nseratl se sprejemajo in veljA tristopna vrsta: 8 kr., če bh tiska lkrat, 19 o * * t» n n n - n ii n ,, ,, 3 Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema upravništvo (administracija) in ekspedicija i a Starem trgn h. št. 16 flf ftttfflTPfl ij LU u m li uL« Po pošti prejeman velja: l<> srl. kr. za pol itta za četrt leta 50 Političen list n slovenski narofl. V administraciji velja: /.a celo leto . 8 gl. 40 kr. za pol leta + ,, 20 „ za četrt leta . . 'J ,, 10 „ V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto, Vredništvo je na Bregu hišna štev. 190. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Bismark in njegovi zavezniki. Tožbe o slabili časih so splošne, iu dasi je vse prepričano, da se mora enkrat na bolje obrniti, vendar ni nikakoršnega upanja, da bi se to kmalo zgodilo. Boj proti katoličanstvu, ki se je pričel v silovitem pruskem kraljestvu pod lažnjivo krinko borbe kulturne, se je začel širiti tudi po drugih deželah in se utegne vneti po celem svetu, kjer koli bivajo katoličani. Da bi tem bolj trdno zaupanje stavili v Boga in prepričali se, da pomoči ni pričakovati od ljudi in človeških naprav, ampak edino le od Njega, ki vse vlada in ohrani, zdi se cerkev katoliška vsa ponižana in zapuščena, da bode konečno njeno povikšanje in njena zmaga tem slavnejša. Mogočni nemški kaneelar, ki je sklenil cerkev popolnoma podvreči državni oblasti in tej nalogi žertvuje vse svoje moči dušne in telesne, je kot prekanjen mož že od začetka sprevidel, da Nemčija je premajhna za boj proti napravi, ki se razširja po celem svetu, zato si je na vso moč prizadeval tudi druge države pripraviti, da bi ga v tem boju podpirale. Pa dolgo je bilo to njegovo prizadevanje zastonj. Vse vlade evropske razun švicarske republike so Bismarkove nakane zavrgle, ne iz pravieoljubja ali iz ljubezni do cerkve katoliške, ampak iz političnih vzrokov, ker se niso hotele vklanjati premogočni vladi nemški. Le nektere države am er i k an s ke, zlasti republike srednje in južne Amerike, izvzemši republiko Ekvadorsko, so posnemale kulturno borbo nemško proti cerkvi katoliški. Pa namesto napredka, ki so si ga domišljevali, začel je javni red razpadati; nravnost je iz družbe človeške bolj in bolj zginjala in države so se povrnile v tako žalosten stan, kakor v najbolj divjih časih poganstva. Nekaj časa se je bilo tudi cesarstvo bra-zilijansko poprijelo politike Bismarkove. Silno „liberalni" cesar je odstavljal in zapiral škofe, ki se niso hoteli vdati njegovej proticerkveni politiki in je določil, da čisto cerkvene reči so razsojevale posvetne sodnije. Toda kmalo je spoznal, da tako ravnanje spodkopava tudi njegovo veljavo, in bil je tako previden in moder, daje mir v svojem cesarstvu bolj čisla), kakor prijaznost stranke liberalne. Očitno je rekel, da hoče v miru živeti s svojim ljudstvom, ter preklical cerkvi sovražne ukaze, iu duhovne izpustil iz ječe. Zveza z amerikanskimi republikami za nemške politiške koristi ni imela ravno tolike koristi; vse pa jim je moralo biti mar za to, da bi se evropejske vlade pridobile za kulturno borbo. V tem oziru je liberalna stranka precej napredovala. Lažnjivo laško kraljestvo je v uasilstvu zoper cerkev in njenega poglavarja storilo strašanske korake. Izpraznjeni samostaui, oro pane cerkvene blagajnice, potisnjenje sv, Očeta v vatikansko poslopje — to so v nebo vpijoča djanja, ki ne morejo ostati brez povračila. Vendar si laška vlada še ui upala vsega počenjati, kar bi utegnilo biti v državnem vse-mogoštvu. Ni ulomila v Vatikan, ni ubranila sv. očetu občenja z duhovstom vsili stopinj, ni odvrnila očitnih skazovanj in pisanj v oziru na sv. očeta, ni se predrznila segati v dogme, bogočastje in kar je enacega. Tudi nemška politika je ni mogla napeljati, da bi iz teh mej stopila. Nemškemu državnemu časniku se je torej le takrat več upanja kazalo za veče trenje cerkve in papeža, ako pride na krmilo stranka, ktera bi na stran djala vse narodne in državniške ozire ter bi obširniše izpregla jezo zoper cerkev. V ta namen je bil v Rim poslan najbolj udani sluga kanclerja, očitna skrivnost je namreč, da g. pl. Keudel je ne-utegoma stopil v najsrčniše razmere s parla-mentarsko levico v Rimu, od ktere bi se utegnilo pričakovati, da se zedini z nemško politiko. Iz poklanjanj in sladkih vošil nemški vladi vdanih časnikov je soditi, kaj da prusa-štvo od tega ministerstva pričakuje. Smemo reči, da papež v svojem poslovanju ne bodo več tako svoboden, če vlada laška sprejme nasvete nemške. Razni dogodki pa pričajo, da se na Italijanskem pripravljajo čudne in jako važne reči. Ni brez pomena, da je Bismarkov prijatelj kardinal Hohenlohe, prišel v Rim, nemški poročnik Keudel pa ravno sodaj podal se na Nemško, da dobi novih pravil za ministerstvo italijansko, ki se mora opirati zlasti na pomoč Bismarkovo. Tudi to je znamenito, da se je eden najboljših prijateljev Bismarkovih, general Moltke, ravno sedaj zarad bolehnosti — kakor se govori — podal v Rim, kjer bo gotovo tudi še kaj druzega počenjal, kakor samo med gospodo italijansko se sprehajal. Novega zaveznika je Bismark dobil na Francoskem. Dosedaj je ta dežela po silnih vdarcih zadnje vojske iskala tolažbe in pomoči v povrnitvi k cerkvi katoliški in se je vsled tega res tako hitro opomogla, da je ves svet nad njo strmel. Pa ta časna sreča je menda storila, da so mnogi zopet pozabili, kaj je potrebno. Pri zadnjih volitvah za narodno skupščino so namreč zopet večino dobili ljudje, ki bi kaj radi svojo oblast obrnili v zatiranje cerkve katoliške. In vlada, ki je vsled novih Zadnji dnevi v Ogleju. (Izviren roman iz petega stoletja.) Spisal A1 o j z ij L u k o v i č. (Dalje.) Ure in ure pretekö. Ničesar se ne čuje. Mirno stoje vojaci in meščani za obzidjem, marsikomu že oči vpadajo. Le straže hodijo preko zidovja, njih sulice iu čelade se svetijo v mesečnih žarkih, od časa do časa drug pokliče druzega. Menapij vprt na dolg svoj meč nepremično zre čez planjavo, zre po cesti Be-loji v julijske planine. Tik njega stoje še razni načelniki, konje drže jim služabniki. Razni seli na naglih konjih so pripravljeni vsak trenutek nesti Menapijevo povelje v najoddalnejši oddelek mesta. Pri vsem tem, da je cvet moštva za obzidjem, vendar se po mestu vedno šetajo posamezna krdela. Vkljub lunini svetlobi imajo svetilnice v rokah. Skrbno morajo stražiti notranje mesto, ker sem je prihrulo mnogo ubežnikov. Različne narodnosti so tu zastopane. Mesto je enako gostoljubno sprejelo surovega barbara, kakor tudi ubežnega Rimljana. In kdo bi se na vse brezskrbno zanesel? Zopet ure pretekö. Polnoči je proč. Nepremično stoji vojska. Kar naenkrat Menapij vzdigne glavo, nategue ušesa, vspne se, oči se mu žare, zasede konja. „Pozor, mirno, tiho!" kliče okoli stoječim, „čujem ropot približujočih se könj". In res, v daljavi od severo-zapada, kakor daleč oko nese, prikaže se črna druhal. Kot na vetrovih perutah se drvi bliže in bliže čez planjavo. „Pozor", ponavlja poveljnik, „tu so, tu, v kratkem"; vsim srce bije, komaj se red ohrani, le ostre vojaške postave jih zadržujejo, da proti povelju legije ne grmi: proti pribllžajočemu se Ilunu. „Glej, glej", šepeta dalje poveljnik, „voda jih zadržuje, kajti prvi so se ustavili, razkropili so se, iščejo broda. Oh, so že takraj. Sovragi so prebrodili Celino. Tiho!" Kot tropa vranov okoli mrhe, krožijo Huni okoli mesta, ločijo se v posamezna krdela, a zopet se strinjajo. Zopet se ustavijo. A zopet kot peklenske pošasti lete čez planjavo naravnost pred obzidje. A zopet osupnjeni obstoje, velik prekop z nasipom brani dohod do zidovja, voda v globini tekoča brani prvemu oddelku naprej. Ne vedo, kaj storiti. Nenavadna tihota v mestu jih osupne. Nekteri sedejo raz könj. Čuden prizor! Mesec mirno sveti. Ne maraje za človeško početje, tiho gre naprej. Kot divja zverjad vohajo Huni okoli. Sedaj so našli dohod. Ozek most pelje k mestnim vratom, veče in krasnejše je odstranila Menapijeva previdnost, a tudi ta se vsak trenutek lahko odpravi. Cela drhal se obrne tje. „Kviško, naprej!" zagrmi Menapij. Strašen krik se vzdigne v mestu. Rožljaje se odprö vrata, vun dero suličarji, izza obzidja se pokažejo svitle čelade, nebrojne puščice frče po zraku. Vse rujove. Divje tuljenje Ilunov pa vse prekosi. Akvileja! Akvileja! doni klic Oglejčanov; odgovarja mu besno hunsko divjanje. Kot smeti pometajo meščani Hune z mosta, hrabro jih sprejmejo na planjavi; pa kaj, pred očmi raste njih število; kajti na volitev prišla na krmilo, jih ne le ne zavrača, ampak se je še vstopila njim na čelo. Najprej je Waddington nasvetoval postavo o skrčenju svobode vseučiliške in kmalo potem je Dufaure v imenu svojih tovaršev v narodni skupščini razodel, da se bode vlada proti cerkvi prav liberalno obnašala, kar liberalni nemški listi pozdravljajo kot gotovo znamenje, da Francija je stopila v vrsto kulturoborbnih držav. Ta prememba na Francoskem ni ostala brez nasledkov za sosedno Belgijo, kjer imajo liberalci v zbornici jako zdatno manjšino, ki katoliški večini dela vedne zapreke. Tudi vladar sam je liberalizmu precej prijazen in vrh vsega tega tudi Nemčija silno pritiska na sosedne dežele. Dosedaj opirala se je vlada konservativna na konservativno vlado sosedne Francije, zdaj pa, odkar je tam liberalno ministerstvo prišlo do vlade, se po pravici boje, da sc bode moralo sedauju konservativno ministerstvo umakniti nekatoliškemu in liberalnemu, ki bode Bismarku na slavo pričelo kulturno borbo. Ravno tako se je bati, da se tudi IIo-landija ne bo mogla ubraniti sitnosti Bismarko-vih. Že je na njegovo zahtevanje iz dežele zapodila škofa paderbornskega, Martina, in skoro gotovo bode moralo tudi tam sedanje ministerstvo umakniti se Bismarkovcem, ki bodo tudi tam postavodajalstvo obrnili po načelih Bismarkovih. Deželni zbori. Enajsta seja 8. t. m. Dnevni red je bil le kratek, a seja se je vendar zelo potegnila Bilo je namreč prvo na vrsti poročilo finančnega odseka o proračunu normalno-šolskega zaklada za 1. 1877. Za to leto potrebuje nam reč dežela za šole 174.529 gld. 8 kr.; temu znesku nasproti je dohodkov 13.477 gl. 62 kr. tedaj manjka 161.051 gl. 46 kr., ki se imajo nabrati po l8"/0 nakladi na neposredne priklade za deželni in zemljišno-odvezni zaklad podvržene davke, izvzemši one ljubljanskega mestnega okraja. Prvi poprime besedo dr. Bleiweis in pravi da se je vstrašil strašnega primanjkljeja več ko 161.000 gld. Da pa bo tak primanjkljej to je narodna stranka že prej vedela in zato se je vpirala vpeljavi nove šolske postave 1 1870 in 1871; sprejela jo je še le 1.1873, ko se temu ogniti ui mogla. Ne le na Kranjskem tudi na Štajarskem in Koroškem so nasledki strašni, Štajarska ima zdaj že 30% doklade za šole. Vrh tega je državni zbor ministru nauka dovolil 2 milijona za šole, od te svote pride na Kranjsko gotovo najmanj 20.000 gld. Za šolsko nadzorstvo dobiva 10 inšpektorjev po 400 gld., tedaj 4000 gld., prej pa so dekani ta posel opravljali zastonj in gotovo ne slabše,