njiju pa mora vedeti, da ima otroka, svojega naslednika, ki mu je dolžan pomagati, da se postavi na lastne noge. In še več! Naš delavski naraščaj mora postati tudi vreden dedič naših priborjenih pravic. Tudi za to sta dolžna poskrbeti starša. Samo tako je mogoče med delavci pošteno urejevati družinske razmere. S tem, ko tovariš 1. B. zanemarja svoje obveznosti napram lastni deci, postopa zelo grdo in nepošteno. Četudi pustimo ob strani naše pisane postave, ki pa morajo biti vsakemu delovnemu človeku svete, vprašamo tovariša I. B. samo to, kako bi gledal na svojega očeta, če bi vedel, da je on sam srnjemu lastnemu očetu deveta briga. Kaj malo bi bil ponosen na takega očeta. In kako življenjsko grenko je tako spoznanje. To je mnogo bolj trpko, kakor nekaj prestradanih dni, mesecev ali let. In kako bi tak oče, ki mu je lastni sin deveta briga, imel poguma govoriti njemu ali drugim ljudem o delavskih moralnih načelih, če jih sam gazi tam, kjer je to najmanj umljivo, v odnosu do svoje lastne dece. Samo to še povejmo: slovenski delavski rod — očetje in matere — so z golimi rokami branili naše zibeli pred zverinskimi osvajalci, da obvarujejo našo deco, in danes delajo tako, da se jim čudi svet, v prid svoji deci. Kako klavrn in očetovskega imena nevreden je vsak, kdor ne izpolnjuje niti svojih najmanjših obveznosti do svoje dece.
Prav ima tovarišica A. M., ki se vprašuje, ali je prav, da se zadrugarji nad takim svojim uslužbencem ne zamislijo? Ali ni zadružno vodstvo po svoje družbeno moralno odgovorno za tak postopek svojega uslužbenca? Seveda je! In v takih primerih bi morali biti tudi sodni organi bolj dosledni, ker ne gre tu le za nekaj borih »božjakov«, ampak gre za zaščito socialističnih moralnih pojmovanj in dolžnosti. Kaj je kdo od vseh teh odgovornih pomislil, da noša tovarišica A. M., ki poleg dveh otrok skrbi še za svojo 71 let staro mater in hodi eno uro daleč na delo, zgubi
vsakokrat, ko gre na sodišče iskat pravice, tudi svoj dvodnevni zaslužek in otroške doklade za ta dva izgubljena dneva?
»In vse to samo zaradi brezvestnega očeta in vodstva zadruge, ki se za te stvari ni nič zavzelo,« ugotavlja tovarišica A. M. popolnoma pravilno. Ta stvar zato resno kliče po rešitvi: o tem naj premisli oče, vodstvo zadruge in tudi sodni organi, ki jim je zaupano varstvo naše pravice.
»Še nekaj ti bom potožila, dragi urednik, kar se ne tiče samo mene, ampak večinoma vseh nas poljskih delavcev,« tako pa začenja A. M. svojo drugo težavo.
Ta druga težava pa so zobozdravni-ške ordinacije »bolniške blagajne«, kot pravi tovarišica A. M. V čem je težava? Vedno, kadar gre k zobozdravniku, izgubi nekaj delovnih ur, in to se seveda pozna pri zaslužku. Do zobozdravnika imajo dve uri in pol hoda, tako da mora vstajati ob štirih zjutraj, da pride do pol sedmih k zdravniku. Če ste ji potem posreči, se vrne z vlakom ob pol de-
setih domov na delo. Delovni čas pri njih pa je od sedmih do opoldne in od ene do osemnajste, to je v času, ko so ordinacije.
Kako bi napravili, da ne bi prišla tovarišica in tudi drugi poljski delavci ob svoj zaslužek? Seveda je to mnogo lažja stvar kot prva. Na vsakem posestvu se da delo tako urediti, da kot pravimo, »prinesemo notri« zamujeno, to je, da nadoknadimo. To se je treba samo z vodstvom podjetja dogovoriti, pa se včasih napravi uro, dve več zjutraj ali se potegne zvečer, pa je urejeno. Navadno pa, seveda, kadar ne iščemo zaradi nujne potrebe zdravniške pomoči (takrat pa smo tudi v bolniškem stanju), si na deželi vedno puste popravljati zobe bolj v zimskem času, takrat je tudi laže doprinašati zamujeno delo.
Toliko ti vemo, draga tovarišica A. M., svetovati. Premisli te nasvete, in če bi rada, še kaj zvedela, kar oglasi se, bodisi ti ali kdo iz vašega kolektiva, pa ti bomo prav radi odgovorili.
Uredništvo
Tak rod hočemo imeti
Založba Delavske Enotnosti vam je pripravila Marxovo sliko v velikosti 35 X 50 cm — dvobarvni tisk, kakršna je bila predložena v prvomajski številki našega lista. Slika je zelo primerna za okras društvenih in poslovnih prostorov in stane samo 70 dinarjev. Priporočamo sindikalnim svetom, da slike naročajo skupno za svoje podružnice in druge organizacije ter ustanove. Naročila sprejema Založba Delavske Enotnosti, Ljubljana, poštni predal 284.
(Nadaljevanje s 1. strani.)
Naša deca morajo biti jutrišjni revolucionarji, ponos svoje domovine, vzor tujini.
Kdo razgrinja pogled naši deci v življenje, kdo ji razlaga življenjske modrosti? Si to ti, naša delavska mati in oče, so to delavci komunisti, so to poštenjaki? Potem je prav! Če pa ti svoji deci skrbiš samo za kruh in streho, življenjske modrosti pa pustiš, da jim razlagajo kdor si ga bodi, potem delaš napak. Vedi, delavcu ni nihče nikdar ničesar poklonil, še kosa kruha ne, da bi mu utešil glad, kaj pa da bi mu pomagal razkrivati življenjske modrosti, ki vse govore le delavcem, poštenjakom v prid. Kdor ni delavcu naklonjen, ga lažno uči.
Pa kaj bi to tebi razlagali, slovenska mati, saj ti to veš. Takrat, ko si svoj zarod poslala v partizane, kdo je po Slovenskem učil ljudi svojim lastnim. materam, očetom, sestram, bratom streljati v obraz in hrbet? Kaj je potrebno na to odgovoriti? Ne, saj beseda ni močnejša od bolečega gneva v tvojem srcu.
Toda, ali dovolj skrbno bediš nad svojim zarodom danes? Ali ni morda kdaj zašel kdo od tvojih otrok poslušat lažnive farizeje? Tam, kjer so učili streljati domoljubom v hrbet in obraz, tam danes uče mrziti spomin na one, ki jim jih je uspelo pobiti. Ali naj uče tvojega lastnega otroka mrziti spomin na tvojega rajnkega moža, ki je šel za te, za otroka, za ose nas v boj za lepše življenje, pa so mu belogardisti z noži, živemu izkopali srce iz zvestih grudi in ga vrgli svinjam za hrano:	ali naj uče tvojega otroka
mrziti pesem, ki ti jo je mati pela, ko te je zibala?
Nihče ne da nam odrešenja,
* ne carji, kralji in ne bog; osvoboditev ’z trpljenja bo delo naših lastnih rok.
Kdo bi to dovolil? Slovenska mati nikdar, zato bo svojega otroka znala pred tem obvarovati.
Težak in trd je naš boj za jutrišnje življenje; zvestih, poštenih ljudi zahteva. In teh je pri nas nebroj. Toda, je pa nekaj tudi takih, ki ne žele delavskemu rodu, da bi zmagal o tem boju, da bi osrečil življenje svoje domovine in svojih bodočih zarodov. So ljudje, ki se vesele oseh težav, ki otežujejo boj in delo, so ljudje, ki so vedno pripravljeni v vsako našo čašo vina, pa če se ne da več, kapniti vsaj eno kapljico grenkega sirupa. So ljudje, ki bi za skledo leče prodali vso našo deželo z osem, kar smo s trudom napravili. Tem in takim zoperstavlja delavski rod svoja pojmovanja in svoja hotenja. Ali bo naš zarod nosil duha svojih očetov in mater, ali pa bo nasedel kdaj pa kdaj laži filistrov in jezuitov, kar bo moral vedno v življenju drago plačati,
to je stvar, ki zahteva vsak dan posebej odgovora. To je stvar, ki nam vsem skupaj obuja visoke moralne vrednote delavske vzgoje, ki je bila vedno tako preprosta in enostavna, pa zato tem bolj srčna in poštena, vedno pa delavska po svojem, bistvu in hotenju. To je stvar, ki zahteva, da v življenju znamo ločiti med delavskim poštenjem in hotenjem in med >poštenjem in namerami« delavstvu nenaklonjenih senc preteklosti, ki se obešajo v naši sedanjosti še na zadnjo nitko — to je na svojo tradicionalno neiskreno zlagano moralo in. na moralo najbolj zgubljenih zablod kapitalističnega sveta.
Kakor nekdaj naš zarod v krilu svoje matere in v zavetju zvestih in srčnih komunistov najde tisti bodrilni nasmeh: otrok naš, ponosni smo na te, ne daj se, upri in bori se, bodi o ponos delavskemu rodu, dokaži našo delavsko silo, dokaži, kaj zna delavski rod ustvariti in kako zna žrtvovati.
Mi vsi skupaj pa bodimo to toplo, pošteno zavetje naši deci.
OTON ŽUPANČIČ:
Osvoboditeljem
Slišali smo, da na iskrem belcu jaha, da konja in jezdeca jadrna nese perot, in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, zahteva skoz vrste njegove svobodno pot. —
Deželo svoje si Nemci in Talijani, razudijo zemljo kakor pobitega vola; on stoji na Možaklji, in z njim njegovi zbrani, ni puške ga strah ne prekletega v Bšgunjah kola.
Gore odpro mu svoje zelene hrame, on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast, zaseka prehode, preplavi premogove jame, za razbojnika krščen čuva narodu last.
O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas!
In v mesečini po snegu begotni sledovi!
Lisičji lajež in škripajoči mraz,
da pod srh ko osreženo dlako treso se volkovi!
O naši sinovi in bratje in očetje!
»Kaj boš, razcapani ušivec z životom pretrganim, bos!« kanalja kriči. On izpelje jih v mladoletje, njegova vera vsem zoprnostim je kos.
Zavzame otoke, Primorje, Trst in Gorico, čvrste mejnike stare v tla zagozdi, v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico, zasopel še, nespočit na sever odhiti.
Razločene brate v eni meji strne, svobodo zavrženo vnovič ustoliči, pred nami preprogo bodočnosti razgrne: planine sijo, razgibani v soncu rajajo griči,
med radostno delo ubrano se petje oglaša.
Iz podrtin domovi rasto med gostimi vrti,
plavži buče, živine tare se paša,
pšenica kozolce šibij kot mački so grozdi na trti. —
Glave so se dvignile, jasno Je sleherno lice, s krvniki ogabnimi boj izbojevan, na stežaj odpirajo se zatohle temnice, vese! sprevod se snuje v jutrišnji dan. —
Zdaj pa prelij se mi pesem v rahel, prerahel dih, čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladarvj«, in s tiho solzo orosi spomin vseh njih, ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja.
Ne strinjamo se s sklepi londonske konference
(Nadaljevanje s 1. strani) verjamemo. Verjamemo mu, da ima še velike načrte, ki jih misli doseči iz teh »okopov in bunkerjev«. Toda mi smo navajeni razbijati okope. Mi smo navajeni poditi iz bunkerjev italijanske fašiste. Naj italijanski oblastniki povprašajo o tem generale in poveljnike italijanskih divizij, ki so v drugi svetovni vojni tlačile naše svobodo-
ljubno ljudstvo. Oni jim bodo lahko precej povedali o usodi italijanskih bunkerjev.
Mi vemo, da bo prišel čas, ko bodo italijanski delavci spregledali nakane svojih izkoriščevalcev; da bodo delavci Italije enkrat za vselej opravili s fašisti. Mi verujemo v italijanski delavski razred, čeprav je ta danes razdvojen in šele išče poti in voditelja, ki bi ga po-
Vsako armado, ki bi prestopila naše meje, bo doletela takšna usoda, kakršno so doživele fašistične armade
peljal do zmage. Verujemo v čas, v katerem bodo italijanski delavci z gnusom odklonili take predvolilne golaže, v kakršnega hočejo spremeniti danes Trst.
Maršal Tito je imel v poslednjih dneh dva govora, v katerih je ponovno pred vsem svetom obrazložil stališče naših narodov do tržaškega vprašanja. Naš Tito je londonskim mešetarjem Odločno povedal, da se s sklepi londonske konference ne strinjamo in da bomo ukrenili vse potrebno, da bodo vsaj do neke mere zavarovane pravice in koristi naših narodov. Mi hočemo mir in mirno sodelovanje z italijanskim delovnim ljudstvom; toda za to sodelovanje je potrebno vsaj malo dobre volje pri italijanskih državnikih.
Sklepi londonske konference pa so bili izdani tudi v času, ko si italijanski šovinisti in fašisti v Trstu z vsemi silami prizadevajo, da bi dosegli uspeh na bližnjih občinskih volitvah. Tisoči in tisoči fašistov prihajajo iz Italije v Trst, da bi podprli italijanske stranke. Svoj prihod so napovedali celo »zavedni« Italijani iz Argentine in drugih držav. Sklepi londonske konference pa so dali tržaškim fašističnim in napol fašističnim strankam novo orožje za boj proti Slovencem in demokratičnim italijanskim delavcem, ki hočejo nikoli več pod Italijo.
Slovenski delavci odločno zatrjujemo, da ne bomo priznali nobenega sklepa, ki bi bil sprejet brez sodelovanja Jugoslavije. Dobro se zavedamo, kakšne pravice imamo. In za dosego teh pravic se bomo z vso svojo delavsko odločnostjo borili.
F. Svetek:
ZAPISKI IZ DELOVANJA DELAVSKIH KULIURNIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
(Nadaljevanje)
V ZIBELKO POLOŽENI DAROVI prvim delavskim društvom pri nas so imeli še desetletja vpliv na njihovo rast. Opisali smo njihovo rast. Opisali smo njihove propagatorje in ustanovitelje — potujoče obrtniške pomočnike, ki so po svojem povratku propagirali to, kar so videli, slišali in doživeli v tujini.
Danes, ko bomo praznovali kmalu 100-letnico od te dobe, si je že mogoče ustvariti sliko in oceno posameznih njihovih ukrepov, ki so pospeševali rast teh društev in tudi onih, ki so jih zavirali. Predvsem nam je pa po preteku tako dolge dobe možno pretehtati, kako neizrečno mnogo je treba žrtvovati energij, predno si ustvari še tako ljudska ideja solidno bazo v živem življenju in njegovih potrebah.
Glavna značilnost pri nastanku našega delavskega gibanja je v dejstvu, da je bilo prenešeno iz mnogo razvitejših krajev v naše, ki so bili gospodarsko gledani na prav malo razviti stopnji. Povrh tega so pa posredovali prenos teh idej ljudje, ki so sami izšli iz takratnih primitivnih razmer. Manjkati jim je moralo — po sili teh raz-— vsakega solidneišega poznanja družbenih ved, poznanja zakonov ekonomike, da ne govorimo še o poznanju socioloških in psiholoških problemov in potrebne višine splošnega znanja, pred-
vsem pa skušenj.
Ta dva faktorja sta nujno pripeljala k prehitevanju razvoja, da je zijala med njihovimi hotenji in med stvarnostjo praznina, katero je le prevečkrat in sprevelikim uspehom izkoristila vladajoča avstronemška buržoazija s svojimi slovenskimi priskledniki, da je zbila gibanje, ki je napredovalo en korak, za dva nazaj. Primerjati je treba na primer takratni Pariz, kjer se je udejstvoval — tudi na barikadah — starosta ustanovoviteljev našega delavskega gibanja Fran Železnikar — s takratno Ljubljano, ki je prav vsled svoje nerazvitosti pridobila prizdevek — dolga vas. Pariz je imel za tiste čase že prav visoko razvito obrt in precejšnjo industrijo, saj je že v začetku 19. stoletja pod Napoleonom oskrboval z orožjem in opremo mogočne večsto-tisočglave armade. Koncentracija proletariata je bila že zelo velika in toliko dolgodobna, da se je ustvarjala že tradicija, ki je šele prava jrotranja vez, ki druži ljudi v kolektivu. Taka organizacija ni več uničljiva. Lahko se sicer zgodi, da jo nasprotnikova premoč v posameznih akcijah trenutno razkropi, toda njeni drobci se vedno znova zberejo.
Ni dvoma, da se pri takem začetku, kakor se je odvijal pri nas, kmalu porode notranja trenja med tistimi, ki
so se od — bi rekli — mladostnih prekrškov česa naučili, in onimi, ki mislijo, da je največja napaka ne vztrajati na določenem potu. Taka trenja niso bila pri nas izvzeta posebnost, ker so se pojavljala — v večji ali manjši meri — povsod po Evropi, toda posledice so bile zelo različne. Pri onih pokretih, ki so organsko rastli iz svojih ekonomskih in družbenih razmer, so bile zle posledice, v kolikor so zadevale organizacijsko gradbo, kmalu premagane. Na drugi strani so jim pa ta trenja prinašala še koristi, ker se je v vročih debatah poglobilo poznanje problema sploh in po tej poti visoko dvignil duhovni nivo članstva in še posebej vodilnega kadra V ekonomsko zaostalih krajih, kakor so bili takrat naši, pa taki udarci za cela leta in celo desetletja omrtvičijo rast zadetega organizma.
Tretje vprašanje, ki je motilo normalen razvoj ustanovljenih društev in metalo svoje sence na njihovo delovanje, je bilo pa takrat se šele razvijajoče
NACIONALNO VPRAŠANJE
Mnogonarodna država, kakor je bila Avstrija, je po odpravi fevdalizma in pri nastanku podjetnega meščanskega kapitalizma zagorela v svitu bojev raznih narodnosti, ki so jo sestavljale. Prevladujoča narodnost — avstrijski Nemci — so gojili očitno namero izkoristiti osvobojene gospodarske energije, da si ustanove čim več gospodarskih postojank v državi, ki so predstavljale obenem izhodiščne točke za germanizacijo prebivalstva drugih narodnosti. Državna oblast, v kateri so imeli dominantno oblast taisti Nemci, je pa te
namere sicer prikrito — zato pa nič manj uspešno — podpirala iz sredstev, ki jih je zbrala po vsej državi, torej\ tudi od nenemškega prebivalstva.
Posebno načrten je bil ta pritisk v smeri proti jugu, proti izhodu na morje, proti Trstu. Vsako podjetje in vsaka ustanova, ki se je v tej smeri ustanavljala,- je bila strogo podrejena tej nameri. Skrbno se je pazilo, da so se sprejemali v službo predvsem Nemci. Zlasti vodilno osebje in pisarniški per-sonal je bil v tem oziru skrbno izbran. Toda tudi navadni delavci, ki so bili sicer iz domorodnega elementa, so bili kmalu izpostavljeni pritisku, da se germanizirajo. Zahtevalo se je od rojih poznanje službenega jezika, pod izgovorom, da trpi sicer delo, ker se vodilno osebje ne more z njimi sporazumevati.
Uspešnost germanizacije je pa ob istem času pospeševala še zaostalost in revščina na naši vasi, ki je neprestano oddajala večino prirastka prebivalstva mestom, ker ga sama ni mogla preživljati. Tako je nastalo v mnogih krajih direktno tekmovanje, kdo se bo naučil čim prej toliko nemščine, da bo sprejet j v ta gospodarska podjetja. Oni, ki so -bili pa že zaposleni v industrijskih podjetjih, jim je pa kazalo poskrbeti, da bo njihov naraščaj čim bolj izvežban v »službenem jeziku«, da bo lahko dobil kako boljše plačano in bolj ugledno službo. Šole, ki so usposabljale ta naraščaj, pa niso imele naloge naučiti
učence samo perfektnega znanja »službenega« jezika ali kakor se je kasneje reklo »občevalnega« jezika. Vzgajale so jih tudi v tako zvanem »nemškem duhu«, v duhu »vodilnega naroda« in njegovi višji kulturi. Cveteti je začelo moderno japičarstvo in z njim se je na veliko kvaril narodni in človeški karakter drugorodcev.
Meščanstvo ogroženih narodov je seveda nujno reagiralo. Ponekod v posnemanju nemškega meščanstva vsaj po tem, da je združevalo nacionalni ime tek in ga investir-.lo v ustanovitev lastnih gospodarskih ustanov. Zlasti Čehi so se v tedanji Avstriji z velikimi uspehi uveljavljali v takih prizadevanjih.
Naše slovensko meščanstvo sl pa tudi v kasnejših letih, ko so bile posledice Metternichove strahovlade že do dobra prebolene, ni pomagalo na noge. Gospodarsko je bilo prešibko in po vrhu še politično nerazgledano, tako da I je na germanizatorična ogrožanja od-| govarjalo le z negativnimi in samo defenzivnimi sredstvi. Eno teh sredstev je bilo neprestano pozivanje k politični enotnosti ljudstva. Programa za to obrambno enotnost — zlasti ekonomskega — pa razen medlih zahtev po nekakšni splošni deželni zavarovalnici, kakor jo je zahteval dr. Costa in nekaj zahtev po hranilnicah — ni bilo — vsaj nič pomembnega, zlasti pa nič — borbenega.
DELAVSKA ENOTNOST '«■ v. m- * stran 3
Razširjeno le varstvo pred neutemeljenimi odpovedmi v gospodarstvu
. Sistem gospodarjenja, na katerega prehajajo naša podjetja z novim družbenim planom, sloni na gospodarnostnem računu. Načelo gospodarnostnega računa zahteva poleg drugega tudi to, da se mora število zaposlenih delavcev in uslužbencev prilagoditi proizvodni zmogljivosti podjetja ter z družbenim planom predpisani minimalni izrabi njegovih kapacitet. Zato je vsakemu mislečemu človeku jasno, da mora v novem gospodarskem sistemu nujno priti do znižanja števila zaposlenih delavcev in uslužbencev tam, kjer se ugotovijo večje ali manjše rezerve delovne sile. Toda to znižanje m -ra biti izvedeno v skladu z našo celotno socialno politiko in z varstvom, ki ga daje socialistična zakonodaja našemu delovnemu človeku.
V	skrbi, da se načelo rentabilnosti ne bi izrodilo v samovoljo pri odpuščanju delovne sile, je izdala zvezna vlada nedavno uredbo o postopku pri odpovedih delavcem in usluž-bencem v gospodarskih organizacijah (Ur. 1. FLRJ št. 20/52), s katero prenaša dobršen del pristojnosti glede postopka pri odpovedovanju delovnega razmerja na sindikate (krajevne oz. okrajne sindikalne svete) ter na posebne arbitraže za obravnavanje odpovedi pri okrajnih (mestnih) svetih in pri republiškem svetu za ljudsko zdravstvo in socialno politiko. Ta nova ureditev postopka pri odpovedih velja za odpovedi, dane
1.	aprila t. 1. in pozneje brez izjeme, dočim velja za starejše odpovedi le v primeru, če do uveljavitve nove uredbe še ni pretekel zakoniti odpovedni rok. S tem je obenem prenehala tudi pristojnost komisij za delovne spore in personalnih komisij glede obravnavanja odpovedi delavcem in uslužbencem ter nameščencem v gospodarskih organizacijah oz. pri zasebnih delodajalcih.
NA KOGA SE NANAŠA NOVA UREDITEV POSTOPKA Z ODPOVEDMI
Nova ureditev odpovednega postopka se nanaša na delavce in uslužbence, zaposlene v industrijskih, rudarskih, prometnih, trgovinskih, gradbenih, gostinskih, kmetijskih in gozdnih podjetij, v gospodarskih združenjih, zadružnih in družbenih organizacijah, v ustanovah s samostojnim finansiranjem (bolnice, vodovod itd.), pa tudi na delavce in nameščence, zaposlene pri zasebnih delodajalcih.
Med temi osebami pa imamo določene kategorije, ki so še posebej zaščitene pred odpbvedjo, in sicer v tem smislu, da se mora podjetje oz. delodajalec obvezno sporazumeti s pristojnim krajevnim oz. okrajnim sindL kalnim svetom glede nameravane odpovedi tem osebam. Če se sporazum med podjetjem in sindikalnim svetom ne doseže, gre spor pred pristojno arbitražo za obravnavanje odpovedi, katere odločba glede nameravane odpovedi je dokončna. Te posebej zaščitene kategorije so naslednje:
a)	vse žene brez izjeme:
b)	vsi delovni in vojni invalidi;
c)	vsi delavci in uslužbenci ali nameščenci, ki imajo vsaj 10 let delovne dobe.
Prav tako je obvezen predhodni sporazum s sindikalnim svetom tudi v primerih, ko gre za istočasno odpoved več delavcem ali uslužbencem ali nameščencem, in sicer vsaj trem v manjših podjetjih do 100 ljudi in vsaj petim v večjih podjetjih. Če se v takih primerih ne doseže sporazum, gre spor o teh odpovedih pred republiško arbitražo za obravnavanje odpovedi.
Izven zgoraj navedenih primerov, kjer je predpisan obvezen predhodni sporaztfm s sindikalnim svetom, pa je dana vsakemu posameznemu delavcu, uslužbencu ali nameščenci*, ki se ne strinja z dano mu odpovedjo, možnost pritožbe na okrajno arbitražo za obravnavanje odpovedi, razen Če ni seveda arbitraža o odpovedi že sklepala.
KAKŠNA MORA BITI ODPOVED PO NOVIH PREDPISIH
Po predpisih nove uredbe in navodil k tej uredbi mora biti dana vsaka odpoved sedaj pismeno proti podpisu prizadetega. Vsaka odpoved mora biti nadalje obrazložena in morajo biti v njej navedeni konkretni razlogi, iz katerih se odpoved daje. Poleg tega mora biti navedena v odpovedi tudi dolžina odpovednega roka, ki mora seveda odgpovarjati veljavnim zakonskim predpisom. Obvezno mora biti v odločbi o odpovedi naveden tudi pravni poduk glede pritožbe, ker bi se sicer smatrala odpoved kot neveljavna po splošnih procesualnih predpisih.
Odpoved mora biti dana prvega v mesecu tako, da jo delavec (uslužbenec, nameščenec) isti dan tudi prejme, ker se sicer pričetek odpovednega roka avtomatično prenese na prvi dan prihodnjega meseca z vsemi pravnimi učinki.
VLOGA SINDIKALNIH ORGANOV
V	NOVEM ODPOVEDNEM POSTOPKU
Sindikalne podružnice v podjetjih (organizacijah, ustanovah) so dolžne posredovati glede vsake odpovedi, zaradi katere se posamezni delavec (uslužbenec) obrne na podružnico s prošnjp za posredovanje. Vendar to posredovanje za podjetje ni obvezno; po drugi strani pa se lahko dotični delavec (uslužbenec) obrne tudi direktno na okrajno (mestno) arbitražo, da ona odloči o tej odpovedi. Za primer, da sindikalna podružnica uspešno posreduje pri podjetju in doseže razveljavitev odpovedi, je treba seveda takoj sporočiti arbitraži, da je stvar urejena.
Okrajni (krajevni) sindikalni svet, na katerega se morajo podjetja oz. drugi delodajalci obvezno obrniti v primerih, kadar gre za istočasno odpoved več osebam oz. za odpoved posameznim posebej zaščitenim ose bam (gl. zgoraj!), razpravlja s podjetjem oz drugim delodajalcem o vsaki od teh odpovedi posebej ter se v to svrho poveže tudi s sindikalno podružnico v dotičnem podjet ju. Če pride med podjetjem oz. drugim de lodajalcem ter sindikalnim svetom do spo razuma in se sindikalni svet z namerava nimi odpovedmi strinja, tedaj lahko podjetje brez ovire izda odločbe o odpovedih. Če se doseže sporazum v tem smislu, da se nameravane odpovedi ne bodo izdale, je stvar prav tako v redu: prizadeti odpovedi sploh ne dobe. Če pa podjetje vztraja pri nameravanih odpovedih, sindikalni svet pa z njimi ni soglasen, mora podjetje dostaviti sporne primere pristojni arbitraži za obravnavanje odpovedi s potrebnimi podatki ter z mnenjem sindikalnega sveta, da se ne strinja z nameravanimi odpovedmi. Podjetje mora tudi navesti razloge, iz katerih vztraja, da se mora odpovedati prav tem delavcem (uslužbencem).
POSTOPEK PRED ARBITRAŽO
ZA OBRAVNAVANJE ODPOVEDI
Kot že rečeno, se obravnavajo primeri, ko gre za odpovedi več osebam hkrati in ni bil o tem dosežen sporazum s sindikalnim svetom, pred republiško arbitražo za obravnavanje odpovedi Republiška arbitraža šteje
USPEHI LITIJSKE LJUDSKE UNIVERZE
V zadnjem času se je delovanje litijske ljudske univerze izredno poživilo, zlasti od kar prireja stalna predavanja v učilnici litijske gimnazije. Vodstvo ljudske univerze je znalo z zanimivimi temami pritegniti litijske delavce na ta predavanja in obisk je na vsakem predavanju večji. V zadnjih dneh so imeli predavanje Mirka Kokolja o razvoju človeške družbe in o družbenih vedah, kmalu nato pa je predaval zdravnik dr. Franc Lebinger o najnovejših zdravilih. Obe predavanji sta bili izredno dobro obiskani.
pet Članov, ki jih imenuje predsednik Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko republiške vlade takole: dva člana z liste, ki jo predloži republiški sindikalni svet, dva člana z liste, ki jo predloži republiški gospodarski svet, petega člana pa imenuje izmed elanov Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko; ta je obenem predsednik aroitraze. Za vsak posamezen primer bo predsednik republiškega Sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko odredil s prediv2®?111 list tiste arbitre, ki najbolje poznajo aoticno gospodarsko panogo; predsednik arbitraže pa^ je stalen.
Republiška arbitraža mora pri odločanju £ predloženih nameravanih odpovedih upoštevati zlasti, da bodo pravilno zaposlene žene, da bo ohranjeno pravilno razmerje med različno kvalificiranimi delavci v podjetju, da bo fizična in strokovna sposobnost odgovarjala sistemiziranim delovnim mestom Jtd. Arbitraža pa se ne sme spuščati v oceno števila odpovedi.
Odločba arbitraže o obravnavani odpovedi je dokončna in se je mora podjetje oz. delodajalec držati pod upravno kazenskimi sankcijami.
Okrajna (mestna) arbitraža za obravnavanje odpovedi sestoji iz treh članov, od katerih imenuje dva predsednik okrajnega (mestnega) sveta za ljudsko zdravstvo in socialno politiko (enega z liste, ki jo predloži ograjni krajevni sindikalni svet, in enega z liste, ki jo predloži dotični ljudski odbor), dočim je tretji član zastopnik podjetja. Arbitraži predseduje arbiter — član dotičnega ljudskega odbora.
Arbitraža razišče predmet in oceni, ali je nameravana odpoved primerna oz. umestna v primerih, ko gre za posebej zaščitene osebe, bo odpoved redno zavrnila, razen če gre za osebe, ki so same krive za odpoved
(nediscipliniranost, škodljivost za podjetje oz. delovni kolektiv in podobno). Arbitraža lahko zahteva izvedbo disciplinskega postopka v primerih, ko daje podjetje povod iz razloga nediscipliniranosti ali sicer negativnega zadržanja dotične osebe.
Akn okrajna (mestna) arbitraža ne izda svoje odločbe najkasneje do izteka odpovednega roka, ki velja v dotičnem primeru, se smatra, da je odpoved zavrnjena.
PRISTOJNOST INŠPEKCIJE DELA V ODPOVEDNEM POSTOPKU
Inšpekcija dela, katere naloge so se raz-šinle po obvezni razlagi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ (Ur. 1. FLRJ št. 12/52), mora bodisi po uradni dolžnosti bodisi na opozorilo prizadete osebe, sindikalne organizacije ali arbitraže razveljaviti:
a)	vse odpovedi, ki ne bi bile dane v skladu z novimi predpisi,
b)	vse odpovedi, ki ne bi upoštevale odločbe arbitraže.
• Inšpekcija dela bo v vseh takih primerih izdala pismeno odločbo, s katero bo zgoraj omenjene odpovedi razveljavila po lastni pristojnosti ter jih proglasila za nične.
Poleg tega bo inšpekcija dela predlagala kršilce teh predpisov tudi v upravno kaznovanje (denarna kazen do 10.000 dinarjev).
PREHODNE DOLOČBE
Ti predpisi učinkujejo tudi za nazaj, in sicer:
1- na primere, kjer gre za istočasno odpoved večjemu številu oseb oz. pred odpovedjo posebej zaščitenim osebam, če do dne uveljavitve te uredbe še ni pretekel zakoniti odpovedni rok:
2.	v vseh ostalih primerih, če odpovedni rok_ — računajoč od dne uveljavitve uredbe — se ni iztekel. V teh primerih ima prizadeti pravico, vložiti v s dneh pritožbo na okrajno (mestno) arbitražo za obravnavanje odpovedi oz. zahtevati posredovanje sindikalne podružnice, kot smo ------------
ložili.
to zgoraj obraz-
NAJVAZNEJSE NALOGE SINDIKALNIH ORGANIZACIJ
Skrb za pravilno zmanjševani delovno sile In trenutno nezaposlene
V	veliki dvorani Doma sindikatov v Ljubljani je bilo v nedeljo posvetovanje odbornikov sindikalnih svetov Slovenije. Odborniki sindikalnih svetov so se zbrali, da se pogovorijo o najvažnejših nalogah, ki so sedaj pred sindikalnimi organizacijami, t. j. o razmeščanju in pravilnem postopku pri zmanjševanju delovne sile v podjetjih, o izdelavi tarifnih pravilnikov in delu pri zbiranju in urejanju listin za delovne knjižice. Posvetovanje je vodil tajnik Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije tovariš Mavricij Bore. O tarifnih pravilnikih pa je govoril član Republiškega sveta tovariš Tone Šturm.
Tovariš Bore je med drugim dejal, da je še ponekod delo sindikalnih organizacij precej ozko in prakticistično. Na sejah sindikalnih svetov in na sejah izvršnih odborov podružnic ponekod razpravljajo o drobnih stvareh, v nemar pa puščajo številna druga vprašanja, kot n. pr., kako še pospeševati rast socialistične demokracije, kako čimbolj krepiti delavsko upravljanje, skrbeti za delovnega človeka itd. Sindikalne podružnice so čestokrat preveč zaprte v okvir tovarn in se njihov vpliv premalo čuti v neposredni okolici podjetij, to je na vasi. Premalo smo še tudi storili za krepitev vloge delavcev v organih ljudske oblasti. Ne gre samo za to, da bi imeli delavci odločujočo besedo v svetu proizvajalcev, ta je že po deležu, ki ga delavski razred prispeva družbeni skupnosti, itak zagotovljena, marveč gre za to, da imajo delavci vodilno besedo tudi v skupščini ljudskih odborov in da tu krepijo ter pospešujejo rast socialistične demokracije.
Sindikalni odborniki so se pogovorili o najvažnejših nalogah organizacij, med katerimi je nedvomno na prvem mestu skrb za trenutno nezaposleno delovno silo, za pravilno zmanjševanje delovne sile in njih čimprejšnjo zaposlitev. Odborniki so v razpravi izmenjali med seboj svoje izkušnje. Razprava je bila zelo plodna. Iz nje povzemamo nekaj osnovnih misli.
V	nekaterih podjetjih sindikalne organizacije ne polagajo dovolj pozornosti, kako upravni odbori ali direktorji podjetij rešujejo vprašanja zmanjševanja delovne sile, če jo imajo res preveč. Odborniki le prevečkrat dopuščajo, da je iskanje rezerv usmerjeno predvsem v zmanjševanju delovne sile, namesto da bi v podjetjih odkrivali rezerve, razen v delovni sili, predvsem v boljšem poslovanju, o varčevanju z materialom, zmanjšanju nepotrebnih stroškov, novih načinov dela, razširitvi proizvodnje itd. Pri zmanjševanju delovne sile iščejo v nekaterih podjetjih vse mogoče in nemogoče napake in nepravilnosti delavcev, ki so jih zagrešili mogoče pred letom dni ali še več. Ti prestopki naj bi sedaj služili kot utemeljitev za odpoved delovnega razmerja. Čudno je, da se v podjetjih na to prej niso spomnili. V večini primerov o vsem tem niso prej nikoli razpravljala tovariška sodišča pri sindikalnih podružnicah ali disciplinska sodišča podjetij. Opaziti je tudi, da nekatere sindikalne podružnice ne pojmujejo pravilno skrb za svoje članstvo. Takole mislijo: če nekdo sprejme odločbo o prekinitvi delovnega razmerja, mu je s tem že tudi avtomatično prenehalo članstvo v dotedanji sindikalni organizaciji, kar pa je seveda napak. Dolžnost sindikalnih organizacij je, da poskrbijo za čimprejšnjo zaposlitev svojih trenutno nezaposlenih članov, da jim nudijo, če je potrebno, tudi materialno pomoč, vse dotlej, dokler niso zaposleni r. novem službenem mestu. Zgrešeno je mnenje, da je dovolj, če o zmanjševanju delovne sile razpravlja in odloča le ozek krog ljudi. O tem naj razpravlja in odloča ves kolektiv, ki bo najbolje presodil, če nekdo res ni socialno ogrožen s premestitvijo na drugo delovno mesti?. Odborniki naj tudi preprečujejo, da bi podjetja v težnji za boljšo donosnost odpuščalo predvsem žene in invalide.
Sindikalni sveti so doslej nudili vse premalo pomoči organizacijam v podjetjih pri izdelavi tarifnih pravilnikov. Na sejah skorajda o tem ni bilo govora. Le v 19 primerih so sindikalni sveti, ki jih je pri nas v Sloveniji 66, razpravljali o tarifnih pravilnikih. Drugod pa so šli mimo tega, za pravilno nagrajevanje v podjetju važnega vpra sanja. Dolžnost odbornikov sindikalnin svetov je da z nasveti pomagajo predvsem manjšim podjetjem obrti, gostinske m trgovske stroke pri izdelavi tarifnih pravilnikov. Ni pa odveč, če pogledajo tudi večja podjetja, kako so tu sestavili pravilnik. Podjetja, delavske svete in sindikalne podružnice naj tudi opozarjajo, da pohitijo z izdelavo tarifnih pravilnikov. Doslej so republiški odbori, razen obrtne, gostinske in trgovske stroke, prejeli le okoli 30 % pravilnikov na vpogled oziroma v potrditev. Vse, dokler ne bodo v podjetjih imeli tarifnega pravilnika, pa nagrajevanje ne more biti v skladu z novim gospodarskim sistemom. Sindikalne organizacije so razen tega še tudi premalo storile, da bi delavci začeli čimprej zbirati vse potrebne listine za ureditev novih delavskih knjižic,
KOVINARJI IZ LJUBLJANE BODO PROSLAVILI TITOV ROJSTNI DAN
Kovinarji mesta Ljubljane so lepo proslavili delavski praznik. Sedaj pa se pripravljajo na proslavo rojstnega dne maršala Tita. Na predvečer rojstnega dne bodo pripravili kulturno-prosvetno prireditev.
Pokojnine rudar fev ]e treba urediti v skladu z minov.m pobičem m razvojem gospoaarsivi
»Človeško življenje je največja dragocenost, ki je ne moremo z ničemer nadomestiti.« To je bila osnovna misel v poročilu in razpravi na III. kongresu sindikata rudarjev Jugoslavije, ko je bilo govora o skrbi za rudarje, o dosedanjih uspehih in pomanjkljivostih tehnično-higienske zaščite de: la in o tekočih nalogah na tem področju. Ni slučaj, da so rudarji razpravljali razen o organizacijskih vprašanjih, delavskem upravljanju in kulturnoprosvetnem delu prav veliko tudi o tehnično-higienski zaščiti dela. Delo v rudnikih je težko, zdravju dokaj škodljivo in tudi ni brez nevarnosti. Star rudarski pregovor pravi, da nosi rudar mrtvaško srajco na sebi. Pregovor se tem prej uresniči tam, kjer se to zanemarja ali pa kjer celo rudarji sami premalo skrbijo za svojo varnost in povzročijo nesrečo zaradi malomarnosti ali pa neznanja. Zato je prav, da so se rudarji pogovorili tudi o tem.
Vprašanju tehnično-higienske zaščite dela v industriji premoga in nafte je treba posvetiti posebno pozornost zaradi težine in nevarnosti dela in ■ zaradi zaostalih pogojev dela, ki smo jih podedovali v večini naših premogovnikov. Napak bi bilo trditi, da je tehnično-higienska zaščita dela samo stvar delavskega sveta ali tehničnega vodstva rudnika. Ne. Tudi za to se morajo zanimati sindikalni odborniki in sindikalne organizacije sploh. Sindikalne organizacije delavcev v industriji premoga in nafte to področje dela res niso zanemarjale. Tehnično vodstvo so opozarjale na marsikatere pomanjkljivosti, ki so bile odstranjene. Njihov napor je bil usmerjen predvsem na to, da se izboljša tehnično-higienska zaščita v podjetjih, da je čim manj smrtnih, težjih in lažjih nesreč ter obolenj. Prizadevanje sindikata za življenjsko varnost in zdravje rudarjev je rodilo tudi znatne uspehe. Če primerjamo število nesreč s stanjem pred drugo svetovno vojno smo dosegli znaten uspeh. Ob primerjavi števila nesreč v industriji rudarstva in nafte, ki so bile lani, s številom nesreč iz preteklih let, vidimo, da so se le-te zmanjšale za več kot polovico. Nasproti letu 1950 se je število lažjih nesreč lani zmanjšalo za več kot 30 %. Nasproti letu 1949 pa so se zmanjšale lažje nesreče za nekaj manj kot 10 %. Medtem ko je število lažjih nesreč manjše, je bilo lani težjih nesreč številčno še prav toliko, kakor leta 1949, nasproti letu 1950 pa so se celo povečale čez 30 %>.
Manjše število nesreč na sploh je vsekakor uspeh. Vendar ta uspeh ne sme uspavati sindikalnih odbornikov. Sindikalne organizacije in delavski sveti so dolžni poskrbeti, da bodo nesreče še bolj občutno zmanjšane, skrbijo naj za večjo varnost pri delu, ker človeškega življenja res ni mogoče z ničemer nadoknaditi.
Ni odveč, če si ogledamo, kje so vzroki in izvori nesreč, kajti če bomo poznali vzroke, se bomo nesrečam tudi laže izognili. Eden od najpogostejših vzrokov za nesreče, težje in lažje, je le prevečkrat malomarnost in nepazljivost tehničnega osebja in tudi samih rudarjev. Nekateri rudarji ne upoštevajo predpisov, da je v jamah kajenje prepovedano. Neprevidno ravnanje s premalo zaščitenimi rudarskimi svetilkami je pogosto vzrok, da pride do eksplozije in težkih smrtnih žrtev. Tudi premajhno strokovno znanje, predvsem mlajših rudarjev, povzroči težje ali lažje nesreče. Zaradi slabega tesarjenja pride čestokrat do zruškov. Neprevidno ravnanje z izvoznimi stroji, tesni in z nepotrebnim materialom založeni hodniki so prav tako eden od številnih vzrokov.
Rudarji so tudi ugotovili, da bo treba bolj resno skrbeti za opremo in izurjenost reševalnih moštev. Pogostokrat so reševalni aparati v slabem stanju ali pa jim manjkajo nadomestni deli. Sindikalne organizacije in delavski sveti naj temu posvetijo še več pozornosti, kakor pa so jo posvetili do sedaj. Opozarjajo naj delavske svete in tehnično vodstvo, inšpekcijo dela, organe ljudske oblasti, javno tožilstvo in druge na pomanjkljivosti.
Manj nesreč bi lahko bilo, če bi bila večja delovna disciplina in če hi se prav vse tehnično osebje zavedalo svojih dolžnosti. Nekateri sindikalni odborniki mislijo, da so tehnični pogoji dela v jamah izključno tehnično vprašanje, stvar tehničnega osebja. Vendar je takšno mišljenje zmotno. Dolžnost sindikalnih odbornikov Je. da teli nično vodstvo vedno opozarjajo na pomanjkljivosti in da skrbijo, da se le-te odstranijo. Odveč tudi ne ho, Če bodo sindikalne organizacije skupno z delavskimi sveti še bolj skrbele za strokovno izobrazbo delavcev. Pomoč za strokovno izobrazbo naj iščejo tudi od sekcij Društva inženirjev in tehnikov. Od višje strokovne ravni bodo imeli delavci dvojno korist; laže se hodo obvarovali proti nezgodam in večje strokovno znanje bo znatno vplivalo na nagrajevanje njih samih in na zaslužek kolektiva sploh.
Razen o tehnični zaščiti so se delegati po govorili tudi o zdravstveni in socialni zaščiti delavoev. Nič kaj preveč ni razveseljiva ugotovitev, da higienska zaščita rudarjev ni potekala vzporedno z razvojem P1'0.1?^ vodnje. Čeprav so sindikalne organizacije precej storile za zboljšanje higienske, zdravstvene in socialne zaščite, je to še vedno premalo. V podjetjih industrije premoga >D nafte je bilo zgrajenih še vse premalo ko; palnic, menze, restavracije in stanovanjski prostori niso dovolj čisti, ponekod je še P°' manjkljiva zdravstvena pomoč, ambulante čestokrat nimajo potrebnega materiala itd. Ob večji delavnosti sindikalnih odbornikov bodo lahko tudi marsikje te pomanjkljivosti odstranili.
Revmatična obolenja so nerazdružljivo povezana z rudarskim poklicem. Večino svojega življenja delajo rudarji pod zemljo. V mokrih rudnikih, kakor na primer v Zagorju in drugod, se rudarji nalezejo revmatizma. Vendar so rudarji včasih zapostavljeni pri klimatičnem zdravljenju. Dostikrat so v klimatičnih zdraviliščih ljudje, o katerih lahko kar upravičeno dvomimo, če bolujejo na revmatizmu. Delegati so to grajali. Dejali so, da ima rudar, ki dela 20, 30 in tudi več let v jami, tudi pravico zahtevati klimatič-no zdravljenje.
Sindikalne organizacije so še vse premalo poskrbele, da bi bilo vprašanje pokojnin čim hitreje rešeno. V trboveljskem okraju čaka nekaj rudarjev že po 6 in tudi 8 mesecev na rešitev pokojnin. Tudi drugod ni dosti bolje. Dolžnost sindikalnih organizacij je, da pomagajo rudarjem pri zbiranju podatkov za rešitev pokojnin in da jim dajejo potrebna navodila.
Številni delegati so izrazili želje, da sedanja ureditev pokojnin ni povsem v skladu s težino rudarskega poklica. Rudar, ki dela v težkih zdravstvenih in življenjskih pogojih, je glede delovne in starostne dobe takrat, ko gre v pokoj, izenačen z drugimi lažjimi poklici. Eden od delegatov je dejfiL da prevečkrat razdvajamo vprašanje dela in socialnega zavarovanja, čeprav se ta dva problema stikata in jih je nemogoče razdvajati. Ko gredo rudarji v pokoj, pri pokojnini ni upoštevano njihovo dolgoletno fizično delo oziroma to delo pri pokojnini ne pride povsem do izraza. Rudar, ki začne delati s 15. letom v rudniku, je v starosti 35, 40 let že skoro izčrpan. In takrat rudarje ponavadi prestavijo na lažja zunanja dela, kar pa ima za posledico tudi to, da dobi rudar nižjo plačo. Po dosedanjih predpisih socialnega zavarovanja trpi rudar zaradi tega precejšnjo škodo ob odhodu v pokoj. Rudarji so predlagali, da se v skladu z razvojem našega gospodarstva uredi vprašanje pokojnin rudarjev. Pokojnine naj hi se uredile tako, da bi znašala delovna doba največ 25 do 30 službenih let. Pri pravici do pokojnine pa ne bi smela igrati nobene vloge starostna leta.
Da ne bi bil rudar pri odhodu v pokoj zaradi tega, ker je bil prestavljen na lažje delo, oškodovan, je eden od delegatov predlagal, da je tri>ha rešiti vprašanje osnove za pokojnino. Pri pokojnini bi bilo treba, upoštevati položaj, ki si ga je rudar pridobil pri svojem delu ali pa naj bi se v osnovo za pokojnino računal tudi dodatek, ki ga rudar dobi k svoji stvarni plači takrat, ko je prestavljen na lažje delo.
Delegati so tudi predlagali, naj bi se invalidske pokojnine iz narodnosvobodilne bor- ‘ be izenačile z delovnimi invalidninami. Pri Svetu za socialno skrbstvo pa naj bi prerešetali tudi vprašanje priznanja delovne invalidnine. Sedaj se namreč enako oceniuje pri delovni invalidnini rudar, ki dela pod najtežjimi pogoji, kot šivilje, brivci ali drugi uslužbenci z isto boleznijo in poškodbo. Prav tako pa naj bi se ugodno rešilo vprašanje pokojnin tistih rudarjev, ki so bili upokojeni prva leta po osvoboditvi, in tistih, ki so delali v tujini, pa nimajo za to potrebnih listin ali jih ne morejo dobiti.
Kongres rudarjev je naročil svojim sindikalnim organizacijam, da morajo tehnično-higienski zaščiti posvečati največjo pozornost. Sindikalne organizacije naj nenehno opozarjajo vodstva podjetij na varnostne naprave v jamah, pri strojih, skratka povsod, kjer se lahko delavec ponesreči.
. — . — t i-r-j— mm—  — , — ns«hn/»
je dolžnost sindikalnih organizacij, da skrbijo za pravilno izvajanje socialnih predpisov delavcev in uslužbencev. Posebno naj skrbijo za pravilno rešitev pokojnin in invalidnin. Med drugim je kongres zadolžil Centralni odbor sindikata rudarjev Jugoslavije, da skupno z organi socialnega zavarovanja reši vprašanje nagrajevanja delavcev, ki so premeščeni na delo z manjšo kvalifikacijo zaradi onemoglosti, dalje naj reši vprašanje dobe in osnovne za pokojnino in tudi ostala vprašanja, ki so v zvezi s pokojninami in invalidninami.
STRAN ★ 16. V 1932 DELAVSKA ENOTNOST
Upravni odbor delavskega sveta
[
l
rudniku
riuoegu
premogu
v Zagorju
žeti vsem delovnim kolektivom ob Dnevu zmage mnogo uspeha pri
njihovem deiu
J.& hjojzMsiJk krajev nam pišejo —
Delavec piše iz Bohinja
POGOVOR l NOVIH DOPISNIKOM
Sem rezkar v podjetju »Kragujevac« In sem že 10 dni v sindikalnem počitniškem domu Zveze sindikatov Jugoslavije v Bohinju. Letos sem prvič na dopustu daleč od doma in v najlepšem kraju Gorenjske. Bohinjski kot je krasen s svojimi gozdovi, visokimi gorami ln s tem počitniškim domom, v katerem najdem kot delavec res dovolj počitka in miru.
Trenutno nas je v domu 8 dopustnikov. Med njimi Desimir Lazarevič, strugar iz tovarne »Crvena zastava« iz Kragujevca, ki je prvič v Bohinju in se bo 15. t. m. težko ločil od jezera, visokih planin in privlačne okolice. Med nami je tudi železniški preglednik Veli? Tobarloža iz Beograda, ki rad igra Ping-pong in tudi odbojka mu ni tuja. Najraje pa poseda ob jezeru in spremlja potovanje postrvi, klinov in drugih Vrst rib. Janoš Kovač iz Kmetijske delovne zadruge »Srbobran« gre najraje na severno stran jezera, kjer se pasejo krave iz Stare Fužine in s starim pastirjem izmenjavata misli o živinoreji in poljedelstvu. Rad poizkusi tudi bohinjsko skuto. Delavec Milan Gavrilovič iz Kragujevca se vsede večkrat za klavir, pa tudi šah mu že gre. Najraje pa vesla in komentira različne ping-pong turnirje gostov. Zadnjič je prav pošteno grmelo in treskalo v zgornjem kotu Bohinja in dež je lil, kolikor je le mogel. Mi pa smo sedeli v čitalnici in prebirali časopise, revije in izbirali knjige. V tem kratkem času sem se že nekaj *
malega naučil slovensko in rad prebiram Delavsko enotnost. Mnogo pišete o delavcih iz tovarn in o njihovem življenju. Všeč so mi taki članki. Če kaj ne razumem, mi ustrežljiva upravnica tov. Mara rada pove.
Mislim, da te vrstice ne bodo odveč in ko jih prebirate, vedite, da sem delavec in da sem z življenjem v Sindi-
Delavski svet Tovarne kovanega orodja v Zrečah je na svojem rednem zasedanju v aprilu mesecu sprejel nov tarifni pravilnik. Razpon med najnižjo in najvišjo plačo je 1:2,8. Samo o prvi točki dnevnega reda, t. j. o sprejetju tarifnega pravilnika, je delavski svet razpravljal 6 ur. Smemo trditi, da je bilo to zasedanje delavskega sveta eno od najbolj živahnih. Vseh 27 članov je živahno razpravljalo in tudi marsikaj dobrega predlagalo. Tako je bil na primer sprejet sklep, da bo odslej nekdo nadzoroval bolnike. To je delavski svet storil zaradi tega, ker so še tudi med nami delavci, ki v času bolezni opravljajo doma ali pri sosedih lažja, včasih pa tudi težja dela, si s tem podaljšujejo bolezenski dopust in škodujejo podjetju ter skupnosti.
Osnutek pravilnika je izdelala za to postavljena komisija v tesnem sodelovanju s sindikalno podružnico. Na obratnih in skupinskih sestankih so o
Delovni kolektiv tovarne okovja je za prvi maj pripravil tudi dva nova proizvoda. Tovarna okovja je začela izdelovati mikalne stroje, proizvod, ki ga potrebujejo stavbni mizarji in ki ga doslej pri nas v državi še nobeden ne izdeluje. Razen tega je kolektiv začel s proizvodnjo štedilnikov. Cena novejšemu, zmanjšanemu tipu štedilnika, bo znižana od dosedanjih 18.000 na okrog 13.000 din. Prva serija nove vrste štedilnikov je že v delu in 500 kosov jih bomo kmalu poslali na trg. To je prispevek našega kolektiva skupnosti za prvi maj, naš delavski praznik.
Gabrijel Gornjak
I in blejske gimnazije. Pri podajanju pro-I grama, ki je bil skrbno pripravljen in dobro podan, je sodelovalo blizu 500 nastopajočih. Na partizanskem taboru je imel slavnostni govor sekretar okrajnega komiteja KPS tov. Milan Kristan, opis poteka osvoboditve Begunj pa je podal komandant Kokrskega odreda tovariš Rebolj, ki je pred 7 leti osvobodil Begunje.
S partizanskega tabora je bila poslana resolucija maršalu Titu, nakar je bil s himno zaključen program prvega partizanskega tabora v Begunjah. Po kulturnem programu se je razvilo pro-
sto rajanje in ljudsko veselje. Obiskovalci so si tudi ogledali bivše bunkarje v taborišču. Delavsko društvo »France Mencinger« iz Javornika je priredilo po kulturnem programu odhod v Drago in ! počastilo spomin številnih žrtev tabo-I rišča smrti v Begunjah. Poide Ulaga
kalnem domu v Bohinju zelo zadovoljen. Ko bom v četrtek, 15. maja zapustil dom in odšel nazaj na svoje delovno mesto v Kragujevac, bom odnesel s seboj, kakor tudi vsi ostali moji tovariši, zares lepe spomine. Res lepo smo se odpočili in z novim veseljem se bomo« lotili dela na svojih delovnih mestih. Priporočam tudi vam, da tudi vi tu ob prelepem Bohinjskem jezeru prebijete svoj dopust in Vas vse skupaj lepo pozdravljam.	S.
tarifnem pravilniku razpravljali delavci, člani sindikalne organizacije pa so pojasnjevali razne nejasnosti. Ker smo o tarifnem pravilniku razpravljali tako na široko, smemo trditi, da je pri sestavljanju in razpravi pravilnika sodeloval ves kolektiv ter da je pravilnik tudi dobro sestavljen. Berti Kapun
Letos bo izročen svojemu namenu novi sindikalni dom poštno-telegrafsko-telefonskih uslužbencev sindikata Jugoslavije. Dom stoji na Pohorju. Kako so prišli poštarji do tega, da so začeli graditi dom na Pohorju, ki bo naj-udobnejši od vseh počitniških domov sindikata poštarjev, nam govori naslednje poročilo.
Zeleno Pohorje je privabilo poštarje že v stari Jugoslaviji v svoje okrilje. Zato so si že leta 1938 na Pohorju postavili dom, ki pa je bil v času vojne požgan do tal. Leta 1946 so poštarji mesta Maribora očistili ruševine požganega doma in začeli misliti na gradnjo novega, še večjega počitniškega doma. No, in leta 1950 so trije mariborski poštni kolektivi začeli z izkopom temeljev. Načrt za dom je napravil arhitekt Drofenik. Za gradnjo je skrbel gradbeni odbor. Vodilna misel pri gradnji je bila, zgraditi dom s čim manjšimi sredstvi, ki pa mora biti kljub temu lep in nuditi svojim obiskovalcem udoben počitek. S tem, ker so poštarji gradili dom v svoji režiji, so odpadli režijski stroški, ki bi znesli okrog 3 in pol milijona dinarjev.
Nekaj številk nam bo povedalo, kaj vse je bilo treba premostiti, da je dom pod streho. Pri izkopu temeljev je bilo opravljenih 4500 ur prostovoljnega dela. Za gradnjo so porabili 127 ton cementa, na Pohorje je bilo treba pripeljati 5 milijonov in pol kilograma gradbenega materiala. Vse pohvale so vredni šoferji Gozdnega avtopodjetja Maribor in šoferji Transporta, predvsem pa Jan ih Plevnik, da je bil gradbeni material pravočasno pri novogradnji.
Poglejmo si še, kakšen bo dom naših poštarjev. Zgradba je dolga 29,60 m.
V Poljčanah imajo
V Poljčanah so neuporabno skladišče preuredili v lep kulturni dom s kino dvorano s 350 sedeži in odrom.
Z gradbenimi deli je začelo podjetje Ograd iz Slov. Bistrice lani v oktobru. Notranje zidove je bilo treba očistiti,
ŽELEZNE POSTELJE
Na razpolago imamo večje število Železnih postelj brez mrež. Prodamo po ugodni ceni.
| Uprava počitniških domov pri RS ZSS I	Ljubljana, Miklošičeva 22.
Te dni nam je tovariš Berti Kapun, ključavničar Tovarne kovanega orodja, v Zrečah, poslal svoj prvi prispevek. Takole nam piše: »Sporočam vam, da sem se s člani izvršnega odbora naše sindikalne podružnice dogovoril, da bom dopisoval v naš delavski list. Ne vem, kako vam bo ugajal moj prvi prispevek. Ce z njim niste zadovoljni, prosim, mi dajte kratka navodila, o čem naj pišem.«
Dragi tovariš! Tvojega prispevka smo bili zelo veseli. S Teboj smo zopet pridobili enega dopisnika več. List je le takrat dober, če pri njem sodeluje čim več ljudi. Le takrat bo odraz resničnega življenja in nehanja v naših tovarnah. Zato smo tudi danes Tvoj prispevek objavili. Prav veselilo nas je, ko nam pišeš, kako ste kovači v Zrečah sprejeli tarifni pravilnik. No, in kar se tiče navodil, Ti sporočamo tole: Piši nam o vsem, kar se dogaja v tovarni. Radi bomo sprejeli in objavili prispe- i vek, če boš pisal o kakšnem novem proizvodu, veselilo nas bo, če bomo 1
Stari dom je bil dolg le 17 m. Stavba ima 5 nadstropij. V notranjosti so restavracijski prostori, pisarna, 40 sob s toplo in mrzlo vodo, kopalnice, jedilnica itd. Razen doma imajo še gospodar-
sko poslopje. Mislijo pa še zgraditi kopališča in igrišče za odbojko, tenis in kegljišče. V domu bo lahko hkrati na oddihu 86 gostov.
nov kulturni dom
i
popraviti streho, izkopati precej zemlje, j da so lahko uredili dvorano, primerno I pa je bilo treba urediti tudi bližnjo i okolico. S prostovoljnim delom so pomagali delavci lesnega obrata, gozdni delavci, železničarji in tudi kmetje.
Največ denarnih prispevkov za preureditev doma je dal bivši okrajni ljudski odbor Poljčane. Daroval je skoraj 3 milijone dinarjev. Okrog 400.000 din so dali člani Zveze borcev poljčanskega okraja. Ti so denar odstopili, čeprav so ga prej namenili za spomenik padli i borcem. Zdaj pa bodo na sprednjo stran doma vzidali posebno spominsko ploščo. Manj 'a zneske so prispevale tudi nekatere ...ikalne podružnice in raz i
podjetja.	*	V. L.
zvedeli, kaj razpravlja izvršni odboz podružnice i, svojih sejah, kaj je sklenil delavski svet, kako sodelujejo člani kolektiva v organih ljudske oblasti, kakšno je vaše kulturnoprosvetno življenje, skratka, prav radi bomo objavili vsak prispevek, ki bo pokazal dobre in slabe strani tovarne in kolektiva, med katerim živiš.
USPEHI POŠTARJEV
V	ŠOŠTANJNSKEM OKRAJU
Poštarji so se v šoštanjskem okraju za svoj teden dobro pripravili. Okrasili so notranjost prostorov in tudi poslopja pošt. Najlepše so urejena in okrašena poštna poslopja v Šoštanju, Velenju, Gornjem gradu in Rečici ob Savinji.
V	začetku Tedna pošte, ki traja od 11. do 18. maja, je začela poslovati v novih uradnih prostorih pošta Mozirje. Poštarji so se preselili iz starih temnih in nehigienskih prostorov v nove, svetle in zračne prostore. Poštarji Rečice ob Savinji so sami preskrbeli ves potrebni material za preureditev pošte.
Veliko zaslug, da bo dom na Pohorju vsak čas izročen ysvojemu namenu, ima Centralni odbor sindikata PTT uslužbencev Jugoslavije, gradbeni odbor mariborskih poštnih kolektivov,
poštarjev na Pohorju
šoferji GAP in Transport v Mariboru, direkcije iz vse države in tudi Republiški odbor sindikata poštno-telegrafsko-telefonskih uslužbencev Slovenije.
Poštarji so lahko upravičeno ponosni na svoj novi počitniški dom na Pohorju. Sredi šumečih pohorskih gozdov bodo našli v njem res lepe dni oddiha.
Emerik Dražil
KONJIŠKI DELAVCI SO SLOVESNO
PROSLAVILI SVOJ DELAVSKI PRAZNIK
Delavci konjiških podjetij in podjetij iz bližnje okolice, so na predvečer prvega maja lepo okrasili svoja podjetja. Po okoliških hribih so goreli kresovi, pred tovarnami pa so se zbirali delavci k bakljadi.
Na 1. maja so odšli delavci na izlete v okoliške vasi. Odšli so v Bezino, Tepanjski vrh, Skalce itd. Delavci iz Poljčan in okolice pa so odšli ta dan na Boč. Na Boču je govoril o pomenu 1. maja ljudski poslanec Franc Hojnik.
V. L.
Za prvi maj — dva nova proizvoda
Bistričani smo se za prvi maj dobro pripravili. Člani vseh množičnih organizacij na vasi smo se pogovorili, kako bomo naš delavski praznik čim bolje proslavili. Priprave smo poverili pripravljalnemu odboru. Podjetje Tovarne okovja se je na predvečer prvega maja preobleklo v cvetje in zelenje. Tekmovali smo, kdo bo svoj oddelek ali obrat Čimbolj e okrasil. Zvečer pa se je nad 200 članov kolektiva, frontovcev in mladincev zbralo k bakljadi. Na pohorskih obronkih so zagoreli številni kresovi. Naslednje dni smo obiskali razstavo vin v Pekrah, nekateri pa so odšli na izlet na Pohorje.
Parilzanshl tabor v Degunieh
Jeseniški kovinarji in delovni ljudje radovljiškega okraja so v nedeljo organizirali v čast 7-letnice osvoboditve Begunj velik partizanski tabor. Partizanskega tabora se je udeležilo okrog deset tisoč ljudi iz jeseniškega in radovljiškega okraja, kakor tudi iz oddaljenejših krajev. V soboto popoldne so krenile proti Begunjam iz večjih krajev partizanske patrulje, ki so imele med potjo partizanske mitinge. V soboto zvečer ob 11. uri so izvedle napad na Begunje. Begunje so branili domačini in gojenci šole Ljudske milice v Begunjah vse do zore, in podlegli partizanskim enotam, ki so vodile vso noč ostro borbo in v jutranjih urah osvobodile nekdanje okupatorjevo taborišče.
Na dan partizanskega tabora, 11. maja, je že v zgodnjih jutranjih urah napolnila prostor pred bivšim taboriščem v Begunjah večtisočglava množica. Ob devetih dopoldne se je pričel program, za katerega uvod so pripeljali Nemci s hriba partizana in odpeljali iz Begunj kamion talcev na streljanje v Drago. Sledilo je 4. dejanje Klinarjeve »Vide Staše«, ki opisuje partizanski napad na nemško utrdbo. Igrali so igralci jeseniškega Mestnega gledališča. Njej je sledil koncert združenih pevskih zborov Jesenic, Javornika in Radovljice, pevskih zborov jeseniške in blejske gimnazije, godbena pihala iz Jesenic in Javornika ter recitatorskih zborov jeseniške
Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo. Predstavnik Jože J ura 6. Odgovorni urednik Roman Albreht. Tisk tiskarne »Ljudske pravice* v Ljubljani. Naslov uredništva im uprave: Miklošičeva cesta 22 v Ljubljani — Pom sindikatov, telefon 45-38 In 50-34. Poštni predal 284. Račun pri podružnici Narodne banke v Ljubljani št. 604 90321-4. List izhaja vsak petek. Rokopisov ne vračamo. Mesečna naročnina 25 din, četrtletna 75 din, polletna 150 din in celoletna 300 din.
Kovači v Zrečah so sprejeli tarifni pravilnik
VI. redni letni občni zbor sindikata kovinarjev za Slovenijo
bo dne 1. junija 1952 v prostorih Samskega doma Tovarne emajlirane posode v Celju. — Skupščina prične s svojim delom ob 8. uri zjutraj. Pozivamo vse delegate na pravočasni prihod v Celje
Republiški odbor sindikata kovinarjev za Slovenijo
Se letos bo odprt novi dom poštariev na Pohorju
Takšen je nov dom
Za konkretno vzgojno delo pa bodo nadvse važni sindikati, oziroma strokovne or ganizacije in Ljudska, tehnika. Ne samo pri organizaciji znižanih voženj za skupinske izlete v muzeje ali pri 'vodstvih po razsta vah, kjer bodo vprav sindikati mogli zbrati bar najbolj homogene skupnosti, ki je za uspeh vodstva najbolj ugodna, pri sodelovanju občasnih razstav po časovni aktualnosti, ali pri določanju časa kdaj je muzej ^'dprt, kdaj knjižnica, temveč tudi pri metodičnih vprašanjih muzejske vzgoje, ki so danes znanstveno še prav malo preučena in kpr velja marsikje tudi za muzejsko razstavo. Sindikat bi mogel po svojem članstvu ugotavljati vzgojne uspehe muzejskih obiskov. kako napreduje na pr. pri posamezniku sposobnost za opazovanje, historično znanje, razumevanje prirode, ali občutje za lepoto. Sindikat bi mogel nadalje sodelovati Pri obdelavi vprašanja, komu se namenijo Posamezne občasne razstave, zlasti pa pri dviganju zaupanja v muzej in pri likvidaciji mnenja, da je muzej zbirka starin, ki J*h človek obišče enkrat v življenju zaradi tr>teresantnosti. Sindikat bi ugotovil potrebo Pp tečajih v muzeju ali opozoril na muzej ljudsko univerzo zastran predavanj, ki uva-Jpjo v muzejsko razstavo, oziroma njene deje, ali ki sledijo ogledom muzeja. Sindikat oi mogel sodelovati pri izboru voditeljev Po muzejskih zbirkah, ker vseh vodstev strokovni muzejski nameščenci ne zmorejo, ter pomagati pri propagandi za muzej v dnevnem ter strokovnem časopisju. Praksa v širokem svetu in pri nas doma je po kazala, da z nakazanim delom v kratkem easu obisk v muzeju tako naraste. da mu muzejsko osebje ni več kos Predstavnikom aeiavskih svetov in strokovnih organizacij pripada iz teh materialno in vzgojno zelo vaznih razlogov tudi mesto v sosvetu ali upravnem odboru vsakega našega muzeja. j z°rddi vpliva na notranje znanstveno ali delo, temveč zaradi sodelovanja v politiki muzeja kot nazorno izobraževalne ustanove, ki ga bi varovalo pred profesionalizmom
Za to delo je potrebno, da bo znanstveno namesčenstvo muzejev v stalnem stiku z rdzvojem posameznih znanosti, tako da bodo muzeji podajali dejansko podobo vsakokrat-slonja znanstvenih izsledkov. Kakor i-t ..mr>re znanstveno predavanje ali nova ™?'9« sestajati iz vsebine, ki je zastarela °	or,nP more informativni časopis pri-
2? zakasnelih novic, tako je nepravilno ** *Mualnosti škodljivo, če kaže posamezni
Vzgojne naloge muzejev do proizvodnje
muzej v razstavah zastarelo podobo znanstvenih izsledkov ali slučajnostna umetniška dela. Samo aktualna razstava je tudi vzgojna. Zato bo potreba na podoben način kakor so muzeji na prehodu 19. v 20. stoletje začeli deliti muzejske zbirke v Študijske in razstavne, da sodobni nazorno izobraževalni muzej deli razstave v stalne s tipičnim gradivom in v občasne s tekočimi dognanji. Prepogosto še obstoja navada, da muzeji novo gradivo objavljajo v tisku, a ga ne vnesejo v razstavne, ampak v Študijske zbirke. S tem se muzej odpove vprav značaju muzeja in postane institut, če ne uporabi razstave za ponazoritev novih dognanj Res je. da bo ob dejstvu, da rešuje vsaka razstava določeno vprašanje in mora podajati tudi odgovarjajočo vsebino, treba razstavno delo tudi vrednotiti za znanstveno enakovredno govorjenemu. tiskanemu ali filmanemu in kot prosvetno še za pomembnejše Zaradi tega tudi ni pravilno staviti muzejsko delo v isto vrsto s knjižničarskim ali arhivskim, ki ne vsebuje ponazorjevanja in je zato ožje, ker mu manjka Široki izobraževalni smoter. Stik z razvojem strokovne muzejske znanosti je važno vzgojno vprašanje vprav za človeka v proizvodnji, ki zasleduje tekoče dogodke na pr. po dnevnem časopisju ali radiu in se pri njih začasno ustavi; v tem razpoloženju bi ga moglo zajeti v muzeju razstavljeno gradivo, ki je bilo v javnosti obravnavano. Poleg tega je obisk muzeja — obratno od kina — duševno naporno delo. Opazovanje predme tov utruja tudi pod vodstvom; brez vodstva pa Še prej ter se izpremeni v izprehod po muzeju, ki postane pri večkratni isti sliki razstav nezanimiv, neaktualen.
Važna prirodna in vzgojna zveza vsake stroke z muzeji je šolstvo. Po pregledu učnih načrtov industrijskih, strokovnih in obrtnih šol moremo ugotoviti, da so priro doslovje, arheologija, etnografija in umet nost iz razumljivih vzrokov malo u pošt e vani in je zaradi tega za absolvente teh šol večina naših muzejev kabinet bolj ali manj zanimivih redkosti, do katerih jim manjka primerno razmerje. Ker sta v večini teh sol temeljna predmeta risanje in tehnologija. bi morala pač ta dva predmeta predstavljati most, ki bi vodil iz strokovnih Šol v prirodoslovne in umetnostne muzeje; poleg teh predmetnih učiteljev pa tudi štu-
dentska organizacija. Če to ne uspe, ostane sodelovanje s strokovno učiteljsko ali profesorsko organizacijo, da bo mogoče gojencem imenovanih šol spoznati gradivo v muzejskih razstavah, ki ga strokovne šole ne obravnavajo. Vprav mladini strokovnih Šol je treba v tem posvetiti posebno pozornost, ker bo obilo absolventov prišlo po končani šoli v kraje brez muzejev, ne da bi doživeli vzgojno gradivo, ki je važno za obseg kulturnega obzorja: tehničnega strokovnjaka v proizvodnji.
Pri splošnih težnjah današnjosti po strokovni specializaciji je posebna vzgojna naloga muzejev, da ne pospešujejo pri človeku v proizvodnji samo strokovne izobrazbe, temveč tudi drugo in da ga z njo usposabljajo za dojemanje življenjskih dogajanj okoli njega. Vzgojno delo muzejev terja zato teoretično, praktično in estetsko vsebino, ki jo zmorejo dati človeku v proizvodnji skupno umetnostni, prirodoslovni in tehnični muzej. Uspehi, ki so jih dosegli muzeji in smotrne razstave za napredek in pospeševanje proizvodnje so veliki in iz muzejske zgodovine tudi znani. Malo poudarjeni pa so vplivi umetnosti ali prirodoslovna na. človekovo gledanje okolice, opazovanje življenja ali kulturno doživljanje. Človek v proizvodnji je spejemljiv za lepoto in priročnost, manjka mu pa za njo razumevanje, za kar išče vzrokov v sebi samem. Navajanje na neposredno, nazorno gledanje in vrednotenje umetnin ali priročnega pojava razvija njegovo samozavest, razmišljanje in hotenje po nadaljnjem, novem opazovanju. Še bolj kot umetnost sama je. doživljanje umetnosti izraz širokega ljudskega razpoloženja in ljudske življenjske ravni in zato neposredno zvezano s človekom v proizvodnji. Prav isto je s prirodo in njeno vsebino. Harmonična osebnost, ki naj sestavlja človeka v proizvodnji je tako mogoča samo s harmoničnim sodelovali jem pri strokovnem napredovanju, doživljanju lepote in razumevanju prirode. Vzgojna, vloga umetnostnih in priaoslovnih muzejev pri oblikovanju kulturnega človeka v proizvodnji je zato nadvse važna.
Gotovo se bodo proti prednjemu pojmovanju vzgojnih nalog muzejev pojavili ugovori, Češ da s takim delom muzeji prenehajo biti znanstvene ustanove. Na ta ugovor je treba pojasniti, da je znanstveno
vsako metodično in smotrno delo, pa naj bo to predavanje, tiskan spis, razstava ali tudi film. Poudarjam smotrno delo zato, ker mora vsak avtor vedeti, komu je svoje delo namenil, ker ga lahko pripravi samo za i določeni krog, da mu bo razumljiv. Razlike med znanstvenim in poljudno znanstvenim delom ni, razlika je samo med gradivom in razpravo; in isto kot z razpravo je tudi z razstavo, za katero mora avtor natančno vedeti komu jo je namenil. Muzejsko politično delo bo na smotrnosti samo pridobilo, če bo povezano z razstavami in obravnavalo vprašanja, ki jih stalne ter občasne razstave ponazarjajo ali v zvezi s tem objavljalo tudi gradivo samo. Ugotoviti moramo, da je do danes metodično najšibkejša stran muzejske publicistike v vodnikih, katalogih ali inventarjih, torej v objavah, ki so z muzejsko delovno metodo in njenimi vzgojnimi nalogami najožje povezani. Ziianstveno delo muzejev mora imeti osrednji smoter v vzgojnem vplivanju na množice, s čimer bo pomen in vpliv muzejev rasel in s tem pa tudi učinkovitost muzejske znanstvene dejavnosti.
Pri takem delovanju imajo muzeji vso pravico, da se jih pravilno vrednoti. Kakor nosi na pr. vsak spis ime svojega avtorja, mora podobno veljati tudi za muzejsko raz stavo. Končno je treba zavarovati tudi naslov muzeja samo tistim ustanovam, ki delujejo znanstveno in vzgojno, ostale pa imenovati zbirke ali institute ter jih vključiti k organizacijam, ki jim po delovnem sistemu pripadajo.	*
Iz vsega dosedanjega obsegajo vzgojne naloge muzejev do proizvodnje:
1.	Zbiranje, ohranjevanje in sistematiziranje spomenikov kot virov za zgodovino naše. proizvodnje, ki jih potrebujejo znanost, visoke šole in instituti za raziskovalno delo.
2.	Nadaljevanje demonstracijskega pouka strokovnega šolstva v muzejskih razstavah in terenskih spomenikih z metodično in
smotrno vsestransko organizacijo ponazorjevanja v svrho strokovnega dviganja kadra.
3.	Uvajanje izvenstrokovnega splošnoizobraževalnega Šolstva v problematiko ekonomike in proizvodnje v svrho dviganja teh niškega kulturnega obzorja in povezave izsledkov teoretičnih znanosti z uporabnimi in s prirodo.
i. Popularizacija vseh panog umetnosti in prirode preko umetnostnih ter prirodoslovnih muzejev med delovnimi kolektivi v proizvodnji v svrho Širjenja splošnega kulturnega obzorja.
5. Varovati izročilo narodne osvobodilne Uprbe in domačijstva; na teh izročilih uporabljati vsa že uveljavljena pedagoška sred stva ter iskati nova za čim ožjo povezavo množic z muzeji, da postanejo s predmetnim ponazorjevanjem poleg šolstva, tiska in fil ina nova gonilna sila izobrazbe in omike.
Za izvrševanje teh nalog je potrebno vzpoiedno delo vseh umetnostnih, prirodoslovnih, historičnih; in tehničnih muzejev ter upoštevanje vseh navedenih muzejskih panog v pokrajinskih muzejih. Poleg tega je vključiti muzeje in spomeniško varstvo kot te melje za nazorno izobraževanje ljudstva v naš celoten vzgojni sistem, omogočiti muzejskemu naraščaju pedagoško izobrazbo in v pedagogiki upoštevati muzeje kot sodobne ustanove, ki z metodo predmetnega ponazorjevanja posredujejo izsledke znanosti in umetnosti na enakovreden način kakor stremijo za istim ciljem predavanje, knjiga ali film. Izvrševanje tega je mogoče v sode lovanju muzejev z gospodarskimi podjetji, strokovnim in splošnoizobraževalnim šol stvom, množičnimi organizacijami, tiskom, spomeniškim varstvom in ustreznimi znan stvenimi disciplinami. Uspešnost vzgojnih nalog muzejev do proizvodnje je odvisna od zainteresiranosti vseh imenovanih usta nov. medtem ko jih ena sama na pr. muzej ali podjetje ali množična organizacija za moje izvajati samo delno ali kampanjsko. Medsebojna povezava za dosego skupnih vzgojnih ciljev vodi k sodelovanju ljudstva pri muzejskih nalogah in tako tudi od mu- • zejev kot profesionalnih ustanov k muzejski demokratizaciji.	Franjo Baš
DELAVSKA ENOTNOST
9. V. 1952 ★ STRAN
Ob osnutku zakona o najvišjih državnih organih
Velik napredek, ki smo ga dosegli v poslednjih letih v upravljanju v gospodarstvu, kakor tudi v razvoju naših organov ljudske oblasti, v razvoju naše socialistične demokracije, nujno terja izgradnjo novega organizacijskega sistema vrhovne zvezne, kakor tudi republiške oblasti. Važno je eno: skupna zgradba organov oblasti mora rasti iz osnovnih državnih in družbenih samoupravnih oblik. To pa daje novo vsebino dela našim ljudskim skupščinam, »ki bodo v bodoče manj parlament v starem smislu, temveč skupščine poslancev osnovnih samoupravnih organov delovnih ljudi za reševanje skupnih** vprašanj«, kakor je novo funkcijo vrhovnih predstavniških teles označil tovariš Kardelj.
Po že izdelanem osnutku ustavnega zakona o najvišjih zveznih in republiških organih oblasti, bi imela ljudska skupščina FLRJ dva sveta — Zvezni svet in Svet proizvajalcev. Neposredni proizvajalci bodo tako poleg sodelovanja v Zveznem svetu imeli še svoj posebni organ oblasti — Svet proizvajalcev. To je nov doprinos k samoupravljanju proizvajalcev.
Svet narodov bo prenehal obstojati kot drugi dom. To pa ne pomeni, da so njegove pravice odpravljene. Po osnutku novega zakona bodo republiške ljudske skupščine izvolile iz svojih vrst določeno število poslancev, ki se bodo ločeno sestajali kot Svet narodov. Če med Zveznim svetom in Svetom narodov ne bo možno doseči soglasja, se bo določeno vprašanje obravnavalo znova. Če pa še po drugi obravnavi ne bo doseženo soglasje, se bo celotno vprašanje preložilo za leto dni. Tako bo zajamčena enakopravnost ljudskih republik. Zvezni svet bo imel vse pravice, ki jih predvideva Ustava ljudske skupščine, razen tistih,-za katere je potrebno soglasje obeh svetov.
Poslanci Sveta proizvajalcev bodo imeli pravico predlagati spremembe zakonskih osnutkov, ki bodo predloženi Zveznemu svetu ali spremembe že obstoječih zakonov; izdajali bodo sklepe in navodila o vprašanjih upravljanja gospodarstva itd. če se Zvezni svet in Svet proizvajalcev po nekem vprašanju ne bosta strinjala, se bo osnovala komisija, če pa še ta ne bo rešila spora, se bo ljudska skupščina razpustila in razpisane bodo nove volitve.
Da pa bi bili ljudski poslanci v resnici zastopniki organov samoupravljanja delovnih ljudi, bodo volitve v ljud-sku skupščino FLRJ posredne. Volili jih bodo okrajni in mestni ljudski odbori iz svojih vrst. Za svoje delo pa bodo odgovarjali odboru, ki jih je izvolil ter s tem tudi volilcem, ki so jih izvolili v ta odbor. Poslance za Svet proizvajalcev bodo volili delavski sveti gospodarskih združenj, oziroma ustrezni predstavniški organi gospodarskih organizacij v proizvodnji, transportu in trgovini.
Ljudska skupščina bo delovala preko stalnih komisij. Po osnutku zakona so v Zveznem svetu predvidene sledeče komisije: za zunanje zadeve, zakonodajna komisija, komisija za gospodarska vprašanja, za narodno obrambo, za državno upravo in proračun itd.
Svet proizvajalcev pa bo imel naslednje komisije: za družbeni plan, za proračun, za delavske svete, za zadružništvo, za delovna vprašanja in socialno zakonodajo in mandatno imunitetno komisijo.
Ena izmed novosti v osnutku novega zakona je funkcija predsednika re-
publike. Ta bo voljen iz vrst poslancev, ki so izbrani za člane Prezidija, obe- : nem pa bo predsednik Prezidija. Predsednik republike bo zastopal državo v mednarodnih odnosih, z ukazi razglaše-val zakone in uredbe, vsklajeval delo odborov skupščine itd. Obenem pa bo j vrhovni poveljnik oboroženih sil FLRJ. ] Najvišji organ Ljudske skupščine bi bil Prezidij, ki bo imel več odborov: za zunanjo politiko, za notranje zadeve, ! za gospodarsko politiko, za socialno politiko, za prosveto in kulturo itd. Skupščina pa lahko odpokliče celoten Prezidij ali posamezne člane pred rokom, do katerega so bili izvoljeni.
Osnutek zakona določa tudi ustanovitev državnih tajništev in svetov. Za zunanje, vojaške in notranje zadeve predlaga osnutek ustanovitev tajništva, za socialno politiko, zdravstvo, prosveto, znanost in kulturo pa svete.
2e iz teh skopih besedi, ki seih jih zapisal, lahko spoznamo, kako veliko revolucionarno preobrazbo predvideva osnutek zakona o najvišjih organih oblasti. Državo bodo upravljali samo voljeni organi, predstavniki iz osnovnih oblik samoupravljanja delovnih ljudi. Cilj, ki je pred nami, je samoupravljanje proizvajalcev. Z izvedbo tega, kar predvideva ta zakonski osnutek, pa bomo mnogo bližje temu cilju.
Rakova pol švicarske Partlič dela
Volivci Švice so odklonili predlog informbirojevske stranke
Malokdaj se v našem, kakor tudi v svetovnem časopisju piše o Švici. Tuji novinarji, lovci za senzacijami, trde, da je Švica država brez senzacij, brez vesti, ki bi jih bilo vredno obelodaniti v časopisju. Pa le ni tako.
V drugi polovici aprila meseca je bil izvršen v Švici referendum o predlogu Partije dela, da se ukine davek na po-trošno blago. Na teh volitvah je Partija doživela občuten poraz. Za njen predlog je glasovalo nekaj čez 100.000 volivcev, proti pa preko pol milijona.
Da bi spoznali, zakaj so volilci Švice odklonili predlog Partije dela, poglejmo malo v preteklost.
Tik pred koncem druge svetovne vojne so iz tradicionalno zelo slabe Komunistične partije in levega krila Socialdemokratske stranke, ki je ena izmed najmočnejših švicarskih strank, ustanovili Partijo dela, stranko, ki je povsem podrejena .direktivam iz Moskve. V.prvem obdobju, v revolucionarnih povojnih letih, je ta Partija dosegla nekaj uspehov v industrijskih mestih Bazlu, Zurichu, Ženevi in Losani. V Bazlu je bila celo preko nekega bivšega social-demokrata zastopana v lokalni vladi kantona. Toda, ker je osvojila informbirojevski program in ker je švicarsko delavstvo začelo spoznavati imperialistično politiko Sovjetske zveze, se je njen vpliv zelo zmanjšal.
Čeprav je v Švici več narodnosti, čeprav to malo državo prepletajo velika verska protislovja, so švicarski ljudje zelo domoljubni. Po vojni je Švica uspela osnovati močno, dobro oboroženo in izvežbano armado. Napadi na armado, na katero so Švicarji zelo ponosni, na vsak način odbijajo delavce od Partije dela. Prav tako ni švicarskim delavcem po godu program Partije dela, ki je enak programu informbirojskih partij v kapitalističnih državah: diktatura proletariata — toda v isti sapi — sovjetska armada in njena »osvobodilna« vloga. Niti se ne strinjajo z načinom borbe proti konservativni vladni večini.	1
No, kako je s predlogom te partije za ukinitev davka na potrošno blago?
Ta davek je bil uveden v letu 1940 in je tedaj znašal 70 milijonov švicarskih frankov letno. Do danes pa se je ta vsota povečala že na 400 milijonov frankov, kar predstavlja 35% vseh davčnih dohodkov. Partija dela, ki zahteva, da se ta davek ukine, je pozabila, ali pa zamolčala, da v Sovjetski zvezi predstavlja davek na potrošno blago 75.6% davčnih dohodkov. Ko pride povprečno na prebivalca Švice letno 91 frankov davka na potrošno blago, plačuje Francoz 230 frankov,
prebivalec Sovjetske zveze pa celo 460 frankov. Švicarji ta davek ne plačajo niti za plin, vodo, elektriko, žitarice, življenjske potrebščine, živino, ribe, časopis itd., dočim so v mnogih državah obdavčeni tudi ti predmeti.
Voditelji Partije dela pravijo, da je ta davek »nesocialen« in trde, da kapitalisti s pomočjo tega davka že več kot 10 let izkoriščajo delovno ljudstvo. Zaradi tega so 1949. leta predlagali v parlamentu, da se davek ukine. Predlog je bil odbit, ker je 129 poslancev glasovalo proti. Tedaj je Partija dela sklenila, da bo o tem predlogu izvedla glasovanje po vsej Švici.
To glasovanje je posebnost švicarske demokracije. Kadar določeno število ljudi zahteva, da se spremeni ali ovrže neki zakon, tedaj to zahtevo predlože volivcem, ki jo osvoje ali ovržejo. Ta način večkrat uporabljajo. Pred nedavnim so glasovali o sprejemu kmetijskega zakona, 18. maja pa bodo povedali svoje mnenje o predlogu socialdemokratov o izrednih izdatkih za oboroževanje.
Partija dela je zbrala za svoj predlog 113.000 podpisov in tako zahtevala, da se referendum izvede. Ni pa predlagala, kako bi napolnili praznino v državnem proračunu, ki bi nastala z izgubo 400 milijonov frankov. Tako bi zaradi ukinitve tega davka vlada bila prisiljena uvesti nove davke, ali pa dopustiti finančno krizo, ki bi jo najbolj občutil zopet delavec.
Zaradi vsega tega je informbirojev-ska podružnica doživela poraz. Ta poraz pa ji je vzel še tisto bore malo ugleda, ki ga je imela. Na lanskoletnih volitvah je dobila vsega skupaj 5 poslanskih mest, toda izgleda, da bodo s takim načinom dela zapravili še teh 5 stolčkov, ki se sumljivo majejo.
Nedavna ostavka Leona Nicole, predsednika Partije dela in glavnega urednika centralnega partijskega glasila ter ostala izstopanja iz Partije pa nam govore, da tudi v notranjosti te stranke ni vse v redu. Čeprav je Leon Nicole kasneje javno izrazil svojo pripadnost Stalinovi politiki, vendar je jasno, da se veča število onih, ki so proti absolutni podrejenosti birokratskim informbirojskim vrhovom. Če bo Partija dela nadaljevala s svojo dosedanjo politiko, kar pa je precej verjetno, bo izgubila še nekaj stvari delavskega razreda predanih članov, ki jih ima. Prepričani pa smo, da bo delavski razred Švice kljub tej izdajalski politiki informbirojevske podružnice znal najti pot, po kateri bo premagal kapital in si osvojil oblast. O tem pa nam bo več povedala prihodnjost.
------- 0& KbUU dogodkov-----------------
v .pKe.teJzle.in tednu
KUPČIJA JE SKLENJENA. - IZZIVANJE ITALIJANSKIH NOVINARJEV -DELEGACIJA ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE ODPOTOVALA NA NIZOZEMSKO - ZAHODNE VELESILE ZAHTEVAJO NEODVISNOST AVSTRIJE -VOLILNI USPEH BRITANSKIH LABURISTOV - KONSERVATIVCI VRNILI CESTNI PROMET ZASEBNIM LASTNIKOM - MIR ALI VOJNA V KOREJI -PREVZGOJA NA MADŽARSKEM - DEMONSTRACIJE V TUNISU - MANIFESTACIJE V BOLGARIJI.
Mešetarjenje za zaprtmi vrati v Londonu se je končalo in svetu so sporočili eno izmed najbolj ogabhih. kupčij, kar jih pomni. Trst. naš Trst, naše brate in sestre, našo rodno slovensko grudo so prodali na milost in nemilost italijanskim fašistom. De Gasperi se je oddahnil. Morda bo sedaj le dosege-l volilno zmago. Morda? Le koliko časa bodo ita-janski delavci dovzetni za take predvolilne golaže.
Sklepi londonske konference pa so v Jugoslaviji, kakor tudi v Trstu, sprožili val protestov in ogročenja. Naj se zapad ne čudi, če med nami izgublja ugled. S takimi dejanji ga nikoli ne bo imel. Nikoli! Ej — gospodje z zapada, pa le niste morda naredili računa brez krčmarja?
*
Na prošnjo avstrijskega društva za mir je imel jugoslovanski poslanik na Dunaju Viktor Repič predavanje o Trstu. ki se ga je udeležilo okrog 400 oseb iz dunajskega javnega in gospodarskega življenja. Predavanju je prisostvovalo več novinarjev, med katerimi je bilo tudi nekaj italijanskih. Po končani razpravi je italijanski novinar D'Alo z raznimi klevetami in izmišljotinami skušal zabrisati vtis, ki ga je napravilo predavanje na poslušalce. Ker mu je bilo to onemogočeno, so italijanski novinarji uprizorili pri izhodu incident, pri katerem sta bila laže poškodovana italijanski novinar Tedeschi in sekretar jugoslovanskega poslaništva na Dunaju, ki je skušal pomiriti pretepače.
Le kakšnih metod se bo italijanska diplomacija še posluževala za dosego svojih umazanih ciljev?
Na Nizozemsko je odpotovala delegacija Zveze sindikatov Jugoslavije, v kateri so: Ivan Božičevič, generalni sekretar Zveze sindikatov Jugoslavije, Roman Albreht, Član predsedstva Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo, in Radko Kuruzovič, rkedsedniik Centralnega odbora sindikata komunalcev Jugoslavije. Delegacija bo dva tedna gost Zveze sindikatov Nizozemske.
*
Diplomatski predstavniki treh zahodnih velesil so izrodili sovjetskemu zima.-njemu ministrstvu note. v katerih zahtevajo, naj Sovjetska zveza sprejme nedavni predlog treh zahodnih velesil, po katerem naj bi bila vzpostavljena neodvisnost Avstrije s tem. da bi o spornih točkah razpravljali kasneje.
*
Na nedavnih mestnih volitvah v Veliki Britaniji je dosegla laburistična stranka eno izmed svojih najpomembnejših zmag. V 390 mestih so dobili laburisti 656 novih mandatov. Konservativci so izgubili 472 mandatov, neodvisni 210 in liberalci 29. Razmerje v teh mestih je naslednje:	laburisti 1829, konserva-
tivci 1104, neodvisni 802 in liberalci 25 mandatov.
*
Obljuba dela dolg — pravijo. Kar so konservativci v svojih volilnih pripravah obljubili, so sedaj, čeprav precej pozno začeli izpolnjevati. Sklenili so. da bodo cestni promet vrnili zasebnim lastnikom, obenem pa obljubili, da bodo prav tako storili z industrijo železa in jekla. S tem bo angleška država izgubila 20 milijonov funtov šterlingov. To izgubo hočejo kriti z novim davkom na prevoz s kamioni. Konservativna vlada hoče s takimi in sličnimi injekcijami vsaj za nekaj časa podaljšati življenje umirajočemu kapitalizmu. Toda. če še jim bo to posrečrlo. je pa drugo vprašanje. Danes angleški delavci ne zahtevajo več samo podržavljanja imovine kapitalistov, danes že govore o svojih pravicah v upravljanju s podjetji. Čas pa, ko bo tudi angleški proletariat lastnik narodnega bogastva, ni več tako daleč.’
*
11 mesecev se že kregajo v Pan Mun Jonu. 11 mesecev brezplodno čvekajo, pa se še niso naveličali. Vojna vihra vsak dan terja na obeh straneh velike žrtve. Nedavne predloge Združenega poveljstva so se\'erni zavrgli zaradi tega. ker v njih ni upoštevana Sovjetska zveza kot nevtralni opazovalec. Amerikanci pa nočejo o tem prav ničesar slišati. Ameriški časopisi pišejo, da so zašla pogajanja v precej kritičen položaj in se zaskrbljeno vprašujejo, če ne bo morda ta
zastoj pripeljal do obnovitve vojne. Iz-gleda, da enemu kakor drugemu ni do sklenitev premirja. V svojih diplomatskih računicah imajo točno izračunano, koliko jim lahko vojna na Koreji doprinese. Nahujskano korejsko ljudstvo pa izgublja svoje najboljše sinoxTe v bratomorni vojni, namesto da bi si podalo roko in naperilo svoje puške proti vsem tujcem iz Vzhoda in Zahoda.
*
V moskovski guberniji Madžarski so od 1948. leta do danes natisnili 2000 prevodov ruskih del, v 13,500.000 izvodih. Povprečno na dan en prexmd. Prišlo je že tako daleč, da partijski aktivisti nabirajo naročnike za moskovski humoristični list »Krokodil«. Šolski otroci pa se morajo obvezno naročita na ruske otroške in mladinske časopise. Rusi menijo, da je za prevzgojo poleg palice, koncentracijskih taborišč i.n Sibirije dobro uporabljati tudi take metode.
Zato si lahko zamislimo, da se odigravajo v Budimpešti podobni dogodki:
Ferenca, ki je pri belem dnevu hodil z lučjo v roki je srečal Ištvan.
»Kaj pa je s Teboj? Se Ti je zmešalo,« ga je vprašal.
»Iščem založbo, ki bi v poslednjem času izdala kako madžarsko knjigo,« mu je odgovoril Ferenc.
»Na napačni poti si. dragi Ferenc. Pojdi v predmestje — ulica genialnih brk najmodrejšega Stalina — tam je ena.«
>1, kaj pa so izdali?«
»Kaj? Razpravo o Stalinovi razpravi o lingvistiki in še — čakaj, da se spomnim — aha — priročnik vseh izdaj in prevodov ruskih književnih del.«
In ko je to izgovoril, je kot bi se zgodil čudež, ugasnila svetilka v roki ubogega Ferenca.
*
Vsi ukrepi kolonialnih oblasti r Tunisu, da bi zadušili narodnoosvobodilno
gibanje, so brez uspeha. V preteklem tednu je bilo več demonstracij " proti vladi Šalah Edin Bakuša. Na eni izmed njih so demonstrant.ie vrgli 3 ročne bombe na policijo, ki je odgovorila z streljanjem. Na obeh straneh je bilo ranjenih več oseb. V istem času na so v evropskem delu mesta eksplodirale tri bombe.
*
Da bi bolgarski delovni ljudje obiskali posmrtne ostanke podpredsednika vlade Poptomova. so aktivisti in funkcionarji Domovinske fronte šli po vseh stanovanjih in #>d vsakega prebivalca zahtevali, da se podpiše io napiše točno uro. kdaj bo izpolnil svojo »državljansko dolžnost«. Podobno je bolgarska vlada pripravila tudi prvomajsko proslavo. Delavce, ki se proslave niso udeležili, kaznujejo z globo od 400 do 3000 levov.
Kalifornija — dežela zlata!
Kaj čitamo v zgodovini o njej? Prvi so jo obiskali Španci leta 1533 Bolj natančno pa jo je preiskal'kapitan Cabrillo, ko je leta 1542 prijadral do obrežja Santa Barbara. Leta 1548 je pa Sir Francis Drake preiskal obrežje severne Kalifornije in ji dal ime Novi Albion. Španski misijonarji reda frančiškanov so leta 1769 ustanovili prvo misijonsko postajo. Oni so prišli krčit krvavo pot tujim gospodarjem. Do leta 1821 so ustanovili še 21 misijonskih postaj, od katerih ,ie vsaka imela večje ali manjše posestvo. Na teh posestvih so delali Indijanci. Pridelovali pa so vino, olje, pomaranče in razno zelenjavo. Za misijonarji so prišli potem Španci in se začeli naseljevati okoli leta 1777. Ustanavljali so mesta in vasi v bližini misijonskih postaj, odtod ima tudi Kalifornija toliko mest po imenih svetnikov.
Prvi voz z Amerikanci se je pripeljal v Kalifornijo leta 1826. V vojni med Mexico in Združenimi državami je amerikanska armada zavzela gornjo Kalifornijo. Po sklenjenem miru 2. februarja 1848 so Kalifornijo kmalu priključili Združenim državam Ame-
»ZLATA MRZLICA«
Ko je James W. Marshal leta 1848 našel zlato blizu mesta Sacramento, se je novica bliskoma raznesla po vsem svetu. Iz vseh koncev sveta so zlatoiskalci hiteli v Kalifornijo. Mesto San Francisco, ki je takrat štelo okoli 600 prebivalcev, je bilo hitro prazno. Za zlatom so drli trgovci, sodniki, advokati, delavci in obrtniki, vsak s svojim krampom in lopato, še danes so v Kaliforniji mesta z imeni zlatoiskalcev: po polkovniku in odvetniku George F. James se imenuje mesto Jamestown, po sodniku A. H. Tuttle se imenuje Tutt!etown, po majorju NVilliamu Knigthu pa mesto Knight Ferry. Življenje zlatoiskalcev je bilo burno in ogroženo od vseh strani: beznice s pijačo in ženskami, igralnice vseh vrst, zraven pa prežeči španski roparji, pred katerimi ni bil nihče varen, niti podnevi.
Nekaterim zlatoiskalcem je bila sreča mila in so res obogateli. Temu so priča razkošne palače v mestu San Franciscu in drugod. Prav tako kot so pomrli njih lastniki, se rušijo tudi palače druga za drugo in odstopajo prostor modernejšim palačam sedanjega časa.
KAJ PIŠE AMERIŠKI PISATELJ
JACK LONDON O DALMATINSKIH IZSELJENCIH
Ob odkritju zlata v Kaliforniji posta j a tudi izseljevanje iz Hrvatske in Slovenije vedno pogostejše. Hrvati, največ Dalmatinci, se naseljujejo v pristaniških mestih Kalifornije, Slovenci pa odhajajo v notra-
nje kraje. Na stotine hrvatskih mornarjev je pod vplivom »zlate mrzlice« pobegnilo z avstrijskih ladij, ki so pristajale v ameriških pristaniščih, posebno v San Franciscu, in odhajalo za sledovi zlata. Toda le malo jih je našlo zlato. Večina je ostala tam in se posvetila ribištvu, pomorstvu in poljedelstvu. Hrvatje spadajo tudi med pionirje svetovno znanega kalifornijskega sadjarstva. Evo, kaj piše slavni ameriški pisatelj Jack London v svoji knjigi »Dolina meseca« o Dalmatincih, ki so nekdanjo puščavo Pajaro spremenili v »jabolčni raj« in ji dali ime »NoxTa Dalmacija«:
»Pred mnogimi leti so prišli sem Dalmatinci kot najsiromašnejši izseljenci. Revni kot cerkvene miši. . . Najprej so delali kot dninarji v trgatvah, kasneje pa so začeli kupovati sadje. Čim xreč denarja so zaslužili, tem bolj so razširjali svoje trgovine. Kmalu so najemali v zakup sadovnjake za daljšo dobo, sedaj pa kupujejo že tudi zemljo. .. Da, »Nova Dalmacija« je pravi jabolčni raj. Samo poglejte, kaj so Dalmatinci napravili iz te zemlje ...«
V POHLEPU ZA BOGASTVOM . ..
O prvih slovenskih naseljencih v Kaliforniji ni natančnih podatkov. Bilo .jih je xTeč med njimi, ki še pisati niso znali. Okoli leta 1870 pa jih zasledimo med zlatoiskalci in po kmetijah. Največ Slovencev je prišlo v Kalifornijo iz Bele krajine. Vzrok temu je dejstvo, da je bila Bela krajina pod av-stroogrsko monarhijo najbolj zanemarjena, rex-na. zadolžena in njeno prebivalstvo ni našlo doma prav nikakega zaslužka.
Tako najdemo med leti 1870 in 1880 pet slovenskih zlatoiskalcev v kraju Mother Lod blizu mesta Sonora, 135 milj od San Francisca. To so bili Belokranjci: Franc Požek iz Metlike, brat peka Požeka, ki je zalagal metliško gospodo z žemljami in rogljiči, Mar ko Simonič iz Drašič, Janez Slane iz Ro-zalnic, Jožef Ogolin iz Krxroškega vrha in Martin Tomec iz Primostka.
Najvecjo srečo med njimi je imel Simonič. Izpral je veliko količino zlata, ga nesel v San Francisco, kjer so mu ga zamenjali v dvajsetdolarske zlatnike. Orl tolikega boga-stva se mu je zavrtelo v glavi. Takoj je obiskal zabavišča v San Franciscu, kjer je kaj kmalu našel prijateljico. Ko je ista izvedela, da ima fant precej pod palcem, je bila takoj voljna poročiti ga. Ženici so zlatniki tako hitro kopneli iz rok, da ni bilo dolgo in Marko je bil spet revež.
Slane, Ogolin in Tomec so si ob reki, ki teče proti Sonori, kupili zemljišča, kjer so
STRAN * 16 v. 1952 DELAVSKA ENOTNOST
si postavili hišice, ki še sedaj stojijo. Ogo-linovo hišico ima sedaj njegov sin in v njej preživlja poletne počitnice. V Slančevi hiši stanuje sedaj njegov nečak Martin Slane, Tomec pa je zapustil svojo hišo sosedu. Poleg hiše je imel vsak tudi vinograd in zele-njadni vrt. Slane je imel v svojem vinogradu tudi lepo zidanico, kakršne imajo v drašičkih vinogradih. Ob potoku, ki teče mimo zidanice, so kupi premetanega kamenja, ki spominjajo na »zlato dobo«. Vsako jesen, ko so si »naprešali« dobrega mošta, se je razlegalo slovensko petje daleč po dolini.
Najboljši prijatelj dobre kapljice je bil kmet Franc Požek Vasoval je zdaj pri tem, zdaj pri onem znancu in prijatelju ali pa prenočil tudi kar pod milim nebom. Prav tako je napravil tudi toplega jesenskega večera, ko ga sredi sladkega spanja nekdo prav grdo strese. Kaj kmalu se je predramil in streznil, ko je zagledal pred seboj velikega črnega medveda. Spoprijela sta se, toda zmagal je medved in od Franca Požeka je ostala le sled . . .
Ostali Belokranjci so v poznejših letih opustili izpiranje zlata in so se preživljali le od posestva
SLOVENCI MED PRVIMI RUDARJI,x KI SO ZAČELI DELATI V ŽIVOSREBRNEM RUDNIKU
Med iskanjem zlata so po letu 1870 naleteli na živo srebro na Oat Hillu, devetdeset milj od San Francisca. Med prvimi rudarji, ki so začeli delati v tem rudniku, so bili Slovenci. Večina sloxrenskih izseljencev, ki so v Ameriko prihajali za delom, so iskali zaposlitve na Oat Hillu. V San Franciscu so celo govorili, da tisti, ki ni delal na Oat Hillu, ni ameriški državljan. V poznejših letih se je v bližini tega rudnika naselilo več Slox-encev. Svoje domove in posestva so imeli tu Matija Skala, Janez Fuks. Jožef Pavlišič, Anton Ancel in Jožef Judnič.
Bolj množično naseljevanje v Kaliforniji se je pričelo po letu 1880. Slovenci so se ustavljali v San Franciscu, kjer so nekateri pričeli s trgovino ali pa šli delat v toxarne in na železnico, drugi zopet pa so odhajali na kmetije in rudnike. Tako je Jakob Vidmar xrodil hotel v Oaklandu, Franc Glivec je trgoval z vinom. Janez Judnič. Martin Smrekar, Jakob Jakša, Nikolaj Staraši-nič in Janez Puhek pa so imeli gostilne Slovenska naselbina v San Franciscu je bila do leta 1906 med tretjo in četrto ulico, od Markata do Toxvnsenda. Več družin je imelo pri sebi na hrani in stanovanju samske fante.
»RAJSKA DOLINA«
Naseljevanje Slovencev v Kaliforniji se je pomnožilo leta 1894, ko je prišel v Kalifornijo duhovnik Peter J. Jeram. On je kupil tam 10 tisoč akrov veliko posestvo in preko časnikov začel vabiti Slovence. naj pridejo tja na delo. Svoje posestvm je imenoval »Rajska dolina«. Na posestvu so pa-
stirji pasli več tisoč glav goveje živine. Iz vseh krajev Amerike so začele prihajati družine in mnogi so vložili zadnji dolar, da so dobili svoj kos zemlje za obdelovanje. Posestvo je bilo oddaljeno 130 milj od San Francisca in 30 milj od bližnjega mesta Ukiali in železnice. Priseljenci so kmalu spoznali, da so prevarani in da v tej dolini ni nič »rajskega«, saj niso imeli niti strehe nad glavo. Rokodelci, ki so bili med priseljenci, so postavili zasilne barake s kuhinjami. Največ so se hranili z zelenjavo in govejim mesom, ker je bila goveja živina takrat razmeroma najbolj poceni. Družine so vedno bolj potrebovale obleko-in obutev. Dohodkov ni bilo nobenih, razen tega pa je tudi banka terjala svoj denar v okviru pogodbe. Drug za drugim so priseljenci sprevideli, da so bili opeharjeni in so začeli zapuščati to »Rajsko dolino«.
Župnik Jeram pa je zapravljal čas v veselih družbah v Sau Franciscu, dokler je imel kaj pod palcem. Kmalu pa je pričela banka pritiskati za plačilo obrokov, prav tako pa tudi pastirji, ki že dalj časa niso dobili plač. V tej krizi se je župnik Jeram ponesrečil. Govorili so. da je bežal pred pastirji, ki so ga terjali za prisluženi denar. Ko je jezdil na konju preko reke Eel, se je ponesrečil in utonil. Ta, močno žalostna zgodba iz »Rajske doline« se je končala tako, da je banka vzela posestvo nazaj, priseljenci pa so odhajali praznih rok, brez zemlje in denarja.
VELIK POTRES V' SAN FRANCISCU
Dne 18. aprila leta 1906 je močan potres stresel mesto San Francisco v zgodnjih jutranjih urah. Pohištvo in posoda je z velikim ropotom treskalo ob tla in zbudilo vsakogar. ki je še spal. Ljudje so na pol oblečeni hiteli na ulice. Marsikdo sploh ni mogel iz svojega stanovanja, ker je potres stisnil vrata, da se niso dala odpreti. Prvemu sunku je sledil drugi in tretji . . . Zbegani ljudje so tekali po ulicah, ne vedoč kaj storiti. V središču mesta so se palače zrušile na ulice. Krasna mestna hiša, ki je bila komaj pred nekaj leti dozidana in je stala milijone, je kazala samo še sxroje ogrodje, število smrtnih žrtev je šlo v tisoče, toda točnega števila niso nikoli ugoto-« vili.
Ker so popokale plinske cevi in prevrnile plinske svetilke, je mesto pričelo goreti od vseh strani. Vode za gašenje ni bilo mogoče dobiti, ker so bile polomljene tudi vodovodne cevi. Tako so morali ljudje le gledati, kako gori. Gorelo- je tri dni in tri noči. Ker niso mogli omejiti požara, so ljudje začeli bežati iz mesta. Toda v naglici ni bilo mogoče dobiti voznikov, zato so ljudje najpotrebnejše nametali v zaboje ter jih na vrvi vlekli za seboj.
San Francisco obkroža več hribov in na enem izmed njih sta imela posestxro in gostilne Slovenca Martin Golobič in Nikolaj Radovič. Slovenci so pred požarom bežali
večinoma na ta hrib in sem tam naselili, ker je bilo še precej prazne zemlje. Hrib pa še od takrat nosi ime Kranjski hrib. Kmalu zatem-so se še številni Slovenci naselili na Kranjskem hribu, tako da stoji sedaj tam 200 slovenskih hiš. Poleg zgoraj omenjenih sta odprla gostilne tudi Martin Judnič in Anton Judnič. Pri njiju je bilo tudi dosti Slovencev na hrani in stanovanju. V najnovejšem času pa grade avtomobilsko cesto skozi Kranjski hrib, zaradi česar se bo moralo odselit 28 slovenskih * družin. Ta cesta bo vodila preko mostu, ki veže San Francisco in Oakland in bo peljala proti Los Angelesu.
PODPORNA DRUŠTVA - EDINA POMOČ DELAVCEM V BOLEZNI
Prvi naseljenci so bili v ča£u bolezni ali poškodb prepuščeni le sami' sebi. Ni bilo zakona, ki bi zaščitil delavca, ko je zbolel. Če se je delavec pri opravljanju posla ponesrečil, so ga poslali ali zapeljali na njegov dom, na njegovo mesto, pri delu pa so postavili drugega Nihče se ni brigal zanj, ne za njegovo družino. Delavci so prišli do zaključka, da si morajo sami pomagati pri teh nevzdržnih razmerah. Začeli, so se organizirati in ustanavljati podporna društva, ki so bila prvim naslejencem edina opora v času bolezni.
Slovenski izseljenci v San Franciscu so ustanovili prvo podporno društvo dne 12. novembra 1892 in ga imenovali »Avstrijsko narodno društvo«. Isto društvo obstoja še danes, le pod imenom »Slovensko podporno društvo v Kaliforniji« Lela 1910 je nastalo društvo »Prijatelj«, ki pa je kmalu pristopilo k »Slovenski svobodomiselni zvezi«. — V letu 1914 je nastalo »Slovensko-amerikan-sko bratsko in podporno društvo«. Sledila so še društva: v letu 1916 »Tabor Slovanov« in druga.
Slovenci imajo svoja podporna društva v mestih Los Angeles. Fontana. Oakland, Sacramento, Gross Vally, Richmond in Croo-kett.	,
KULTURNO ŽIVLJENJE SLOVENSKIH IZSELJENCEV v KALIFORNIJI
Leta 1922 sp slovenski izseljenci ustano-vili Dramatski klub Slovenija, katerega cilj je bil,, da si Slovenci čimprej postavijo svoj kulturni dom. Da bi nabrali potrebni znesek, so pogosto prirejali najrazličnejše družabne in kulturne prireditve. Leta 1927 so res kupili primerno hišo, jo nekoliko preuredili, da je odgovarjala namenu. Tako so Slovenci v San Franciscu dobili svoj kulturni dom. V njem so imeli svoja zborovanja, seje. kulturne in zabavne prireditve, pa tudi ženito-vanja.
Med drugo svetovno vojno se je veliko Slovencev preselilo v . mesto Fontana blizu Los Angelesa, kjer je sedaj velika livarna železa in jekla Nekateri so odšli tja kot strokovnjaki v izdelavi jekla, drugi pa zopet zaradi toplega podnebja. Tudi v Fontani so si Slovenci postavili svoj Narodni dom.
To je majčken odlomek dolere povesti iz življenja slovenskih iz*e'j’ neev v Kaliforniji
— deželi zlata.
M. Š.